VAŠA PRVA DOLZNOST JE, DA SE
UCITE...
INFLACIJA KOT ORODJE VLADAJOCEGA RAZREDA
Nobena izmed parol, ki krasijo študentske domove verjetno ne zadene v črno bolj kot »SREČE NE MORE DATf ČLOVEKU NE DRŽAVA, NE PARTIJA, NE SISJEM — LAHKO PA MU ZVIŠA
PLAČO.« Znamenita Kardeljeva misel, ki bi gotovo prišla med po-pularnih dvajset izjav, s katerimi so podpirali in prekrivali samoupravno-državno-partijski funkcijonarji različnih rangov svojo latovščino samoupravnega pridiganja, se je skozi to množično uporabo tako zlizala, da jo je bilo že težko ločiti od znamenite kapi-talistične maksime »VSAK JE SVOJE SREČE KOVAČ«, s katero se zakriva, da s pogoji »kovanja sreče« pač upravlja neki razred. In v krizi menjavejesstališčainteresategarazreda najbolj logično, dase delavcem zmanjšajo plače, kajti itak so prej »požrli več, kot so ustva-rili« in to jim bodi pravična kazefi. In ker nič ne kaže na to, da bi se notranja razmerja v razredu, ki si mora objektivno nujno predsta-vljati, da upravljas produkcijo, spremenila vtoliko, da bis politično močjo razpolagale tiste frakcije, ki jim je podlaga modernejši način izsesavanja presežne vrednosti (in prisvojijo si jo lahko le ob konse-nzu delavskega razreda), plače padajo in padajo. Spirala inflacijeje perpetuum mobile metanja peska v oči delavcem, kajti med tem, ko nominalr j pridobivajo vse višje dohodke, realno ti seveda upadajo.
Fetiški karakter denarja se tako prikaže v novi luči — predstava o dejanski kupni moči denarja se ustvari šele z izkušnjo, šele z menjavo denarja za določeno količino dobrin in šele po tej »praksi« denar za zavest resnično nekaj predstavlja. Paradoks je seveda v tem, da se ta predstava formira vedno le za nazaj, nominalno večja vsota denarja pa na podlagi stare izkušnje ujete v stara menjalna razmerja, oblju-blja več dobrin, ki se bodo lahko pridobile z menjavo denarja. V informaciji gre individualna zavest skozi paranojo, ko vedno znova okdriva, da njena predstava o vrednosti denarja ne ustreza stvarnos-ti, novim menjalnim razmerjem, v katerih za več denarja dobi manj dobrin. Posameznik teži k temu, da bi denar čimprej zamenjal za ne-kaj drugega. To pa pospešuje samo sebe. Na neki točki postane ta paranoja paranoja preživetja. Dokaz te točke so na eni strani t. i. »prekinitve dela« in na drugi strani težnja, da se eliminira veliki la-žnivec — dehar in njegovo mesto prevzamejo boni in druga nemone-tarna sredstva, ki v nasprotju z denarjem garantirajo nespremenjena menjalna razmerja, garantirajo preživetje.
KAJ DA LAHKO DRŽAVA?
Na videz vse to skupaj nima nobene zveze z že začetim bojkotom plačevanja povišanih stanarin v štud. domovin in napovedanim »opozorilnim« bojkotom prehranjevanja v menzah in razdelilnicah hrane ŠC, toda zveza se začne že tam, kjer uvod namiguje na vlogo države. Kajti omenjeni plakat si gre razlagati še kako drugače, kot pa da gre zgolj za »študentsko zajebavanje s Kardeljem« (čeprav mislim, da je nekaterim ta interpretacija sila všeč), kot si ga študentski bojkot sam razlagati tudi čisto drugače kot pa, da je vse skupaj samo »subjek-tivna kaprica« študentov (kakor gre tista famozna diksvalifikacija, ki jo izreče oblast: »Vsega imajo preveč, pa se puntajo. Nočejo študirat, pa se grejo politiko!«) In tudi izjavam protagonistov bojkota velja poiskati tista materialna družbena razmerja, ki skozi njihove izjave spregovorijo.
Država študentom res ne more dati sreče, toda če Država oz. Izvr-šni svet v času, ko delavske mezde nihajo okoli eksistenčnega mini-muma, ne stori kaj dosti, da bi omogočil študij tudi tistim, katerim ga nizka štipendija in dohodek staršev ne omogočata več in hote ali nehote, misleč, da sedanji način subvencioniranja zadostuje tudi ob spremenjenih družbeno-ekonomskih pogojih, stoji ob strani, ko se prav pri stanovalcih študentskih domov začenja izvajati politika ekonomskih stanarin, potem to pomeni, da ta Država izvaja neko določeno socialno-razredno politiko. In ob tem se ne smemo čuditi, če zadnje raziskave kažejo, da med študenti ni več skoraj nikpgar, ki bi bil iz delavsko-kmečke družine, čeprav se že vidi, da vedno težje štu-dirajo tudi študenti iz družin uslužbencev. Vse ostalo subvencioni-ranje visokega šolstva je ob tem dejstvu dejansko subvencioniranje študija višjih slojev. Kljub razširitvi štipendijske politike pa ostaja in vse bolj postaja dohodek staršev ključni moment možnosti študija.
Holegdela prekoŠS, ki sega poslužujeiz letavletovečštudentov. In verjetno bi kazalo uresničiti idejo, ki je padla na zboru študentov FSPN s strani dekana, da naj se razišče povezanost med nizkim socialnim statusom in (nizkim) učnim uspehom, kajti znanstvena potrditev teze, da je nivo znanja socialno ogroženih študentov nizek in da zato njihov študij traja v povprečju dlje, bi bjla najmočnejši argument v dokazovanju, da družba nič ne prihrani, če se je študent med štfdijem prisiljen udinjati na štud. servisu, ampak ravno na-sprotno — na zgubi je tudi družba.
Tudi pri štipendijski politiki postavlja inflacija vsa razmerja na glavo. Ne samo da so v nekaj letih padli OD povprečno za 30 in več %, v štirih letih se je zmanjšal delež štipendije od 65% povprečnega OD leta 1980 na manj kot 44% v letošnjem letu. Ne torej samo to, da inflacija »žre« štipendije, temveč so se štipendije znižale v razmerju do OD za več kot 20%. To pove vse in preveč. Pove namreč, da je vrednost povprečne štipendije okoli 8.500 din, sepravi, da si mora za »solidno« (a še vedno skromno) študentsko življenje študent iz dru-gih virov priskrbeti na mesec še približno 10.000 din in če nima staršev, ki bi lahko odšteli polovico povprečnega OD za njegov štu-dij, potem mu ne ostane nič drugega, kot da 7 dni v mesecu dela prek ŠS. V tej luči pa ne izgleda tistih 2.500- din, ki naj bi jih plačeval študent za posteljo in pisalno mizo v dvoposteljni sobici, tako pi-škavo malo.
To se razmere, ki so »klicale k bojkotu«. Dejanska zasluga za izvedbo bojkota pa gre seveda tistim, ki so ga organizirali. In tega jim nihče ne more oporekati, čeprav velja tudi za njihove zasluge kot za vse ostale, da namreč niso večne in ne smejo postati podlaga »liders-tvu« in slepemu zaupanju.
PROTI STABILIZACIJI
Čeprav mora biti naš cilj ta, da družba z dovolj visoko štipendijo omogoči študij vsakemu in s tem med drugim tudi osvobodi študenta izpod patriarhalnega patronata družine, je dejanskost pač taka, da ne moremo zahtevati vsega, ker bi s tem Kljub temu, da bi moralo biti področje štipendijske politike1 centralno bojišče, pajevčasu, ko osebni dohodki delavcev nedosegajo eksistenčnega minimuma, več kot iluzorično.pričakovati, da bodo samo štipendije zagotavljale možnost študija, ker bi v tem primeru morale biti enake ali celo višje od povprečnega OD delavcev. Zato bodo še naprej potrebne različne subvencije, ki bodo »pocenile« življenje študentov, od subvencioni-ranja študentskih domov (iz nepreverjenih virov smo izvedeli, da bo Izobraževalna skupnost verjetno »ugodila« zahtevam in krila zahte-vanih 25%), do subvencioniranja prehrane.
Prehrana v študentskih menzah je glede na količino in kvaliteto verjetno dražja od večine »normalnih« gostinskih obratov v Ljublja-ni. »Konkurenčno« jo dela le dejstvo, da so študentske menze najbli-žji gostinski objekti za večino študentov in da se da v njih vnovčiti bone. Enolončnice stanejo okoli 100 din, kompletno kosilo paokoli 300 din.
V zna'. podpore bojkotu v študentskih domovih in v znak protesta proti nekviJUetni in predragi prehrani v ŠC, so na vseh fakultetah lju-bljanske Univerze na zborih študentov obravnavali predlog, da seod 22. do 25. 4. 1985 bojkotirajo študentske menze. Argument proti temu je bil, da študentje dejansko bojkotirajo »svoj« Studetnski center in s tem sebi delajo škodo. Kot da bi bil možen bojkot ali stavka, v kateri udeleženci sami ne bi bili na določen način oškodovani.
Ideja o nemonetarnih menjalnih razmerjih, kismoji »materialno bazo« našli že v uvodu, je tudi tu bruhnila na dan z gotovostjo »na-ravne zavesti«. Predlaga se namreč, naj se vrednost bona zviša na 60« vrednosti obfoka, pri tem pa ostaja nedefinirano, katerega (enolon-čnice ali kosila.? Razlika je namreč 3-kratna!) Tu je izbruhnila na dan tudi že stara diskusija o tem, ali so bone upravičeni dobivati vsi študentje, ne glede na socialnoekonomski položaj, ali ne. Večna me-tafizika, kajti enakost se vedno izkaže kot dejanska neenakost in neenakost sama po sebi zahteva nekaj enakega.
Nenda so na vseh fakultetah sprejeli bojkot, ponekod bolj na-vdušeno in celo s podporo pedagoških delavcev, drugje raanj na-vdušeno in brez te podpore. Toda le največji kreteni si lahko predsta-vljajo, daw bo zaradi bojkota ali zaradi povečane vrednosti bonov hrana v ŠC imela nižjo vrednost. Zahtevati samo subvencioniranje prehrane v taki ali drugačni obliki, pomeni stabilizirati in nespreminja-ti razmere v ŠC, ki so med drugim privedle tudi do tega, da imamo svinjsko drago in nekvalitetno hrano. Ohranjanje obstoječega in sta-bilizacija razmer z vsemogočimi subencijami pa je logika socialnega miru v realnem socializmu, ki hromi družbene spremembe in vklesti družbo v drek, ki ga sama producira. Natn paspet enkrat mora iti za to, da stvari spremenimo in ne da jih stabiiiziramo!
To sicer ne pomeni, da ni potrebno subvencionirati študentske prehrane, ampak pomeni, da se ne sme subvencionirati vsaka cena obroka, ki jo postavi ŠC. Visoke cene sč verjetno posledica slabe or-ganizacije poslovanja v ŠC, ali pa presežnih kapacitet ali pa »mutnih
poslov«. Seveda so to le ugibanja, vendar bi morali vso stvar ra/ ti in šele na podlagi optimalne produkcije subvencionirati ŠC. NeJ da se dogaja, da kupuje ŠC trikrat dražjo nafto iz intervencijske uvoza, stroške za to pa jasno krijejo študentje, oziroma bi jihj primeru subvencije krila »širša družbena skupnost«. To ni nič dr ga kot »ekonomska baza« stalinizma!
2. STRAN
0  METODAH IN CILJIH BOJA
Kljub tihim namigom, češ, da gre za nesamoupravno obliko o očanja, so bojkot stanarin podprli tako Univerzitetni svet kot tu RK in UK ZSMS. Kot so poudarili na 4. izredni seji predscdstva L ZSMS, so študentje ob bojkotu zahtevali spremembe, za katerese mladinski forum bori že 5 in več let po vseh kanalih samoupravne odločanja, a ga do sedaj niso jemali kdovekako resno. Šele priti baze je prej sprejetim stališčem dal neko težo.
Med »radikalnimi študenti prevladuje prepričanje, da je tre mladinsko organizacijo na Univerzi »razfukat«, ker je le gnilo lej birokracije in oportunizma in katera koli »prava« akcija mora mimo te politikantske instance. Toda merilo radikalnosti jepredm stvari in boj za možnosti njene realizacije in ne radikalni stereotij Predsedstvo UK ZSMS samo zase ni res nrč drugega kot forum.T^ da forum z nekim statusom (čeprav dejansko podcenjen in v vea primerov »nekompetitiven« ostalim forumom) in s tem z nekopd) tično legitimiteto v tem političnem sistemu. In ta forum ni nastoj proti zahtevam študentov, temveč je te zahteve podprl. S tem sevej ni storil nič revolucionarnega, samo izpolnil je svojo nalogo in st dal zahtevam neko politično legitimnost in to ješirša legitimnost tista  osnovna,  koliko  ljudi  namreč za stvarjo samo  stoji. predsedstvo UK ZSMS akcije ne bi podprlo, bi s tem upravičeno gubilo svojo ligitimnost kot politični predstavnik študentov, toda di same protagoniste bojkota bi čakal dolgin naporen boj za to, d jih sploh prizna kot »partnerje« v političnem dialogu, kar bi nesa upočasnilo reševanje problema, temveč tudi polariziralo konflikt te mere, da bi napočil tremitek »malih fiihrerjev«, katerih nezaved želja je prav ta, da postanejo objekt represije, ker jih prav to kons tuira kot subjekte Zgodovine, čeprav le zgodovine »šlavnih dnipt ličnega političnega teatra«, tiste tržnice, na kateri se zamenji zahteve za spremembami za »politični radikalizem«, »viteštvo« moralne poze. Vsako gibanje, predvsem študentsko, seveda jai potrebuje svoje manifestativne izraze, todati so lesredstvo, segmei celotnem dogajanju in ne smejo-postati edinakomunikacijskaoblika ti med gibanjem in širšo družbo, in še manj znotraj gibanja. Čeprav za aktivacijo bojkota nujno potrebne neformalne, polilegalnes1 pine, pa po tem, ko dobi akcija legitimnost, le te ne smejo imeti dominantne vloge in to iz dveh razlogov: ' ker le javno in na dem ratičen način izvoljeno telo lahko predstavlja večinski interes, ker samo javnost delovanja omogoča tudi njegovo kontrolo zamenljivosti funkcionarjev.
Na konferenci UK ZSMS o problemih v štud. domovih, ki jelj 9. 4. 1985, so iz aktivistov bojkota, pred. štud. domov in član predsedstva ustanovili posebno komisijo pri preds^dstvu UK ZSN ki se bo ukvarjala s temi problemi. Tako ni prišlo do tega, česarsi bali mnogi, da bo namreč vso stvar nase prevzel neki že formi forum, znotraj katerega se bo stvar zadušila. Niti si predsedstvc lasti pokroviteljstva nad komisijo, zahteva le, da v svojem deli akcijah kontaktira s predsedstvom. Tako se konkretno uresnii načelo, da »mladinci«, niso le člani obstoječih struktur ZSMS.a pak tudi tistih v nastajanju.
Gibanje lahku doseže nekaj le, če je hkrati znotraj inzunaj inštita kajti brez demokratičnega pritiska od zunaj institucij pa tvega alif pad ali zadušitev znotraj lastnih institucij, ki jim je usojeno, da slei vladajoči logiki. Ne verjemite demagogom, ki zagotavljajo, da sot jasni, da je treba najti le poti, kako jih uresničiti. Kajti način reševa problemov je že rešitev sama ali, povedano drugače, pot do ciljaji
cilj sam!A
1   OPOMBA:In verjetno bisekazalo borititrenutnopredvsemzal da se povišajo ne samo štipendije, pač^pStadi cenzusi, ki jih je pr tako »razvrednotila« inflacija. DruftS>neI<aHo *ispe poskrbeti tiste, ki so pod cenzusom, v resnici paso v rmjtežjern položaju tisti, za malenkost presegajo cenzus. Prav tako bi bilo treba diferencir cenzus glede na to ali stanuje študent v času študija doma alii Seveda pa je treba takoj vzposta&ti avtomatizcm, ki poveci štipendije v skladu z inflacijo, ne pa dato usklajevanje poteka polžjo hitrostjo birokracije.
Hlev je bil prav veličasten. Hitcha je spominjal na rdeče velikane , ilasične Nove Anglije, čisto drugačne od sodobnih modrih pritli-avk, a pri vsej podobnosti je bil subtilno drugačen. Ograde so bile akšne kot ponavadi, enako senik in žitnica in tudi mlekarna ob stra-li ni izstopala. Na drugi strani je bila lopa z velikim traktorjem in loljskimi stroji, za njo pa običajne kopice sena. A oblike in gradnja [lavnega poslopja — pravi kmet bi najbrž lahko našel petdeset majh-lih in velikih razlik med njo in čemerkoli podobnim na Prvi Zemlji.
A# Hitch ni bil poznavalec hlevov, s PZ ali od- kod drugod, le medsvetovni operator moške vrste, izučen kmečkih opravil. Znal je molsti, kidati gnoj, delati z mlatilnico ali nadzorovati pripravo ko-ruzne silaže, a tančine podeželske arhitekture niso bile njegovo radročje.
Kraj se zdi vsakdanji, a bil je na nevarni medsvetovni misiji, na Drugi Zemlji 772, najdeni s še enim zadetkom verjetnostne špranje, nazanj rutinski preiskavi nerutinskesituacije. V kratkemdesetletju, kar je špranja zanesljivo delovala, so našli skoraj tisoč alternativnih Zemelj, večinoma prav podobnih Prvi. Velikokrat je bil celo predsednik ZDA isti človek, kar je privedlo do prav zanimivih dialogov med državnimi poglavarji. Čeješlo za vzporedno evolucijo svetov, kot so trdili nekateri teoretiki, so si bile vzporednice silno blizu, če je šlo za divergenco od Prve Zemlje (če je ta sploh bila Prva - heretična misel!) je do preloma prišlo šele nedavno.
A le Prva Zemlja je razvila špranjo in le ona je mogla poslati svoje •Ijudi v druge svetove in jih žive, cele in pri pameti spraviti nazaj. Ta-Lose je lahko proglasila za osrednji svet in nihčeji ni mogel oporeka-¦tZaenkrat. Hitch se je trudil, da ne bi razmišljal, kako bo, ko se bo Ijavila naprednejša Zemlja. Svet, ki bo lahko govoril nazaj, in tudi idaril nazaj.
Na zunaj je bila 772 podobna svetovom, ki jih je obiskal na prej-Snjih misijah, le nekoliko zaostala je bila. Kazalo je, da jo je bila prizadela neka katastrofa, ki jo je tehnološko zavrla za kakšnih trideset let za ostalimi svetovi. Velik meteor, nedavna ledena doba — Hitch nšbil doma v zgodovinski ali geološki analizi, vedel paje, daje nekaj skoraj iztrebilo živali in da je trajalo nekaj časa preden so se Ijudje prilagodili.
Na 772 ni bilo medvedov, niti kamel, konj, ovac ali psov. Ne mačk neprašičev. Redki glodalci. Človekjebiltukajskorajedinisesalecin trajalo bo stoletja, preden bodo imeli prenaseljenost. Mordajese-salce izbrisal virus iz vesolja, morda zamrznitev, Hitch ni vedel in tudi mar mu ni bilo. Njegova skrb so bile bolj današnje stvari. Okdril naj bi, kako je v teh razmerah živinoreja lahko postala pomembna dejavnost, celo prevladujoča gospodarska panoga tega sveta. Vsepovsod so bili hlevi in mlečna industrija je cvetela, a nikjer ni bilo krav, koz ali česa podobnega.
Zato je stal pred tem hlevom, da odkrije skrivnost sumljivega us-peha DZ 772.
Malo diskretnega vohljanja, pred uradno dobrodošlico novemu članu pezejine skupnosti alternativnih svetov. PZ se ni hotela po-vezovati z zatiralskimi diktaturami ali žrtovanjern ljudi ali kakšno drugo eksotično obliko slabe družbe. Vsaka alternata je bila druga-čna, očitno ali ne, nekatere — no, karkoli je že rekla Jo, to ni njegov problem. Rada mu je predavala o teoretičnih elementih alternis-tičnega odnosa, obenem pa se je bistro izogibala bolj praktičnemu moški—ženska odnosu, po katerem je hlepel. V mesecih odkar jo je poznal se je prav čedno zafrustriral.
Sedaj bo hlapec, za varnost Prve Zemlje in njeni diplomaciji v čast. Krasna sublimacija seksa. Lahko bi kidal gnoj in sanjaril o Jolan-dinem obrazu.
Brcnil je kepo blata in odkorakal, da izpolni dolžnost. Škoda, da seprvi oglednik ni potrudil, da bi pomolil glavo v hlev, a splošno znano je, da so raziskovalci deviških svetov strašno previdni, če že niso čisti strahopetci. Padli so noter in v par sekundah spet skočili, se pojavili na nekaj kr^jih potem predali svoje avtomatične kamerein senzorje v laboratorij ter se vrnili na lepo plačano počitnikovanje. Umazano delo so pustili Hitchovim kolegom.
Pod hlevom so se dolge ograde vlekle do bregov vijugave reke. lodnevi bi se v njih pasla živina. Žal so edino fotografijo takšnega pašnika očitno posneli med čiščenjem, kajti v ogradi so bili namesto Hvali Ijudje. Tipična ogledniška nerodnost.
Ne, rnoral je biti pošten, celo do prve skupine. Delo je bilo res tve-,gano, saj nihče ni pristal v oblaku iperita ali celo česa hujšega, ali pred čeljustmi karnozavra, in ožgani ali krvaveči ostanki bi fliknili nazaj na PZ. Oglednik je moral ostati živ dovolj dolgo, dajenjegova oprema lahko zabeležila okolje in za stikanje po hlevih gotovo ni bilo časa. Robotske opreme niso mogli uporabljati, saj bi lahko pad-la v roke domačinov. Prvi oglednik DZ 772 se pomanjkanj živali naj-brž še zavedal ni, in še če bi se, se mu ne bi zdelo pomembno. Šele pikolovska laboratorijska analiza je pokazala neskladnost tega sveta.
Slika je bila vseeno nenavadna. Morda je kazala vaško veselico, kajti v ospredju je bila čudovito naga ženska. Kmetje na 772 so očit-no znali spilstiti paro, ko so enkrat napolnili senike!
Ko bo spet doma bo on malo spuščal paro — in tokrat sladka Jo tie bo spremenila teme, dokler ne bo stvar opravljena.
Bil je že čisto blizu hleva, a ni se mu mudilo. Njegova misija bi se lahko notri nenadno končala in previdnost ga je vlekla nazaj.
Premik na 772 ni bil problem. Odškrniti zastor med svetovi, pori-hiti se čez, in bil je na istem geografskem področju druge Zemlje. Ko bo končal, bo poseben dotik na v lobanjo vgrajeno stikalo v nekaj trenutkih priklical špranjo in povlekli ga bodo nazaj. Dokler je bil dovolj previden, da je lahko zaslutil težave teh par sekund vnaprej, se mu ni bilo treba ničesar bati. Moral je le dobiti delo in zbrati po-jatke, ne da bi vzbudil sum ali se zapletel v težave z domačini. Pravi-a mu niso dovoljevala orožja, le preprost, h goleni privezan nož. St-rinjal- se je — že izgubljen omamljevalec bi lahko skuhal grde »itnosti...
DosJej je šlo otročje lahko: vrgli so ga v gozdove blizu srednje ve-likega mesta^ da njcgov prihod ne bi zmedel kakšnega naključnega opazovalca. Se ena stranska korist od začetnih ogledov: identifikaci-japrimernih krajev za bolj udoben prihod. Prav nerodno bi se bilo znajti nataknjen na drevo!
Sprehodil se je v mesto in sunil časopis. Jezik na 772 se je vsaj v \meriki ujemal s PZin prioglasihjeirneltežaveleznekateriminare-Enimi izrazi. Pod »delo dobi« ni manjkalo ponudb za hlevske jelavce.
Ni goveda, ni koz, ni konj, ni prašičev — kaj neki imajo v hlevu?
Podeželski gospod, pri katerem se je zgodaj zjutraj oglasil, ni niti preveril njegovih ponarejenih spričeval. Hitch je računal na to, ob tori se ljudem na kmctiji mudi in lastnik je težko izbirčen. »Sijajno! Potrebujemo izkušenega človeka. Pri nas imamo dobre živali in nočemo površnosti pri nadzoru črede.«
Živali, čreda. Mar tukaj molzejo piščance, ali morda želve? »Veste,« je s primerno plašnostjo priznal Hitch, »nekaj časa je, od-Ičarsem zadnjič delal na kmetiji. V tujini sem bil.« Tobopokrilo na-jjlas s PZ. »Najbrž bom rabil dan ali dva, da se mi vrne občutek, da spet zdrsnem v staro rutino, saj veste. Saj se bom potrudil.« Za uro alidve ko bo tukaj.
»Razumem. Dal vam bom deJovno listo za najmanjšo enoto. Petdeset glav in nobene tečne ni med njimi. No, morda Jola, ampak )na se goni. Takrat vedno postar.ejo bolj živahne. Nič resnega.« [zvlekel je notes in začel čečkati vanj.
»Poznate imena vseh svojih živali?« Nepomembno vprašanje, a Selei je, da bi farmar še kaj povedal.
Mož se je res ponosno nasmehnil med pisanjem. »Do zadnjega. laz nisem kakšen mestni lastnik, sam vodim farmo. In zagotavljam /am, da je vsako od mojih krav zaplodil kapitalen bik.«
Krav? Hitch je posumil, da se je analist, ki je napisal kritično por-
(In the Barn, zbirka Again, Dangerous Visions, 1972)

očilo o 772 moral nalivati z razvijalcem. Goveda sploh ni, res ne! Vsa ta pot zaradi neumne pisarniške napake.
»Če boste imeli kakšne težave, mesamo pokličite,« je končal far-mar in mu pomolil na roko napisano zaporedje del in tanko knjižico. »Šel bi z vami, pa zaostajam s knjiženjem.«
»Težave?«
»Če se žival poškoduje. Včasih kakšni spodrsne ali sezaleti ob og-rajo. Ali kakšna okvara — «
»Oh, seveda.« Človeku se je očitno mudilo. Res je prišel ob pravem času.
Prelahko je šlo. Hitchov izkušeni nos je zavohal poleg gnoja še težave. Takšne tihe misije te najrajši počijo po nosu.
Preden je stopil v haloje preletel napotke. Presenetljivo eleganten rokopis je našteval: 1. KRMLJENJE, 2. MOLŽA, 3. PAŠNIK, 4. ČIŠCENJE.... in pod tem še nekaj tesnejših vrstic. Zdelo seječisto rutinsko delo. Knjižica je bila natančen in lepo urejen delovni priro-čnik. V hlevu so bile očitno krave, kljub tistemu zmešanemu poroči-lu, in takoj bo imel dokaze, potem pa domov.
Zakaj potem temne slutnje?
Zamajal je z glavo in vstopil. Pozdrvil ga je zadušljiv straniščni vonj, a to je pričakoval. Kravji hlevi so najbolj hlevski od vseh. Nos se mu je hitro prilagodil, čeprav je smrdelo drugače kot v hlevu, kjer so ga učili. Kmalu je na vonj skoraj pozabil.
Za vrati je postal, da so se še drugi čuti prilagodili na mrak in šumenje tople notranjosti. Globoko v hlev je vodil širok prehod, s pregrajami na obeh straneh. Nad dolgimi koriti sta iz posamičnih privezov štrleli dve vrsti glav. Ko se je napotil mednje so se priča-kujoče obrnile, ga pozdravile z blagim, skoraj človeškim mrm-ranjem pričakovanja. Čreda je bila to jutro lačna, bilo je že pozno.
Na koncu prehoda je bil za tesnimi vrati prostor za mleko, od začetka, kjer je stal on, pa sta se na levo in desno odpirala kratka hodnika in s širokim prehodom v sredini risala črko T. V levem so bile zložene vreče s krmp. V desnem —
Hitch je zamežikal, si poskušal spoditi meglo iz glave. Ko se je ozrl v desni hodnik, bi za trenutek prisegel, daje videl lepo, črnolaso žensko, ki ga je gledala iz staje, čisto naga. Zelo podobna Jolandi, samo da Jo nikoli še za trenutek ni videl gole.
Smešno, pozornejši pogled ni pokazal ničesar. Le podzavest se je igrala z  njim, norčavo poživljala suho nalogo.
Postalo mu je nerodno in odločno je pogledal naprej. Privid, čeprav bežen in nestvaren, ga je stresel in počutil se je, kot da bo imel pred občinstvom vseh teh živali tremo.
Ko so se mu oči povsem prilagodile mraku je začutil, kako se je v njem strdil šok. Iz staj ga niso pozdravljali goveji gobci, to tudi koze niso bile, med letvami so ga čakali človeški obrazi. Čedni obrazi in gladki lasje zdravih mladih žensk. Stale so, vsaka v svoji staji, gole, dlani so seoklepale letev, kijebilo mednjimi prostoralezaglavo, da je molela skoznje. Blondinke, brunete, rdečelaske, visoke, drobne, bujne — vsak tip je imel svojo predstavnico. Oblečene bi se lahko pomešale v katerokoli veselo množico na prvi Zemlji in. Če ne bi bilo
pasu in njihov obseg ni nič zaostajal za dolžino. Hitch je b;l povsem gotov, da se teh prsi ne bi dalo stisniti v noben modr<- 7 njegove Zemlje.;Nobena običajna metoda jih ne bi spravila v normalne okvire. Še plastični kirurg bi moral biti prepričan sadist, da bi sedo-taknil dela.
Drugič, izrazi teh deklet. Prijazni prazni pogledi molznic. Naenkrat je videl, kdove zakaj, čebelji panj, delavke, ko brne noter in ven.
Dovolj je bilo. Roka se mu je sama dvignila do signalnega gumba, skritega pod lasmi, a je oklevala, ko se mu oči vstavile na najbližjem paru mlečnih žlez. Vsekakor, uganka je bila rešena. Zagotovo te alternate niso mogli sprejeti v skupnost. Prav gotovo bo njegovo poročilo sprožilo planetarno policijsko akcijo, da naredi konec temu brutalnemu kmetijstvu s človeškimi bitji. Pa vendar —
Vimenaste prsi so se mehko tresle z dekletovim dihanjem, neverjetno polne. Privlačile so ga, in odbijale, ko se intelektualno v njem ruvalo s fizičnim, da ga zatre. Položiti dlan nanje...
Če sedaj odide — kdo bo nakrmil lačne krave?
Poročilo je lahko mirno počakalo pol ure. Še ko bo enkrat na dru-gi strani špranje, bo trajalo dlje, da se vrne v štab. Zaenkrat se mu še ni mudilo.
Odprl je priročnik in prebraltočko o krmljenju. Zvedel je, da voda ni problem. V vsaki celici je tekel curek vode, da si je krava lahko sama tešila žejo. Le hrano je moral sam raztrositi po jaslih.
Vrnil se je na vrh teja in naložil v samokolnico vrečo obogatenih biskvitov. Zapeljal jo je v glavni prehod in s čisto kovinsko zaje-malko naložil po kilo vsakemu osebku. Dekleta so poželjivo posega-la po grižljajih, jih pobirala s celo roko, s palcem ob ostalih prstih, in zadovoljno žvečila. Hitch je opazil, da ifnajo vse močne bele zobe, ni pa mogel odkriti zakaj palcev in prstov ne uporabljajo, kot naj bi se pač uporabljali. So namenoma nerodne? Da, zdrave živali... in nič več.
Dvakrat se je vrnil po novo vrečo, držečoči stran od — prazne? — desne ladje, da ga domišljija ne bi spet zbodla. Sumil je, da jes krmo preveč dobrohoten, a počasi je postregel vsem. Stopil je nazaj in opazoval pojedino.
Prve ženske so že končale in nekaj jih je počepnilo po kotih svojih staj, zajtrk je očitno spodbudil njihovo črevesje. Njegova prisotnost jih pri tem intimnem početju sploh ni motila, kot tudi iztrebljujoče se krave ni sram, če je kmet v bližini. Te krave so bile videti čisto zadovoljne. Lobotomija? Nobenih brazgotin ni videl.
Še sam je poskusil. Biskvit je bil trd, a brez vlaken, s presenetljivo bogatim okusom. Po opisu na vreči je veboval praktično vse zdravju potrebne vitamine in minerale in zagotavljal bogato mleko. V njem ni bilo le tistih hraniv, ki jih je žival v obilju našla na pašniku. Ko je porival maso po ustih, je v to kar verjel. Spraševal se je, kakšne pa-šnike imajo za te krave. Trave in listja najbrž niso jedle. So med lizanjem soli trgale solato? Pulile korenje?
Čredo je nakrmil. Predn bodo krave spet lačne bo prišla nova izmena in sedaj bi lahko odšel. Nobenega razloga, da bi sešeobiral.
Spet se mu je roka ustavila pred gumbom. Ti silni joški so ga opomnili na drugo točko na listi. Vedel je, da prave krave boli, če jih pravočasno ne pomolzejo. Ta — vimena — so bila že sedaj videti prepolna.
K vragu, preizkovalec ali ne, človek je! Poročilo lahko počaka.
In, ga je zbodel tih notranji glasek, tisti privid v staji desnega hod-nika je še čakal. Tam bi lahko bilo golo dekle. Dekle, drugačno od teh joškatih krav... deviški tip__podobna Jolandi.
Zaradi nje ni pritisnil na gumb. Ni mogel oditi, dokler si ni napum-pal dovolj poguma, da pogleda v to stajo — dobro pogleda.
Polistal je po priročniku, vesel, da se lahko za trenutek vrne v ru-tino. V tem krilu je bilo šest molžnih strojev, vakuumskih naprav s strožčastimi sesali. Odprl je mlekarsko sobo in zapeljal enega od njih na prvi molžni pod ter frcnil stikalo. Stroj je zabrnel.
Pred naslednjim korakom je nekoliko okleval, a opomnilse je, da so navodila jasna in da je delo pač delo. Divje, a ne čisto odbijajoče. Odpahnil je prva vrata — odprla sejevsaprednjastranstaje — inse previdno približal z molžnim jermenjem.
Visoka rjavolaska z bogatimi stegni in lasmi, da o očitnem ne govorimo. Presenetilo ga je, kako pokorno je stala, ko ji je natikal pasove. Trak okoli vratu, čez pas in prsi tik pod rokami, s križnimi vezmi čez hrbet in med prsmi. Zadnjeje bilo kartežko, kerstajoška visela tesno eden poleg drugega kot pclna mehova za vino (nobena sodobnejša prispodoba mu ni prišla v misel), a nazadnje je pas le prežagal skozi. Jermenje naj bi poskrbelo, da krava ne skoči s poda ali se prestopi preveč stran od stroja, čeprav je Hitch dvomil, da bi vzdržalo odločen sunek. Te živali so bile dobro izurjene in se bodo dale zlahka voditi. Vsaj upal je tako.
Predstavljal si je kravo, kako zbezlja preko hleva, muka, on jo obupano poskuša zaustaviti tako da se okelpa od mlekaspolzkega meha. Ne!
URI BARBASH: ZA REŠETKAMI
YEHUDA
JUDD
NE'EMAN
ali kratek zapis o izraelskemu filmu
V razmeroma kratkem obdobju smo si lahko v Ljubljani ogledali tri izraelske filme. Pred dobrim mesecem smo si ogledali film »Za rešetkami« Urija Barbasha, sedaj pa »Padalce« in » Popotno druščino« Yehude Judd Ne'emana. Toje bilo prvo gostovanje mlade izraelske kinematografije v Jugoslaviji. Razen mladosti je glavni razlog tudi v politični barieri, ki obkroža Izrael in katere vzroki so nam vsem že dobro znani. Tudi v ostalih deželah ni nič boljše in lahko rečemo, da je izraelski film šele sedaj začel prodirati v svet, vsaj njegov bolj angažirani del, ki ima zanimivih tem na pretek. O mladosti filma pa naj omenim še tole, da so nacionalno televizijo do-bili šele leta 1970 in da na njcj sploh nimajo dramskega oddelka, temveč samo novice in zabavni program. Nastanek in razmah družbenokritičnega filma in pa celotne kulturne ustvarjalnosti je spodbudil predvsem miselni in vrednostni razkol, ki gajemedŽidi v Izraelu, zlasti pa med intelektualci, povzročila »oktobrska vojna« le-ta 1973. M/iogi so takrat obtoževali vlado za »poraz« (verjetno bi težko rekli, da je Izrael to vojno izgubil, prej bi rekli da seje končala neodločeno, a je vseeno omajala vero v »nepremagljivo« izraelsko armado), marsikdo pa je začel dvomiti o pravilr.osti izraelske poli-tike. ki je vedno bolj temeljila na sili. Takoj so uvideli najvažnejši paradoks: Izrael se ima za demokratično državo, (razenodleta 1977 do leta 1984 je bila vedno na oblasti »leva« laburistična stranka) hk-rati pa se Izrael proklamira za židovsko državo in ne državo vseh prebivalcev, ki živijo na ozemlju Izraela. V tem »formalnem« pa-radoksu pa seskriva glavni problem Bližnjega vzhoda. To so Arabci, ki živijo v Izraelu, oziroma Palestinci. Vojna, včasih odkrita, včasih prikrita, med tema dvemaljudstvomadivja žeod ustanovitve Izraela najprej in obe strani trmasto vztrajata na svojih stališčih. Obstajata dve skrajnosti. Ena je, da bi radi Zidje izgnali Arabce iz Izraela (in zasedenih ozemelj), druga pa, da bi Arabci radi pometali Žide v morje. To sta samo skrajnosti in v realnosti se težnje Arabcev in Židov gibljejo nekje vmes, a do poskusa mirnega sožitja skorajda še ni prišlo. Eden prvih poskusov sožitja na političnem področju seje zgodil pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Ustanpvili so arabsko-židovsko listo, katere člani so tako Palestinci kot Židje, in ki je dobila dva predstavnika v parlamentu. Član te liste je tudi
Vsaka oblast krvari,
absolutna oblast krvari absolutno.
Ne moreš ljubiti bližnjega, če ga nerazumeš. Ne rnorešga razume-ti, če ga ne spoznaš. Ne moreš ga spoznati, če nisi z njim v kontaktu, očiščenem vsakršnih vnaprejšnjih-predsodkov, družbenih in indivi-dualnih. Kako in kje lahko človek danes v brezosebni družbi, kjer je nenehno bombardiran s precizno tempiranimi izstrelki ideoloških aparatov države, spozna sočloveka, da v njem ne vidi zgolj enoto človeške vrste, da tudi v smrtnem sovražniku spozna človeka, katerega cilj ni uničevanje, temveč graditev. Film nam pokaže navi-dez absurdno možnost za dosego tega cilja. Popelje nas v zapor, ins-titucijo, kamor »spravljamo« družbi »neprilagojene« ali pa morda tudi tiste, ki jih družba noče, ne rnara ali pa ne more razumeti, insti-tucijo, ki je naslednica srednjeveških ječ in katere funkcija in metode se niso dosti spremenile od tistih časov. V zaporu človek ni več človek (če je to morda prej še bil), zreduciran je na golo številko, z njim ravnajo kot z živaljo in marsikatero društvo proti mučenju
Yehuda Judd Ne'eman. Čeprav so na volitvah zanjo glasovali v giavnem Arabci, pa Židje v listi ne obupujejo, saj jim jejasno, da bo potrebno veliko časa, da bi spremenili trdovratno miselnost rojakov, ki pa se je v zadnjem času že začela krhati. Lista se bori za mirno sožitje in za politiko brcz sile. Njen boj ni nastopanjessilo. Inravno filmi Yehude Judd Ne'emana so eno od najboljših orožij liste. Kot pravi režiser, njegovi filmi nimajo namena vzgajati gledalca, temveč z njim vzpostaviti komunikacijo. Želi si, da bi vzpostavil komunika-cijo s čim večjim številom ljudi. V deželi smodnika, kjer kraljujejo čustava in strasti, ne pa razum, ne moreš problema takoj zastaviti radikalno. Ravno zato se režiser v svojih dotika na videz marginal-nih stvari in kot so mu očitali nekateri na pogovoru po projekciji, samo površno prikazuje Palestince. Režiserpajimjenatoodgovoril, da če bi svojim rojakom prinesel resnico odkrito in na pladnju, da sigurno njegov film ne bi imel nobenega učinka, saj bi samo izzval ogorčenje in vzburil strasti, da ne govorimo o tem, da ga cenzura ne bi spustila skozi svoje rešeto. Ali pa bi se mu zgodilo, kot se je na predvajanju filma »Za rešetkami«, ko so v dvorani nastavili bombo.
Režiser se mora nenehno boriti s cenzuro in z iskanjem sredstevza svoje filme, ki jih v Izraelu težko najde, tako da ga financirajo v glavnem tujedružbe. Cenzura v Izraelu je v rokah posebnega vladne-ga komiteja, ki pa ni preveč deloven in tudi strog ne, vsaj kar zadeva pornografijo. Tako npr. kakšen pornografski film formaino prepovejo, potem pa mu zamenjajo naslov, in mu dajo naslov kakšnega filma, ki že ima dovoljenje za predvajanje in film se lahko mirno vrti v posebni četrti v Tel Avivu, kjer je veliko pornogralskih kinematografov in verjetno še kaj drugega. Glede političnih filmov so malce trši, a režiser pravi, da se jih da prelisičiti. Pri filmu »Popo-tna druščina« so mu zamerilL, da je nerealno prikazal podobo tajne policije, ki da v resnici sploh ne ravna okrutno \n da ne ubija nedol-žnih Ijudi, niti najmanj pa jih ne muči. Režiser jim je obljubi), da bo te scene umaknil, vendar tega ni storil in film je zagledal luč sveta nece-nzuriran. Ker seje bil Yehuda natodobropripravil insetudipravno zavaroval, mu niso mogli nič.
Naj za konec omenim samo Še dogodek, ki se je zgodil v Berlinu, ravno tako na pogovoru po projekciji njegovih filmov. Neki egiptov-ski novinar je Yehudo obtožil, da je samo propagator izraelske uradne politike in da je Izrael s tem, da mu je dopustil posneti tak filtn, samo zaslepil oči ostalim, češ daje demokratična dežela. Ravno tako mujeočital,da nerealno prikazuje Palestince. Takrat pasejev razgovor vmešal nek gledalec, trdeč da to ni res in da film verno pri-kazuje življenje Palestincev. Egiptovski novinar mu je zaklical: »Molči, izraelski špijon!«, nakar jegledalecodvrnil: »Oprostite, sem Palestinec iz Izraela.«
Podoben primer se je zgodil tudi na našem pogovoru, ko je arabski študent očital režiserju, da se preko njega poskuša Izrael prebiti v svet in v Jugoslavijo, ravno tako kot so ZDA prišle na Kitajsko naj-prej s pingpongom. Režiser pa je na to odgovoril samo: »Thank you«. Kdor si je ogledal filme, ni potreboval nobenega drugega komentarja in lahko si želimo, da bi kateri od teh filmov prišel na redni spored naših kinematografov.
ROBERT BOTTERI
živali bi se lahko zavzelo tudi znanje, a žal imamo več razumevar za naše štirinožne pnjatelje kot pa za ljudi, katerim poskušajo vz njihovo osebnost in jih ponižati v poslušne pse. Zapor je postavlj na Bližnji vzhod, v sod smodnika, v osrčje Izraela, kraja, ki že skoi sto let buri politikantske duhove, kraja kjer vonj smodnika ne izgin že od zadnje svetovne vojne (zadnje do sedaj, če bo zadnja naspl< bomo še videli, če bomo takrat sploh še kaj videli). Protagonisti f ma so zaporniki. Arabci oziroma Palestinci in Židje oziroma Izra< ci. Oblast v zaporu je v rokah oficirja obveščevalne službe, okrutn ga sadista, ki ne izbira sredstev za dosego svojega cilja.Njegov cilj zgolj uničiti človeka, njegov cilj je imeti moč nad njim, obvladj njegova dejanja in njegove misli, postati njegov gospodar, zaporn pa njegov suženj. Izmišlja si vedno nove sovražnike, jih spre m seboj in jih pusti, da se med seboj uničujejo, sam pa si lahko um roke. Njegova taktika je »deli in vladaj«. podpihuje sovraštvo m Izraelci in Palestinci, načrtuje umore, jih prikžfzuje kot maščevai enega naroda nad drugim. Njegova taktika je uspešna vsedotrern ka, ko se zaporniki, Izraelci in Palestinci, zavejo da z njimi manipu ra, da so le igrače v njegovih rokah. Odvržejo medseboj predsodke, ki jih je porodilo dolgoletno sovraštvo in ki jih raz hujejo njihovi politični voditelji (tako izraelski kot palestinski), t« vizija, tisk, radio itd. Združijo se v uporu proti oblasti. Niso več raelci in Palestinci, pes in mačka, postanejo ljudje, ki se borijo svobodo, za možnost postati človek. Film je več kot zgolj prik odnosov med zaporniki. Je aluzija na stanje v marsikateri državi ne samo v Izraelu. Dokler bodo igrale glavno vlogo sila in strasti ne razum in potrpežljivost, dokler bo oblast tista, in ne Ijudstvo, bo odločalo, se bodo Mojzesovi in Alahovi otroci tepli. med seb vendar ne zato ker ne bi mogli živeti na isti zemlji, temveč zato, ker zgolj orodje za dosego ciljev drugih. Da pa lahko živijo skupaj, ni je pokazal tudi ta pogumni izraelski film.
ROBERT BOTTE
P. S.
Vsi pa le niso tako pogumni, aii pa jim je to nekdo namerno p prečii. V Ljubljani, v Canakarjevem domu, bi namreč morali 25. 28. 3. gledati dva izraelska filma režiserja Yehude Judd Ne' Ems »Padalci« in »popotna druščina« vendarstaprojekciji iz nam nezi nih vzrokov odpadli. Poluradna verzijaje, da stafilma predstavlj( za nedoločen čas zaradi dveh datumov, 21. 3., ko je bil dan s< darnosti z osvobodilnimi gibanji in 30. 3., koje bil dan solidarnos PLO, ter predavanje izraelskih filmov ne bi bilo v skladu z ns uradno Iinijo v zunanji politiki. Kako kratkovidno! Ravno filmi, I je na primer »Za rešetkami« lahko na najboljši način obeležijo ta< datuma, saj nam pokažejo pot rešitve, ki nujno krvava.
ZAPISNIK   IZREDNE   SEJE   DELEGATSKE  KONFERENCE, DNE 3. 4. 1985 V SEJNI SOBI BLOKA III
Dnevni red:
1) Poročilo in informiranje o nastali situaciji
Tov. Šugman je podal poročilo s seje Univerzitetnega sveta.
Povzetek sklepov:
Univerzitetni svet (US) je podprl zahteve študentov v vseh bistve-nih točkah. Univerzitetni svet jc ugotovil, da je bilo na tem področju že nekaj storjenega. Predlagal je številnc spremembe, uvedel bone, povečal posteljni sklad,.... V širši družbeni skupnosti je treba iskati vir, ki bi pokrival del stanarin.
SKLEPI:
—  US predlaga Izvršnemu svetu in Izobraževalni skupnosti, da sprejmeta pobudo za spremembo stanarin, in sicer — da bi del stana-rin pokrila Izobraževalna skupnost
—  US predlaga lzvršnemu svetu, da preuči vključitev domov kot samoupravno skupnost na ravni republike.
—  Da predsedstvo takoj formira koordinacijski odbor pri ISS za razreševanje problemov.
—  Da naj UK in RK takoj preučita tekoče probleme.
—  ŠC naj takoj prične s postopkom, da bi se videle samoupravnc spremembe znotraj Centra.
Povcčati se mora soodgovornost študentov pri odločitvah.
—  UK in DK naj pričneta s postopkom za revalorizacijo stanarin, da bi se lahko takoj uveljavilo določeno povišanje stanarin.
—  US bo na prihodnji seji razpravljal o problemih z nadaljnim gradivom.
Univerzitetni svet je te predloge v celoti podprl, prav tako pa tudi zahteve študentov.
Poročilo predsednika Deiegatske konference
Predsednik Delegatske konference je poudaril, da je akcija študentov (bojkot) spontana akcija študentov in da so do sedaj ni potekala v okviru Dekgatske konference.
Delegatska konferenca se je načelno strinjala z zahtevo posistem-ski rešitvi študentskega vprašanja in z današnjim dnem nastopa kot legitimni predstavnik študentov v tej akciji.
Poročilo o štipendijski politiki je podala tov. Vika Potočnik. Na-pravili   so   analizo   gibanja   štipendij   v   prinierjavi  z   osebnim
dohodkom v času 1980—1984. Leta 1980 je štipendija znašala 66% OD, 1984 samo še 43%.
Na UK spremljajo gibanje življenjskih stroškov in predlagajo po-višanje štipendij 3x letno. Zavzemajo se tudi zato, da bi šla štipendij-ska politika v takšni smeri, da bi se štipendije bolj večale v družinah z manjšimi OD. Gre za vse študente, ne samo stanovalce Centra. Študentje bi morali obravnavati nov akt ospremembah štipendijske ureditve.
Višek zbranih sredstev za štipendije se je dosedaj vračal združene-mu delu, da je lahko izplačeval kadrovske štipendije. Tov. Sugtnan
je dal pobudo, da naj Komisija za socialno-ekonomska vprašanja študentov  pri  Univerzi naredi raziskavo in  ugotovi  kakšen je socialno-ekonomski položaj študentov. SKLEPI DELEGATSKE KONFERENCE:
—  Delegatska konferenca postane koordinacijsko telo akcije
—  Delegatska konferenca se uradno opredeli za bojkot ter ga defi-nira kot neplačevanje stanarin
—  Dokler se ne najde sistemska rešitev se nadaljuje z bojkotom
—  Najti je treba sistemsko rešitev študentskega vprašanja, apeli-ramo pa, naj bi se ta sredstva reorganizirala iz že obstoječih SIS-ov, ne pa direktno iz povečanja prispevka OZD
—  Socialno-ekonomska komisija na Univerzi naj ugotovisocialno-ekonomski položaj študentov, sestavi naj se študentska košarica. Tako, da bomo na osnovi teh podatkov videli kolikšen je lahko prispevek študentov pri plačevanju stanarip in prehrane
—  Sestavi naj se delovna skupina študentov, ki bo v tej raziskavi sodelovala in pomagala
—  UK mora začeti reševati probleme preko Univerze
—  Sklepe Univerzitetnega sveta in sklepe Delegatskc konference se mora predebatirati po blokih
—  Izboljšati se mora informiranost študcntov, začne naj se z izda-janjem glasila Obzorje (po 50 izvodov na blok). Odgovoren za izid je Kolman Rado Gerbičeva 59/2121.
—  Vprašanje, ali bomo po komu bajkota plačali stanarino za nazaj, ostaja odprto
—  Na zagotovilo tov. direktorja Študentskega centra pogodbeni stanovalciŠN v času bojkota za neplačevanje stanarin ne bodo izseljeni. Če pa se pogodbeni stanovalec v času bojkota izseli iz Studentskega naselja mora prej poravnati vso zamujeno stanarino.
Naslednja seja Delegatske konferencebovsredo 10. 4. 1985 ob 18.
ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE SLOVENIJE
UNIVERZITETNA KONFERENCA LJUBLJANA
PREDSEDSTVO
61000 LJUBLJANA, Kersnikova ulica št. 4
ZAPISNIK
s posvetovanja predstavnikov Osnovnih organizacij ZSMS VDO in V TOZD
Posvetovanje je v odsotnosti predsednika in podpredsednika UK ZSMS vodila Andreja STOPAR. Na posvetovanju so bili sprejeti na-slednji sklepi:
L Socialno Ekonomska komisija pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, okrepljena z študenti ekonomske fakultete izračuna do 22. 04. 1985 študentsko košarico. Odgovorna oseba za izdelavo košarice je Vesna HRVATIN.
2.   Zahtevamo čim prejšnjo izločitev ŠS in ŠC. Univerzitenemu svetu predlagamo izredno sejo na kateri bi odločali o izločitvi ŠS.
Obrazložitev: ŠS je delovna enota ŠC in vsako leto pokriva izgubo nastalo v študentskih domovih. Osnovni argument izključitve je, da preko ŠS delajo vsi študentje (16.000) presežek dohodka pa pridobi-va le tisti del študentske populacije, ki v ŠC (5.000). Pravilneje bi bilo, da imajo vsj študentje ki ustvarjajo dohodek, tudi pravico na presežek ustvarjenega dohodka, nepa le del študentov, ki stanujejo v SC.
3.   Predlagamo   bojkot   študentske   prehrane   v   razdelilnicah študentske menze v Rožni dolini in v razdelilnicah na fakultetah FSPN, PA, EF, SF, Elektro fakulteta FTK, BF. Bone lahko upora-bljate v času bojkota v naslednjih razdelilnicah in obratih družbene prehrane: Maksimarket, Ljudska kuhinja, Emona samopostrežbain Pod Lipo. Bojkot bi začeli 22. 04. 1985 in sicer 3 dni na teden. Osnov-ni razlog bojkota je previsoka cena obrokov v študentskih menzah. Zato predlagamo dvig vrednosti študentskega bona za prehrano na 60% vrednosti obroka v menzi študentskega centra. Prav tako pa s tem bojkotom študentske prehranesolidarizirarao z zahtevami, ki so jih študentje v ŠC postavili gjede socialno ekonomskega položaja študentov in statusne rešitve SC.
Pri univerzi je ustanovljena komisija, ki bo »prečesala« delovanje študentskega centra in posebej kuhinje.
V. D. SEKRETAR UK ZSMS Ljubljana
„,......,                                                         Bojan PETAN
V Ljubljani, 11. 04. 1985
ilovna skupina za mirovna gibanja iRKZSMS jlmatinova 4 libljana, Jugoslavija
DVA POBUDA
3VILNA SLUŽBA« ali ižbira služenja vojaškega roka
Tako kot v saki družbi, so tudi v naši določene kategorije prebi-Jcev, ki jih jepotrebno vprimeru vojnenevarnostizaščititiinzanje ibeti, ker sami tega niso sposobni (starostniki, duševno prizadeti, validi...). Na drugi strani pa obstajajo tudi mnogi posamezniki, ki ndi psihofizičnih, nazorskih in drugih vzrokov, pri obrambi jmovine ne bi mogli učinkovito sodelovati v oboroženih silah. ihko pa b^bili učinkoviti v zaledju, saj tudi brez aktivnega zaledja iramba ni učinkovita. Od tod tudi naša pobuda o drugačnem uženju vojaškega roka, ki bi Koncept SLO in DS še obogatil in popolnil. Pred vami je šele osnutek, ki ga dajemo v javno razpravo ;em zainteresiranim subjektom in institucijam, da bi po tej poti poi-ali pati za uveljavitev tega projekta.
EVARNOST PACIFIZMA
Pacifistična nevarnost straši po Jugoslaviji, sporočajo jugoslovan-;i mediji pod praporom PARADE. Med strumnim korakanjem |H)minjajo tovariše in tovarišice frontnike, kako imajo pravico in ilo dolžnost odločati o vseh bolj in manj pomembnih vprašanjih. arada je takorekoč vsejugoslovanska dobrina, njen smoter vsake-iiiizmed nas lasten, zato je vsaka razprava o njej moteča in odveč. isti, ki mislijo drugače naj si hitro izprašajo vest, sicer sezna zgodi-ida stori namesto njih to kdo drug.
ICIFIZEM                                                              «
Je»politično gibanje, ki načelno nasprotuje vsaki vojni, vsaki up-abi nasilja pri razreševanju mednarodnih problemov. glavna )ralno-psihološka hiba pacifizma je malodušje, ki se rojeva v )6enjih ljudi dobre volje in namenov z nosilci nasilja, brutalnosti, esije, destruktivnosti, pacifizem lahko odvrača zatirani narod oz. oriščani razred od upravičene in nujne obrambe, osvobodilne fteoz. razrednega boja... Relativizem v vprašanjih vojnein miru nevaren — človeštvo mora dosledno zahtevati mirno reševanje ih problemov, če se hoče rešiti termonuklearnega (ali kakega igega) uničenja.« — dr. Vlado Sruk, Filozofsko izrazje in reperto-,str.'252, PZ 1980 »Pacifistično gibanje je imelo nekatere prak-neučinke, take kot so ustanovitev in delovanjeorganizacij Rdeče-križa in Rdečega polmeseca ter številriih drugih humanitarnih na-malnih in mednarodnih organizacij. gibanje je prispevalo k fenitvi ženevskih in haaških konvencij ter k razvoju mednarodne-humanitarnega plana.« — dr. Anton Bebler, Razorožitev, str. }, ČZ Komunist 1981
Danes o čistem pacifističnem gibanju ne moremo govoriti. irovno gibanje kot razvojna oblika je sprejelo nove elemente: soli-rnost z narodnoosvobodilnimi gibanji, pravico do uporabe nasilja obrambi lastnega življenja, podporo neuvrščenim pri prizadeva-hnanovo mednarodno gospodarsko ureditev... stempasejetudi daljilo od pacifizma.
[ROVNA SCENA PRI NAS
VSloveniji in Jugoslaviji nimamo množičnega mirovnega ali paci-iičnega gibanja, vsaj takšnega ne kot ga poznamo v Zahodni Evro-Obstajajo delovne skupine in posamezniki, ki se ukvarjajo z rašanji oboroževanja, razoroževanja, preživetja na našem plane-Skupine so oblika neposrednega delovanja civilnih državljanov tem področju—različnih po starosti, izobrazbi, poklicu, veri, pre-Sanju. V povezavi z obrambo in varnostjo ima delovna skupina v igramu zapisano: Splošna ljudska obratnba in družbena sam-iščita, kjer bodo lahko občasni neposredno sodelovali pri poli-lem odločanju in izvajanju nalog mora biti temeljni obrambni etn. Ta naj prispeva k večji demokratičnosti naše družbe, ne pa k litarizaciji in represivnemu zatiranju družbenih konfliktov. merjava definicije pacifizma in programa delovne skupine kaže, negre za gibanje, ki bi bilo v celoti ali večinoma pacifistično. Da li pri nas pacifisti so, je dejstvo. So iz verskih, nazorskih... okov. Da so, dokazujejo tudi primeri posameznikov, ki svoja naj-j ustvarjalna leta preživijo v vojaških zaporih (npr. Jehovine 5e). S tem se odpirajo vprašanja, o katerih sedoslej ni javno govo-i. Gre za dva sklopa vprašanj:
-  odnos do koncepta Splošne Ijudske obrambe in družbene sam-iščite, do varnosti in obrambe kot ustavne kategorije ter
-  odnos celotne strukture družbe do občana, ustavne kategorije bode, ki je lahko omejena le z enakimi pravicami (svobodo) drugega iocialistične skupnosti
jeneralno vprašanje: ali prenese naš sistem mirovno gibanje ob t»em vojaškem, vojnem in gospodarsko-političnem položaju v sve-in s tem tudi v Jugoslaviji in predvsem v danem razmerju napred-i in konservativnih sil v Jugoslaviji?
31ede na uvodno definicijo imamo v Sloveniji zelo malo pravih »fistov (so predvsem zaradi verskega prepričanja). Večina jih :r zavrača vsako obliko nasilja in represije pri reševanju kon-tov tako v lastni družbi kakor v mednarodni skupnosti, vendar rati priznavajo pravico do uporabe nasilja pri obrambi lastnega Ijenja in v narodnoosvobodilnem boju. Hkrati priznavajo tudi )ude in akcije Neuvrščenega gibanja za Novo mednarodno podarsko ureditev, za popolno in splošno razorožitev in iobno — vendar ne tudi demagogije in kršenja temeljnih načel gi-ija Neuvrščenih, kar se v stdanjem času vse pogosteje dogaja. /zvezi s Konceptom Splošne ljudske obrambe in družbene sam-iščite kot procesa prehajanja funkcij države, državnih organov na Iročju obrambe in varnosti na samoupravne organizacije in pnosti je jasno, da mora država, razvojno gledano, imeti vse nj nadzora nad družbenimi zadevami, s tem pa tudi nad obrambo
in varnostjo. Aktivnosti mirovnih skupin koncepta SLO in DS nikakor ne zanikajo oziroma izključujejo pač pa nasprotno, v kolikor SLO in DS pomeni, da ima delovni človek, oziroma občan odločilen vpliv na oblikovanje zadev s področja obrambe in varnosti, lahko rečemo, da ak-tivnosti mirovnikov afirmirajo in v svoji neposrednosti omogočajo rea-lizacijo tega koncepta.
Pri tem mislimo na to, da ker obstajajo določene kategorije občanov (ostareli, duševno prizadeti...) katerih v primeru vojne agresije nc moremo prepustiti lastni skrbi, bi s »Civilno službo« oziroma drugačnim načinom služenja vojaškega roka poskrbeli za celovito organizacijo in izpeljavo obrambnega koncepta naše države. S tem bi tako SLO in DS kot JLA dobila še bolj afirmativen in humanitaren pomen pri razvoju naše samoupravne socialistične skupnosti.
»CIVILNA SLUŽBA«  ALI IZBIRA SLUŽENJA VOJAŠKEGA ROKA
Po ustaljenih pojmovanjih, ki v našem prostoru še niso tako pogosta,a je »civilna služba« drugačna oblika služenja vojaškega ro-ka. Okvirna vsebina izraza »civilna služba«jevtem, daposameznik, občan, namesto da služi vojaški rok v oboroženih silah, izbere dru-gačno obliko služenja vojaškega roka, da opravlja delo v raznih vzgojnih ustanovah npr. za umsko prizadete, v psihiatričnih bolni-cah, za ostarele... variantno pa lahko tudi v kmetijstvu ali celo na delovnem mestu in to brezplačno oziroma natančneje, nadomestilo iz osebnega dohodka bi pripadalo JL A. Zato pravimo, da gre za dru-gačno obliko služenja vojaškega roka, ki ima civilni značaj. To pomeni, da bi občani živeli običajno civilno življenje z vsemi pravica-mi in obvezami, ki izhajajo iz dela in samoupravljanja, razen de-narnega nadomestila, ki bi šel v sklad JLA.
Razlogi za naš predlog so večplastni:
Kot prvo smatramo, da ne moremo pristajati na logiko, ki je v da-našnjem svetu dominantna, in ki pravi, da je oboroževalna tekma (proizvodnja orožja) potrebna zaradi obrambe države na splošno pa tudi civilizacije. Saj je ob tem dano neomejeno pooblastilo za razvoj oboroževalne tekme pa najsibo na regionalnem ali globalnem nivoju, v razvitem ali manj razvitem svetu. Ocene ne gre posploševati, kajti voj-ska, vsaj posredno, po listini OZN služi obrambi države, nikakor pa to ne more in nesme biti izgovor, da se ne bi smelo razmišljati o alter-nativah, ki presegajo sedanje, iz preteklosti nakopičene slabosti, in ki ne ustrezajo več današnjemu razvoju zavesti ali že prej rečeno, ne smemo čuditi, če oboroževanje velikih potregne za sabo oborože-vanje malih držav, zaradi opravičil kot so stanje ogroženosti, nemožnosti za lasten razvoj, pa metode pritiska itd. Ta dejstva pa razkrivajo nekaj, kar je danes precej odmaknjeno oziroma izrinjeno iz zavesti. In sicer, da oboroževanje, k čemur spada tudi služenje vojaškega roka, ni več v pristojnosti svobodne, prostovoljne, torej neprisilne odločitve posameznika, človeka, ki bi lahko izbiral v skla-du s svojimi principi, ideali, da se oboroževanje pospešuje z nezadržno silo zunaj vpliva širokih množic, še več, posamezniki so danes takorekoč material, ki je vprežen v velike vojaško-politične sisteme in drugič ob morebitnih vojnih operacijah, v katerih bodo nujno dominirala ogromna pogubna in uničujoča orožja, bo postal posameznik takorekoč nepomemben in nepotreben. V tem konteks-tu postane naše zavzemanje za izvirni potnen človeka kot svobodno odločujočega, nedirigiranega bitja razumljivo ter zahteva obče-univerzalni pristop. In princip civilne službe povezema ravno to težnjo, da je sicer armada na današnji stopnji razvoja tehnike in zavesti v določeni meri še nujna, v smislu obrambe države, rrjenih pridobitev, da pa je treba sočasno upoštevati dialektično težnjo po preseganju takšnega stanja, težnjo, ki nagiba k večji humanizaciji človeške skupnosti, v smislu Marxove zahteve, da jesvoboden razvoj posameznika pogbj za svoboden razvoj vseh, ali pa Kardeljeve zahteve, da posamezniku ne.more podariti svobode nobena država, nobena politična partija, pač pa si jo mora izboriti sam. Torej tudi večji vpliv množic pri oblikovanju vojaških zadev, kar v določeni meri povzema tudi princip SLO in DS. In »civilna služba« povdarja ravno ta moment drugačne je bil zgoraj opredeljen. S ciljem, da se ekonomski, politični... problemi ne bi reševali na vojaški način, am-pak z miroljubnimi sredstvi in načeli, ki jih v polni meri zagovarja .tudi Jugoslavija. Pri tem velja poudariti, da človek v svoji vsest-ranskosti izhaja iz različnega socialnega okolja, da je dojemljiv in.do-
n za različne vplive in učinke obdajajočega okolja, ki jih mo-ramo., če se imamo za pluralistično družbo, upoštevati, in da obsta-jajo tudi ijudje, ki se ne morejo prilagoditi služenju vojaškega roka v sedanji obliki, npr. zaradi verskih čustev, ki jim prepoveduje vsakršno uporabo orožja, ali pa iz osebno-psihičnih razlogov, čigar posledice so lahko mentalne bolezni, samomori in psihične težave v kasnejšem življenju. To konec koncev upošteva tudi praksasluženja vojaškega roka, ki osobe, ki so tako ali drugače neprilagodljive oprosti služenja vojaškega roka. S »civilno službo« bi se v marsičem izognili takim težavam, po drugi strani pa bi tudi v vojski dosegli večjo uporabnost, spretnost, enotnost, trdnost, zavzetost, ki jo potrebuje pravi vojak, sama vojska pa bi postala učinkovitejša, us-pešnejša in rentabilnejša.
S tem osebnim momentom smo nakazali tudi družbeni razlog, ki je zgoraj bežno omenjen. In sicer, da je treba problfeme reševati na demokratično-kulturni način, da je treba krepiti demokratične insti-tucionalne mehanizme, ter po drugi strani zagotavljati pogoje za od-pravo avtoritativno-nasilnih oblik odločanja katerih poganjki cve-tijo po celem svetu in tudi naša dežela ni imuna pred njimi.
To nenazadnje velja tudi za ta predlog, za katerega želimo, da seob-ravnava v demokratičnem in kulturnem ozračju, brez etiket, diskvalifč-kacij, zaničevanj, še toiiko bolj, ker pobuda izraža humane in mir oljubne namene, ki naj bi okrepile zaupanje v demokratičnost samo!<-pravnega sistema. V zvezi s tem predlagamo, da pobudo obravnava predsedstvo RK ZSMS, mladinski mediji in ostali zainteresirani subjekti. Ravno tako predlagamo, da se naredi raziskava in preveri utrip javnega mnenja.
Pred nami je pobuda Delovne skupine za mirovna gibanja pri R K. ZSMS o »civilni službi«. Jasno je opredeljeno, za koga služenje vojaškega roka ne bi bilo primerno. Toda zaradi nestrinjanja z voja-škimi veščinami takih ljudi še ni treba stigmatizirati, diskriminirati in jih postaviti na rob družbe.
Zamisel o »civilni službi« se je porodila na Zahodu, vendar jo lahko vključimo tudi v koncept SLO in DS. Podružbljanje obrambe je proces (ki zaradi svoje dolgoročnosti dobiva vtis stanja). Ta proces se ne sme končati z vsesplošnim in ponavadi neprostovoljnim vključevanjem ljudi v odrede Civilne in Narodne zaščite. »Civilna služba« bi omogočila, da bi ljudje imeli vsaj nekaj maneverskega prostora pri odločitvah za svoje obrambne naloge. Poleg tega bi vedeli, kolikšen denarni delež gre za obrambo, še posebej za oborožene sile. Del dohodka (celotno nadomestilo od OD najbrž ne bi šlo v sklad JLA, ker bi morali pripadniki »civilne službe« od neče-sa živeti), ki bi ga ustvarili ljudje v »civilni službi« bi bilo treba ločiti od ostalega dohodka in ga tudi drugače razdeliti. Merila za razde-litev tega dohodka bi morala biti jasno določena s samoupravnim sporazumevanjam in dogovarjanjem. To pa pomeni, da bi morale oborožene sile natančno opredeliti svoje potrebe. Tako biseizognili ugibanjem, od kod prihaja denar za vojsko.
Pobuda za »civilno službo« ne bi smela ostati le točka na dnevnih redih raznoraznih sestankov raznoraznih forumov. Ker je »civilna služba« stvar celotne družbene skupnosti (in ne samo njenih orga-nizacij), zasluži tudi tako obravnavo. Čeprav ima kolektiv »tisoč oči, tisoč rok in tisoč glav«, je treba vseeno vprašati, kaj menijo posa-mezne gleve. Poleg splošnega in posebnega obstaja tudi posamično. Toda če hočemo spoznati, kakšno je mnenjeo »civilnislužbi«,jetre-ba javnost seznaniti s predlogom. Pa ne samo s tem predlogom — javnost je treba vseskozi mirovno osveščati, kajti samo to jealterna-tiva militantnemu duhu. Delovna skupina za mirovna gibanje prav zdaj izvršuje široko akcijo, s katero predstavlja pobudo o »civilni službi«. Upajo, da jim bodo prisluhnili tudi raziskovalci Slovenske-ga javnega mnenja in v anketo uvrstili tudi vprašanje o »civilni službi«.
Predvsem pa je treba poudariti še nekaj stvari:
—  V nekaterih »modrih in pravovernih« glavah mirovno gibanje (ne glede na kraj in čas) funkcionira kot rezultat filistrskega pacifiz-ma, ki se je v 19. stoletju zavzemal za »razredni mir«, ali pa ga po-vezujejo z današnjim azhodnoevropskim mirovnim gibanjem, ki ne proklamira zahteve po rušenju kapitalizma. Tako gledanje je, milo rečeno, kratkovidno in nezgodovinsko.
—  Predlog o »civilni službi« je resda nastal v Sloveniji, mirovne sku-pine večinoma delujejo v Sloveniji in Hrvaški, toda »civilna služba« ima jugoslovanski značaj. Zato potrebuje ustrezno predstavitev v celotni Jugoslaviji. S tem bi se izognili birokratskim obsodbam in zavrnitvam, ki so jih doživeli predlogi o spremenjenem načinu praznovanja Dntva mladosti, nasprotovanje paradi etc. Rezultati takih obsodb so slovenske nacionalistične fobije in paronoje.
—  To, kar se bo v prihodnosti zgodilo s predlogom o »civilnislu-žbi«, bo zelo jasno pokazalo, kakšnajetrenutnadružbenaklima. Ce bo dana zelena luč za demokratično javno razpravo, bo to potrditev ure-sničevanja načela samoupravnega pluralizma interesov in ravnanje v skladu s temeljno postavko Programa ZK (da ni nič takosvetega,dane bi mogli biti še boljše).
Če pa bo z »imaginarnega birokratskega vrha« prišel namig (zapoved) da naj se vsa stvar odloži (umakne, pozabi), če ne bo tehtne argumentacije za rdečo luč — potem nam bo jasno, da pri nas močne sile pod zastavo samoupravljanja in socializma teptajo prej omenjena načela.
Vojaške službe in možnosti civilne službe drugod po svetu
V  65 državah ni rekrutacije.
V  6 državah rekrutacija ni obvezna.
V  39 službah je rekrutacija obvezna, alternativne službe ni. Jugoslavija spada med države, ki omogbčajo neoboroženo službo
v vojaških silah v posebnih pnmerih. Civilna služba je mogoča v 15 državah.
V  deželah z rekrutacijo so vojaški roki od države do države raz-lično dolgi (od 4 mesece do 5 let). Tudi kazni za tiste, ki nočejo služiti vojaškega roka so različne (v Kitajski in SZ je predvidena tudi smr-tna kazen).
Če obstajajo klavzule za ugovor vesti (conscientious ob}ectionver-ski, hutnanitarni, ideološki, psihični razlogi za odklanjanje vojaščine), so tudi kazni za nesluženje (če sploh so) manjše. Kriterije za služenje civilne službe zaradi ugovora vesti določa vsaka država posebej. Pri oblikovanju le-teh stremijo za tem, da bi imela civilna služba humanitaren značaj in ne pridiha kaznovanja. Najdalj časa poznajo civilno službo na Danskem, saj so jo tam uzakonili že z us-tavo 20. maja 1933.
JASMINA DRŽANIČ
več podatkov o tem v:
COUNCIL OF EUROPE: Parliamentari assembly: Legal affairs
commitee: Conscientious objection to military service in Europe
(študija QCEA) 27. avgust 1981
European Youth Centre
Symposium on Conscientious objection to military service as a hu-
man righ,t (October 1984)
POLITICNA KRIZA V JUZNI AFRIKB
POGOJI ZA VZPOSTAVITEV »TOTALNE STRATEGIJE«
Uvod
Svet naj bi verjel, da vlada Južne Afrike resno izvršuje nekatere notranje »reforme«, kot jih prikazujejo belci — samo na referendu-mu, izvedenemu na začetku lanskega leta je predsednik vlade Botha zmagal s 66% celotnega števila glasov za svoje »reforme«.1 Ta referendum je pomenil utrditev poti za »delitev oblasti« z indijskimi in mešanimi skupnostmi, medtem ko je večina Afričanov ostala iz-ključena. Pozneje so bile »volitve« mešanih in indijskih legislatorjev. Vendar je samo 18% mešancev in 15% Indijcev prišlo na volišče.2 Režim je to sprejel kot politično apatijo.
Eden izmed centralnih aspektov »reforme« strategije je pomiritev urbanega črnega prebivalstva, katerega naraščajoča militantnost in organiziran odpor povzročata glavobol režimu: Zadnjih nekaj mesecev npr. je videti val demonstracij, štrajkov delavcev in silovit odpor proti nasilnim premeščanjem, na kar je vlada odgovorila z brutalnim nasiljem.
Permanenten odpor te skupine (urbani črnci) v »beli« Južni Afri-ki, ki je proti integraciji v bantustanski sistem, vodi to skupino v »edinstven« položaj, ki je diktiran z ekonomskimi imperativi — preskrba cenenih delavcev za kapitalističen razred.
Nedavno so štvilne komisije, ki so govorile v korist industrijskih odnosov in teritorialne mobilnosti Afričanov, dobile plačilo za te ve-like korake pri »odpravljanju« apartheida.
Na regionalnem nivoju je Južna Afrika mobiHzirala ekonomske, politične in ideološke sile v zasledovanju regionahiih smotrov.
Na eni strani režim prinaša ekonomske spodbude afriškim drža-vam na tem področju, ki so pripravljene z njim sodelovati, na drugi apartheid, s tem ko pospešuje njihovo ekonomsko nestabilnost in vojaško agresivnost v povezavi z organizacijo in pošiljanjem di-sidentskih oboroženih gibanj proti državam, izgleda sovražen do njih.
Ta korrjbinacija pospešenih spodbud in bolj drastičnih omejitev izgleda žarišče dveh specifičnih. ciljev — zatiranje vsake oblike podpore osvobodilnim gibanjem v južnoafriških državah in mini-ranje projekta SADCC*.
Ta politika »korena in palice« je kulminirala preteklo leto v videzu neagresivnega soglasja in p"aktiranja med rasistično republiko in rce-katerimi njenimi sosedami.
Namen tega sestavka je pokazati ekonomske, socialne in politične sile, ki poganjajo dvorezno strategijo Južne Afrike — znano kot to-talna strategija«.
Preden se spustimo v globljo analizo, je življenjskega pomena raz-galiti buržoazne analize apologetov režima in nekaterih liberalcev ter jih zavrniti.
BURŽOAZNE   ANALIZE   SEDANJIH   TRENDOV   V   JUŽNI AFRIKI
Buržoazni teoretiki menijo, da »totalha strategija« predstavlja odločilen premik, ki govori za kapitalizem kot nacionalni trend v smeri nerasističnega ali »normalnega« kapitalizma. Po tej analizi je južnoafriški politični teren konflikt med nacionalno ekonomsko bazo in iracionalno politično strukturo. Še več, ta teorija govori, da država, Nacionalistična stranka in Afrikanerji predstavljajo iden-tično celoto in neločljivo zvezo s skupno kulturo, tradicijo, jezikom, interesi in cilji.
Notjanji konflikt med »reformatorji« in »konservativci« v vladaj-oc\ Nacionalistični stranki Afrikanerjev pomeni odločilnega pivota, okoli katerega se vrti celotna politična struktura in to je tisto, kar detcrminira naravo in hitrost »reforme«
Ta razlaga ne razume Južnoafriške države kot kapitalistične s sv-ojimi notranjimi razrednimi diferenciacijami, kar dobro pojasnuje raznovrstne odgovore razreda in grupacij na kontradiktorno gibanje političnega sistema in na način produkcije, na katerem ta počiva.
POGOJI, KI SO VZPOSTAVILI »TOTALNO STRATEGIJO <
»Totalna strategija« je bila natančno pojasnjena v Defence White Paper leta 1977: »... resolucija kontlikta v času, ko živimo v zahtevi za neodvisnost in koordinacijo akcije na vseh področjih — vojaškem, psihološkem, ekonomskem, političnem, sociološkem...«3
Tako je bila »totalna strategija« odgovor na dramatično regio-nalno spremembo v razmerju moči nasproti fašističnemu režimu, ki je sledilo zmagi ljudskih osvobodilnih sil v Angoli, Mozambiku, ter kasneje Zimbabveju in porazu fašističnih ekspedicijskih sil v Angoli v korist MPLA in kubanskih sil v letu 1975/76.
V okupirani Namibiji je v sedemdesetih letih prišlo do vala uporov in napadov oboroženih sil SWAPO. V sami Južni Afriki so sedemdeseta leta obdobje vzpenjanja moči črnskega delavskega razreda, ki je doseglo višek leta 1976 z izbruhom v SOWETU in sprostitvijo mestne gverile.
To je razlog, zakaj »Totalna strategija« ne predstavlja kakršne koli globlje spremembe znotraj sistema, vseeno pa zaznamuje omejen, toda dejanski strateški premik vladajočega razreda vglobo-ki krizi.4
»Totalna strategija« v resnici ne sugerira opustitve ljudskega priti-ska na osnovi kapitalizma v Južni Afriki, pač pa spremembe znotraj meja. Te spremembe so resnična vsebina in rčsnične možnosti, pomembne za revolucionarne sile.
Glede na teoretični okvir smo poskušali postaviti, da se »Totalna strategija« pojavlja, kot se je tudi državna politika po letu 1978, kot odgovor nove zveze sil znotraj vladajočega razreda na krizo v sedemdesetih letih. Ta kriza je lahko označena kot produkt propacia ekonomskih, političnih in ideoloških pogojev, ki so dotlej vzposta-vljali formo akumulacije kapitala, ki je temeljila predvsem na cenenem, nekvalificiranem črnskem delu.
Vredno je tudi omeniti, da čeprav južnoafriški kapitalizem preds-tavlja določene napredne značilnosti, ostaja v osnovi karakteriziran s številnimi zaostalimi in močno nasilnimi oblikami delavskega izko-riščanja, oprtimi na visoko stopnjo državne kontrole.5
Konec šestdesetih let je južnoafriška kapitalistična ekonomija začela kazati nekatere značilnosti svetovne kapitalistične krize — zlasti visoko stopnjo inflacije in težave S plačilno bilanco. To je po-
6. STRAN
vzročilo naraščajoč pritisk na življenjske pogoječrnških delavcev, ki so se v začetku leta 1970 začeli organizirati v NEODVISNO AF-RIŠKO SINDIKALNO GIBANJE. Kasneje je to podžgalo bolj splošno odporniško gibanje proti vsem zatiralskim razrednim silam, ki je kulminiralo v izbruhu v SOWETU leta 1976.
Obdobje po SOWETU je izgledalo kot masovno odtekanje tujega kapitala, ki je igral ključno vlogo pri vzdrževanju konjunkture šestdesetih let in vlada je imela velike probleme s pridobivanjem mednarodnih posojil.
Kot smo omenili zgorajjepadecportugalskih kolonij in intenzifi-kacija osvobodilnih vojn v Zimbabveju, Namibiji in Južni Afriki, prisilila južnoafriški režim, da preoblikuje svojo regionalno strate-gijo. V letu 1974 se je režim lotil popuščanja napetosti z nekaterimi državami, kar je bilo končno pokopano z invazijo Južne Afrike v Angolo 1975. leta in brujalnim nasiljem v SOWETU leta 1976. Ob koncu 1976. se je južnoafriška vlada soočila s težko »organsko krizo« — imenovano:
NOVA POLITIČNA ZVEZA SIL
Vroče politično vprašenje za Južno Afriko med krizo sredi sedemdesetih let je bilo, kako rekonstruirati pogoje, ki bi zagotavlja-li stabilno kapitalistično oblast in prosperiteto. To je bilo tudi obdobje, ko so se bela skupnost v splošnem in še posebej afrikaner-ska nacionalna Skupnost začele uvajati, morda bolj kot kdaj koli prej v zgodovini oblasti belcev v Južni Afriki.
Afrikanerski nacionalizem, ki predstavlja eksistenco močnih ideoloških in etnicnih vezi, osnovanih na skupni kulturi, jeziku in tradicijah, je v spošnem inkorporiran v tri institucije — vlado, Holandsko refortnno cerkev in Nacionalistično stranko. Zato je npr. dr. H. F. Verwoerd, arhitekt apartheida, rekel: Nacionalistična st-ranka ni nikoli bila in m običajna stranka, je ljudstvo v gibanju«.6
Nacionalistična stranka, ki je prišla na oblast leta 1948, ni samo varno vtkala apartheida v ustavo Južne Afrike, zaradi svoje politike apartheida je tudi ostala vladajoča stranka do sedaj. Dobila je podporo zveze afrikanerskega kapitalističnega poljedelstva, nemo-nopolnega industrijskega, trgovskega in finančnega kapitala, belih delavcev in afrikanerske inteligence.
To politično zavezrrištvo je bilo vedno v igri pri organizaciji državne politike proti zatiranim množicam po letu 1948.
S pojavom afrikanerskega monopolnega kapitala se je značaj razrednih sil znotraj te afrikanerske nacionalistične vezespremenil,
Z izbruhom organske krize sredi sedemdesetih let so afrikanerski monopoli zrahljali svoje vezi s tradicionalnim razrednim zavez-ništvom afrikanerskega nacionalizma in se začeli organizirati skupaj z neatrikanerskim monopolnim kapitalom, da bi vzpostavili speci-tične oblike ekonomske in politične rekonstrukcije in odpravili določene specifične oblike rasne diskriminacije z namenom, da zagotovijo bolj produktivno izkoriščanje dela.
Tem premikom, ki so imeli za cilj zagotoviti pogoje kapitalistične oblasti so močnooponirale ostale razredne sile afrikanerske nacio-nalistične zveze, ki so izgledale kot grožnja »interesombelih mož.« Stara nacionalistična razredna zveza se je razcepila.
Primarni element, ki je v toku časa začel nažirati ideološke vezi afrikanerskega nacionalizma, so različne koristi, ki so jih imele razne skupine znotraj bele populacije.
Medtem ko so afrikanerski monopoli podpirali reforme, so mala afrikanerska podjetja (ki predstavljajo ekonomsko hrbtenico afri-kanerskih desno ušmerjenih sil) nasprotovala reformam, ker je eks-panzija odvisna od ohranjanja statusa quo — od neformiran^a apartheida.                                                                               ^
Kot pravijo. afriški komunisti: »... kar povezuje belce kot skupnost, je korist vseh razredov in skupin belcev od državne domi-nacije belcev. Samo te koristi ne uživajo vsi na enak način... in to je eden izmed izvorov ločitve«.7
Najvišji ešaloni vojske, ko je raslo nezadovoljstvo zatirane mn-ožice in vojaška grožnja ANC in SWAPO, so si ogledali te spremembe v toliko, kolikor je bilo potrebno, da se zagotovi »voja-ška obramba države.« Po letu 1976 je naraslo politično sodelovanje med monopolnim kapitalom in vojsko. Izvolitev Botheza predsed-nika vlade leta 1978 (prej je bil obrambni minister) je zaznamovala utrditev novega političnega zavezništva kapitala in vojske, ki je zagotovila spodbude za »reforme« znotraj vladajočega razreda, konkretizirane v »Totalni strategiji«.8
CENTRALIZACIJA POLITIČNE MOČI
Prizadevanja za reformiranje« apratheida so pripeljala do centra-lizacije vlade ter vojaške kontrole vlade in strateškega sektorja ekopomije. Vendar ima pomemben vpliv državni varnostni svet, katerega člani so: predsednik vlade, obrambni minister, šef južnoaf-riških obrambnih sil, ministerza policijo, komisar policije, minister za zunanje zadeve, vodja državne obveščevalne službe in sekretar.9
To je visokocentralizirana vojaška klika s silami po vsej deželi, ki ima jitevilne podkomiteje, vezane nase.
Eden pomembnejših podkomitejevjCobrambnosvetovalna upra-va, ki ima vpliv na ekonomsko politiko, v kateri sedijo na izvršilnih stolčkih režiserji velikih spodbud Južne Afrike.10
Vse pomembne odločitve prinaša državni varnostni svet in oblast parlamenta ter kabineta je bila močno reducirana. Torej posmeh parlamentamemu sistemu v Južni Afriki. Zanimivoje tudipovedati, da so bile po aktualni oslabitvi reprezentativnega državnega aparata sklicane »volitve« indijskih in mešanih volileev, ki skupaj z belimi volilci sedijo v treh ločenih kabinetih, odgovornih izvršnemu predsedniku. S takim ravnanjem je vladajoči razredupal,dabouve-ljavil »reforme«, blokirane z močnimi razrednimi silami prejšnje na-cionalistične zveze in drugič, ta novi politični ukrep je ciljal narazdv-ojitev zatiranvh Ijudskih skupin, s tem da je poskušal pridobiti ne-katere od njih.
»TOTALNA STRATEGIJA« IN ČRNSKO DELAVSKO GIBAl
Namen »Totalne strategije« je zavarovati svobodne iniciativel »marksističnimi zlorabami« in »totalnim silnim napadom«. 1 posredovani specifični kontroli vertikalnein horizontalnegibljil črnskega dela, so bili ustanovljeni črnski sindikati in dovoljeno jl bilo tudi, da delujejo na nivoju in na način, ki ne ogroža osnJ strukture kapitalističnega sistema. Vendar je treba dodati, <M določene sindikate ustanovil režim in postavil tudi vodje, ki sll njegovim interesom.                                                                1
To je bilo narejeno z jasnim namenom, da bi prisilili delfl razred v ubogljiv razred, ki bi ga lahko kooptirali v nasilen birol ski sistem režima.
Država kaže preference za registriranesindikatepred neregist nimi in to tudi varuje vodstvo favoriziranih sindikatov pre pinčenjem, ki navadno doleti voditelje naprednih sindikatov.
»Totalna strategija« poskuša doseči ekonomske in ideol koncesije tudi z namenom, da podpre kapitalizem pred meščanjem črnske drobne buržoazije. Premožnejši črnci, ki s lujejo v poslih, industrijskih in vladnih političnih institucijah vadno bogatijo s kontinuiranimi povišanji plač, vladno pomočj( Režim hoče jasno oslabiti ljudsko osvobodilno zvezo z razdvaja ljudske zatirane drobne črnske buržoazije od delavskega razi Istočasno skuša doseči, da bi uporabil ideološko vodstvo dn buržoazije in s tem omejil ter posrkal delavski boj v »sprejeml sindikate.
ZAKLJUČEK
V zaključku bomo skušali pogledati na meje, možnosti in imp cije »Totalne strategije«.
Z uravnoteženjemsil vsodobni Južni Afrikijužnoafriški vlad razred ne bo zmožen prestrukturirati pogojev nacionalnega ni in kapitalističnega izkoriščanja v zadostni meri, da premag^ gansko krizo.                                                                           I
Vendar bi strateški premik, vsebovan v »Totalnistrategiji«, lJ imel resničen učinek na razmerje političnih sil in tako klical x\ novih taktik revolucionarnih sil.
Meje potencialne »reforme« in možnosti za inkorporiranje n nalnih sil zatiranega razreda se lahko analizirajo na različnih ojih. Kot je bilo že pokazano, osnovne razmere kapitalističhe e oatacije zahtevajo obstoj rigidnih in močno prisilnih oblik drŽ kontrole, ki izključujejcr razvoj izkoriščanih razredov tei s primerno podpirajo osnovne institucije južnoafriškega kapitali Razvoj črnskega buržoaznega razreda je tudi omejen s privatnii lim kapitalom, ki ima monopol nad vsemi tcžišči črnskih urt področij.                                                                                  1
Reforme so blokirane tudi s pomembnimi razrednimi silamifl kanerske nacionalistične zveze, ki je za svoje lastniške pozicije ¦ raj ekonomije kritično odvisna od rasno izključujoče formedJ kot tudi od specifičnih oblik intervencije te države, dajih izkorfl ceno potendalnih tekmecev.                                                   1
Vendar kapitalistični vladajoči razred trajno potrebuje podl teh razrednih sil afrikanersk.e nacionalistične zveze in ne morel rirati njihovih interesov.                                                         I
Ševeč, »Totalna strategija« ni zadovoljila osnovnih demol čnih zahtev, ki povezujejo ljudske razrede,predvsem enakepoli pravice v skupni državi in reševanje zemljiških vprašanj.
»^Totalna strategija« je prinesla formule, ki bi inkorporirale s fične elemente zatiranega razreda na selektivni in restriktivni os medtem ko notranji sistem ostaja nedotaknjen. Kot taka ne b< gla nikoli dobiti zadostne podpore zatiranega razreda.
Meje in možnosti »Totalne strategije« inplicirajo, da zavezr med delavskim razredom in zatirano drobno buržoazijo ostaji in se mora obdržati. To narekuje spoznanje, da bodo morala vp nja razrednega vodstva osvobodilnih sil in ideološka jasnost za ti večjo pozornost.
Izčrpna analiza »Totalne strategije« na regionalnem nivoju čez okvire tega članka. Na koncu zaključka bi lahko samo om da imajo države tega področja različne razredne značilnostis sv lastnimi protislovji. Določena nasprotja imajo tudi z Južno A Torej učinkovitost SADCC »Alternative«, to progresivno ru vezi z južnoafriškim kapitalizmom, ni determinirano samo z b proti južnoafriškemu vladajočemu razredu, temveč tudi z b med nasprotnimi silami znotraj vsake od devetih članic SAD
G. U. TJIHEN
1   SADCC (South African Development Co-ordination ConferM je ekonomska skupina, ki jo je formiralo 1980. leta devet afrfl držav z namenom, da bi zmanjšale svojo ekonomsko odvisnoB rasistov Južne Afrike                                                              ¦
2  To je politično dominantna bela etnična skupina, ki izhal Holandcev                                                                              ¦
GRADIVO:
1.   SECHABA, FEBRUARY 1984
2.   SECHABA, OCTOBER 1984
3.  SECHABA, MARCH 1982
4.   REVIEN OF AFRICAN POLITICAL ECONOMY N< 1984
5.   Ibid
6.  SECHABA, MARCH 1982
7.  AFRICAN COMMUNIST, No. 76, 1979, p. 57
8.   REVIEN OF AFRICAN POLITICAL ECONOMY N( 1984
9.   SECHABA, DECEMBER 1983 10. Ibid
Dolgoročni plan razvoja Slovenije
' Marca meseca je med vsesplošno poplavo najrazličnejsih razvoj-nih načrtov in planov v naši družbi ugledal luč sveta tudi Osnutek dolgoročnega plana SR Slovenije za obdobje od leta 1986 do leta 2000. Glede na heterogenost naše družbe so bila, in še vedno so, mnenja o njegovi veličini različna. Nekateri so ga grajali kot preveč optimističnega, nerealnega, skratka, kot otroka dobe v kateri sam-dzadovoljno živ(otar)imo. Tisti pa, ki se »zavedajo nekaterih dejstev v svojem okolju«, plan obravnavajo kot konservativno zastavljen, konservativno zastavljen v smislu reaten, pri čemer je njegovaedina napakaV tem, da ga njegove predpostavke, temelj na katerem je zg-rajen, njegovi pogoji, delajo neuresničljivega. In kaj torej so predpostavke realizacije Plana. Z enim stavkom tethko rečemo, da je to operacionalizacija prve faze stabilizacije.
Vsi se dobro zavedamo, da je dolgoročni program stabilizacije, z vsemi svojimi »podprogrami«, vključujoč program »Krajigherjeve komisije« imel tako množično podporo, kot še noben program dolgoročnega razvoja dežele, in vendar je njegova realizacije povsem blokirana. Ce bi isicali razloge, zakaj tako, bi morali kot osnovni razlog navesti obstoječo distribucijo politične moči, ki reproducira popolno dominacijo političnega sistema nad ekonomskim. Edina možna razrešitev nastale situacije se kaže kot zahteva po institucio-nalni deregulaciji ekonomskega življenja, kot potreba pp večji vlogi tržišča in manjši moči centrov odtujene politične moči. Sele ko bodo ti osnovni pogoji uresničeni, šele takrat bomo lahko govorili o možnostih za uresničevanje dolgoročnih planov. In tudi tega.
Ne glede na zgoraj zapisano, nesmemo mimo dejstva, da dolgoro-čni plan določa le splošno orientacijo za razvoj gospodarstva in družbe, dolgoročne cilje in smeri tega razvoja. Plan ne postavlja pred točno določene nosilce konkretnih nalogin nepredvidevasankcij na neizvrševanje le-teh. Lahko mirne vesti rečemo, da čim bolj je plan dolgoročen, tem bolj je političen, kar velja tudi za slednjega. Vendar pa slednja hipoteza ne izključuje praktične vrednosti plana.
Če smo se prej ustavili ob prvi fazi stabilizacije kot faktorju, ki lahko bistveno, tako v kvalitativnem kot kvantkativnem smislu, vpliva na (ne)uresničevanje dolgoročnega plana, ne smemo pozabiti še na množico neznank, ki se pojavljajo izven meja tako republike Slovenije kot Jugoslavije v celoti. Te neznanke se ne omejujejo zgolj na nadaljnji razvoj in morebitni razplet političnih odnosov med blokoma. Gre predvsem za naše možnosti v svetu, ki se vedno bolj polarizira na bogate in revne, razvite in nerazvite. In znotraj teh sklopov odnosovje vprašanje ali namdolgoročniplanssvojostrate-gijo prinaša razvoj razvoja ali razvo nerazvoja.
Če ne želimo po poti razvoja nerazvoja je nujno, da sledimo dina-mičnim razvojnim tendencam svetovne tehnološke revolucije. V skladu s tem pa je potrebno primerno prestrukturirati gospodarstvo, kar nam pa do sedaj ni uspelo. Se manj, gospodarstvo samo večali manj nima.pripravljenih temeljev za strukturne spremembe. Naše težnje po povečani gospodarski rasti po povečanju izvoza in zma-njšanju uvoza, po tehnološki in finančni neodvisnosti vse to se prele-vi v fraze, če ni pravih potencialov za realizacijo tega. Za uresničitev zapisanega pa so potrebni kadri, jih imamo?!
Če smo rnalce zlobni, lahko rečemo, da naše gospodarstvo (ali celo združeno delo v celoti) kadrov ne potrebuje. Do te pretirane(?) trditve lahko pridemo, če se ozremo na investicije. Prevladuje mnenje, da se obrestuje edino investiranje v nove proizvodne hale, stroje. Investicije v kadre so po naših podjetjih na zadnjem mestu.
(stvarnost ali utopija)
Mnogi se še premalo zavedajo, da se slovenski družbeni proizvod na 'prebivalca ne more povečati z ekstenzivnim povečevanjem odstotkov zaposlenih glede na aktivno prebivalstvo, ker je Slovenija, kar zadeva tovrstne pokazatelje v svetovnem vrhu. Glede na tre-nutno stanje nam obstoječi kadrovski potenciali še zdaleč ne omog-očajo, da bi ostali konkurenčni v svetovni tekrhi narazvojno najbolj intenzivnih področjih. Vprašanje pa je, če bomo do leta 2000 uspeli realizirati politično zahtevo po 14,3% kadrov z visoko in višjo izob-razbo v združenem (delu (sedaj 9,5%). Priliv kadrov iz rednega izob-raževanja tega ne bo mogel pokriti, na druge vrste izobraževanje pa je utopija pomišljati, ko vemo, kakšen odnos ima celotno združeno delo do izobraževanja ob delu in iz dela. Da bi prišlo do nekaterih premikov na tem področju bi predvsem Univerza morala dobiti mesto in vlogo v družbi, ki ji gre. K tetnu pa reforma verjetno ne bo pripomogla.
Naslednja ugotovitev, ki je tudi ne gre zanemarjati, je ta, da sodobni svet potrebuje za prehod od laboratorijske raziskave na se-rijsko produkcijo 6 mesecev. Tehnologije se glede na zahteve in potrebe tržišča zelo hitro menjajo. Bi naše gospodarstvo lahko temu sledilo, četudi bi imeli na razpolago dovolj kadrov? Verjetno ne. To bi bil predvsem prevelik zalogaj za našo akumulacijo.
Ob vsem tem vsa naša planska obremenjenost s tehnološko rev-olucijo, tehnološko intenzivnimi procesi, robotizacijo, informa-tiko,... splava po vodi. Vsega tega ne bomo mogli realizirati, če ne bo ljudi, ki birazpolagali zznanjem, na kak način je vse omenjeno sploh lahko produktivno.
Tehnološko intenzivna dejavnost zahteva ali majhne delavnice (okoli 100) zaposlenih ali velike, tesno povezane gospodarske sisteme. Tega pri nas, naj si še tako mečemo pesek v oči, ne moremo videti/ker tega ni. Velikostna struktura naših delovnih organizacij se je prilagodila obstoječemu sistemu netržne regulative (drugače pove-dano, odsotnosti tržnih mehanizmov). Ekonomijajepodrejenapoli-tiki kar se odraža tudi na visoki tehnologiji, ki zahteva avtonomnost gospodarstva in posameznikov v njem.
Odsotnost tfžnih mehanizmov se odraža tudi v planu dolgoročne-ga razvoja. Nikjer namreč ne zasledimo možnosti, tudi slutiti je ni moč, da bi kakšna organizacija, ki bo poslovala neuspešno; propad-la. Ni težko reščvati neuspešnih, toda socializacija njihove neuspešnosti (beri izgub) pomeni oviro tistim, ki so brez izgub, in nž samo oviro, saj -na ta način kaznujemo delo in podpiramo nedelo, pomeni tudi destimulacijo. Situacija na tem področju, se kot kaže ne bo spremenila. Nasprotno, investiramo v projekte, ki imajo že v samem planu začrtan sarvacijski program (gre za novo jeklarno na Jesenicah). Ob tem se moramo zaustaviti tudi ob problemu odloča-nja in odgovornosti. Obojemu je namreč v sklopu dolgoročnega razvoja potrebno posvetiti veliko več pozornosti. Posledica nizke stopnje odgovornosti pri odločanju je niz zgrešenih investicij. Vzrok za takšno stanje je y negativni definiranosti družbene Iastnine, kar ima za posledico anonimnost družbenega kapitala. Anonimnost družbenega kapitala pa ifna za posledico nizko stopnjo odgovornos-
ti za ta družbeni kapital in velike možnosti za indirektno prisvajanje tega kapitala. Indirektno prisvajanje družbenega kapitala vršijo centri odtujene poltične moči z investicijsko dejavnostjo, srednji sloji pa s kreditno politiko, neopravičeno visokimi osebnirfii dohodki itd. Da bi preprečili takšne deviacije, bi v delovnem sistemu morali po-večati neposredno participacijo dela.vcev, v distributivnem sistemu pa zmanjšati nnjihovo odgovornost za ekonomske odločitve, po-večati bi morali možnosti notranje in zunanje kontrole nad ekonom-skim poslovanjem vodilnih in strokovnih teles. Ustvariti je potrebno pogoje, ki bodo omogočili simetrijo med močjo in odgovornostjo. Samo pod tem pogojem lahko pričakujemo remike na področju investiranja in razpolaganja z družbenim kapitalom, kar pajenujno potrebno, da bomo vsaj delno uresničili zastavljene dolgoročne cilje (to mora biti tudi eden izmed dolgoročnih ciljev).
Da bi lahko realizirali želje po vključitvi v »postindustrijsko družbo« bi poleg naštetega morali razpolagati tudi s kapitalom, ki bi omogočil prepotrebne naložbe. Denarja za naložbe pa naslednjih petnajst let ne bo dovolj. Potrebno je namreč odplačati dolgove in obresti nanje. Nihče ne ve, kakšne posledice na akumulacijo ut-egnejo imeti reprogramirani dolgovi, saj nimajo vkalkuliranih tečaj-nih razlik. (Ne bi bilo prav, če bi mislili, da smo z reprogramiranjem dolgov kaj pridobili. Sredstva, ki smo jih na ta način »dobili«, so že porabljena, to so sredstva preteklosti). Kapital, s katerim razpola-gamo pa je preveč razdrobljen. Porablja se za ozke interese, največk-rat omejene že s teritorialno pripadnostjo. Razdrobljenost akumula-cije je posledica velikega števila upravljalcev. Doseči bi morali pogoje, ko bi se kapital na neki točki koncentriral in centraliziral, seveda v okviru samoupravne modalitete. Koncentracija kapitala se ne sme omejevati samo na etatistično centralizacijo. Z uvedbo tržnih mehanizmov je potrebno doseči mobilnost kapitala in dela. Do sedaj na tem področju ni nič narejenega.
Glede na vse zapisano lahko zaključimo sledeče: Ne glede na stopnjo razvitosti so vse dežeie sveta prisiljene sprejeti prihajajočo tehnološko revolucijo in stopiti na pot prehoda v postindustrijsko družbo. Tudi Jugoslavija. Jugoslavija kot srednje razvita, kot dežela v razvoju, poseduje minimalne pogoje (infrastruktura, kadri, kapi-tal) za enakovredno vključitev v nadaljnji razvoj. Zavedati se je tre-ba, da smo daleč od tega, da bi lahko pričakovali optimalne reziJltate od prihajajočih procesov. Da bi lahko dosegli kaj več, pa je nujna drugačna distribucija moči, drugačna delitev dela, drugačna infrast-ruktura. Tega pa ne bomo dosegli z oklepanjem starega. Spremembe so potrebne in nihče ne pravi, da bi zato morali porušiti osnovne predpostavke našega samoupravnega sistema, se nasprotno, ravno samoupravljanje bi moralo biti temelj novih odnosov, ki bi bmog-očali razvoj in ne stagnacijo.
Stanislav Vidovič
Viri: Poročevalec, letnik XI. št. 10, Priloga Poročevalca, letnik X priloga III, JUS informator(št. 11, letnik 1985), Delo, sobotna prilo-ga z dne 13. april 1985 (Kako doseči, da bi.delali prave stvari?)
O IDEOLOGIJI IN REFORMI
ŠOLSTVAI
Reafirmirana, znova napihnjena teza in po kuloarjih krožeča zgodbica o »zažiganju knjig«, v zniansiranih, vendar enako brezob-zirnih in nesramnih variacijah, se vedno pogosteje sliši na »naših«, toda »apolitičnih« tribunah piscev vseh vrst, od kvazi esejistov, kise najbolj resno, pretenciozno in ambiciozno uvkarjajo s temeljnimi družbenopolitičnimi vprašanji naše skupnosti, do romanopiscev, ki objokujejo usodo svojih likov, ki pred knjigami na grmadi bežijo v vsevidno, vsevedno in vsemogočnooko inobiljeAmerike. Svetniško pobožrio in mitom naklonjeno objokovanje tako imenovane demokracije in demokracije, ki je v našem sistemu baje ni, se v vsej svoji luči razkrije v tezah in sugestivnih vprašanjih, ki gredo celo ta-ko daleč, da se javno sprašujejo — »Kako lahko kritizirate. ,Mein Kampf, ko ga pa niste brali?«
Da ne bi bilo pomote, takšna sugestivno-vprašalna ugotovitev je izrečena v sklopu obrembe stališča, da je potrebno vse (knjige, mne-nja, ideje, teze itd.) objavljati. Dajetodobesednovseinčistoresvse, potrjuje izrečena potreba po branju, tj., objavljanju ,Mein Kampfa', Hitlerjevega, seveda. (Sprašujem se, kdo bi ga financiral. Delavski razred?!) Takšni branilci demokracije imajo tudi svoje »boje«. Imajo tudi sovje mite, pogojno rečeno—nove.
Preorientirani na sodobna gibanja, v glavnem moderna svetovna, na bližnjo, s slikami iz bajk prepredeno, obilno in že omenjeno Ame-riko, o kateri v najlepši luči najpogosteje sanjajo tisti, ki je niso niti povohali, s svojim dolgim vratom, inteligentnim in fleksibilnim rezonom, čutijo ali pa si predstavljajo, da tam obstaja vse, česar tu ni.
In tukaj ni svobode mišljenju, govora, pisanje, svobode petja, ne bi pa smelo obstajati niti kvazipoetsko, javkajoče mitomanstvo, neza davnimi, starimi »herojskimi« občutki srbstva in škodo bratomo-rilske vojne med »izhodnicama«, ne dostojanstveno ali čisto hr-vatstvo, kjer se vsako (baje) nacionalno občutje in (takoimenovano) dostojanstvo proglaša za nacionalizem, vsako občutenje potrebe po enotnosti (ki baje obstaja le še zaradi obstoja JLA) se proglaša za unitarizem, tu ni demokracije, ker, poglejte, prepovedani so vsi po-skusi »kritičnega« razmišljanja o viziji socialističnega samoupravlja-nja, kijebaje krivozavseinjeneprimernogovoritiopomanjkljivos-tih enopartijskega sistema, čeprav je le-ta »dokaz« nedemokra-tičnosti in prisilnega prevzema oblasti s strani ene partije, brez politične borbe itd. itd.
Govori se o nedolžni kulturi, ki nima zveze s politiko. Sklicuje se na nedvoumnost lastnih literarnih del, nevezanih (na noben način) na politiko itd. itd. Tej nedolžnosti »kulturnikov«, pesnikov in pr-ozaistov bi lahko celo verjeli, kot bi lahko verjeli tudi v njihovo nedolžnost in oddaljenost od vsake namerne podobnosti s tezami ideologov in (ne)profesionalnih politikov, če se ves ta neprekinjeni krog in veriga, od zoon poeticona do zoon politicona, ne bi združil s svojimi in podobnimi »silami«, ki ene drugim podpirajo komolce. Medtem, ko se družbenopolitični delavci in (kvazi)znanstveniki ukvarjajo z legalno in nominalno politiko, toliko časa se, jasno, kul-turniki ukvarjajo s kulturo. »Dogmatiki« pa vsak taic kulturni prispevek avtomatično merijo s političnimi merili in ukrepi. Lahko bi verjeli tej nevezanosti in oddaljenosti ideologov, ki sejejo in bra-nijo navedene ugotovitve in teze, z umetnostjo, kateri tudi na konec pameti ne pade, da bi se ukvarjala s stvarnostjo, ker ona (umetnost) je sveta, izven in nad vsem tem, da ne pada pod okrilje niti ne izvira iz družbenih in proizvodnih odnosov, samoniklaje in božja, svetniška in obsijana z avreolo, nedotakljiva in popolna. Izolirana je od vseh »umazanih iger« te »kurbe politike«.
Lahko bi torej verjeli v to samoniklost in specifičnost »umetniške-ga delovanja« izven vseh družbenih in zgodovinskih kontekstov, zu-naj kriterijev teoretičnih in praktičnopolitičnih vprašanj, Če se to kolo »apolitične umetnosti (ali kulture)« potreba po politični an-
gažiranosti te iste umetnosti, ne bi začelo, povsem odprto, jasno in nedvoumno manifestirati in »materializirati skozi ustanovitev fam-oznega odbora za obrambo demokratičnega dialoga. To se mainfes-tira tudi s peticijami o nedvomno političnih vprašanjih, katerih vse-binam se daje teža in »nedolžnost« spodpisipriznanihjavnostizna-nih kulturnih delavcev, manifestira se s tribunami tandemov umetnikov in ideologov kritikov, z »alibijem« prisotnosti in udeležbo nevtralnih »tehničnih oseb«, ki se ukvarjajo s funkcional-nim in skrajnje »nedolžnim« in nedolžnim branjem odlomkov ume-tniških tvorb, ki jih te tribune afirmirajo. To je razvidno tudi v »protestnih« in apelirajočih pismih kulturnih dejavnikov, ki zahte-vajo umik obtožb za kriminalno dejavnost javnih delavcev v zvezi s temeljnimi vprašanji naše skupnosti itd. itd.
Vse to mogoče tudi ne bi bilo tako zelo iritantno, če se te »preds-tave« in tribune ne bi najpogosteje organizirale in izvajale zaradi študentov in pred študenti. To seveda ni slučajno. Tako kot se, vča-sih direktno včasih indirektno, ti glasnogovorniki sklicujejo na ljudstvo, tako je potrebno osvojiti tudi intelektualce, čim mlajše tem bolje, najbolj pa študente. Ni majhna stvar imeti za seboj študente, često gledane kot avantgardo, v določen smislu. Naslednji razlog za pogled (in dejstvo, da iritira) na tovrstne nastope je dejstvo, da niso slučaji in izjeme, nasprotno, vse pogostejši so in njihovega vpliva ni moč čutiti le v »velikih časopisih« in strokovnem tisku, temveč sepri-lizujejo tudi mladinskim medijem in poskušajo vplivati na formi-ranje njihove zavesti in »jim odpirati oči« v istem smislu, v katerem se na dan vlečejo konsekvence o nedemokratičnosti naše družbe in političnega sistema.
Kar je najbolj pogubno in najbolj nesramno v nastopih takih ideologov in »umetnikov« je dejstvo, da izhajajo iz realnih družbe-nih odnošov, ki se interpretirajo pristransko, brez argumentov, re-snih analiz in tisto vrsto znanstvene, kulturniške pa tudi umetniške resnosti, ki jo zahteva ukvarjanje s temi ključnimi vprašanji našega družbenega razvoja in političnega sistema. Vsi ti problemi, rojeni v protislovjih socialističnega samoupravljanja, prehodnosti te dobe, ko smo jo sistemsko »definirali« in »skicirali«, serazlagajo kot nara-va socializma in samoupravljanja in se jih na ta način diskvalificira. Čisto logično je, da se v tem kontekstu kličejo na pomoč miti in legende, da se potvarja zgodovina, ker njen dejanski razvoj in stvarno rezultiranje vsakega ideološkega, idejnega in razrednega boja v našem prostoru ne odgovarjajo in ne služijo tem ideologom.
Ravno tako problematično je dejstvo, da se na naših univerzah na družbenih vedah, vseh po vrsti in brez izjeme, učijo, predavajo in
razlagajo raznorazne ideologije in na različne načine razlagajo (še pogosteje namerno zaobidejo) ključna vprašanja naše družbe in sodobnosti, da se ekonomija, politologija, sociologija, pravo in psihologija, tudi socialno delo in filozofija-vsaka veda na svoj način — omejujejo na svoje ozko strokovne vidike in se bolj ukvarjajo z mislijo, kako izpolniti tehniko in kategorialni aparat izvajanja in pr-oizvajanja tez, najpogosteje improvizacij, neredko s prepisovanjem skoraj brez empiričnih raziskav, namesto da bi se ukvarjale s konkretnimi, ožje ali širše pomembnimi družbenimi vprašanji. Pe posebej se ne ukvarjajo z njihovimi znanstvenimi rešitvami in so pri vsem tem ideološko obarvane z najrazličnejšimi barvami.
Glede na takšno stanje na univerzah je o samoupravni preobrazbi izobraževanja, posebej visokošolskega, najnevarneje govoriti v kategorijah in na ravni mehaničnega reprogramiranja in raciona-lizaciji izobraževalne mreže, na ravni nehaničnega integriranja sorodnih programov visokošolskih institucij in njihovegapovezova-nja ž združenim delom, brez misli o korenitih kvalitativnih spremembah univerze, brez bojazni o digniteti univerze itd. Neredko se zgodi da se eminentni znanstveni deJavci zaradi ideoloških pobud aFi zaradi neznanja (na žalost se takšne stvari dogajajo tudi med nji-mi) vjavnih medijih vsevprek in brez premisleka odločajo proti vsem poskusom in korakom v smeri samoupavne preobrazbe izobraževa-nja. Navadno to delajo s pozicij vulgarnega in pretiranega akademiz-ma, svetniško povzdignjenega nad delavski razred in organizacije združenega dela v materialni proizvodnji in pri tem poveličujejo meščansko šolo in sterilno gimnazijo, ki so desetletja proizvajale in determinirale svoje obiskovalce za intelektualno delo (veseiz kate-rih slojev), še bolj pogosto pa za neproduktivno in parazitsko urad-niško delo in višek delovne sile iz vrst tistih, ki na fakulteti niso uspeli.
Vse to so resna vprašanja za naše subjektivne sile, za Zvezo komu-nistov in Zvezo socialistične mladine, za študente in učence, ki se s tem lahko najbolj neposredno ukvarjajo preko svojih delegatov in delegacij v samoupravnih telesih fakultet, centrov usmerjenega izob-raževanja in SIS-ov. Res je, da imajo tam neredko šlab ali nikakršne vpliv, toda treba je odkrito priznati, da niso krivi samo profesorji, administracija, birokracija in scientokracija. V tem kontekstu se s podobnimi zavorami pojavlja tudi dogmatizem, ki bi bil lahko posebna tema, še posebej če bi preučevali njegov nemajhen vpliv na družbene znanosti. No o tem kdaj drugič.
SENKA TAJIQ (prevod iz srbohrvaščine v. s.)
MISMO BOSKURIJUTRISNJEGA DNE
(k:   Mike  Brake:  Sociologija  mladinske  kulture in  mladinskih subkultur)
Subkulture: Poskusi razrešitve kolektivno izkušenih problemov, ki se porajajo iz protislovij družbene strukture. Kulturni boj. Boj proti opresiji.
Ah, tako mladi. Vir zavidanja, nostalgije in poželenja starejših.
po G. Tomcu množičen eliten Iradicionalna sodobna množična marginalna ustvarjalnostustvarjalnost (subkulture) tradicionalna sodobna vladajoča vladajoča ustvarjalnostustvarjalnost
margina-len
vlada-joč
polo žaj
druž-bi
Prehodi med množičnitn in elitnim so normalni, meja med vla-dajočo in marginalno kulturo se ohranja.
Dvojna raAien rešitve zaznamovanosti. Individualne rešitve:
—  nezadovoljstvo
—  individualna disociacija
^______________________________________________
—  sovraštvo do samega sebe
—  psihološka poškodba
Kolektivne rešitve (po definiciji subkulturne)
—  prestopniške subkulture
—  kulturniško uporništvo
—  reformistična gibanja
—  politična militantnost
»Rojeni smo v družbenih razredih — samih kompleksno razsloje-nih —, ki imajo izrazite »načine življenja«, te pa krajevno preobli-kujeta regija in soseščina.« (M. Brake>. Kultura skupine kot vrednote in družbeni pomeni, utelešeni v njej.
Stil — stopnja predanosti subkulturi. Naznačevanje prednosti specifični subkulturi, ki s samo zunanjostjo ne upošteva dominan-tnih vrednot, ali pa jih napada. Stil:
—  imidž
—  »način obnašanja«
—  »argot« (specijalni besednjak in način njegovega podajanja) Ob preučevanju subkultur moramo upoštevati naravosubkulture
(zgodovinski razvoj, stil in pojavnost), družbene reakcije na subkul-turo, skonstruirati zgodovino razvoja moralne kariere pripadnika subkulture, socialno organizacijo subkulture, diskontinuiteto subkulture.
Producenti rasizma, seksizma. Povezava. Študentje, mestni gvefil-ci. Nogomet, šivanje.
Predračun. K jasnejši oceni. Naslednje tu in zdaj: NIHČE NI BOLJ PODOBEN POLITIKU KOT PUNKER. Jedro. Brez »bes-tialnosti«. »Tovariška znariost« subkultur nosi skrivnost totalne družbe.
Najmočnejši očitek Braku: statično pojmovanjesubkultur, nepri-kaz možnosti prehod iz ene subkulture v drugo, KAJ VSE pripelje | posameznika v točno določeno subkulturo.
Kot kultura ni »ena«,tudinašenisoletistaena-edina-alternativna itd., kijoprezentiradeklicanaplatniciKRT-oveknjige. Analizatorji se lotevajo stvari, ki se jim dozdevajo najboljše, na Bosance v sam-skih domovih in mačistično-metalutškebutnglvcepadalesenca. Mr-cvarijo pol-živa telesa, kosi mesa pa jim polzijo iz rok.
vi ste na liniji ampak jaz nisem z vam
vi imate sceno ampak mene ni tam
vi neki hočte ampak jaz nočem nč
pršl ste se zabavat in dal ste denar
ampak niste me kupl ne pojem za vas
ne niste me kupl ne pojem za vas (Berlinski zid)
Ben, morda bodo udarci »usode« nežnejši.
D. Strajnu ob Tupamarih; Urugvaj ni Argentina.
ANDREJ F. NOVAK
LPo uprizoritvi MOJSTRA IN MARGARETE Mihaila Bulgakova Izagrebškem HNK se lahko potolažimo s tem, da obstaja isto-laslovni film (ki smo ga po čudežu božjem bili deležni nekaj let nazaj Ipomočjo naše TV ponudbe), povsem pa se umirimo (po 3 1/2 ure pajajočem beganju razpuščenih okostumljenih in namaskiranih ig-plccv po odru), ko se spomnimo glavnega krivca za že imenovano izifovsko kaivarijo — tj. romana.
I Preden začnemo po službeni dolžnosti in po ukazu lastnega pičnega ter estetskega ponosa (ki senepusti pitati kot puran z razni-mi pokvarjenimi jajci) kramljati o predstavi — še besedica o roma-nu. Torej, sprehodimo se za uvod še po sočnih teoretičnih vrsticah, [preden preidemo na konkretno, neizprosno prakso.
Roman je Bulgakov zasnoval (po najnovejših zanesljivih podat-h'h) v Moskvi okrog leta 1929. »In prav v teh nenavadno krutih, tzijsko krutih razmerah tako imenovanega revolucionarnega terorja i diktature proletariata se je v Bulgakovu izoblikovala ideja o Jojstru in Margareti. Rodil se je roman, ki pa je navkljub nena-radno močni avtorjevi fantaziji in poeziji kratko in malo »fotografi-a« sovjetske stvarnosti tridesetih in štiridesetib. let« (iz spremne icsede Bojana Štiha k romanu). Ta »fotografija« je seveda retušira-bz avtorjevo prefinjeno ironijo na račun prosvetljene socialistične družbe, ki pa še zmeraj ni imuna na večne »mistične« sile, ki že feočletja dajejo pečat življenju. Je še diskretno provokativen napad Mkonkretno oblast, ki s svojimi terorizirajočimi postopki spremi-iHudi v poskusne zajce in jim onemogoča najosnovnejše — živeti v Hn s samim sabo in s svojimi potrebami.
Zdaj pa se, ne gre drugače, spustimo na nivo predstave. Najprej mo kritični sprehod po dramatizaciji in režiji, dovolimo si ob ns predstave za lažjo predstavljivost in razprimos kirurško na-lančnostjo njeno trhlo drobovje.
Roman ponuja s svojo večplastnostjo izredno veliko možnosti
nriičnih interpretacij. Adaptatorja HOREA POPESCU in AND-
^ALEANU sta za razliko od Petrovičevega filma poskušala
v dramatizaciji čim več, čeprav jima predstavlja osnovo zgod-
kMojstra in Margarete. Ob tej pa sta nanizala še vrstoepizodnih, s
¦I pa razbila celotno predstavo na niz bolj ali manj bledih
¦fcvenc«. Uprizoritev si je izbrala za izhodišče prizor srečanja
¦jstra in Marg.rete, ki je že takoj planil s patetično sentimen-
Kostjo. Ta se je seveda ponovila še v vseh prizorih med Mojstrom
ftlargareto, okrepljena z ilustrativno neokusno glasbeno opremo
¦fcSENA DEDIČA. Predstava torej kronološko ne sledi romanu,
msicer omogoči gledalcu lagodnejšo percepcijo, saj poskuša poda-
ilo kar najbolj logično in dopadljivo. Znotraj tega okvira se
c zgodba pesnika Bezdomnega, srečanje z Volandom pri Pat-
railujskih ribnikih, kar je izhodišče Pilatovi zgodbi in nato nizu
hitro menjavajočih dogodkov, ki jih povzroči Volandov (Satanov)
prihod v Moskvo. Zaradi nenehne menjave prizorov in s tem tudi
prizorišč je bila mobilna scena iz različno skonstruiranih »prakti-
kabiov« sicer funkcionalna, a popolnoma neestetska. »Izseki« sob,
Pilatove palače, norišnice, sprehajališča ob Patriarhijskih ribnikih
ovali preveč »miniaturno« in neavtentično. Cesoseuprizorite-
odločili predstavo uresničiti na velikem odru HNK, ki ne do-
Bj|g več vzporednih scenskih prizorišč zaradi klasičneoblikeodra,
Hffo bolje najti vsaj neko uniVerzalno, a vendar za manjše transfor-
-¦'•¦: prilagodljivo sceno.
Keziser HOREA POPESCU je imel velikokrat priložnosi, da bi
pokazal svojo inventivno ustvarjalno silo v teatrskem mediju. Najiz-
ie mu to ni uspelo v najključnejših prizorih — v prizoru priho-
znega Bezdomnega v Dom književnikov, ki je izpadel bledo,
leaomiselno — koreografsko stilizirano kot revijaplesnih parov«,
ie pa kot tragični nesporazum književnikov s penikom Bezdomnim
ilami usode, ki jih napoveduje. Prav tako neučinkovit je bil
srečanja Z Volandom pri Patriarhijskih ribnikih in Berliozova
uk Volanda je tu zastavljen preveč karikirano — burkaško —
kno enoplastno, kar nikakor ne ustreza trenutni situaciji, niti
lauaijnjemu kontekstu. Ples pri Satanu, ki v tekstu ponuja neizčrpne
nožnosti za rituai je v uprizoritvi okrnjen že s tem, da izpusti Mar-
;aretino transformacijo v čarovnico (kopanje v krvi). Režiser seje
ukaj poigral s simbilično identičnostjo Margarete s Kristusom
Margareto obleče v rdeč, popolnoma enokusen kostum, ki spomi-
ija na kopalke — v tekstu je Margareta v teh prizorih gola). Zamisel
prejema številnih gostov pri Satanu jepristal nasuhoparnemrealiz-
nu (v tekstu predstavlja to mesto največji preskok v fantastično, ira-
ionalno), ki ga je režiser poskušal razbiti le z grotesknimi kostumi in
naskami. Prizori s Pilatom in Heshuom Ha Nocrijem so vzdržali
amo zaradi solidne igre prvega, scensko, glasbeno in režijsko so bile
latetični in togi, zgolj narativni. Prav tako neučinkovit je bil konec
-Mojstrovo in Margaretino potovanje v večnost. Opičjezibanjena
'rveh je bila   edina »metofora« za njuno pot v Mir kot v obliko
•posmrtnega« življenja. Ta režijski fiasko bi lahko ublažila le še dob-
¦aigra igralcev, te pa v HNK nismo videli.
Božidar Boban (Mojster), ki bi moral odigrati vlogo intuitivnega, enzibilnega in razvrvanega umetnika, hkrati pa s svojim dvomom in ruptivnim zagonom izživeti svoj roman, je ugašal in ugasnil pred ami kljub intenzivni odrski razsvetljavi. Ena Begovič (Margareta) ;s pomočjo spominov na svoje gimnazijsko ljubezensko življenje ivahno in prepričljivo odigrala zaljubljeno Margareto. Če bi jo v rugem delu zamenjali z.Eno Begovič pri petinštiridesetih (dodobra druženo in spoznano s tehničnim in umetniškim gledališkim adrom), bi ji vloga čarovnice kar sama od sebe legla na posteljo.
Dragan Despot (Bezdomni) je sicer nakazal paleto svojega lika ;aj z najnujnejšimi barvami, vendar je izkušen človek z rahlim romom spremljal preobrazbo mladega razviharjenega pesnika v :čplastno briljiranje v norišnici in v končni počitek v otopelosti. piro Guberina (Korovjov), Danko Ljuština (Maček Behemot) in Da-lir Mejovšek (Azazello) — sveta »klovnska trojica« je predstavljala ovprečno fresko v oskrunjenicerkvi teatra(mimogrede, na avidiciji ri starih režiserjih nemega filma bi izpadli že v prvem kolu. Le [ejovšek kot Azazello bi se morda prebil v drugo). Dragan Milivoje-č (Voland) je šele v drugem delu predstave vsaj delno opravičil ojo dokaj pogosto prisotnost na odru. S precejšnjo mcro futine je ligral Zvonko Torjanac Doktorja Stravinskega, čeprav mu ne gre jorekati prepričljivosti hinavskega psihiatra v nekaterih trenutkih. anja Drach (Pilat) je bil v svoji skepsi in dvomu, a hkrati st-ihopetnem despotizmu dokaj kreativen, kar bi pa težko zatrdili za reostali igralski ansambel.
Tako je torej izzvenela zloglasna zagrebška postavitev Mojstra in largarete v nič kaj izjemno, (pod)povprečno predstavo, ki smo jih ;kako že siti. Težo vsekakor nosi že tekst sam, predstavi pa ni us-;lo, da bi ga kreativno enakovredno dopolnila oz. nadgradila —še ianj — uspelo ji je, da je z neustreznimi teatrskimi sredstvi celo mo-la, kar pa predstavi nikakor ni v čast in slavo! S preobilico roblemov, ki jih j.e odpirala, se je zgubila v nizanje prizorov z ru-nsko režijo in prepatetično igro. Uprizoritev tudi ni izkoristila »odnosnosti tned romanom in avantgardo, kar na nek način preds-vlja izziv vsem gledališčem, ki se lotevajoadaptacijeoz. postavitve [ojstra in Margarete. Roman sam je namreč že tako literarno jvršen, da bi ga lahko ustrezno ugledališčilo le gledahšče s jpolnoma enakovredno dovršenim konceptom v čisto teatrskem nislu. Znana povprečna sredstva in postopki so ob tako jmpleksnem tekstu le ovira in neustrezna dopolnitev, spoj pase za-ijuči le s slabo predstavo, žaljivo za kvaliteto teksta.
In tako sploh ni čudno, če se ob zadnji repliki v predstavi: »Sve la svoj kraj« prikrade zlobna misel o tem, da ga irna na srečo tudi edstava Mojster in Margareta v zagrebškem HNK!
Marinka PoStrak
HRVATSKO NARODNO KAZALIŠTE ZAGREB
MIHAIL BULGAKOV:
MOJSTER
IN MARGARETA
DVE NOVI UPRIZORITVI
NA LJUBLJANSKIH ODRIH
V ljubljanski Drami so pripravili uprizoritev Kohoutove drame z naslovom Marija se bori z angeli, v Mestnem gledališču pa igrajo Millerjev Lov na čarovnice (The Crucib le).
Na podlagi teh dveh tekstov, ki ju loči skoraj tridesetletnačasovna razdalja, sta nastali dve korektno izpeljani in dognani uprizoritvi, za kateri je značilna premišljena, skrbno izbrana in pretehtana izbira izraznih sredstev in natančno uprizarjanje, ki ves čas ostaja zvesto besedilu in njegovim sporočilom.
Češki pisatelj pavel Kohout, čigar dramski tekst Atest so pred šti-rimi leti uprizorili v Ijubljanski Drami skupaj s Protestom Vaclava Havela, je bil izgnan iz Češkoslovaškein zdaj živi in dela v Avstriji, kjer jc drama Marija se bori z angeli doživela praizvedbo. Kohout se s tem delom predvsem upira vsakovrstni represiji, ki jo nad posa-meznikom izvajasistem v državah tako imenovanega realnegasocia-lizma. Delo, ki je natančno in premišljeno preneseno na oder (up-rizoritev je režiral Dušan Mlakar), je pravzaprav svojevrstna meša-nica političnih in sentimentalnih, skoraj melodramatičnih elemen-tov , in se sploh ne poskuša prebiti iz svojega angažiranega za in proti in spregovoritf kakšen drug jezik. Kohout v prvi vrsti agitira zoper nasilje angelov oblasti, zoper njihovo poseganje v javno in zasebno delovanje posameznika in zoper njihovo zastraševanje, vohunjenje, izsiljevanje in preganjanje.
Pobudo za nastanek drame mu je dal resničen dogodek: češki ig-ralki, ki več let ni smela nastopiti na nobenem češkem odru in je na svojem domu pripravila uprizoritev monodrame, so organi Državne varnosti prepovedali igrati v lastnem stanovanju.
Dramo je prevedla Zdenka Jerruan, dramaturgje bil Goran Sch-midt, lektorica Nada Šumi, kostume pa je zasnovala Anja Dolenc.
Med najmočnejšimi in najpomembnejšimi elementi predstave je gotovo scena, ki jo je oblikovala Meta Hočevar. Glavni element je veliko okno, skozi katerega se nam odpira pogled na »zlato Prago« oziroma na nekatere znane praške stavbe. To okno se tned predstavo dvigne ali pa znova spusti na prizorišče — pačglede na to, v kakšnem ambinentu se igra odvija. Tudi ostale scenske zagate, ki bi jih lahko povzročala ta drama (na primer mesarija, ki naj bi se pojavilana od-ru kar sredi dogajanj? in ki zahteva vsaj delno povsem realistične rešitve) so ustrezno rešenez velikimi črnimi zaboji, ki odprti predsta-vljajo potrebno prizorišče.
Glavno in naslovno osebo Kohoutove drame, igralko Marijo, mo-ralno vzvišeno nad ravnanjem angelov — policajev v raznovrstnih preoblakah, ki ostaja kljub ponižanju in nesrečam trdna, čepravsko-raj povsem sama v svojem odporu, je odlično odigrala Stefka Drolc. Njena Marija, krhka, a kljub temu odločna, jejasna, subtilna in inte-nzivna kreacija.
Njenega moža Jožefa, njegovo trpljenje, nemočen bes in toplino je ustrezno upodobil Lojze Rozman.
Protiigro tem osebam, podpisnikom Listine 77, ki nasprotujejo oblasti zaradi njenega ukinjanja kakršnekoli individualne svobode in zaradi njenega neznosnega vmešavanja v človekovo delovanje, predstavljajo trije angeli, ki jih igrajo Jurij Souček, Danilo Benedičič in Aleš Valič. Vsi trije so odlično variirali različne tipe državnih hlapcev in vdahnili svojim likom tudi nekaj odlične, a grozljive ko-mike. Jurij Souček je bil izvrsten kot nastopaški in samovšečni ig-ralec Lexa, pa tudi v povsem kontrastni vlogi policaja, ki bdi nad Marijinim početjem.
Posebej je treba omeniti še Marijo Benkovo, ki je odigrala Mari-jino sestro Jano z ustreznim sarkazmom, Sašo Pavčkovo kot Mari-jino hčer, ki je izgubila življenje v nesreči, ki jo je povzročila njena mati in ki živi le kot njena fikcija ter Ivo Zupančič in Metodo Zorčič, ki sta odigrali Marijini kolegici Johano in Blanko.
Lov na čarovnice, drama Arthurja Millerja, danes že klasično delo ameriške dramatike (praizvedba je bila leta 1953), predstavlja gotovo tudi enega izmed njenih vrhov. Nesporne kvaliteteMillerjeve drame je že pred več kot dvajsetimi leti ugotavljal že pokojni drama-turg Lojze Filipič. Lov na čarovnice je med drugim označil tudi kot izredno globoko družbeno in psihološko študijo, postilu in drama-turški zgradbi čist, enoten in jasen umetniški organizem, po ideji pa humanistično napredno in prizadeto umetniško izpoved... (Drama-tik našega stoletja, Kondor št. 65, Mladinska knjiga 1964). V MGL je igro režiral Franci Križaj.
Millerjeva drama govori o čarovniškem procesu v Salemu v Mas-sachusettsu konec sedemnajstega stoletja, govori o oblasti, ki do-pušča nesmiselno ugonabljanje ljudi in govori o ideologiji, ki podpi-ra vsakovrstne iskalce čarovnic.
Miller prikazuje množično histerijo, medjsebojno obračunavanje, maščevalnost, nevoščljivost in poravnavanje računov pod krinko boja proti hudiču in njegovim podanikom. Prikazuje družinske in individualne tragedije kot posledice te nesmiselne morije.
V ospredju je usoda Johna Proctorja, žrtve maščevalnosti, najprej neodločnega v izbiri med pošteno in herojsko smrtjo ter med lažjo, ki bi preprečila usmrtitev. John Proctor se na koncu dokončno odloči za smrt v imenu resnice, ki mu je ljubša kot življenje človeka, ki je prodal svojo čast zato, da bi lahko živel. '
Millerjeva drama pa ne ostaja le pri slikanju nekega davnega lova na čarovnice, temvbeč je tudi več—je prikaz mehanizmov, ki povzr-očajo nesmiselno morijo in posameznikovo večno dilemo: postati žrtev in s tem ostati do konca zvest samemu sebi in svojmu bistvu ali klonitio pod represijo, se odločiti za laž in nositi težo izdajstva same-ga sebe in Resnice.
Dramo je prevedel Janko Moder, jezikovno vodstvo pa je bilo v rokah Majde Križaj.
V času nastanka je Millerjeva igra pomenila tudi direktno aluzijo na Mc Carthyjevo protikomunistično gonjo v štiridesetih in petdese-tih letih, ki današnjemu gledalcu ni več vtolikšnimeriprezentnakot je bila tistemu izpred treh desetletij in manj. Živijo pa v njegovi zavesti mnogi drugi lovi na čarpvnice, ki so na žalost večni spremlje-valci človeške zgodovine. V tem je tudi ključ današnje aktualnosti Millerjeve drame ali kot pravi dramaturginja predstave Darja Do-minkuš v gledališkem listu: »Njena aktualnost je v aktualnosti človeške problematike, ki predstavlja bistvo čarovništva.«
V skladu s to ugotovitvijo si režija ni prizadevala da bi delo s ka-kšnim   konkretnim  prijemom  približala  današnjemu   trenutku, temveč je to delo dosledno puščala le Millerjevi besedi oziroma bese-di njegovih psihološko ostro zarisanih dramskih oseb.
Za predstavo je značilno predvsem natančno razčlenjevanje dialo-ga. Režiserju in igralcem je uspelo ustvariti nekaj odličnih razvojnih lokov dram.skih oseb ozirotna premišljenih igralskih študij.
To je predvsem Abigail Williamsova Jožice Avbljeve, močna kreacija tako v svoji poželjivosti kot v sprenevedanju, zvijačnosti in maščevalnosti.
Potem je tu Maja Boh s svojo Elizabeth Proctorjevo, ki jo jeodig-rala z vsem potrebnim hladom, strogostjo in krepostjo, v drugem d,e-lu pa je prikazala Proctorjevkino moralno vzvišenost in njeno pre-bujeno ljubezen do moža.
Tone Kuntner je pokazal dovolj igralskeenergije, čeprav manj kot njegovi zgoraj omenjeni soigralki, in je ustrezno odigral moža in poštenjaka Johna Proctorja.
Scenograf Niko Matul in kostumografka Cveta Mirnik sta po-skušala prispevati k puritanski atmosferi prizorišča. Za sceno so značilni stilizirani elementi, nekakšni leseni zasloni, ki soskozi štiri različne prostore, v katerih se odvija salemska drama. Dodatna oprema s svojimi bkornimi oblikami ustrezno služi mizansceni in potrebnemu vzdušju. Podobno delujejo tudi kostumi s svojimi stro-gimi linijami, z na minimum skrčeno barvno lestvico ter težkimi in preprostimi materiali.
V  ostalih vlogah je nastopil velik del igralskega ansambla MGL, pa tudi gostje. Med preostalimi šestnajstimi nastopajočimi je treba posebej omeniti vsaj še Matjaža Turka kot pastorja Parrisa, po-kvarjenega, oblastnega, histeričnega in na koncu zlomljenega vstra-hu za svojo kožo, Jožeta Mraza kot pastorja Johna Hala in Stani-slavo Bonisegno kot Mary VVarrenovo.
Obe ljubljanski gledališki novosti, tako na Slovenskem že četrtič igrani Millerjev tekst kot tudi prvič uprizorjena Kohoutovadrama, predstavljata dva solidna teatrska dosežka. Glede na letošnjo bero ipredstav v ljubljanskih gledališčih, ki imajo na vesti tudi kakšen pomembnejši teatrski dogodek pa tudi nekaj očitnih polomij, pome-nita obe predstavi gotovo omembe vredna dogodka.
Katarina Žumer
KOORDENACUA ZA MANIPULACIJE IN DEZIRFORMACIJE ?
Ta članek je namenjen analizi tako imenovanega Koordinacijske-ga odbora študentov—stanovalcev študentskih domov v ŠC in raz-rešitev ekonomskega položaja študentov. Zaradi dolgega imcna bom na kratko to telo imenoval Koordinacijski odbor. Ta organ, ki je bil de facto neformalno telo bojkota, se je formiral pred začetkom akcije.
Bojkot plačevanja stanarin se je začel 1. aprila, idejo pa so študentje artikulirali in koncipirali v zadnjem tednu marca. Ta način boja študentov lahko razumemo kot skrajno sredstvo in kot nemožnost, da se interesi uveljavijo po formalnih kanalih. ¦ > Prvo dejanje Koordinacijskega odbora je bilo odp/to pismo javnosti, ki so ga prebrali študentom—stanovalcem v ŠC in ga je podpisalo čez tri tisoč študentov. Sama akcija je potekala izven us-taljenih rigidnih načinov razreševanja problemov v naši družbi.
Vsekakor je akcija legitimna in edina možna zaradi dejstva, da ta vprašanja že leta se ne dajo razrešiti po »normalni« poti.
Poleg odprtega pisma je KO napisal še nekaj sestavkov in sodelo-val pri pisanju in lepljenju plakatov. Na začetku je to te!o odigralo pozitivno in konstruktivno vlogo v celi akciji. V teku akcijepaseje odbor mistificiral in skrival svoj obraz pred študenti, ki jih jezasto-pal v svojih manifestih in raznoraznih razglasih. V bistvu to telo nik-oli ni pokazalo svojega obraza. Počasi je zašlo v nekateradejanja, ki so predmet mojega članka.
Kdo sestavlja to telo? Na to vprašanje delegati ali člani tega telesa na delegatski konferenci (10. 4. 1985) niso hoteli dati odgovora. t Oprostite, neki predstavnik je izjavil, da je to fleksibilno telo. To se pravi, da KO nima določenega števila članov in se lahko spreminja. Kdo je tisti ki postavlja in določa, kdo je lahko član, kdd pa ne? Povedal bom tri primere za razumevanje načina dela znotraj tega telesa.
Prvi primer:
Koordinacijski odbor je v začetku akcije imel vsak dan sestanek V donfti FSPN, Studenskih domovih za Bežigradom ali kje drugje. Šte-
vilo prisotnihjebilorazlično. DoprvesejeDelegatskekonference(3. 4. 1985) je znotraj jedra odbora bilo prisotno mnenje, dajeto, karse dela, morda ilegalno in zaradi tega protizakonito in pod pristojnostjo policije. Verjetno so člani odbora menili, da so oni »krivi« zabojkot in nenezadovoljstvoštudentov. Prisoten jebil velik strah, da bo vsak trenutek prišla marica in plavi tovariši, ki jih bodo zaprli. Na začetnih sestankih, ki so potekali v napeti atmosferi, so se držali načela konspirativnosti in so menjali mesto zbiranja. Pošiljali so tudi kurirje. Na sestankihjeeden oddelegatovvsakih 15minutšel pogledat, če ni ponje prišla policija. Protisloven je občutek, da delajo nekaj, česar ne bi smeli in strah pred svojo »revolucionarnostjo«. Kako je prišlo do tega, da so se bali svojih dejanj, ko so vedeli, da ima akcija bojkota množično podporo. Duh napetosti in strahu^ ki so ga ustvarili, je nekaterim članom odbora vsekakor koristil. Ce hočeš manipulirati, moraš ljudi zastrašiti. To so dosegli z ustvarjanjem in potenciranjem »zunanjega sovražnika« odbora, utelešenega v polici-ji. Člani odbora so nekaj dni živeli v atmosferi strahu in paranoje. Da bi to telo postalo formalno demokratično, so se povezali s predsedniki študentskih domov. Pokazaio se je, da vsi predsedniki niso takšni, kot so si jih želeli. Zato so poskušali nekatere izriniti in postaviti druge, ki so bolj po volji vodilne frakcije v odboru. V ta namen so si izmislili razlago, ki je bila dokaj opravičena, da predsed-niki čuvajo red v svojih domovih, za koordinacijski odbor pa je treba določiti drugega študenta. Tega niso izpeljali dosledno, kar potrjuje mojo tezo. .
Drugi priiner:
Odbor je našel tudi sovražnike in destruktivne elemente v vrstah študentov. Čl^ni odbora so bili na samem začetku seznanjeni z zau-pano informacijo. Neki študent, novinar, jemorebitenpolicijski vohun in sovražnik številka ena celotne akcije. Ko je ta študent na enem od sestankov odbora iskal informacije, jih ni dobil z razlago, da je še prezgodaj itn. Iste osnovne informacije o bojkotu je že naslednji dan posredoval Radio Študent. Ta nevarni element moramo onemogočiti v njegovi destruktivni akciji, je govorilo jedro odbora. Vodilna frak-cija je predlagala določene ukrepe za utišanje tega sovražnika. Kot za-dnji ukrep je predlagala »čebovanje«. Zanimivo je, da do tega še ni prišlo in da je novinar prišel in zbral potrebne informacijeo bojkotu. O tem je tudi nekaj napisal.
Proces iskanja »destruktivnih elementov med študenti se je nad-aljeval. Že 5. aprilajebilajavnostiposredovanainformacijaoziroma dezinformacija, da so predsedniki zbora stanovalcev v 1., 2. in 3. blo-ku v Rožni" dolini, na stari Gerbičevi bloka za Bežigradom in tudi predsednik delegatske konference zavirali delo Koordinacijskega odbora. Poimensko jih niso našteli. Na delegatski konferenci (10. 4. 1985) so dokazali neresničnost te informacije in jo (ocenili kot po-skus diskvalifikacije teh ljudi, ki so dali svoj prispevek k tej akciji.
Delegatska konferenca je zahtevala opravičilo RŠ v zvezi z tdj dezinformacijo.
To dezinformacijo je podpisal odbor, ki je poskušal te študentj uvrstiti v skupino »destruklivcev« in strahopetcev. Zase pa verjetna menijo, da so pogumni in konstruktivni. Pripisali so še oportunizenf čeprav tega niso direktno povedali.
Tretji primer:
Tretji primer je podoben drugemu. To jezgodba z informacijo oz. dezinformacijo v zvezi s predsednikom doma FSPN. V informaciji tudi on ni imenovan, ko da ta študent nima svojega imena in priim-ka. Obravnavani je Roman Lauter, predsednik doma FSPN.         |
Študentu, ki je sodeloval od samega začetka v akciji bojkota rn ki pozna celo dogajanje, se očita marsikaj. Njegova izjava, »da se je vse začelo na FSPN«, je za Koordinacijski odbor »silno netočna in neodgovorna« in »jo mora razumeti le kot plod nepoznavanja celotnega dogajanja, istočasno pa jo pripisuje nekemu določenemu stanju »predsedniške mentalitete«.
Ta način dela pa lahko razumemo kot silno nedemokratičen in povrhu tega zelo politikantski. Taki primeri so podobni Stalinove-' mu rračinu obračunavanja s svojimi nasprotniki. Stalinu je to uspeloj frakciji v odboru pa ne. Vsi njeni poskusi obračunavanja z »destruk-j tivci« so bili pravočasno spoznani in onemogočeni.
»Ilegalnost« delovanja Koordinacijskega odbora je preneha prvo sejo delegatske konference. Poskusi odbora, da bi prevzel i\ gatsko konferenco in si jo podredil, niso uspeli in KO jeostal v ¦ njšini. Na drugi seji delegatske konference je to postalo še bolj < no. V tem času se je Koordinacijski odbor preimenoval v Delo skupino in se je navezal na UK ZSMS, kar v bistvu ni nič nov Akcija bojkota še naprej teče. ZANJO so se izjasnili študenti Vprašanja vodstva so se malo razčistila s tem da je delegat konferenca postala koordinacijsko telo bojkota. Z demokratičn oblikami in javnim delom poskuša zastopati interese študen; Koordinacijskemu odboru se je izjalovil poskus postati center ir, bojkota itn itn...
Štorija se nadaljuje.Gligor Atanasovski
OPOMBA:TEKST TOV.ATANASOVSKEGA JE NJEGOV OSEBNI POGLED NA STANJE IN NE URADNO STALIŠČE UREDNIŠTVA.
10. STRAN
Študentski časopi
Poštovani moji
prijatelji tribunaši
Vidim i razumijem Vas i vaše poteškoče oko poskupljenja stana-nne, životnih potreba i mnogo, mnogočega još. Eh a kakoje i nama »delavcima« koji radimo da bi samo živjeli, pa živirno ne na rubu, nego pod rubom egzistimusa, kad smo još i pojedinci svjesni da ulažemdsvoj trud i rad, a neko to našedobro unovčipasesamohra-ni smetanom (neka da je sam, prosto mu bilo, nego i tudega hrani bolje no mene). Mi radnici smo osudeni da radimo (možda je bila u pitanju materijalna mogučnost, inteligencija, mentalna zaostalost, bez kičme i ramena), da bismo imali, a nemamo, vi studenti da učite, da biste znali (a ne uče vas da znate i ne daju vam da učite) a neznate. Znam zašto mi nemamo a vi neznate, znam da i vi znate zašto nez-nate a mi nemamo.
Naši dušebrižnici, šoguni i »Holivudarji« politički smatraju nas onako, kako njih smatraju oni njihovi MMF-ovci, CI A-jci, pa ne mi-slite i KGB-ejci imaju dobar kolač kod nas još od poodavna. Nas niko ne može pobijediti, »N. N. N. P.«, nas niko ne može potkupiti, nas niko ne može uvuči u kolinijalizam, e bogami i iznenadili su me i pobijedili i potkupili; zavladali i mnogo što šta još. Ali ne NAS i VAS ncgo naše ODIČE (patrone dum dum). En bračo studenti, vi-dim da vidite one, vidite, jer vam stavljaju mrenu na oči kao i natna, ispiraju vam mozak kao i nama, piju vam krv kao i nama, vama su počeli malo prije, vjerovatno čete se adaptirati, prilagoditi, ako ne crknete, jer su vam uzeli više nego što vam ostaje, kao i meni.
Pa samo još i ovo; ta soficitarni moderni kolonijalizam kome su i naši ODIČI i Odiči prije ODIČA, MODUL(pazi, tojeonaj dio što se priključi velikom kompjutoru, On ne poznaje drugo, samo ono čime je moduliran) samo pouzdan, prilagodliv samo konstruktoru jednopartijskog sistema, oprostite (samo za jednu vrstu i tu vrstu kompjutora) a radio bi on i na druge, pa i radi ponegdje, ko ga zna adaptirati i dograditi, zar ne?
Vaš stalni čitalac, metalski radnik »Železarne Jesenice«
PAJOVIČ MILIVOJE
ZA VUKOVIMA I PSI LAJU! Pametno i ustrajncvu zdravlje. Govorim što i koliko znam, pišem kako umijem, ne plašim se ni objave.
MARIBORSKI ŠTUDENTSKI ČASOPIS KATEDRA Tyrševa 23 MARIBOR
RAZPISUJE
NATEČAJ
za pesniško zbirko!
Ob 25-letnici KATEDRE in v želji, da spodbudimo pesniško ustva-rjalnost, razpisujemo natečaj za pesniško zbirko.
Pogoji natečaja:
—  sodeluje lahko vsakdo, ki še ni izdal pesniške zbirke, razen v samozaložbi;
—  natečaj je anonimen, zato naj bodo pesmi označene s šifro, osebne podatke (tudi naslov!) pa priloži v zaprti kuverti, ki naj bo tudi označena s šifro;
—  pošlji vsaj toliko pesmi, da bo zadoščalo za eno pesniško zbirko;
—  pesmi naj bodo napisane v slovenskem jeziku in razmnožene v treh izvodih;
—  zmagovalcu natečaja bomo podelili nagrado in izdali pesniško ibirko, vsem tistim, ki pridejo v ožji izbor, objavimo pesmi v Kated-rini literarni prilogi OBRAZI;
—  prispevke bd pregledala tričlanska žirija, ki bo izbrala najboljše. Prispevke pošljite na naslov uredništva (Katedra, Tyrševa 23, Ma-ribor) najkasneje do 31. 5. 1985!
Naj ti Orfej pomaga! Uredništvo
"asopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani I. izdaja LJK ZSMS, Ljubljana. UREDNIŠTVO: Sašo Danev(v. d. gl. uredni-ca), Andrej Klemenc (v. d. odg. urednika), Igor Lukšič, Roberj Botteri, Jasmina Držanič. STALNI SODELAVCI: Gligor Ata-lasovski, Katarina Žumer, Marinka Poštrak, Stanislav Vidovič, 3ušan Gerlica, Samo Škrbec. OBLIKOVANJE IN TEHNIČNA JREDITEV: Dean Škof. Distribucija: Zoran Thaler. Lektoriranje: >amo Koler. Naslov uredništva: Kersnikova 4, Ljubljana, telefon: 119-496. Izdajateljski svet: Ludvik Horvat (predsednik) Andfej Lu-:šič, Zoran Kariž, Aleš Kardelj, Bojan Klenovšek, Robert Skrlj, 'rimož Hainz, Matjaž Jevnišek, Igor Lukšič, Robert Botteri, Jasmi-ia Držanič..
fisk: Tiskarna Ljudska pravica. Priprava BEP Dnevnik. Naklada >000. izvodov, cena posamezne številke je 35 din. )proščeno temeljnega davka za promet posklepušt. 421-170, zdne !2. januarja 1973.
avni sestanki uredništva so ob ponedeljkih ob 18. uri. Uradneure: sak delavnik od 10. do 12. ure.
V kletnih prostorih CIDM, je v klubu K4, je bil v začetku meseca aprila odprt nov, ženski klub Lilit, kamor je bil »prepovedan« vstop vsem predstavnikom moškega spola. Najbrž se marsikdo od vas sprašuje, zakaj? Predvsem zaradi nas, žensk samih, ki smo bile prisotne na tem zboru, kajti, kot je rekla Tanja Rener, se ob prisotnosti moškega subjekta vzpostavi čisto drugačen tip komuni-kacije. Pri tem pa negreza to, kajonje(»machist«alisenzibilen mo-ški), ampak za to, kako se me organiziramo okoli njega, kako sena-stavimo pogledu. Torej, bile smo samo ženskezaradi lažje komuni-kacije, zaradi ukinjanja borbe za pozornost in priznanje pri nasprotnem spolu. Končno pa pri nas do zdaj še ni bilo podobnega kluba, kjer bi se lahko srečale le ženske v tako velikem številu.
Samo ime kluba — LILIT direktno asociira na enakost med žen-skim in moškim spolom, kajti po hebrejski mitologijijebilata »prva Adamova žena« ustvarjena iz zemljeprav tako kot Adam (za razliko od Eve, ki je bila ustvarjena iz Adamovega rebra, kar implicira njeno in podrejenost vsega ženskega spola). Bila je tudi prva ženska, ki se je uprla podrejenosti, ki je eden temeljev na patriarhalni družini zg-rajene družbe. Uprla seje manjvrednemu položaju, ki sojigainjiga še vedno vsiljuje krščanska morala v obliki edinega možnega modela njenega obstoja kot dobre matere in gospodinje ter vsekakor po-slušnežene. Torej Lilit impliciraupor in hkrati boj za enakopravnost žensk.
Dogajanje se je začelo z »vročo« temo. V majhnem prostoru, ki je običajno namenjen plesu, naj bi se odvijala »diskusija o ženski sek-sualnosti«, vendar do diskusije v pravem pomenu besede ni prišlo, ker je bila tematika prezentirana s preveč intimne in hkrati z zgolj tehnične plati spolnega odnosa, ki je vsako potencialno udeleženko diskusije privedla do občutka nelagodja pred odkrivanjem detaljov svojega intimnega odnosa s fantom, možem (največji del prisotnih žensk predvsem s fantom, saj so večino sestavljale študentke in dija-kinje; ženske v »njalepših letih« paso bile v vidni manjšini) ali slučaj-nim znancem (samcem kot objektom zadovoljitve ženskega gona. Samec, kot paralela moški terminologiji kurbe, sinonim za s strani moških zaničevane predstavnice ženskega spola, ki naj bi služila le zadovoljitvi njihovega nagona. Izraz, ki ga v vsej veličini svoje omejenosti v ustaljene norme in predsodke družbe, zgrajene na krščanski (dvojni) morali uporabljajo tudi mnoge ženske). Preds-tavljeni teksti so vsebinsko impiicirali ali intimno vpletenost, ki je vplivala kot zaviralen moment na razvoj diskusije ali teoretično podkovanost oz. poznavanje tekstov in del feministk in drugih avtorjev (predvsem psihoanalitikov, Freuda, kisojih avtoricepreds-tavljenih tekstov kritizirale), ki se ukvarjajo s problemom ženske na-sploh in njene seksualnosti. Ker pa se je večina »znajdenk« tu zbrala predvsem iz radovednosti, kako se bo dogajanje ta večer odvijalo in kakšen naj bi bil koncept nadaljnega delovanja kluba, do debate o napovedani temi seveda ni prišlo.
Srna in Vlasta sta predstavili deli (oz. Srna knjigo in Vlasta tekst) feminističnih avtork, ki obravnavata problem družbeno nepriznane-ga orgazma-klitoralnega nasproti družbeno priznanemu in s strani psihoanalitikov, pred vsem Freuda, večkrat poveličanega vaginalne-ga. Feministka Renata Schelleswer v svojem tekstu »Za mrtvo pro-glašena vagina« gre celo tako daleč, da nasproti Freudovi teoriji o klitoralnem orgazmu le v obdobju nežnih dekliških let vsake ženske (v obdobju, ko je še »nedolžna«), torej le o vaginalnem v kasnejših letih, postavi teorijo o zgolj klitoralnem orgazmu pri ženski. Zani-kanje klitoralnega orgazma je vsekakor povezano z odnosom do masturbacije, ki je še vedno pojmovana kot nekaj, kar se počne le v obdobju pred koitusom, ali naj se sploh ne bi počelo. Srna nam je natresla nekaj statističnih podatkov o tipih masturbacije, njihovi pogostnosti uporabe, številu orgazmov. Zelo zgovoren je podatek, da več kot 50% žensk orgazma niti ni doživelo (med koitusom, tnedtem ko ga doživi okoli 70% med masturbiranjem). Ženskeso vse premalokrat zadovoljene in ne le zadovoljne prav zaradi obrazca spolnega odnosa, ki jepisan na kožo moških (predigra — penetracija — koitus — MOŠKI ORGAZEM) Ženska fiziološko lahko doživi več orgazmov kot moški in zato je večkrat prikrajšana v spolnem odnosu za popolno zadovoljitev. Mogoče se bo komu zdelo vse to pisanje o zgolj »tehnični« plati spolnega odnosa, brez upoštevanja globlje vezi med partnerjema, njune ljubezni (v imenu katere so ženske še prepogosto kastrirane) preveč vulgarno materialistično, kar tudi je, vendar tudi ti podatki marsikaj povedo o položaju ženske v seksualnih odnosih.
Če bodo organizatorke razvile sceno naprej in aktivirale vse ženske, ki so pokazale interes, da bi delale v okviru kluba in ob boljših tehničnih rešitvah pri izvajanju programa(razprave v kapeli-ci K4 in ob plačani vstopnini potem žur v klubu K4) bo celotna scena zaživela in mogoče tudi res pripomogla k razjasnitvi položaja žensk.
Ge niste bile dovolj radovedne ali pogumne v začetku aprila, po-skusite v začetku maja. Mogoče boste prišle še kdaj.
Vesna Rojko
OMLADINSKI RADIO. »101« — Zagreb, nastavljajuči kontiniui-rano akciju širenja našeg kompjutorskog horizonta, u suradnji sa sponzorima (IVASIM, VELEBIT, ISKRA-DELTA, TERA, KO-NIM, INFORSISTEM I MIPRO) raspisuje
največi
JUGOSLAVENSKI NATEČAJ ZA 1ZBOR NAJBOLJIH PROG-RAMA ZA ODOBNE RAČUNAttE
Jednako pravo učešča imaju programi za domače i strane računare.
Programi konkuriraju u pet osnovnih kategorija:
1.   Sistemski i uslužni pragrami
2.  Obrazovni programi
3.  Grafika i animacija
4.   Povezivanje HARDWARE-a  i SOFTWARE-a
5.   Igre
U SVAKOJ OD OVIH PET KATEGORIJA DODJELJUJU SE PO TRI NAGRADE:
1.  Osobni računar »ORAO«
2.   Novčana nagrada u iznosu od 20.000,00 din
3.   Novčana nagrada u iznosu od 10.000.00 din
SVI  PRISPJELI  RADOVI, IZ SVIH PET KATEGORIJA, U KONKURENCIJI SU ZA GLAVNU NAGRADU: »IVASIMOV« IVEL-ULTRA, apple kompatibiini računar.
UVJETI NATJEČAJA:
1.  Svi prispjeli programi se smiju biti objavljivani, nagradjivani niti prodavani prije završelka natječaja.
2.  Svaki autor može sudjelovati s neograničenim brojem radova.
3.   Pošiljke moraju sadržavati slijedeče:
a)  Podatke o autoru (ime, prezime, adresa, starost)
b)  Program snimljen na kazeti ili disketi
c)  Listing programa
d)  Detaljna uputstva za korištenje programa
4.   Bolji če programi uz suglasnost autora biti otkupljeni. Omladinski radio »01« garantira poštivanje autorskih prava.
NATJEČAJ JE OTVOREN DO 15. 05. 1985.
Radove slati na adresu: OMLADINSKI RADIO »101«, Horvačan-ski zavoj bb, 41000 Zagreb (S naznakom: Jugoslavenski natječaj za izbor najboljih programa za osobne računare)
COMPUTER VVORKSHOP
Om 'adinski radio je u suradnji sa sponzorima otvorio COMPUTER WORKSHOP, radionicu koja, osim što svakodnevno svoje posje-tioce uvodi u svijet kompjutera (do sada oko 5000 posjetilaca), sada takodjer stoji na raspolaganju onim učesnicima natječaja ko;i još ne posjeduju vlastiti osobni računar. COMPUTER WORKSHOP — KOMPJUTORSKA VRATA ZAGREBA — posjeduje veliki izbor domačih i stranih računara, a otvoren je svakodnevno od 8 do 22 sata u auli kina SC, Savska 25.
Za omladinski radio: Ivan Majstorovič
POSTANI TUDITI
FILMSKI DELAVEC
;
KONCNO JE PRED VAMI TRADICIONALNI RAZPIS FILMSKE REDAKCIJE ŠKUC-a ZA FILMSKE SCENARIJE DOKONCANE IN NEDOKONČANE PROJEKTE NA 2 x 8 mm S8 mm IN 16 MM. JASNO, DA BODO LAHKO NAJBOLJŠI SCENARISTI POSTALI TUDI REŽISERJI!!!
ZA PODROBNEJŠE INFORMACIJE PA POIŠČITE ODGO-VORNO OSEBO FILMSKE REDAKCIJE ŠKUC NA KER-SNIKOVI4!!!
ENOOKI KOT KRALJ MED SLEPIMI
(ob spremembah političnega sistema)
Prefinjena igra se nadaljuje. Kulise demokracije ostajajo.
Za dobro delo dobro plačilo. Elegantno potolčeno geslo. Časovni razmak. Ne dovolj razredno. V novo geslo. Za boljše plačilo boljše delo. Skozi včasih že boljše zobe odgovor: nihče me ne more tako siabo plačati, kot lahko slabo delam. Bedno plačilo za bedno delo. Razredna zavest.
Nadaljevanje igre. Precej spremenjena pravila. Roke, ki držijo moč (in meč), so za zavesami. Te niso postavljene ne pred CK-ji, ne pred direktorji. Sive eminence na (dolgem) pohodu. P2.
Sprememba političnega sistema. Modro. Kot zdaj ne sme več delovati. Končuje se razlaga. Amen in nič več težav.
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Za ljudi, za ljudi. Vse smeri razvoja nihajo med obrambo lastnih interesov in dobrimi hatneni.
Še subkultura izgublja svoja legla. Podgane so prilezle iz kanalov.
Grejejo se na uličnih vogalih. Pobirajo vstopnino za vohanje svoje-ga, že parfumiranega smradu. Zbogorn proletariatu, zbogpm pun-ku. Konec omame.
Le dve možnosti za konec pohoda sivih gospodarjev.
Prva: delno, kvazipropagirana, duši se v lastni kozlariji drobti-nčarstva in mrtvoude romantike.
Druga: gospoda odloži sivino, se postavi na zadnji (prašičji) krači in (tudi po DAF) veselo zapleše. Tako imenovano barbarstvo. Na-rod, država, vodja.
Za prvo možnost: analiza družbenih odnosov, strategije njihoveg razvoja. Boj skozi socialni nemir.
Za drugo možnost: dati času malo časa, potem po želji odslojado sloja, od sestankov do lažnih drog, slabega seksa in mehkega rockVrolla.
Vrzi kovanec, če ne veš drugače.
Andrej F. Novak