35. številka. Ljubljana, v torek 13. februvarja. xvi. leto, 1883. MIŠKI MM Ithaja vsak dan ivoier, izimfti nedelje in praznike, ter velja po pofiti prejeman za avstrijsko-ogerske dežele za vse leto 16 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., ta jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za .jn bljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa te po 10 kr. za meBCc, pe 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko veS, kolikor poštnina znafta. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 6 kr. 6e se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravnifttvo je v Ljubljani v Frana Kolmana hiši „Gledališka Btolba". U pravništvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vso administrativne stvari. "W LJubljani« 13. februvarja. Y. Znano je vsemu svetu, da se je v najlepšem cvetji Napoleonovega cesarstva v Parizu v prostorih, ki so se imenovali „Jardin Mabille" in „CIo serie Lilas", plesal najizvrstnejši in najlascivnejši „cancan;u plesalke so tam svoje truplo na vse rao goče načine verižile, nožicam in nogam take poskoke dajale, da je bilo slehern večer vse polno tujih, Pariz obiskujočih gledalcev, ki so se hoteli nauziti tega divje obscen nega gibanja. Imenovani lokali so pod sedanjo republiko že zdavna zaprti in deloma drugim namenom prepuščeni, — ali v spominu je še vedno ostal divji „cancan" druzega cesarstva. Nehote je tudi nam na misel prišel, ko be remo sedaj še bolj divji časnikarski „cancanu v naših fakcijoznih listih, na čelu v dunajskih zastopnikih izraelitske alijance, „N. Fr. Presse", »Deutsche Zeitung" in „N. W. Tagblatt" so že kar tako vedo, da človek ne ve, ali so zavoljo afere Kaminskega popolno ob vse ravnotežje prišli? Bržčas se kroho-tajo, potem zopet malo farizejski zajavkajo, sem ter tje pa zopet veselja zavriskajo in na koncu vseh razmotravanj bodi si v uvodnih Člankih ali v noticah pa kar v koru zatulijo: Aha, Taaffe sedaj te imamo, tebe in tvojo vlado, in tebe desnica, to je tisto stranko, ki je trdila, da smo mi levičarji lopovi, sleparji, Chabrus-vitezi itd., — pa nesmo mi sami taki, vi imate tudi Kaminskega in Volskega, ki sta hotela državo za toliko in toliko tisočev opehariti ! Kakor je v „Jardin Mabille" njega dni tista plesalka, ki je najviše noge vzdigovala, nagrado dobila, pristoji, kakor se že drugače pričakovati ne more, tudi pri tem fakcijoznem časnikarskem „can-canu" nagrada največji blodnici „N. Fr. Presse". Ona se popne do izreka: Kakor je staropvetopisem-ski junak z oslovskimi čeljustmi nlistre namahal in v beg zapodil, isto tako bomo mi sedaj s Kaminskim po vladi mahali in Taaffeja v beg spravili! človek se mora le smehljati, kadar čita take in jednake divje izrastke nemško-liberalne strasti. LISTEK. Junak našega časa. (Roman M. Lermontova posl. J. P.) (Dalje.) Pečorinov dnevnik. Predgovor. Nedavno sem zvedel, da je Pečorin umrl, vračajoč se iz Perzije. Ta vest me je jako razveselila, kajti dala mi je pravico natisniti te zapiske; porabil sem to priliko ter postavil svoje ime pod tuje delo. Upam, da mi bodo odpustili čitatelji to nedol/no prevaro. 'Zdaj moram ob kratkem pojasniti uzroke, ki so me naveli, da objavim občinstvu srčne skrivnosti moža, ki ga niti dobro pognal nisem. Ko bi bil vsaj njegov prijatelj: kovarna neskromuost dobrega prijatelja znana je vsacemu; a jaz sem ga videl samo Ti možje, ki se sedaj štulijo, kakor da bi bili vzeli v najem vso krepost in vso nravnost tega sveta, pozabijo popolnem preteklost svoje stranke, menda misleči, da imajo tudi drugi ljudje v svojih možganih v tistem predalu, kjer ima spomin svoj sedež, ribniška reščeta. Mislijo, da smo že vsi pozabili, kako je bila kmalu po „krahu" tiskana v inozemstvu neka brošura, v kateri so bile do pičice dokazane vse sleparije tadanje vladajoče stranke, — bila so tudi navedena prava in polna imena teh parlamentarnih in neparlamentarnih, ali poleg vnega ven-der le strogo k levičarjem spadajočih klativitezov. Komaj je ta brošura Čez avstrijske meje po-kukala, bila je precej zasežena. Ali njena vsebina je bila tako mikavna in tako selo resnici podobna, da je dala Hohenv/arthovemu klubu povod za interpelacijo na vlado, kaj vender ona misli o tako škandaloznih podatkih o nečuvenem sleparstvu, katere ta brošura prijavlja? Vsled te interpelacije je bila takrat cela levica konsternirana in tedanjemu ministru pravosodja Glaserju je vse zgovornosti zmanjkalo in ves zarudel je le na kratko jecljal, da je že dal državnemu pravdništvu nalog, naj preišče vsa fakta, katera so v tej zlokobni brošuri navedena, — o rezultatu preiskavanja bo že o svojem času poročal. Preteče več nego leto in dan, pa minister Glaser še zmirom ni nič odgovoril, niti se ni po privatni poti nič zvedelo, da bi se kake preiskave kjegod o tej zadevi vodile ali celo zvršile. Potrpežljivost desnice je bila že kar na škrp-cih in zopet interpeluje Glaserja, kako daleč je vender napovedana preiskava dospela? Ali Glaser jo zopet s kratkimi besedami potolaži, da preiskava Se ni dovršena, torej še ne more nič natančnega že zdaj povedati. Od tistega časa so že leta in leta pretekla, chef tedanje vlade baron Lasser že zdavna v grobu počiva in bivši minister pravosodja je že nekoliko let generalni prokurator pri najvišem sodišči, — ali o rezultatu teh napovedanih preiskav, katere se neso nikoli vršile, še do današnjega dne nobena živa jedenkrat v življenji in še to na velikej cesti, tedaj ne morem čutiti k njemu one skrivnostne zavisti, ki se skriva pod krinko prijateljstva in čaka težko smrti ali nesreče prijatelja, da zamore razliti na njegovo glavo celo kopo očitanj, svetov, zasmehovanj in pomilovanj. Prebirajoč te zapiske, preveril sem se o odkritosrčnosti tega, ki tako brezobzirno priznava svoje slabosti in pregrehe. Zgodovina človeške duše, četudi jedne same majhne duše, ni dosti manj koristna in zanimiva, nego zgodovina celega naroda, osobito, — če je produkt opazovanj zrelega uma nad samim seboj, in kadar je pisana bre^ baharske želje izbuditi sočuvstvo in občudovanje samega sebe. Rousseau-jeve izpovedi imajo to napako, da jih je čital svojim prijateljem. Samo želja koristiti občinstvu navela me je izdati odlomke iz tega dnevnika, ki sem ga slučajno dobil v roke. Da sera premenil vsa lastna imena, vender bodo ti, o katerih se govori, lahko spoznali duša v Avstriji nič ne ve, ker fizično o tem nihče nič vedeti ne more! Tako je postopala tedanja levičarska vlada! Kako se pa temu nasproti vede sedanja Taaflejeva vlada in ob jednem ž njo desnica? Ministra Pino in Taaffe sta dala zadnjo soboto take odgovore v državnem zboru, ki morajo vsakemu nefakcijozno mislečemu človeku zadostiti in vrhu tega ministra pravosodja ni samo obetal, da bo dal državnemu pravdništvu nalog, naj to stvar preiskuje, ampak nalog je že v resnici dan, kajti deželno kakor kazensko sodišče na Dunaji se je že potom svoje svetoval-stvene zbornice tega predmeta polastilo. Poljski klub je „stan te pede" Kaminskega in Volskega izključil iz svoje sredine kakor garjevi ovci, akoravno še njihova dozdevna krivda ni dosedaj čisto nič in nikjer dokazana. Vprašamo, ali je kedaj levici v glavo palo tako hitro, energično, in rekli bi celo neusmiljeno proti svojim udom postopati ? Ites je, da z ostrim nožem po lastnem telesu rezati in mahati boli, — toda desnica se tacih bolečin ni nikdar zbala. Tudi vprašamo nadalje, kdo pa sta Kaminski iu Volski, — morebiti kakšna bivša ministra kakor Giskra iu Banhans? O ne, ona sta neznatna gališka poslanca, katerih imeni sta bila dosedaj vsemu svetu neznani, torej v pravem pomenu besedo: „duo viri obscuri". Pri takem taktičnem položaji cele stvari moremo si mi ta časnikarski „cancan" samo s splošno človeško slabostjo tolmačiti, da si namreč vsak slepar rad veselja roki mane, ako mu le senca govorice na u-esa pride, da bi utegnil tudi njegov sosed, ki je bil dozdaj znan kot poštenjak, kaj nepravilnega učiniti. Pa kakor to veselje staremu izkušenemu sleparju nič ne pomaga in mu madežev čisto nič ne opere, isto tako se bo godilo našim fakcijoznim časnikarskim cancanistom z afero Kaminski- Volskega ! rM. Duiiiija 18. februvarja. Dalmatinski poslanci bodo v prihod njej seji državnega zbora predložili postavni načrt, s ka- samega sebe in odpustili pregreške možu, ki Že nema nič občega s tem svetom. Vsaj mi skoraj vselej opravičujemo to, kar razumemo. V tej knjigi objavil sem samo to, kar se tičo Pečorinovega bivanja na Kavkazu. V mojih rokah je še debel zvezek, v katerem opisuje vse svoje življenje. Kedaj morda pride tudi ta zvezek na svitlo, a sedaj iz važnih uzrokov ne morem prevzeti zato odgovornosti. Nekateri čitatelji bi morda radi zvedeli, kako sodim jaz o PeČorinu. Moj odgovor na to daje — naslov te knjige. „To je zlobna ironija", porečete mi. — Ne vem. Taman. Taman je najubošnejše mestece iz vseh primorskih ruskih mest. Malo je manjkalo, da tam nisem umrl od lakote in da me vrhu tega niso utopili v morji. Pripeljal sem se s poštnim vozom pozno po noči. Voznik ustavil je utrujene tri konje pri vratih jedine zidane bide v predmestji. Stražnik, terim se ima spremeniti §. 13 za Dalmacijo veljavnega sodnijskega reda m zraven italijanskega jezika priznati tudi hrvatski sodnijskim jezikom. Na Dalmatinskem velja namreč tako zvini zapadno galski sodnijski red od leta 1815 , iu ne josetinski od leta 1782. Ker je najviši sodnijski dvor začel ovrgavati v hrvatskem jeziku pisane pravde, nastala je nujna sila, da se precej sklene postavua določba. Pri tej priliki bode justični odsek, kateremu se ima izročiti predlog, na zahtevan je slovenskih in rumu tiskih poslancev moral se sploh pečati z rešenjem jezikovnega vprašanja pri sodnijah, in ali skleuiti le prenaredbo §. 14 josefinskega sodnijskega reda, ali pa izdelati celo postavo na podlagi dr. Touklijevega načrta. Politični razgled. \ <> 11 * a iij . (teže J e • V L j ubijan i 12. februvarja. Včeraj zborov tli so razui odseki državnika zbora. Budgetni odsek dognal je obravnavanje o poštnih dohodkih iu telegrafu. V prihodnji seji tega odseka pride že na vrsto finančna postava. V obrtnem odseku vzprijelo se je poročilo izvedencev glede upeljave obrtnih nadzornikov. Odsek je bil volil kot uv^deuce posiunce: Hladik, Ltfbllch, Skeue. Sprung iu Haardt. Na predlog poročevalca grofa Belcredija in načelnika odse-kovega pl. Zallingerja sklenilo se je bilo poklicati v posvet tudi tri delavce; kot izvedenci iz delavskega stanu povabljeni so bili: Earol Jloger od društva tiskarjev ;n Črkolivcev Nižje Avstrije, Ivan Bm dis iz odseka pomočnikov krojaških, Henrik Gehrke, sedlarski pomočnik, načelnik odseka oočne delavske bolnične in invalidne zaloge. Tn je bilo tedaj prvi pot, da so se delavci poklicali v etiketo državnega zbora. Iz Stanislava, volilnega kraja 14.ainiii<4KKm okraja 10. februvarja. [Izv. dop.] Ne bodem na dolgo in široko razlagal naše bede v narodnem oziru, ne bodem na števal zvijač in spletek, katere se rabijo na strani nasprotnej, niti ne bodem govoril o tendencijoznih kazenskih pravdah, ki so se poskušale proti nekaterim narodnjakom, ampak poročati hočem jedino o naših šolskih zadevah, navajajo jedino istinita fakta, iz katerih vsakdo lahko povzame resnico in naše po-ložje, osobito, ako ima le količkaj spretnosti, čitati mej vrstami. Meseca septembra 1882 je že bilo leto, kar so si volile občine našega okraja nove krajae šolske svete. Odkar je okrajni šolski svet, v katerem imajo jedenkrat naši večino, svojo šestletno funkcijsko dobo začel, ni o njegovem delovanji niti sluba, ako-ravno bi moral po postavi redno vsaki mesec zborovati. Vender mesec preteče za mesecem in predpisanih sej le ni in kadar so, pridejo zgolj nepomen-ljive stvari v razpravo, vse druge mnogokrat bistvene zadeve pa se rešujejo zasobno in okrajnim šolskim svetnikom se niti na znanje ne da, kaj in kako se je kaka nujna stvar redila. Zaprečeno je tudi delovanje sloveujegraškega krajnega šolskega sveta, ki je bil septembra 1881 za Šest let na novo voljen in v katerem imajo Slovenci večino. Čujte, kako se je to dogodilo. Ko je poprejšnja nemčursko-liberalna večina v okrajnem šolskem svetu 13. septembra 1881 svojo zadnjo sejo imela — je hotela vsaj v Slovenjem Gradci nemško-liberalcem v krajnem šolskem svetu do večine pomagati — in je za vse krajne šolske svete celega okraja za šest let naprej — tedaj za čas, za katerega ona nobenega mandata več nema — šolske nadzornike volila. §.11. štajersko-deželne postave od 8. februvarja 1869 sicer to okrajnemu šolskemu svetu naravnost prepoveduje, pa kaj briga liberalce postava, Če jim je neugodna ! Če ima slovenjegraški krajni šolski svet nem-čursko-liberalnega nadzornika, potem mora tudi njegova večina taka biti, kajti mesto voli v ta svet tri, kmetske občine pa tri ude, in ker učitelj z nem-čnrji-liberalci, vsaki katehet pa s konservativci in Slovenci drži iu glasuje — odločuje vedno krajni šolski nadzornik večino. Ko so vse kmetske občine, ki so v Slovenji Gradec ušolane, za to nepostavno imenovanje kraj-nili šolskih nadzornikov zvedele, — so takoj zoper to se pri deželnem šolskem svetu pritožde. Pa ne glede na ta rekurz, ki ima po postavi odložuo moč, se je krajnemu šolskemu svetu v Slovenjem Gradci brez vedenja drugih okrajnih šolskih svetovalcev nemudoma zapovedalo, konstituirati se, akoravno je v njem nepostavno voljeni krajni šolski nadzornik sedel; — krajnega šolskega sveta seja se vsled tega skliče, pa kateheta k seji dr. Tom-scheggggg ni povabil — kakor je kot načelnik krajnega šolskega sveta že leta in leta sem navado imel. — Krajni Šolski svet se konstituira in voli dr. Tomscheggggga za načelnika, mestno-župnijski urad je pa zoper to konstituiranje pri okrajnem šolskem svetu postavo uložil, češ, da katehet ni bil k seji povabljen; protestu se je prav dalo in volitev dr. Tomscheggggga se je ovrgla. Ker še rekurz z odložno močjo, kojega so bile kmetske občine zoper imenovanje krajnih šolskih nadzornikov pri deželnem šolskem svetu uložile — ni bil rešeu, je vsakdo mislil — da se slovenjegraški krajni šolski svet pred rešitvo tega re-kurza vender ne bo zopet sklical za konstituiranje, a kljubu temu reknrzu se je zopet brez vedenja večine okrajnega šolskega sveta krajnemu šolskemu svetu zapovedalo konstituirati se. Zopet skliče dr. Tomscheggggg krajni šolski svet, da se konstituira — pa slovenski krajni šolski svetovalci se seje nečejo udeležiti, ampak pošljejo po županu Ovčjaku pismeni protest k seji zoper to, da se krajni šolski svet konstituira, dokler rekurz zoper nepostavno imenovanega krajnega šolskega nadzornika ni rešen. Pa kljubu temu protestu, kjubu rekurzu, kljubu temu, da slovenskih krajnih šolskih svetovalcev pri seji ni bilo, ampak so zoper njo celo protestirali — se krajni šolski svet le konstituira in crnomorski kozak, zasipavši glas zvoncev, zaklical je z zaspanim in hripavim glasom: „kdo gre" ? Prišla sta ven narednik in desetnik. Povedal sern jima, da sem častnik in potujem v vladinih zadevah, ter zahteval stm stanovanja. Desetnik peljal me je po vsem mestu okrog. Kamor sva prišla, nikjer ni bilo več prostora. Bilo ie mrzlo, jaz že nisem spal tri noči, bil sem tedaj truden in začel sem se jeziti. — Pelji me kamor bodi, k razbojnikom ali k vragu samemu, samo, da se bom imel kam uleči. — Še jedna koča, odgovoril je desetnik, a ne vem, če bo vašemu blagorodju všeč, tam ni čisto. Kaj pomeni poslednja beseda, nisem razumel, velel sem iti dalje, in po dolgem stikanji po umazanih, na obeh straneh s plankami zagrajenih ulicah prišla sva k malej koči, prav na morskem bregu. Polni mesec osvitljeval je streho iz bičevja in bele stene mojega novega bivanja; na dvorišči, obzidanem b surovim zidom iz kremeuca, stala je druga koča, manjša in starša od prve. Od njenih sten padal je strmo breg proti morju, ki je šumelo doli in pleskalo z valovi ob breg. Luna je tiho osvetljevala nemirno vodno površje, daleč od brega razločil sem dve ladji, katerih črna jadra videle so se kakor pajčevine na bledem nebeškem oboku. Tam stoje ladje na suhih, mislil sem si — jutro odpotujem lahko v Gelendžik. Moj sluga bil je linijski kozak. Velel sem mu razložiti kovčeg in odpustiti voznika, jaz sam sem pa začel klicati gospodarja — vse tiho; trkam — nobenega glasu . . . Kaj je to V Nakonec prilezel je iz veže deček kakih štirnajstih let. — „Kje je gospodar" ? — Ni ga. — „Kako, ali tu ni nobenega gospodarja" ? — Nobenega. — „Kje je pa gospodinja" ? — Šla je v vas. — »Kdo mi bo odprl duri" ? rekel sem in brcnil z nogo vanje. Duri so se same odprle, in iz koče potegnil je vlažen zrak. Prižgal sem žveplenko in posvetil dečku pod nos in zagledal sem dve beli očesi. Bil je slep, od rojstva čisto slep. Stal je pred mano in ni se ganil, jaz sem pa začel ogledovati črte njegovega obraza. Povedati moram, da imam silne predsodke proti vsem slepim, brljavim, gluhim, breznogim, brezrokim, grbastim in drugim podobnim. Opazil sem, da je neka čudna zveza mej človekovo vna-njostjo iu njegovo dušo, kakor bi z izgubo kakega telesnega uda, izgubila tudi duša kako čuvstvo. Vender sem pogledoval slepcev obraz; no porečete, kaj se neki mora čitati na obrazu brez očij? . . . Dolgo sem ga gledal in pomiloval, kar zapazim na njegovih tenkih ustnih komaj vidni smehljaj, ki je napravil uame, ne vem zakaj, jako neprijeten utis. Usiljevala se mi je misel v glavo, da ta deček ni tako slep, kako se vidi; zaman sem bo trudil preveriti sebe, da se mrene ne dado ponarediti, čemu bi jih pa tudi kdo ponarejal? A kaj se če? — Jaz sem že tako nagnen k predsodkom. (Dalje pri h.) voli zopet dr. Tomscheggggga za načelnika. Da je krajni šolski svet sklepčen, mora 5 udov njegovih pri seji navzočnih biti; pri tej seji jih je sicer bilo 5 navzočnih — pa le z nepostavno voljenim krajšim šolskim nadzornikom, torej je bila tudi ta volitev neveljavna! Ko je imel okraj oi šolski svet zopet sejo, imel je odločiti o postavnosti konstituiranja omenjenega krajnega šolskega sveta — in je volitev dr. Tomscheggggga za načelnika uničil — in Franca Zma-zeka, kaplana v Starem Trgu za krajnega šolskega nadzornika imenoval, — ker bi bil deželni šolski svet zgoraj omenjeno nepostavno imenovanje krajnih šolskih nadzornikov vsled rekurza kmetskih občin mej tem časom uničil. Od tega časa pa ni čuti uiti besede več, da bi se novi krajni šolski svet v Sloveujem Gradci konstituiral, — in če se v tej zadevi kaj oponira, čuje se vedno o nekem rekurzu, kojega je mestni zastop pri deželnem šolskem svetu uložil — ako-ravno nobeden naših okrajnih šolskih svetovalcev ne ve, ne zoper kaj, ne kam se je ta rekurz uložil. Po privatnem potu smo iz BeČa izvedeli, da pri niinisterstvu pouka neki rekurz slovenjegraškega mestnega zastopa že dalj kot jedno leto nerešen leži, v kojem ta zastop trdi, da je bil dr. Tomschegg postavno za načelnika slovenjegraškega, krajnega šol skega sveta izvoljen. Po tem takem v Slovenjem Gradci sedaj ni nobenega krajnega šolskega sveta, kajti staremu je funkcijska doba že leta 1881 dotekla — novi se še pa konstituiral ni, in tako ima dr. Tomscheggggg — načeluik slovenjegraške skupine nemškega šol skega društva lepo priložnost, šolo v Slovenjem Grade komandirati, kakor mu je ljubo in drago — kajti akoravno mu je funkcijska doba že 1881. leta do tekla, in akoravno ga je bil okrajni šolski svet že dvakrat od nučelništva krajnega šolskega sveta tem odstavil, da je bil njegovo nepostavno volitev kasiral — je še vender vedno načelnik. Prosimo naše državne poslance, da na noge stopijo in se za pravico potegnejo. Krope 8. februvarja. [Izv, dop.] nKdor ne sliši dva zvona, ta resnice ne pozna." Baš na tej podlagi | okažtmo resnici pravo lice, da gg. dopisnika v št. 277. »Slovenskega Naroda" od 2. decembra m. 1. in v „Slovencu" št. 13 t. 1. jako slabo razmere poznata, ali sta pa Blabo poučena o njih. Menimo občinsko volitev, katera so je vršila 30. novembra m. 1. „Slovenoev" g. dopisnik vpraša: „Je li šlo m imenitna načela?4 I kaj pak, šlo je za vero, narodnost in občinske koristi, nikakor pa ne za strankarske osebnosti in kako smešno, da stranke smatrate družinam. Da je stranka Y propala, ne-smete se čuditi, ako dokažemo, da protistranka X pri volitvi ni hodila postavna pota, in da se je dopuščalo, če je tudi kdo od stranke X večkrat volil, nego mu postava dovoljuje. Nasprotno se je pa godilo narodnej stranki Y, katera je protestirala z oči v oči volilnemu poverjeniku; le-ta je pred volitvijo sani poudarjal: „nihče ne sme večkrat voliti nego dvakrat, za se, in s pooblastilom. Kdo bi bil mislil, da to velja le za stranko Y, katera je tudi priziv uložila proti nepostavno vodjenej in izvršenej volitvi, pa nič opravila; kje so ostajale tiste § ove kljuke, — ne vemo. — Evo vam uloženi priziv, potem pa sodite sami o istinitosti: Volitev novega odbora za kropinsko občino, katera se je vršila v 30. dan novembra m. 1. smatramo podpisani iz naslednjih uzrokov kot nepostavno. a) Benj. Schuller iz Krope prestopil je volilni red z dovoljenjem volilnega odbora proti §. 8. volilnega zakona, ker je volil trikrat: prvič za se, drugič brez od družbenikov mu dane pravice za spodnjo fužino, in v tretje za Šlibarja Jakoba. b) Karol Pibroutz jednako prvemu volil je trikrat: prvič za se, drugič za gornjo fužino, in v tretje brez pooblastila kot kurator mase na kant dejanega Melhiora Šoler-ja. c) Gartner Jože volil je trikrat: za se, za svojo ženo in za Marijo Jallen. d) Lazar Matija volil je trikrat: za se, drugič za Lazar Marijo in v tretje za Potočnik Filipove dediče; nasprotna stranka je opozorila, da ta voli že tretjič, pa žali Bog, je že tako moralo biti. Nadalje smo vzrli se več prestopkov ; n. pr. Matija Zupan prestopil je §. 4. vrsto 4 volilnega zakona; volil je, če tudi sam volilne pravice nema. Jednako temu se je zagrešil proti zakonu Loreoc Magušer stari; volil je na mesto Šimena Pogačnika z Dobrave, če tudi ni njega oskrbnik in ne obrtni opravnik, tudi ni dokazal, da ima isti posestnik gotove poslove, toraj je prestopil §, 4. vrste 3.—4. volilnega zakona, ^epostavuo je volil tudi Magušer Lor. mL, kot služabnik srenje, ki sam volilne pravice nima. Navedli bi lahko še mnogo spletk, s katerimi so si sklestili pot do zmage. Kako se je pa godilo nam: komaj da je smel kdo dvakrat voliti. A propos! Hrvat Peter še celo dvakrat ni smel, in to za se, in za Načeta Hrvata 8 pooblastilom ne. Pa kaj čemo tu naštevati, pomagalo nam ni nič; deželna vlada je odgovorila po nemški, da je stranka Y propadla, in — konec besedij. Kaj ne, sedaj treba odgovoriti, zakaj so se srca razburi!«, in kaj je novo izvoljena dvanujstorica, ka tero proslavlja dopisnik in blaži staro vodstvo, ka tero je peklo kostanj. Prav, da ste nam g. dopisnik to povedali, ker do sedaj smo mislili, da so tiste „svelerje" vrabci snedli, nu sedaj pa vemo, da so le pogoreli, ko ste pekli koštati). Gosp. dopisnik vi ste vender prepošteni, da vas je bilo sram polno (carnagione) izpisati ime onega neinčurja, kateri je pod krm ko prejšnjega župana za kulisami karte mešal ; kuj ne, ta je vam, kakor nam. predobro znan nemcurski agitator, naj so že bile volitve za to, ali ono narodno stvar. Nu, če menite, da je kostanj to, da ste plačali dolg, to bi bil storil vsak, komur bi se ne bile delale ovire; saj smo pa tudi mi in naši otroci oglodani do kosti. Kaj je bil pa stari župan? O ujem se je pa predobro izrazil oni C. P—c, kateri je rekel: „za čapanje bo dober;" in res, kogar je le-ta nasadil na „vile" ter ga utaknil v mast: po njem je bilo. Prašamo in že naprej trepetamo, kako bo za naprej? I kako, saj ni nič spremenjenega, razun da je raztrgana stara krinka iu nadomestena nova, iz kateie bo zopet trobil nemčurski rog. Istinito, da krmilo držita v rokah dva nemčurja, drugi so pa kimovci in stiskovci ubozega kovača, kateri jim pridno donaša za smodnik, du morejo streljati nam ali pa župniku vkljub, — ti kimovci bodo rekli (naj bo šlo še m tako imenitna načela: vero, narodnost, ali občinske koristi): gospod naj narede, oni že vedo kako je prav, podpisati jim baš treba ne bode, ker nad polovico odbora niti pisati niti čitati ne zna. Mar niso ti zaslužni voditelji srenje tisti, ki pravijo: cerkev je naša; li niso tisti, ki smatrajo cerkvene obrede komedijam, in služitelje svetim obredom opicam; mar niso to tisti, ako jim župnik povoljno ne pridiguje, da pravijo: mu nisi znal zalučati kamen v.....c. Kadar gre pa za občinske koristi, narede pa ti možakarji pravi fiasco. če vlada stegne milostno roko, pomagati ubozemu de lalcu, mu olajšati žalostno stanje s kako drugo obrtnijo, vse zaman, brž se oglasi iz te mogočne nemčurske stranke mogotec ter pravi: čemu je nam to, tovarna ali kaj tacega, kje bomo pa mi potem ljudi dobili, da nam bodo žeblje kovali V Kaj ne, vam je glavni uzor tiščati ubozega delalca z oderuško pestjo k tlam, da se zvija; g. dopisnik! napredek, da, temu že znajo zagaziti pot isti, katere vi zavijate v zlat papir. Kje pa je krščanska ljubezen? ali niso to tisti, kateri so se zarotili nas materijalno uničiti, ali niso to dejansko kazali in se k temu trudili V nu če se še le na vašej strani ljudje začno, potem zaudajte nam fizično. Kje pa ponižnost? ali niso to tisti, ki pravijo: bili smo voljeni v komite; tu gospod, in oni gospod in jaz gospod —, ali niso to tisti, kateri imenujejo sami sebe velikanske zvezde, mej katere se zaman trudimo dvignoti mi. Mi pa ponižno položimo roki na prsi ter vzdihnemo po tihem: marsikaterikrat je že pretila caka velikanska zvezda pogubo, pred katero se je tresel silni svet, a kadar je imela udariti ob Čelo resnici in pravici, razpršila se je, in mi smo začudeni zrli ter rekli: saj je bil le prah. — Kuj pravita gg. dopisnika? Vender bi pa kdo rekel, zakaj so jih pa volili? Nu to je jasno, ker je bil nekdo stranki X na ljubo gluh in slep. Sam sem gledal v kalno oko resnemu možu, ko je rekel: jaz jih moram voliti, če ne, po meni je. In zopet drugi, ki je rekel: ako jih ne volim ob delo sem. Tako je, gledati smo morali marsikako nepravilnost pri volitvi, žandarjev pa nismo vzrli nikjer, kar ve g. dopisnik Slovencev; s temi tudi še nikdar opraviti nismo imeli, in tudi nečemo imeti. Torej mi, ki smo vrženi na trebuhe pred to mogočuo stranko, smemo hvaležni biti tej jednakopravnosti, da nas obiščejo vsaj oni poslanci v rudečih kapah! Iz Doloii jftli<>k>,i 11. februvarja. [Izv. dop.J V Schulzeitungi od 25. m. m. opisuje nek i. e. (katerega pa vsi dobro pozuamo) z le njemu lastno ne-olikanostjo volitev z dne 18. januvarja ter na vse grlo joka in stoka, da se ni posrečilo njemu, tako neustrašenemu boritelju (za nemškutarijo menda) biti voljenim v c. kr. okr. šol. zastop. To človeče vpije tolikanj o Standesbewusstsein-u, Fortschritt u iu t. d., o čemer sam nema niti najmanjšega pojma. In to vse v takej nemščini, kakeršno izumil je nekdanji pomožni učitelj v Holiču, g. Scbott, pravi pajdaš g. i. e. Da v dopisunovi glavi ni vse v redu, to vedeli smo že davno; a kakoršnega se nam pa v zadnjej Schulzeitungi" kaže, tacega si niti domnevali nismo. Ko bi imel g. i. e. le trohico one odločnosti, oue neustrušenosti, s ko jo se ponašajo nekateri gg. učitelji, smel bi biti ponosen. A kdo bode iskal teh lastnostij pri odpadnikih? — Nečemo se prepirati s klečeplazi, le to bi prosili, da nas ne muči na dalje s tako neusmiljeno nemščino. (Oemu pa čitate „Schulzeitung" ? Uredu.) Domače stvari. — (Jour fixe.) Pretečeno soboto 10. t. m. se je zopet po pustu zbral literarno-zabavni klub pri Tavčarji. Ni bil sicer tako mnogobrojno obiskan, kakor po navadi, ali zbralo se je vender nad 30 članov. Predsedoval je gospod A. Klein in bral je gospod E. Lah o Bohinji v oro-hidrografič-n e m in statističnem o žiru. Kakor po navadi je bilo to Lah-ovo berilo jako zanimljivo in s pohvalo sprejeto. Potem poprime besedo g. dr. Žarni k in pravi po priliki: „Danes in jutri 11. t. m. slavi bratski ruski narod stoletnico slavnega pesnika A. Žukovskega; Peterburg posebuo dela velike priprave za to narodno slovesnost. Kakor je obče znano, bil je Žukovski glava pesniške šole ruskih romautikov, ali vero važnost ima za nas kakor bivši odgojitelj umorjenega cara Aleksandra II Glavna naloga pri odgoji mladega carjeviča bila je udihuiti mu ljubezen do svojega naroda, posebuo pa do potlačenega, takrat še v robstvu živečega ruskega kmeta. Zaradi tega je vsako leto potoval s svojim odgojencem križema po širokej Rusiji; peljal ga je najrajše v take vasi in kmetske koče, kjer so kmetje najslabše živeli; pri takih prilikah mu je rekel: Poglej si, v kakšnem žalostnem stanu životari narod, čez katerega boš ti jedenkrat gospodoval! Pri nekej takej priliki v Permskej guberniji, ko se je carjevič zjokal, videč žalostno stanje v robstvu zdihujočega mužika, moral je svojemu odgojitelju svečano obljubiti in pošteno besedo zadati, da bo prvi čin njegovega vladarstva oslobodjenje kmetov. Car Aleksander II. je res to besedo pošteno držal in 19. februvarja 1861. leta je izšel carski mauifest, ozuauujoč ruskemu narodu oslobodjenje in konec robstva. Duševni oče tega na vse veke slavnega čina cara Aleksandra II. je bil ravno pesnik Žukovski. Torej pridružimo se v duhu slavnosti ruskega naroda in recimo: Večna slava spominu A. Žukovskega lu Ves klub je temu navdušeno pritrdil. — (P res v it li cesar) podari! je občini Ubel-sko 200 gld. kot podporo za zidanje šole. — (Centralni odbor za šeststolet-nicno slavnost), ki se je po ukrepu deželnega odbora pomnožil, imel je včeraj sejo, v ka-terej so se volili po nasvetu deželnega odbora per acclamaticnem pododseki za slavnostni sprevod in ljudsko veselico, za dekoracije, za razstavo in za priredjenje gledališčne predstave. Posamezni pododseki so sestavljeni tako-le: Odsek za slavnostni sprevod in ljudsko veselico iz gospodov: dr. vitez Bleivveis, BUrger, Dobrlet, vitez Gariboldi, Hribar, ravnatelj Hrovat, dr. Keesbacher, Krenner, Kušar, Mihalic, dr. Mrhal, Petricič, Ravni-bar, Rutting, dr. Stbckl, ravnatelj Smolej, dr. Tavčar, Wagner. Odsek za dekoracije iz gospodov: Đobrlet, Fortuna, Hribar, Habit, Klein, Noe, dr. Papež, Potočnik, Rezoni, W. Treo, Wagner, Witschl. Odsek za razstavo iz gospodov: Biirger, Dež-man, A. Dreo, Fortuna, vitez Gutmannsthal, Klein, Kušar, Klofutar, Krenner, grof Lichtenberg, Karel Lukman, Murnik, Petricič, Potočnik, Samassa, dr. Vošnjak, baron Wurzbacb, prof. Zmkovsky. Odsek za priredjenje gledališčne predstave iz gospodov: grof Auersperg, Dimic, Grasselli, dr. Keesbacher, Lascban, dr. Mosche, Murnik, dr. Papež, Rav-nihar, dr. Schaffer, dr. Schrey, Witschl. —Komentara pač ni treba. — (Upravni odbor društva „Narodni dom") prosi nas opozoriti vse one gospode, katerim je poslal srečke, naj jih, ako jih ne morejo takoj prodati, ne vračajo, temveč pri d rže še pri Bebi, ker se kasneje z obzirom na v resnici sijajno z dobitki preskrbljeno loterijo utegne Blučiti za prodajo ugodna prilika. Čas za vračilo neprodanih sreček je do 15. decembra t. 1. — (Geometrijo za nižje gimnazije), katero je po dr. Fr. viteza Močnika devetnajstem natisku poslovenil gospod profesor J. Celestina, potrdilo je ministerstvo kot učno knjigo. Ta knjiga, ki je po soglasnej oceni strokovnjakov vseskozi izborno in natančno delo, bode se že početkom bodočega šolskega leta uvela v prvem gimnazijskem razredu. — (Dr. Jo s. Dolenec.) Z Dunaja piše nam v 10. dan t. m. prijatelj: Včeraj opoludne bil je naš rojak gosp. Jos. Dolenec, doma iz Planine, na tukajšnjem vseučilišči promoviran za doktorja bogoslovja. — („Laybach et le peuple Slovene") t. j. „Ljubljana in narod slovenski" — pod tem naslovom priobčil je prof. Legćr v .,Bibliotheque universel" nekoliko črtic o nas Slovencih. Kakor znano, bavil se je le-ta pisatelj in učenjak vlani po leti, potuje po južnem Slovanskem, nekaj dnij tudi v Ljubljani, kjer je občeval z nekaterimi našimi rodoljubi in od njih poizvedoval z živim zani manjem za nekatere strani političnega, socijalnega in slovstvenega našega življenja. Iz teh podatkov, katerim je učeni gospod pisatelj dostavil še marsikaj iz poznane mu slovenske zgodovine in mimogre-dočega opazovanja lastnega, porodil se je seštevek omenjeni, ki je pisan gorko in ljubeznivo in ki bode kolikor toliko seznanil simpatični nam narod francoski z našo domovino, o katerej prof. Leger sam pravi v uvodnih vrstah svojega spisa, da nima velike zgodovine, niti revolucij, pa je vender hvale vreden njen narod slovenski, ki se zlasti v zadnjem času tako hrabro bori zoper ponemčevanje, ohraniti si svoj jezik ter prebiti se do časov svobodnih in pravičnih. Spisa tega ne mislimo pretres&vati, niti naštevati posamičnih odstavkov njegovih, kjer na priliko Nemcem britko očita nepošteno ravnauje z našimi krajevnimi imeni, ali, kako ga je veselilo videčega Ljubljano vlani prerojeno, kako je občeval s slovenskimi rodoljubi, kako se spomina francoske dobe v našej domovini, zlasti Vodnikove „Ilirija vstan'!" itd. — kajti nadejamo se za trdno, da nam kedo preloži ta spis iz francoskega in ga Slovencem poda v celoti. Izraziti pa nam je veliko veselje, da je naš glas segal tudi v francosko deželo, s katero veže nas težnja in želja, upogniti tilnik nemškim krivičnikom. Ali zahvaliti nam je toplo tudi gospoda prof. Legera, ki je glas o malo poznanej domovini slovenskej z dobrohotnim svojim spisom zanesel mej francoske svoje rojake ! —o. — (Vabilo k slavnosti), katero priredi ptujska Čitalnica 18. februvarja t. 1. v [Bvojih prostorih „Narodnem domu" v spomin V. Vodnikovega 125-letnega rojstvenega dneva. Vspored: 1. Mehul Josef: ouvertura za gosli, celo in glasovir. 2. Slavnostni govor. 3. Dr. B. Ipavec: „Ilirija oživljena", zbor. 4. Deklamacija, S. Gregorčič : „V pepelnični noči". 5. Foerster: „Kitica slovenskih narodnih pes-nij", mešani zbor. 6. Beethoven: simfonija štev. 2. g-dur za gosli, celo in glasovir (čveteroročno.) 7. Dr. G. Ipavec: „0 polnoči", bas-solo s spremlje-vanjem na glasoviru. 8. A Nedved: „Moja rožica", čveterospev. 9. D. Jenko: „Što čutiš". Začetek ob 8 uri zvečer. K tej slavnosti uljudno vabi odbor. — (Akademično društvo Slovenija na Dunaji) zboruje četrtek 15. februvarja t. 1. v dvorani „Wieninger" I. Naglergasse Nr. 1. Mej raznimi točkami je tudi berilo g. Adr. Jurtele: „En dan v Oxforduu. Zborovanje se prične ob 8. uri zvečer. Telegrami „Slovenskomu Narodu": Dunaj 13. februvarja. Danes je bila deputacija slovenskih poslancev pri justičnem ministru, pritožit se, da se pri sodnijah graške deželne nadsodnije še vedno slovenskemu jeziku ravnopravnost odreka. Predložili so se ministru akti o slučajih, v katerih se je to zgodilo in izrekla se je želja, da se postavno rešuje narodno vprašanje pri Slovencih. Minister obljubil je storiti, kar je mogoče, da se načelo ravnopravnosti dejansko izvrši. Petrograd 12. februvarja. Umrl je rimsko-katoliški metropolit Fialkowski. Pariz 12. februvarja. Senat zavrgel je vladni načrt zakona o pretendenti h kakor drugi nasprotni predlog, vzprijel pa s 165 proti 127 glasom predlog Waddingtona, po katerem se princi, ki so zakrivili pretendentov-ski čin ali manifesticijo, državnej varnosti nevarno, kaznujejo prognanstvom. Berolin 12. februvarja. Raznaša se govorica, da vojni minister Kamecke odstopi. Zahvala. Velecenjeni pisatelj in nadučitelj v Lokavci, gospod Jaromir Volkov, račil jo meni 20 knjig: ,DeIo a v. Cirila in Metoda" poslati z željo, naj iste inej tukajšnjo že bolj odraslo mladino razdelim Veže me torej prijetna dolžnost, da tem potom gospoda darovatelju za ta blag dar v svojem in v imenu obdarovane mladine najtoplejšo zahvalo izrekam. Koiana, v dan 11. februvarja 1883. Hrabroslav Legat, _ nadučitelj. Umrli so v Uubljaiii : 8. februvarja: Antonija Cerar, gruntarjeva žena. '25 let, Crna vas št 15, za otrpnem em p luč. 9. februvarja: Angela Zakrajšek, delavčeva hči, 2 leti, GradiSće St. 12, za vnetico pri ošpicah. — Jesi h Ferdinand, zidarjev sin, 9 mes., Reber št. 4, za vodenico v glavi. — Franca Kapler, mestna uboga, 82 let, Karlovska ceBta št. 7, za naduho. 10. februvarja: Ernst Jevnikar, kupčevalcev sin 1 mes., Dunajska cesta št. 10, za larvngitido. 11. fobruvarja: Walter Schmit, učitelja telovadbe sin* 7 let, Rimaka cesta št. 17, za difteritido. — Josip Pajšer, prisilni delavec, 55 let, Poljanski nasip št. 50, za kroničnim plućnim oedemom. V deželnej bolnici: 10. februvarja: Marija Bezlaj, delavka, 45 let, za vnetjem pluč. — Fran Potočnik, dninar, 40 lot, za kronično plućno tuberkulozo. 11. februvarja: Josip Valentinčič, dninar, 41 let, za oslabljenjem. V vojaškej bolnici: 10. februvarja: Fran Josse, umirovljeni nadlieutenant, 82 let, za oslabljenjem močij v starosti. DD-a.ns-js3ls:si "borza, dne" 13. februvarja. Papirna renta.......... Srebrna renta .... ..... Zlata renta........ 5°/0 marčna renta......... Akcije narodne banke....... Kreditne akcije...... London . ..... Napol. ......... 0. kr. cekini. ...... Nemške marke ..... *•/, državne srečke iz 1. 1854 250 gld. Državne srečke iz 1. 1864 . . 100 „ 4°/c avstr. zlata renta, davka prosta . . Ogrska zlata ion ta 6°/*...... n *%...... u papirna renta 5»/8 . . . . &•/, štajerske zemljišč, odvez, oblig. . . Dnnava re&. srečke 50/o , . 100 gld. j Zemlj. obč. avstr. 4l/t«70> zlati zast. listi . ' Pnor. oblig Elizabetine zapad, železnice Prior, oblig. Ferdinandove nov. železnice Kreditne srečke.....100 gld. Rudolfove srečke..... 10 „ Akcije anglo-avstr. banke . . 120 B Trammway-društ. velj. 170 gld. a. v. . . 78 gld. 15 kr. 78 96 « 60 , 92 t 70 , 826 H _ 291 t 25 119 t 75 , 9 * 50 5 * 69 . 58 II 50 . 118 n 25 » 170 >» 75 96 n 45 „ 118 n 60 „ 86 70 85 n 55 „ 103 n _ 115 50 , 116 50 _ 98 80 104 IV 75 170 50 . 20 m 50 . 116 70 221 m — „ Gospodom poverjenikom društva „Narodni dom". Da bode podpisanemu odboru mogoče kontrolirati, kako nopreduje razprodaja sreček, prosiva vse one gospode, ki so jih prejeli, da denar za doslej prodane, ako preseza 5 gld., blagovoli takoj poslati po nakaznicah društvenemu blagajniku g. dru. Josipu Stare-tu, hišnemu posestniku na Marije Terezije cesti št. 5, v prihodnje pa, da koncem vsacega meseca odpošiljajo denar za pro dane srečke. V Ljubljani, dne 10. februvarja 1883. Za upravni odbor društva „Narodni dom": Ivan Hribar, Dr. Alfonz Mosche, tajnik. predsednik. Poezije S. Gregorčiča! Posrečilo so mi je pridobiti še nekaj izvodov teh jako priljubljenih pesnij, kar naznanjam zavoljo mnogih povpraševanj ter prosim v kratkem naročil. — Cena mebko vezanej knjigi 1 gld.; elegantno vezanej 2 gld. (90) J. Glontini v Ljubljani. Sehiller-jeva dela v 6 broširanih vezkih samo 1 gld. 80 kj. (89—D J. Glontini v LJubljani. Mazilo za lase! Po proi. dr. Fitlra. Jedno najboljših sredstev* da bo prostor, kjer ras6 lasje, utrdi in da lasje ne izpadajo, ob jednem jim daje lep lesi* in Be uporablja z gotovim vspehom pri tisočih. 1 lonček za dolgo časa samo 60 novcev prodaje pravega lekarna ,,pri samorogu" J. pl. Trnkoczy-ja na Mestnem trgu št. 4 v Ljubljani. (40—4) Bonboni iz sladnega izlečka, koje izdeluje lekarnar 6. Piccoli y Ljubljani, na Dunajski cesti iz najčistejšega sladnega izlečka (koncentriranega s parom) so lahko prebavljivi, tečni, utešivajo razdražene čutnlce, pribavljaju Blino in razkrojevajo sliz; lečijo kašelj, hripavost, bolezni v plučah, prsih in grlu. Ne zamenjati jih s sličnimi bonboni, ki bo navadno prodajejo #in ki bo, proizvedeni iz priprostih snovij, večjidel zdravju škodljivi. Sladni bonboni, kakor tudi vso po meni izdelane pastile imajo izbunkano utianeno na jednej strani ime proizvodnika „67. Piccoli" in na drugej atrani „Laibach". jedcu zavitek lO kr. Naročila se izvedejo obhodno s poštnim povzetjem. (46—8) l/date 1 j in odgovorni urednik Makso Armic. Lastnina in tisk „Narodne tiskarne".