PROBLEMI Ф-5, 1986 Lacan Znanost in resnica Obdelovanje pojmov Slavo] Žižek: Težave z realnim Mladen Dolar: Razredni boj v glasbi Subjekt v govorici \ Rastko Močnik: Skeptičen paradoks j Jelica Šumič-Riha: Realno v performativu ; Pogovor z Osvaldom Ducrotom ; Za materialistično teorijo književnosti ' Rastko Močnik: Didaktičen načrt Jean Claude Milner: Vrnitev k Ukradenemu pismu Prispevki k zgodovini znanosti Miran Božovič: Eleatska dialektika in aksiomatizacija grške matematike Kultura in jezik Iztok Saksida: O kulturi Božidar Kante: Metafora: med semantiko in pragmatiko Igor Žagar: 0(d)čitek pomena ali kako (naj) žalimo j Film Stojan Pelko: Poe/t s/lepote Hegemonija in socialistična strategija Razprava z Ernestom Laciauom in Chantal Mouffe ob knjigi Hegemony and Socialist Strategy Dana Mesner: Poljska kvadratura kroga Kritična teorija družbe Pogovor z Helmutom Reicheltom, Hansom-Georgom Backhausom in Heinzom Brake- ; meierjem Darko Štrajn: O Benjaminovem pojmu množične kulture Branje Renata Salaci: Dreyfus/Rabinowí, Mictiel Foucault, Веуопд Structuralism and Hermene- utics I Eva Bahovec: Tiles, Science and Objectivity ^ Agitrop Peter Mlakar: Družbeni procesi \ Spoznavanje narave in družbe ] 1. učna ura: Družbeni procesi RAZPRAVE PROBLEMI 4-5, 1986, 264-265, letnik XXIV Uredništvo: Andrej Blatnik, Miran Božovič, Aleš Debeljak, Mladen Do- lar, Branko Gradišnik, Milan Kleč, Peter Kolšek, Miha Kovač, Dušan Mandič, Tomaž Mastnak, Peter Mlakar, Rastko Močnik, Rado Riha (v. d. odgovornega in glavnega urednika). Iztok Saksida, Marcel Štefan- čič jr., Jasa Zlobec, Igor Žagar. Svet revije: Miha Avanzo, Andrej Blatnik, Mladen Dolar, Miha Kovač, Peter Lovšin, Rastko_ Močnik, Braco Rotar, Marko Uršič, Jože Vogrinc, Jaša Zlobec, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev); Pavle Gantar, Valentin Kalan, Duško Kos, Vladimir Kovačevič, Lev Kreft, Sonja Lokar, To- maž Mastnak, Jože Osterman (predsednik). Jure Potokar, Rado Riha (delegati širše družbene skupnosti). Sekretar uredništva: Stojan Pelko Naslov uredništva: LJUBLJANA, Gosposka 10/1 Uradne ure: torek, od 17. dc 19. ure; četrtek, od 13. do 15. ure Tekoči račun: 50101-678-47163, z oznako: ZA PROBLEME Letna naročnina za letnik 1986: 3.500 din, za tujino dvojno. Izdajatelj: RK ZSMS, Ljubljana, Dalmatinova 4 Grafična priprava: Simčič Milan Tisk: Ogrizek Boris Naklada: 1300 izvodov Cena te številke: 500 din Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije. Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in presveto št. 421-1/74, z dne 14. 3. 1974, je revija oproščena davka od prometa proizvodov. Lacan ZNANOST IN RESNICA (Stenogratirano uvodno predavanje seminarja o ODlektu psihoanalize (l'Objet de la psychanal- yse) iz let 1965-66, ki sem ga imel na Ecole Normale Supérieure kot predavatelj na Ecole Prati- que des hautes Etudes (šesti oddelek). Tekst predavanja je izšel januarja 1966 v prvi številki revije Cahiers pour J'analyse, ki jo je izdal Epistemološki krožek na ENS.) Ali bomo rekli, da smo status subjekta v psihoanalizi preteklo leto utemeljili? Kon- čali smo s tem, da smo vpeljali neko strukturo, ki kaže stanje razcepa, Spaltung, v ka- teri ga v svoji praxis najde psihoanalitik. Ta razcep najde na način, ki je nekako vsakdanji. Sprejme ga v osnovi, saj ga na to napelje že samo priznavanje nezavednega, hkrati pa analitika, če smem to tako reči, s svojim nenehnim manifestiranjem preplavlja. A za to, da bi vedel, kako je z njegovo praxis, ali samo za to, da bi jo vodil v skladu s tem, kar mu je dostopno, ni dovolj, da je ta delitev zanj neko empirično dejstvo, niti da to empirično dejstvo nastopa kot paradoks. Potrebna je določena redukcija, do katere včasih dolgo ne pride, ki pa je vedno odločilna za rojstvo neke znanosti, redukcija, ki prav konstituira njen objekt. Prav to hoče epistemologija opredeliti, tako v vsakem po- sameznem primeru kot v vseh skupaj, ne da bi se pokazala, vsaj v naših očeh, dorasla svoji nalogi. Ni mi namreč znano, da bi na ta način zaves pojasnila tisto odločilno spremembo, ki je prek fizike utemeljila Znanost {La science) v sodobnem pomenu, pomenu, ki se postavlja kot absoluten. O tem položaju znanosti priča neka radikalna sprememba tempa njenega napredka, njeno vedno večje vmešavanje v naš svet, verižne reakcije, ki so značilne za to, kar bi lahko imenovali ekspanzija njene energetike. V vsem tem se nam zdi temeljna neka modifikacija našega položaja kot subjekta, in sicer v dveh pomenih: da je uvod v vse to m da jo znanost vedno bolj krepi. Tu je naš vodnik Koyré in vemo da še ni dovolj znan Za zdaj se torej še ne lotevam znanstvenega poslanstva psihoanalize. Lahko pa ste opazili, da mi je lani kot rdeča nit nastopil neki trenutek (momerit) subjekta, ki ga imam za bistveni korelat znanosti, zgodovinsko opredeljen trenutek, za katerega bomo morda morali še dognati, ali je strogo ponovljiv v izkustvu, namreč trenutek, ki ga vpe- lje Descartes in ki se imenuje cogito. Ta korelat, vzet kot trenutek, je zavrženje vsake vednosti, a ravno zato naj bi su- bjektu omogočil, da se na neki način vsidra v bit, za nas konstituira subjekt znanosti v njegovi definiciji, pri čemer ta izraz razumemo v zelo ozkem pomenu. Ta nit ni bila zaman naše vodilo, saj nas je pripeljala do tega, da smo na koncu leta našo delitev subjekta, ki se kaže v izkustvu formulirali kot delitev na vednost in resnico in ji dali topolški model, Moebiusov trak, ki omogoča razumeti, da delitev, v kateri se povezujeta ta termina, ne izhaja nujno iz neke izvirne razlike. Kdor se pri Freudu opira na tehniko branja, ki sem jo bil prisiljen vpeljati, ko je šlo preprosto za to, da ponovno postavimo vsakega od njegovih terminov v njihovo sinhor- nijo, se bo znal povzpeti od Ichspaltung, na katero smrt polaga svojo roko, do člankov o fetišizmu (iz. I. 1927) in zgubi realnosti (iz I. 1924) in pri tem ugotovili, da predelava doktrine, ki se ji reče druga topika, s tem, da vpelje termine Ich, übehch, celo Es, ne potrjuje teh aparatov, ampak povzema izkustvo v skladu z neko dialektike, ki jo najbo- lje definiramo kot tisto, kar je pozneje strukturalizem omogočil obdelati logično, na- mreč kot subjekt, in to kot subjekt, vzet v konstitutivni delitvi. Poslej načelo realnosti ni več neskladno, kot naj bi še bilo pri Freudu, če bi se namreč moralo, kot kaže primerjava tekstov, razdeliti na pojem realnosti, ki vključuje psihično realnost, in neki drug pojem, ki ga naredi za korelat sistema zaznava-zavest. Brati ga moramo tako, kot se dejansko zarisuje, namreč kot linijo izkustva, ki jo potrdi subjekt znanosti. Zadostuje, da mislimo na to, pa že postanejo upravičena ta razmišljanja, ki si jih kot preveč očitna prepovedujemo. Na primer: ni si mogoče misliti, da bi psihoanaliza kot praksa, da bi nezavedno, namreč Freudovo nezavedno, kot odkritje, dobila svoje mesto pred rojstvom znanosti v stoletju, ki so ga imenovali stoletje genija, t.j. sedemnajsto stoletje, znanosti, ki jo je treba dojeti v absolutnem smislu, kot smo pravkar pokazali, in ki seveda ne izbri- še tega, kar se je prej pojavljalo pod istim imenom, ki pa ne išče tam svojih pralikov, pač pa prej potegne črto tako, da bolje pokaže svojo različnost od vsega drugega. Nekaj je gotovo: če je subjekt res tam, v vozlu razlike, potem je vsaka humanistič- na referenca odveč, saj prav z njo pretrga. S tem, kar smo povedali o psihoanalizi in Freudovem odkritju, ne mislimo na na- ključje, da se je Freudu posrečilo utemeljiti psihoanalizo z odkritjem nezavednega zato, ker so pacienti prihajali k njemu v imenu znanosti in ugleda, ki ga je ob koncu de- vetnajstega stoletja podeljevala svojim služabnikom, celo tistim najnižjim. V nasprotju s tem, kar pleteničijo o domnevnem Freudovem prelomu s scientiz- mom njegovega časa, pravimo, da je prav ta scientizem, če le pokažemo, kako zelo je bil podvržen idealom kakega Brückeja, idealom, ki so zrasli iz pakta, s katerim sta se Helmholtz in Du Bois-Reymond zaobljubila, da bosta fiziologijo in funkcije misli, ki so bile po njunem mnenju vključene vanjo, speljala nazaj na matematično določene izraze termodinamike, ki je bila v njunem času že skoraj dovršena, da je prav ta scientizem vodil Freuda, kot nam pokažejo njegovi spisi, ko je stopil na pot, ki poslej nosi njegovo ime. Pravimo, da se ta pot ni nikoli odtrgala od idealov tega scientizma, če ga že tako imenujemo, in da nikakor ni naključno, ampak je prav bistveno, da je zaznamovana z njim. In prav zaradi tega, ker je z njim zaznamovana, ohranja svojo veljavo, kljub odklo- nom, ki jim je podvržena, in to, prav kolikor jim je Freud vedno s takojšnjo gotovostjo in nepopustljivo strogostjo nasprotoval. O tem priča njegov prelom z najbolj uglednim privržencem, namreč z Jungom, brž ko je ta zdrsnil v nekaj, česar funkcije ni mogoče opredeliti drugače kot poskus obno- ve subjekta, obdarjenega z globinami, zadnji izraz v množini, se pravi, subjekta, ki ga konstituira neko razmerje z vednostjo, ki mu pravi arhetipsko, in ki naj ne bi bilo reducirano na tisto razmerje, ki mu ga z izključitvijo vsakega drugega dovoli sodo- bna znanost in ki je prav razmerje, ki smo ga lani opredelili kot točkasto in izginjajoče, namreč to razmerje z vednostjo, ki od trenutka, ko stopi v zgodovino ohranja ime cogi- to. Temu nespornemu izviru, ki se kaže v vsem Freudovem delu, nauku, ki nam ga daje kot vodja šole, dolgujemo, da marksizem zgreši - in ni mi znano, da bi se kateri marksist pri tem sploh pomudil - kadar postavi pod vprašaj Freudovo misel zato, ker je zgodovinsko obeležena. 2 Pri tem bi rad izrecno poudaril njeno obeleženost z družbo dvojne monarhije za ju- dovske okvire, v katere zapirajo Freuda njegovi duhovni odpori; s kapitalističnim re- dom, ki pogojuje njegov politični agnosticizem (kdo med vami nam bo o njegovi ravno- dušnosti do političnih zadev napisal esej, vreden Lamennaisa); dodal bi še: z buržoaz- no etiko, do katere nam njegovo dostojanstveno življenje zbuja spoštovanje, ki pa nam prikriva, da njegovo delo ni zaradi skoz nesporazuma in zmede sečišče, kjer se dejan- sko srečujejo edini možje resnice, ki nam še ostajajo, revolucionarni agitator, pisatelj, ki s svojim stilom zaznamuje jezik, vem, koga mislim, in ta misel, ki prenavlja bit, katere predhodnika imamo. Lahko čutite mojo nestrpnost, da bi splaval iz tolikerih svaril, s katerimi bi rad psi- hoanalitike privedel nazaj do njihovih najmanj spornih gotovosti. Vendar jih moram še enkrat ponoviti, čeprav za ceno kakega glavobola. Reči, da subjekt, ki ga obravnavamo v psihoanalizi, ne more biti drug kot subjekt znanosti, se lahko zdi paradoks. Vendar moramo ravno tu zarisati ločnico, sicer bo na- stala zmeda in padli bomo v nepoštenost, ki ji drugje pravijo objektivno, namreč ta, kjer v resnici niso bili dovolj drzni in niso opredelili objekta, ki se izmika. Zaradi našega položaja subjekta smo vedno odgovorni. Naj temu rečejo terorizem, kjer hočejo. Temu se lahko samo nasmehnem, kajti v okolju, kjer je doktrina odkrito predmet barantanja, si ne bi pomišljal koga užaliti z besedami, da je napaka, storjena v dobri veri, še toliko manj opravičljiva. Psihoanalitikov položaj ne dovoljuje izmikanja, saj tu ni prostora za nežnost lepe duše. Če je to še en paradoks, potem gre prav mogoče za isti. Kakorkoli že, trdim, da je vsak poskus, celo skušnjava, v katera nenehno pada se- danja teorija, vnaprejšnjega utelešenja subjekta, blodnja {errance), ki zmeraj poraja napake [erreur), in kot taka zmotna. Denimo, utelesiti ga v človeku, ki se tu vrne na stopnjo otroka. Ta človek je namreč primitivec in to popači ves primarni proces, tako kot to, da otrok nastopa kot zaostal, zakrije resnico tega, kar se dogaja v otroštvu, na začetku. Skratka, tistemu, kar je Claude Lévi-Strauss razkril kot arhaično iluzijo, se v psihoana- lizi ne moremo ogniti, če se v teoriji ne držimo trdno načela, ki smo ga pravkar omenili: da je vanjo sprejet le en subjekt kot tak, tisti, ki jo lahko naredi za znanost. Vse povemo s tem, ko rečemo, da psihoanaliza za nas nima privilegijev. Ni znanosti o človeku, kar moramo razumeti na isti način kot to, da ni malih ekono- mij. Ni znanosti o človeku, ker ne obstaja človek znanosti, ampak samo njen subjekt. Znano je, da se mi je že od nekdaj upiral izraz humanistične znanosti {sciences humaines), ki se mi zdi naravnost poziv k hlapčevanju. Termin je razen tega še napačen, če ne štejemo psihologije, ki je odkrila način, kako se lahko preživlja s storitvami, ki jih ponuja tehnokraciji; celo tako, da se, kot se konča s prav swiftovskim humorjem neki znameniti Canguilhemov članek, spusti po toboganu od Panteona do policijske Prefekture. Psihologija ne bo ušla neuspehu tako na ravni izbire ustvarjalca v znanosti kot na ravni novačenja in izvedbe raziskav. Brez težav lahko vidimo, da ne gre pri nobeni drugi znanosti iz tega razreda za an- tropologijo. Oglejmo si Levy-Bruhla ali Piageta. Njuni koncepti, tako imenovana predlo- gična mentaliteta, dozdevno egocentrično mišljenje ali govor nimajo druge reference kot predpostavljeno mentalitete, domnevno mišljenje, dejanski govor subjekta znano- sti, ne pravimo človeka znanosti {l'homme de la science). Kot da še predobro vesta, da so znanstvenikove {l'homme de science) (kar je spet nekaj drugega) meje, ki so se- veda mentalne, dozdevna šibkost njegovega mišljenja, m njegov dejanski diskurz, ki je nekoliko težaven, že preobremenile te konstrukcije, ki prav gotovo niso brez objektiv- nosti, a znanost zanimajo le, kolikor ne prinašajo: nič. denimo, o šamanu in malo o ma- giji, če prinašajo kaj o njunih sledeh, so to sledi enega ali drugega, saj jih m začrtal Lèvy-Bruhl ~ v drugem primeru je izkupiček še bolj skromen: o otroku nam ne pove nič, o njegovem razvoju malo, kajti manjka bistveno, in o logiki, ki jo kaže, namreč Piagetov otrok, v svojem odgovoru na izjave, katerih serija konstituira preiskus, da ni nič dru- 'i 3 gačna od tiste, l<.i je njihovo izjavljanje uravnavala glede na smotre preiskusa, se pravi, od znanstvenikove logike {l'homme de science), kjer logik, tega ne zanikam, ohranja svojo vrednost.. Za drugače veljavne znanosti, tudi če bi bilo treba pri njih ta naziv ponovno pre- iskati, lahko ugotovimo, da to, da so si prepovedale arhaično iluzijo, ki jo lahko posplo- šimo z izrazom psihologizacija subjekta, prav nič ne zmanjšuje njihove plodnosti. Teorija iger, ki bi jo ustrezneje imenovali strategija, je zgled zanje, saj tu izrablja- mo popolnoma izračunljivo naravo subjekta, strogo reduciranega na formulo matrice označevalnih kombinacij. Lingvistika je bolj pretanjen zgled, saj mora integrirati razliko med izjavo in izjavlja- njem, kar je tu prav učinek govorečega subjekta kot takega (in ne subjekta znanosti). Zato se lingvistika osredini na nekaj drugega, namreč na baterijo označevalca, čiga prevlado nad temi učinki pomenjenja je treba zagotoviti. In prav s te strani se tudi poja- vljajo manjše ali večje antinomije, pač glede na skrajnost pozicije pri izbiri objekta. Lahko pa rečemo, da so pri obdelavi učinkov govorice prišli zelo daleč, tu je namreč mogoče izdelati poetiko, ki se ji ni treba sklicevati ne na pesnikov duh ne na njegovo utelešenje. Prav v logiki se pokažejo razna znamenja, kako se teorija lomi v luči razmerja do subjekta znanosti. Razlikujejo se po leksiki, po sintaktičnem morfema in po stavčni sintaksi. Zato se pokažejo teoretične razlike med Jakobsonom, Hjelmsievim in Chomskim. Prav logika je tu popek subjekta, in sicer logika, kolikor sploh ni zavezana naključ- nostim neke gramatike. Formalizacija gramatike mora dobesedno obiti to logiko, če naj se uspešno vzpo- stavi, toda to zaobidenje je že vpisano v njeno vzpostavitev. Pozneje (tretji primer) bomo pokazali, kako se umešča sodobna logika. Ni dvoma, da je strogo določena posledica poskusa suturirati subjekt znanosti, in zadnji Gödlov teorem kaže, da ji to spodleti, kar pomeni, da ta subjekt ostaja korelat znanosti, vendar antinomičen korelat, ker se pokaže, da znanost opredeljuje brezizhodnost napora, da bi ga suturirala. V tem moramo videti znamenje strukturalizma, znamenje, ki ga ne smemo spre- gledati. V vso "humanistično znanost«, postavljeno med narekovaje, ki jo osvoji, vpelje čisto nov subjekt, takšen subjekt, za katerega ne najdemo drugega indica kot topolo- škega, znak, ki je zametek Moebiusovega traku in ki mu pravimo navznoter obrnjena osmica. Subjekt je, če smem tako reči, v razmerju notranje izključitve do svojega objekta. Zvestoba, ki ie delo CIauda Lévi-Straussa ispričuje takemu strukturalizmu, bo v oporo naši tezi le, kolikor se bomo zadovoljili z njegovim obrobjem. Jasno pa je, da se avtorju toliko bolj posreči poudariti domet naravoslovne klasifikacije, ki jo divjak vnaša v svet, še posebej glede poznavanja favne in flore, za katero Lévi-Strauss poudarja, da presega naše, kolikor lahko sklepa iz neke svojevrstne rekuperacije, ki se kaže v ke- miji, na neko fiziko kvalitet vonja in okusa, drugače povedano, iz korelacije med per- ceptivnimi vrednostmi na zgradbo molekul, do katere smo prišli s kombinatorično ana- lizo, oziroma z matematiko označevalca, tako kot vsa znanost doslej. Vednost je torej tu popolnoma pravilno ločena od subjekta, ne da bi se zatekla h kaki hipotezi o nezadostnosti njegovega razvoja, hipotezi, ki je povrh sploh ne bi bilo lahko dokazati. Še več: kaj nam pove CI. Lévi-Strauss, ko nam, potem ko je izločil latentno kombi- natoriko iz elementarnih struktur sorodstva, pokaže, da lahko tak informator, če si sposodimo izraz etnologov, tudi nariše levi-straussovski graf te kombinatorike, če ne to, da je tu osamil tudi subjekta te kombinatorike, ki v njegovem grafu nima druge eksi- stence kot oznako ego? Cl. Lévi-Straussu ne gre za to, da bi nam pokazal naravo tistega, ki producira mit 4 {le mythant) zato, da bi pokazal moč aparata, ki ga daje mitem za analizo mitogenih transformacij, ki se na tej stopnji, kot kaže, umeščajo v sinhonijo, poenostavljeno zara- di njihove reverzibilnosti. Tu ve samo to, da njegov informator, kot genij, ki tu pusti svo- je znamenje, ni zmožen napisati surovo in kuhano, ne da bi pri tem pustil v garderobi, se pravi, v Muzeju Človeka določeno število operativnih instrumentov, drugače rečeno, obredov, ki posvečujejo njegovo eksistenco subjekta kot tistega, ki producira mit, in da je s tem odlaganjem izvrženo iz polja strukture, to, kar bi neka druga gramatika ime- novala njegovo privolitev {assentiment). (Newmanova Gramatika privolitve ima neko težo, čeprav je bila skovana z gnusnimi nameni - morda jo bom moral znova omenjati). Objekt mitogenije {myttiogénie} torej ni povezan z nobenim razvojem, kot tudi ne z zastojem odgovornega subjekta. Ne nanaša se na ta subjekt, ampak na subjekt zna- nosti. In razkril se nam bo toliko bolj pravilno, kolikor bolj bo sam informator reduciral svojo navzočnost na navzočnost subjekta znanosti. Vendar mislim, da bi imel CI. Lévi-Strauss pomisleke glede vpeljave psihoanalitič- no navdahnjenega spraševanja v zbirko dokumentov, na primer glede rednega zbira- nja sanj z vsem, kar prinaša s svojim transfernim razmerjem. Toda zakaj? Saj mu za- gotavljam, da naša praksis še zdaleč ne spreminja subjekt znanosti, edinega, ki ga more in hoče poznati, pač pa je upravičen le tisti njen poseg, ki meri na to, da se zado- voljivo realizira ravno v polju, ki ga zanima? Ali to pomeni, da bi nesaturirani, a izračunljivi subjekt bil objekt, ki bi v skladu z oblikami klasične epistemologije, vključeval korpus znanosti, za katere bi uporabil iz- raz konjekturne, ki ga postavljam proti izrazu humanistične znanosti? Mislim, da se to toliko manj vidi, ker je ta subjekt del konjukture, ki tvon znanost v njeni celoti. Opozicija med eksaktnimi znanostmi in konjekturnimi pade v trenutku, ko konjek- turo podvržemo eksaktnemu računu (verjetnost) in ko eksaktnost utemeljujemo le še v formalizmu, ki ločuje aksiome in zakone o grupiranju simbolov. Vendar se ne bi smeli zadovoljiti z ugotovitvijo, da je formalizem pri tem bolj ali manj uspešen, ko pa gre konec koncev za to, da utemeljimo njegov nastanek, ki ni nič čudežnega, ampak se obnavlja, sledeč krizam, ki postajajo vedno bolj silovite, odkar kaže, da smo ubrali neko pravo pot. Ponovimo, da je v statusu objekta znanosti nekaj, kar se nam od rojstva znanosti naprej ne zdi pojasnjeno. In opozorimo, da smo, če seveda pomeni postaviti zdaj vprašanje o objektu psiho- analize povzeti vprašanje, ki smo ga vpeljali, brž ko smo prišli na to tribuno, namreč vprašanje, ali je mesto psihoanalize znotraj ali zunaj znanosti, da smo tudi opozorili, da tega vprašanja ni mogoče rešiti, ne da bi hkrati modificirali vprašanje o objektu v zna- nosti kot taki. Objekt psihoanalize (pokazal bom karte in videli boste, da je to povezano z njim) je prav tisto, kar sem že poudaril glede funkcije, ki jo ima tu objekt a. Bi bila torej psiho- analitična znanost vednost o objektu a? Prav temu obrazcu se moramo ogniti, saj že vemo, da je treba objekt a umestiti v razdelitev subjekta, kar na prav poseben način strukturira - od tod smo danes krenili - psihoanalitično polje. Zato je bilo treba na začetku poudariti, in to kot dejstvo, ločeno od vprašanja, ali je psihoanaliza znanost (ali je njeno polje znanstveno) prav dejstvo, da njena praxis ne vključuje drugega subjekta kot subjekt znanosti. Na to stopnjo moramo reducirati to, kar bom, če mi dovolite, slikovito vpeljal kot odprtje subjekta v psihoanalizi, da bi dojeli, kaj prejme od resnice. Ta postopeK je, kot lahko čutite, vijugav, kar je posledica udomačevanja. Ta objekt a ne miruje, ali pa bi prej moral reči, da vam ne da miru? zlasti tistim, ki imajo največ opraviti z njim, psihoanalitikom, in prav psihoanalitike bi poskušal opredeliti s svojim diskurzom. Res je. Za današnji sestanek z vami sem izbral prav tisto točko, kjer sem vas zapustil lani, točko razdelitve subjekta na resnico in vednost, razdelitve, ki psiho- 5 aniaitikom ni tuja. To je tista točka, kamor jiti Freud vabi s pozivom: Wo es was, soll Ich werden, čigar prevod tu še enkrat popravljam in pudarjam: tam, kjer je bilo tisto, tam moram kot subjekt napočiti. Nenavadnost te točke jim kažem tako, da se je lotevam od zadaj, kar naj bi mi tu pomagalo, da jih pripeljem na njeno prednjo stran. Kako naj bi se tisto mračenga bitja,* kar me je moralo od nekdaj čakati, totaliziralo s potezo, ki ne naredi drugega, kot da ga še bolj loči od tega kar lahko o njem vem. Vprašanje dvojnega vpisa - ki je povzročilo zmedo, v kateri bi morala moja učen- ca laplanche in Leclaire razbrati rešitev problema prav v tem, kako se razhajata v nje- govi obravnavi - to vprašanje dvojnega vpisa se ne postavlja samo v teoriji. Ta rešitev v nobenem primeru ni geštaltističnega tipa, niti je ne smemo iskati na krožniku, kjer se v obliki drevesa pokaže Napoleonova glava. Rešitev je čisto prepro- sto v dejstvu, da se vpis ne vtisne na isto stran pergamenta, če prihaja s tiskalne ploš- če resnice ali s plošče vednosti. Mešanje teh dveh vpisov je bilo treba preprosto rešiti v topologiji: površina, kjer se sprednja in hrbtna stran vseskoz stikata, je bila pri roki. Ta topologija lahko zgrabi analitika še veliko globlje kot na ravni intuitivne sheme, oklene se ga namreč, če smem tako reči, na ravni njegove biti. Če pa jo premešča drugam, se to lahko dogaja samo kot razdrobitev sestavljanke, ki jo vsekakor moramo speljati nazaj na to podlago. Zaradi tega ni odveč ponoviti, da nas kljub vsemu mika zapisati: mislim: ■'torej sem", pri čemer je druga klavzula v narekovajih, to beremo tako, da misel utemeljuje bit samo tako, da se zavozla z govorom, kjer vsaka operacija trči ob bistvo govorice. Če nas je Heidegger ponekod pripeljal do cogito sum, pri čemer so ga vodili njego- vi smotri, moramo opozoriti, da algebraizira stavek, in upravičeni smo poudariti njegov ostanek: cogito ergo, kjer se pokaže, da se nikoli nič ne reče, ne da bi se opiralo na vzrok. In prav ta vzrok prekrije soli leti, ta moram iz freudovske formule, ki s tem, da ji obr- nemo smisel, razkrije paradoks Imperativa, ki me sili, da vzamem nase svojo lastno kavzalnost. Kljub temu nisem sam sebi vzrok, in to ne zato, ker sem ustvarjen. Isto velja na- mreč tudi za stvarnika. Glede tega vas opozarjam na Avguština in na njegovo De Trini- tate, na prolog. Spinozovski vzrok samega sebe si lahko izposodi božje ime. Je Druga Stvar. Ven- dar to prepustimo tema dvema besedama, ki ju bomo vpeljali samo zato, da poudari- mo, da je ta vzrok tudi Stvar, drugačna od vsega, in da ta bog, ki je na neki način drugi, zato še ni bog panteizma, v tem ego - pri katerem Descartes v nekaterih latinskih tekstih (to je stvar ekse- geze, zato to prepuščam specialistom) poudarja odvečnost njegove funkcije - je treba videti točko, kjer še vedno ostane to, tako kot se daje, odvisno od boga religije. Prese- netljiv padec tega ergo, kajti ego je solidaren z bogom. Zanimivo je, da si Descartes prizadeva, da ga (ego) zavaruje pred varajočim bogom, s čimer pa njegovega partnerja zavaruje tako zelo, da mu vsili čezmerni privilegij, tako da za večne resnice jamči le, če je njihov stvarnik. Ta skupna usoda ega in boga, ki se je tu pokazala, je prav usoda, o kateri je v svo- jih mističnih rotitvah v distihih presunljivo pridigal Descartesov sodobnih Angelus Si- lésius. Tisti, ki me spremljajo, se bodo nemara spomnili, da sem se oprl na te vzklike Ke- rubinskega romarja, in jih povzel, sledeč prav uvodu v narcizem, po katerem sem se takrat na svoj način ravnal tisto leto, ko sem govoril o predsedniku Schreberju. Da je v tem sklepu mogoče šepati (boiter), je prav čar te zadeve, toda šepati je treba na pravi način. * etre moramo tu razumeti v glagolniškem pomenu. 6 A najprej moramo reći, da se ti dve plati ne vkljapljata (emboîter). Zato si bom dovolil, da ga za trenutek zapustim, da bi se ga spet lotil z meni lastno drznostjo, ki jo bom ponovil samo zato, da bi spomnil nanjo. Kajti pomenilo bi ponoviti jo drugić, bis repetita bi bilo bolj pravilno reći, pri cerner ta izraz ne pomeni preproste ponovitve. Gre za Freudovsko stvar, predavanje, ki sem ga objavil v obliki, v kateri sem ga drugič ponovil v svojem seminarju. Prvič pa sem imel to predavanje (mar ne začutite zgolj na podlagi tega, da pri tem vztrajam, časovno nasprotje, ki poraja pona- vljanje), in sicer za neki Dunaj, kjer bo moj biograf zabeležil prvo srečanje s tem, kar je po pravici treba imenovati najnižje dno psihoanalitičnih krogov. Še posebej srečanje z osebo, katere raven kulture in odgovornosti ustreza ravni, ki jo pričakujemo od teles- nega stražarja,' a za to se nisem menil, govoril sem v prazno. Hotel sem le, da bi bilo p-'av tam ob stoletnici Freudovega rojstva slišati moj glas v njegovo počastitev. Ne zato, da bi obeležil prostor opustošenega kraja, ampak zato, da bi obeležil prostor, ki ga zdaj obkroža moj diskurz. Kar je o tem zdaj dognano, je bilo zame že tedaj, danes je namreč znano, da pot, ki jo je odprl Freud, nima drugega pomena kot tega, ki ga povzemam: namreč, nezavedno je govorica. Ko je Saint-Juste vzkliknil proti nebu izzivalno priznanje, ki naj bi mu bilo za pričo občinstvo skupščine, da namreč ni nič drugega kot tisto, kar se bo povrnilo v prah, je rekel 'in kar vam govori« - sem morda kot v odmev na ta Saint-Justov izziv dobil navdih, da bi potem, ko sem videl, kako na Freudovi poti nenavadno oživlja ale- gorična figura in kako drhti golota v novi koži, v katero se oblači tista, ki stopa iz glo- bin, njej posodil svoj glas. "Jaz, resnica, vam govorim ...« in prozopopoija se nadaljuje. Pomislite na neimenljivo stvar, ki bi za to, da bi lahko izrekla te besede, sestopila v bit govorice, da bi se slišale, kot morajo biti izrečene, v grozi. A v to razkritje vsak položi, kar vanj lahko položi Priznajmo mu kot zaslugo pridu- šeno, a zato nič manj porogljivo dramatičnost tempa, s katero se konča tekst, ki ga bo- ste našli v prvi številki 1'Evolution psychiatrique iz leta 1956 pod naslovom Freudovska stvar Ne verjamem, da je bila ponovitev tega diskurza, ki je ponatisnjen v tem tekstu de- ležna dokaj hladnega sprejema pri mojem poslušalstvu zaradi te izkušnje groze. Če je hotelo dojeti njegovo vrednost, kot je bilo voljno storiti, potem je njegova gluhost prav nenavadna. A ne gre za to, da bi to poslušalstvo šokirala stvar {stvar, ki je v naslovu) - ne toli- ko kot tiste med mojim tovariši na krmilu v tistem obdobju, mislim na krmilu splava, na katerem sem z njihovim posredovanjem potrpežljivo živel na koruzi deset dolgih let za narcisticne obroke naših brodolomskih tovarišev z jaspersovkim razumevanjem m sla- bim personalizmom, z vsemi tegobami sveta samo zato, da nas ne bi pobarvali s tistim liberalnim premazom duše-duši. Stvar, ta beseda ni simpatična, so mi dobesedno rekli - mar nam ta beseda čisto preprosto ne kvari te pustolovščine končnega cilja, enotno- sti psihologije, kjer prav gotovo ne gre za to. da bi postvarjali, fuj! na koga se zanesti?* Mislili smo, da ste v avantgardi napredka, tovariš. Ne vidimo se, kakšni smo, še manj pa se lahko obravnavamop pod filozofskimi maskami. A pustimo to. Da bi ugotovili, kakšen je bil nepsorazum tam, kjer je štel, na ravni mojega tedanjega občinstva, bom navedel besede, ki so bile izrečene približno v ti- stem času in ki bi se nam lahko zdele ganljive zaradi entuziazma, ki ga predpostavlja- jo: »Zakaj, je bleknil nekdo, in to vprašanje je še vendo v obtoku, zakaj ne reče resnice o resnici {le vrai sur le vrai)? . Pozneje je sodeloval pri zatiranju našega poučevanja, zatiranju, katerega potek, znan navzoče- mu poslušalstvu, bralca zadeva smo, kolikor je zginila revija la Psyciianalyse in kolikor sem sam prišel na oder, s katerega sedaj predavam. i _ 7 To dokazuje, kako popolnoma zaman sta bila moj apolog in njegova prozopopoija. Posoditi svoj glas kot oporo tem neznosnim besedam »Jaz, resnica, govorim ., .« presega alegorijo. To čisto preprosto pomeni, da je vse, kar je mogoče reči o resnici, o edini resnici, da namreč ni metagovorice (trditev, ki naj umesti ves logični pozitivizem), to, da nobena govorica ne bi mogla izreči resnice o resnici, ker se resnica utemeljuje v tem, da govori, in ker za to nima drugega sredstva. Prav zato je nezavedno, ki jo reče, namreč resnico o resnici, strukturirano kot go- vorica, in zato jaz, ko to učim, govorim resnico o Freudu, ki je znal, pod imenom neza- vedno, pustiti resnici, da govori. Ta manko resničnega o resničnem je nujno vir vseh padcev, ki jih konstituira me- tagovorica s tem, kar je v njem lažno - dozdevnega in s tem, kar je v njem logičnega, je ravno kraj Urverdrängung, izvirne potlačitve, ki pritigne k sebi vse druge - če pustimo ob strani druge učinke retorike, ki jih je mogoče prepoznati le s pomočjo subjekta zna- nosti. Prav zato uporabljamo za ta namen druga sredstva. Odločilno pa je, da ta sred- stva ne morjeo razširiti subjekta. Prav gotovo so koristna za to, kar mu je skrito. Toda ni druge resnice o resnici, ki bi zajela to živo točko, kot lastna imena, namreč Freudovo ali pa moje - ali pa čenčanje dojilje, katere pričevanje, odtlej neizbrisno, požremo: torej resnice, katere grozljivost je vsem usojeno, da jo zavračajo, če je raje ne zdrobijo, ka- dar je ni mogoče zavrniti, namreč, kadar so psihoanalitiki, med tema mlinskima kam- noma, katerih metaforo včasih uporabim, da prikličem Iz nekih drugih ust, da znajo, ka- dar je treba, tudi kamni vpiti. Morda mi bodo dali prav, ker se mi ni zdelo ganljivo vprašanje, ki me je zadevalo »Zakaj ne reče...?«, ki ga je izrekel nekdo, čigar položaj skrbnika za red v uradih neke agencije za resnico naredi to naivnost dvomljivo, in ker sem se od tedaj raje od- povedoval uslugam, s katerimi se je trudil v moji agenciji, ki ne potrebuje cerkvenih pevcev, da bi sanjarili o zakristiji. Ali je treba reči, da moramo poleg znanstvene vendesti poznati še druge, kadar moramo obravnavati epistemološke pulzijo? In če se spet vrnemo k temu, za kar gre: mar to pomeni, da se moramo v psihoana- lizi odpovedati temu, da vsaki resnici ustreza lastna vednost? To je točka preloma, prek katere smo odvisni od nastopa znanosti. Povežemo ju lahko samo s pomočjo su- bjekta znanosti. Še več, to nam tudi dovoli, tu se torej še bolj spuščam v komentar - pri čemer puščam, da moja Stvar sama obračuna z nuomenon, in zdi se mi, da je to brž opravlje- no, kajti resnica, ki govori, ima malo skupnega z nuomenon, ki je izključen iz spomina čistega uma. Ta opomin ni neumesten, saj ste pravkar videli, da sem vpeljal medij, ki ga bomo rabili na tej točki. To je vzrok (/a cause): ne vzrok kot logična kategorija, ampak kot ti- sti, ki povzroča (causant) vsak učinek. Resnica kot vzrok, mar vi, psihoanalitiki, ne bo- ste vzeli njenega vprašanja nase, če pa je ravno iz tega vzniknila vaša kariera. Če so praktiki, za katere je predpostavljeno, da resnica kot taka deluje, mar niste to vi? Nikar pa ne dvomite, da zato, ker je ta točka v znanosti zastrta, kljub vsemu varu- jete ta presenetljivo ohranjeni prostor v tem, kar ima funkcijo upanja v tej tavajoči za- vesti, ki spremlja miselne revolucije. Ko je Lenin napisal: »Marxova teorija je vsemogočna, ker je resnična,« je pustil brez odgovora neznansko vprašanje, ki ga sproži njegov govor: zakaj, če si zamislimo nemo resnico materializma v njenih dveh podobah, ki sta le ena, dialektiki in zgodovini, zakaj bi pomenilo, da smo povečali njeno moč, če smo iz nje naredili teorijo? Odgovori- ti s proletarsko zavestjo in makrsistično politično akcijo se nam ne zdi zadovoljivo. Tu se nakaže vsaj delitev oblasti med resnico kot vzrokom in udejstvujočo se ved- nostjo. Ekonomska znanost, ki jo je navdihnil Kapital, ne pelje nujno do tega, da jo upro- abijamo kot revolucionarno moč, in zgodovina bržkone zahteva še drugo oporo kot 8 predikativno dialektiko. Razen te posebne točke, ki je tu ne bom razvijal, je treba upo- števati še to, da znanost, če si jo natančneje ogledamo, nima spomina. Ko je vzposta- vljena, pozabi prigode, iz kateriti se rodi, drugače povedano, pozabi neko razsežnost resnice, ki jo psihoanaliza tako zelo zveljavlja. Vendar moram biti bolj natančen. Vemo, da fizikalna ali matematična teorija po vsaki krizi - ki se razreši v obliki, zaradi česar izraz generalizirana teorija ne more po- meniti prehod k splošnemu - pogosto ohranja na njegovem pložaju v predhodni struk- turi tisto, kar generalizira. Ne pravimo tega. Gre za dramo, subjektivno dramo, ki je cena za vsako tako krizo. Ta drama je drama znastvenika. Ima svoje žrtve, za katere ni rečeno, da se njihova usoda vpisuje v Ojdipov mit. Recimo, da vprašanje ni zelo razi- skano. J. R. Mayer, Cantor, ne bom sestavljal častnega seznama teh dram, ki segajo včasih do norosti, seznama, v katerega bodo kmalu vključena imena živečih, pri čemer menim, da je drama tega, kar se dogaja v psihoanalizi, eksemplarična. In trdim, da je ne bo mogoče vključiti v Ojdipa drugače, kot da jo postavimo pod vprašaj Vidite, kakšen program se tu zarisuje. Še zdaleč ni izpolnjen. Meni se prej zdi blo- kiran. Lotevam se ga previdno in za danes vas prosim, da se znajdete v odbojih žarkov tega pristopa. To pomeni, da jih bomo prenesli tudi na druga polja, ne le na psihoanalitično, in se pri tem sklicevali na resnico. Magija in religija, dve poziciji v tem redu, ki se razlikujeta od znanosti, tako da smo glede nanjo lahko umestili magijo kot lažno ali nižjo znanost, religijo pa kot prekoraču- joče njene meje, pri čemer je religija celo v konfliktu z znanostjo glede resnice; treba je reči, da sta za subjekt znanosti ena in druga samo senci, ne pa tudi za trpeči subjekt, s katerim se ukvarjamo. Ali bomo tu rekli: »Tu je Kaj je ta trpeči subjekt, če ne tisti, iz katerega črpamo svoje privilegije, in kakšno pravico nad njim vam dajejo vaše intelektualizacije?« V odgovor ne to bom začel z nečim, kar sem dobil v roke od nekega filozofa, ki je bil nedavno ovenčan z vsemi akademskimi častmi. Piše: »Resnica bolečine je bolečina sama." K tem besedam, ki jh danes puščam na področju, ki ga raziskuje, se bom po- zneje vrnil in povedal, kako fenomenologija rabi kot pretveza za to, da pademo v proti- resnico in na njen status. Pretveza so mi samo zato, da postavim vprašanje vam, analitikom: ali je v tem, kar počnete, smisleno trditi, da je resnica nevrotičnega trpljenja v tem, da resnica nastopa kot vzrok? Predlagam: Glede magije izhajam iz stališča, ki ne dopušča dvoma o moji znanstveni pokorš- čini, ki pa se zadovoljuje s strukturalistično definicijo. Predpostalja namreč, da ozna- čevalec kot tak ustreza označevalcu. Označevalec v naravi je priklican z označeval- cem zaklinjanja. Mobiliziran je metaforično. Stvar, kolikor govori, odgovarja našemu grajanju. Zato ta red naravoslovne klasifikacije, ki sem ga priklical iz študij CIauda Lévi- Straussa, v svoji strukturni definiciji dopušča, da vidimo most korespondenc, prek ka- terega je mogoče učinkovito operacijo razumeti na isti način, kot je bila zasnovana. Toda to je redukcija, ki zanemarja subjekt. Vsakdo ve, da je tu bistvena vpeljava subjekta, subjekta, ki čara. Vedimo, da je vrač, tako rekoč s kožo in kostmi, del narave, in da se mora subjekt, korelativen opera- ciji, ujemati s to telesno oporo. A prav ta način ujemanja je izključen iz subjekta znano- sti. Določiti je mogoče samo njegove strukturne korelate v operaciji, in sicer eksaktno. Prav na način označevalca se prikazuje tisto, kar je treba mobilizirati v naravi: grom in dež, meteorji in čudeži. Zdaj moramo raziskati učinek zahteve, da bi ugotovili, ali bomo v njem odkrili njeno razmerje z željo, ki ga opedeljuje naš graf. Samo po tej poti, ki jo bo treba pozneje opisati, s pristopom, ki se ne bo zatekal k 9 analogiji, bo psihoanalitik smel nekaj reči o magiji. Pripomba, da je ta magija vedno seksualna, ima tu svojo vrednost, vendar ne za- dostuje za to, da bi ga avtorizirala. Sklenil bom z dvema točkama, ki naj zbudita vašo pozornost: magija je resnica kot vzrok, in sicer v obliki učinkujočega vzroka. Ne samo, da vednost tu ostaja zakrita subjektu znanosti, ampak se kot taka prikri- va, tako v operacijski tradiciji kot v svojem dejanju. To je pogoj magije. S tem, kar bom rekel o religiji, bom samo nakazal isti strukturni pristop, in to prav tako sumarno, da namreč ta skica temelji na opoziciji strukturnih potez. Ali lahko upamo, da bo dobila religija v znanosti nekoliko bolj odkrit status? Kajti že nekaj časa čudni filozofi njune odnose zelo ohlapno definirajo v bistvu zato, ker jih dojemajo tako, kot da pripadata istemu svetu, kjer pa ima religija vendarle zmeraj vlo- go okvira. Na tej kočljivi točki, kjer bi nekateri pričakovali, da se bomo zavarovali z analitično nevtralnostjo, bomo dali prednost načelu, da ni dovolj, da si prijatelj vseh, če hočeš ohraniti položaj, s katerega je treba delovati. V religiji pa je to, da subjekt, namreč religiozni subjekt, vključuje resnico kot vzrok, vpeto v popolnoma drugačno operacijo. Analiza, ki izhaja iz subjekta znanosti, tu nujno pripelje do razkritja mehanizmov, ki jih poznamo iz obsesionalne nevroze. Freud jih je spoznal kot v preblisku, ki jim daje domet, presegajoč vsakršno tradicionalno kritiko. Ne bi bilo neumestno, če bi poskusil tako izmeriti domet religiji. Če ne moremo izhajati iz opažanj, kot je, denimo, to, da je funkcija razodetja - če naj se sploh vidi kot v tem udeleženo - v tem, da zanika resnico kot vzrok, kolikor na- mreč razodetje zanika tisto, kar utemeljuje subjekt, se pravi, če iz tega ne moremo iz- hajati, potem je malo možnosti, da bi temu, kar se imenuje zgodovina religij, dali kakrš- nekoli meje, se pravi, nekaj strogosti. Recimo, da vernik bogu prepušča skrb za vzrok, s tem pa si zapre dostop do res- nice. Prav tako se nagiba k temu, da v boga prenese vzrok svoje želje, kar je ravno objekt žrtvovanja. Njegova zahteva je podrejena predpostavljeni želji nekega boga, ki ga poslej mora zapeljevati. Tako vstopi igra ljubezni. Vernik tako umesti resnico v status krivde. To pripelje do nezaupanja v vednost, ki je toliko bolj očitno pri cerkvenih očetih, čim bolj spretni so v zadevah razu- ma. Resnica je tu napotena k ciljem, ki jih imenujemo eshatološki, se pravi, da se poja- vlja samo kot končni vzrok, kar pomeni, da so jo prenesli na poslednjo sodbo. Od tod se širi obkurantistični smrad na vsako znanstveno uporabo finalnosti. Mimogrede sem omenil, koliko se moramo naučiti o strukturi razmerja subjekta do resnice kot vzroka iz literature očetov, celo iz prvih koncilskih odločitev. Racionalizem, ki organizira teološko misel, nikakor ni izmišljotina, kot si predstavljajo plitveži. Če gre za fantazmo, potem v najbolj strogem smislu instituiranja nekega realnega, ki prekriva resnico. Sploh ne mislimo, da znanstveni obravnavi ni dostopno to, da je krščanska resni- ca morala skoz nevzdržno formulacijo troedinega boga. Gerkevan moč se tu čisto jas- no zadovoljuje z določno malodušnostjo misli. Za misel je bolj koristno, da ne poudarja zagat takega misterija, pač pa gre za to, da ga mora artikulirati in glede na to artikulacijo se mora tudi meriti. Vprašanj se mormao lotiti na ravni, kjer dogma zadene ob herezije - in zdi se mi, da je mogoče Filiokovo* vprašanje obravnavati s topološkimi termini. Prednost ima strukturalno razumevanje, saj edino dovoljuje točno presoditi funk- cijo podob. De Trinitate ima glede tega vse odlike teoretičnega dela in lahko si jo vza- memo za zgled. * Cerkvena dogma o poreklu sv. Duha - prev. 10 će ne bi bilo tako, bi svojim učencem svetoval, naj si ogledajo neko tapiserijo iz šestnajstega stoletja, ki se bo razgrnila njihovemu pogledu ob vhodu v Mobilier National**, kjer jih čaka, razstavljena še kak mesec ali dva. Tri Osebe, predstavljene v popolni identiteti forme, ki se tako lahkotno pogovarjajo med sabo na svežih obalah stvarstva, čisto preprosto zbujajo tesnobo. in tisto, kar prikrije tako popoln stroj, ko se sooči s parom Adam in Eve v cvetu nju- nega greha, je kot nalašč za domišljijo, da si zamišlja človeško razmerje, ki po navadi ne presega dualnosti. A moji poslušalci naj se najprej oborožijo z Avguštinom ... Kot kaže, sem opredelil samo značilnosti religij židovske tradicije. Brez dvoma so kot nalašč za to, da nam pokažejo, v čem je njihov pomen, in žal mi je, da sem se moral odpovedati temu, da funkcijo Imena Očeta navežem na proučevanje Biblije.^ Vztrajamo pa, da je ključ v opredelitvi razmerja subjekta do resnice. Mislim, da lahko rečem, da Caude Lévi-Strauss - s tem, da pojmuje budizem kot religijo generaliziranega subjekta, se pravi, subjekta, pri katerem gre za neko diafrag- matizacijo resnice kot vzroka, ki postane neskončno variabilen - laska tej utopiji, koli- kor vidi, da se ujema z univerzalno vladavino marksizma v družbi. Morda tu premalo upoštevamo zahteve subjekta znanosti in preveč zaupamo vzniku neke doktrine o transcendenci materije v teoriji. Zdi se mi, da ima ekumenizem svojo možnost edino, če se utemelji na pozivu ubo- gim na duhu. Kar zadeva znanost, vam danes ne morem reči, v čem vidim strukturo njenih raz- merij z resnico kot vzrokom, kajti to bo naloga našega letošnjega razvijanja. Lotil se je bom z nenavadno pripombo, da si je treba izredno produktivnost naše znanosti ogledati glede na njeno razmerje do tega vidika, na katerega bi se znanost opirala: da o resnici kot vzroku ne-bi-hotela-nič-vedeti. Tu lahko prepoznate mojo formulo za Verdrängung, potlačitev, in Verneinung, zani- kanje, katerih funkcijo v magiji in religiji ste lahko mimogrede opazili. Brez dvoma je tisto, kar smo rekli o razmerju Verwerfung s psihozo, zlasti kot Ver- werfung Imena-Očeta, na videz v nasprotju s tem poskusom strukturne določitve. Če pa vidimo, da bi lahko bila uspela paranoja tudi zapora znanosti - vzemimo, da bi morala psihoanaliza zastopati to funkcijo - in če po drugi strani priznamo, da je psi- hoanaliza predvsem tisto, kar spet vpelje v znanstveno presojo Ime-Očeta, tu ponovno najdemo isto navidezno slepo ulico, vendar se mi zdi, da po sami tej slepi ulici napre- dujemo, in lahko vidimo, kako se nekje razplete vozel, ki naj bi bil ovira. Morda bi morali tu upoštevati sedanjo točko drame rojstva psihoanalize in v njej skrito zvijačnost, ki se poigrava z zavestno zvijačnostjo avtorjev, saj nisem jaz vpeljal formule za uspelo paranojo. Seveda pa bi moral opozoriti, da je treba incidence resnice kot vzroka na znanost gledati z vidika formalenga vzroka. In sicer zato, da bi pojasnili, da psihoanaliza, prav narobe, poudarja vidik material- nega vzroka. Tako moramo opredeliti njeno izvirnost v znanosti. Ta materialni vzrok je natanko oblika incidence označevalca, ki jo tu opredeljujem. S psihoanalizo je označevalec opredeljen kot delujoč najprej ločeno od svojega pomena. To je dobesedno karakterna poteza, ki specificira kopulacijski označevalec, falos, - kolikor se, v tem ko se pojavi zunaj meja biološkega zorenja subjekta - dejan- sko vtiskuje, ne da bi mogel biti znak, ki predstavlja partnerjev spol, se pravi, njegov biološki znak; spomnimo se, da naše formule razločujejo označevalec in znak. '■ Muzej pohištva 2 Prihranil sem seminra, ki sem ga o Imenu Očeta napovedal za I. 1963-64, potem ko sem njego- vo otvoritveno predavanje (nov. 63) zaključil z odstopom s svojega mesta na Sainte-Anne, kjer so deset let potekali moji seminarji. 11 Dovolj je, če mimogrede povemo, da je v psihoanalizi zgodovina neka druga raz- sežnost in ne razsežnost razvoja in da je zabloda poskusiti jo reducirati na razvoj. Zgodovina teče samo v spodletelih trenutkih razvoja. Poanta, ki jo lahko izrabi tudi rrcdovina kot znanost, če se hoče ogniti temu, da se je ne polasti vedno navzoča kon- cepcija, ki njen potek pojasnjuje z božjo previdnostjo. Skratka, tu spet najdemo subjekt označevalca, kot smo ga določili lani. Ta sub- jekt, ki ga nosi označevalec v svojem odnosu do drugega označevalca, moramo stro- go ločiti tako od biološkega individua kot od vsake psihološke evolucije, ki bi jo bilo mogoče povzeti kot subjekt razumevanja. To je, na kratko rečeno, funkcija, ki jo v teoriji pripisujem govorici. Zdi se mi kom- patibilna s historičnim materializmom, ki tu pušča praznino. Morda bo tu našla svoje mesto tudi teorija o objektu a. Ta teorija o objektu a je nujna, kot bomo videli, za pravilno vključitev funkcije res- nice kot vzroka glede na vednost in subjekt. Mimogrede sta v štirih načinih njenega loma, ki smo si jih ogledali, prepoznali ena- ko število označitev in analogijo z njihovimi imeni, ki jih najdemo tudi v Aristotelovi fizi- ki. To ni naključje, kajti ta fizika je še kako zaznamovana z logicizmom, v katerem je še mogoče čutiti okus in modrost izvirnega gramatizma. J'j^vZ-j. -'/I a:l'Juv/ tO Sla -zz:zw.rz,z-i Ali bo obveljalo, da se nam mora vzrok kazati v tolikšnem številu, da bi se lahko natanko polimeriziral? Cilj tega raziskovanja ni zgolj v tem, da izrabite prednosti elegantnega pristopa na področjih, ki kot taka uhajajo naši pristojnosti. S tem mislim na magijo, religijo, celo znanost. Njegov cilj je prej ta, da vas opomni, da se morate kot subjekti psihoanalitične znanosti upirati skušnjavi vsakega od teh načinov razmerja do resnice kot vzroka. Vendar ne v tistem smislu, kot boste najprej razumeli. Magija je za nas skušnjava samo, kolikor njene karakterje projicirate na subjekt, s katerim imate opraviti - da bi ga psihologizirali, se pravi, da bi ga napačno spoznali {méconnaître). Domnevna magična misel, ki je vedno misel drugega, ni stigma, s katero bi druge- ga lahko etiketirali. Prav toliko velja za vašega bližnjega kot za vas same: ker je v na- čelu že najmanjšega učinka ukazovanja. Z eno besedo, zatekanje k magični misli ne razloži nič, saj je treba razložiti prav njeno učinkovitost. Religija pa je prej zgled, ki mu ne smemo slediti, ko vzpostavljamo neko družbeno hierarhijo, kjer se ohranja tradicija določenega odnosa do resnice kot vzroka. Posnemanje katoliške Cerkve, ki se reproducira vsakič, ko v družbi vznikne raz- merje do resnice kot vzroka, ker postavlja določene pogoje komunikaciji, je še posebej groteskno pri neki psihoanlaitični Internacionali. Ali moramo reči, da se v znanosti, za razliko od magije in religije, vednost komuni- cira? Treba pa je vztrajti pri tem, da to ni samo iz navade, ampak zato, ker logična for- ma, dana tej vednosti, vključuje modus komunikacije kot tistega, ki sutirira subjekt, ki ga implicira. To je prvi problem, ki ga postavlja komunikacija v psihoanalizi. Prva ovira njeni znanstveni vrednosti je to, da na njenem delovnem področju zanemarijo razmerje do resnice kot vzroka, in sicer z njenega materialnega vidika. Se bom za sklep spet vrnil k točki, s katere sem danes krenil: delitvi SLibjekta? Ta točka je vozel. Spomnimo se, kam ga odmota Freud: k manku materinega penisa, kjer se razkrije narava falcsa. Subjekt se tu razdeli, nam pravi Freud, glede na svoje razmerje do real- nosti, pri čemer hkrati vidi, kako se tu odpre brezno, proti kateremu se bo oklopil s fo- 12 bijo, na drugi strani pa ga bo prele - predmet glasbene sociologije je ravno njuno inherentno protislovje. Zato glasbena sociologija ni možna, če hoče ostati glasbena: v njeno notranjost je ves čas vpisana njena zunanjost, lahko se dogaja le kot veda o družbenem razkolu. Družbeno mesto, na katerem stoji glasba, pa je v grobem najprej opredeljeno s ti- sitm, česar v njej ni, kar je v njej odsotno. Če skušamo tu napraviti nadaljnji korak v ra- zumevanju gesla o razrednem boju v glasbi, bi lahko izhodišče postavili takole: glasba je najprej opredeljena kot področje izvzeto iz družtjenih konfliktov in antagonizmov, to- rej prav izven razrednega boja; razredni boj, ki lahko sicer opredeljuje celoto družbe, sem ne seže; deluje le tako, da je tu odsosten. Mesto glasbe - bolj kot mesto drugih umetnosti, v katere se zmeraj vpisuje določena družbena vsebina - se torej najprej po- nuja kot mesto sprave onstran antagonizmov, vsaj eno mesto krhkega konsenza in soglasja. Glasba se najprej ponuja kot univerzalna govorica, razumljiva vsem mimo razrednih meja, govori srcu, ne umu, in zato seže onstran ideoloških in vsakršnih dru- gih zarez. Vse ljudi nagovarja z univerzalno enotujočo potezo - demokratično, kolikor zahteva le občutenje, ne pa posebnih umskih sposobnosti - ustvarjajoč videz organ- ske skupnosti, homogenega in v zadnji instanci harmoničnega občestva. Obenem je kot brezkoristni, nefunkcionalni objekt, ki se ga ne da pripeti na nobeno referenco, po- stavljena kot glasnik transcedence, povzdignjena nad tostranost in posvetne skrbi in razprtije kot sekularizirana teologija. Izmed vseh umetnostnih zvrsti je za to funkcijo toliko primernejša, kolikor se je ne da prijeti za besedo in v njej ne morejo biti očitno grobi ponaredki družbene resnice, kod denimo v literaturi, slikarstvu ali filmu. Skeptici- zem ji ne pride zlahka do živega. Postavljena na to posebno mesto je tudi znanilec skupnosti, reprezentant kolektiva - okoli glasu, ki je prvi znak življenja, se konstituira samonikla skupnost, ki ji pripadaš že kot poslušalec, pasivni sprejemnik. Tej funkciji še toliko lažje ustreza, ker je sama ponavadi kolektivna, zahteva delitev dela in ujema- nje in tako ves čas predoča model samorasle skupnosti v malem. Zanimivo bi bilo ugo- toviti, koliko že to minimalno organizirano skupnost praviloma konstituira vodja (reci- mo dirigent), koliko tako rekoč spontano poraja potrebo po vodji, ki naj uglasi kolektiv in poskrbi za harmonijo. Že osnovni dispozitiv glasbene skupnosti ponuja hvaležno ilu- stracijo za freudovsko množično psihologijo. Po drugi strani pa je tudi samo notranjo glasbeno fakturo mogoče dojeti kot strategijo razrešitve protislovij v zaokroženi formi: konflikt je skoznjo vzpostavljen in obvladan, glasba se giblje proč od tonike, da bi se naposled lahko k njej povrnila, odmik v disonanco se izteče v konsonanco, osnovno celico vsega glasbenega oblikovanja predstavlja ABA. Vse te plati se iztekajo v neko opredeljenost glasbenega mesta, ki bi jo s psiho- analitičnim terminom najlažje poimenovali družbena fantazma. Tako kot je v analitični teoriji fantazma vselej fantazma spolnega razmerja, se pravi uspelega srečanja, sklad- 32 nega dopolnjevanja moškega in ženskega spola, tako je družbena fantazma predvsem fantazma uspelega razrednega razmerja, organske skupnosti brez razcepa in antago- nizma, mesto sprave in premirja, zaceljene celote.^° »Kot jokajo revne stare ženske na tujiti porokahi, tako je konsumirana glasba večna tuja po- roka za vse.« (str. 226) Glasba kot ta permanentna tuja poroka je prav nekje drugje realizirano spolno in razredno razmerje, na katerem lahko participiramo toliko kot revne starke na tujih po- rokah. Glasba, pravi Adorno, obenem sama zavzema mesto utopije, ki jo obljublja. Prav kolikor je fantazmatski objekt par excellence - transcendenten, brezfunkcionalen - se sliši kot skrunitev, če govorimo o razrednem boju v glasbi: glasba je najprej postavlje- na tja, kjer ni razrednega boja. Delež družbene fantazme je bil na določen način nujen za nastajanje velike »kla- sične« glasbe. Ideja skladne forme je šla z roko v roki s fantazmo socialnega miru in totalitete: tu nenehno prehajamo neujemljivo mejo med notranjostjo glasbenega dela, ki zahteva imanentno analizo, in njegovo socialno zunanjostjo, zmeraj smo že na obeh straneh hkrati, kolikor je fantazma konstitutivna za oboje. Adornov paradigmatski zgled je Dunaj - ni naključje, da govorimo o »dunajski klasiki« - kot utopično mesto »soglasja med grofom in kočijažem kot socialnega modela umetnostne integracije« (str. 358), kot »retrospektivna fantazma« enotnosti duha in narave, umetnosti in ljud- stva, sožitja meščanske svobode duha in fevdalne forme, katolištva in razsvetljenstva, kot enklava, anahronistični rezervat, odrešen razcepa meščanske družbe. Seveda se ta fantazma razblini, brž ko bi si jo hoteli pobllžje ogledati, a to še ne pomeni, da gre za enostavni umislek, sanjarijo, zgolj imaginarno tvorbo: njeni nasledki so bili dejanski - v glasbi recimo skoraj 150 let trajajoči primat, ki se vleče od Haydna, Mozarta in Beet- hovna preko Schuberta, Brucknerja in Mahlerja do Schčnbergove šole. Schönbergov prelom, ki je inavguriral neko nefantazmatsko, še več, anti-fantazmatsko glasbo, se je lahko dogodil le tu, kjer je bila navzočnost fantazme najmočnejša, - A nasploh je teža- va s fantazmo prav v tem, da je ne moremo enostavno zoperstaviti družbeni realnosti, ki bi v tem soočenju razodela njeno neresničnost. Kar se prikazuje kot sama oprijemlji- vost družbene realnosti nasproti kraljestvu himer, je vselej že rezultat delovanja indivi- duov, historičnih subjektov, ki so lahko delovali le skozi neko fantazmo ali v imenu neke fantazme. Zato se, mimogrede rečeno, zgodovine nikoli ne da zvesti na res ge- stae, delež imaginarnega je neodpravljiv. Fantazmatski funkciji glasbe se le navidez zoperstavlja časovna dialektika (v nas- protju s pogledom, ki fascinira ravno z inertno težo svoje prezence, ki nas ravno »fiksi- ra«) in glasba kot časovni potek je ravno minevanje samo, neujemljiva in neustavljiva v svojem toku. Fantazma pa je »po svoji naravi« ravno fantazma ustavljenega časa, suspenza časovnosti, upočasnitve, točke zastoja, naposled fantazma prostora brez časa.'^ Glasba je v tem pogledu neke vrste obrnjena fantazma, redukcija prostora na čas, ki pa je ravno intimna časovnost zavesti - prostor, ki se ne razteza in zato na- govarja posameznika od znotraj.''^ Kot taka pa je v svoji fantazmatski funkciji še uspešnejša: sublimni objekt je notranji objekt, neraztezni objekt, ki ne pade v prostor, neujemljivi, minljivi, vselej izmikajoči se objekt. Sama lahko »zavzema mesto utopije, ki jo obljublja«, ker je že v njeni strukturi na delu dialektika obljube in odloga, najavljajoče se in izmikajoče se utopije. Zato je lahko sublimni objekt v najvišji meri: kolikor je že iz- gubljen, naznanjajoč se kot že izgubljen. Glasba je lahko aura, ki se je odcepila od objekta, ravno kolikor je aura že vselej izgubljena aura (in Adornove očitke slovitemu Benjaminovemu spisu bi se dalo interpretirati prav v tej smeri: da mehanična repro- dukcija ne razbija aure kot avtoritete neposredne prezence niti se ji ne zoperstavlja, temveč da, nasprotno, šele reprodukcija vnazaj poraja auro in jo krepi, tako da njena vzpostavitev sovpade z njeno izgubo),'^ Tako kot aura je tudi vselej že izgubljena tista organska skupnost. Benjaminova Gemeinschiaft. v kateri je aura še lahko veljala: vsaka družba je neorganska in razcepljena, razpadla skupnost, ki pa se konstituira okoli mita o izgubljeni (in nekoč spet dosegljivi?) organski skupnosti. Prvi stavek druž- 33 be je; nekoč je bila (in nekoč spet bo) skupnost. Nemara je potreben vsaj ta kanček fantazme, da družba sploh lahko deluje. Glasba pa je prav v najvišji meri hvaležna opo- ra za ta kanec fantazme, zalog te nemožne izgubljene in obljubljene celote. Stoji na n.estu, ki daje konsistenco dozdevku družbene celote, prikrivajoč njen konsitutivni razcep, ki ga obenem perpetuira. MODERNISTIČNA ZAREZA Logiki fantazme stoji v analitični teoriji nasproti logika simptoma. Njuni dve v temelju različni logiki - prav v tej razliki tiči nemara jedro analitičnega izkustva - je mo- goče nekoliko shematsko predočiti s serijo opozicij: medtem ko fantazma (kot fantaz- ma spolnega razmerja) neposredno ponuja ugodje, se simptoma vseskozi drži neugo- dje - prav to neugodje sploh nažene subjekta v analizo, odprava tega neugodja pred- stavlja njegovo izhodiščno zahtevo v analizi; medtem ko fantazmo opredeljuje neka osnovna razvidnost in razumljivost, se simptom kaže ravno kot nerazumljiv, nerazber- Ijiv, brezsmiseln. kot travmatični madež, ki štrli ven iz sicer skladne celote; fantazma se ponuja kot neki scenarij brez subjekta, kot brezosebni stavek (recimo Freudov slo- viti »Ein Kind wird geschlagen»), medtem ko je simptom natanko točka, na katero je pri- pet subjekt, in prav iz tega izhaja njegova neprozornost in nerazumljivost; simptom s svojo nerazumljivostjo zahteva interptetacijo: »Simptom je sam na sebi poziv k interpretaciji, tako rekoč naravno ga dopolnjuje subjekt predpo- stavljenega vedenja, navezuje se na tisto, kar ga interpretira; simptom (se) prehiteva na poti, ki jo odpira analitično izkustvo .. .«;^^ fantazma pa je ravno nekaj, kar ne zahteva nobene interpretacije, kar se ne da inter- pretirati, možno jo je le rekonstruirati; simptom se razgrinja s svojo dinamiko, fantazma inertno vztraja v svoji statiki; simptom napotuje na neskončni proces, kjer vsak ozna- čevalec, ki ga lahko ponudimo v interpretaciji, zahteva novi označevalec v neustavlji- vem drsenju, fantazma pa je ravno moment zastoja, nedialektizabilne prezence; in če se simptom vmešča na pobočje označevalca, v neskončno igro metafore in metonimi- je, premestitev in zgostitev, je fantazma postavljena na stran objekta, ki zaustavi, fiksi- ra drsenje, ne reprezentira ničesar za nekaj drugega, s svojo fascinantno prezenco le zapolnjuje neko praznino - fantazma zato kot simbolna tvorba drži mesto realnega sredi simbolnega, »zakoni govorice«, metafora in metonimija, ne zadevajo tistega, kar je zanjo temeljno. Adornov projekt bi se dalo na kratko strniti takole: da bi glasba nehala biti fantaz- ma in bi postala simptom. Morda je to najboljši način za dojetje modernističnega prelo- ma, ki je obvladal umetnost od druge polovice XIX. stoletja naprej in ki mu je Adornovo delo v celoti zavezano. Modernistični problem je bil prav v tem, da bi umetnost ne bila več zalog sklenjene in harmonične totalitete in bi začela delovati kot mesto, kjer pride na dan zatrta resnica celote; da bi nehala biti mašilo, ki omogoča fantazmo celote - tako, da jo sama uprizarja in nadomešča in ji s tem podeljuje konsistenco, imaginarno podzidje in oporo - in bi postala madež, ki jo kali, onemogoča, meče iz tira, jo trga in namesto ugodja prinaša neznosno izkustvo, namesto subjektove enklave - bega in sprostitve - prinaša nekaj neznosnejšega od tistega, pred čemer beži. Umetnost naj postane unheimlich, razbijajoč domačnost sprevrnjenega sveta, tako da postane prava slika njegove sprevrnjenosti. Če hoče opraviti svojo nalogo - svoje etično poslanstvo, da bi izničila delež fantazme, ki podpira družbeno totalitete - mora postati nerazumljiva - kot simptom, odgovor na vprašanje, ki ga ni nihče zastavil, tujek v domačnem svetu ideologije. Brž ko bi se njegovo vsebino dalo izraziti drugače, bi nehal biti simptom. Če je bila poprej auratična umetnost znanilec izgubljene človeške domovine sredi razkla- nega sveta, je modernizem odgovor na nevarnost realizirane obljube: postati mora 34 glasnik brezdomovinskosti v lažni domovini, razklanosti sredi s seboj spravljenega sveta. Fantazma stoji na strani z ideologijo prepreženega sveta, simptom pa se kaže kot edina možnost njegove kritike. Analiza teče od simptoma k fantazmi: od začetne zahteve po interpretaciji nerazu- mljivega in mučnega simptoma teče preko procesa označevalnega dela k tistemu, kar ni moč interpretirati - fantazma je kot preostanek označevalnega dela, nezvedljivi rezi- duum, in konec analize obeleža prav sestop do »prekoračitve temeljne fantazme«. Glasba je bila zavezana ideologiji, kolikor je bila narobe analiza: za izhodišče je vzela svojo fantazmatsko razsežnost, po svoji notranji fakturi se je neposredno opirala na zakone harmonije m oblikoslovja, ki so jo podpirali, tako pa je bila vmeščena v prostor, ki je onemogočal m blokiral analizo - tako bi se nemara dalo razložiti spontani antiinte- lektualizem govorjenja o glasbi, celo panični strah pred analizo, ki se kaže v nenehnem zatrjevanju (bolj ali manj drastičnem ali prikritem), da se glasbi ni mogoče približati z besedami, da tu odpovejo vsa analitična sredstva, ali še bolj grobo, da tu ni kaj razu- meti, ampak je treba čutiti.'^ Ta drža, ki je še danes splošno prisotna in najbrž pre- vladujoča, v zadnji instanci zabrede v paradoks prepovedi nemogočega: glasbe se ne sme analizirati (vsaj preveč ne), ker se glaa^^c naposled sploh ne da analizirati. Posle- dica te naperjenosti pa je splošna razcepljenost govora o glasbi: na eni strani bolj ali manj brezobvezno impresionistično in sentimentalno govoričenje, kamor spada tudi večina kritiškega pisanja (sintagme kot: izrazna globina, poglobljen izraz, prepričljivost - neprepričljivost, umetniška dovršenost, dodelanost, širina, drznost, pretehtanost etc), to pa dopolnjuje kvečjemu še bolj ali manj pozitivistični oris nastanka določene- ga dela in bolj ali manj tavtološki opis (recimo: hitremu allegru sledi počasni adagio etc); na drugi strani pa tehnična govorica s strokovno terminologijo, ki jo razume le zelo ozek krog specialistov, - pa tudi ta se ponavadi že vnaprej odpoveduje temu, da bi se po tej poti dalo približati skrivnostni moči glasbe. Glasba je kot fantazmatski objekt začenjala tam, kjer se analiza ravno konča, zato je moral modernizem, kolikor je sploh hotel sprožiti proces analize - tokrat v najširšem pomenu, glasbene in družbene analize - napraviti korak od fantazme k simptomu, A če se poprej analiza sploh ni mogla začeti, ker je bila vnaprej blokirana, je z modernistič- nim prelomom analiza postala neskončen proces. Interpretacija modernističnega dela je neskončna, točneje, samo delo postane neskončen proces lastne interpretacije, njegova paradigma je kVork in Progress. Tekst je de iure neskončen, meje določenega dela so vselej arbitrarno zarezane,Pred enakim problemom se je znašel tudi Schönberg z radikalnim preskokom v atonalnost, recimo v času Erwartung (še pred iznajdbo dodekafonije): atonalnost, prignana do kraja, potegne za sabo tudi atemati- zem (razporeditev tem, povratek določene teme na določenem mestu v skladbi - vse to je imelo smisel le znotraj določenega harmonskega plana, odmika od tonike in po- vratka k nji," s tem tudi slovo od kakršne koli ABA forme; ali drugače rečeno (kar je druga plat istega), če je vsako sozvočje disonantno, potem ni več disonance - ta je bila disonantna le, dokler je stremela k svoji razrešitvi, ki ji jo ta glasba načeloma odre- ka. Če pa je tako, kako skladbo sploh končati? Zakaj bi bil en konec primernejši ali maj arbitraren od kakega drugega? Tudi glasba postane de iure neskončen proces in s tem strukturnim problemom se je Schönberg na različne načine ubadal vse življenje, V nasprotju s poprejšnjim antiintelektualizmom zavzame modernist principielno intelektualno, če ne kar intelektualistično držo, ki so mu jo tako pogosto oponašali. Nenehno skuša zagotoviti teorijo svojega početja (ki postane malone pomembnejša od tega početja samega), bodisi tako, da umetnostnim proizvodom dodaja še teoret- ske spise (že Schönberg je bil izjemno pomemben tudi kot teoretik, temu zgledu pa so sledili Boulez, Gage, Schaeffer in mnogi drugi; v drugih zvrsteh lahko opomnim le na ruske formaliste, Kandinskega, Brechta, surréaliste. Tel Quel, etc.), bodisi tako, da delo samo nenehno vsebuje svojo lastno teoretsko refleksijo, samo postane neskon- čni postopek lastne interpretacije. Umetnik postane svoj lastni teoretik in svoj prvi in- terpret, avantgarde pa je nujno obenem teorija avantgarde (od tod nujnost manifestov 35 etc.). Teorija postane umetnostni produl (iskrenih ali neiskrenih) namer, kakor tudi na drugi strani ne more utemeljiti dejanskega ' poslušalčevega dvoma ali vere, ne da bi padla v psihologistično past, je vendarle legitimno vpeljati koncept iskrenosti v govorno dejanje, vendar na ravni njegove definicije, njegovih pogojev možnosti, ne na ravni njegovih empiričnih pojavitev. Skratka, dejanje obljube je po definiciji iskreno. . Z lingvističnega gledališča gre pri ilokucijskih aktih - povedal sem vam že. da se \ od te pozicije vedno bolj oddaljujem - za to, da ugotovimo, kako lahko vemo, ali,, bolje, verjamemo, ali je govorec z neko ,zjavo izvršil obljubo? Ali je nujno, da, verjamemo, da je imel namen izpolniti to obljubo? Vse je navsezadnje odvisno od , tega, kako definiramo obljubo. Dokler natančno ne definiramo te besede, je mogoče i na vprašanje zveze med govornim dejanjem in govorčevo iskrenostjo dati zelo , različne odgovore. Ne zanikam pa, da sem prišel do svoje sedanje teorije, izhajajoč i iz filozofije govorice, in da ji zelo veliko dolgujem, zlasti veliko dolgujem konceptu | ilokucijskega akta, ki me je resnično fasciniral, ko sem bral Austina m Searla. Vendar moram reči, da sem si najprej prizadeval odkriti jezikovno podlago ilokucij- ' skega akta in v svoji prvi knjigi Dire et ne pas dire sem se skoraj približal poziciji i generativne semantike, ki je v globinski strukturi stavkov poskušala odkriti perfor- ' mative, ki so tem stavkom za podlago. Resnično sem si prizadeval. In to je mogoče ■ videti v moji prvi knjigi, da bi jezik vključil v teorijo ilokucijskih aktov, ki je bila, izdelana za govor. Zdaj sem opustil to upanje ali. bolje rečeno, to težnjo, toda od i prejšnje teorije sem vendarle ohranil to, da deskripcija jezika mora biti takšna, da I omogoča tudi deskripcijo izjav, se pravi, interpretacijo govora kot izvršitve ilokucij-< skega akta, saj je vendar jasno, da je mogoče zelo dobro interpretirati izjave prav v ¡ okviru teorije akcije s pomočjo koncepta izvršitve ilokucijskega akta, od lingvistike . pa lahko zahtevamo, da nam omogoči razumeti ta način interpretacije. Omenili ste ; mojo teorijo o avtoreferenčnosti. Ko pravim, da so vse izjave avtoreferenčne, kar mi ' pomeni to, da opisujejo svoje izjavljanje, potem upam, da bom s tem pojmom lahko ' pojasnil, zakaj nas tako mika interpretirati izjave kot ikolucijske akte, V teorijo o ■ avtoreferenčnosti je mogoče vključiti tudi teorijo o izvršitvi ilokucijskega akta, če si ! ravno želimo govor interpretirati s pomočmo pojma ilokucijskega akta, kar pa se mi nikakor ne zdi nujno. Sicer pa me k polifoniji ni pripeljala kritika ilokucijskih aktov, ampak prej | narobe. Moja polifonična koncepcija pomena in smisla ne vključuje v pomen zname- i nja za ilokucijske akte. Za pomen so bistveni samo različni glasovi izjavljalcev. ' Vendar teh izjavljalcev ne določam na ravni govora, zato jim tudi ni mogoče pripisati ' ilokucijskih aktov. Pomena čisto preprosto ni mogoče konstituirati s pomočjo mar- kerjev za ilokucijske akte. Upam, da to, kar pravim, ni zgolj naknadna racionalizacija , tega, kar počnem, saj sem se prej, prav narobe, nagibal k temu - in to težnjo je' mogoče opaziti v nekaterih mojih člankih - da različne izjavljalce postavim kot i i 68 avtorje ilokucijskiti aktov. Tako sem vpeljal izjavljalca, ki zatrjuje, izjavljalca. ki ukazuje itn. Pozneje pa sem spoznal - najbrž bi do tega spoznanja moral priti že prej - da je naravnost nesmiselno in celo nemogoče izjavljalcu pripisovati ilokucijske akte, in polifonična teorija - tudi če ne more ovreči teorije o ilokucijskiti aktiti - vendarle latiko pokaže, zakaj v pomen m potrebno vključiti markerje za ilokucijske akte. V svojih poznejših člankih in knjigah ste kritizirali in celo opustili pojem ilokucijskega akta. ki se mi v tej zvezi zdi zanimiv prav zato, ker ste ga definirali kot avtoreferenčen. Kaj torej pomeni za pojem avtoreferenčnosti dejstvo, da ste opustili ilokucijski akt? Ali je mogoče pokazati, da pojem avtoreferenčnosti ni povezan izključno z ilokucijskim aktom? Pojem avtoreferenčnosti sem ohiranil, ker smisei izjave tudi zdaj razumem kot des- kripcijo njenega izjavljanja, pri čemer ta deskripcija nakaže različne glasove, ki v tem izjavljanju pridejo do besede, zato ne vidim razloga, zakaj bi ta pojem opustil. Problem torej m v avtoreferenčnosti, pač pa v tezi, ki sem jo prej večkrat zagovarjal, da je smisel izjave v tem, da izjavljanju pripišemo določeno juridično vrednost. Priznati moram, da se mi doslej ni posrečilo, da ta problem, ki je nedvomno povezan s problemom ilokucijskega akta, umestim v svojo sedanjo teorijo, zato vam o tem ne morem povedati nič določnejšega. Kako bi znotraj polifonične teohje govorice pojasnili lapsus? Če iztiajamo iz polifonične teorije, če torej sprejmemo, da izjava s samo realizacijo določene stavčne strukture že izraža več glasov, potem ni težko razumeti lapsus kot zgled, kjer se v isti izjavi izražajo različne "psifiološke« instance. Freud je na zgledu lapsusa pokazal, kako se lafiko prek nepravilnosti m napak izražajo različne psifiolo- ške instance. Zdi se mi, če se prav spomnim Freudovega teksta, da se to še posebej jasno pokaže pri gramatikalniti nepravilnostih. Teorija o polifoniji pa si prizadeva pokazati hkratni soobstoj različnih glasov tudi v povsem pravilni, korektni izjavi. Drugače rečeno, pomaga nam razumeti, zakaj se lahko različne psihološke instance izrazijo v neki izjavi, ne da bi pri tem prišlo do kršitve jezikovnih pravil. Vendar je mogoče pokazati, da način, kako se v izjavi kaže nezavedno, nikakor ni nujno povezan z jezikovnimi nepravilnostmi. Tu si sposojam za zgled Lacanovo analizo "ekspleti- venga ne«. Ne vem sicer, na kateri Lacanov tekst aludirate, lahko pa rečem, da se strinjam s samo idejo v zvezi z »ekspletivnim ne«, se pravi, z .>eksplitivnim ne« kot zgledom za motnjo znotraj korektne izjave. Morda se ne bi strinjal s to specifično analizo »ekspletivnega ne«, vsekakor pa bi se strinjal z mislijo, da je lahko tudi pravilen stavek protisloven. Izraz »protislovno« torej ni nujno povezan z deformacijo gramti- kalno korektnega stavka. Teorija o polifoniji izhaja ravno iz predpostavke, da se lahko v isti izjavi izražajo različna gledišča, ki so lahko med sabo celo protislovna. Ta teorija je celo kompatibilna s freudovsko. kolikor nasprotuje prepričanju, da se v izjavi izraža en sam glas, ki ga moramo pripisati enemu samemu govorcu, ki bi bil zmožen govoriti samo eno, tj. prepričanju, ki je ravno v nasprotju s tistim, kar nas je naučilo Freudovo obravnavanje lapsusa. Če je lahko protislovna tudi tista izjava, ki ne krši gramatikalno korektne stavčne strukture, ali ne bi mogli reči, da je ta protislovnost, ki |o dopušča sama jezikovna struktura, le druga stran tistega, čemur ste rekli nemožnost avtokorekcije? Rad bi poudaril, da je biti nepošten veliko teže, kot si ponavadi mislimo. Besedo nepošten jemljem zelo široko, ne gre za grobo laž, ki sama na sebi ni večji teoretski 69 problem. Znotraj govorice obstaja namreč zelo veliko možnosti in načmov, kako se izda tisto, kar naj bi ostalo skrito. S tem seveda nočem reči. da se te možnosti zmeraj tudi izrabijo. To bi bilo namreč ravno tako neutemeljeno misliti, kot je neutemeljeno misliti, da zato. ker se nam ni posrečilo razbrati v dani izjavi nobeniti skrititi namer, takih namer tudi m bilo. Vse. kar si polifonična teorija prizadeva pokazati, je, da se govorec veliko teže skrije za svojo izjavo, kot ponavadi mislimo, oz. prizadeva si pokazati, kako ga izdajajo najrazličnejše sledi, vpisane v njegovo izjavo. Ravnokar ste omenili, kako se v izjavi kaže tisto, kar naj bi ostalo skrito, to pa |e tudi eden od problemov, s katerim se ukvarjajo različne koncepcije o implicitacijah, V cem se vaša koncepcija implicitacij oz, sous-entendus, kot jim pravite, loči od Griceove koncepcije, kakršno je razvil, denimo, v svojih predavanjih o logiki konverzacije? Nekaj časa sem se zelo opiral na koncepcijo, ki je sorodna Griceovi, se pravi, poskušal sem pojasniti implicitacije - vendar nisem uporabljal tega izraza, pač pa sem jim rekel sous-entendus, kot ste omenili - izhajajoč iz ti, »diskurzivnih zako- nov«, ki so do neke mere sorodni Griceovim konverzacijskim maksimam. Še zmeraj mislim, da se mora semantika, če hoče pojasniti smisel izjave, zatekati k pojmu implicitacij, kajti smisla izjave ni mogoče zadovoljivo pojasniti zgolj s stavčnim pomenom. Danes pa skušam doseči dvoje: po eni strani čim bolj omejiti zatekanje k implicitacijam, saj obstaja nevarnost, da se bo ta pojem spremenil v nekakšen obliž za vse rane. Jasno je namreč, da zgubimo vsak znanstveni kriterij, če implicitacije nastopijo kjer koli in kadar koli, torej vsakič, ko po drugi poti ne moremo priti do zadovoljive deskripcije smisla izjave, Semantiki so se po mojem danes znašli v podobnem položaju kakor chomskijanci pred petimi ali šestimi leti, ko so prišli do spoznanja, da lahko s pomočjo transformacij pojasnijo vse, kar je znamenje, da teorije ni več mogoče falsificirati, Chomskijanci so bili zato prisiljeni, da transforma- cijam najprej omejijo področje veljavnosti, na koncu pa so koncept transformacij popolnoma opustili. Mislim, da smo v podobnem položaju tudi v semantiki, še zlasti, če bi vsako poljubno semantično teorijo utemeljevali na diskurzivnih zakonih in implicitacijah, zato mislim, da bi morali uporabo obeh pojmov veliko bolj nadzoro- vati in morda jih bomo nekega dne zamenjali s čim bolj ustreznim, tako kot so storili tudi chomskijanci s pojmom transformacij. Moj drugi cilj pa je - kolikor se mi za zdaj še zdi neogibno opirati se na implicitacije in diskurzivne zakone - da jih navežemo na bolj splošno semantično deskripcijo. Zdi se mi, da koncepcija izjavlja- nja, ki sem jo opredelil kot »gledališko«, omogoča pojasniti in natančneje obmejiti to opiranje na implicitacije m diskurzivne zakone. Govorec ali govoreči subjekt ima namreč v skladu s to koncepcijo dve različni možnosti, da nekaj pove: na eni strani ima možnost, da se identificira z izjavljalcem, tj, z vnaprej danim položajem, na drugi pa lahko postavi na oder, če smem tako reči, več različnih izjavljalcev, s katerimi se ni prisiljen identificirati. Interpretacija izjav torej mora upoštevati to distinkcijo med govorcem in različnimi izjavljalnimi gledišči znotraj njegove lastne izjave. Za konec pa še tole vprašanje: Ali lahko vidimo v polifonični teoriji, kolikor sploh še upošteva implikacije, prizadevanje, kako pojasniti vpis ali vštetje naslovljenčevega sklepanja v samo govorčevo izjavo? S tem vprašanjem ste spet načeli problem, o katerem doslej še nisem veliko govoril ali pisal, Polifonična teorija, kot sem rekel, opredeljuje smisel izjave s pomočjo različnih glasov, ki jih pripisuje več izjavljalcem in ki so vsi namenjeni sprejemniku ali naslovljencu te izjave. Doslej pravzaprav še nisem govoril ne o naslovljencu ne o nagovorjencu, ki je govorcev nasprotek v izjavi. Tu gre za področje, ki je ostalo v teoriji, ki jo zdaj razvijam, za zdaj še prazno in ki ga bo treba v prihodnosti vsekakor še zapolniti. Zame je pomembno to, da govorec, v trenutku, 70 ko govori, konstruira tudi podobo svojega nagovorjenca. Tu še ne ločujem med naslovljencem in nagovorjencem, ker te distinkcije še ne morem utemeljiti. Največ, kar latiko danes rečem, je, da ne morem govoriti, ne da bi tikrati v svoji izjavi in prek nje na neki način že posredoval podobo tistega, na katerega se naslavljam. Kon- strukcija sogovornika je mogoča na podlagi specifičnega interpretacijskega postopka ali sklepanja, ki ga kot govorec morem opraviti, če naj bodo moje implici- tacije, natančneje, implicitacije, ki so vpisane v mojo izjavo, sploti razumljive. Govo- rec torej vsiljuje svojemu sogovorniku podobo, ki mu jo narekuje njegov lastni diskurz. Vprašanje pa je seveda, na kakšen način integrira v svojo lastno izjavo tudi nasprotno stran, namreč strategijo sogovornikovega dekodiranja implicitacij, ki jiti prinaša njegova izjava. Mislim, da o vprašanju načinov, kako Integrira sogovorni- kovo sklepanje v okvir svojiti lastniti diskurzivniti strategij, ne bi mogel povedati kaj več kot to da gre tu za pomembno in obsežno raziskovalno področje, ki ga bo treba v pritiodnosti vsekakor temeljito obdelati. ■ Prevod avtoriziranega pogovora z Oswaldom Ducrotom profesorjem na Ecole des Hautes Etudes en Sciences sociales, ki ga je februarja 1986 za Probleme imela Jelica Šumič- Riha, Prevedla: Jelica Šumič-Riha 71 Za materialistično teorijo književnosti DIDAKTIČEN NAČRT Zdi se, da je refleksija o umetnosti, od takrat, ko je »umetnost« pridobila avtonom- ni ideološki status, ujeta v depresivno alternativo: ali idealistični obskurantizem ali vul- garnost, ki se izdaja za materializem. Boljši misleci, ki so lafiko prebrali preroška zna- menja, ki so lebdela nad umetniškimi polji, so morda prispevali k temu, da je ta pretira- na poenostavitev postala resnična zato, ker so se odmaknili od subjekta in ga prepu- stili šolskim aparatom, ki se ukvarjajo z družbeno reproducijo, in tržnimi preokupacija- mi umetniške kritike. Tisti, ki so bili dovolj drzni, da so se z nasprotnikom spopadli na njegovem terenu, so doživeli tako usodo, ki prav nič ne spodbuja podobnih poskusov. Lukács je morda obče znana izjema, toda samo zato, ker je zaradi svojega enkratnega dosežka, vzpostavil je namreč paradigmatski zgled za obe hkrati izključujoči se alte- rantivi, isto usodo doživel dvakrat. Kljub teoretski moči, ki mu je omogočila obskuranti- stično skušnjavo zamenjati z nostalgijo po zgubljenih izvirih, ki v času Teorije romaria ni zvenela tako reakcionarno, kakor deset let pozneje, in kljub intelektualni pretanje- nosti, ki ga je vodila k spodbijanju konservativnih vrednostnih sodb iz Realizma našega časa, s presenetljivim analitičnim vpogledom, ki je dokaj neustrezen za celotno stereo- tipno ekonomijo eseja, pa je te dosežke, zaradi zvijačnosti zlih lokalnih duhov, še zme- raj plačal tako, da so ga promovirali v vnaprej določeno žrtev krepkih ropaželjnih aka- demikov na obeh straneh. Drugi, kot Bahtin in Benjamin, po tem, ko jih je svetovna zgodovina po dolgem času dohitela, se v zadnjem ali zadnjih dveh desetletjih ponovno pojavljajo na obrobju akademske industrije kot novo odkrite kolonije, ki so kot surovin- ski viri in teoretska eksotika podvržene brezobzirni eksploataciji; spet drugi, kot Ado- rno, so dobili etiketo trdih (hard boiled) teoretikov, ki domnevno izkoriščajo posveče- ne umetniške vrednote za tihotapljenje svojih neizpodbitnih avtonomnih »filozofksih« interesov. Univerzitetna Doktrina njihovi teoretski produkciji ni mogla dati večjega komplimenta, v pričujočem eseju mi gre za omejen, t,j., zgolj teoretski cilj: predlagati hočem ma- terialistično branje zelo uveljavljene in v bistvu idealistične Ingardnove fenomenološke teorije literarne umetnine; drugič, reaktivirati hočem Bahtinovo kritiko klasičnega lin- gvističnega strukturalizma. Ta esej, gre namreč za poskus teoretske arheologije, po- skuša osamiti odgovore, ki sta jih ti dve teoriji dali na vprašanje, ki ga nista postavili: vprašanje subjekta. Moj namen je potemtakem političen: obravnavati hočem presenetjivo zgodovinsko potezo, da teoretizacije umetniškega fenomena spontano težijo k idealizmu. Za razu- mevanje tega, zakaj se zdi materializem na tem področju nekako odmaknjen, je dovolj, če vzamemo dobesedno stari romantični kliše o idealni naravi večne lepote: v estet- skem fenomenu ni prav nič »materialnega« in je kot ideološki učinek nujno deležen imanentne »večnosti« vsake ideologije (ta je večna vse dotlej, dokler traja), »Substan- ca«, ki ustreza nekemu artefaktu, je dejansko njegova najbolj »idealna« razsežnost: vsaka teorija, ki se ne odloča za varianto platonizma in se ne drži substance, se mora končati v nekakšnem simplicizmu 18. st. Tu je zopet uporabna Marxova 1. Teza: »Zato 72 dejavno stran abstraktno v nasprotju z materializmom razvije idealizem.« To je razlog ¡ našega ponovnega branja Ingardna. Moj predlog materialistične teorije se začne prav ■ z idealno ali »platonistično« stranjo: razložiti ideološke metianizme njenih novih vari- : ant; ta naloga zahteva teorijo ideologije kot materialne sile. Ta teorija je implicitna v ' marksistični tradiciji; postala je eksplicitna z Althusserjevim konceptom ideoloških aparatov, toda še vedno bolj kot globalna mtuicija, ki ji manjkajo teoretska orodja za uveljavitev. Mislim, da moramo ta orodja poiskati v sodobni refleksiji o govorici. To je tudi razlog mojega ponovnega branja Bathina: ne samo da je anticipiral meje lingvistič- nega strukturalizma, ki jih bo strukturalistična metoda dosegla šele trideset, štirideset let pozneje, ampak je bil tudi med prvimi, ki so razvili odločilne motive, ki jih materiali- stična analiza še vedno samo poskuša konceptualizirati na podlagi specializiranih re- gionalnih raziskav, ki so popolnoma potopljene v spontani idealizem lingvističnih ali | semiotičnih znanosti in njihovih filozofskih korelativov. 1. ! Najprej bom skušal interpretirati Ingardnovo leorijo konstitucije estetskega \ objekta' s termini materialistične teorije, ki je minimalistično opredeljana kot tista, ki ; vztraja na primatu označevalca nad označencem. Moj neposredni in specifični namen ; je izdelava konceptualnega aparata, ki bo omogočil terminološko premestitev - od "konstitucije estetskega objekta« k »produkciji (družbeno, zgodovinsko določenega) ; estetskega učinka«. Menim, da je za ta namen najbolj pertinetna Ingardnova razlika med umetnino, shematično m ne-celo. in estetskim objektom, katerega celotnost izhaja iz procesa ak- ; tualizacije, ki je sama odvisna od svojevrstne estetske drže njenega subjekta (bralca, ' v primeru literature). Če ta specifični estetski postopek znotraj Ingardnove teorije pomena lahko us- • pesno opišemo kot "Stabilizacijo intencionalnih faktorjev« (pomenskih enot) in še bolj splošno, kot zapolnitev belin, ki jih predstavlja shematična struktura umetnine (koncu- \ je se s konstitucijo quas/-realnosti) - pa je v subjektivnifi pogojiii takega postopka te-, žava, ki se ji je Ingarden izognil na kulturalističen in nekako elitističen način, prek alibi- ja o ustrezni kulturni izobrazbi, ki bralcu omogoča prevzemanje specifične estetske ; drže. Čeprav lahko ostane implicitna specifikacija pravilne estetske drže, ki jo je vpeljal : Ingarden, ali negativistična (prepoved zunaj estetskih stališč, kot so filozofska, zgodo- , vinska ali preprosto sentimentalna) ali tavtološka, vendarle menimo, da je njen kon- i cept zgodovinsko legitimen vse dotlej, dokler pripada momentu l'art pour l'art v zgodo- : vini zahodne umetnosti, \ Na eni strani ima ta moment ključno vrednost, kolikor označuje končni korak v progresivno avtonomizacijo področja umetniških praks, ki določajo naš sodobni (ideo- loški) pojem "Umetnosti", na drugi strani pa zato, ker avtonomija umetniške sfere iz- haja iz razvoja kapitalistične družbe, in govoreč strukturalno in v althusserijanskih ter- minih, iz koincidence družbene dominante z ekonomsko določitvijo (koincidence, ki družbeno-ekonomski proces osvobaja od njegovih pred-kapitalističnih zunaj ekonom- skih (= ideoloških) posredovanj) - smo upravičeni, da larpurlartistični pojem umetnine obravnavamo kot razumno abstrakcijo^ m Ingardnovo teorijo kot eno od njenih možnih konceptualizacij, ki je izjemna zaradi svoje stroge filozofske utemeljitve. 2- I Vprašanje bralčeve drže do literarne umetnine je zelo specifična instanca sploš- ; nega problema subjektivnosti v govornih praksah. Z marksističnega stališča, se je | tega problema klasično lotil Bahtin v Marksizmu m filozofiji jezika^; v drugem delu dru- ] gega poglavja Jezik, govor in izjava, Bahtin kritizira strukturalistične lingvistične teorije ' 73 (sileptićno jih imenuje »abstraktni objektivizem v jezikoslovju«) in predlaga protislovno tetično serijo, ki jo lahko povzamemo takole: Teza 1. a. Sinhroni jezikovni sistem ne ustreza nobenemu realnemu momentu v druž- benem in zgodovinskem obstoju jezika. b. tak sistem obstaja samo s stališča subjektivne zavesti naravnega nativnega govor- ca. Teza 2. a. Znotraj subjektivne jezikovne zavesti (naravnega nativnega govorca), jezik ne obstaja kot modus normativnega sinhronega sistema; b. tak sistem je abstrakcija, proizvod refleksije o jeziku. Ti tezi se medsebojno izključujeta, toda na strukturiran način. Medtem ko si 1. b in 2. a eksplicitno nasprotujeta, pa jukstapozicija 1. a in 2. b samo potrjuje razliko med objektom vednosti in realnim objektom, ki jo je nedavno poudarila althusserijan- ska epistemologija. Vendarle pa »jezik« kot objekt vednosti ne more biti izdelan brez naslednje osnov- ne predpostavke: da obstaja specifično »stališče«, s katerega se zdi, da je jezik sin- hroni sistem; in to stališče se vpisuje znotraj sistema (e. g., s shifterji kot »Jaz«, »ti« itd.) Jezik se brez te radikalne predpostavke o tej njegovi inherentni možnosti, da se subjektivira, ne more znanstveno konkretizirati. To pripelje do presenetljive ontološke izbire: jezik ni popoln, ni totalnost, razen če ne predpostavimo instanco, ki se vpisuje v mrežo njegovih elementov, iz katere se zdi, da je totalnost; toda zadostuje že to, da se ta instanca videza postulira, da jezik je totamost. Zdi se, da videz, ko gre za vprašanje jezika, predhodi in je pogoj bivanja. Ta ontologija ima določeno vrednost za analizo ideološkega diskurza; presenetlji- va točka, ki pa jo nekako slepo prenaša strukturalna lingvistika in se je celo Bahtinova kritika dejansko ne dotakne. Ne-tematizacija te ontološke točke po mojem izhaja iz implicitne ambicije klasične lingvistike (in zdi se, da ta orientacija prevladuje vse do sodobne chomskyjanske teorije), da jezik obravnava kot ideološko nevtralni medij ko- munikacije. Implicitni model naravnega jezika je torej sodobni nacionalni jezik. Ta ideološka predpostavka (naturalizacija zgodovinskega proizvoda razrednega boja) je paradoksno epistemološki predpogoj za konstitucijo ligvistike kot znanosti. Njena funkcija je analogna vlogi pojma »abstrakno delo« v politični ekonomiji: tudi ab- straktno delo je zgodovinsko proizvedena abstrakcija, ki je »dejansko« resnična samo za delovni proces na kapitalistični način; toda četudi je dobesedno »resnična« samo za ta specifični način produkcije, je ključ" za analizo vseh družbenih formacij in je os- novni pojem, s katerim se je klasična politična ekonomija lahko vzpostavila kot zna- nost. v nadaljevanju bom pokazal, da je vzpostavitev na videz nevtralnega medija druž- bene komunikacije najpomembnejše sredstvo ideološkega generiranja družbene to- talnosti, v brezrazrednih in razrednih družbah privzema različne oblike in se tudi razli- kuje glede na specifične strukture različnih razredno-dominiranih družbenih formacij. Nastop vladavine vladajočega razreda vedno spremlja vsiljevanje ustreznih ideoloških posredovanj razrednega gospostva. Buržoazno gospostvo je specifično označeno z uvajanjem univerzalnega in obveznega šolskega aparata in s prvim poskusom v zgo- dovini uvajanja pismenosti med delovne množice: »naravni« jezik je torej vsiljen kot nacionalni književni jezik.^ Nacionalni jezik je zgodovinski proizvod, prevladujoči način družbene integracije, ki ustreza kapitalističnemu načinu produkcije in je torej »instrument« razrednega gos- postva. Je osnovni demokratični način družbenega gospostva, zgodovinski odgovor na protislovno ideološko nalogo, ki je bila vsiljena buržoaznemu vladajočemu razredu: kako zagotoviti homogenizacijo družbenega polja, brez vsiljevanja vladajočega ideolo- škega diskurza religioznega ali mitološkega tipa. Na eni strani teži buržoazno gospo- stvo k ohranjanju heterogenosti družbenih diskurzov, balkaniziranih v lokalnih struktu- 74 rah gospostva, podedovanih od predkapitalističnih načinov družbene integracije (kot družina, spolno gospostvo); na drugi strani pa se buržoazno gospostvo ne more vsiliti brez osnovne homogenizacije družbenega prostora. Te protislovne naloge - homoge- nizacije, ki upošteva regionalno diskurzivno heterogenost - se običajno loti z vsiljeva- njem nacionalnega jezika kot splošne matrice medsebojne prevedljivosti (heterogeni- h) lokalnih diskurzov. Nacionalni jezik je torej medij ideološke integracije in sredstvo razrednega gospostva natančno v tisti meri, v kateri se zdi ideološko nevtralen; njego- va navidezna nevtralnost je pogoj za njegovo dejansko učinkovitost v razrednem boju vladajočega razreda, 4. Lingvistični postopek pa s tem, da svoj objekt osvobaja od ideološke razsežnosti, v tem mehanizmu sodeluje; njegov takojšnji učinek je osamitev v čisti abstrakciji prak- tične učinkovitosti ideologije v liku nativnega govorca-poslušalca. Subjektna instanca, katere dodajanje totalizira drugače necele lingvistične objekte, punktualno reprezenti- ra ustvarjalno moč ideološke iluzije.'^ To je abstraktna reprezentacija, zato ker njeno protislovje (cf. 1 .b vs. 2.a) predsta- vlja samo formalni aspekt diskurzivne konfliktnosti v konkretnem ideološkem razred- nem boju. Kljub temu pa je pravilna abstrakcija zato, ker obsega dve konstitutivni di- menziji »buržoaznega načina diskurzivne produkcije«; to, kar govorec (v smislu 2.a) doživlja kot svobodo govora, se poslušalcu vsiljuje kot obvezna sistematičnost ideolo- škega vesolja (v smislu l.b): zato ker - razumevanje« (ideološke) izjave pomeni, da sami sebe podvržemo njem specifični »racionalnosti«, t.j., da pogoltnemo njene (ideo- loške) predpostavke. Subjektna instanca v konkretnem komunikacijskem procesu, distribuira svoje protislovne momente na dveh skrajnih točkah svojega toka, na naslovnika in naslo- vljenca. Saturacijska iluzija popolnega komunikacijskega koda na obeh koncih dobi pozitiven aspekt: smiselna komunikacija je nemogoča, če oba partnerja komunikacije ne predpostavita celovit in ne-dvoumen sistem komunikacijskih sredstev. To je iluzija, toda nujna in skupna iluzija. Obravnavamo jo lahko kot nuklearno instanco ideološke- ga posredovanja družbene integracije.'' 5. Subjektna instanca je s svojo dvojno iluzijo (sistem svoboščin) saturacijska točka vsakega (regionalnega ideološkega) diskurza; podpira nujni videz v marksovnem smislu^ in je torej conditio sine qua non vsake diskurzivne prakse. Rečemo lahko, da subjektna instanca reprezentira znotraj danega ideološkega diskurza »objektivno« mesto (v družbeni strukturi), iz katerega se ta diskurz izjavlja ali se lahko Izjavlja,^ Ker predpostavljam, ne da bi to podrobneje obdelal, da deluje pri vzpostavljanju družbene- ga mesta ideološki diskurz kot konstitutivna komponenta, predlagam tale razmislek, ki zadeva koncept družbene strukture: Če je subjektna instanca konstitutivna za vsak diskurz, potem njena specifičnost zadostno opredeljuje posebni (ideološki) značaj danega diskurza. Subjektno instanco potemtakem lahko upoštevamo kot ideološki vpis družbenega mesta, ki ustreza danemu diskurzu; nadalje, lahko jo obravnavamo kot specifično ilu- zorično točko, ki je konstitutivna za to družbeno mesto. Medtem ko se družbena struktura lahko in dejansko tudi se totalizira s stališča vsake njene subjektne instance, pa se »za sebe«, ker se te totalizacije medsebojno iz- ključujejo, ne more konceptualno totalizirati, Z drugimi besedami: vsaka totalizacija družbene strukture je že del svojega objekta; produktivna instanca totalizacije je del svojega proizvoda. Vsaka totalizacija družbene strukture je potemtakem »deformira- na« ali »zainteresirana«. 75 v razsežnosti ideološkega posredovanja družbene integracije se družbena struk- tura lahko potemtakem konceptualizira kot mreža subjektnih instanc, ki podpirajo spe- cifične ideološke iluzije; čeprav je vsaka od teh instanc instanca totalizacije, pa njiho- va zbirka, tudi če reprezentira družbeno strukturo »kot celoto«, ne more biti takoj tota- lizirana. Vsak koncept družbene totalnosti je potemtakem že ideološko posredovan in ustrezno zapleten v razrednem konfliktu. 6. Sedaj se lahko vrnemo k našemu začetnemu problemu, ki zadeva estetski učinek. Če Ingarden postavi vprašanje estetske drže s stališča bralca, lahko mi izhajamo iz nasprotne perspektive in rečemo, da se drža opira na specifični način interpelacije, s katero se sam literarni tekst naslavlja na bralca. Ideološka interpelacija ima nasploš- no subjektivacijski učinek za posameznika, na katerega se naslavlja'°: v lingvističnih terminih, naslovljencu predlaga »točko koincidence« izjave in procesa izjavljanja in ga vabi, da se tja postavi. »Subjektivacija« je tedaj v tem, da naslovljenec hkrati s tem, ko eksplicitno in »zavestno« zagotavlja dojemanje izjave, implicitno in »nezavedno« sprejema tudi kraj, s katerega se ta izjava lahko izjavlja (vsaj ko gre za »posrečene« ideološke interpelacije). V naši terminologiji na tej točki tvegamo nemotivirani premik, toda ta evolucija al- thusserijanske teorije ideologije se lahko zdi arbitrarni bricolage samo dotlej, dokler Althusserjev pojem Ideološke interpelacije, vjaj v njegovi klasični obliki, ostaja bolj ab- straktna indikacija pravilnega razumevanja kakor popolna konceptualna elaboracija, V naslednji digresiji bom torej skušal konkretizirati splošni althusserijanski pristop tako, da ga bom povezal z rezultati filozofske analize govornih dejanj, kot so bili klasično obdelani v delu J, L. Austina.^^ Epistemološke konstitutivna operacija teorije govornih dejanj je izločitev perfor- mativne razsežnosti govornih praks, ki so paradigmatske umestljive, ker so določene izjave zmožne, da izvršijo govorne »akte« s tem, da jih imenujejo (kot »Obljubljam«, »Ukazujem«), Ta pragmatična učinkovitost ni privilegij izjav, ki eksplicitno razglašajo svojo performativno naravo (Austinovi »eksplicitni performativi"), ampak splošna zna- čilnost govornih praks; Austin je potemtakem vpeljal pomembno razliko med tem, kako govorec misli izjavo (kot ukaz, grožnjo), kar je ilokucijska moč izjave, in rezultatom, ki ga ilokucijski akt dejansko proizvede, kar je perlokucijski akt (poslušnost, zastrašeno- st). Nadaljna raziskava je kmalu usmerila pozornost na določeno dvoumnost, ki je tes- no povezana z ilokucijsko močjo izjave. Predlagam, da v ilokucijski dvoumnosti kot specializirani instanci vidimo temeljno in ireduktibilne dvoumnost človeške komunikacije nasploh. Performativna učinkovitost govornega dejanja je njegova zmožnost, da strukturira izjavno situacijo^"', natančneje, ilokucijska meč izjave odloča o pravilnem načinu njenega »razumevanja« in torej strukturira subjektivna razmerja dejavnikov, ki so vpleteni v komunikacijski proces. Zaradi inherentne ilokucijske dvoumnosti, je ta struktura kljub temu taka, da se vplete- ni subjekti ne morejo konstituirati brez dvoumnosti. To je takoj očitno vsaj s stališča naslovljenca, ki nas tu, ker imamo opraviti z vprašanjem ideološke interpelacije, edini zadeva.^" Če se ta strukturna dvoumnost, v skrbnem analitičnem pregledu, kaže dokaj jas- no, pa je iz vsake dane empirične (»vsakodnevne«) situacije praktične odsotna. Jezi- koslovni postopki poskušajo razložiti »praktično« enoumnost tako, da se sklicujejo na konvencije, kontekst itd.; zdi se, da je to zgolj pseudo-rešitev, saj se konvencije, kon- teksti itd., prav iz iste snovi; ta prijem govorno dejanje interpretira tako, da Implicitno domneva, da druga kontekstualna govorna dejanja, ki eventualno konstituirajo »kon- vencijo«, ne bodo zastavila prav takega problema v zvezi s svojo dvoumnostjo. 76 Praktično transparence ćloveškiti odnosov moramo potemtakem obravnavati kot epistemološke legitimen problem. Tu bom zagovarjal tezo, da je ta praktična enoum- nost vsakdanje komunikacije glavni ideološki učinek, dejansko Ideološki učinek, ne- posredna posledica individualne podvrženosti ideološki interpelaciji, to je, individualne subjektivacije. V posebnem procesu (ideološke) komunikacije posameznik na katere- ga je naslovljena izjava, postaja njen naslovljenec tako, da se postavi na strukturno »mesto« iz katerega je to posebno izjavo mogoče »razumeti«, to je, iz katerega se kaže kot smiselna, transparentna, ne-dvoumna. To strukturno instanco pravega »ra- zumevanja« izjave proizvajajo in kažejo performativna sredstva govorice.'^ Gre za de- monstracijo praktične moči govorice, razvitja tistega, kar postane zadnji vir ideološkiti praks: strukturirajoča moc jezikovnega samonanašanja, ustvarjalni vpliv čiste reflek- sivnosti jezika. Govorec izvrši neko dejanje s samim imenovanjem svoje izvršitve v živi prisotnosti prve osebe - in torej ustvarja performativno iluzijo o transparentnosti in enoumnosti. Ta performativna iluzija je odločilna strukturna instanca ideološke inter- pelacije: 1, je samo - evidentna: izjava je lahko nejasna, problematična itd., a vsebuje vsaj ta posamezni element samotransparence; 2. je samo-potrjujoča: o sporočilu lah- ko razpravljamo ali ga razumemo, toda govorcu moramo »priznati«, dokler gre za deja- nje, ki je prav imenovanje samega sebe, da ga tudi dejansko izvršuje tedaj, ko pravi, da ga izvršuje, če naj komunikacija traja, mora naslovljenec dovoliti, da ga ujame perfor- mativna iluzija. Sedaj lahko predlagamo tole opredelitev ideološkega mehanizma interpelacije: ideološki mehanizem subjektivacije naslovljenca izkorišča strukturno dvoumnost ko- munikacijske situacije tako, da premesti to dvoumnost z njenega strukturalnega vzro- ka, ilokucijske moči izjave, na specifična torišča ideološko pertinentne problematike; ta premestitev hkrati sestoji iz performativne iluzije in polja ideološke problematike. Se pravi: če ilokucijska moč izjave »obljublja« in je naslovljenec »prisiljen«, da jo razume kot tako, tedaj je ideološko pertinentno vprašanje njena »Iskrenost«; če je izjava kon- stantiv (trditev) ali verdiktiv (sodba), potem je njena ideološka mera njena »ustreznost«.'^ 7. Če naj se vrnemo k našemu predmetu, predlagam tezo, da lahko Husserlovo teori- jo pomena''' razumemo kot dokaj ostroumen opis subjektivacijskega učinka diskurza, ki pa noče izpeljati nujnih koncpetualnih posledic. Dober zgled za ta dvojni moment je način, kako Husserl obravnava osebni zaimek »jaz«, »bistveno priložnostni izraz«, kot ga imenuje. Na eni strani trdi, da lahko pomen {Bedeutung) te besede izpeljemo samo iz živega diskurza in njegovih intuitivnih podatkov; če ne vemo, kdo je to besedo napi- sal, je tuja svojemu normalnemu pomenu. Husserl obravnava tu »vsakogaršnjost« besede »jaz« kot oviro za njen polni normalni pomen.Toda na drugi strani poudarja, da je zaimek »jaz« prav zaradi te »vsakogaršnjosti« univerzalno učin- kovit znak: »Prav zato, ker vsak, ko govori o sebi, reče jaz, je ta beseda univerzalno operativna indikacija {Anzeigen) tega dejstva.« To je seveda protislovno, toda obe trditvi nekako držita. Husserl noče priznati obeh trditev in izpeljati njunih nujnih konsekvenc zato, ker noče sprejeti tega, da govo- rec, ko reče »jaz«, že govori znotraj subjektne iluzije. Tak sklep bi spodbil husserlovski pojem transcendentalne subjektivnosti, ker bi peljal v koncept »subjektivnosti« kot učinka materialnosti diskurza. Zaimek »jaz« označi »vsakogaršnjo vsakogaršnjost«, dokler se ta »vsakdo« razu- me znotraj mreže diskurza; iz istega razloga, zaradi katerega je univerzalen, je tudi »praznina«, ki mora biti zapolnjena z referenco na diskurzivni kontekst. Na ta način je beseda »jaz« deležna strukturne krožnosit performativne iluzije, je celo njena punktu- alna zgostitev, saj je glavna značilnost te iluzije, da subjektivira: ko posameznik reče »jaz«, je že subjekt, toda ni subjekt, dokler ne reče »jaz« (ali govori z mesta, s katere- 77 ga lahko reče »jaz«). Ko posameznik reče »jaz«, samega sebe subjektivira, toda su- bjektivira se pod pogoji, ki jih vsiljuje specifična diskurzivna situacija; toda nejgovo iz- rekanje »jaz« je konstitutivni moment same te diskurzivne situacije, ki določa »po- men« te izjave. Obe Husserlovi trditvi sta torej resnični in peljeta v sklep, ki za fenome- nološki projekt ni sprejemljiv: da je zaimek »jaz« ustrezni izraz transcendentalnega su- bjekta - in da lahko izraža transcendentalno subjektivnost zaradi same »priložnostno- sti«, ki ga naredi za radikalno pomanjkljiv znak. Bolj koncizno in bolj paradoksno: za- imek »jaz« je veljaven izraz vsaj za tisto, kar je pri transcendentalni subjektivnosti transcendentalno. To seveda pomeni močan vdor mundanih diskurzivnih podatkov (kontekst, situacija, mesto) v najdragocenejše dosežke fenomenološke redukcije in ruši sam njen projekt. Husserlova aporetična obdelava besede »jaz« se zdi abstraktno univerzalen opis osnovnega mehanizma, na katero se opira imenentno univerzalna zahteva vsa- kega partikularnega ideološkega diskurza; gre za dokaj ustrezen opis, ta mehani- zem mora biti abstrakten, če naj izpelje svoje univerzalne pretenzije. Seveda »intuitivni podatki« »živega diskurza«, ki v vsakem danem trenutku tvorijo meso tega postopka, so v naši perspektivi prav družbeno in zgodovinsko specificirane posebne iluzije, im- perativi itd., dane ideologije. Pomembno pa je tole: če naj posameznik »razume« ideo- loški diskurz in svoje mesto v njem, če se hoče (ideološko) »samo-razumeti«, mora abstraktni mehanizem subjektivacije nujno dopolniti z ideološkimi komponentami pre- ostanka subjektivacijskega diskurza; to dela avtomatično, takoj ko privzame subjek- tivno pozicijo; ko torej posameznik samega sebe vzpostavi kot »razumevajoči in sa- morazumevajoči« subjekt, je v ideološki iluziji. Ni subjektivacije brez subjektne iluzije. Ta razprava pelje k tem sklepom, ki zadevajo naše sedanje ukvarjanje s fenome- nološkimi estetikami: estetsko podjetje ima subverzivni učinek v ideološkem diskur- zivnem polju zato, ker ga obravnava »pogojno«; ta subverzija pa je vendarle notranje omejena, saj deluje v ideološko že izoblikovanem prostoru, kjer jemlje za samoumevno vsaj njegovo osnovno ideološko premiso. Ingardnova fenomenološka terminologija se zdi posebej posrečen izraz te dvojne narave estetskega podjetja. Vzemimo bolj očiten zgled: ingarden trdi, da so objekti, ki so konstituirani z aktualizacijo umetnine, »čisto intencionalni« in da je razultirajoča realnost quasi-realnost. Priznava torej estetski suspenz ideološke norme o adekvatnosti diskurzivnih formacij. To, česar se estetska subverzija in Ingardnova teoretična obravnava ne dotakneta, je diskurzivni pogoj ideo- loškega kriterija, mehanizem, ki ga producira kot nujni učinek - ki je v primeru kriterija adekvatnosti subjektivacijska iluzija »konstantivne« (ali »verdiktivne«) vrste. Ideolo- ško obzorje (ali meja), ki je skupna obema, estetiki in fenomenološkemu projektu, je nekritična podrejenost osrednjemu ideološkemu mehanizmu - subjektivacijski iluziji. 8. Estetska interpelacija je torej interpelacija v svoji čisti abstraktni formi, ki razkrije temeljni ideološki mehanizem v njegovi splošnosti, in ne nekaj, kar pripada tej ali oni partikularni ideologiji. Ta osvoboditev, saj »ideologije nasploh« ni, ima subverzivni uči- nek v vsakem posebnem ideološkem podjetju. To vodi k pozitivnemu konceptu sodo- bne avtonomije umetnosti in k njeni a-socialni naravi - saj taka subjektna pozicija, kot jo zahteva estetsko oblikovani tekst, znotraj družbene realnosti ne more najti opore ni- kjer drugje, kot v umetnini sami. To omogoča tudi pozitivno ovrednotenje zgodovinske vloge ideologij l'art pour Tarta: avtonomizacija estetskega vodi k ideološki utemeljitvi umetnosti na sebi sami kot svoji ideologiji. Kako lahko literarni artefakt hkrati doseže subjektivacijsko iluzijo (ker brez iluzije ne bi bil diskurziven) in jo istočasno subvertirá (ker brez subverzije ne bi bil umetniški estetski fenomen)? Na to vprašanje bomo lahko odgovorili, če bomo Ingardnovo teori- jo re-interpretirali na podlagi Bahtinovega osnovnog apojma - polifonije literarnega teksta. Medtem ko se ideološki diskurz s strani njegovega interpeliranca, idealno, pre- 78 vzema v celoti in brez vsakega »ostanka«, pa bo rezultat ingardnovske »aktualizacije« lahko »estetski objekt« kot totalnost, ki pa vendarle nikoli ne bo popolnoma izčrpala »umetnine« same. Dialoska ali multi serialna narava umetnine je materialna opora In- gardnove dihotomije »umetnina/estetski objekt«. »Multi-serialnost« je temeljna za vsak umetniški tekst kot umetniški fenomen. Vendarle pa jo je treba raziskovati in concreto v vsakem partikularnem artefektu, saj je ne smemo razumeti kot pojem, ki naj bi tekmoval z izrabljenimi poskusi definiranja »večnega bistva umetnosti«: večnega bistva umetnosti ni zato, ker predvsem ni nobe- ne večne umetnosti. Najvidnejša »multi-serialna« poteza v pred-moderni literaturi je napetost med ideološko »podlago«, na kateri se določeno delo konstituira, in »zahtevo umetniške forme«; ta napetost privzame dramatično formo v zgodovinskih realizmih, zaradi njihovega nerešljivega problema »tendence v umetnosti«, Z modernizmom, kjer se umetniška praksa utemeljuje na sami umetnosti kot ideologiji, multi-serialnost pri- vzame bolj sofisticirane forme: dober primer so Baudelairove poemes en prose, kjer so meje »narativnega« v konfliktu z zahtevami po »subjektivni obarvanosti«; v nasprotni perspektivi, Flaubertovo boleče ukvarjanje z umetniško formo, ki je v nasprotju z za- htevami »realistične« naracije, že poseduje razpoznavno moderni ton, Z »retro« princi- pom post-modernizma multi-serialnost postane eksplicitno znotraj-estetska, v bistvu gre za »dialog« med preteklimi umetniškimi formulacijami (»stil«) in samo postmoder- nistično formo njihove »obnove« v sedanjosti: z eliptično formulo, postmodernizem ni nič drugega kot tavtološka potrditev sedanjosti prek ponovnega prilaščanja preteklosti (svoje lastne preteklosti). Proces aktualizacije umetnine lahko shematično predstavimo, če predpostavimo, da ga sestavlja minimalni niz dveh protislovnih in nepomirljivih ideoloških diskurzivnih serij. Bralec tedaj -aktualizira« tekst tako, da se sam podredi ideološki interpelaciji enega od diskurzov, m samo enega naenkrat. Aktualizacija umetnine je torej rezultat subjektivacije bralca. »Umetnost« umetniškega postopka je v tem, da bralcu ne omo- goča, da bi se ujel v samo eni od koeksistirajočih diskurzivnih serij, t.j., v ohranjanju dialoškosti teksta: subjektivacija se nadaljuje kot nihanje med medsebojno izključujo- čimi se načini ideološke interpelacije. Če izvršeno subjektivacije označimo z »1« in spodletelo z »O«, potem lahko bralni proces shematično predstavimo kot nihajoči par- cours teksta: Mesto interpelacije, označeno z »1 «, deluje kot označevalna »točka« in torej ima vlogo »označevalca, ki zastopa subjekt za drug označevalec«'^: v Lacanovem zapisu deluje kot S,, subjektivirajoči »gospodar-označevalec«, ki »povezuje skupaj« verigo drugih označevalcev (Sg) in proizvede njihov »pomen« - ne da bi sam imel kakršenkoli pomen, ker je že sama njegova funkcija izčrpana s pomenjanjem pluralnosti Sj za su- bjekt, ki se »podpisuje« pod S,, Umetniški tekst, to, kar deluje kot Sj, je prav točka »spodletele« subjektivacije, naš »0«: to, kar ima v multi-serialnem tekstu smisel, torej ni serija, ki ji pripada S, (naš »1«), ampak nasprotno, druga serija, Subjektivirajoči ; označevalec promovira torej druge, konfliktne, serije v pomenjujoče verige označeval- | cev in torej blokira konsumacijo označevalne iluzije v svojih lastnih diskurzivnih seri- I jah. Subjekt literarnega diskurza je s to vrsto subjektivacije avtomatično izključen iz serije svojih subjektivacij; subjekt doživlja konstitutivno iluzijo, toda ne tudi ideoloških učinkov, ki nastopajo v drugih serijah. Tako subjekt niha med (vsaj) dvema protislovni- ma serijama, posnemajoč iluzorične interpelacijske učinke, a nikoli ne doživi narcistic- ne zadovoljitve, ki je drugače lastna ideološkim diskurzom. Iluzija se nikoli ne konča - a tudi nikoli ni konsumirana. Subjekt je nenehno »v izgubi«. Neprestano se giblje po bi- 79 i namem prostoru »O - 1 «, dejansko pa ne doseže nobene od njegovih skrajnih točk: z logičnimi termini, nobene od diskurzivnih serij ne more nikoli imeti za »resnično« (»1 «) ali »neresnično« (»O«). Multi-serialni literarni tekst lahko shematske predstavimo s tral'om, ki ga definirata mejni vednosti O - 1. Estetski učinek, ki se običajne zgodi na koncu branja, je tedaj v tem, da se utrdi- jo iste vrednosti na obeh koncih tekstualnega traku; njihove koincidenca bi še vedno ustrezala tipični ideološki zahtevi po »dokončni resnici«: 1 ... O O ... 1 Toda, takoj ko na tak način deformiramo trak (združimo 1 -1 in O-O), zgubimo same možnost odločanja e tem, kje do te koincidence pride, zgubimo kakršnokoli možnost distribucije »resničnih« vrednosti sploh: dobimo Moebiusov trak. Arbitrarno lahke po- stavimo (ideološko) zahtevano koincidenco na vsako presečišče Moebiusovega traku, toda tega presečišča nikoli ne moremo uveljaviti, sicer zgubimo sam estetski objekt. To vsepovsod prisotno in vedno-izginjajoče presečišče je topološka determinacija In- gardnovega »subjekta v resnični estetski drži«, žrtve estetskega učinka. Estetski objekt je torej »totalnost«, ki jo sestavljajo delne zgube in zgrešene iluzije: to, kar ga spremeni v zaprto totalnost, je Moebiusov tip deformiranosti, ki je sama možna le s po- močjo vsake posebne punkualne zgube, ki raste do popolne in končne zgube teksta kot objekta, do izključitve umetnine same. To, kar »izpade« in torej omogoči konstitu- cijo »estetskega objekta«, je objekt sam, al; z Ingardnovimi termini, »umetnina«. Zaradi konkretizacije naše konceptualne sheme, se lahko spomnimo, da si različ- ne doktrinarne ideologizacije umetniških praks prizadevajo reducirati razliko med umetnino in estetskim objektom in da je uspela umetniška realizacija prav v spodlete- losti tega (spontano ideološkega) smotra. Realistične doktrine hočejo obnoviti »res- nični objekt« z redukcijo estetskega objekta na »resnični« svet; modernisti poskušajo nasprotno operacijo - absorbirati »objektivno« v »estetsko«; končno, post modernisti poskušajo »objektivizirati« sam estetski videz (njihov zunaj-estetski »objekt« m nič drugega kot pretekli »estetski videz«).^° 80 Koncept estetskega učinka bo potemtakem izhajal iz fenomenološke konstitucije j estetskega objekta, toda stopil bo onstran njegove fascinantne dimenzije in valoriziral j razliko, ki jo vzpostavlja sama ta konstitucija - razliko med estetskim objektom in umetnino. Umetnina kot materialna opora estetskega objekta in horizont možne arti- kulacije je natančno tisto, kar se zgubi v aktu aktualizacije. Potemtakem ostaja na strani "družbene strukture« in kaže, da je vsaka diskurzivno konstituirana družbena realnost, in ni nobene druge, samo quas/-realnost. Rastko Močnik Prevod: Janko Zlodre ' Roman Ingarden, Das Uterahosche Kunstwerk, Max Niemeyer, Tübingen 1965 (prva izda- ' ja 1931 ); Erlebnis, Kunstwerk und Wert. Max Niemeyer, Tübingen 1969. Пе Literary Work of Art, ' Northwestern University Press, Evanston 1973, ^ V marksovskem smislu: »eine verständige Abstraktion«, Grundrisse..., Dietz Verlag, Ber- ■ lin 1974, str, 7: angleški prevajalec Martin Nicolaus ima «a rational abstraction». The Penguin j Edition, str, 85, I ^ Mihail Bahtin (V, N, Vološilov), Marksizm i filosofija jazyka. Priboj, Leningrad 1929, Mar-, xism and philosoptiy and Language, Seminar Press, New York and London 1973, ; Marxov termin; cf, Grundrisse. Uvod, Metoda politične ekonomije, slov, prev. Delavska enotnost, Ljubljana 1985, str, 36, ^ Za konkretni študij pogubnih učinkov kolonialne vzpostavitve literarne metropolitanske j kulture nad koloniziranimi oralnimi in njihovo literarno reprezentacijo, cf, Abdul Jau-Mohamed, j ■•Sophisticated Primitivism in The Synchretion of Oral and Literal Modes in Achebe's Things Fall j Apart", Ariel, vol, 15, št, 4, Oktober 1984, ^ Klasično elaborirana z marksovsko topiko »zgodovinske maškarade«; v 18, Brumaire, j Marx prepričljivo piše o »strasteh in iluzijah«, ki so potrebne za integracijo revolucionarnega gi-; banja, i ^ Ta prehod z ravni jezika na raven diskurza je nekam prehiter Možna nadaljna elaboracija ; bi lahko izrabila Ghceovo teorijo komunikacijskih intenc, če bi jo preobrnila. Prva in dejansko , edino trdna točka, iz katere izhaja naslovljenec pri svojem dekodiranju izjave, je dejstvo, da je \ soočen s komunikacijskim obnašanjem. To je, prepozna lahko, da se določeni pomen - intenca i (Griceov i,|) ponuja njegovemu prepoznavanju zato, da na naslovljenčevi strani proizvede dolo- i čen učinek (Gricejeve /3): to, kar se torej takoj izpolni, je govorčeva intenca, da naslovljenec pre- j pozna njegov i^, to je, /„, ki ga Strawson upravičeno obravnava kot tisto, kar je nujno treba dodati < izvirnemu Griceovemu nizu intenc /\_з. Če sedaj naslovljenec hoče nadaljevati s svojim dekodira- 1 njem in se napotiti od do i^ in morda se končno odloči, da izpolni /3, mora že od samega za- ' četka pristati na to, da Í, obstaja, kakršenkoli že je, in da se izraža s samo izjavo, ki jo bo dekodi- ral, Naslovljenec torej mora, pa čeprav formalno, priznati obstoj in izraznost primarne govorčeve • intence -predpostaviti mora subjektno instanco, Cf, Griceov in Strawsonov esej v; Ttie Philo-1 sophy of Language, J. R, Searle ed,, Oxford University Press 1971, ] ^ »,.. blosser Schein, aber ein notwendiger Schein« Grundrisse, str. 409. Angleški prevod '. ima; »a mere illusion, but a necessary Illusion.«, str. 509. j ^ Ta različica nam omogoči nadaljnjo elaboracijo v smislu Lukácsevega koncepta možne 1 zavesti, ki jo lahko pripišemo specifičnim strukturalnim pozicijam znotraj tistega, kar Lukacs : predpostavlja, da je družbena »totalnost«. i '° Cf. Louis Althusser, Idéologie et appareils idéologiques d'Etat, Ideologija in estetski uči- > nek, CZ, 1980, ; ' ^ J, L, Austin, Performative-Constative, v; The Philosophy of Language, J, R, Searle ed,. Ox- '-. ford University Press 1971, How to Do Things with Words. Oxford University Press 1976, ' Damo lahko trivialni zgled: izjava kot »Pomnil me boš« je lahko ali obljuba ali prav tako, j ali še celo prej, grožnja, 1 '3 Presenetljivo je, da pet Austinovih »razredov izjav, ki so klasificirane glede na njihovo ilo- 1 kucijsko moč«, nekako ustreza Jakobsonovi shemi »jezikovnih funkcij«, ki ustrezajo »konstitutiv- I nim faktorjem vsakega govornega dogodka« (ct. Roman Jakobson, Linguistics and Poetics, v: St- ! y/e in Language, Th, A, Sebeok ed„ The Technology Press of MIT and John Wiley and Sons ' 1960); 81 (Odsotnost ilokucijske moči, ki ustreza Jakobsonovi »poetični funkciji«, bi bila lahko filozofsko relevantna), Ilokucijska moč izjave torej strukturira kompleks »govornih dogodkov« z določanjem njihove dominantne funkcije in nadaljnjim specificiranjem te funkcije, Naslovljenec je bolj ali manj vedno soočen s takim vprašanjem: Kaj on(ona) misli s tem? kako naj jo razumem? itd. Ta situacija je drugačna na strani govorca, kjer privzema formo nas- protja med tistim, kar hoče reči ali misli, da reče, in tistim, kar dejansko reče - nasprotje, ki se ustrezneje obravnava s psihoanalitskimi termini; znotraj marksistične teorije se k temu problemu lahko pristopi s konceptom ideološke samo-mistifikacije. Prav ta notranja logika ideološkega procesa omogoča Austinu, ki te problematike ideolo- ške analize eksplicitno ne obravnava, da promovira pravilno dojemanje izjave kot eno od konsti- tutivnih komponent ilokucijskega akta, Ilokucijski akt ni veljaven, če ne »zagotavlja razumeva- nja« - to je, ukaz lahko ubogamo ali ne, to je za vprašanje njegovega perlokucijskega učinka, toda ni veljaven ukaz, ni veljaven ilokucijski akt, če ga ne razumemo kot ukaz. Radikalni zgled je lahko dejanje obtožbe. Če me nekdo obtoži, da sem agent mednarod- ne zarote, se lahko branim tako, da skušam dokazati, da obtožba ni zasnovana na dejstvih. Toda ko to počnem, že sprejemam veljavnost, če že ne legitimnost, samega dejanja obtožbe, S svojo obrambo sem pokazal, da pravilno razumem dejanje obtožbe in ga torej potrdil, pa naj je pravilna ali ne, V specifičnih kontekstih, kot so stalinistični procesi, ta minimalna opora ilokucijskega ra- zumevanja lahko pripelje do viktimizacije nedolžnih subjektov. Ta mehanizem izraža popularno mnenje: »Morda res ni tuj agent, toda nekaj mora biti proti njemu, ker ga oni (= Država) obtožujejo in se poskuša brantii.« Družbene institucije ne bi delovale brez podpore množične vere, s katero »ideje« (vtem primeru: performativna iluzija) postanejo »materialna sila« zgodovine. Kot je bilo poudarjeno predvsem v Philosophische Untersuchungen: bralec naj si ogleda Izjemno analizo J. Derridaja, La voix et le phénomène, PUF, Pariz 1967, posebej str, 98 et passim. Tu predpostavljam Derridajevo interpretacijo, toda z drugačnim pogledom na Husserlovo teorijo, 1^ Isto stališče zavzame tudi Hegel v Fenomenologiji duha. Svetovna zgodovina po Heglu izvršuje »spekulativno sodbo« na aporetičnem protislovju med posebnostjo subjekta (»Jaz...) in dejansko prepoznano univerzalnostjo njegovega predikata (,»,,, je vsakdo«) tako, da se po- sebni subjekt (Kralj) prepoznava z diktumom »L'Etat, cest moi.« Ta obrat za Hegla konstituira absolutno monarhijo; za nas pa je to cinična ironija konstitucije državljana vsake Države, Upo- števati moramo, da je Heglov postopek nasproten Husserlovemu vrednotenju. Pri Heglu je na si- gurnost vezani element (mundani priložnostno-kontaminirani element v Husserlovem žargonu) tisti, ki progresivno zlomi abstraktno univerzalnost predikata (ki ga Husserl obravnava natančno kot »pozitivno« stran, ker je izraz transcendentalne subjektivnosti). Heglova implicitna filozofija jezika je veliko bližja sodobni obdelavi v analitični filozofiji jezika, kot pa Husserlova pozicija, ki na vseh »performativnih« potezah jezika izpelje fenomenološko redukcijo. Cf. eksplicitno trditev v Filozofskih raziskavah, paragraf 26: »Vsi izrazi za predpise, verovanja, dvome, želje, bojazni, ukaze spadajo sem/ to je: spadajo med izraze z »bistveno indikativnim značajem.« Husserlov transcendentalni subjekt ne predpostavlja samo redukcije družbeno-zgodovinskih in eksplicitno mundanih posredovanj, ampak celo pravih subjektivnih potez jezika (Husserl je dosleden: v svo- jem popisu ne našteje samo performativov - »predpisov, ukazov« - ampak tudi propozicionalne atitude (drže) - »verovanja, dvome, želje, bojazni«): Husserlov poskus je torej enkratna reductio ad absurdum ideoloških zahtev sodobne pozitivistične filozofije jezika 82 To je Lacanova formula, ki "definira« oba, označevalec m njegov označevalni učinek, ^° Gre za jalov poskus, saj je bil njegov konceptualni tiorizont že saturiran, njegova meja pa je bila dosežena v »totalnem« delu Rictiarda Wagnerja, Adornova formula Wagnerjeve orkestra- cije -Čim več reifikacije, tem več subjektivnosti« {In Search of Wagner, Verso Editions, str. 74) srečno ustreza naši definiciji postmodernizma in lahko obetajoče razsvetli našo splošno »Mobiu- sovo shemo«. Medtem ko postmodernizem še vedno skuša obnoviti lastno umetniško (ideolo- ško) preteklost, pa Wagner isti postopek uporablja tako za zajemanje preteklosti kot sedanjosti: izvrši postmoderno operacijo na samem delu-v-izdelavi. 83 Jean-Claude Milner VRNITEV K »UKRADENEMU PISMU«* I. Spomnimo se, da v Ukradenem pismu še ne pride do zadnjega prizora, l>je bila prisiljena položiti to pismo odprto na mizo. Ker je bil naslov na vrtiu, vsebine ni bilo videti, zato je pismo ostalo ne- opaženo«. Jasno je torej, da sta naslov in besedilo na nasprotnih straneh lista. Dodati je treba še, da tudi papir najbrž ni bil enojni list, ampak dvojni, se pravi, da je pismo imelo štiri strani. To laže razberemo iz angleškega besedila kakor iz prevoda. Poe takole opisuje, kaj je minister naredil; »The letter had been turned, as a glove, inside out, redirected and reseated." Baudelaire pa je prevedel takole; »La lettre avait été re- tournée comme un gant, repliée et recachettee.«*** Težko bi se strinjali, da prevod "repliée-, ustreza inside out aW pa, kar je nesmisel, redirected (ki v resnici pomeni napi- sati nov naslov). Naj bo kakor koli že, tak prevod zgubi pomemben pokazatelj, namreč to, da lahko pri pismu ločimo zunanjost od notranjosti in ne zgolj zadnjo stran od sprednje, drugače rečeno, da pismo ni iz enojnega lista. Prav težko bi bilo namreč kar koli narediti iz takega lista, razen če ga ne bi večkrat prepognili, s tem pa bi spremenili velikost pisma, a ravno tega Dupinov opis ne dovoljuje. Če bi šlo le za preprosto obrni- tev, potem bi na prednjo stran prišel naslov, ki bi tako postal neviden, na zadnjo pa vsebina pisma, kar je seveda nesmisel. V resnici pa je prvo pismo, ki je imelo štiri strani, imelo na strani 1 naslov in pečat, na strani 4 pa vsebino. Strani 2 in 3 sta bili torej prazni oz. nevidni, ne glede na to, kako je bilo pismo položeno. Minister je pismo preobrnil; zdaj sta naslov in pečat na strani 3, na strani 2 pa je bila napisana nova vsebina ali pa je ostala prazna, zgodba nam namreč nič ne pove o tem. Strani 1 in 4 pa sta zdaj postali notranji in zato tudi ni- sta bili vidni. S tem smo tudi zavrnili ugovor Juliana Symonsa, ki v zgodovini policijskega ro- mana Bloody Murder^^ trdi, da je Dupin lahko videl le eno stran ovojnice, ki je vsebo- vala pismo, torej ali prednjo stran ali zadnjo. Dupin naj torej ne bi mogel videli hkrati naslova, napisanega z žensko roko - prednjo stran - in velikega črnega pečata - zad- njo stran. Če pa vemo, da pismo ni imelo ovojnice, ampak je bilo sestavljeno iz štirih strani, potem lahko brez težav sklepamo, da je bilo pismo položeno v košarico za pis- ma potem, ko je bilo že odprto: stran 3, ki je zdaj zadnja stran, je torej popolnoma vid- na, zato je mogoče videti tako naslov kakor tudi pečat, stran 2, ki je zdaj notranja, je obrnjena proti steni in je torej tudi ni mogoče videti, ne glede na to, ali ima ponarejeno sporočilo ali ne. Če si ogledamo zadnje, Dupinovo pismo ministru, se lahko vprašamo, na kateri strani sta bila napisana Crébillonova verza. Če je bilo to pismo po zunanjem videzu po- polnoma podobno prejšnjemu, potem je tudi ono moralo imeti štiri strani; na strani 1, ki ustreza strani 3 preobrnjenega pisma, sta velik črn pečat in naslov ministra D. Kaj pa na drugih straneh? Notranji strani sta prav gotovo prazni. Dupin ni ponaredil pisma, ki ga je vojvoda S. poslal Kraljici. Stran 4 ustreza strani 2 preobrnjenega pisma. Če je D. napisal lažno sporočilo, potem ga je Dupin moral reproducirati, saj mora biti minister, 92 kot pove sam Dupin, popolnoma prevaran. Crébillonova verza sta torej lahko le na straneh 2 m 3. Toda videli smo, da nič ne vemo o tem, ali je minister napisal tako lažno sporočilo ali ne. Čisto mogoče je, da je pustil stran 4 prazno, tako da je 4. stran kopije ravno tako prazna. Crébillonova verza sta zato lahko ali na straneh 2 in 3, ali pa tudi na strani 4. Ker torej glede lažnega sporočila ni mogoče reči nič določnega, se zdi, kot da zgubljamo trdna tla pod nogami. Če je torej res, da ne moremo trditi, niti da lažno spo- ročilo obstaja niti da ne obstaja, potem lahko to vprašanje kot tako postavimo v okle- paj. Dupin v resnici pove le to, da mora biti minister popolnoma prevaran, da ne sme odkriti resnice, preden ne odpre pisma, pri tem pa pristavi, da sta verza na »notranji strani", in če pismo nima ovojnice, potem sta to lahko le notranji strani lista, se pravi, na straneh 2 in 3, Toda na kateri strani, na strani 2 ali na strani 3? Oglejmo si, kaj pravi angleški tekst: »I just copied into the middle of the blank sheet."**** Beseda slieet pomeni prej list kakor stran, besedi ttìe middle pomenita se- veda sredino glede na višino, a nič ne nasprotuje temu, da ne bi pomenili hkrati tudi sredine glede na širino, Crébillonova verza utegneta torej biti napisana prek notranje- ga dvojnega lista, tako čez eno stran kakor čez drugo, pregib, ki natančno razdeli pol- stiha, pa je hkrati tudi njuna cezura. Tak položaj opiše namreč tudi Mallarmé in nas hkrati z anticipacijo in retroakcijo pouči o skrivnem naslovu zgodbe: »D.-jev udar ne bo nikdar odpravil naključja.Vsekakor pa je to položaj, ki preseneti percepcijo, namreč s tem, da je list preganjen in da je distih razdeljen, kar je čutno zaznavna podoba bra- tov-sovražnikov. Ravno distih je sporočilo zgodbe. O tem ne moremo več dvomiti. Med teksti, ki so tu razgrnjeni, vztraja namreč ravno ta distih. Crébillonov citat se simbolnim pismom in imaginarnim papirjem pridruži kot košček realnega. Vemo, kaj pomeni: Dupina, mini- stra in njuno sovraštvo, ki ju naredi simetrična in ju hkrati ločuje. A zdaj se moramo lotiti še njenovega smisla. Brata sovražnika. Dupina, sta le na skrivaj. Odkrito pa sta identična, enaka in tek- meca. Prav v tem je mehanizem celotne zgodbe: intersubjektivna simetrija dveh zrcal- nih sklepanj. »Svoj razum popolnoma izenačiti z razumom svojega nasprotnika,« je edina tehnika, ki si jo želi pridobiti Dupin in biti mojster v njej. A če že povezujmeo raz- glašeno simetrijo s skrivno vezjo, ki druži brata, zakaj ne bi prišli še do sklepa, da sta brata tako simbolno kakor tudi po narativni anekdoti dvojčka? Zgodba se torej opira na strukturo Menechmijev, hkrati pa na tihem ponavlja serijo drugih Peojevih zgodb, predvsem Williama Wilsona. Spomnimo se, da gre v Williamu Wilsonu za zgodbo o ra- zuzdancu, čigar delovanje nenehno ovira dvojnik, ki je vrh tega še njegov soimenjak. Zgodba se konča z ubojem: razuzdanec se lahko znebi svojega zasledovalca in nas- protnika le tako, da ga ubije. Lahko pa vidimo, da je z gledišča ministra D. dogajanje v Ukradenem pismu čisto podobno: prav v trenutku, ko misli, da je prišel do cilja, mu brat dvojček prekriža načrte. Analogija je popolna zlasti tam, kjer Dupin pripoveduje, kaj bi se zgodilo, če bi tvegal in se poskusil odkrito polastiti pisma. Tako kot William Wilson bi tudi minister ubil svoje- ga brata dvojčka. Toda tokrat se zgodi ravno narobe: Dupin premaga D.-ja in ga pahne v pekel: facilis descensus Averni.^^ Analogija se tu kaže v simetrično obrnjenem raz- merju, tudi D, bi namreč lahko rekel Dupinu, kot je rekel dvojnik Williamu Wilsonu: »Zmagal si in vdam se ti. Vendar si odslej tudi ti zame mrtev, mrtev si za svet, za nebo in za upanje! V meni si živel, in zdaj, ko umiram, glej v tej podobi, ki je tvoja podoba, kako si do kraja ubil samega sebe." Prav zato mora biti Ukradeno pismo zadnja zgodba o Dupinu^": potem ko se je maščeval svojemu bratu, edinemu, ki mu je bil enak in hkrati edini, ki mu je lahko zane- sljivo zbudil zanimanje, je ostal dokončno sam. Pravi nauk zgodbe je torej v tem, da je poslej sam Dupin okrnjen in manjši za polovico. Tako kot sfingi, potem ko ugotovi, da je njena skrivnost njena lastna nečlovečnost, tudi Dupinu ne ostane nič drugega, kot da se požene v brezno, ki nima imena, 93 * Slovenski prevod citatov iz Ukradenega pisma v: Edgar Allan Poe: Zlati hrošč, Novele, Cankarje- va založba, Ljubljana 1960, Prevod Jože Udovič, Baudelaire in vsi komentatorji po njem so v G-ju prepoznali projekta Gisqueta, 2 Guy Lardreau, ki poudarja odločilno vlogo, ki jO tudi mi prisojamo začentici D., predlaga tako interpretacijo naslova novele: the purloined letter, to naj bi bila črka D., ki je tako kot pismo prefekta, ukradeno kraljici, vidna in tikrati skrita, 3 Ta domneva se opira na tale silogizem: Ministrov brat je pesnik Dupin je pesnik Dupin je torej ministrov brat Srednji člen je očitno pesnik, toda nikdar se ne distribuira, se pravi, nikdar ne nastopa kot univer- zalen. Dejansko sta obe premisi partikularni afirmativni sodbi, ki ne distribuirata svojega predika- ta: nobena ne pove nič o univerzalnem razredu pesnikov. Temeljno pravilo silogizma pa je, da mora biti srednji člen vsaj enkrat distribuiran. To pravilo pa je v tem primeru kršeno, torej silogi- zem ni veljaven. Pri sklepanju, ki ga pripisujejo Prefektu, »vsi norci so pesniki, vsi pesniki so norci,« sploh ne gre za nič takega, preprosto zato ne, ker sploh ne gre za silogizem in ker srednjega člena sploh ni. Za srednji člen je značilno ravno to, da ne sme nastopati v sklepu, toda vsi členi iz prve propo- zicije, pripisane Prefektu, nastopajo tudi v drugi propoziciji, ki naj bi jo deducirali iz prve, V resnici je Prefektovo sklepanje preprosto konverzija. Če je napačno sklepanje, potem iz drugega razlo- ga, ne pa zaradi non-distnbutio medii. Ustrezno pravilo bi bilo namreč tole: »Noben člen ne sme nastopiti v obrnjeni propoziciji, če ne nastopa v propoziciji, ki Jo je treba obrniti,« V univerzalni afirmativni sodbi »vsi norci so pesniki« ni distrubuiran predikat, v obrnjeni sodbi pa je distrubui- ran subjekt, " R, Queneau, »Poe et l'analyse«, Bords, Paris, Herman, 1963, str, 69-80, ostro kritizira to metodo: »To je vsekakor neznanstveno stališče, še več, je način argumentacije, ki je poslal kar lepo število nedolžnih v kaznilnico ali na morišče.« Druga pripomba je prav gotovo točna, vendar je popolnoma neodvisna od pn/e. ki je veliko bc:i vprašljiva. Prav narobe, lahko bi rekli, da je sklepanje na podlagi konvergentnih indicov zelo pogosto v znanosti. Če hočemo utemeljiti njeno legitimnost, moramo postaviti klasični problem utemeljitve indukcije, Strawíson pokaže v Introduction to Logical Theory, London, Methuen, 1952, str, 261-262, da indukcijo utemeljujejo s hipotezo, da ni kaosa. Iz tega izhaja vse, z možnostjo predpostavke vred, da konvergenca ne sme preseči neke določene meje čistega naključja, Poejeva napaka je torej v tem, da je na policijsko preiskavo razširil obliko sklepanja, kakrš- nega uporabljajo znanosti. Prav gotovo moramo priznati, da v vsakdanjem življenju obstaja in- stanca kaosa, prav temu namreč tudi pravimo koincidenca, ki lahko ostane na omejenih podro- čjih neodpravljiva glede na tisto, kar zanima policijo ali sodnika, naj jo je še tako mogoče pripelja- ti do nujnosti s pomočjo fizikalnih ali kakih drugih zakonov. Toda Poejeva napaka izvira, kot smo videli, iz tega, kako razume preiskavo in kozmologijo ti- stega Eureka. Queneaujeva kritika, ki je neutemeljena tako z gledišča znanstvene epistemologi- je, je torej nezadostna tudi glede na miselni sistem, ki organizira pripoved o Dupinu, 5 Gre za R, M, Walshovo delo Conspicuous Living Characters of France. Poejev članek je bil objavljen v Grahams magazine isti mesec kakor Umor v ulici hAorgue, se pravi, aprila 1841. Spomnimo se, da je bilo tudi Ukradeno pismo objavljeno I. 1841. vendar novembra. 6 Znani so bili trije bratje Dupin in vsi trije so imeli sijajno kariero, toda samo najstarejši je bil zares politik. Opozarjamo, da je bil eden od bratov, François-Charles-Pierre Dupin, imenovan Charles Dupin, matematik. ^ Lemonier je v svoji izdaji Histoires extraordinaires, ki jo je opremil tudi z opombami, Paris, Garnier, str, 111, zapisal nekaj umestnih opazk: »Okoli I, 1829 je neki Charles Dupin imel predavanje na Sorboni o uporabi geometrije na področju umetnosti (,,,), Bil je brat Dupina starejšega, znanega politika. Začetnica ministrovega imena je ravno tako D, Poe ga je naredil za matematika, kot da bi nalašč pomešal dva brata. Sicer pa se zdi, da nas sama zgodba za hip napeljuje na misel, da gre za dva brata, matematika in pesnika,« Kot vidimo, je resnica tako rekoč pred nosom: v Poejevi kozmologiji ni namreč nikdar pomembno tisto, kar je skrito, in vsi policaji tega sveta zagrešijo isto napako, ker zanemarijo tisto, kar se jasno kaže na površini. Cf. glede tega Umor v ulici Morgue in kritiko Vidocqa. 8 Pri našem ugibanju se precej opiramo na interpretacijo Crébillonovih verzov in na to, zakaj je Poe izbral ravno ta dva verza. Se pravi, da ima za podlago notranjo organizacijo zgodbe in ne zgolj tisto, kar je na zunaj verjetno, V tem pogledu se popolnoma loči od različnih »rešitev«, ki so jih predlagali drugi, zlasti Daniel Hoffmann, Poe Poe Poe Poe Poe Poe Poe, New York, Doubleday, 1972, str. 134, ki meni, da naj bi bilo ukradeno pismo v resnici ljubezensko pismo, ki naj bi ga Kraljici poslal Dupin, ki naj bi bil prav sin ministra D, Kot čisto upravičeno ugovarja Julian Symons v Poejevi biografiji The Tell-tale Heart, London, Penguin Books, 1981, str, 235, samo besedilo ne podpre te domneve. Komentatorji pa so prav gotovo zmeraj priznavali simetrijo med Dupinom in D,-jem. Nekateri med njimi so jo poskušali pojasniti tako, da so se oprli tudi na besedo »brata«, denimo, Richard Wilbur (v Hoffmannu, ibid., str. 135) opredeli D.-ja kot »the wordly unprincipled 'brother' or do- 94 uble of Auguste Dupin«. Tu gre očitno za metaforično rabo te besede: R. Wilbur - za razliko od nas - ne misli, da sta D.in Dupin tudi v resnici brata. 9 Poe v Umoru v ulici Morgue kritizira Vidocqa. Za policijo je po Poeju značilno - to pa je tudi njena pomanjkljivost - da jo zanima samo tisto, kar je skrito, Sorodstvo med Dupinom in mini- strom je torej prav tisto, kar je v njeni pristojnosti. Sicer pa je Prefekt prav zato, ker je to vedel, popolnoma napak razumel Dupinovo ravnanje, vendar se je iz istega razloga obrnil tudi na pravi naslov. Mimogrede naj opozorimo, kako zelo je Poe čislal institucijo pariške policije. Angleška polici- ja si bo pridobila sloves šele pozneje. Spomnimo se samo na to, da je bil Scotland Yard ustano- vljen šele I, 1829. Sicer pa je za zgodovino policijskega romana kot zvrsti značilne postopen vzpon angleškega detektiva na škodo francoskega. Tja do prve svetovne vojne je kot tempelj ugledne, na znanost opirajoče se policije, nastopala prej Sûreté kakor Scotland Yard. Conan Do- yle, ki se je tako norčeval iz Scotland Yarda, je Bertillona, prav narobe, zelo cenil. Omeniti bi morali tudi A. E. W. Masona, čigar junak je Inšpektor Hanaud iz Sùrete {At the Villa Rose, 1910). Pri Agattii Cristie je zgled znanstvenega detektiva pariški inšpektor (Zločin v zalivu) in prav proti njemu je slavil zmagoslavje H. Poirot s svojimi metodami. Ali je treba reči, da ni zmagal Scotland Yard, ampak Belgijec, ki ga pogosto imajo za Francoza, Ta razvoj se zlasti lepo pokaže pri Jotinu Dicksonu Carru. V prvih romanih je junak pariški preiskovalni sodnik, g, Bencolin, ki velja za najbolj nevarnega in hkrati najbolj obveščenega človeka v Evropi, V tridesetih letih se bo umaknil genialnemu angleškemu amaterju, ki nastopa skupaj z načelnikom Scotland Yarda. Kot pričevanje nekdanje slave sameva Fouchéjev portret, ki ga je sir Henry Merrivale, ki je svoje ro- mane podpisoval kot Carter Dickson, spoštljivo obesil na steno svoje pisarne. 'O Opozorimo mimogrede na majhno napako v Baudelairovemu prevodu. Potem ko je Dupin opredelil zadevo kot »preprosto in čudno«, simple and odd. Prefekt odvrne: ■•why, yes: and not exactly that, either^. Jasno je, da se beseda either povezuje z nega- cijo: »Ce n'est pas cela non plus.« /Pa tudi to ni/. Baudelaire je v tem izrazu bržkone videl alternativni ali, zato je prevedel: »Cette expression nest pourtant exacte; l'un ou l'autre, si vous aimez mieux.« /Izraz ni čisto točen, eno ali drugo, kakor hočete,/ Drugi del stavka je odveč in celo nesmiselen, angleški izraz je ustrezno preveden že s prvim delom stavka, /Slovenski prevod je zvestejši angleškemu izvirniku: »No, res je tako, pa vendar ne natančno tako,« str 146, op, prev,/ 11 Tu moramo popraviti Baudelairov prevod. V angleščini beremo: If it were trebled, however, I could do no more than I have done, kar sem prevedel dobesedno. Baudelaire pa dvoumnost odpravi: »On la triplerait que je ne pourrais faire mon devoir mieux que je ne l'ai fait.« /Ce bi jo potrojili, ne bi mogel bolje opraviti svojo dolžnost, kot sem jo že,/ To pa je ravno interpretacija, ki jo mora izbrati priča, tj. pripovedovalec, S tem pa se zabriše čisto drugačna pomenska linija; Na tej podlagi ni več mogoče razumeti, da gre v dialogu za višanje ponujene vsote oz. za njeno končno določitev. Angleški nedoločni verbum agendi je Baudelaire zamenjal z določno glagolsko skupino: ne zgolj faire /narediti, opraviti/, pač pa faire son devoir /opraviti svojo dolžnost/. Tudi pasivna obli- ka brez dopolnila pasivnega glagola, »it were trebled«, je nalašč dvoumna. To vsoto je lahko po- trojila Kraljica, torej kupec, ali posestnik pisma, tj, prodajalec, Baudelaire pa s tem, da pasiv pre- vede z aktivom, preusmeri pozornost izključno k prvi interpretaciji, V resnici pa je ravno druga in- terpretacija tista, ki ustreza temu, kar bi rad Prefekt dopovedal Dupinu, Končno tudi razmerje med pogojnikom in glavnim stavkom ni natančno določeno, saj bi ga lahko razumeli kot možnost: »če bi se vsota potrojila, ne bi mogel narediti več«. Baudelairov prevod pa zagovarja drugo inter- pretacijo, ki pa se ravno ne ujema z višanjem ponudbe, 1^ Tudi tu se Baudelairov prevod odmika od izvirnika. Angleški tekst pravi: »/ really think, G., you have not exerted yourself to the utmost in this matter. « Baudelaire pa prevede; »Je crois réelle- ment, G., que vous n'avez pas fait tout votre possible, vous n'êtes pas allé au fond de la que- stion." /Prav res. G,, mislim, da niste storiii vsega, kar je bilo v vaši moči. Niste šli do dna tega vprašanja./ Stavek »vous n'êtes pas allé au fond de la question« je prej komentar, ne pa prevod izraza in this matter Tudi tu prevod usmeri pozornost k Prefektovemu preiskovanju, odvrne pa jo od barantanja okoli denarja. Na prvi pogled se zdi, da gre tu zgolj za prevajalcev spregled ali pomoto. Kot da bi Baudela- ire opazil dvoumnost v besedilu in jo v prevodu hote odpravil. Prav gotovo se mu je upirala misel, da bi Dupin nastopal kot nekakšen pogajalec, kar se seveda ni ujemalo z dandyjevskimi predpisi. Zato pa lahko vidimo, da se Baudelairov Dupin razlikuje od Poejevega, Morali bi citirati že pn/i stavek te anekdote; »Mais .., (une bouffée de fumèe) vous pour- riez ,.. (bouffée sur bouffée) prendre conseil en cette matière, hien? (trois bouffées de fumée),» Drugače rečeno. Dupin trikrat potegne iz pipe in tretjič puhne tri dime: mar hoče prav na ta način dopovedati prefektu, da v resnici zahteva potrojitev nagrade? Poejev izvirnik je tu spet manj eks- pliciten od prevoda, vendar ne nasprotuje neposredno naši domnevi. Baudelaire prestavi v neimi- tativne leksikalne enote tisto, kar se pri Poeju v resnici kaže kot nekakšna onomatopoija, ki se za razliko od prevoda, kjer je stopnjevanje jasno, ne stopnjuje od enega dima prek dveh dimov do treh: « Why - puff puff - you might - puff, puff - employ counsel in the matter, eh? - puff, puff puff. 95 /Slovenski prevod je spet bližji izvirniku kakor francoski: »No - pat, pat - lahko bi bili - paf, paf - poslušali koga, ki bi vam bil glede tega kaj svetoval, ali ne - paf, paf, paf,« (str, 154)/, Toda tudi v izvirniku so tri serije dimov, v tretji seriji pa trije dimi, '* L, Lacan, »Le séminaire sur la 'Lettre volee'«. Ecrits, Paris, Seuil, 1966, str, 15, Navedimo epigraf v celoti: Nil sapientiae odiosius acumine nimio, modrost ne sovraži nič bolj od pretirane prenicljivosti. Že sam epigraf je uganka, Poe ga je pripisal Senecu, vendar ga ne najdemo ne v r,,egoviti filozofskih, ne v tragiških, ne v retorskih spisih. Komentatorji še danes pri- znavajo, da jim ni nič znano o tem. Sicer pa ni čisto jasno, kakšna naj bi bila njegova vloga v zgodbi. Najprej se nam vsili interpretacija, da epigraf meri na ministra, a ta interpretacija je prav gotovo napačna, saj minister D. ni slovel po izjemni acumen, ta zmožnost je značilna le za analiti- ke, za policijo in - ne brez ironije - za Dupina. Sam pa predlagam interpretacijo, ki se opira na tekstovni indie, na rabo besede acumen v Umoru v ulici Morgue. Lahko bi sicer tudi takole sklepali; sam komentar ni nič drugega kot nekak- šna acumen. Epigraf je torej opozorilo prenecljivemu bralcu: kdor vstopi v pekel analize, naj poza- bi na vso modrost in se sprijazni z največjo odjaznostjo. Samo po sebi se razume, da se tu gibljem znotraj okvirov zgodbe. Gre za istovetno z vidi- ka fikcije. Leibniz bi namreč brez težave pokazal, da v realnosti takih istoventih reči ni. J. Lacan, ibid., str. 35. Po pravici rečeno, pismo (c) ni zamenjalo pisma (A). S simbolnega gledišča nista pismi nikoli v nobenem razmerju, sta popolnoma ločeni. Z gledišča realnega pa sta popolnoma identični, sta ena stvar. Samo s čisto predstavnim postopkom, ki se opira na podobnost in na imaginarno, se pismo (A) preobrne v pismo (C), kar pa seveda ni ne zamenjava ne odvrnitev, '* Odvrnjeno v dveh pomenih: ne pride na svoj naslov, hkrati pa samo odvrača oz speljuje stranipozornosti. Morda ni nepomembno to, da je Kraljičino pismo, spremenjeno v pismo (C), raztrgnao na dvoje. Ravno tako bi morali upoštevati tudi to, da je bilo ukradneo psimo preobrnjeno, kar najprej prepreči, nato pa omogoči, da se vrne k svojemu naslovljencu. Nenavadno pa je, da je ta besed- na igra v fransockem prevodu vidna, v angleškem besedilu pa skrita, ne da bi bila tudi zares od- sotna: glagol fo turn, ki ga Poe uporabi, ko opisuje ministrovo delo, je ravno tako povezan s to turn over, »vrniti nekaj pravemu lastniku«. 2° J. Lacan, ibid,, str, 34 *** »Pismo je bilo obrnjeno kot rokavica, ponovno preganjeno in ponovno zapečateno,« /Slovenski prevod je spet bolj točen: »Zdaj mi je bilo jasno, da so pismo otsrnili kot rokavico, da je bila notranja stran zunaj, da je bilo znova naslovljeno in znova zapečateno,« Str, 165 si,/ London, Penguin Books, 1974, str, 41, Isti ugovor najdemo tudi v Poejevi biografiji ГЛе 7e//-fa/e Heart, str, 224, **** SI, prev,: »,,, sem na sredi belega lista samo prepisal besede«, str, 167. Tako se sijajni komentarji g. Ronata iz izdaje Coup de dés prav nenavadno ujemajo z zadnjim pismom v zgodbi: »Če ne zagrešimo te napake, da štejemo verza, ki ga po sredini deli pregib, kot dva verza, (,.,) potem vidimo, da je pesem napisana na polovici možnega prostora, tj. polovici dvojne strani« Zakaj ne bi Poejeve blank sheet čisto preprosto povezali s pomočjo aso- ciacije z mallarméjevskim vprašanjem, ki ga navaja g. Ronat v Le Livre: »Mar v zameno za prazno polovico (...) kažem dvojni subjekt, ki ga daje ta spis?« ^^ Citat iz Eneide, VI, 126. Doktor je omenil, da je v njegovi izdaji dativ sverno namesto geni- tiva Averni. Dativ je tudi v boljšem rokopisu in sodobne izdaje ga na splošno sprejemajo, starejše pa so ohranile genitiv. Način citiranja, ki je zelo pogost pri anglosaških piscih, se je brežkone uveljavil v času, ko izdaje še niso popravili. Nihanje med Averno in Averni je med izobraženci že dolgo znano. Nismo še pozabili, kao domiselno ga je izrabil Phillip Mac Donald v The Rasp, prvi preiskavi polkovnika Anthonya Gethryna, Res je sicer, da je bila Skrivnost Marie Rogetove objavljena 1.1943, torej dve leti po Umoru v ulici Morgue in Ukradenem pismu, toda začetek Ukradenega pisma je glede tega vprašanja po- polnoma jasen: ta zgodba je poznejša od drugih dve primerov in dejstvo je, da se Dupin ni več po- javil. Tekst je bil preveden po; JeanClaude Milner: Retour à La Lettre volée v: Détections fictives. Paris 1985, str. 9^4. Prevedla Jelica Šumič-Riha 96 Prispevki k zgodovini znanosti ELEATSKA DIALEKTIKA INAKSIOMATIZACIJA GRŠKE MATEMATIKE Ob odmeri dometa eleatske dialektike pri aksiomatizaciji matematike v Evklidovih Elementih bomo izhajali iz preudarka, ki ga je v svojem izvrstnem delu Magic, Reason and Experience formuliral G. E. R. Lloyd, da gre namreč »tako uvrstitev osmega aksio- ma [sc. v Evklidove Elemente] kot tudi podmeno o nedeljivosti enega bržčas dojeti prav na ozadju sporov med Eleati in njihovimi nasprotniki glede celote in dela ter enega in mnoštva;"' razdelavo Zenonovega četrtega paradoksa o gibanju bomo v celoti oprli na sijajno razpravo J.-C. Milnerja La technique littéraire des paradoxes de Zénon,^ temati- zacijo Evklida pa na nekatera ključna dognanja zgodovinarja grške matematike A. S- zaba, razvita v delu The Beginnings of Greek Mathematics.^ Vpeljimo razdelavo Zenonovega četrtega - bržčas najbolj spornega - paradoksa o gibanju (Arist. Ph. 239b 33ff; Simp. In Ph. 1016.9 ff) z osmim izmed aksiomov, ki uvaja- jo I. knjigo Evklidovih Elementov, t), z aksiomom, ki se glasi takole: »celota je večja kot del" (to hólon toil mérous meizón estin). Odlikovana poteza tega aksioma je v tem, da se Evklld v vseh trinajstih knjigah, kolikor jih štejejo Elementi, nanj zelo poredko sklicuje, natančneje, na osmi aksiom je oprt en sam dokaz: Evklid namreč ta aksiom v eksplicitni, razviti obliki povzame edino ob dokazovanju 16. propozicije v I. knjigi; občasno - denimo ob posrednem dokazu 6. propozicije v I. knjigi - pa ta aksiom nastopi v implicitni obliki, to se pravi v preobleki obrazca, ki je na delu videti takole: ob predpostavki, ki je trenutno predmet ovržbe, je pokazano, da le-ta v primeru svoje veljavnosti implicira, da je manjši trikotnik enak ve- čjemu, kar pa je seveda nesmiselno; resnična bo potemtakem prav negacija predpo- stavke, iz katere je bil izpeljan ta nevzdržni sklep. V povsem enaki obliki najdemo tovr- sten obrazec že pri nekoliko starejšem matematiku Avtoliku iz Pitane, in sicer v delu De sphaera quae movetur liber, kjer se konsekvenca, izpeljana iz 3. propozicije, glasi takole: nek segment premice AH je enak drugemu segmentu AZ - ob tem je kajpada razvidno, da je prvi m.anjši od drugega -, to se pravi, da je »manjša črta enaka večji, kar pa je nemogoče" (hóper estin adynaton).'* Grški izraz adynaton, ki označuje neko nemožnost' itn., je kajpada temeljni kon- cept apagogičnega, posrednega dokaza, to se pravi tiste elementarne zvrsti dokazo- vanja, ki je skupna matematiki in dialektiki. Kot sta se ob posrednem dokazovanju Ev- klidove in Avtolikove matematične propozicije konsekvenci iztekli v nemožnost, v ad- ynaton, saj bi bilo v primeru njune veljavnosti manjše enako večjemu, torej del celoti, tako se - v Platonovem dialogu Teaitetos - v adynaton izteče tudi homológéma, to se pravi tista predpostavka dialektičnega pretresa, o kateri soglašata oba sogovornika, da je namreč episteme istovetna z aisthesis: če je namreč episteme istovetna s čutno zaznavo, tedaj videti pomeni prav toliko kot vedeti, saj je vid pač odlikovana zvrst čut- ne zaznave; ker pa bo nekdo, ki vidi nekaj, ki torej - skladno s privzeto predpostavko - to tudi ve, to vednost zadržal v spominu tudi tedaj, ko bo zaprl oči, to se pravi, da bo vednost posedoval tudi v primeru, ko bo predmet pogleda in vednosti zgubil izpred oči, kar z drugimi besedami pomeni, da bo vedel nekaj, česar ne vidi več, bo tako kajpada 97 prisiljen priznati, da nekaj ve in obenem ne ve, kar pa je nemogoče, itn. {Tht. 163a-164b). Tako smo se v obeh primerih - ob dveh matematičnih propozicijah in ob predDostavki dialektičnega pretresa - dokopali do spoznanja, da mora biti resnična prav negacija izhodiščne predpostavke, začetne domneve, to se pravi do spoznanja, da del pač še ni celota, oziroma do spoznanja, da aisthesis pač še ni episteme. Posredni dokaz kot osrednji instrument, kot ključni prijem tako Platonove dialekti- ke kot Evklidovih Elementov pa je prvič razvit prav pri Parmenidu. V mislih imamo kaj- pada Parmenidov pretres Anaksimenove kozmogonije: če je namreč pri Anaksimenu moč vodo z redčenjem zvesti na zrak in iz zraka z zgostitvijo proizvesti vodo, to seveda pomeni, da je voda še preden je nastala, to se pravi še preden je bila ona sama, pač bila nekaj drugega, nekaj sami sebi neenakega, zakaj nastala je iz zraka, to se pravi iz nečesa, kar še ni voda, kar je torej ne-voda. V luči Parmenidovega monizma je sklepa- nje te vrste povsem nesprejemljivo, nevzdržno: trditev, da je tisto, kar je, nastalo iz ne- česa, kar ni, je namreč nezdružljiva z bivanjem, ki je »v celem vseskoz enako«, itn.; resnična bo potemtakem prav njena negacija, ki jo lahko povzamemo zgolj z istore- čjem; 'kar je, je'. Prav tako se prijem posrednega dokaza zrcali tudi v sami Parmenidovi izbiri med dvema nasprotnima potema iskanja, med dvema 'hodoma raziskovanja', izmed katerih prvi »uči, da bivanje je, da ne more ne biti«, drugi pa, »da bivanja ni, da nujno le-to je ne-bitje« (Sovrè, Predsokratiki, str. 84-85), zakaj Parmenid nam tega, po kateri poti naj hodimo, iščemo, razmišljamo pač ne pove naravnost, temveč tako, da nam eno iz- med dveh nasprotnih poti odsvetuje, na prvo pot nas napoti posredno, torej tako, da nas od druge kot »povsem temačne in krive« odvrne; »gotovo namreč ne boš nikoli ob- vladal tega: da nebivajoče biva, zato ti svojo misel ogradi od tega hoda raziskovanja« (fr. 7, 1-2; Kalan, Softs/, str. 230 in 207). In Zenon? V čem je jedro, srž Zenonovih paradoksov o gibanju? Če vzamemo za- res Zenonove besede v Platonovem Parmenidu, da se namreč sam s svojim sicer izgu- bljenim spisom, po katerem so bržčas povzeti paradoksi, postavlja v bran »Parmenido- vemu nauku zoper tiste, ki ga zasmehljivo devljejo v nič«, če se torej »obrača zoper ti- ste, ki učijo mnoštvo stvari, in jim vrača šilo za ognjilo ali še malo več«, če je potemta- kem njegov namen »dokazati, da vodi njih podmena o mnoštvenem bivanju še do abot- nejših posledic kakor nauk o tem enem bivanju, če si človek ogleda stvar nekoliko na- tančneje« (Prm. 128cd; Sovrè, Predsokratiki, str. 91-92), tedaj natanko v tem, da po- kažejo na notranjo protislovnost, nevzdržnost gibanja, na njegovo pojmovno nezaseg- Ijivost, nemisljivost in tako posredno podkrepijo trditev, da je vse, kar dejansko je, kar dejansko obstaja, zgolj Parmenidovo negibno, nedeljivo, »v celem vseskoz enako« Eno. Čeprav je torej Parmenidove in Zenonove agrúmente moč zlahka preoblikovati v posredne dokaze, čeprav sta potemtakem prav Parmenid in Zenon bržčas »prva po- membnejša zastopnika stroge deduktivne argumentacije«, pa v tem času še ne gre za kakršnokoli razlikovanje med strogo demonstracijo in dialektiko, saj - kot povsem ute- meljeno pripominja G. E. R. Lloyd - pri Eleatih ni ne »formalne analize različnih nači- nov argumentiranja«, ne »poskusa definiranja razlike med nujnim in zgolj verjetnim sklepanjem.«^ Povzemimo v grobih potezah Zenonov četrti paradoks o gibanju in ga razvijmo na ozadju Milnerjeve rekonstrukcije njegove hipotetične predloge. Na stadionu oziroma dirjališču imamo tri enako dolga telesa: dve telesi se vzporedno s tretjim, ki samo mi- ruje, z enako hitrostjo gibljeta vsako v svojo smer, in sicer prvo telo od konca dirjališča proti sredini in drugo od sredine proti koncu dirjališča. Od tod Zenon izpelje navidezno povsem nesprejemljiv sklep, da je namreč polovica danega časa enaka dvakratnemu času. Kakorkoli je že sklep videti nesprejemljiv, nevzdržen, nesmiseln, pa Zenon s tem, ko reče, da je polovica enaka dvema celotama, da torej polovica presega celoto, da je potemtakem del pač večji kot celota, ne pove nič nenavadnega, nič presenetlji- vega, nič takega, kar ne bi povedal že kdo pred njim, denimo Heziod, ki v Delih in dne- 98 vih pravi, da namreč »več kot celota velja polovica« (Op. 40; Gantar, Teogonija - Dela In dnevi, str. 33; Pl. R. 466c). Hipotetična predloga Zenonovega paradoksa pa bi morala ob strukturi celote in polovice, ki jo Milner detektira' pri Heziodu, zadostiti še naslednjim trem pogojem: 1. opisovati bi morala merjenje moči na dirjališču; 2. tekmovalci bi morali teči v dveh nas- protnih smereh in se med potjo srečati; 3. ponazarjati bi morala adynaton celote in po- lovice. Prvi približek predstavlja naslednje reklo iz Teognisovih Elegij, da so namreč mule, mezgi močnejši od oslov, da torej več kot osel velja mula. Namreč zakaj? Tu se mora- mo opreti na grška izraza za mulo in osla: medtem ko osla v grščini zastopa izraz ónos, pa mulo, mezga reprezentira izraz hemíonos, ki pa - podobno kot hemitheos, ki ne po- meni polovice boga, temveč polboga - ne pomeni polovice osla, temveč áne à demi, na pol osla, polosla, tj, natanko mulo oziroma mezga. Strogo vzeto: prav to reklo, ki gradi na pregovorni ljudski modrosti o premoči križancev nad pripadniki čiste, nemešane pasme, potemtakem vsebuje povsem istovetno nemožnost kot Zenonov četrti para- doks o gibanju, namreč adynaton celote in polovice. In vendar to še ni vse: iščemo namreč uprizoritev merjenja moči, kjer bodo kot močnejši, kot hitrejši nastopili prav mezgi. Natanko takšna predloga, ki vsebuje vse konstitutivne elemente Zenonovega četrtega paradoksa, ki potemtakem uprizarja merjenje moči v dveh nasprotnih smereh, pri katerem se tekmovalci med potjo srečajo, tudi dejansko obstaja; Milner jo odkrije pri Homerju, in sicer v VIII. spevu Odiseje: »Najprej poskusi se v tekmi izbrana skupina tekačev: njih torišče razteza od prečnice v dolgo se polje: vsi v en mah polete in zvrtinčijo prah po ravnici. Daleč najboljši v nogah se izkaže junak Klitonéos, Kolikor brazde potegne dvojica mezgov po celini, toliko on je naprej, ko pride najpn/i do cilja," {Od. VIII, 120-1 25; Sovrè, Odiseja, str. 110) To predlogo pa podgradi še s Homerjevo primerjavo med mezgovjo in vdovsko vprego v X. spevu Iliade, tj. z vrsticami, ki opisujejo kako Odisej in DIomedes oprezata za vohljačem Dolonom, ki pri ahajskih ladjah 'tiho utepa posluške': »Kadar pa bil je od njih za brazde mezgovje dolžino-, boljši so namreč mezgi m jačji ko vprega vdovska, kadar jim vleči je čvrsto drevo po globoki celini -, skočita nadenj oba . , .« (//. X, 351-354; Sovrè. Hlada. str. 210-211 ) Kar torej od Homerja zvemo, je to, da so mule, mezgi, ki zastopajo register polovi- ce, dejansko 'jačji', hitrejši od volov, ki zastopajo register celote. Da pa bi se dokopal še do gibanja v dveh nasprotnih smereh, se Milner opre na analogijo z oranjem; brazda se namreč vleče prav na način kot ga opiše grški adverb boustrophedon - Liddell- Scott-Jones; »turning like oxen m ploughing^ -, to se pravi, podobno kot pri prvotnem grškem načinu pisanja izmenoma z levo na desno in z desne na levo. Tako vpregi za- čneta vleči brazdo istočasno in se gibljeta vzporedno, na koncu njive pa se hitrejša mezgovja vprega obrne in začne orati v nasprotno smer: na ta način se v neki točki kajpad sreča s počasnejšo vdovsko vprego, Y Če analogija z oranjem drži - in edino ob tovrstnem branju je ta del besedica sW- seln, umijiv -, tedaj je povsem jasno, kaj hoče reči Homer: Homer namreč na tem me^ stu opisuje tek, katerega steza ustreza dvem brazdam, tj. prav diaulos oziroma - kot beremo v Doklerjevem Grško-slovenskem slovarju - »dvojen tek, tj, tek do konca dirjal- nice in nazaj« (s, v. diaulos), kar Milner podkrepi še z izrazom 'prečnica', ki mu pri Ho- merju ustreza izraz nyssa, tj, »koničast steber na obeh koncih dirjališča. kjer so se tek- meci obračali«, oziroma »izhodišče, meja, ograja, od katere so dirjalci odšli in h kateri so se morali vrniti« (Dokler, s. v. nyssa). 99 Razmerje sil na dirjališču oziroma na ledini je potemtakem naslednje: hitrejši, to se pravi mezga oziroma Klitoneos, se na točko, s katere so začeli, vrnejo natanko v tre- nutku, ko počasnejši, to se pravi volovska vprega oziroma Klitonejevi tekmeci, dose- žejo konec njive oziroma prečnico na koncu dirjališča m začnejo orati oziroma teči v nasprotno smer. Kot je namreč Klitoneos dvakrat hitrejši od svojih tekmecev, saj pride do cilja za dolžino mezgovje brazde pred ostalimi - »kolikor brazde potegne dvojica mezgov po celini, toliko on je naprej, ko pride najprvi do cilja« -, tako so tudi necela bi- tja, polosli dvakrat hitrejši od svojih rivalov, volov, ki zastopajo register celote. Če več kot osel, če torej natanko dvakrat več kot 'celota', velja polosel, tj, 'del' oziroma polovica', če potemtakem 'manjše' presega, obvladuje večje', ni to v polju gr- ške tavmaturgije nič izjemnega, nič nesprejemljivega, nič nevzdržnega, zakaj spopri- jem manjšega z večjim, šibkejšega z močnejšim se namreč zrcali tudi v postopkih me- hanika in sofista, ki s svojo domiselnostjo, spretnostjo, zvijačnostjo proizvajata 'čude- že', dosegata povsem nepričakovane, 'nemogoče' učinke: tako Aristotelov mehanik s pomočjo vzvoda, škripca z manjšimi vloženimi napori premaguje, obvladuje neprimer- no težja, večja bremena, sofist pa z besednimi obrati, s pretkanimi prepričevalnimi teh- nikami uspe ovreči, obvladati nasprotnikove močnejše, trdne, prepričljive argumente in uveljaviti lasten šibak, neprepričljiv argument; med tavmaturge, 'čudodelce' te vrste bi po navedbah obtožnice bržčas sodil tudi Sokrat: le-ta ga namreč - po Platonovih be- sedah - med drugim bremeni prav tega, da »šibkejše argumente pretvarja v močne- jše« {Ap. 18bc, 19bc, 23d). Kot je namreč polje mehanike pri Aristotelu opredeljeno kot polje, v katerem »manjše obvladuje večje« {Mech. 847a 22), tako je sofistika v 2. knjigi Retorike definirana kot tista veščina, ki zmore »šibkejšega izmed dveh argumen- tov napraviti močnejšega« (Rh. 1402a 24), Natanko v isti meri so tavmaturgi oziroma 'čudodelci' tudi hipokratski homeopati: le-ti se namreč z boleznijo, to se pravi s tisto silo, ki je močnejša od človeške narave, s silo, ki je človeško telo ne more obvladati, spoprijemajo prav s sestavinami, ki vsebujejo neznatne količine tiste snovi, ki je poru- šila ravnovesje sil v telesu, kar potemtakem pomeni, da samovlado ene izmed sil od- pravijo tako, da s svojim posegom z manjšo količino določene snovi obvladajo, izničijo njen presežek in s tem ponovno vzpostavijo ravnovesje sil v telesu. Seveda pa o nezgrešljivem eleatskem vplivu na aksiomatizacijo matematike v 4. stoletju ne priča zgolj Parmenidov prijem posrednega dokaza, ki - kot v svojem delu Les Livres arithmétiques d'Euclide navaja J Itard - v VII, knjigi Elementov izmed deve- tintridesetih propozicij, kolikor jih ta šteje, nastopi kar v štirinajstih, v VIII. knjigi izmed sedemindvajsetih propozicij v šestih, v IX. knjigi izmed šestintridesetih propozicij v tri- najstih, občasno pa tudi večkrat v eni sami propoziciji, itn., oziroma odlikovano mesto navidezno povsem odvečne trditve, da je namreč »celota večja kot del«, v I. knjigi Ele- mentov, tj. trditve, ki potemtakem predstavlja prav Evklidov odgovor na Zenonovo za- ostritev ljudskega rekla o delu in celoti, temveč tudi dejstvo, da je Evklidova definicija enote razvita prav ob Parmenidovem konceptu Enega. Kako se torej v Evklidovi definiciji enote zrcali Parmenidov koncept Enega? VII. knjigo Elementov uvaja naslednja definicija: »enota je tisto, po čemer se vsaka izmed stvari, ki bivajo, imenuje eno« (monas estin, kath'hén hékaston ton ónton hén légetai). Preberimo to definicijo na ozaoju neke splošno znane teorije o enem, tj. na ozadju Platonovega 'nauka o enem' (he peri to hén máthesis) v VII. knjigi Države. »Ti veš, da se poklicni matematiki odklonilno smejejo, če kdo poskuša v mislih razdeliti čisto enico; medtem ko torej ti enoto razdeljuješ, jo oni pomnožujejo in pri tem skrbno pazijo, da se ne bi enica pokazala ne kot enota, temveč kot mnoštvo,« »Tako je." »In če bi jih, dragi Glavkon, kdo vprašal: 'O vi čudaki! O kakšnih številih to govorite, pri kate- rih je enica takšna, kakršno hočete imeti, vsaka do najmanše podrobnosti enaka drugi, vsaka v sebi nedeljiva?' - kaj misliš, da bi na to odgovorili?« »Da govorijo samo o številih, ki jih je moč dojeti z razumom, drugače pa ne.« (Košar, Država, str. 248) 100 Kar torej od Platona zvemo, je to, da enica, enota pač ni deljiva: tako je matematiki niti 'v mislih' ne poskušajo deliti; vsa števila namreč konstruirajo tako, da enoto množi- jo. S tem pa se - po Platonovih besedah - skušajo izogniti temu, da bi se »enica poka- zala kot mnoštvO", da bi torej nastopila kot drugačna od same sebe, kot ne-enica. Brž ko namreč predpostavimo, da je enota deljiva, že ni več enota, temveč mnoštvo: kon- cept enote bi potemtakem obenem pomenil samega sebe in svoje nasprotje. Ta Plato- nova ubeseditev teorije o enem lepote matizira sam postopek neimenovanih matema- tikov, to se pravi postopek odločitve, izbora med dvema nasprotnima trditvama, da je namreč enota deljiva oziroma nedeljiva; postopek Platonovih matematikov namreč po- vzema Parmenidov postopek izbire med zgoraj omenjenima hodoma raziskovanja': do spoznanja, da je enota pač nedeljiva, smo se namreč dokopali šele potem, ko smo za nasprotno trditev ugotovili, da vsebuje protislovje - če je namreč trditev, da je enota deljiva, v sebi protislovna, to kajpada pomeni, da se bomo od nje 'ogradili' in se oprijeli njenega nasprotja -, torej vselej šele naknadno, vselej šele posredno. Platon potemtakem zatrjuje, da je enota nedeljiva, da je dosegljiva zgolj z razu- mom, zakaj »vsaka [je] do najmanjše podrobnosti enaka drugi, vsaka v sebi [je] nede- ljiva«; s tem Platonov 'nauk o enem' povzema ravno ključne poteze eleatskega Enega, kot jih poznamo Iz Parmenidove pesnitve ».,, tudi deljivo ni kajpa, ker v celem je vse- skoz enako«, itn. (Sovrè, Predsokratiki, str, 86), Prav tako kot se koncepta bivanja in Enega pri Eleatih vzajemno prepletata, tako sta nerazdružljivo povezana tudi pri Evklidu: pri Evklidu namreč prav enota nastopi kot ključno določilo vseh stvari, ki bivajo. Z drugimi besedami: prav enota je tisto, po če- mer šele lahko za vsako stvar, ki biva, trdimo, da biva kot eno. Eleatski podtoni so po- temtakem pri Evklidu nezgrešljivi: Evklidova definicija enote namreč - po besedah A. Szaba - predstavlja »zgolj zgoščen povzetek eleatskega nauka o Enem«.® Vendar pa skladnost med evklldsko aritmetiko in eleatskim monizmom ne seže dlje kot do definicije enote: od Parmenidovega nauka o Enem mora Evklid odstopiti že ob svojem naslednjem koraku, ko z drugo definicijo v VII, knjigi vpelje koncept števila kot mnoštva. Druga definicija se namreč glasi takole: »število je mnoštvo, sestavljeno iz enot« iaríthmós estin to ek monádon synkeimenon plèthos). Evklidova definicija števi- la potemtakem zatrjuje, da enota vendarle lahko nastopi kot mnoštvo, ki kajpada lahko razpade nazaj na svoje konstitutivne elemente, tj, na enote, ki same niso deljive. Ob tem je zanimivo samo mesto enote v verigi celih števil, to se pravi mesto tega paradoksalnega, enkratnega nedeljivega elementa v zaporedju deljivih mnoštev. Me- sto enega, enote v verigi celih števil lahko tematiziramo s primerjavo 9, in 15. propozi- cije v vil, knjigi. 9, propozicija namreč zatrjuje naslednje: če je razmerje med a in ü enako razmerju med c in d - a, o, c in d so kajpada cela števila -, tedaj tudi razmerje med a in C sovpade z razmerjem med ö in d (če velja: a : b = c : d, tedaj velja: a : c = b : d). Propozicija 15 pa to isto trditev dobesedno ponovi za en sam partikularen primer, ko je a enako ena. Če torej obče razmerje, definirano v 9, propoziciji, velja za vsak par- tikularen primer, pa v primeru, ko je a enako ena, ne velja. Razlog za to, da občost 9. propozicije ne obseže ravno tiste svoje partikularnosti, ko je a enako ena, razlog za to, da potemtakem to partikularnost obseže vselej šele neka dodatna, posebna propozici- ja, ki pa zgolj podvaja, dobesedno povzema občo 9, propozicijo, je kajpada preprost: eno, enota pač ni število. Enota potemtakem ni število med vsemi ostalimi števili: je namreč ne-število, in prav kot ne-število iz občosti 9. propozicije izpade; od tod tudi partikularna 15. propozicija, ki bi bila v nasprotnem primeru povsem odveč. Eno je v mnoštvu prisotno na enak način kot je enota prisotna v zaporedju, v verigi celih števil, torej tako, da iz mnoštva, iz verige celih števil kot izjemen, enkraten verižni člen, kot ne-število izpade: enota potemtakem prav kot taka, prav kot ne-število omo- goča tvorjenje vseh celih števil. Kot se veriga celih števil veže na nek paradoksalen verižni člen, na neko genera- tivno ne-število, prav tako samo štetje vselej začenja z nekim izjemnim, neštevnim elementom: Evklidova enota namreč ni števna. Evklidova enota pa je neštevna ravno v 101 . tisti meri, kolikor je neštevno samo Parmenidovo Eno, to se pravi v tisti meri, kolikor z njeno definicijo vselej izrekamo neko ključno ontološko razsežnost stvari, kolikor torej stvar ki bivajo, vselej bivajo kot eno. Z drugimi besedami: Evklidovo eno potemtakem ni гзк akcidentalen predikat, ki bi stvarem naknadno, 'od zunaj' pripisoval neke last- nosti, kvantiteto, ipd,, temveč nasprotno substancialen predikat, ki stvar samo usodno določa od znotraj: brž ko namreč prenehia veljati, brž ko ni več resničen, subjekt, stvar sama zapade nebivanju. Ob gornjem pretresu nam nikakor ni šlo za to, da bi Evklida kakorkoli skušali pri- kazati kot filozofa, ki modruje, preudarja o Enem, o mnoštvu, o deljivosti, itn,, temveč nasprotno za to, da bi pokazali, kako Parmenidovo Eno spregovori prav skoz Evklidovo j enoto, kako Zenonovi paradoksi kot svoj odgovor porajajo matematične aksiome, | skratka za to, kako sama eleatska filozofija že govori kot matematika, kako sama i eleatska filozofija pride do besede v neki matematični govorici, v govorici evklidskej matematike, ¡ Miran Božovič I ' G, E, R, Lloyd, Magic, Reason and Experience: Studies in ttie Origins and Development of Gree/c Science, C.U.P., Cambridge 1979, str. 117. 2 J.-C. Milner, La technique littéraire des paradoxes de Zenon, Détections fictives. Editions du Seuil Paris 1985, str. 45-71. ^ A. Szabo, The construction of mathematics within a deductive framework. The Beginnings of Greek Mathematics, Akadèmiai Klado, Budapest in D. Reidel, Dordrecht 1978, str. 185-329. " Navajamo po Szabu, o.e., str. 292, op. 218. 5 G. E. R. Lloyd, o.e., str. 78. ^ A. Szabo, o.e., str. 261. • 102 Film POE/T S/LEPOTE Zakon, želja in perverznost vstopajo v film obenem z negibnostjo telesa in s fiksiranjem na obraz, pogled. Pascal Bonitzer Jean-Luc Godard je svoj zadnji film, Détective, posvetil Jotinu Gassavetesu, Clin- tu Eastwoodu in Edgarju G. Ulmerju. Ctiarles Tesson je ob tem v Cahiers du cinéma zapisal: »Prvega poznamo, drugega začenjamo ponovno spoznavati, toda kdo se še spomni tretjega?« Spomniti se Edgarja G, Ulmerja, »enega najbolj fascinantnih talen- tov v svetovnem labirintu B-filma«, pomeni dobesedno vstopiti v labirint - labirint imen, krajev, jezikov, filmov in časov. Labirint, katerega hodniki segajo iz Dunaja (rojen I. 1900, študiral arhitekturo in filozofijo) preko Berlina v Združene države, nato v Mehiko, Španijo, nazaj v Nemčijo, Italijo in končno spet v ZDA (umrl I. 1972); labirint, v katerem med drugimi srečamo Маха Reinhardta (scenograf v njegovem dunajskem gledališ- ču), F. W. Murnaua (asistent pri filmih Zadnji mož. Tartuffe, Faust, Zarja, Štirje hudiči, Mestno dekle. Tabu) in Roberta Siodmaka (sodelavec pri Ljudeh v nedeljo); labirint, v • katerem je kar 127 (!) Ulmerjevih filmov (westernov, grozljivk, policijskih thrillerjev, znanstvene fantastike, melodram), od katerih so mnogi za vedno izgubljeni. Da bi se tudi sami ne izgubili v teh labirintih, se odločimo za eno samo križišče, za en sam film, kjer sicer morda ne bomo našli Ariadnine niti, igle pa bodo, ostre, oslepljujoče: Črni maček (The Black Cat), 1934. Zakaj ravno Črni maček? Ker se zdi, da se je v njem uspelo realizirati, uprizoriti, nekaj, kar je bilo zastavljeno že mnogo prej - avgusta 1843, ko je na straneh The Phi- ladelphia United Saturday Posta zgodbo s tem naslovom objavil Edgar Allan Poe, »najpomembnejši pisatelj, kar jih je dal doslej Novi Svet.« Tako je Poeja v uvodni be- sedi k Zgodbam groze (Rodbinska knjižnica. Založba Evalit, Ljubljana, 1935) predsta- vil Boris Rihteršič, ki je zgodbe tudi »poslovenil«. Za začetek bo koristno, predvsem pa močno zabavno, prebrati, kaj nam pravi Rihteršič o Poeju: »Živel je nekako v isti dobi kakor naš Prešeren. (..) Bil je bohemska natura in zato se je tudi s svojim krušnim očetom spri. Prav v tistih razgibanih letih je izdal že tri zbirke pesmi. Sklenil je ži- veti samo književnosti m časnikarstvu. To mu ne bi bilo težavno, saj si je pridobil že precej imena, toda, ker je bil dedno obremenjen z alkoholizmom, si je vsako eksistenco kmalu izpodkopal. Leta 1835 se je skrivaj poročil s svojo sestrično Virginijo Clemm, ki je bila takrat šele v štirinajstem letu. Javno jo je vzel za ženo šele naslednje leto. Ta zakon bi bil za Poeja pravi raj, toda nepre- stano stradanje je uničilo slabotno Virginijo. Hirala je za jetiko in mu 1847 umrla. V takih razme- rah je bilo življenje za Poeja seveda neznosno, zlasti še zaradi tega, ker je imel več zavistnih nasprotnikov, ki so mu omadeževali dobro ime. Čedalje bolj se je vdajal pijači (,,.) To je suh ži- vljenjepis tega velikega duha. Njegova tragična krivda je bila v tem, da se ni znal prijazniti s trdo- tami življenja," K Rihteršičevemu »slovenjenju« se bomo še vrnili, nadaljujmo zdaj s tistim sreča- njem, ki se je zgodilo le leto dni prej, s srečanjem med Edgarjem A, Poejem in Edgar- jem G, Ulmerjem, natančneje - s produktom tega srečanja, filmom Črni maček. Tisto, kar preseneča v kritiškem diskurzu ob tem filmu, je njegova popolna enoglasnost v oceni: gre za »zgrešeno srečanje«, ki ga je »nemogoče popolnoma razumeti« in v tem so si edini tako različni avtorji, kot so Carlos CIarens (v Horror Movies; »kljub svojemu 103. naslovu nima ničesar opraviti s Poejevo klasike o umoru in maščevanju«), J. C. Biette (v Cahiers du cinéma: »Ne vem od kod prihaja ta Črni maček, kot tudi ne, zakaj Ulmer v svoji režiji ni bolj verjel v zgodbo, ki jo je imel za povedati«), John Belton (v kinotečnem | liütu: »Iz takega pristopa je nastala zapletena konstrukcija moralnih in psiholoških ; konfliktov, ki so preveč skrivnostni, da bi jih povsem razumeli.«), Ranko Munitič (v; Fantastika na ekranu: »Črna mačka, katere naslov popolnoma brez razloga asociira j na novelo E. A. Poeja ...) in Edouard Waintrop (v Libération: »Samo nasvet: hitro sei odrecite temu, da bi vse razumeli v tem obskurnem filmu!«). \ Zgrešeno srečanje torej? Da, zgrešeno srečanje, toda kot predpogoj in osnova i sleherne komunikacije. Da je Poejeva zgodba lahko zaživela, da so njeni temeljni za- ; stavki - penerzija, pogled, glas - dobili svoj »pravi« pomen, je morala počakati sko- : raj celo stoletje, moral se jo je polastiti film, umetnost glasu in pogleda. In to ne kateri- i koli film: pisateljev temeljni princip, zapisan ob analizi Krokarja v Filozofiji kompozicije i »Moja namera je jasno pokazati, da v njegovi kompoziciji ni mesta, ki bi ga bilo mogoče pripisati naključju ali navdahnjenosti - da je delo potekalo po načrtu, postopoma, do popolnosti z natanč- nostjo in strogo doslednostjo matematičnega problema.« -je svoje mesto in realizacijo lahko našel le in edinole v strogih kodih tistega dela sve- tovne filmske zgodovine, ki je med leti 1931 in 1936 nastajal v produkciji Universal Pictures Corporation in katerega ustvarjalci naj bi se »v nasprotju z avtorskim filmom pustili nositi zakonom žanra m disciplini timskoga dela,« Dva filma stojita na začetku te »zlate dobe« Universalove grozljivke: Dracula (po romanu Brama Stokerja, režija Tod Browning) in Frankenstein (po romanu Mary Shelley, režija James Whaley). Dracula je bil Bela Lugosi, Frankenstein Boris Karloff, Srecala se bosta v Črnem mač- ku - kot madžarski psihiater Vitus Werdegast in kot avstrijski arhitekt Hjalmar Poelzig. Če naj pokažemo na vso poe-tičnost tega srečanja, se moramo še enkrat vrntii k Po- ejevi zgodbi, »For the most wild, yet most homely narrative which I am about to pen, I neither expect nor so- licit belief, mad indeed would I be to expect it, in a case Where my very senses reject their own evidence. Yet, mad am I not - and very surely do I not dream. But to-morrow I die, and to- day I would unburthen my soul. My immediate purpose is to place before the world, plainly, suc- cinctly, and without comment, a series of mere household events. In their consequences, these events have terrified - have tortured - have destroyed me. Yet I will not attempt to expound them. To me, they have presented little but Horror - to many they will seem less terrible than baro- ques," Tako pričenja svojo izpoved - na predvečer usmrtitve, v jetniški celici - junak Poejeve zgodbe. Za kaj gre? Začetna idila z množico domačih živali se razsuje, ko tip svojemu mačku Plutonu najprej iztakne oko, nato pa ga zaradi neznosnosti črne luknje čez ne- kaj dni obesi. Še isti večer je v hiši požar. Na pogorišču ostane ena sama pokončna stena, na njej pa relief obešenega mačka. Začetno olajšanje se hitro sprevrže v obse- sivno iskanje nove živali in čez nekaj mesecev se res pojavi nova zverina, črna, brez enega očesa, od prejšnje jo loči le bela lisa na prsih, ki neverjetno spominja na vislice. Odtlej je ves čas za petami gospodarju. Ko se zaradi tega spremstva nekoč spotakne na kletnih stopnicah, ga hoče pobiti s sekiro. Žena mu to prepreči, zato raztrešči mož- gane njej. Truplo zazida v nekdanji dimnik v eni od kletnih sten. Izgine tudi maček. Ko ob koncu policijske preiskave ponosno potrka po steni, da bi dokazal njihovo trdnost, se zasliši živalski krik, »half of horror and half of triumph«. Podrejo steno in na glavi pokonci stoječega, že razpadajočega in s strjeno krvjo prekritega trupla, zagledajo črnega mačka, s široko razprtim gobcem in enim žarečim očesom. Zgodba, takšna kakršna je, je vsekakor idealen teren za tisto, kar danes imenujejo »divja psihoanali- za«. Mahe Bonaparte jo je svojem delu o življenju in delu Edgarja Poeja (Edgar Poe, sa vie, son oeuvre. Etude analytique, PUF, 1933) uvrstila v razdelek z naslovom Zgodbe o umorjeni materi in ji priskrbela mitičen status s tole opombo pod črto: 104 »Freudu dolgujem razumevanje dveh točk, tako bistvenih za kontekst: a) enačba obešenega moža z visečim objektom (t.j., penisom), ki sem jo že uporabila ob analizi 'Izgube diha'; b) način, kako sin očita materi umanjkanje penisa, s tem, da si jo zamisli obešeno, kar celo materino telo spremeni v tisto, kar bi to telo moralo imeti, a mu manjka; v penis - viseči člen. Sam Freud je, v diskusijah o Črnem mačku z mano, tako dopolnil interpretacijo Ojdipovega mita in s tem zagotovil pojasnilo za potezo, ki je ostala nepojasnjena: za Jokastino obešenje.« Tisto, kar nas v tem prispevku zanima, niso diagnoze Poeja v stilu »sado - nekrofil«, kot tudi ne odkrivanje vseti primamiti form stratiu (pred rojstvom, ločitvijo, kastracijo, zavestjo, smrtjo) v tej zgodbi - kar je nenazadnje že storila Marie Bonaparte - temveč le poskus tematizacije enega samega pojma, ki leži v samem jedru Poejevega literar- nega dela - »dutia perverzije,« »And then came, as if to my final and irrevocable overthrow, the spirit of PERVERSENESS, Of this spirit philosophy takes no account. Yet I am not more sure that my soul lives, than I am that perverseness is one of the primitive impulses of the human heart - one of the indivisible primary faculties, or sentiments, which give direction to the character of Man, Who has not, a hundred ti- mes, found himself commiting a vile or a silly action, for no other reason than because we under- stand It to be such? (,,) It was this unfathomable longing of the soul to vex itself - to offer violen- ce to its own nature - to do wrong for the wrong's sake only ,,,« Težave se pričnejo že na ravni »slovenjenja«. Tisto čemur Poe pravi »perverseness« in kar Baudelaire ohranja kot »perversite«, je v dveh slovenskih izdajah doživelo dva različna, dovolj zgovorna, predvsem pa koristna prevoda: Rihteršič vidi v njem »obču- tek odpora do samega sebe«, Jože Udovič pa se zadovolji z »izprevrženostjo«. Zapi- sali smo »koristna«, saj nam ravno omenjena opisna prevoda omogočata navezavo na nekatere opredelitve strukture perverzije, kakor jih je v svojem XI. seminarju razvil La- can. Tisto, kar je v perverziji »izprevrženo« je namreč natanko učinek fantazme; »Fantazma - in ne objekt - je opora želje, je tisto, kar vzdržuje željo. Subjekt se vzdržuje kot že- leči subjekt v razmerju do neke označevalne množice, ki je vselej veliko kompleksnejša. To se pokaže dovolj jasno v obliki scenarija, ki jo privzame ta označevalna množica, - subjekt je bolj ali manj prepoznavno v tem scenariju navzoč kot razcepljen, razdeljen, navadno podvojen v svojem razmerju do tega objekta, ki najpogosteje ne kaže več svojega pravega lika. Prihodnjič se bom povrnil k temu, kar sem imenoval struktura perverzije. Ta struktura je pravza- prav sprevrnjeni učinek fantazme. Sam subjekt je tisti, ki se - ko trči ob razdeljenost subjektivno- sti ~ opredeli kot objekt,« Celotna zgodovina interpretacij Ukradenega pisma je že pokazala upravičenost in pro- duktivnost branja »Lacana s Poejem« (Poeja z Lacanom?), zato je toliko bolj zanimivo ob navedenih Lacanovih stavkih prebrati še, kaj Poe o perverziji zapiše z zgodbi De- mon perverznosti (Da je tudi ta - kot Črni maček - strukturirana kot izpoved na smrt obsojenega, je vredno nadaljnjega premisleka,): "Induction, a posteriori, would have brought phrenology to admit, as an innate and primitive principle of human action, a paradoxical something, which we may call perverseness, for want of a more characteristic term. In the sense I intened, it is, in fact, a mobile without motive, a motive not motiviert. Through its promptings we act without comprehensible object, (,.,) In the case of that something which I turn perverseness, the desire to be well is not only not aroused, but a strongly antagonistical sentiment exists,« Natanko za to gre; subjektu se zdi, da deluje »without comprehensible object«, saj je prav on sam tisti, ki privzame vlogo objekta. Na to mesto pa se postavlja vedno v korist nekoga drugega, svoja perverzna dejanja ne izvršuje zaradi lastnega užitka, temveč zato, da bi v njih užival drugi. Perverzija je torej »opredeljena z načinom, kako se vanjo umešča subjekt,« Lacan na tem mestu posebej poudari, da se v perverziji kaže Schaulust, radost vi- denja, videti, biti viden - kar vse implicira pogled. In prav iz ireduktibilne zveze perver- zije in pogleda črpa največji del svojih moči film Edgarja G, Ulmerja. Čas je že, da se podrobneje ustavimo pri njem. Fabulo velja obnoviti že zato, da zaslutimo, na kaj je bila tista začetna kritiška ocena o »zgrešenem srečanju« pozorna, kaj vse pa je na račun 105 tega prezrla. Film se prične z orokavičeno roko, ki drži potni list in z glasom v offu: »Gospod in gospa Alison, voz 96, oddelek F, Orient Express, Budimpešta - VIšegrad (?!) ..« Ameriški pisatelj Peter Alison je z ženo Joan na poročnem potovanju. Zaradi napačno prodane vozovnice se jima v kupeju pridruži madžarski psitiiater Vitus Wer- degast, ki se po petnajstiti letih trpljenja v zaporu v Kurgaalu, ob Bajkalskem jezeru, vrača kot »angel maščevanja.« Maščevati se hoče avstrijskemu arhitektu Hjalmarju Poelzigu, ki je med prvo svetovno vojno izdal svoje vojake ruski vojski, zaradi česar so le-ti končali v Kurgaalu. Poelzig si je na prizorišču te odločilne bitke zgradil palačo, katere bauhasovski videz povsem izstopa iz okolja balkanskih hribov. Po nesreči avto- busa, s katerim so nadaljevali pot iz Višegrada, se vsi trije potniki znajdejo v Poelzigovi palači. Američana sta odslej predvsem zastavek v igri, neme priče nekega odnosa, ka- tere bizarne podrobnosti se pričnejo kmalu razkrivati: med ženskimi trupli v steklenih, pokončnih krstah v kleti, je tudi truplo Werdegastove žene; Poelzig zdaj živi z njegovo hčerjo; povrh vsega pa je še vodja Luciferjevega kulta; Werdegastov glavni problem pa je, da nikakor ne prenese pogleda na črnega mačka, ki se vedno pojavi v trenutku, ko bi rad obračunal s Poelzigom. Američana želita zapustiti hišo, vendar jima to prepreči- jo. Petra zaprejo v okrogel prostor v kleti, Joan pa si Poelzig izbere za žrtev naslednje seanse. Med seanso jo rešita Werdegast in njegov služabnik Thamal. Zasledovanje po kletnih hodnikih se konča v nekakšni secirnici, kjer Werdegast s Thamalovo pomočjo obvlada Poelziga in mu pred očmi zgrožene Joan odre kožo pri živem telesu, v slavnem prizoru, ki ga vidimo le kot senco na steni. Medtem se Peter reši in zaradi nesporazu- ma ustreli Werdegasta (ker ju gleda s hrbtne strani, ni jasno ali Werdegast pomaga ali napada Joan). Pred smrtjo Werdegast še uspe sprožiti eksploziv pod palačo in ta zleti v zrak le trenutek zatem, ko sta jo zapustila oba Američana, Zadnji prizor je spet v vla- ku: Peter Alison bere recenzijo svoje zadnje knjige, v kateri mu očitajo, da je tokrat prekoračil vse meje verjetnosti, »da so stvari, ki se ne morejo zgoditi, celo če gremo preko meja imaginacije.» Kako pristopiti k filmu, katerega fabula tako očitno odstopa od zgodbe, na katero se sklicuje? Ključ za njegovo razumevanje je že pri samem Peju, v tistih stavkih, ki jih Dupin izreče o Vidocqu, v Umorih v ulici Morgue: »He impaired his vision by holding the object too close. He might see, perhaps, one or two points with unusual clearness, but in so doing he, necessarily, lost sight of the matter as a who- le. Thus there is such a thing as being too profound. Truth is not always in a well. In fact, as re- gards the more important knowledge, I do believe that she is invariably superficial. The depth lies in the valleys where we seek her, and not upon the mountain-tops where she is found.« Analiza, ki naj pokaže vso poetičnost filma Črni maček - če tisti »poe-« razumemo kot dolg in hkrati hommage E. A, Poeju - mora biti torej površinska, formalna, bolj kot splošne teme »usodnosti« in »smrtnega boja« jo morajo zanimati veliki plani, kadrira- nje, režija pogleda. Veliki plan in montaža sta v filmsko zgodovino vstopila z Griffithom. Ali je zgolj slučaj, da v filmografiji skoraj stotih del, inspiriranih s Pojevimi zgodbami (C. f. Edgar Poe et le cinéma, v Avant-Scéne du Cinéma, št, 248, maj 1980) dve prvi, častni mesti zasedata prav dva Griffithova filma iz leta 1909 - Edgar Allan Poe in Sea- led Room? Pascal Bonitzer piše: »V tem je vsekakor neka revolucija. Z montažo, velikim planom, negibnostjo, pogledom in njegovim korelatom - s potlačitvijo gestikularnega, se znaten del kinematografije - denimo ves ekskrementalni karneval burleske - nagne k izginotju in se ne bo nikoli več našel v svoji prvotni bujnosti. Film je bil vesel, nedolžen m umazan. Postal bo obsesiven, fetišističen in leden. Toda umazanija ne izgine, ampak je ponotranjena, moralna, saj preide v pogled, v register želje. Konec je z obmetavanjem s smetanovimi tortami, z miaščevalnim valjanjem po blatu in z vsemi vrstami uničevanj. Zakon, želja in perverznost vstopajo v film obenem z negibnostjo in s fiksiranjem na obraz, pogled,« In kako režira pogled E, G, Ulmer? Oglejmo si podrobneje sekvenco z začetka filma, po Werdegastovem vstopu v kupe ameriškega para. Bližnji plan Joan in Petra, ki spita na- slonjena drug na drugega. V kadru je na levem robu del Werdegastovega ramena, Sle- 106 di veliki plan Werdegastovega obraza, s skoraj ganljivim nasmehom. Pomik kamere proti desni: Werdegast se z levo roko dotakne Joaninih las. Veliki plan para, oba še vedno spita. Nato Werdegastov obraz, med Petrom na levi in Joan na desni. Ponovno bližnji plan obeh Američanov - toda sedaj ima Peter odprte oči. Konec glasbe. Werde- gast prične svojo izpoved z besedami: »Prosim za vaše razumevanje, dragi prijatelj.« Tisto, kar je spremenilo pomen cele situacije, še več, kar jo je naredilo neznosno, je bil natanko pogled: Werdegastovo dejanje je vzpostavil šele Petrov pogled, toda če se gledalec tu še lahko prepusti zapeljivi igri iskanja tujih pogledov, je v sekvenci, ki se bo zgodila v kleti Poelzigove palače sam postavljen v neznosen položaj - saj mu je od- tegnjen sleherni pogled razen njegovega lastnega. Spremljamo namreč le polzenje ka- mere po mračnih kletnih stenah, v offu pa slišimo Poelzigovo pripovedovanje Werde- gastu: »Ali nisva oba umrla tu, v Marmorosu, pred petnajstimi leti? Ali sva morda midva kaj manj žr- tvi vojne kot tisti, katerih trupla so bila razkosana? Živa mrliča sva. In zdaj ti prihajaš k meni, kot kak angel maščevalec ..., prav otročje željan moje krvi... Predobro se poznava in preveč veva o življenju ... Majhno igro se bova igrala, Vitus ... Igro smrti, če hočeš ... Le počakati morava, da ti ljudje odidejo ... Da bova samal« S tem klicem po izključitvi našega pogleda se ga šele zares zavemo,« v sramu ga ne- nadoma spet najdemo kot tisti zgubljeni objekt«; vidimo, da gledamo tisto, česar ne moremo videti. Če je Poejev Črni maček z grozljivim krikom izdal svojega morilca, po- tem je Poelzigov klic izdal naše lastno, voyeursko mesto. Tudi ta krik je »half of horror and half of triumph». Poejev junak je sam izzval krik, ki ga bo pogubil - z udarcem pali- ce po steni, "through the mere frenzy of bravado«. Ali nismo tudi sami trkali po Poelzi- govi palači zato, da bi našli izgubljeni pogled; trkali v razpetosti med Rihteršičevo »pre- šernostjo« in Udovičevo »blazno izzivalnostjo«? Stojan Pelko 107 Kultura in jezik O KULTURI I. Kot je verjetno že dobro znano, je R. Močnik navadno začenjal z uvodom v Socio- logijo kulture tako, da je za svoj cilj ali predmet vzel eno izmed temeljnih novoveških verovanj - namreč prepričanje, da je za neko parcialno vedenje povsem dovolj, če se mu po tej ali oni poti posreči najti mesto v univerzumu univerzitetnih vednosti, pa že funkcionira kot znanost - iluzija, ki je še prav posebej odločilna, ko gre za družbo- slovne vede. Toda takoj, ko vzamemo vključenost družboslovja v svoj lastni predmet, skupaj z različnimi modalnostmi te vključenosti zares, se ta gotovost zamaje; grobo povedano; če naj konstituira svoj predmet, če naj izdeluje »svojo stvar« - hkrati z učin- ki, ki se od njega večinoma pričakujejo - mora družboslovje skupaj z njo misliti še svo- jo notranjo distanco - torej razdaljo, ki jo vzdržuje znotraj svojega predmeta in je ref- leksivne narave, čisti ideološki artefakt; kar je pogoj za to, da se bo zasidralo na neki točki, ki je glede na predmet, objekt družboslovne artikulacije, zunanja - in v bistvu va- riiranje »učinka Münchhausen«, ki je vrh vsega vredno svojega izumitelja. Ko gre za kulturo, imamo tako že od začetka opraviti z neko okužbo, na kateri te- melji vsaka družbena institucija - in še vsa družbena institucija. Okužba?! - Lacan je s to besedo skušal predočiti, kako želja inficira eno bistvenih struktur evropskega kon- cepta vere - namreč upanje. Sociologija kulture je v tem oziru privilegiran snopič mnenjskih izjav-dozdevkovnih resnic v najboljšem pomenu te besede; ker odpove že prvo, notranje distanciranje gle- de na lasten predmet, sociologija kulture, kot je bil pokazal R. Močnik, svoj predmet podvoii, misli ga na način klasičnega polariziranja tipa kultura in družba, umetnost in družba, tendenca in umetnostna forma. Ko pa odpove prva raven distanciranja, se sesuje tudi druga, namreč iluzija, po kateri sociologija svoj predmet lahko zaobseže in obvlada tako, da se povzpne na nek meta-položaj - da namreč sama sebe najde v zunanjem položaju glede na celoto svo- jih učinkov. Na tej ravni se sociologija obnaša kot tista, ki ima alibi, in ki je azil hkrati; ko ima alibi, druge, »sorodne« vede (npr. obča teorija kulture, umetnosti, estetska teo- rija) nastopajo kot področja, kamor, kot pravi R. Močnik, sama izvaža svoja lastna ne- rešena vprašanja; in ko je sociologija kulture v položaju azila, ji ostale vednosti vračajo z isto mero: požreti mora presežke njih predmetnosti, v sprevrnjeni obliki se ji vrača njeno lastno govno; očitek, ki so mu konec koncev popustili tudi sociologi sami, in se izteka v samoponiževanje, ki je vendarle zgolj nekakšno samopomilovanje; gre za tezo, po kateri je s sociološkega gledišča moč zajeti le drugotne oblike kulture in umetnosti, razsežnosti, ki so sami kulturni in umetnostni realnosti zgolj zunanji, po ka- teri njen predmet prihaja od drugod in je njena obdelava le sekundarne narave - gre za trenutek, ko se »kulturna stvar«, sublimna, kakršna pač je, poniža do drugotne obdela- ve, ko se kot kak sukub vda sociologiji. R. Močnik je od tod izpeljal stavek, po katerem nikakor ni res, da bi »kakšna obča teorija kulture, umetnosti, kakšna estetika ipd. kot relativno nevtralno področje, predajala sociologiji kulture svoj lastni predmet v drugot- no družboslovno obdelavo - pač pa, narobe, takšna vrsta sociologije vzpostavlja mož- nost, da ,obče' teorije takšne vrste začenjajo delovati kot,nevtralne' teorije.« S svoje strani bi ta stavek še zaostril in dejal, da je interdisciplinarno pretakanje, ki ima na ravni univerzitetnega diskurza vselej opraviti s presežki »drugih« objektov - in seveda na njihov račun -, da so torej odnosi med disciplinami znotraj prostora uni- • 108 verze zanje konstitutivni: discipline se med seboj negativno definirajo, s strateškega ! gledišča - glede na predmet obravnave vsake izmed disciplin - gre za tehnike arbitri- i ranja. Seveda smo po ovinku spet pri problemu želje, le da gre tokrat za prav posebne- | ga kulturneža - namreč univerzitetnika. Vprašanje, ki ostaja odprto, je seveda tole: kako je sociologija kulture vendarle j možna kot episteme, kako se v sociologijo vendarle uvaja epistemološki rez - preme- ; stitev od ideološkega govora, od doxe, do znanstvenega diskurza kot govora o resnici, | do episteme? Odgovor seveda ni nov - kot vselej kaj drugega. j Kar zadeva njen pojem, s katerim želi obvladati in zajeti svoj predmet, namreč kul- . turo - v tej luči se ta prikazuje le "kot sredstvo, s katerim skuša sociologija misliti svo- ; jo notranjo protislovnost - toda misliti tako, da to protislovnost kot protislovje prav pri- | krije«, I In drugič: »Če hoče biti sociologija kulture količkaj vreden prežitek divje misli v ^ scientistični sodobnosti, mora priznati, da je možna samo kot znanost o marksovskem ^ pojmu razčlenitve - t.j. proizvajati se mora kot historični materializem.« Seveda pa si ne bomo domišljali, da je ta manever samo stvar sociologije kulture: • sleherna disciplina, ki ji je kaj do njene stvari, se iz temeljne dileme - se pravi, vpetosti ■ v svoj lasten predmet - izvleče skoz premestitev ali odložitev svoje problematike. Za zgled si lahko vzamemo odnos med lingvinistiko in semiologijo. Vemo, da se je j F. de Saussuru zdela potrebna konstitucija neke nove, obče vede o znakih, t.j. vede, ki bi »preučevala življenje znakov v družbenem življenju«, poimenoval jo je za semiologi- ', jo, obenem pa je bil prepričan, da bi morala najti mesto v okviru družbene, torej tudi ' obče psihologije. Lingvistika bo potemtaken le del te obče vede, čeprav kot del ne naj- j manj pomenljiv: med sistemi, ki naj jih semiologija preučuje - npr. pisava, simbolični ri- ' tuali, vljudnostne oblike, vojaška znamenja itd. - je jezik celo najvažnejši. In v čem je Saussurjeva prva nakana? Lingvistiki hoče najti ustrezno mesto v vednostnem univer- ' zumu - doda pa, da smo tega zmožni le, če jo priključimo semiologiji. Vendar to še ni vse: če bomo dovolj eksaktni, pravi Saussure, potlej bomo priznali, da znak v določeni ' meri uhaja volji, izmika se ji tako na individualni kot na družbeni ravni; in to je celo nje- ' gova bistvena poteza, čeravno tega ni moč opaziti kar na prvi pogled. Kaj je potemta- '] kem tisto, kar uhaja naši volji? Znakovnost znaka, nam pravi Saussure, in od tod tudi ' zahteva po potrebnosti semiologije: če naj torej izstopi znakovnost znaka kot bistvena ' razsežnost predmeta lingvistike, se moramo opredeliti za to, da je lingistični problem ' najprej in predvsem semiološki - smisel lingvističnega podjetja pa je v tem, da nas ta- ' korekoč odpre za semiologijo. j Toda nam gre v prvi vrsti za jezik, za njegovo pravo naravo - in do nje se bomo do- ' kopali prav prek znakovnosti kot bistvene razsežnosti znaka - kolikor je znakovnost ti- ' sto, kar je skupno vsem sistemom iste vrste. Rezultat bo seveda spodbuden: ne samo, ' da bomo osvetlili lingvistični problem, marveč bodo tudi druga »kulturna« dejstva, če j se jim bomo približali po poti njih znakovne narave, torej glede na uvrstitev v okvir se- ' miologije, vzniknila v novi osvetljavi. ' Vendar je to šele prvi korak, še zmerom smo na naivni, »opisni« ravnini, kar zade- va konstitucijo predmeta lingvistike. Če se namreč vprašamo po bistveni potezi zna- kovnosti znaka - nam Saussure, na drugem kraju svojega Kurza ... odgovarja: seve- ' da je to njegova diferencialnost in negativnost; če pa je tako, se sprevrne tudi red ' obravnave; prvenstvo odnesejo tisti momenti, po katerih se ta ali oni sistem odlikuje, in ' ne več tisto, kar je različnim znakovnim sistemom skupno ali istovrstno; skupnostne ■ poteze znakovnih sistemov so s tem odrinjene med ideološka dejstva teh sistemov, ki ' so sicer slepilne narave, obenem pa je njih opis nujen, če naj dospemo na rob episte- ' me. Drugi raztezaj pripada, denimo, R, Barthesu, njegova zasluga pa je v tem, da je ' znakovnim sistemom vrnil - dignitete jezika; kajti zares ni nobene gotovosti v tem, da ' smemo mimo jezika še kakemu drugemu sistemu znakov pripisati določeno splošnost, j 109Í namreč tisti minimum l.je sonce« izraža lastnost, ki je v »metaforičnem odnosu« de subjekta (znotraj tega ima- mo spet cel niz možnih interpretacij: Julija razsvetljevalka teme, Julija zbujevalka iz sna. Julija vir življenja. Julija najodličnejša med ženami itn,) V zadnjih letih je prišlo do spora med filozofi predvsem o tem, kakšen je natančen odnos med stavkom S, ki je izjavljen, in različnimi interpretacijami. Vsi soglašajo, da je dobesedna interpretacija D stavka S semantična interpretacija, interpretacija, ki jo go- vorec lahko izpelje zaradi poznavanja jezika in še posebej semantike. Vsi so si tudi edini, da govorec z izjavljanjem stavka S nekako »sporoča« še neko drugo propozicijo M, ki je v »metaforičnem odnosu« z D interpretacijo in se od nje tudi razlikuje. Do raz- hajanj prihaja v vprašanju, kakšen je natančen odnos med S, M in D. Je IVI interpretaci- ja, čeravno ni dobesedna, navzlic temu interpretacija, ki jo določa semantika jezika, tako kot to velja za D interpretacijo? Skoraj vsi sodobni filozofi in lingvisti so na to vprašanje odgovorili z glasnim ne. Razlogi takega odgovora so kajpada različni. Prva skupina odgovorov opozarja na dejstvo, da so metaforične interpretacije specifično odvisne od zunajjezikovnih prepričanj in predpostavk ali od splešnejših psiholoških sposobnosti, kot je npr, zaznavanje sposobnosti, ki niso specifične za jezikovno ali se- mantično kempetenco. Druga skupina trdi, da metafora sicer spada v semantike, hkra- ti pa dokazuje, da moramo radikalno revidirati »sprejete« koncepcije semantike, če 118 hočemo vanjo vključiti tudi metaforo. Oba tabora torej umeščata metaforo zunaj kla- sične semantike. Semantika metafore mora torej 1. preskrbeti razlago za tiste lastnosti, ki jih izraža metaforično interpretiran izraz (1), upoštevajoč, da je njegov dobesedni pomen nujen za metaforično interpretacijo, vendar pa sam ni vselej njen del; 2. holistično razsežnost: metaforična vsebina vsakega posameznega izraza je odvisna od lastnosti večje jezikovne konfiguracije, h kateri spada - tako sprevrača red kompozicijske interpretacije. Da bi torej opravili s semantičnimi posebnostmi metafo- re, moramo poiskati dodatne semantične dele, glede na katere je možno določiti se- mantično vrednost večje konfiguracije, v kateri se pojavlja metafora. (2) Julija je sonce, (3) Vsaka stvar je sonce, če in le če je središče sončnega sistema, (4) Julija je središče sončnega sistema. Iz prejšnjih dveh premis ne sledi, da je izjava (4) resnična, tudi če jo interpretiramo metaforično v istem kontekstu. Zakaj? Zato, ker utegneta dva dobesedno koeksten- zivna predikata, od katerih je vsak interpretiran metaforično v istem kontekstu, navzlic temu izražati (metaforične) vsebine, ki same niso koekstenzivne v nobenem svetu, v katerem sta izrečena. Kaj kaže ta substitucijski test? Pove, da je metaforično res lah- ko odvisno od dobesednega, vendar to še ne pomeni, da je ekstenzija metaforično in- terpretiranega izraza preprosto odvisna od njegove dobesedno interpretirane eksten- zije. Potrditev zgornje teze najdemo tudi v teoriji supervenience: »koekstenzivnost, celo nujna koekstenzivnost, ne vzpostavlja indentitete lastnosti«^. Lastnosti določene ravni se pojavljajo na lastnostih druge ravni, če je ta druga raven supervenientna baza, vendar niso nanje logično ali konceptualno zvedljive. Marsikdo bi v tem trenutku utegnil pomisliti, da imamo na voljo pravzaprav zelo preprosto in elegantno rešitev: uvedbo »skritega« operatorja. Stavek (1) bi tako zapi- sali: (5) Julija je metaforično sonce. Toda ta strategija ne zadene žebljice na glavico, temveč problem samo prenese v bliž- njo prihodnost, saj se da stavkovno prislovno konstrukcijo vključiti v paradigmo propo- zicionalnih naravnanosti, ki vse neekstenzionalne konstrukcije umešča v matrico, na čelu katere stoji modalni ali atitudinalni glagol. Izjava pod (5) bi bila torej le izpeljanka iz izjave: (6) Metaforično je res, da ,.. v težave zaide tudi Montaguejeva analiza: čeravno priznamo, da so metaforično inter- pretirani stavki, kot je stavek (2), neekstenzionalni, vsekakor ni razvidno, da so zgolj intenzionalni, da je ekstenzija vsake celote zgolj funkcija intenzij in ekstenzij njenih de- lov, V tem primeru bi morala dva izraza z isto intenzijo ali izraz s stalno intenzijo imeti isto metaforično interpretacijo v vseh okoliščinah in v vsakem kontekstu, kar pa na- splošno ne drži. Intenzionalna razlaga zanemarja bistveni dejavnik metaforične inter- pretacije: vlogo konteksta. Kar se tiče neuspeha substitucijskega testa, bi lahko kdo postavil tudi drugačno tezo: neveljavno sklepanje iz (2) na (4) dejansko ni simptom neekstenzionalnosti, temveč preprosto ekvivokacijska napaka. Teza ima svoj raison d'être, res gre za neko vrsto leksičnega dvoumja, vendar to še ni vse, kajti izrazi, ki imajo tako metaforičen kot dobeseden smisel, se poleg tega na vsaj dva signifikantna načina obnašajo druga- če kot druge vrste izrazov, ki imajo več smislov. 1, Metafore se sploh ne prilegajo v standardno klasifikacijo dvoumja kar namigu- je, da metaforična interpretacija preprosto ne more biti dodatni smisel tistega, kar bi potem bilo dvoumen izraz. Vzemimo angleški termin »trunk«. Njegovi smisli niso odvis- ni drug od drugega, poznavanje enega ne zahteva poznavanja drugega smisla. Meta- forične interpretacije pa si ne moremo zamisliti brez dobesedne interpretacije, 2. Če je metafora instanca sistematične dvoumnosti, ni instanca standardnega , . ....._______..............^.....____________________......_.......................,.^.110.. leksičnega tipa. Iz stavkov (7) Ivan je napisal knjigo. (8) Knjiga tetita 1 kg. la/iko tvorimo stavek ~ - (9) Ivan je napisal knjigo, ki tetita 1 kg. Metaforični izrazi se upirajo oblikovanju podredja, ki ga uvaja oziralni zaimek. (10) Julija je sonce, ki ima premer 865 tisoč milj. (11 ) Julija je sonce, katerega žgoči bes je požrl Trojo. Te razlike si latiko razložimo takole: relativizirati se dajo samo dvoumni izrazi, ki so v leksiki predstavljeni, prvič, s posamezno (eno) formalno prvino, drugič, s »fiksira- no stopnjo« pomena, torej samo sistematično leksično dvoumne besede. Ne da pa se relativizirati idiosinkratičnih dvoumniti izrazov, ker so v leksiki predstavljeni z različni- mi formalnimi prvinami, čeprav imajo isto fonetično obliko in ima vsak tudi svojo lastno fiksirano stopnjo pomena. Preneseno na metaforo: kar v leksiki predstavlja metaforič- no interpretacijo, ni sam izraz, temveč izpeljan leksični vpis, ki je tip (metaforičnega) izraza. Posamezna (ena) formalna prvina leksično predstavlja izraz (tip) v vseti njego- vih posameznih primerih metaforičnih interpretacij (v različnih kontekstih). Gre torej za razlikovanje med tipom in posameznim primerom (type-token). Torej povzemimo: metafore ne moremo umestiti znotraj dveh standardnih sred- stev semantične razlage, to je dvoumnosti in intenzionalnosti. Temu dodajte še občut- ljivost za kontekst (context sensitivity) in slika je popolna: vsa ta dejstva nas napelju- jejo na sklep, da je metafora definitivno zadeva pragmatike. Navzlic temu obstajajo teoretiki, ki še imso izgubili upanja v semantično razlago metafore. Mednje lahko štejemo tudi J. Sterna, ki skuša metaforo razložiti v okviru ne- koliko spremenjene (to je Kaplanove) teorije neposredne reference. Po njegovem mnenju je tradicionalnim semantičnim razlagam metafore spodletelo ravno zato, ker so zapostavljale njeno odvisnost od konteksta. Toda vključitev konteksta v razlago metaforične interpretacije še ne pomeni, da smo zapustili domeno semantike. »Čerav- no utegne biti kontekstualna značilnost, od katere je odvisna metaforična interpretaci- ja, zunajjezikovna, lahko znotraj čiste semantike navzlic temu predstavimo obliko in- terpretacije kot funkcijo kontekstualnega parametra, s katerim le-ta variira. Če se vr- nemo k našemu prejšnjemu predlogu, da naj bo metaforično interpretiran izraz pred- stavljen z eno formalno prvino brez fiksirane stopnje pomena, bomo pokazali, da je smisel, v katerem metafora nima fiksirane stopnje pomena, ta, da nima take stopnje propozicionalne vsebine. Kar torej specificira njen leksični vpis, ni njena propozicional- na vsebina v kakršnemkoli posebnem kontekstu, temveč tisti vidik njenega ,pomena', ki določa, kako je njena vsebina odvisna od konteksta. Da bi to pokazali, bomo meta- foro umestili znotraj splošnega razreda natanko takih izrazov: razreda demonstrativov, katerih pomen - to je propozicionalna vsebina - tudi nima fiksirane meje, saj ni omeje- nega števila kontekstov, v katerih se utegnejo pojaviti njihovi posamezni primeri.«^ Sternova strategija se opira na Kaplanovo seminarsko delo o demonstrativih, iz kate- rega jemlje dve ustrezni temi: prvič, razlikuje tri »ravni« v njihovi semantični interpreta- ciji in, drugič, razred demonstrativnih izrazov podreja splošnejšemu razredu izrazov katerih interpretacija v kontekstu je demonstrativna. Kaplan dokazuje, na primeru izja- vljanja stavka »Jaz sem tukaj«, da je Fregejeva teorija smisla in referenta nepopolna. Če dva subjekta vsak posebej izjavljata stavek »Jaz sem tukaj«, se ne razlikujeta le referenta izjav, medtem ko ostaja jezikovni pomen isti - različna je tudi njuna propozi- cionalna vsebina. Znotraj ravni interpetacije, ki jo je Frege označil kot »smisel«, je treba razlikovati vsaj dva substrata: karakter izraza (grobo njegov pomen) in njegovo vsebino (v kontekstu). Vsebina določa referent (ekstenzijo) izraza glede na okoliščine (ocenjevanja). Okoliščine vključujejo možen svet, možen čas in nasploh vsakršno drugo značilnost, glede na katero lahko vprašamo za ekstenzijo izraza. Karakter \e, na drugi strani, tista sestavina smisla izraza, ki za vsak kontekst izjave 120 določa, kakšna naj bo vsebina izraza (v tistem kontekstu). V poenostavljenem in vsak- danjem jeziku lahko uporabimo naslednjo shemo: pomen + kontekst = intenzija; intenzija + možni svet = ekstenzija. Ta Kaplanova semantična teorija pripisuje vsakemu izrazu tri »ravni« pomena: referent (ekstenzijo), vsebino (intenzijo) in karakter. Izmed teh treh »ravni« še najbolj ustreza tradicionalnemu pojmu jezikovnega pomena karakter. Namen karakterja je predstavi- tev tistega, kar govorec pozna kot del svojega semantičnega vedenja. In naposled, demonstrativi so neposredno referencialni termini, torej rigidni (čvr- sti, togi) designator ji, in sredstva neposredne (ali designativne) reference. »Kar je zna- čilno za neposredno referencialne termine, je to, da propozicionalne sestavino prej do- loča designatum (referent) kot pa propozicionalna sestavina, skupaj z okoliščinami, designatum.«" Po Kaplanu lahko predstavimo popo/n demonstrativ s čistim demonstrativem »ta« ali »tisti«, ki mu sledi oklepajni opis spremljajoče demonstracije<У , torej »Ta [J]«. De- monstracija J deluje tu kot določni opis. Demonstratum je njen (nestalni) referent, na- čin, kako demonstracija predstavlja demonstratum, pa funkcionira kot njen smisel. To je po Kaplanu »fregejanska teorija demonstracije«. In na tem mestu naredi Kaplan - če ga primerjamo s Fregejem - »kopernikanski obrat«. Če je demonstracija latiko oblika opisovanja, je lahko opisovanje oblika demonstracije. Nerigidna demonstracija dopol- njuje čisti demonstrativ »ta«, da bi prinesla neposredno referencialen popoln demon- strativ »Ta [J]«, Kaplan sledi isti strategiji in uvaja poseben demonstrativen simbol »Dta«, ki, dopolnjen z nerigidnim določnim opisom^ , prinaša neposredno referenci- alen termin »Dta [^]«, katerega referent je v vseh okoliščinah (isti) individuum, ki ga dejansko denotira v svojem kontekstu izjave. Demonstrativni opis »Dta« [ф]« torej predstavlja za vsak opis ф demonstrativno interpretacijo ali uporabo^ -ja. Kakšni so semantični učinki demonstrativa »Dta«? Demonstrativ ima dva semantična učinka: prvič, učvrsti posamezni termin, ki ga dopol- njuje, to je spremeni nerigidni posamezni termin ф v termin »Dta ф «, ki rigidno desig- nira posameznika, ki ga ф dejansko denotira, posameznika, ki (kontingentne) zadovo- ljuje opisne pogoje, povezane s ф -jem v okoliščinah njegovega konteksta izjavljanja, drugič, destabilizira karakter svojega dopolnjujočega posameznega termina. Karakter »Dta ]« je nestabilen celo tam, kjer je karakter samega -ja stabilen. Tako prinaša v interpretacijo občutljivost za kontekst celo tam, kjer je prej ni bilo. Lastnost demon- strativnosti lahke prenesemo na celoten jezik. Po analogiji z demonstrativi dobimo tako metaforični operator »Mta«. Bodi dovolj! Kje so kritične točke demonstrativne interpretacije metafore? 1. Ni jasne razmejitve med semantike in pragmatike. Lahko sicer upamo, take kot Stern, da bo boljše razumevanje splošnih odnosov med semantike in pragmatike po- stavile ostrejše ločnice, vendar je te le slaba tolažba, saj ne zadeva bistva problema. Naša pripomba je splošne narave - tudi ostrejša razmejitev med semantike in pragma- tike bi vseeno nujno dokazala neogibno sprepletenost semantike in pragmatike. 2. Težavo Kaplanove koncepcije - in tako tudi Sternove - vidimo v tem, da imajo imena z istim semantičnim pomenom isti kognitivni pomen. Odločilni problem te razla- ge, glede na njeno tezo, da je treba kognitivna stanja individuirati z jezikovnimi pomeni, odkrivamo v primerih, v katerih se sinonimne izjave razlikujejo v kognitivnem pomenu. Kaplan oziroma teoretiki neposredne reference zavračajo Fregejev pristop, predvsem njegove artikulacijo teorije smisla in referenta, Frege je svojo pozornost osredinil pred- vsem na povezavo med jezikom in duhom ali - natančneje - na odnos med jezikom in vsebino misli, za katerega se teoretiki neposredne reference ne zanimajo. Te teoretike zanima odnos med jezikom in svetom, področje referentov; zanima jih antropologija naših institucij naravnega jezika in želijo razumeti institucionalizirane konvencije, v skladu s katerimi naši termini referirajo. Vendar menimo, da ni nikakršnega razloga za splošno predpostavko, da bomo, če uspešno odkrijemo institucionalizirane konvenci- 121 je, po katerih se ravnajo reference naših terminov, zajeli načine, kako govorci mislijo o svojih referentih. Ni nobenega razloga za predpostavko, da bi moralo pravilo reference nekrga izraza preskrbeti ključ za govorčeve kognitivne poglede na referenco tega iz- raza. Razen tega se zdi, da je Kaplanova namera v neposrednem nasprotju s Sterno- vim sklepom, da je moč interpretirati metaforo zgolj znotraj semantike. Semantična koncepcija teoretika neposredne reference zanemarja govorčevo kompetenco in meri predvem na govorčevo prakso. ll.Pragmatika Za izhodišče vzemimo Davidsonov članek »Kaj pomenijo metafore?«^ Strnimo Davidsonove ugotovitve! (A) Metafora pripada zgolj področju rabe. (B) Metafora nima nobenega drugega metaforičnega aH figurativnega pomena ra- zen dobesednega pomena. Metafore pomenijo ravno to, kar pomenijo besede v svoji najbolj dobesedni interpretaciji, in nič več. (C) Koncept metafore ne more biti sredstvo za sporočanje idej. Metafore ne more- mo parafrazirati, vendar ne zato, ker pove nekaj preveč novega za dobesedni izraz, temveč zato, ker ni ničesar, kar bi lahko parafrazirala. (D) »Metafora nas opozarja na nekakšno podobnost, na pogosto novo ali prese- netljivo podobnost, med dvemi ali več stvarmi«.^ Metafora povzroči, da ugledamo neko stvar v novi luči. »Kar opazimo ali vidimo, ni, nasplošno propozicionalna [kurziva B. K.] po svojem značaju«.' Lahko je sicer propozicionalne, tedaj pa se da izreči v precej preprostih besedah. Tu Davidson omenja sloviti Wittgensteinov primer z raco-zajcem in tu naletimo na Arhimedovo točko Davidsonovega teksta: »Videti kot ni to videti [kur- ziva B. K.] «.^ V ozadju stališča, ki ga lahko razberemo iz kurzive, je Davidsonova teorija radikal- ne interpretacije. V temelju Davidsonove teorije radikalne interpretacije je misel, da so prepričanje (belief), želja in pomen umetni termini, ki imajo podrobno uporabo zgolj v interpretativni metodi. Njihova vsebina je s to metodo izčrpana. Kar se tiče propozicio- nalnih naravnanosti, je torej Davidson nekakšen »protirealist«. Tako kajpada zanika reprezentacionalizem, vendar bi se verjetno strinjal s J. Fodorjem, da »propozicionalne naravnanosti predstavljajo glavno tematiko teorije; teorija si prizadeva povedati nam, kaj so in kakšne stvari delajo propozicionalne naravnanosti. In, drugič, propozicionalne naravnanosti so konstrukti, v okviru katerih teorija izdeluje svoje tipične razlage; veliko tisiega, kar teorija razloži, razloži z referenco na procese, v katere so vključene propo- zicionalne naravnanosti«.^ Davidson je torej natanko tako blag »protirealist«, da lahko zavrača propozicionalno naravnanost metaforičnih izrazov. Tu tudi najde stično točko s Sternom, ki pravi: »Nasplošno je prepričanje premočno za naše namene. V nekaterih primerih je dovolj, da se subjekt predstavlja, kot da je prepričan o relevantni propoziciji, v drugih primerih pa je še celo tako prizadevanje odvečno».^° Odtod je tudi razumljiva Davidsonova teza, da metaforični izraz nima kaj sporočiti. Teze seveda ne smemo in- terpretirati »dobesedno« (sle!); jemati jo gre v smislu blažje epistemološke obravnave kognitivne vsebine. Z drugimi besedami, kognitivna vsebina ni nujna, če pa se že poja- vi, ima »pozen vžig«. (Že sama analiza pričujočega teksta bi pokazala, da metaforika krpa našo obleko domnevno ravno tam, kjer mislimo, da nam ne poka). Teze torej ne gre jemati po črki, temveč po duhu! Po Davidsonovemu mnenju je glavna, središčna in skupna napaka raznih teorij metafore, da nam dejansko nekaj povedo o učinkih, ki jih imajo metafore na nas, da se oprijemajo vsebin misli, ki jih izziva metafora, in da beremo te vsebine v sami metafori. Bistveno vprašanje pa ne leži tukaj, temveč v vprašanju, v kakšnem odnosu je metafo- ra do tistega, kar nam stori vidno. Davidsona ne motijo opisi učinkov metafore, temveč prej s tem povezani nazori, kako se za metaforo predpostavlja, da producira te učinke. Zdi se, da je Davidson naklonjen teoriji, da je metaforiziranje opravljanje neke vr- ste govornih dejanj, pri čemer ga zanimajo predvsem perlokucijski učinki metaforične- 122 ga diskurza. Težavo te pozicije vidimo v tem, da je težko osmisliti primer, ko izražamo misel samemu sebi. Vsa jasna govorna dejanja, ki nam pridejo na misel, zahtevajo ko- munikacijo s poslušalstvom: obljubljanje, svetovanje, opozarjanje samega sebe nima pravega smisla. Kaj potem pravzaprav počne monologizirajoči mislec, ki uporablja me- taforične izraze? Enako vprašanje lahko zastavimo Davidsonu pri obravnavanju in- stance prve osebe v radikalni interpretaciji. Zaradi vsega zgoraj omenjenega, vidim obetavnejše nastavke za teorijo metafore nekje drugje, namreč v Davidsonovi teoriji supervenience. »Anomalni monizem kaže ontološko nagnjenost le v tem, da dopušča možnost, da niso vsi dogodki mentalni, medtem ko vztraja, da so vsi dogodki fizični, .,, Čeravno pozicija, ki jo opisujem, zani- ka, da obstajajo psihofizični zakoni, je konsistentna s stališčem da so mentalne zna- čilnosti v nekem smislu odvisne od fizičnih značilnosti, se na njih pojavljajo (are super- venient on). Tako supervenience bi utegnili jemati, kot da pomeni, da ne moreta obsta- jati dva dogodka, ki sta si enaka v vseh fizičnih pogledih, vendar se razlikujeta v neka- terih mentalnih pogledih, ali da se nek predmet ne more spremeniti v nekaterih mental- nih pogledih, ne da bi se spremenil v nekaterih fizičnih pogledih.«'' Hic Rhodus, hic salta! Božidar Kante ' Tu se opiram na izvrstno razpravo Josefa Sterna -Metaphor as Demonstrative«, The Journal of Philosophy LXXXII/12, str, 677-710, 2 Levinson, J,: "Aesthetic Supervenience«, The Southern Journal of Philosophy, Supplement XXi\, str. 101. 3 Stern, J., cit. delo, str, 689-690, * Kaplan, D,: Demonstratives (Draft 2), neobjavljen članek, str, 15,1, ^ Davidson, D,: »Kaj pomenijo metafore?«, 4nf/7ropos 1985/5-6, str, 326-341. 6 Davidson, D„ cit. delo, str. 328. Davidson, D„ cit. delo, str. 340. 8 Davidson, D., cit dfelo, str. 340, 3 Fodor, J,: »Narrov*/ Content and Verbal Holism«, neobjavljen rokopis. Navedeno po: Barbara von Eckardt, «Cognitive Psychology and Principled Skepticism, The Journal of Philospohy LX.- XXI/2, str. 78, '° Stern, J., cit delo, str, 700, ' ' Davidson, D.: Essays on Actions and Events. Oxford: Oxford University press, 1982, str, 214, 123 0(D)ČITEK POMENA ALI KAKO (NAJ) ŽALIMO Colloquial speech is often a bit loose and we know - or some of us do - when this is so. We don't, of course, if we don't know the language very well or if we're anyway rather insensitive about such matters, J, L. Austin, Sense and Sensibilia Nekje proti koncu februarja so se juridični modreci v ZRN odločiti stopiti na prste, žalilcem organov reda in miru, in zaščititi nedolžne pasante pred notoričnimi psovalci' in preklinjevalci. Odločili so se, da jim bodo takole pristrigli peruti: I. Kdor v miličniku vidi »umazanega kifeljca«, bodi kaznovan s 3000 DM globe, kdor ga prepozna za »umazanega prasca« pa bodi oglobljen za 1600 DM, \ II. Kdor sodržavljana označi za »kretena«, bodi oglobljen za 1600 DM, kdor pa ga pomiluje z »ubogim kretenom«, bodi kaznovan s 300 DM, Nenavadno, kajne? Zdi se, da bi moralo biti prav nasprotno! Poskusimo torej slediti rezoniranju mož pravice in z osvetlitvijo našiti dozdevkov pokazati, da je njifi odločitev napačna. I. i Zdi se (kajti ob opiranju na časopisni člančič se nam pač lahko le zdi), da bi rezo- ' niranje o umazanostih lahko potekalo takole: »prasec umazani« je nekakšna obča kle- tvica, zabrusimo jo lahko ob najrazličnejših prilikah in - kar je še zlasti pomembno - najrazličnejšim naslovnikom, Z »umazanim prascem« žalimo na splošno in vsepov- prek: brate in sestre, trgovce in čevljarje, zdravnike in drvarje ,, Z »umazanim pras- i cem« miličnika torej ne žalimo kot miličnika, žalimo ga kot kogarkoli drugega, Z »umazanim kifeljcem« pa žalimo po definiciji čisto podobo, ki ima predpisa- ne tako poteze kot tudi ime. »Miličniku« je pripisan skupek lastnosti, ki so z imenom ! neločljivo povezane in žalimo že s tem, ko uporabimo drugačno ime, Z uporabo dru- ■ gačnega imena namreč izrazimo dvom, da »miličniku« pripisani skupek lastnosti pri- pada tudi naslovniku, ki smo mu odrekli biti »miličnik«. Kaj torej storimo, ko »milicnika» opsujemo s »kifeljc umazani«? Podkrepimo, da ni vreden »miličnika«, podkrepimo, kar bi mu bili lahko v milejši obliki povedati že s »ki- ' feljcem« (ki je - kar potrjuje našo hipotezo - sankcioniran s 600 DM). Toda v čem je prehod iz šibkejše na krepkejšo varianto? V zmanjšanju števila i lastnosti, ki jih še priznavamo? Morda, predvsem pa v zmanjšanju (stopnje) spoštova- ; nja, spoštovanja zaradi spoštovanja, spoštovanja, ki torej ni pridobljeno, temveč | predpisano, in kot tako tista obča in posamezna lastnost, ki ostale lastnosti drži sku-1 paj. »Kifeljc umazani« oz. »umazani kifeljc« je le zadnji člen na lestvici nespoštovanja, j ki bi jo lahko konstruirali takole; Zadnji člen torej, vendar še zmeraj znotraj lestvice. 124 če pa miličnika opsujemo z »umazanim prascem«, iz lestvice sploti izstopimo, odrečemo mu (namreč miličniku) nek poseben status, na podlagi katerega šele lahko rečemo »kifeljc umazani«. Za nas ni več »miličnik« niti »kifeljc«, celo »umazani kifeljc« ne, temveč nič več kot pocestni pobalin. Z »umazanim prascem« mu torej odvzamemo še zadnje ostanke (miličniške) aure in ga postavimo na raven trgovcev in čevljarjev, zdravnikov in drvarjev. Argument za milejšo kazen je torej pravzaprav argument za ostrejšo. , II. Z umobolnostjo se stvar malce zaplete. Ko nekoga napičimo kot »kretena«, po-: stavimo pod vprašaj njegove sposobnosti (v konkretni situaciji) in poskusimo omajati j njegovo samozaupanje. i Z »ubogim kretenom« pa naredimo še korak naprej, korak naprej v poniževanju; seveda, saj nezaupanju v sposobnosti dotičnega dodamo nek; »kako pa naj bi, revež, ] tudi vedel!« »Ubogi kreten« je na lestvici ponižanja torej za stopnjo višje od »kretena«, pravni; vedeži ZRN pa tisti »kako naj bi revež tudi vedel« tolmačijo kot omilitev »kretena«, kot ; pomilovanje, in »ubogega kretena« postavljajo pod raven »kretena«. Takšno sklepanje : ima dve pomanjkljivosti: a) »ubogi kreten« ne more biti omilitev »kretena«-psovke, saj s pvim (pre)stopi- ' mo v drug register, v register pomilovanja; in ] b) (kar je pravzaprav korolarij a) pomilovanje ni kazensko sankcionirano. ■ Vrniti se moramo torej na začetek. S »kretenom« očitamo le nesposobnost, ne- kompetentnost, z »ubogim kretenom« pa prestopimo prag neprištevnosti, neodgovor- i nosti. - »Kreten« postavlja nek: »Kaj sploh počneš tukaj?! Kaj ne vidiš, da si s svojo ne- i sposobnostjo le v napoto?« - predpostavlja torej razumnost, prištevnost naslovnika,; na katerega apelira. »Ubogi kreten« pa ima kot žaljivka paradoksalen status. Načelno - na faktični rav- j ni - ne more, oz. bi ne smel biti žaljivka, saj je naslovnik - neprišteven - kot take ne ' more prepoznati. Ravno to pa je zalog psovalca; za razliko od »kretena« jo zamrmramo ! v brk in čakamo, da bo - oz. če bo - naslovnik reagiral. Ako ne odreagira je res »ubog i kreten«, ako pa popizdi je (tako ali tako) evidentno, da besede niso bile namenjene i njemu, saj jih kot »ubog kreten« ne bi mogel razumeti, i S popizdenjem torej dokaže, da je prav »kreten«, nesposoben in nekompetenten, i da bi razumel, zakaj ne more biti »ubog kreten«. j Igor Žagar 125 Hegemonija In socialistična strategija RAZPRA VA Z ERNESTOM LACLAUOM IN CHANTAL MOUFFE OB KNJIGI HEGEMONY AND SOCIALIST STRATEGY* Ernesto Laciau: Seznanjen sem bil, da večina prisotnih pozna najino knjigo, zato bova ' podala le nekaj temeljnih točk, s katerimi bova predstavila kontekst najine argumenta- cije. Govoril bom o teoretskih dimenzijah najinih argumentov, Chantal pa bo kasneje predstavila politični aspekt, ki zadeva radikalno demokracijo. Poskušala sva povezati diskusijo, ki je potekala znotraj marksizma, s filozofsko^ obravnavo neposrednosti in z načinom, kako je kriza neposrednosti karakterizirala ' teoretske diskurze v dvajsetem stoletju. Naj na kratko povem, da se je intelektualna zgodovina dvajsetega stoletja začela s tremi iluzijami o neposrednosti, ki so tvorile iz- i hodišče trem različnim intelektualnim tradicijam. Te tri iluzije so bile: referent, fenomen ; in znak. , Referent je izhodiščna točka analitične filozofije. Formuliran je bil v delih Bertran- da Russella in zgodnjega Wittgensteina. Ta teorija o neposrednosti referenta, o možn-1 sti utemeljitve jezika v neposrednem dostopu do objekta, je v filozofiji poznega Wit- tgensteina in v postwittgensteinovski filozofiji prišla v krizo. Isto lahko rečemo za feno- ' menologijo. Začela se je s Husserlovim pozivom »k stvarem samim« in z možnostjo neposredovanega odnosa z neposredno danim. To je postajalo v kasnejših Husserlo- ■ vih delih vedno bolj kompleksno, dokler se ni razvilo v nemožnost redukcije biti na smi- sel. Ta nemožnost, ki jo poskuša Husserl izpodriniti s sklicevanjem na neskončni su- bjekt, se pojavi kasneje v delih Heideggerja in Derridaja kot difference, kot izvorna za- kasnitev, kot nemožnost premostitve vrzeli med smislom in bitjo (sense - being). In končno, teorija znaka, ki je bila prav tako priziv na neposrednost, se je razvila v različne verzije poststrukturalizma, v teoretske pristope, v katerih nemožnost fiksira- nja zveze označevalca z označencem vodi k subverziji celotne koncepcije znaka, na kateri je baziral strukturalizem. Poglavitna ugotovitev najine knjige - proces prehoda ; od neposrednosti k logiki neidentičnosti signifikacije same s sabo - je na nek način i prisotna v marksistični teoriji in to ravno v teoriji hegemonije. Poskusila sva analizirati koncept hegemonije kot tistega, ki ga je mogoče misliti le na osnovi radikalne dvoum- i nosti in kontingentnosti vsake vrste signifikacije. Logika hegemonije, ki jo zagovarja- i va, je logika, ki jo je mogoče razumeti le v primeru, če plavajoče označevalce, ki jim i šele različni projekti hegemonije uspejo dati delno in negotovo vezanost, pojmujemo \ kot eno temeljnih dimenzij diskurzivnih enot. Prvi del najine knjige je torej poizkus | obravnave razvoja marksistične teorije po prelomu stoletja s te perspektive. Začetna^ točka je neposrednost - transparentnost razrednega boja, ki jo najdemo v delih zgod- : njega Kautskega, posebno v pripombah k Erfurtskemu programu. Tu ni dvoumnosti, politični diskurz sovpada s teoretskim, teorija je le racionalizacija in generalizacija iz- skustveno danega. Kriza marksizma na prelomu stoletja je prav notranji zlom transpa-. rentnosti razrednega boja. Subjektu stoji zdaj nasproti pluralnost, ki se je ne da zredu- ■ cirati na neko osnovno, vseobsegajočo logiko, kot je poskušal zgodnji diskurz II. Inter- ] nacionale. Zgodovina marksizma je od tu naprej zgodovina poizkusov posredovanja ' različnih momentov ekonomskega in političnega boja, ki naj bi ponovno vzpostavili i i 126 ] možnost transparentnosti. To, kar sem pri Husserlu poimenoval nesovpadanje (neko- incidiranje) smisla in biti, je v marksizmun prisotno skozi množenje diskurzov, ki jiti latiko združi le kontingentna politična logika. Dobro veste, kako se je obnesel ta po- skus posredovanja: od prizadevanja, da bi s periodizacijo prišli do posredovanja, pri poznem Kautskem (ki trdi, da so sedanje tendence kapitalizma le začasne in bo eko- nomska kriza vodila do končnega obračuna med buržoazijo in proletariatom, ta pa bo odločal o prihodnosti kapitalistične družbe - tako razredni boj spet zadobi izgubljeno transparentnosti do bolj rafiniranih poizkusov pri Lukacsu, se pravi poizkusov prenesti trenutek transparentnosti na avtonomni subjekt-objekt, ki se lahko vzpostavi edino skozi proces revolucije; s tem pa je moment dvoumnosti, netransparentnosti in nefiks- nosti omejen na obdobje konstitucije subjekta-objekta zgodovine. Vse te rešitve so poizkus razložiti zgodovinski proces preprosto z lokacijo teh vrzeli, teh momentov dvoumnosti in nefiksnosti v obliko, v kateri postanejo obvladljivi. Brez velikih primerjav bi rekel, da je v tem trenutku marksizem stopil v neke vrste FORT - DA igro, da bi raza- ložil svojo izoliranost, ki je prisotna v zgodovinskem izkustvu. Najina trditev torej je, da imamo pri hegemoniji opraviti z nečim radikalno drugačnim, kajti moment hegemonije vsebuje tip logike vzpostavitve družbenega, ki ni zvedljiv na kategorijo posredovanja. Kategorija posredovanja ima smisel le v dialektični preobleki, se pravi znotraj dialekti- ke, v kateri je moment negativnosti in kontingentnosti vedno zvedljiv na neko vrsto identitete. Zvijačnost uma namreč omogoča, da na koncu procesa odkrijemo skriti po- men vseh vmesnih stopenj. Koncept hegemonije, ki ga tu zagovarjava, je mogoče po- vezati s celo vrsto filozofskih diskusij; na primer z diskusijo o notranjih in zunanjih re- lacijah, ki se je odvijala v anglo-ameriški filozofiji, koncept hegemonije skuša razumeti delne in ločene elemente konkretne zgodovinske izkušnje kot elemente, ki jih je mo- goče povezati z logiko, ki je sama kontingentna in ne ustreza nobeni poslednji racio- nalnosti realnega. Kategorija kontingentnosti, ki vstopa v center politične misli, se ra- dikalno razlikuje od akcidentalnosti, Akcidentalno je namreč nebistvena zveza z bi- stvom in je že pri Aristotelu eden od modusov bivajočega, Kontingentnost pa predpo- stavlja koncept bitja, katerega bistvo ne vsebuje bivanja in tako implicira možnost ra- dikalne zničenosti in negativnosti. Koncept kontingentnosti je tako popolnoma tuj gr- ški filozofiji, je nekaj, kar se začne s krščanstvom, s pojmom kreacije kot creatio ex ni- hilo. S tega vidika je element negativnosti tisti, ki sva ga hotela izpostaviti v najini knji- gi. Trdiva da je antagonizem mesto, kjer se pokaže radikalna kontingentnost družbe- nega. V tem smislu sva ga poizkušala razviti kot centralni koncept sfere političnega in torej kot nekaj, kar je potrebno misliti v kategorijah kot so; manko, neuspeh, izničenje itd. To so bile kratke opazke o teoretski plati knjige, sedaj pa bom prosil svojo sode- lavko, naj spregovori o radikalni demokraciji. Chantal Mouffe: Razvila bom nekaj opornih točk, ki bolj zadevajo politični aspekt knji- ge. Namesto vseobsegajoče predstavitve bom nanizala le nekaj koščkov, ki se razvrš- čajo okrog vprašanja: zakaj uporabljati termin radikalna demokracija in ne termin soci- alna demokracija. Najprej zato, ker je to projekt, ki upošteva nova socialna gibanja. Verjameva, da mora vsak levi projekt upoštevati boj teh novih gibanj in da mora obsta- jati artikulacija med njimi in delavskim gibanjem, artikulacija, v kateri ni nobenega apri- ornega privilegija ne za delavsko ne za katerokoli drugo gibanje. V Franciji so bile na- mreč očitne tendence, da se namesto delavskega gibanja poišče nek nov privilegiran subjekt levega podvzetja. To pa je, takšne so najine analize, nekaj nemogočega. Ni nobenega privilegiranega subjekta družbene transformacije. Socializem je preveč obremenjen s centralnim mestom delavskega gibanja; če namreč hočemo upoštevati ekološko gibanje, gibanje žensk, gibanje seksualnih manjšin, moramo najti nek nov termin. Upoštevati je treba dejstvo, da se v družbah multiplicirajo oblastne zveze in od- nosi subordinacije (tu je bilo za naju pomembno delo Michela Foucaulta), ki se jih ne da zreducirati na neki zadnji vzrok, na determinanto v zadnji instanci. Ne mislim le na ekonomijo; feministke so npr. poskušale zamenjati razredno determinacijo s spolno. Ni 127 privilegiranega mesta, na katerega bi bilo možno zvesti vse relacije subordinacije. To je prvi aspekt, v katerem se naš projekt razlikuje od tradicionalnega socialdemokrat- skega. Drugi vzrok je, da hočemo predstaviti ta levi projekt kot neavtoritarni projekt; gič za novo obliko politike, ki ne začenja z vrha, z avantgardo, ki naj pove ljudem, masi, kaj naj storijo, zakaj so izkoriščani. Verjetno, da mora levi projekt začeti od spodaj, kjer so realni boji, in te boje artikulirati - kot sva zapisala v knjigi - v verigo ekvivalenc. Tre- tja točka je insistiranje, da družba, v kateri bi antagonizmi izginili, ni mogoča. Opustiti je treba zelo nevarno pojmovanje v marksizmu in v levi politiki nasploh, idejo, da bodo na koncu vse kontradikcije razrešene, idejo o skladni, homogeni in transparentni druž- bi, o družbi, v kateri ne bo več ne kontradikcij ne podrejenosti. Razčlenjenost družbe je za družbo konstitutivna, je tisto, česar ni mogoče spremeniti. To ne pomeni, da morajo obstoječi odnosi podrejenosti ostati nespremenjeni. Borba levice je prav boj proti njim; toda levi proces je proces, ki nima ne konca ne izpolnitve. Ideja, da je odprava antago- nizmov možna, je zelo totalitarna, kajti v tem primeru obstaja možnost, za partijo ali skupino, da preprosto razglasi, da so antagonizmi izginili; s tem postanejo nelegitimni vsi odpori proti obstoječim odnosom podrejenosti. Projekt radikalne demokracije ugo- tavlja dejstvo, da gre za never ending proces, konstatira nemožnost homogene in transparentne družbe. Socializem je poistoveten s sklopom: podružbijanje produkcij- skih sredstev, osrednjost delavskega razreda. Ostale oblike odpora - nova socialna gibanja - pa niso vključena. Vendar: zakaj ne bi rajši vključili ta prizadevanja in druga- če definirali socializem? Res, zakaj ne? Zato ker bi to ustvarilo veliko dvoumnosti, in drugi razlog, ki je poglaviten: ker verjameva, da je demokratični diskurz pomembnejši od socialističnega. Socializem pojmujeva kot del demokratične revolucije. Projekt ra- dikalne demokracije ni antagonističen socialističnemu, temveč ga vključuje. Podruž- bijanje produkcijskih sredstev je del širšega procesa emancipacije in transformacije družbe. To je vzrok, da sva projekt imenovala radikalno demokratični. Ko sva po teore- tičnih razvijanjih prišla do političnega vprašanja: zakaj se ljudje upirajo?, je bilo za naju nesprejemljivo nadaljevati z odgovori, utemeljenimi v človeški naravi. Najina teoretska razmišljanja so zgrajena na dejstvu, da so antagonizmi vedno diskurzivno vzpostavlje- ni. Ničesar neizogibnega, naravnega, ni v različnih oblikah odpora. Nasploh je v levi mi- selnosti prisotna nagnjenost k vpraševanju: zakaj se delavksi razred ne upira? Tlačeni so, zakaj se ne uprejo? Mislim, da je to napačen način zastavljanja vprašanj. Pravo vprašanje se glasi: kateri so pogoji, v katerih relacije subordinacije postanejo nevzdrž- ne, in kateri so pogoji vznika antagonizma? Treba je pojasniti vzroke vznika antagoniz- mov in različne oblike, ki jih odpor lahko privzame. Tu je pomembna analiza thatcheriz- ma. Thatcherizem je bil sposoben artikulirati in dati desno obliko izraza bojem, ki bi po- tencialno lahko bili demokratični. To naju je prepričalo, da so diskurzi, v katerih se boji artikulirajo, izredno pomembni. Ni naravne poti, po kateri naj bi se zatiranje postavilo pod vprašaj. Francoski teoretiki novih socialnih gibanj verjamejo, da so lahko artikuli- rana na zelo različne načine in ne odpirajo nujno procesa demokratizacije družbe. Pri- mer Anglije je bil za naju zelo pomemben. Identificirati moramo diskurzivne pogoje za vznik kolektivne akcije, usmerjene proti neenakostim in odnosom subordinacije. V Franciji je bilo do zloma ancien régime socialno telo sestavljeno iz atomiziranih indivi- duov. Politika je bila le obnavljanje hierarhije in nobene možnosti ni bilo, postaviti pod vprašaj te hierarhične odnose. Demokratična revolucija zaznamuje trenutek, ko di- skurz postane sprejemljiv za dvom vanje. Deklaracija o človeških pravicah je odločilni prelom z ancien régime in predstavlja ključni trenutek demokratične revolucije. Gre za idejo, da obstajajo človeku inherentne pravice, ki jih mora država spoštovati. Ideja pra- vic implicira idejo enakosti. Od tega trenutka dalje so vsi ljudje svobodni in enaki. De- mokratični princip svobode in enakosti postane nova matrica socialnega imaginarija in bo vzpostavil temelje konstituciji političnega. Vse odpore, ki so se dogajali od takrat dalje, lahko percipiramo kot širjenje demokratičnega diskurza na vse družbene odno- se. Značilnost socializma je v širjenju demokratičnega diskurza v polje ekonomije. Nova socialna gibanja so nova oblika širjenja demokratične revolucije, kajti spodbijajo 128 neenakosti, ki so bile do tedaj percipirane kot naravne (spol, rasa). Levi projekt mora- mo misliti kot širjenje demokratičnega diskurza na vse družbene odnose. Zato misliva, da termin radikalne demokracije ustrezneje izraža ta projekt kot termin socializma. Slavo) Žižek: Hvala obema. Jaz naj bi vodil diskusijo. V skladu z vajinimi teoretskimi postavkami se bom skušal v diskusiji izogniti totalitarni totalizaciji in doseči neke vrste tiegemonijo skozi vzpostavitev serije ekvivalenc »od spodaj«. Iz tega, kar sta poveda- la, je očitno, da sta dva nivoja vprašanj: vprašanja, ki zadevajo - naj tako rečem - poli- tični aspekt, in čista teoretična vprašanja. Oba nivoja sta seveda povezana. Nočem vnaprej določevati diskusije; imam nekaj vprašanj, celo veliko, toda najprej bi rad dal besedo ostalim Matjaž Maček: Mislim, da je kontingentnost temeljna kategorija vašega teoretiziranja. Prebral sem knjigo, vendar te kategorije nisem razumel prav dobro, še posebej ne tra- dicije, iz katere iztiaja. Ernesto Laciau: Akcidentalno je tisto, kar je lahko tu, lahko pa ga tudi ni. Na primer: jaz sem človek. Zame je bistveno, da imam srce. Nos takšne ali drugačne oblike pa je zame akcidentalen. Za Aristotela sta bistvo in akcidenca formi bivajočega, vendar pri njem polnost bivanja s tem ni aficirana. Za Aristotela je tudi velikost nosu odvisna od naravnega procesa. Kontingenca pa predpostavlja ničnost. Edino bitje krščan- ske teologije, ki ni kontingentno, je bog. Pri njem eksistenca in esenca sovpadata. Vse, kar po njem obstoji, je kontingentno, ker je rezultat samovoljnega akta kreacije. Ta akt je creatio ex nitiilo in predpostavlja kategorijo ničnosti. Ta kategorija, ki je pri Aristotelu nemogoča, tvori izhodišče krščanske teologije. Tisto, kar je bilo iz niča ustvarjeno, se skozi proces izničenja lahko povrne v nič. Kontingenca vsebuje ta mo- ment negativnosti, ki je pri akcidenci popolnoma odsoten. Če primerjate Sorela in La- briolo. vidite razliko. Pri Labrioli najdete morfološko nujnost. Pravi, da je marksizem iz- postavil in napovedal morfologijo zgodovine. Poleg tega pa obstoji vrsta elementov, ki jih misli v terminih popolnoma akcidentalnega procesa. Pri Sorelu pa najdemo misel, da se obstoječa civilizacija lahko izniči; kategorija kontingentnosti tako zavzema os- rednje mesto v njegovi misli. Narave zgodovinskega procesa in antagonizma ne more- mo razumeti, če ne vpeljemo kategorije kontingentnosti. Heglova kategorija >4ufte6ung kontingentnost eliminira, ker vse, kar je tu, na koncu absorbira kot moment samoraz- voja ideje. V procesu se torej nič ne izgubi. V antagonizmu pa je nekaj, kar zahteva strukturo in ne zapade kategoriji Auftiebung. Skozi antagonizem se nekaj dokončno iz- gubi. Možnost, da se nekaj izgubi, pomeni, da eksistenca tega nekaj ni bistvena. Skozi možnost izgube se kaže radikalna kontingentnost družbenega in realnega. V psiho- analitični teoriji obstoji kategorija manka. ki omogoča, da se nekaj skozi proces mata- forizacije definitivno izgubi. Antagonizem je bil razumljen ali skozi kategorijo realne opozicije ali skozi kontradikcijo, obe pa zahtevata objektivnost antagonističnih relacij. Realna opozicija je svet objektivnih potez, ki pojasnjujejo, kaj izhaja iz določenega do- godka. Pozitivnost bivajočega je v tem diskurzu presuponirana. Podobno se zgodi s kontradikcijo: kajti če je A kontradiktoren z ne-A, je to zato, ker je A popolnoma A. Pol- nost bivanja je v kontradiktorni relaciji presuponirana. V dialektični spekulaciji je pol- nost bivanja, ki je bila začasno postavljena pod vprašaj, na koncu procesa spet prido- bljena. Antagonizem pa je limita vsake objektivnosti: skozi prisotnost nepreklicne izgube in negativnosti se možnost popolnoma konstituirane družbe dokončno izgubi. Kontingence je zato nujno razlikovati od akcidentalnosti. Slavo) Žižek: Ker ni drugih vprašanj, bom jaz poizkušal oživiti diskusijo. Interpreta- cija Hegla, ki ste jo dali, se mi ne zdi edino možno branje Hegla. Vzemimo končni mo- ment Heglove dialektike. En nivo branja, recimo poststrukturalistični, Derridajev, je: res je, v Heglovem procesu imamo moment negativnosti, toda na koncu je vse zajeto z 129 novo identiteto itd. Možno je tuoi drugo branje: konec procesa je, ko je manko pripo- znan kot izvoren. Absolutna vednost nI trenutek zasičene Identitete, temveč trenutek, ko je manko pripoznan kot izvoren. Strinjam se z vami: teorija akcidentalnosti je domi- nantna v marksistični tradiciji. Primer: marksistična razlaga Napoleona. Prehod od re- publike k cezarizmu je bil nujen, a da se je utelesil prav v Napoleonu in ne v nekom drugem, to je akcidentalno. Mislim, da je Heglova dialektika nujnosti in - uporabil bom prav ta pojem - kontingentnosti drugačna. Nujnost je retroaktivni učinek kontingent- nosti. Mislim, da je tu uporaba koncepta kontingentnosti legitimna. Heglovsko rečeno: skozi realizacijo procesa, katerega pogoji so kontingentni, neka entiteta preide v biva- nje. Toda če gledamo na proces s konca, se pogoji retroaktivno pojavijo kot nujni. Moj paradoks je: popolnoma se strinjam z vsako besedo vaše kritike Hegla, le drugega na- slovnika bi izbral. Ernesto Laciau: Katerega? Slavoj Žižek: Katerega? Vso filozofsko tradicijo, vključno z Marxom, vključno z Derridajem, vključno s Husseriom! Kogarkoli razen Hegla! Sedaj bom poskušal speljati diskusijo v bolj ideološko politične vode. Vzemimo odnos feminizma in ekonomskega boja, kot je bil dojet v klasičnem marksizmu: femini- zem je pomemben, toda prava rešitev ženskim težavam je socialistična revolucija, to- rej je zanje najboljše, da priključijo svoje napore razrednemu boju. Strinjam se, da je treba zavrniti takšno totalizacijo, toda: ko imamo množico partikularnih bojev, mora - da bi dosegli verigo ekvivalenc med temi boji - vedno obstajati en poseben boj, ki ute- leša totalitete vseh. So totalizacije in totalizacije. Ni vsaka totalizacija sama po sebi totalitarna. Demokratični diskurz je tako partikularen boj, ki totalizira ostale na netota- litaren način. V verigi ekvivalenc vedno obstoji partikularen boj, ki strukturira totalitete ostalih, in to ni nujno totalitarno poenotenje. Se strinjate s tem? Ernesto Laciau: Če mislite, da vedno določen boj totalizira ostale, se s tem ne strinjam. Vedno obstoji presežni pomen ob dobesednem in je temelj za razumevanje logike hegemonije. Toda zakaj bi moral biti vedno le en boj, ki ima to vlogo? To bi bila apriorna transcendentna točka, ki določa teren zgodovinskega dogajanja. Strinjam se z naddeterminirajočim karakterjem vsakega boja in z dejstvom, da so v določeni situ- aciji nekateri bolj naddeterminirajoči kot ostali. Ne strinjam pa se z idejo, da mora ved- no biti eden, ki igra to vlogo. Slavoj Žižek: Če ostali boji niso poenoteni v verigo ekvivalenc, potem to ni nujno. Moja apriorna trditev je: če so različni boji uverižene v serijo ekvivalenc, potem je ved- no eden. V vsaki družbi je več totalizacij: pravi boj je boj za to, kateri posebni boj bo dominiral ostalim. Chantal Mouffe: Tako padete v problematiko Gorza in Touraina, ki iščeta socialno gibanje, ki bo zavzelo mesto delavskega gibanja, Slavoj Žižek: Ne, to gibanje ni določeno vnaprej. Samo je rezultat boja. Tu se stri- njam z vami. Ernesto Laciau: Potrebno je ločiti dva problema: problem nedobesednosti in pro- blem poenotenja. Glede nedobesednosti se strinjava, da vsak boj podleže naddetermi- naciji; noben ne predstavlja zgolj dobesednega interesa, vsi so naddeterminirani. To je eno. Drugo pa je poenotenje. Če imate čisto verigo ekvivalenc, imate poenoten politič- ni prostor. Prostor, na katerem se vzpostavi veriga ekvivalenc, ni vnaprej dan. Prostor, ki bi omogočil čisto verigo ekvivalenc, bi bil le popolnoma poenoteni logični prostor - ta pa ni nikdar dosežen. Osrednjost boja neke sfere se mora izbojevati vedno znova z os- 130 rednjimi boji drugih sfer. Le v trenutku popolne konfrontacije (npr. ob tuji invaziji) ob- staja tako poenotenje političnega polja. Siavoj Žižek: Če rečem, da demokratični politični diskurz igra centralno strukturira- jočo vlogo, s tem ne mislim, da preprosto poenoti ostale, ki mu postanejo podrejeni. Moj poudarek je, da je prav avtonomija ostalih bojev učinek hegemonije nekga določe- nega, »enega« boja, kot sta razvila v vajini knjigi: feministični boj se je vzpostavil kot avtonomen s prenosom demokratskega diskurza na področje odnosov med spoloma, ekonomski boj (socializem) s prenosom demokratskega diskurza na področje eko- nomskih razmerij, itd, Ernesto Laciau: Kaj je avtonomija? Predpostavimo nabor funkcij, od katerih ima vsaka določeno operacionalno področje. Tu avtonomija ne obstaja! Kajti koncept, kjer ena socialna sila deluje v določenem področju, druga pa v drugem, pomeni, da so ta področja deli integrirane celote, ki je predefinirana. Uporaba kategorije avtonomije je smiselna le, ko ta skupni teren ni popolnoma vzpostavljen. Meje področij delovanja so tako neprenehoma predmet pogajanj. Govorimo lahko le o bolj ali manj avtonomnih bo- jih, ne pa o avtonomiji kot čisti in absolutni kategoriji. V nacistični Nemčiji je na politič- nem nivoju obstajal antisemitski diskurz. Vse Judove karakteristike - od fizičnih potez do navad - so bile percipirane kot inkarnacija zla. Ker pa za ljudi identiteta Judov ni zvedljiva na ta diskurz, popolno iztrebljenje Judov ni uspelo. Obstajajo sfere javnosti, v katerih je Jud deloval kot sovražnik. Toda Jud je bil tudi gospod Cohen, moj sosed, s katerim sem živel vse življenje, katerega otroci se igrajo z mojimi itd. Nacistični diskurz ni uspel posrkati tega prostora zasebnih zvez. Čisti sistem ekvivalenc na vseh nivojih življenja, ki percipira Juda kot sovražnika, ni bil nikdar dosežen. Rezultat je bil, da po- polna diskriminacija Juda ni nikdar uspela. Totalitarna zamisel družbe, čisti sistem ekvivalenc. ni uresničljiv. Slavo] Žižek: Mislim, da je nacistična diskurzivna strategija tu mnogo bolj prekanje- na, saj vračuna prav to opozicijo med fantazmatsko upodobitvijo Juda kot inkarnacije zla in med vsakodnevnim izkustvom, ki ga imamo o gospodu Cohenu. Poanta naci- strategije je : vidite, kako so nevarni, izgledajo kot običajni ljudje, a v resnici . . .Naci- zem vračuna to vsakodnevno izkustvo kot specifično strategijo židovske mimikrije. Ernesto Laciau: Glede Hegla se z vami popolnoma ne strinjam. Pokazali so že, da je Hegel prikazoval kot logično dedukcijo empirične argumente, ki jih je podtaknil v do- kazovanje. Nekateri zaradi tega zavržejo celotnega Hegla, druga možnost pa je sklep, da v Heglu ni zanimivo logično sklepanje, temveč različne strategije, ki jih igra, ko je sklep že izpeljal. V tem se strinjam z vami in mislim, da je branje Hegla danes zelo ak- tualno. Za eno stvar pa menim, da je za dialektično logiko nerešljiva, in to je problem, da je dialektično sklepanje možno šele s presupozicijo jezika. Kategorija nastajanja tako ni razvita le v prehajanju iz biti v nič, temveč ima svoje mesto tudi v jeziku. Vendar mislim, da je Hegel v mnogočem anticipiral teorijo artikulacije - zveza z njim je za nas zelo pomembna. Glede Juda pa mislim, da je meja med različnimi sferami političnega nekaj neizogibnega. Slavo] Žižek: Predlagam, da se diskusija preusmeri, da ne bi obtičali zgolj pri obče- teoretskih vprašanjih. Tomaž Mastnak: Kaj menite o vprašanju civilne družbe? Chantal Mouffe: Najprej bom navedla točke, kjer soglašam s teorijo civilne druž- be. Delitev na civilno družbo in državo že upošteva dejstvo, da je homogena in trans- parentna družba nemožna. Reabsorbcija civilne družbe v državo je nemogoča, prav ..........._____..........................„.....____.....................______________________.........1.31. tako je nemogoča odprava države. Cilj mnogih načrtov levice pa je bil ravno izničenje te distinkcije. Mislim, da jo je potrebno obdržati. Druga skupna točka je insistiranje na liberalnih pravicah. Po drugi strani pa ta distinkcija ni preveč uporabna. Je bolj meto- dološke narave, saj ni mogoče strogo ločiti, kaj je država in kaj civilna družba. Distink- cija javno-privatno je vedno rezultat hegemonije, ta ločnica je danes zalog prenekate- rih bojev. Države ni mogoče enačiti z birokratskim mehanizmom. Z nastankom social- ne države je država začela zelo birokratsko intervenirati v civilno družbo in s tem vzbu- dila velik odpor. To je eden od razlogov za pomen, ki ga je zadobila distinkcija država - civilna družba. Trditev, da je treba braniti civilno družbo pred državo, pomeni prav, da se je treba boriti proti vsaki birokratski intervenciji. Ljudem je treba vrniti pravice, ki jim jih je odvzela država. Slednje se lahko razume na več načinov: lahko pomeni redemo- kratizacijo družbe, lahko se razume - primer thatcherizma - kot prenos demokratičnih pravic na privatno lastnino. Tu je tudi neoliberalna usmeritev, ki hoče moč države pre- nesti na civilno družbo. Nevarno pa je videti zatiranje in birokratizacijo le na strani dr- žave in misliti, da tega v civilni družbi ni. Za celo serijo bojev je ravno civilna družba ti- sta, kjer obstoji represija. Feministke potrebujejo državo in njene intervencije, da bi se borile proti odnosom neenakosti v civilni družbi. Podobno je v primeru rasizma. Obsto- jijo odnosi represije znotrja civilne družbe, ki jih ni mogoče transformirati brez posre- dovanja države. Če hočemo poglabljati distinkcijo civilna družba - država, izgubljamo izpred oči, da lahko uporabimo državo za uresničitev naših zahtev. Potrebno je spre- meniti vlogo države, boriti se moramo proti birokratizaciji in za demokracijo znotraj dr- žave. Vsega tega pa ta distinkcija ne dovoljuje. Do tega je prišlo zaradi napačne iden- tifikacije bojev v vzhodni Evropi z boji v zahodni. Ljudje, ki jo zagovarjajo, se ukvarjajo predvsem z vzhodno Evropo, kar je seveda pozitivno, a uvrstitev gibanja Solidarnosti v nova socialna gibanja je napačna in zavajajoča, V totalitarnih režimih je ta distinkcija zelo uporabna. Tam res lahko govorimo o obrambi civilne družbe pred državo, V demo- kratičnih režimih pa ni tako, Z uporabo te distinkcije zabrišete razliko med dvema tipo- ma oblasti, kajti v demokratičnih režimih država ne more biti percipirana kot zatiralska. Princip njene legitimitete je vendar prav obramba demokratičnih pravic. Tomaž Mastnak: Vtis imam, da enačite distinkcijo civilna družba - država z distink- cijo javno - privatno. Zdi se mi, da ta enačba ne vzdrži. Rekli ste, da je distinckija civil- na družba - država metodološka. S tem se strinjam, vendar bi podobno lahko rekli tudi o vašem projektu radikalne demokracije. Distinkcija civilna družba - država je v naših režimih, ki so drugačni od vašega, odprla možnost teoretizacije in elaboracije demo- kratičnega političnega projekta. Seveda ni govora o enačenju civilne družbe s sfero svobode in nerepresije. Vendar je v socialističnih državah boj za civilno družbo pred- pogoj boja za demokraicjo. Chantal Mouffe: Seveda distinkcija civilna družba - država ne sovpada nujno z di- stinkcijo javno - privatno. Toda kako lahko drugače identificirate državo? V demokra- ciji je civilna družba konstituirana skozi državo. Država je prisotna v civilni družbi, v vseh njenih odnosih, vsepovsod. Seveda se je treba boriti proti vsem birokratskim in- tervnecijam države v civilno družbo, toda ne moremo reči, da si ne želimo nobene dr- žavne intervencije. Spremeniti je treba tip državne intervencije. Tomaž Mastnak: Ko govorimo o državni intervenciji v civilni družbi, že predposta- vljamo njen obstoj. V socializmu pa je bila sistematično uničena. Smo za državne in- tervencije, za državne intervencije nebirokratske vrste, a najprej moramo postaviti ci- vilno družbo. Chantal Mouffe: Distinkcija je koristna, s tem se strinjam, za socialistične države. Ni pa koristna za demokratične. 132 Ernesto Laciau: Će je distinkcija metodološka, kateri so njeni kriteriji? Poznam Heglovo distinkcijo države - civilna družba: birokracija je univerzalni razred in zastopa univerzalnost itd. Ali zastopate to koncepcijo? Tomaž Mastnak: Zagovarjal bi webrovsko teorijo birokracije, ker predpostavlja obstoj civilne družbe in. delitev moči znotraj države. Seveda mora obstajati državni aparat. Ernesto Laciau: So KP v vzhodnem bloku del javne sfere? Tomaž Mastnak: So in niso. So del javne sfere, funkcionirajo pa pogosto privati- stično. Darko Štrajn: Ni mogoče zares postaviti temeljne distinkcije med vzhodno Evropo in zahodno na osnovi trditve, da civilna družba v vzhodni Evropi ni državno konstituira- na. Generalno pravilo, da je civilna družba tesno povezana z državo, drži tudi za tako imenovano vzhodno Evropo. Distinkcija, ki ste jo vzpostavili, je osnovana na konkret- nih razlikah v vodenju političnega življenja. Sfere javnih diskusij so v vzhodnih deželah resnično dosti bolj vodene preko partijskih mehanizmov. Boj ne poteka le za civilno družbo, temveč bolj za diskusije znotraj države, ki bi bile utemeljene in formulirane v civilni družbi, Chantal Mouffe: Je distinkcija civilna družba - država koristna v primeru Jugo- slavije? Darko Štrajn: Je, ker se govorec, ko jo uporablja, vpiše v marksistični diskurz. Ta pa je za vladajočo birokracijo edini razumljivi diskurz. Tako lahko z njo vsaj komunicira. Ne vidim pa bistvenih razlik med civilno družbo na vzhodu in na zahodu. Če poizkuša- mo definirati institucije civilne družbe - verjamem, da ima civilna družba institucije - ne najdemo razlik. Chantal Mouffe: Govorila sem o različnih režimih, o državah različne vrste. Ker so režimi različni, je civilna družba na vzhodu vsaj koristna parola. Potrebno je razlikovati totalitarne in demokratične režime, saj se razlikujejo v načinu legitimacije. Ernesto Laciau: To je še en problem, ki ga često pretresamo z angleškimi kolegi. Nekateri namreč menijo, da je pojem etične države potrebno izbrisati. To je nesmisel- no, kajti etična dimenzija ne more biti izbrisana iz javne sfere in zakonov. Zakon, ki prepoveduje posilstvo, mora obenem trditi, da je posilstvo nekaj slabega, ne pa, da je liudem to prepovedano iz neznanega vzroka. Etične dimenzije državne aktivnosti ne morjeo izumreti, lahko pa so določene na bolj pragmatičen način. Chantal Mouffe: Povedala bom neke vrste politično anekdoto. Ko so v Franciji so- cialisti leta 1981 prišli na oblast, niso imeli nobene stragegije glede države. Sploh niso vedeli, kaj bi z njo. Vsa njihova strategija je bila: civilna družba, samoupravljanje . . . Nikdar niso pomislili, da se država lahko uporabi, transformira. Država je bila zanje preprosto nekaj slabega. Zato so leta 1981 doživeli pravi kolaps. Zato se mi distinkcija civilna družba - država za transformacijo družbe ne zdi učinkovita. Pavel Gantar: Zdi se mi, da moramo vsi mi, ki poizkušamo teoretizirati civilno druž- bo, današnjo diskusijo vzeti zelo resno. Spomnimo se diskusije o odtujitvi, ki je bila pred dvajsetimi leti pri nas zelo razširjena. Vsi vemo, kaj se je z njo zgodilo. Civilna družba je morda le nova parola. To je resno opozorilo. Meni se vprašanje civilne druž- be postavlja kot vprašanje, kako vzpostaviti forme socialnosti, ki niso posredovane ........____________________________.............________________.....___________ ..._________......___________333. skozi partijo in državo. Na vzhodu je namreč civilna družba razpuščena z državo in v državo. Slavoj Žižek: To poglavje je torej za zdaj zaključeno. So še kakšna vprašanja? Mladen Dolar: Imam vprašanje, ki gre v drugo smer. Zadeva razliko med Politics and ideology in Marxist Theory in to novo knjigo. Očitno gre za zamenjavo stališč, ven- dar niste dali vseh razlogov zanjo. Ključni koncepti prve knjige so v drugi popolnoma izostali. Koncept ideologije, ki je bil v naslovu prve knjige, se v drugi sploh ne pojavi. Nekateri razlogi zato so dani implicitno. Koncept ideologije se običajno veže z dihoto- mijo baza - nadgradnja, ki ste se ji hoteli izogniti, obenem pa je marksistični tradiciji ideologija vedno ideologija določenega razreda. Vendar pa niste zares analizirali raz- logov različne uporabe pojma ideologije in vzrokov njegove opustitve. Zanima me tudi koncept interpelacije, ki je bil temeljen za argumentacijo prve knjige. Interpelacija je Althusserjev koncept, ki ste ga izvirno razvili, kar je imelo takojšen uspeh na evropski levici. Interpelacija konstituira enotnost ideologije in je odločilna za vzpostavitev su- bjektivnosti, V drugi knjigi koncepta interpelacije ne obravnavate. Zamenja ga diskur- zivno vzpostavljena subjektivna pozicija in pa točka prešitja, ki pri Lacanu zaznamuje točko subjektivacije diskurza. Tu subjekt vstopi v diskurz, Ernesto Laciau: Ideologija je bila v marksistični teoriji zasnovana na dva načina. Na eni strani je ideologija - v delitvi družbe na ekonomijo, politiko in ideologijo - eden od nivojev družbe, na drugi strani pa je koncept ideologije asimiliran v koncept napač- ne zavesti. To je povezano z dihotomijo znanost - ideologija v Althusserjevem diskur- zu. Obe uporabi sta neustrezni. Prva zato, ker sprejemanje delitve družbe na tri nivoje omogoča iluzijo, da obstoji pozicija, s katere družbo lahko obvladujemo. Najin temeljni argument pa je neeksistenca družbe, Obstojijo le različni poskusi strukturiranja in za- šitja družbenega. Ti poskusi so vedno neuspešni. Družbe ni mogoče zapreti. Koncept ideologije kot napačne zavesti pa predpostavlja pravi interes socializacije, ki ni prepo- znan. To je osnova Lukacseve torije. Zato koncept ideologije uporabljam vse manj. Ploden je lahko, če z njim razumemo poizkus zaprtja socialnega. To bi bila sprevrnitev klasične koncepcije ideologije, katere bistvo je ravno v ohranitvi bistva! Poudarek nove koncepcije pa je na neutemeljenosti kakršnegakoli bistva, S konceptom interpe- lacije se strinjam v tem, da je vsaka subjektivnost konstituirana z zunanjo intervencijo. Naravna in spontana subjektivnost ne obstaja. Interpelacija je transformacija individu- ov v subjekte. Ta proces je pri Althsserju razumljen v funkciji socialne celote, ki je efekt mehanizmov reprodukcije, S tem se ne strinjam. Interpelacijo moramo bolj pove- zati s FORT - DA igro, s procesom simbolizacije, ki ustvari metaforo. Z metaforo pove- zana vključitev individua v simbolni red pa sovpada z vzpostavitvijo jezika in nezaved- nega. V knjigi - in to je njena pomanjkljivost - ne proizvedeva teorije subjektivnosti. To je treba še razviti. Mladen Dolar: Rekli ste, da lahko koncept interpelacije uporabimo v FORT - DA igri. Bistven za interpelacijo je odnos med dvema subjektoma, med velikim Subjektom (Bog, Država) in individuom, ki se prepoznava. Relacija je torej spektakularna. Kje pa je veliki subjekt v FORT - DA igri? Ernesto Laciau: Na to nimam preprostega odgovora. Na začetku stoletja se je v Peruju podrla tradicionalna zgradba. Kmetje so pregnani z zemlje, začne se proces ur- banizacije. Vendar se ljudje ne upirajo in ne branijo svojih interesov. Šele diskurz tam- kajšnje popularne stranke je ljudem dal principe za branje novonastale situacije. Vse težave, ki so jih ljudje prenašali, so uverižili v novonastali veliki diskurz. Ta diskurz so ljudje sprejeli, ker jim je bil edini na voljo. Edino on je lahko omogočil rekonstitucijo simbolne identitete ljudi. Šlo je za tipičen proces inskripcije. Ni logičnega prehoda od 134 ,» nesreće na branje te nesreće. Sele proces reprezentacije je omogoćil identifil