------    103    ------    '
Odperto pismo
prečastitemu gospodu Jožefu Globočnik-u,
fužinarju v Železnikih.
Morebiti se bote čudili, da Vam to pisemce ne pride po posti, ampak po naših hvale vrednih j^Novicah" v roke, in zakaj da Vam tako pisem? Zato, da bi še drogi brali, ktere to zadeva, kar mi je pri sercu. Zelja mi je, terpljenje kovačem polajšati in zato svetujem: Pre-naredite nekoliko delavni red!
Do zdaj vstajajo v Železnikih kovači k delu od 11. ure do polnoči in kujejo do 10. ali 11. ure dopoldne. Toraj spijo le od kake 6. do 11. ure ponoči, verh tega se še popoldne navadno kake dve uri k počitku podajo, da trudne ude malo pokrepčajo.    Al tak   red je le   zgolj   navada,  iz
k ere izvira obilo težav, zdravje delavcom spodkopuje, pa je tudi sicer brez prida.
Ne zaverzite toraj mojeo:a sveta, kako bi se dal ta red prenarediti, in sicer tako, da bi se ie ob dveh zjutraj začenjali kovati in o poldne nehovali. Potlej Daj bi se pa spanje popoldne opaščalo.
Zakaj   Vam   to   premembo   priporočam,   Vam hočem, drag:i gospod! v kratkem razjasniti:
Da je strašno težavno, iz najbolje^a spanja vstajati, si lahko vsak sam misli, in kdo se more čuditi, da še starega kovača groza prešine pri glasu, ki ga k delu kliče ? Hlapci, ki BO dostikrat majhni otroci 8 do 10 let stari, se večidel še ne zbrihtajo in tekajo omamljeni ob roci otožnih starišev po nočnem merzlem mraku v kovačnice (vignice). Ko kovati pričnejo, so še tako dremotni, da z glavami skoraj cez nakvalo padajo. Verh tega kri rada teče iz nosa takim mladim delavcom. Vzrok teh nadlog je med drugim napčni in zoperuaravni čas dela. Nature zakon je tak, da človek ponoči počiva; po ponočnem pokoji si moramo moči iznova dobivati. Ko opoldne soince najvišje stoji, takrat najmanj občutimo telesno težo; temu nasproti pa je o polnoči človeško truplo najbolj oslabljeno. Ce tedaj o polnoči delaš, nasprotuješ naturnim postavam in se jim ustavljaš v veliko škodo; zakaj tako bojevanje zoper to, kar natura terja, je gotova poguba človeške moči.
Pomanjkanje spanja o polnočnem času je zdravju zlo škodljivo. Slavni kraljevo-pruski deržavni zdravnik dr. Hu-feland pravi v svojem spisu z imenom ^^Makrobiotik^ (ali nauk, kako si življenje podaljšati), da ni vse eno, kdaj da spimo, ali ponoči ali podnevi, in da se motimo, ako menimo, da je vse eno, če podnevi toliko časa spimo, ko* likor smo ga noči odvzeli. Ta slavni zdravnik nam pravi, da žila v človeškem truplu zjutraj najbolj počasi bije, tem hitreje pa kolikor bolj se dan večeru bliža, in da se na večer vsakega človeka neka tiha merzlica loti, ki se ji ^večerna merzlica" pravi. Ta merzlica je na najvišji stopnji o polnoči, ko je soince od nas najdalje. Kakor je pa pri uekterih boleznih nasledek prehlajenja smert, tako se mora ta merzlica prebiti, ko je na najvišji stopnji, o polnoči, v gorki postelji, po malem potu; če ne, pa začne telo bolehati.
O polnoči delati se pa pravi tudi slabo gospodariti. Kakor je bilo že zgoraj rečeno, je človeško telo o polnoči nekako oslabljeno. Delavec toraj, bi rekel, le z eno roko dela med tem, ko se z drugo spanju brani. Toraj doseže delavec po takem terpljenju le polovico pravega prida. Vstane naj pa pozneje, ko je telo že bolj po spanju okrepčano, ffotovo bo z večjo serčnostjo in veseljem delal, in kmalo bo v dobrem spanji zamujene ure popravil.
Prosim Vas tedaj, prečastiti gospod, pogovoriti se z drugimi gosp. fužinarji v teh zadevah, in če ste tudi mojih misel, skušajte in skerbite, da se bo vprihodnje po tukaj predloženem delavnem redu ravnalo.
Sprejmite scrčen pozdrav in zagotovilo iskrenega spoštovanja!
Iz  Krajnske gore dne 8. sušca  1861.
i                                                       J. Levičnik.
-----   104   -----