168
fRazvaline. eličastno stoji  na  orjaškej  skali  sivo  zidovje   —  nekdaj  slaven grad slavnih pradedov.    Na  tako  visokem in  trdno  sezidanem gradu,  na osamljenej strmej skali, na katero ne bi prišla niti skokonoga divja koza, postavili so si pradedje svoje bivališče, da so se zavarovali proti krutim sovražnikom in divjim zverinam.   Stoletja in stoletja stoji trdno zidovje, a še ga ni omajal zob časa.  In njega stanovalei?  Ni jih več! Davno vže je krije črna prst na neznanem kraji in ni ga več sledu o njih.   Samo zgodovina, hvaležna dojenka slavnih mož,  ohranila nam je spomin o imenitnih osobah, ki so se odlikovale na umetalnem in bojnera polji.    Človek  izgine v jednem stoletji  s pozorišča  tega mnogovrstnega  življenja,   človek je kakor kaplja na veji, kakor list na drevesu; je in ga ni.    To zidovje pa, ta brezčutni kamen trpi stoletja in stolctja in še ga ne mine.   Pač je  zgubil  ponosni grad  svoj
blesk in lišp, prostorne dvorane so osamljeue, ono pestro (pisano) življenje je rainolo, a zid je ostal, da si ga je oglodal zob časa in mu dal rujavo lice. Srobrot se ovija ob rujavem zidu in lišaj in razne glivice mu delajo druščino. Kje so časi, ko se je mogočni Ijud košatil v svili in zlatu po sijajnih dvoranah? Kje so dnovi, ko so krogle švigale okolo ponosne trdnjave in ko se je širno morje v ozidji rudečilo od sovražne krvi ? To vse je palo v naročje proteklosti, samo morje je ostalo na svojein mestu in še vedno vali peneče se valove ob skalnate čeri. Kaj vse je vže izumil človeški um s svojo prebrisanostjo, kaka zidovja je postavil na nedosežne kraje, a vender je človek sam raoral uinreti, toda trud in delo njegovega uma je ostalo. A tudi to delo je izgubilo svojo prvotno obliko, ostali so samo ostanki — razvaline. Vse na svetu je minljivo, samo to, kar si človek pridobi za oni svet, ostane. in dobra dela so, katera pone$e človek s seboj v večnost; vse drugo pa pregloje s časom silni 6rv časa.
B-c.