376
Jo|. Ošaben: Vzori in boji.
Saj trudna je že  mlada in trudna stara kri, Oboji brž  na prosto  se iz prahu  mudi. Vse to veselo življenje napravi jedini Franzl, ko   potegne   za   zvonec.    Koliko dijakov je že rešil  dvojke   in   trojke,   ker  je   prej   pozvonil, predno jih je mogel profesor vprašati! Zato ni čuda, da ga imamo vsi radi.  — Ko je gospod profesor  velel  poklicati   Franzla,  bili   smo   vsi pripravljeni iti  ponj.  Kralj, vratom  najbližji, je prehitel vse.   Franzl je prišel. Pravijo,  da zna fizikalne „eksperimente" delati skoro tako dobro kakor kak profesor.  Prišedšemu je rekel gospod profesor:   „Franzl,  es geht  nicht!"    Franzl  pa je odgovoril nemški (slovenskega jezika menda ne ume nič):   „Herr Professor, es wird schon gehen!"  Ogledal je stroj, nekaj popravil, in res je šlo. Pravijo, da naredi   sam   različna fizikalna orodja. Ne morem se načuditi, kako more tako preprost človek pridobiti si toliko vednosti in spretnosti. Gotovo  je moral biti nadarjen,  ob jednem  pa tudi pazen, da si je toliko zapomnil. Profesorji sami ga zelo spoštujejo, kakor vidim. -— Toda kam sem zabredel? Hotel sem ti, ljubi Josipe,  le nekoliko   razkriti, težave,   s   katerimi   se  nam   je boriti v šoli. Zakaj  zadnjič bi bil res kmalu strašno   »pogorel"  pri fiziki, da me ni rešila sama pasja sreča, ali bolje rečeno, da me nista rešila psa gospoda profesorja. Pač s Čudom gledaš, kaj govorim.    Le  poslušaj!   Gospod profesor  je  prišel  v  šolo. Bilo   je oblačno, pusto vreme.  Gospod profesor ni bil nic kaj vesel. Bali smo se hude ure.   Počasi je privlekel droben list iz žepa.   Dolgo, dolgo je mislil, katerega bi poklical.   Lomil je   prste, izdihoval,  prijemal   se za glavo . . . Oh, jaz pa sem se tresel in tiŠČal „figo" v žepu, da bi vsaj  danes ne bil vprašan. No, slednjič pokliče Lisca.  Oddahnil sem se. A to je bil šele jeden. Sedaj zopet isto premišljevanje. Zopet isti   strah   v  klopčh.    Slovin,   ki   sedi  blizu mene, je kar barve izpreminjal.  Oh, to mi ne gre v glavo, Čemu treba toliko premišljevati, koga bi poklical. Zopet izbere jednega, Viharja. Tretji sem bil potem —  jaz.   Učil sem  se, a premalo sem se držal profesorjeve razlage.  Razjezili smo ga.  Kar sem zapisal, je bilo napačno. „Dele, tele!"  klical mi je.    Liscu pa je rekel: „Sie sind ein Reiber!   Reiben Sie   die   Kreide weiter!" češ, ti le kredo drgneš ob tablo, vredno pa ni nič, kar pišeš. Naposled je bil tako hud, da  je  ves jezen rekel Srncu:   „Saprment. tem trem moram danes zapisati trojko, trojko! Pojdi hitro po moj katalog! Pozabil sem ga v kabinetu."   Srnec je tekel, o, meni pa je bilo tako nedopovedljivo hudo.  Pomisli: trojko!    Precej časa   ni   bilo   Srnca   nazaj.    Slednjič  vendar-le pride, ves spehan, brez  kataloga, pa  leti  na-
ravnost h gospodu profesorju, rekoč z žalostnim, tresočim glasom: „Gospod profesor! ko sem odprl kabinet, smuknila sta vaša peska, katera vodite s seboj, skozi vrata po stopnicah na dvorišče. Lovil sem ju, klical, a vse zastonj; prišel je hišnik pomagat, da bi ju ujela, a tudi ni opravil nič; šel sem kupit zemljo ter sem ju vabil, da bi ugriznila, a vse nič. Kakor divja norita po dvorišču." Gospod profesor ni poslušal dokonča; ves prestrašen je zaklical: „Kaj? ,Daksel' in ,Dakel' ušla.' Danes je sobota, konje-derec se klati okrog, ,Daksel' in ,Dakel' pa nimata znamk okrog vratu." Pustil je vse ter hitel lovit psička, za njim pa Srnec. Med tem
Uspenski sobor v Kremlju.
je pozvonilo, in mi trije — smo bili rešeni. Imeli smo torej res pasjo srečo. No, zanaprej me ne ujame več!
Pred tremi dnevi so bili mati pri meni. Prišli so zaradi stanovanja, ker sem pisal, da se tu ni mogoče mirno učiti, ker drug drugemu nagajamo. Oče nikakor ne dovolijo, da bi se med letom selil, Češ, samo jezo bi napravil, naj vstrajam do konca. Mater pa je tako skrbelo, da so prišli v tem zimskem času z naših hribov doli; več ko štiri ure so hodili peš, le da bi jih vožnja manje stala. Jokaje so me prosili, naj se vendar učim, naj ne zapravljam dragega Časa. Oh, kako mi je bilo hudo! Obljubil sem jim, da   se ne bom Čisto nič menil za burke,