640 To in ono. Šesti pesnik je D. Rathaus. Ta je najzmer-nejši izmed sodobnih ruskih lirikov. Prostota, odkritosrčnost in nenavadna blagozvočnost njegovih umotvorov so obrnile na-se pozornost čitateljev. Za osnovne motive njegovih „Stihotvorenij" služi mu neizčrpna radost in žalost, ki nastane iz Čiste ljubezni, ovita čestokrat s temno tugo. Njegovo najbolj sloveče delo je „Pir Petronija". Njegovo „Sobranje stihotvorenij" je izšlo lani v Petro-gradu ter stane i rubelj. Sedmi pesnik je K. Fofanov, poet tajnosti in senc. Fofanov je nekoliko dekadent, nekoliko simbolist, sicer pa odličen pesnik. Njegove pesmi so ovite z nadzemeljsko meglo ter pogo-stoma nerazumljive umrljivim ljudem. Na sliki je videti še jako mlad ter doslej bržkone ni zbral v zbornik „svojih udov'1. Osmi pesnik je K. L d o v, pesnik nepojasnljivih občutkov. Ta je edini in najboljši naslednik A. Feta. V njegovih drobnih pesmih, prodirajočih v dušo in ogrevajočih srce, je razlito mnogo toplote in iskrenosti. Lani je Ldov izdal zvezek svojih pesmi z naslovom „Otzvuki duši". To poročilo zaključujem z besedami navedenega kritika Sementkovskega, ki pravi: „Iz povedanega se lahko prepričamo, da Če se govori o „preživelosti ritma" ali poezije, se sme to reči samo v tem smislu, da sodobni pesniki ne vedo ničesar več povedati, ali da ponavljajo samo to, kar je že itak znano. Ako pa vzamemo v roke dela takih pesnikov, kakor sta L e b e d e v in Afanasjev, ali takih, kakor sta M i n s k i j in Baljmont, najdemo pri vseh mile in blagoglasne proizvode, ki pričajo o njih poetični nadarjenosti ; toda umotvori podobne vrste kar tonejo v brezkončnih poizkusih, zaviti se v plašč nekega brezokusnega romantičnega veličja. To stremljenje je zlasti močno pri pesnikih tako imenovane nove šole, katera pa je, kakor smo se uverili, vendar-le zelo stara." i-\-a. T o in ono. Družba sv. Mohorja je začela dne 18. septembra razpošiljati svoj letošnji družbeni dar. Vsak družbenik dobi sester o knjig, in sicer: 1. Zgodbe sv. pisma, VIII. snopič. — 2. Pamet in vera. I del. — 3. Za srečo! Povest. — 4. Umni kletar. — 5. Slovenske večernice 53. zvezek. — 6. Koledar za leto 1902. — Vsem udom skupaj se bode razposlalo 456.660 knjig. — Družba šteje letos 76.110 udov, to je 2486 udov manj, kakor lani. Udje se razdele po posameznih škofijah tako-le: Škofije: 1. Goriška nadšk. 8.599 t. j. 11 manj kakor lani. 2. Krška . . . 6.208 „ 160 „ „ „ 3. Lavantinska . 23.771 „ 2.025 „ „ „ 4. Ljubljanska . 29.587 „ 519 „ „ 5. Tržaško-koper. 4.041 „ 25 več „ „ 6. Sekovska . . 598 „ 34 „ „ „ 7. Somboteljska . 351 „ 7 „ „ „ 8. Zagreb, nadšk. 479 „ 66 manj „ „ 9. Senjska ... 206 M 7 „ „ „ 10. Poreška . . . 136 „ 6 več „ „ 11. Djakovška . . 65 „ 3 „ » » 12. Bosniška . . 226 „ 11 manj „ „ 13. Videm, nadšk. 185 „ 9 „ „ „ 14. Razni kraji . 541 „ 15 več „ „ 15. Amerikanci . 908 „ 104 „ „ „ 16. Afrika in Azija 209 „ 128 „ „ „ Udje bodo prejeli letos knjige po naslednji vrsti: Amerika, Afrika; lavantiska, krška, ljubljanska, tržaška in goriška škofija ter razni kraji. O novejših hrvaških pesnikih je prinesel ^Ljubljanski Zvon" iz peresa Milana Marjanovi ca v hrvaškem jeziku pisan članek, ki je med Hrvati zaradi svojih čudnih idej zbudil pomilovanje, kateremu je dal duška zagrebški „Vienac". Ta list pravi, da neče polemizirati z Jadnikom" Marjanovicem, ker je na Hrvaškem znano, „kakova je u njega sprema i sposobnost za kritičara i lite-rarnog historika." „Vienac" pravi, da g. Marjanovic, ;;zlosretni branitelj hrvatske ,moderne', traži utočišta za svoju mudrost u slovenskom listu, gdje lakše može svoje fraze o hrvatskim književnim prilikama prokriomčariti. Nekoji naši ,genijalni' modernistički pisci, koju su na sebe svratili pozornost moderni-stičkim vignetama i medju Slovencima proglasiše Marjanovica svojim Bjelinskim, i eto ga sada, da iz stupaca ljubljanskoga „Zvona" braci Slovencima premazava oči neistinama, ko je ne može u nas unovčiti." „Vienac" želi, da bi se Slovenci po tem spisu ne dali zapeljati, da napačno sodijo hrvaško književnost. Tu navajamo le glavne trditve „Vienčeve". — Marjanovic trdi, da se je hrvaška poezija „oso-bito u devedesetim godinama europejizirala i donijela par talenata prvoga reda", „da je postala krepša, sočnija i originalnija". „Vienac" pravi, da Marjanovic nima jasnega pojma o tem, kaj je krepost in originalnost v poeziji. „U čemu je bila poezija Šenoe, Badalica, Palmoviča i drugih njihovih sovremenika neeuropejska: možda po tom, što u njoj nema »plavili lilijana", „žuto-crvene magle, kilometričkih stihova bez sroka, bez smisla i bez poezije?" — To in ono. 641 Marjanovic je trdil, da je Preradovič bil „ veliki retorik", a Šenoa „ društveni causer" in „feljtonist". »Vienac" odločno brani ta dva odlična pesnika: »Preradovič je bio čisti idealista bez patosa i retorike" ... ;;Zar su divne Šenoine povjestice, zar su njegove neobično tople, originalne, vanrednom pjes-ničkom dikcij om ispjevane lirske pjesme, feljtoni-stičke pesme ? ... — Inače ljudi, u kojih je nešto dru-gačija sprema za prosudjivanje književnih proizvoda nego li u g. Marjanoviča, tvrde, da bledje, sušičavije i slabije poezije nije u nas nikada bilo od poezije u doba neuspjelih pokušaj a hrvatske ,moderne' i razme- i~' :~" .............;- ~ tanja kritičara Mar-janovičeva kalibra na kritičarskom polju." - Da bi Ha-rambašič bil že u-tihniljepo „Viencu" neresnično. „Ta u najlepšim je ljetima, kada se st varaj u naj-bolja pjesnička dela, a sumnjamo, da če itko znati, tko je bio Milan Marjanovic u hrvatskoj književnosti, dok ce se još uviek citati Haram-bašičeve mnoge do-sadanje i ako Bog da i buduce pjesme." — Druge Marjano-vičeve trditve o Tre-siču in Kranjčeviču imenuje „Vienac" „frazarske monstru-ozitete". „Toje zbirka pojmova, razme-tanje frazama, pro-kriomčarenje neisti- na u slovenskom listu, kada več za njih nema mjesta u Hrvatskoj." — Tudi nam so prišle iste misli, ko smo čitali omenjeno razpravo v „Ljubljanskem Zvonu". Opozorili smo na to repliko v „Viencu" zato, da bi naši mladi »moderni" spoznali, kako napačno delajo, če ošabno prezirajo stare umetniške tradicije in pohlepno letajo za vsem, kar je ;movo". Tudi mi smo v „Dom in Svetu" že marsikaj privolili novim strujam, a pri tem smo si ohranili zav st, da »moda" prehaja, a ostane le, kar je klasično, kar soglaša z večnimi, neizpremenljivimi zakoni lepote. Ruska carska rodbina. Ruski car Nikolaj II. Potovanje ruske carske dvojice po Evropi nas je napotilo, da prinašamo v tej številki sliko rodbine ruskega čara Nikolaja II. Porodil se je vladar širne Rusije dne 18. maja 1868, vlado je nastopil kot naslednik čara Aleksandra III. dne l.listopada 189». Poročen je z Aleksandro Feodo-rovno, hesensko princezinjo, ki mu je povila dosedaj četvero otrok, same hčerke velike kneginje. (Na naši sliki še ni najmlajšega otroka). Letošnje carovo potovanje po Evropi sicer ni kdove kolike politiške važnosti, ker se je udeležil car na povabilo nemškega cesarja, in francoskega predsednika Loubeta samo vaj nemške, oziroma francoske mornarice. Kljub temu ga je francoski narod navdušeno pozdravil ob dohodu na francoska tla kot prij atelj skega zaveznika in »poroka za ohranitev evropskega miru". Ta pridevek si je zaslužil ruski car s tem, da seje po njegovi iniciativi vršila znana mirovna konferenca v Haagu na Nizozemskem. Razgo-varjali so se tedaj po carovem nasvetu o splošnem razoro-ženju. Žal, da konferenca ni imela zaželenega uspeha, in je tako ostala ca-rova želja neizpolnjena. Car Nikolaj je car prosvete. On vlada ljudomilo in skrbi za naobrazbo in kulturni napredek svojega naroda. Pre osnova šolstva, sibirska železnica, kanalska zveza med Vzhodnim in Sredozemskim morjem in preustrojstvo prognanstva v Sibirijo — vse to je znatno utrdilo vez mej čarom in narodom. Poljakom se kaže car mnogo bolj naklonjenega, kakor njegov prednik Aleksander III. Rusko politično časopisje. L. 1900. je izhajalo v Rusiji 88 političnih listov dnevnega značaja vsaj dvakrat na mesec. Do 18. stoletja nazaj segata »S. Peterburgskija Vedomosti" in »Moskovskija Vedomosti", oba vladna lista. Ker je v Rusiji 88 gu-bernij, prišel bi po številu na vsako gubernijo en