Mežnar Valent Mežnar Valent zvoni, zvoni . . . Trde žuljave roke stiskajo mastno vrv, težka, siva glava klanja v taktu brona. Zvoni in misli: Budim k Zdravi Mariji v mrzli noči. Človek počiva in sanja zlate sanje; krog njegovih ustnic žari in usta mu govorijo srečo. Valent pa zroni in budi . . . Pojem Češčeno Marijo, ko tulijo tovarne k odmoru. Moja gla^va se klanja in čld vek je odložil niotiko in zmolil molitev. Položil je trudno glavo v senco, da počijcjo žulji ki-vavih rok . . . V mrak udarja Ave Marija in zvonček vernih duš zapoje počitek in konec dneva. Mati zavija svojo deco v posteljo in v vaski kapelici cingljajo jagode rožnega venca . . . Zvonim ob petih in devetih, stiskam vrv ob štirih do petih. Spremljam glasove miserere in joka. Zvonim zadnjo pot človeku, ki je moral k sodbi. Zvonil sem v mladosti in zvonim v starosti. O, koliko duš sem spremljal s svojim zvonom na Ratnikovo njivo. Umrl je župnik Janez in zvonil sem k pogrebu. Ducat duhovnikov mu je pelo miserere in jokalo za blagim srcem. Šla sta k počitku ključarja; Franc, za njim pa Tcnie. Ko so ju polagali v zemljo, sem zvonil in clrugič v življenju jokal in močil svoje roke s solzami. Tone je šel. Šola oaju je zvezala, vojska naju je držala ob trdem komisu. Pa nisva tožila. Zvonil sem mu za njegove dobre besede . . . Mežnar Valent zvoni in še misli: Trikrat je bila že razkopana Ratnikova njiva, mežnar Valent pa še zvonim. Še so vajene moje roke trdega prijema mastnih vrvi. Še bom zvonil in še sebi bodem zvonil na Ratnikovo njivo. Sto in sto duš je §]<) mimo mene. Vojna je pošiljala črna pisma naših padlih sinov. MežnarVa lent je zvonil. Prišla je mora in sesala naša dekleta. Mežnar Valent je zvanil. Kolikokrat sem nategoval vrv velikega brona, koliko lepih ur je šlo mimo mene. Mežnar Valent zvoni in si govori: Prišel bo čas, ko me pokliče Bog otec. Šel je župnik Janez, šel Tone in Franc, in šel bom tudi mežnar Valent. Šel bom pred Stol in rekel: Bog Otec, usmili se mežnarja Valenta, grešnika in velike lenobe. Lahka in sveta mi je služba, pa jaz sem malomaren, Bog Otec! Usmili se me, saj bom zvonil pridno in pobožno in ko me pokličeš, .pošlji angela, da grem z njim! Oče nas, ki — Mežnar Valent zvoni, zvoni . . .