A. Debeljak / Luis de Camoes
(Ob štiristoletnici njegovega rojstva)
Zasnovana leta 1094., zaokrožena okoli leta 1250., je Portu* galska — najzapadnejša evropska država in med naj? mlajšimi romanskimi civilizacijami — jasno izvedla svojo narodno zavest leta 1385. Ker še danes nima popolnih šest in pol milijona ljudi, nje slovstvo ni tako bogato kakor pri ostalih romanskih sestrah. Z večino iberskih plemen je Portugalska prav za prav e n narod, a dogodki so ji dali politično samostoj« nost. Ostre črte med njeno in špansko književnostjo v stari dobi ni. Razlika je morda še največja napram Kastiliji, ki je sčasoma postala srce in glava Španiji. Vsekakor pa je v portugalskih žilah več keltske krvi nego pri Kastiljancih, lepa obala je bila bolj! nego hribovito, puščobno središče iberskega polotoka dostopna tujcem: Angleži, Francozi, Nemci in Flamci so se radi naseljevali po cvetnem, dehtečem obrežju. V stiku z inorodnimi življi je daroviti Portugalec opustil ponosno, togo kastiljsko trdokornost in si navzel gibke j šo fiziognomijo.
Značaj pokrajine in potakem tudi življenskega načina ter ljudske psihe je navajal pesniško delovanje v liriko, zlasti pa v bukoliko. Ta poteza se očituje v starih zagorskih popevkah (serranilhas), v ovčarskih in seljaških vzporednicah iz province Trasos*Montes, pa tudi v liriki višjih slojev, ki so od nekdaj radi izražali svoja čuvstva v idilah ali v pastirskem romanu. Za pasto* ralno slovstvo je kakor ustvarjena portugalska duša: mehka sanja* vost, otožno hrepenenje, ki ga najbolje označuje izraz s a u d a d e, iz latinskega solitate = samota (romunski «dor»), umiranje od ljubezni. Prikladen je zanje tudi jezik, poln vokalov, dvoglasnikov in nosnikov. Pa tudi narodni prapor, sinjisbel, poudarja to melan* holijo napram španski fanatično žolti*rdeči zastavi... Tajiti pa se ne more, da je bila dostopnost za stranske nazore včasih domači izvirnosti na kvar.
Med izrazite domorodne stvaritve se štejejo: številna zgodo* vinska dela; domoljubne ljudske knjige kot «morske tragedije«; viteška knjiga A m a d i s, ki jo je A. L. Vieira predlani obelodanil v okrajšani ter očiščeni obliki (in pisec teh vrstic poslovenil); pesmi zaljubljenega Matije (Macias); mnoge seljanke in odlična ljudska lirika, ki je ugodno vplivala že na prvo dobo trubadurjev. Ako v početku portugalskega knjištva ni epike, stoji ta na višku ob zreli dobi. Portugal si lasti delež na epu P o e m a del Cid in
512
A. Debeljak / Luis de Camoes
mnogobrojnih romancah, češ, polotoški heroj je živel, preden se je zapadna Lusitania izobličila v samostojno kraljevino. Zgolj portugalski narodni epos pa je nastal v dobi, ko je bila država na svojem vrhuncu, zlasti pod vodstvom krepkih osebnosti kot kralj Emanuel Veliki (1495—1521), Vasco de Gama, Affonso de Albu* querque. Da niso delovali ti možje, da ni 1385. kovač portugalske neodvisnosti, Nunalvares Pereira, potolkel Kastiljancev pri Al ju* barroti, da ni Luis de Camoes izdal L u s i a d (1572), bi bila portu* galščina ostala samo narečje. Prešeren je v G1 o s i zapisal:
nam spričujeta pisarja Luzijade, Don Quixota, kakošna Parnasa pota, — slep je, kdor se s petjem vkvarja.
Prvič je res, da je Camoes živel ubožno, saj pevcu sreča vedno laže, drugič pa je bil tudi dejanski napol slep, ker je v spopadu s Saraceni na Ceuti izgubil oko. Rodil se je bržkone v Coimbri 1525. (morda v Lisboni 1524.), ko je umrl njegov sorodnik Vasco de Gama. V rodnem mestu je vzplamtel za krasno plavolasko, ki jo opeva v prisrčnih kanconah, sonetih in elegijah, petrarkističnih po obliki, platonskih po misli. Ko je živel nekaj časa v samostanu Santa*Cruz pri stricu, je odšel na univerzo v Coimbro, kjer je cesto videl soho Modrosti z napisom:
Amice, sequere me et non dimittam te:
Disce vivere in servitute et mori in paupertate.
Ta distih se zrcali v vsem Camoesovem življenju.
Po končanih krepkih študijah je kot plemič (cavalleiro fidalgo) prišel na lisbonski dvor, kjer mu je njegova bistrost pridobila pokroviteljev, samozavest, ostri jezik in še ostrejši meč pa sovraži nikov. Tako poje, uživa, se igra s srci «em varias flammas varia* mente ardendo», dokler ga ne zamreži dvorjanka Caterina, v pesniškem anagramu Natercia imenovana. Tuja zavist, lastna ne? preudarnost in ljubavne spletke ga zavedejo v pogibel. Pregnan z dvora samuje na bregovih gornjega Teja, se bori dve leti v Afriki; drobec iz topa mu izbi je desno oko; prišedši domov ne najde priznanja ne za hrabrost ne za speve niti odpuščanja za stare zablode; zato postane prepirljiv pretepač, ki prečuje marsikako noč. Med procesijo rani dvorskega uradnika, pride v ječo in se je reši samo pod pogc iem, da pojde v Indijo kot preprost vojak s skromno plačo.
31
513
A. Debeljak / Luis de Camoes
Po neštetih nevarnostih dospe tja, služeč Martu in Minervi, kopneč po domu, kjer mu ljubica umre (1556), zlorablja meč in pero, lahkoživ v sreči, otožen v nesreči. Mimogrede se zagleda v barvito bajadero Barbaro, kakor je razvidno iz sledečih stihov, ki jih navedem zbog njih kratkoče:
Aquella   captiva Que me tem captivo, Porque nella vivo, Ja nao quer que viva. Eu nunca vi rosa Em suaves molhos, Que para meus olhos Fosse  mais formosa.
Nem no campo flores, Nem no ceo estrellas Me parecem bellas Como os meus amores. Rosto singular! Olhos sossegados, Pretos e cansados, Mas nao de matar!
Uma graca viva, Que nelles lhe mora, Para ser senhora De quem e captiva. Pretos os cabellos, Onde o povo vao Perde opiniao Que os louros sao bellos.
Pretidao de Amor! Tam doce a figura Que a neve lhe jura Que trocara a cor! Leda mansidao, Que o siso acompanha, Bem parece estranha, Mas ... barbara nao.
Presenca serena Que a tormenta amansa: Nella emfim descansa Toda minha pena. Esta e a captiva Que me tem captivo; E pois nella vivo, L forca que viva!
Ona ujetnica,
ki me drži ujetega,
ker v njej živim,
že noče, da bi živel.
Nikdar  nisem  videl   rože
v sladkih snopcih,
ki bi mojim očem
bila lepša.
Niti na polju cvetice, niti na nebu zvezdice se mi ne zde krasne kot moja ljubav. Čudovito lice! Oči pokojne, temne in trudne, a ne ubijanja!
Milina živa,
ki ji v njih biva,
da bi mogla dati gospa
njim, ki jim je sužnja.
Črni lasje,
ob njih mično ljudstvo
gubi mnenje,
da zlati so lepi.
Črnina  Ljubezni! Tako ljubek obraz, da sneg ji prisega, da bi zamenjal barvo! Vesela krotkost, ki spremlja razum, pač dozdeva se čudna, barbarska pa ne.
Vedra pojava,
ki lajša  muko:
v njej slednjič oddahne
vsa moja se bol.
To je jetnica,
ki me je ujela;
in ker v njej živim,
pač mora živeti!
514
A. Debeljak / Luis de Camoes
Po 16 letih burnih dogodkov se je vrnil z rokopisom, otetim iz slanih valov, z bogatega vzhoda siromašen v domovino, opusto« seno po kugi ter inkviziciji. Zbog tega in zbog nesrečnih bojev z Mavri se nihče ne zmeni za pesnika, ki se sme meriti z največjimi na svetu. D asi mu je menda mladi fantastični kralj Sebastian naklonil zgolj neznatno pokojnino, moramo vendar šteti med bajke anekdoto, kakor da bi bil Camoensov zamorski sluga z Jave ponoči beračil za svojega gospoda. Portugalski poraz pri Alcacer* Quebiru je zadal domorodnernu srcu poslednji udarec: 10. ju* nija 1580. je prenehalo biti v javni hiralnici, ko se je vojvoda Alba s Filipovo vojsko bližal portugalski prestolici. Šele leta 1595. je pevec Lusovcev dobil tale nagrobnik:
Aqui jaz Luis de Camoes,
Principe
Dos Poetas de seu tempo.
Viveu pobre e miseravelmente,
E assim morreu
O anno de MDLXXX.
Esta   campa  lhe   mandou   aqui  por
Dom Goncalo Coutinho, na qual se
nao entrerrara pessoa alguma.
(Tu počiva L. C, prvak pesnikov svoje dobe, živel je borno in bedno in takisto umrl leta 1580.   Ta grob mu je dal postaviti tu g. G. C, v njem pa se ne bo
pokopal nihče drugi.)
Po smrti so ga oboževali, mu vzdeli priimek «Veliki», ga pre* vajali na razne jezike, neštete izdaje njegovih Lusovcev so šle med narod, ki se je učil na pamet teh zvonkih spevov.
Epopeja je toli živa in nazorna, ker se je pesnik osebno udeležil portugalskih bojev po Afriki in Aziji, ki jih popisuje. Brez lastnih izkustev se ne bi bil povzpel do tako točnih orisov, kot je drugi del 10. speva. Pesnikovi doživljaji so v malem to, kar se je tedaj primerilo celotnemu narodu na kopnem in na morju. Camoes je tako rekoč eden skritih junakov svoje pesnitve. Kakor Dante se je osvetil v njej svojim protivnikom in s tem podal nov čar osebnega doživetja. Misel vodilja pa mu je bila, poveličevati svojo domačijo, biti nje glasnik, «pregao do ninho meu paterno». ' Za tem so sicer težili vsi quinhentistas ali petrarchistas, t. j. pes* niki 16. veka kot Miranda, Ferreira, Bernardes, Montemor, Joao de Barros, ali zgolj camonianski Modrici se je posrečilo, da je rodila novega Virgila. Pri Mantuancu se je Camoes mnogo naučil, dokaj prispodob je naravnost izposojenih iz Enejide; metrična oblika, o i t a v a r i m a, pa je posneta po Ariostu.  Osnovna misel
33*
515
A.Debeljak / Luis de Camoes
Lusiad je povsem nova: narod in domovino postaviti kot epskega junaka. Vasco de Gama sicer vodi podjetje, ni pa glavna oseba kot Ene j a, Odisej ali Ahil. Zato naslov «Os Lusiadas», t. j. po* tomci bajeslovnega prednika Lusa, in zato češki prevod L u * s o v c i. Prešernov izraz Luzijada je napačen; skovali so ga v 17. veku, misleč na epopeje kot: Hlada, Eneada, ali na legijo portu* galskih epskih pesnitev kot: Alfonsiada, Iberiada, Christiada, Brasiliada. Že uvodni stih naznanja, kaj opeva: as armas e os baroes assinalados, orožje in proslavljene junake. Nikogar pa ni maral poet povzdigniti nad istinitost, ker se je verno oklepal zgodovine, kakor je tudi po Humboldtovem pričevanju najzvesteje opisoval prirodne, zlasti morske pojave. Da pa ne bi zapadel v suhoparnost rimanih kronik, je poklical iz bajeslovja kot pomoč? nike celo vrsto božanstev. Bacchus n. pr. je srdit protivnik Luzitancem, Venera in Mart pa vneta zaščitnika drznim pomor* ščakom. Lepa božiča ljubezni se je zavzela zanje v spominu na rimski rod, saj Portugalci so srčni in govore:
(E) na lingua, na qual, quando imagina, Com pouca corrupcao cre que e a latina.
Iz obširnega dela, pisanega v osmercih, z največ ženskimi stiki, naj podam samo začetek:
L V treh kiticah je pesnik označil snov svoje epopeje: slavna dela portugalskega naroda. Pozivi je muze z reke Tej a, naj ga navdahnejo. Nato posveti svoj umotvor kralju D. Sebastijanu. Omenivši nekaj proslulih prednikov pomorščakov, nam kaže Vasca de Gama na njegovi poti v indskem oceanu blizu Mada* gascarja. Jupiter skliče bogove na skupščino, da bi se posvetovali o smelem početju. Jupiter, Mars, Venera in Merkur drže z Luži* tanci, Bakh pa se boji za svojo oblast v Indiji ter jim je nasproten. Na Martov predlog se odpošlje Merkur, da bi povedel Portugalce na kraj, kjer bi se mogli poučiti o Indiji. Čim dospo v Mozambik, naščuva Bakh ondotne prebivalce zoper prihajače, tako da se le s hrabrostjo ubranijo zavratnega napada. Na nadaljnji poti jih kažipot hoče zavesti, a Venera prepreči njegovo zvijačo in privede svoje varovance v Mombazo.
II. Bakh čaka došlecev, da bi jih z novo lestjo pogubil. Hoteč prevarati Portugalce, kakor da bi v tej deželi živeli kristjani, izvabi odposlance Vascove, ki žele proučiti mišljenje zamorcev, v svojo hišo, kjer stanuje preoblečen v krščenika in kjer je celo postavil oltar Mariji v čast! Vendar Venera vnovič otme svoje branjence s tem, da s pomočjo morskih deklic odžene ladje od izdajalskega
516
A. Debeljak / Luis de Camoes
pristanišča. Vesel rešitve se Vasco v molitvi zahvali božji Pre* vidnosti, proseč nadaljnje pomoči, Venera pa odplava v empirej ter položi to prošnjo pred Jupitrov prestol. Ti dve mesti (30—41) podajam v celoti.  Najprej se oglasi Vasco:
«Oj, veliki, nesluteni prigodi! Prekrasnega, prejasnega mi čuda! Prevar, na mah razkrinkanih v zaplodi! O j podle spletke mrzkega mi ljuda! Kdo zlih namer bi sam se osvobodil po pameti pa varno in brez truda, če bi z višav mogočni Vsedržitelj ne bil ljudem slabotnim pokrovitelj!
Pač božja nam previdnost razodeva, da ni zanesti se na te pristane; sami smo videli z jasnoto dneva, da nadeje so nam ogoljufane; a ker razum človeški uvideva iztežka le prebrisane nakane, zato, branitelj višnji, ščiti njega, ki sam nikoli ne otme se zlega.
Če bednih tujcev brez domu nesreča
tako globoko res te v srce gane,
da nas dobrota tvoja je največja
rešila tolpe divje neugnane:
še daj, da brod nam zavetišče sreča
in mirno, brez opasnosti pristane,
al' vedi v smer, ki smoter naših nad je —
saj tebi v slavo plovejo nam ladje.»
Začula je besede te pobožne Diona, boginja prezalega telesa; v ganotju poleti od vil, ki tožne ostanejo zbog naglega slovesa. Proniknila med zvezde že je rožne. Iz tretje sfere splavala v nebesa je šesta, proti tistemu je krogu, kjer tron postavljen je očetu bogu.
In ko je šla utrujena od hoje,
tako ji lice divno je žarelo,
da zvezde, bližnji vzduh in vse nebo je
v ljubezni pod pogledom nje plamtelo.
Oko, kot sinčku jih je dala dvoje,
od živih sil tako ji je pršelo,
da vneli so ledeni se tečaji
in v samih zubljih plali hladni kraji.
Da bolj bi se raznetil višnji oče, ki vselej bila mu je ljuba, mila, tako se zdaj predstaviti mu hoče, kot se Trojancem v Idi je razkrila. Da vidi lovec jo, ki ga nekoč je Diane slika v vodi pogubila: ne bili vzeli psi bi mu življenja, prej skoprnel bi bil od hrepenenja.
Curljajo zlati kodrasti lasje ji
črez vrat, ki zatemnil bi sneg pozimi;
med hojo bela nedrja drhte ji,
na njih neviden Amor sam preži mi.
Iz pasa svetli plameni srše ji,
ki oni dečko duše vnema z njimi.
Po gladkih bedrih pleza poželenje,
vijoč se ko bršljanovo zelenje.
Koprena tanka dele te odeva,
ki sram za ščit prirodni so dobili;
a vendar skozi zastiralo seva
obilica rdeče nežnih lilij;
zakaj da slo podneti in razgreva,
ji kaže lik ta čudovito mili:
po nebu vsem rohni Vulkan že jezen,
a Marta je prešinila ljubezen.
V obličju angelskem se razodene smehljaj, pomešan s senco grenke žali, ko deva, ki ljubimec prizadene nepazoma ji bol v ljubavni šali, da v vedri se bolesti proč okrene, v očeh pa smeh in solza se zrcali: očetu tak najlepša je božiča velela, bodra bolj ko tožna v lica:
«Hlepela vselej sem, mogočni oče, da bi za vse, kar vneto sem vzljubila, bil ti prijazen kolikor mogoče, če kljubovala bi sovražna sila; a ker sedaj se gnevaš name vroče, čeprav ničesar nisem zagrešila, zgodi naj torej se, kot Bakh odloči! Sirota vdam njegovi se premoči!
517
A. Debeljak / Luis de Camoes
Ta narod moj, ki solze zanj pretakam — oj vsaka njih zaman na tla mi kane —, ker ljubim ga, gorja dovolj ga čaka, saj ti preprečiš moje vse nakane. Proseč te za ta rod, ihtim in plakam, a končno sebi le zadajem rane. Ker pa ljubav mu moja zgolj na kvar je, želim sedaj mu zla, da se obvarje.
Naj slednjič pade divjim tolpam v roke, saj jaz bila sem ...»
Ganjen po njenih solzah jo veliki Gromovnik pritisne k sebi, poljubljaje ji čisti vrat,
tako da, če bi sam bil tamkaj hodil, nov Lelj iz njiju bi se bil porodil.-------
Mešanje mitičnega življa z resničnostjo je bilo v Camoesovi dobi jako navadno. Tedanja cerkvena cenzura ni na Lusovcih našla nič pohujšljivega ali nravnosti protivnega. Tu imamo naj? večji pomorski e p o s, veličina oceanskega morja se tukaj prvič kaže v nedosežnem popisu. Glede barvitosti in do? mišljije, trdita Fr. Schlegel in Humboldt, presega Camoes daleč Ariosta. Boji z Indijci niso glavna stvar, ampak borba s svetov? nim morjem, ki ga hrust Adamastor izborno popisuje. Poroka z vodno boginjo naj bi bil simboličen prikaz portugalske pomorske veličine. Trpka resnica pa je hotela, da je prav s to dobo junaški narod začel propadati: Os Lusiadas so nehote labodnica, ki jo zgolj tisti globoko doume, komur so poznane podrobnosti portu? galske zgodovine.
Razen tega se Camoesu, največjemu liriku 16. stoletja, pripisuje še 676 liričnih poezij, od katerih pa je po današnjem nazoru kritikov 166 apokrifnih. Blizu polovico zavzemajo soneti, ostalo pa dokaj obsežne idile, kaneone in elegije. V primeri s Petrarco je Camoes pestrejši, resničnejši, obilnejši: zdaj patetičen patriot, zdaj ročen kavalir, dovtipen dvorjan in lahkoživ svetovljan, potem strog nravstveni sodnik, drzen pustolovec in sabljač, strasten ali nežen ljubimec, dovzeten opazovalec prirode, jedek sarkast in globok mislec. Tri njegove kaneone (6., 10. in 11.) stavi Storck nad proslule Petrarkove tako zvane «le tre sorelle». V eni njih se opravičuje radi dolžine, češ, «morskih voda ne moreš omejiti v tako majhno posodico.»   Čar teh pesnitev je pač v tem, da so
Puras verdades, ja por mim passadas. — i Oxala foram fabulas sonhadas!
518
¦I lili IIIII
Angelo Cerkvenik / V vrtincu
Memento. Obras de Luis de Camoes, Os Lusiadas (Bibliotheca Romanica, 10. Biblioteca Portugueza.) Strasburgo, 4 snopiči s portugalskim uvo* dom in podrobno vsebino. — As. cem melhores poesias liricas da lingua portuguesa, London 1914. Parnaso Lusitano III, Pariš, 1827. — Grober: Grundriss der romanischen Philologie, II, 2 (Carolina M. de Vascon* cellos in Theophilo Braga.) — «Figaro», 12 juillet 1924. — Nekaj podatkov je vzetih iz uvodov nemških prevodov: Eitner, Storck, Schliiter, von Arentsschildt.
Angelo Cerkvenik / V vrtincu
Tragedija štirih. V sedmih scenah. V. scena.
Jeseni — po dveh letih. Ženina soba v javni hiši. Pozno zvečer. Dokler traja scena, je slišati nekaj časa klavir, nekaj časa kitaro in gosli, petje,
plesanje, vzklikanje.
(Žena sedi na postelji in pozibava z nogama. Kadi in spušča v zrak bele
kolobarčke dima. Nekdo trka.)
ŽENA: Da, da! Le naprej! (Mož vstopi. Ona skoči s postelje, se zdrzne;
poset ji je očitno neprijeten.) Ti... ti... si zopet prišel! MOŽ: Vsakdo sme in more sem priti, zakaj bi ne smel jaz? ŽENA: Ti, prav ti ne... ti si bil moj mož! MOŽ: Jaz sem tvoj mož. Dokler živim — in ni je sile, ki bi me
izbrisala iz tvojega življenja, kakor je ni, ki bi tebe izbrisala
iz mojega. Kakor dan in noč segava drug v drugega... Kje
prične dan, kje neha noč? ŽENA: Nekdaj si dejal, da sva vsak zase celota ... MOŽ: Nekdaj in danes! Dan je zase celota in noč je zase celota —
toda dneva ni brez noči in ni noči brez dneva. ŽENA: Neprijetno mi je poslušati te. Itak mi je težko, pa prideš
in mi greniš življenje, obujajoč mi spomine. MOŽ: O, Vera, odkritosrčna bodi in ne taji, kar kot živa, ognjena
črka plameni v tvojem očesu: da me ljubiš, da poljubljaš
preteklost, da objemaš dneve, ki si jih preživela z menoj,
preteklost in dneve, ki jih več ni. ŽENA: Kako me mučiš — in vsakikrat... Ali se hočeš tudi ti
maščevati nad menoj? ... Zakaj, zakaj se hoče nad menoj
vsakdo maščevati?! MOŽ: Vera, razumeti moraš vendar, da te muči tvoje nezmiselno
življenje. ŽENA: Nezmiselno — ali misliš, da je tvoje zmiselno? MOŽ: Nalašč me nočeš razumeti.   Nezmiselno je, da se posili
mučiš, z naslado ubijaš svoje veselje in zastrupljaš svojo
519