Miscellanea 
EINO LEINO, HELKA VIRSIA - CARMINA 
SACRA. In Latinum vertit Tuomo 
Pekkanen (Helsinki 2003, 338 p.) 
Recenzija 
Finski profesor Tuomo Pekkanen sodi 
brez dvoma med današnje najbolj 
goreče oznanjevalce žive latinščine in 
najbolj spretne oblikovalce njenih 
neizčrpnih izraznih možnosti. V svojih 
nastopih na simpozijih, kongresih in 
drugih znanstvenih srečanjih (njegova 
ožja specialnost je preučevanje an-
tičnih virov za severno Evropo) 
občinstvo vedno znova preseneča s 
svojo brezhibno latinsko dikcijo in 
sproščeno elokventnostjo, ki pogosto 
spominja na plavtovske bravure, včasih 
pa preide tudi v retorski zanos ciceron-
sko zaokroženih stavčnih period. 
Tuomo Pekkanen je s svojim entu-
ziazmom in vztrajnostjo dosegel, da 
finska državna radiodifuzija (Radio-
ophoniaFinnica Generalis)redno enkrat 
tedensko oddaja pregled svetovnih 
poročil v latinščini (potem ko je pred 
leti vatikanski radio to dolgotrajno 
prakso opustil), ki ji-po anketah sodeč 
- prisluhne sorazmerno precej poslu-
šalcev širom Evrope in ZDA. Te redne 
vsakotedenske oddaje svetovnega 
političnega dogajanja je finska radio-
difuzija povzela in objavila v trojezični 
izdaji (latinsko-finsko-angleški) v 
petih knjigah z naslovom Nuntii Latini 
(1992-1999). 
Pekkanenov doslej največji latinistični 
podvig predstavlja prevod finske 
nacionalne epopeje Kalevale (1996). 
Prevod se zelo lepo prilagaja zvočni 
podobi finskega izvirnika: zložen je v 
štiristopičnih trohejih, ki se odlikujejo 
po blagozvočnih aliteracijah (kar je 
ena najbolj značilnih poetičnih 
kvalitet finskega izvirnika in tudi 
najstarejše latinske poezije). O svoji 
133 
prevajalski umetnm1 Je imel ob 
stopetdeseti obletnici izvirnika (1849-
1999) tudi zanimivo predavanje na 
Filozofski fakulteti v Ljubljani. 
Pri aktualizaciji latinske poezije pa se 
Pekannen ne ustraši tudi sodobnejših 
prijemov. Tako je na primer pred leti 
za jazzovsko izvedbo priredil izbor 
dvanajstih Horacijevih pesmi, kijihje 
zapela Reine Rimon, ena najbolj 
popularnih sodobnih finskih 
popevkaric, ob spremljavi priljublje-
nega ansambla (Reine Riman eiusque 
papae Jeroidissimi) izbor je nato izšel tudi 
na zgoščenki z naslovom Variationes 
Horatianae jazzicae. V podobni obliki 
je pozneje z enako glasbeno spremljavo 
priredil tudi izbor Katulovih pesmi. 
Po teh uspešnih podvigih se je ne-
davno lotil še enega latinističnega 
eksperimenta: polatinil je Svete pesmi 
(Helkavirsid = Carmina sacra), kijihje 
pred sto leti spesnil Eino Leino. 
Eino Leino ( 1878-1926) velja za najpo-
membnejšega prenovitelja in enega 
največjih mojstrov finske poezije. 
Kronološko je blizu pesnikom sloven-
ske Moderne: njegova rojstna letnica 
sovpada z rojstno letnico Otona 
Župančia, na katerega spominja blizu 
tudi po bogastvu drznih simboličnih 
podob in bleščeči poetični dikciji. 
Vendar ga naš rojak prekaša po življenj-
skem elanu in nepoboljšljivem opti-
mizmu, medtem ko je Eino Leino 
tipičen predstavnik evropskega fin-de-
siecla, ki se pogosto vtaplja v mračnih 
depresijah. Precej podobnosti med 
njima je tudi v navezanosti na folklorno 
motiviko in ljudsko izročilo: kot naš 
Župančič rad črpa iz belokranjskega 
izročila, tako je tudi v Leinovi poeziji 
polno sledov starodavnih laponskih 
povedk in življenjskih običajev. 
Pri nas je Eino Leino slabo poznan, 
čeprav je Ivan Prijatelj, ki je bil le nekaj 
134 
let starejši od finskega pesnika, že med 
prvo svetovno vojno objavil prevod ene 
njegovih pesmi (Lapsko /,eto, Ljubljanski 
zvon 191 7, 194/ 5) . Sicer sem v vsej naši 
dosedanji prevodni literaturi zasledil 
samo pet njegovih balad, ki jih je pred 
pol stoletja poslovenil Emilijan Cevc 
injim dodal tudi zgoščeno predstavitev 
finskega pesniškega velikana (Naša 
sodobnost 2, 1954, 661-677). 
Za enega najvišjih vrhov Leinove 
poezije veljata dve zbirki Svetih pesmi 
(1903 in 1916), ki se v svoji metrični 
podobi in mitološki motiviki tesno 
naslanjata na Kalevalo, a jo še bogatita 
z večplastnimi simbolnimi podobami, 
baladno zgoščenostjo in psihološko 
pretanjeno karakterizacijo nastopa-
jočih oseb. Eino Leino je obenem tudi 
velik občudovalec in dober poznavalec 
antične in biblične tradicije, zato 
antične mite in svetopisemske zgodbe 
pogosto vzporeja s finskim in la-
ponskim ljudskim izročilom. V 
njegovih pesmih odkrivamo številne 
aluzije na antično mitologijo in 
biblično motiviko, ki jo včasih nakazuje 
že sam naslov (npr. Sirenes, Atlantis, 
Noster Dominus Salvator, Protoparentum 
!,apsus). 
Prepesnitev Leinovih balad v latin-
ščino se lahko bolj kot prevod v kateri 
koli sodobni jezik približa imaginarni 
lepoti finskega izvirnika, ki v veliki 
meri temelji na pravi glasovni magiji, 
blagozvočni igri vokalov in konzo-
nan tov. Kajti obstaja cela vrsta 
jezikovnih prvin, ki presenetljivo 
zbližujejo pesniško dikcijo obeh 
jezikov, latinščine in finščine: pre-
vladujoči kvantitativni akcent, iz 
davnine podedovano bogastvo alitera-
cij, in ne nazadnje obrazec trohejskega 
tetrametra (versus quadratus}, ki po 
zunaaji shemi le rahlo odstopa od 
zaporedja dveh verzov Kalevale. Temu 
Keria VII - 1 • 2005 
se v finščini pridružuje še fenomen 
tako imenovane vokalne harmonije, ki 
uravnava zaporedje svetlih in temnih 
vokalov. 
Branje Leinovih trohejev v Pekkane-
novi latinski verziji nas vedno znova 
preseneča z besedno magijo, z melo-
dioznostj o, ki lahko omehča tudi 
najbolj razvajena in latinščine nevešča 
ušesa. Za primer naj navedem nekaj 
verzov iz balade o karelskem dekletu 
(Virgo Careld), ki po svoji motiviki. 
spominja na motiv Dafue na begu pred 
Apolonom: cito currit calceata, / velox 
virgo sine vitta, / pedem pulchra per 
paludem. (Za primerjavo naj navedem 
dikcijo finskega izvirnika, ki mu je v 
aliteraciji presenetljivo blizu: kovin kiiti 
kautokenkd ... punapaulapuunsolia). 
Tudi Emilijan Cevc -kot rečeno, poleg 
Prijatelja naš doslej edini prevajalec 
Leinove poezije - si je z njemu lastnim 
pesniškim posluhom prizadeval za 
podobno bogastvo aliteracij, kar se mu 
je včasih tudi dobro posrečilo. Kot 
primer naj navedem balado Kimmovo 
maščevanje (Ultio ), ki v začetnih verzih 
lepo posnema drsenje smuči skozi 
zasneženo gorsko pokrajino: Kimmove 
smuči samotno/ v temno noč drse čez goro. 
Prav tako je v tej pesmi lepo opisan 
gorski ples demonskih vil: Na vršacu 
pa grozotne/ so pksa/,e, pek nimfe, /in lasje 
so jim vihrali, / njih porog v vihar je tulil. 
Toda še veliko lepše zvenijo isti verzi v 
latinskem prevodu: In cacumine sublimi 
/saltant Virgines lriferni, / concinnunt 
capillis passis / venti vertice stridente. 
Presenetljiv je finale, iz katerega zveni 
na eni strani grozljivo zavijanje volka, 
ob tem njem pa - kot kontrast - sijaj 
vzhajajočega sonca: Tuli volk. Šumi 
vodovje. /Svetlo zjutraj sije sonce. Vendar 
se zdi, daje tudi tukaj latinski prevod 
nedosegljiv v svoji bližini izvirniku, v 
neposnemljivi kontrastni igri temnih 
Miscellanea 
in svetlih vokalov: Lupus ululat et torrens 
/ tumet. Mane sol respkndet. 
Seveda bi šele podrobna primerjalna 
analiza razkrila vse skrite pomenske in 
zvočne odtenke teh in drugih pre-
vodov, skozi katere lahko - kot »sled 
sence zarje unstranske glor'je« -
zaslutimo magični čar in neponovljivo 
lepoto izvirnika. 
Morda si bo kdo zastavil vprašanje o 
smiselnosti takšnih prevajalskih pod-
vigov. Verjetno je npr. tudi v Sloveniji 
še danes precej večji krog tistih, ki jim 
je dostopna latinščina kot pa finščina; 
in verjetno je podobno razmerje tudi 
pri drugih evropskih narodih. In vsi ti 
lahko zdaj uživajo najlepše stvaritve 
finske poezije - če že ne v izvirniku -
vsaj v skoraj enakovredni latinski 
ToMAARmnAKoN, HisTORIA SALoNITANA. 
Split, Književni krug 2003. Thomae 
Archidiaconi Historia Salonitanorum 
atque Spalatinorum pontificum - Povijest 
salonitansklh i splitskih prvosvečenika. 
Predgovor, latinski tekst, kritički apa-
rat i prijevod na hrvatski jezik Olga 
Peric, povijesni komentar Mirjana 
Matijevic Sokol, Studija Toma 
Arhidakon i njegovo djelo Radoslav 
Katičič. 530 str. 
Recenzija 
Kot je znano, se hrvaška latinistična 
književnost ponaša z zavidanja vredno 
ustvarjalnostjo in z nepretrgano tra-
dicijo, ki sega od srednjega veka pa tja 
do druge polovice dvajsetega stoletja, 
ko je moral lirični pesnik Tone 
Smerdel, ki je veljal celo za nobe-
135 
prepesmtvi. Primer, ki bi ga lahko 
posnemali zlasti filologi manj raz-
širjenih jezikov. 
Žal smo slovenski klasični filologi tukaj 
v velikem zamudništvu. Pred pozna-
valci latinščine v svetu se pravzaprav 
lahko predstavimo z eno samo zbirko 
Versus Latini (1989), v katerije neu-
trudni Silvo Kopriva malo pred smrtjo 
zbral svoje prevode kakih 130 sloven-
skih pesmi. Pred njim je omembe 
vreden edinole Anton Sovre, ki je v 
mojstrskih heksametrih polatinil 
Aškerčevo balado Brodnik (Portitor} in 
približno pol ducata Prešernovih 
pesmi. Vsekakor nas tukaj čaka še 
veliko dela. Pekkanenove prevodne 
umetnine so nam zgled, ob katerem 
bi se lahko resno zamislili. 
Kajetan Gantar 
lovskega kandidata, iz polhičnih raz-
logov v materinščini utihniti in se 
zateči v eksil latinščine. Še posebej 
plodna je bila ustvarjalna sila te knji-
ževnosti v starodavnih mestih Dal-
macije, kjer so se v teku stoletij ostanki 
avtohtonega rimskega meščanstva 
organsko stapljali s prevladujočim 
slovanskim življem inje nad njimi ves 
čas nevidno lebdel prvotni rimski ge-
nius loci. 
Enega najzgodnejših in najvidnejših 
vrhov te latinistične ustvarjalnosti 
predstavlja splitski učenjak Tomaž 
Arhi diakon (Thoma Archidiaconus, ok. 
1200-1268), zgodovinar in teolog, ki 
je študiral na znameniti bolonjski 
univerzi. Tam je med drugim poslušal 
tudi pridige Frančiška Asiškega, ki so 
nanj očitno naredile velik vtis. Čeprav