Dopisi. Iz Maribora. (Svečanost — čitalnica — okrajni zastop — nesreča — dr. D u b a č ) Na prihod cesarjev se mesto živahao pripravlja. Med dr. Radajevira in dr. Schraiderjevim hramom v Graškej ulici postavijo slavolok. Tam pričaka cesarja 56 belo-oblečeaih gospa, najlepša mu pokloai cvetlice, za njimi vrsti se 500 belooblečeaih šolaric. Cesar se pelje skoz dvojai žpalir veteranov, turnerjev, požaraih brambovcev itd. skoz poštao, gosposko ulico na veliki trg, potera skoz stolao ulico v škofovsko palačo. Pred ajo ga pozdravijo oficirji, uradaiki, duhovniki. profesorji, ueitelji, župaai, šolska mladež. Zvečer bo baklada, razsvetljeaje mesta, podoknica in potem se uliodi na stolni trg zaprejo, da bo mir. Dragi dea 10. julija ogleduje cesar vojaštvo na velikem vadišči v Radvanji ob 6. uri zjutra, potem ob- išče bolaišnico, daje v škofovej palači avdijeace, 8e vdeleži razkritja Tegetbolbvega spoiaeaika, se poda v vojaško bolnišiiico, na kolodvor, pogleda železaiške delavnice priv sv. Jožefn in se pelja o poludae v Ptuj! — Citalaica obhaja v pondeljek 2. julija GOOletaico Habsbnrško ob 8. uri zvečer z govorom ia baaketora. — V okrajnem zastopa prosi sv. Jurjevski župaa dovoljeaja prodati sreajske vredaostae papirje, št. Iljski za podporo nekej ceati, sv. Marjetski za žirji raost čez Pesaico in Razvanjski, da bi smel sreaji velik dolg aakopati za stavljenje aepotrebne aemškutarske šole, katerej ,,šulverajn" doplača 1600 fl. Razvanjčaaom so mariborski nemškutarji možgaae zmešali. Naposled skooijo še vsi iz stare sloveaske v novo nemško kožo, katero jim krpajo prusacki šalferajnlarji! — Stekel pes je več drugih ogrizel in sedaj delajo zaradi tega asariborski psi britko pokoro. Vsi so zaprti aa 6 tedaov! — Nemškatar dr. Duhao je za rumua.skej kraljici v Celovec poslal šopeli cvetlic, a sedaj iz Bukarešta prejel rumuaski ,,orden". Bog rau ga ,,požegaaj"! Od sy. Andraša v Slov. Goricah. (Naj se poboljša!) Naš krčmar ia nekdajai cekmešter Rola ne aiore pozabiti, kako prijetno je bilo, ko je srnel v Ptuji, ko so cesarja Jožefa stavili, zastoaj jesti ia piti. Mož ui tak siromak, kakor so nekteri Haložaai ia Poljaaci, da bi si ne mogel kupiti sam jesti in piti. Ce pa je itak šel tje, kjer se je zastoaj jelo in pilo. tedaj mu tega ae aiore nibče ateti v" čast ia oa sara bi aaj pametaeje atoril, ko bi molčal o tem. Ce pojde še sfokrat mej Nemce jest ia pit, ti ga bodo aa tihem vedao zaničevali, oa ost&ae krčmar, ki od sloveaskih grošov med Slovenci živi, a nikogar ne bode do tega pripravil, da bi se po njem ravnal. Sloveaca še dozdaj paaiet ai tako daleč zapustila, da bi se pustil od vsacega barasaoa za košček aiesa ia liter vina ali piva zasmehovati ia zasraaiovati. To si naj zapomai krcmar Rola. Od sv. Jakoba v Slov. goricah. (Vino kupcev nirna ) L. 1882 smo hvala Bogu spravili še nekaj in tadi ne najslabše kapljice tukajšaih viaskili goric v kleti s trdiia upanjem, da ob svojem času dobiaio za njo zaslužeai potrebai deaar. Pa kako srao se ovarali! Sredi leta že pride ia aiti eaega pravega viaskega kapca še videli aismo Ljudje so primoraai svojo pošteao vino iti ponnjat v aiesto, pa navadao se žalostni vračajo. Še 30 goldiaarjev se jim rado ne obljubi za štrtiajak. Reveži, koliko jib staae dela, stroškov, koliko iaiajo skrbi, kolikokrat molijo za dobro vinsko leto in dela se jiai ponudba. kakor da bi vino ukrali. Neki kupec v Cmureka ga je baje po istej ceai nad 50 štrtiajakov kapil. Jeza lahko poprime vsako poateao srce, kako še bojda aeki krč- marji po mestib in goratib krajih ovo nezdravo brlizgo krčmarijo. ki ae ji pravi poaarejeno viao. Nikder se ae sliši, da bi 8e bilo zoper take ,,pančarje" postopalo. Nič maaje žajostao je, koliko vina se iz Ogerskega sem na Štajersko zvozi ia tukaj proda. Ni treba vprašati, ktero obeh je ;bolje ia vkljub teaiu ao kleti mestnib vinotržcev preobložene z ogerskim vinoin, ter gredo od tod na Koroško in goraje Štajersko, kodi se občinstva priporot-ajo po 28—40 krajcarjev na liter, po aaših poprek boljših vinih pa nihče ae bara. Veliko krivi so tudi cmureški in mariborski, Bog vedi odkod privaadraai vinski trgovci, ki so prejšaje kupce splašili. Ce se to kmalo aa bolje ae obrae, gredo aasi kmetje zaporedoma na boben ia rakora žvižgat. j_ Ptuja. (Nemškutarji se pripravljajo itijovit sloveaakih kmetov.) Tukaj je aemško društvo ,,Fortacbritsverein". Načelnik mu je znani kricač in rogovilež, doktor Haas Mihelič. Tega človeka je predlanskim aek tukajšaji komij pri sodniji ovadil, ker se je pro (gosp. doktor) pregrešil zoper kazensko postavo zavoljo aekega prav gajuaaega djaaja, o katerem nam pisati ai mogoče. ]VIi uakamo že dobro leto, da bi se ta doktor opravičil ter komija na laž postavil. Toda doktor molči ia to njegovo molčaaje nas sili verjeti, da je to istina, kar je trdil komij v svojej tožbi. Drug človek bi odložil vse častae službe in se lepo skril. Ali Mibelič tega ne ve in ostaae ud okrajaega zastopa, ud mestnega okrajnega šolskega sveta, zelo glasaega nemškega šulfereina kakor tudi ,,fortschritsfereina" itd. Toti aiož je povsodi prvi, kjer se ruje in psuje na aas Sloveace pa na ubogega kmeta. Oaieajeai ,,fortschritsfereia" je imel 19. t. m. neko sejo. Nas ziaimiva sarao jedaa točka te seje t. j. volitev rogovilskega odbora za prihodajo volitev v okrajai zastop. V toti odbor so bili voljeai sledeči gg.: Doktor Mihelič, W. Pisk, Rodošek Gastav, Kaiser Martia, Bratanic Otto, Hutter Siraoa in čajte bivši trgovec Eckl. Ko bi naši nemčurji le malo kaj pomislili, ae rogovilili bi tako proti nam, posebao zgoraj oraenjeni gospodje nekteri se imajo za vse, kar imajo, zahvaliti aašemu kmetu. G. Pisk je privandral iz Moravskega. Kaj je bil, iraa li kaj ali aic, kako vero ima, aploh ta človek je pri nas zelo ,,temaa" osoba in še celo njegovi prijatelji in pajdaši aič o njem ne vedo. To pa verno vsi, da bi bil g. Pisk ptnjski župaa, načelaik okrajaega zastopa, itd. Tadi o tera raožu bodemo še nekaj ob priliki govorili. O g. Rodošeku pa za daaes molčimo. Mož je še mlad in aiorebiti da ga vendar še pamet sreča. Martin Kaiser pa ima najmanje razloga proti nara rovati i možko ai, da se pasti za nos voditi še mokrim mladičem. Sicer pa ome- nimo, da zeraeljsko bogastvo še ni vsa sreča aa svetu , da to ne dela človeka ae izobražeuega pa tudi ne aplivaega posebno če se poaiisli nekoliko — aa preteklost; vsaj se poznaaio. — Otto Bratanič pa je pre pravi aaslednik svojega dobrotljivega očeta, kterega posebao imajo Haložani še v ,,dobreia" spimiaii. Ker aima aikakega posla, oetajalo mu bo dovolj časa za rovaaje. Siaioa Hutter pa je v kratkem pri snopsu obogatel. Ta aiož je sicer Nemec, zato bi mu svetovali, da naj aaa Slovence pri aiiru božjem pnsti. G. Eckl pa je bralcem ,,Slov. Gospodarja" pozaat, posebno od tistega časa sem, ko je v okrajnem zastopu našim kmečkim zastopnikom, kateri pa imajo, kakor zaano ravno tako pravico tam biti, kakor oa, kričal: ,,ibr Bauern, bleibfs bei euerem ,,Pflag". Tiidi ta mož si je pridobil od našega slovenskega kaieta nekaj aovcev, zdaj ko ima zadosti, izročil je trgoviao drugema, saai pa rogovili proti nara. — Ti gospodje tedaj imajo nalogo proti nam rogoviliti in sloveaskega kmeta iti lovit. Iz Sevnice ob Savi. (Vspeh tukajšajega šulferajaa.) Prostora jim že zmaajkuje za poaemčevanje otrok. Morajo dozidavati za tukajšnji ,,šulferajn*'. Ko bi bili vendar vsi, tudi knietje, tako pametai, kakor je bila aeka osebnica, ki je dala svojo hčerko koj v začetku v šulferajasko šolo toliko da so jo oblekli, potem pa jo doma obdržala, grozili so se sicer, da bo kazaovaaa, ia da bo žaadar prišel po ajo, a aiso nič opravili! Ko bi jih več tako storilo, ne bilo bi jim treba šole dozidavati. Tega so si kmetje in drugi sami krivi, ko ne vejo, kaj delajo. Mislijo si: naj se nauči kaj neraški, da ae bo takov tepec kakor sem jaz. Ce grem kaj v komisijo ali na davkarijo pa nikjer aič ne pozaam, zakaj in kaj plačam. Res je to! Pa jib ni treba ravao tem aeraškim aaseljencem v šolo dajati! Saj se tudi v trirazredai ljndski šoli toliko nauči, da nekaj zastopi in zaa. Gosp. Ausserer ia pa Kančič, ako ee že hočeta ia pa rnorata teh krajcerjev znebiti, naj bi jih pa v Tirole ali aa Nemško požiljala svojim rojakom in zaancem; saj vemo, da je tadi tam dovolj revaib, ki potrebujejo oblačila iu hraae, Tiste Sevaičaae ia pa sevaiške občaae pa bodi zelo sram, da bočejo svojim otrokom tisti jezik, katerega so jib komaj naučili, tako rekoč: izdreti in zavreči dati. Posavčaa. Iz Slov. Gradca. V dopisu iz Slovejngradca 14. juaija t, 1. je sledeče aeresaično: 1. iMoram še eakrat kot neresaičao zazaamovati, da ai aad mojim stanovaajem o biakoštaih prazaikih aernška zaatava bila razobešeaa; bila je le belgijska, a ne od meae, ampak od rnojega bišaega gospodarja postavljeaa. 2. List, kojega sem s sviačaikom g. Ruaovcu ačitelju v Razborji pisal, je druzega zapopadka, kakor dopisatelj trdi. 3. Ni resaično, ka bi jaz kedaj kot pevovodja tnkajšnjega pevakega društva izustil, sloveaske pesmi društvo ne sme peti; niseai za take iziaze aikakor ae pooblaščen; a res je, da so sloveajegraški pevci že maogokrat pod mojim vodstvom gospodom okolišcine serenade s sloveaskirai pesmami peli. 4. Ni resaičao, da sem kedaj na ukaz obče spoitovaaega g. Dr. Toaischeg-ka pri Lobeji na drevesa plezal, češ, drevo sloveaske zastave obropati; toje storil brizgalaičar Labovc in njegov tovarš. Jaako Trobej, učitelj.