LO V E
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. i?
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 19. januarja 1940.
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Poštnočekovni račun:
Ljnbljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Topost in brezbrižnost
Ker beže dogodki mimio ljudstev hitreje kot brzojavni, drogovi mimo najliitrejšega vlaka', ker vsak dan vstajajo najbolj neverjetne stvari na
obzorju in spet izginjajo, se dogajajo stvari po svetu, ki so v nasprotju z vsem stoletnim izročilom. — je miselnost evropskega, človeka izgubila vsa trdna tla. \Zatajevanje načel, preobračanje kozolcev v načetih, in to na vrhovih, ki so najbolj vidni, je postala moda. Da so umstvene in nravstvene ničle postali, maliki ki vib te še šibe in škorpijone, vedo ljudstva prav dobro. Vedo pa tudi, da kdor se upre, pa naj bo tudi najboljši človek, zapade v pogubo. Zraven tvarnih, gospodarskih stisk je zato nastopila splošna' negotovost, huda osuplost in za njo topost v mislih in dejanjih.
Tako je splošno ozračje v večjem delu evropske celine. To ozračje je pa nastopilo tudi pri nas, ker srno duhovno im tvarno navezami na1 soseda. Zraven tega so pa tudi še med nami samimi ostale moči, ki to ozračje vzdržujejo in mu dajo poudarek ter ga kolikor morejo če zgostujejo od zgoraj navzdol.
Zato tudi slovenski človek postaja čimdalje bolj brez brige za vse, kar se godi okoli njega, sč vdaja v usodo ter postaja' usodoveTec ali fatalist. kaikor od pamtiveka še ni bil. Prijema se ga prepričanje, da je sam brez moči in to doma in v svetu, da nima nobenega pomena, da bi se kje izpostavljali, ker bi tako ali tako ne dosegel ničesar in imel le škodo. To vse skupaj pa pelje v avtomatstvo. Ljudje postajajo avtomati brez lastne volje in brez vsake dejavnosti. In več kot preveč se je tudi medi nami že vgnczdilo tega avtomatstva in sicer toliko, da trpi že naša slovenska življenjska moč.
Zaradi tega tudi med nami stopajo na piedestale ničle im se napihujejo. S praznimi gesli gospodujejo im jih vbijajo v glave ljudem. In to v politiki, pa tudi v kulturnem gibanju.
Kam vse to pelje, je dobro povedal Osendovv-ski v svoji knjigi o sodobni Rusiji, ki je dejal, da če bi tudi v Rusiji boljševizem prepadel, bo novi ruški človek sicer mogoče telesno močan, duhovno pa ne bo sposoben za nobeno iniciativo in noben individualno ustvaritev. Bo živi inče v sredi, ki ne bo vedela ne naprej ne nazaj. Prav je povedal tudi Georges Duhamel. ki je dejal, da bo avtomatstvo pripeljalo dlo tega, da prihodnji rodovi sploh ne bodo sposobni, da bi se poglobili v težja vprašanja, še manj pa jih bodo sposobni, reševati.
Da je tako vprašanje uma in volje škodljivo za velike narode, je gotovo. Na dlani pa je’ da mora male narode miravnost uničiti, jih izbrisati z obličja zemlje ali jih pa vreči v suženjstvo sosedov. Veliki narod, čeprav je umstveno in nravstveno zaostal, .se more vzdržati še zaradi svoje številnosti in s tem fizične moči, majhen narod pa se more ohraniti pri življenju in se razvijati le s svojo notranjo močjo, z bistroumnostjo, razumom, iznajdljivostjo in voljo do dejanj.
Najblj usodno za slovenstvo bi bilo, če bi opešala 'slovenskemu človeku notranja življenjska moč in sposobnost za' osebno ustvarjanje najvišjih kakovosti. Pomen in pravico do življenja dajo malim 'narodom lo kaikovo^sti .njihovih, ustvaritev, kot en jsam posameznik odtehta lahko tisoče in sto tisoče povprečnikov. Taki zgledi so že v stari zgodovini, na primer visoka, nadrejenost Grkov nad 1 erzijci in današnji dan na primer Finci nad Rusi. I ri malih narodih mora zato vteak od naroda s svojo osebnostjo kaj pomeniti, in treba je. da se vse osebne zmožnosti vsakega posamezniku razvijejo do popolnosti.
Že za časa Janeza Bleeiweisu so pri nas tiščali osebnost tb tla. Današnji dan je pa to še huje i nje prišlo že v navado, da poskušajo nekater-uiki ort zgoraj diolli pritiskati vijak in vzeti v zakup vse, kar na slo venski zemlji poganja in
raste. Avtoritarnost hočejo vpeljati tako ljudje, ki nimajo za to ne umstvene, ne nravstvene podlage. Na gluhi pokornosti, ljudstva poskušajo sedeti in z mehanično organizacijo hočejo vladati. Ne spoznajo, da število pripadnikov oziroma pokornih družabnikov in pa parade in ostale belseide ne pomenijo v resnici, posebno ne pri malih narodih, ničesar in povzročajo le otopelost in brezbrižnost vsega ljudstva.
Ta brezbrižnost in topost je ipa za slovenstvo strup. Naj pokažejo tiisti, ki mislijo, tla bodo samo s pokorščino kaj dosegli, le najmanjše stvarne uspehe, pa naj si bo na gospodarskem ali pa na duhovnem področju. Ne le da ni videti iz teh plasti nobenih nadpovprečnih duhovnih ustvari-
Prehrana
V	»Trgovskem listu« priobčuje ing. Lojze Prezelj poučen sestavek o naših poljskih pridelkih in o nezadostnosti in pomanjkljivosti naše poljedelske proizvodnje. To se mu zdi tem bolj važno, ker so se precej neupravičeno močno dvignile cene za. prehrano in ker ta dvig cen ravno Slovenijo najviše zadeva. Kajti Slovenija spada v poljedelskem pogledu med pasivne pokrajine naše države. Zato je treba gledati, da se vsaj do neke mere osamosvojimo od žitno aktivnih pokrajin. K temu pride še špekulacija z žitom, in tako morajo plačevati naši použitniki dejansko še velikansko davke raznim žitnim špekulantom. Nadalje izvaja pisec:
Intervencijska žitna politika je obremenila Slovenijo s povprečno 80 milijonov din letnega izrednega davka ali približno 70—80 din na leto na vsakega prebivalca Slovenije. Ko bi v naši državi ne veljala intervencijska žitna politika, bi si z nakupom manjkajoče nam količine pšenice na svetovnem trgu prihranili kar lepih denarcev.
Popolnoma pravilno je vprašanje, kako in čemu je vendar toliko let obstajal Prizad (Privilegirana družba za izvoz kmetijskih pridelkov), ki ga je vlada ustanovila še leta 1931. Prizadu je bil najprej poverjen državni monopol za izvoz pšenice. Ideja sama je bila nadvse dobra. Naloga družbe je bila, da odstrani predvsem iz naše države tujce-izvoznike, ki so dotedaj imeli približno 83% celotne jugoslovanske izvozne trgovine v svojih rokah. Država ipa je bila tudi primorana, da je v času tako težko občutene kmetijske stiske intervenirala na žitnem tržišču predvsem zaradi finansiranja žetve iin popolnejše organizacije izvoza.
Prizad ni bil ustanovljen z namenom, vzdrževati nadparitetne 'intervencijske cene, temveč da bi deloval predvsem v smeri poboljšanja kvalitete lizv-oza žitaric in da bi vplival na njihovo standardizacijo. Naša izvozna pšenična trgovina ni mogla nikdar popolnoma ugoditi povpraševanjem zamejstva, ker ni mogla nuditi v nakup večjih tipiziranih količin pšenice. Banatska pšenica je razdeljena na več pokrajinskih vrst:	na	banatsko v ožjem smislu besede,
baško in ipotiiško pšenico. Banatska pa se deli naprej v rumisko, beljsko in szekacz-pšenico. Znano je, da na zahodnih tržiščih zaradi tega naša pšenica ne d os e za cen madžarske pšenice.
Obilne žetve v čezmorskih deželah, toliko obravnavana kmetijska stiska, zaradi izbornih letin nakopičene ogromne žitne rezerve, te in še ostale okol-nosti so prisilile vlado, da je v zaščito naših žitnih krajev poverila Prizadu že v letu njegove ustanovitve tudi monopol notranje žitne trgovine. Ta vladna odločba je povzročila nadparitetne. intervencijske cene pšenici na domačem trgu, zaradi česar je bil na račun žitno aktivnih krajev domači konsument žitno pasivnih predelov naše države obremenjen z ogromnim novim — pšeničnim davkom. Domača poraba pšenice znaša letno povprečno cca. 80.000 vagonov. Pri intervencijskih cenah 70 din za stot nad pariteto znaša
te v’ mi tudi tvarnih uspehov videti. Kakovost naših obrtnih; izdclllkov je slabša kot je bila, kmetijstvo vsi ne ve pomagati in peša, delavstvo hira, razumništvo je proletarizirano. Zraven razmer, v katere smo zašli Slovenci brez lastne krivde, je edem 'poglavitnih vzrokov za vse to tudi otope-10'st in brezbrižnost širokih ljudskih množic za vse, ‘kar (se okli njih godi.
Notranja moč slovenstva bo ohranjena in se bo dvignila le, če bo vsak posamezni slovenski človek bedel in bo čuječ in ,se zanimali za vse, kar je zan j in za slovenstvo važnega ter bo napel vse svoje moči, da doseže kar največ mogoče. Otopelost in brezbrižnost za javne zadeve, ki ju tudi pri nas 'povzročajo neki ljudje, vede ali nevede, je pa tisto, kar nam je najbolj nevarno in ju je treba zaradi slovenstva samega odpraviti z vso močjo in brez odlašanja.
Slovenije
pšenični davek domačega potrošnika letno 560 milijonov din.
Naglasiti moramo, da gre ta ogromni davek skoraj povsem v žepe velikih žitnih magnatov, to pred vsem še zaradi rednega narasta pšeničnih cen na zimo in na pomlad. Majhni posestniki, ki nimajo primernih žitnih shramb in gotovega denarja, teh .pa je največ, nimajo od tega velikega pšeničnega davka žitno pasivnih pokrajin države prav nobene koristi.
Kot intervencijsko pšenično ceno moremo zagovarjati le tisto, ki je v skladu is stvarnimi pridelovalnimi stroški in ki jo pšenica doseže neposredno po končani žetvi. Pridelovalni stroški sami pa so seveda različni in varirajo od kraja do kraja, od posestva do posestva.
Splošno nezadovoljstvo s Prizadom
Dosedanji žitni monopol je pri nas popolnoma diskreditiran. Poleg Prizadove pšenične intervencijske cene je bila vselej, kljub notranjemu monopolu, v veljavi še cena zasebne pšenične trgovine. Prizad ni mogel takoj po žetvi pokupiti vseh ponujenih mu velikanskih količin pšenice, zaradi česar je špekulativna trgovina cvetela. Za vskladiščenje žita je imel Prizad skozi dolgo dobo sedmih let le zasilna skladišča. Šele lansko leto je vlada odpomogla temu velikemu nedostatku, ki je popolnoma onemogočal pravilen razvoj notranje pšenične trgovine. S posebno uredbo je v juniju lansko leto vlada ustanovila družbo za postavljanje silosov z 220 milijoni din kapitala.
Znano so nepravilnosti Prizada, upravne komplikacije pri žitni trgovini, dobički mlinov, favoriziranje srbi jamskega pšeničnega območja itd. Zato se ni prav nič čuditi splošni zahtevi, naj se Prizad oimprej odpravi.
Ob nedavnem in nenadnem narastu cen pšenici, ko je na novosadski žitni borzi notirala pšenica 215 diin za mtc, je imel Prizad cca 28.000 vagonov nakupljene pšenice. Na žitnem trgu se je tedaj namreč pojavila kot kupec novoustanovljena direkcija za prehrano z dodeljenim kreditom 745 milijonov din. Cena pšenici je tedaj v dveh dneh narastla za 20 din za mtc. Namesto da bi Prizad takoj začel :z intervencijskimi prodajami nakupljene, tržišču tako odtegnjene pšenice, je stopila v ospredje zopet špekulativna trgovina. Intervencijsko prodajo pšenice je odločno zahtevala »Gospodarska sloga«, ki je iz Zagreba v ta namen poslala v Belgrad svoje eksperte, ki so njeno zahtevo tudi utemeljili.
Številni protesti zoper nepravilno in pristransko delovanje Prizada so našli nazadnje le odmev v nenadnem sklepu vlade, da ustanovi direkcijo za zunanjo mgovino. Baje bo začela poslovati že 1. januarja 1940 in bo imela tri oddelke: za izvoz, uvoz in tranzit. V sestav novoustanovljene direkcije naj bi prišel med drugim tudi Prizad. Ob tej priliki moramo podčrtati zahtevo, da je res že skrajni čas. da se slovensko kmetijstvo v naši zunanji trgovini vse bolj upošteva, kakor se je doslej.
Agrarna pasivnost Slovenije
Slovenija je danes v pogledu pšeničnega pridelka izrazito pasivna. Letni žitni primanjkljaj znaša okroglo 10.000 vagonov.
Posej. pšen. r .	površine	v
J'eto:	državi
v 1000 ha
1954 1935
1930
1937
2.102
2.210
2.247
2.194
Donos pšen. v državi: v mtc.
18.396.000
19.894.000
29.235.000
23.470.000
Posej pšen.
površine v Sloveniji v 1000 ha
61
62
63
63
Donos pšen. v Slovoniji: v inte.
532.000
678.000
525.000
534.000
Statistični podatki nam na tajajo nadalje zelo žalostno dejstvo, da morajo v naši državi kupovali pšenico vsa kmečka gospodarstva, kii obsegajo manj kot 5 ha. Takih gospodarstev pa je v naši državi po statistiki iz leta 1931.:	1.347.850.	Okroglo torej 68%
vseh kmečkih gospodarstev v državi mora kupovati pšenico. Znano je, da kupujejo kmetje pšenico konec zime in predvsem na pomlad. Lansko teto je kmet na. primer kupoval na pomlad pšenico po 230 din za mtc. avgusta pa jo je prodajal po 130 diin za mtc.
Slovenija bi mogla pridelati več pšenice
Nikjer v vseh ostalih agrarno pasivnih predelih države ni stalnost potrošnje pšenice tolika kot v Sloveniji. OI> n epov oljni ceni pšenice prehaja potrošnja pšenice na potrošnjo koruze.
Nastane torej vprašanje, za koliko bi se mogel povečati naš sedanji pšenični pridelek. Omeniti pa je treba, da bi mogli povečati tudii površino obdelane /jemlje. Statistični podatki navajajo glede povečanja obdelane površine za vso državo 5%. za Slovenijo pa le 0.8%.
Pridelovanje pšenice oz. žitaric (cerealij) sploh je v Sloveniji še daleč za sodobnimi, praktično preizkušenimi ugotovitvami. Naravnost uničujoča in za nas prav sramotna je statistika o porabi umetnih sumi!!. Nai omenim le apneni dušik. I ri nase velike
delka in računajmo povečanje pridelka, ki smo ga dosegli z uporabo gornjih gnojilnih doz le z 8 mtc na 1 ha. pa dobimo tako pri obdelani površini 63.000 ha okroglo 5000 vagonov pšenice na leto več. Ob tej priliki nam uhajajo misli še na sorazmerno povečanje pridelkov ostalih žitaric, predvsem na ječmen in rž. Kako zaostali pa smo še z drugimi sodobnimi načini kulture pšenice, ni vredno omenjati. \ prašanje setve kakovostne, talnim in podnebnim razmeram posameznih vzgojnih območij ustrezajoče pšenične vrste jo pri nas docela neurejeno. Razkuževanje semenskega žita. ki je drugod že obvezno, vršijo pri nas le redki, prav redki posamezniki. Poraba tovrstnih razku'ževa!nih-fun.gicidiiiih sredstev je v Sloveniji komaj omembe vredna količina. Nepregledna je vrsta različnih rastlinskih in živalskih škodljivcev, ki napadajo žitarice. Naj omenimo metel* njiimi le rjo in snet. ki moreta v letih, ugodnih za njihov razvoj, prav občutno zmanjšati količine pridelka. Praktično je dokazano, da znaša zmanjšanje pridelka, ki ga povzročajo rje in sneti na žitaricah, najmanj 10% (Morstati, Giissov). pogosto pa presega škoda tudi
20% in še več odstotkov. Računajmo le 10%, pa vidimo, da izgubi Slovenija samo zaradi omenjenih dveh glivičnih bolezni na leto okroglo 300 vagonov krušnega žita.
Nadaljnja naša naloga 'hi bila. da si naša večja mesta, kot so: Ljubljana. Maribor, Celje, Kranj in Novo mesto zg rade porab) ti m potrebam primerne žitne silose. I rehranjevalni odsek, ki ga je ljubljanska mestna uprava ustanovila pri novem zaščitnem uradu, je ocenil mesečno porabo pšenice v Ljubljani na okroglo 250 vagonov, /a pot rogu jo potrebne količine pšenice naj bi mestne uprave nakupile takoj po končani žetvi iz prvih rok in nato vs klad išči le v svojih silosih. Banska uprava bi pa morala preskrbeti potrebne. manj kaj oče količine pšenice za kmečka gospodarstvi). da bi jih tako obvarovala vsakoletnega izkoriščanja p,o žitnih magnatih in špekulantih, ki bogate na račun revščine našega kmeta.
Zelo potrebno bi zato bilo, (lit bi se sklicala posebna anketa o rešitvi slovenskega pšeničnega vprašanja iti dit bi se potem sklepi ankete tudi hitro in dosledno izvedli.
Izidor Koštrun:
Pred novim koledarjem
(Razredčeno in pospešeno nadaljevanje.)
gnojil. !\aj omenim le apneni tovarne ga letno izdelajo okrog 10.000 vagonov. Sami ga doma porabimo le okrog 200 vagonov. Vso ostalo količino izvažamo deloma v Francijo. Anglijo. Ameriko. Indijo in n it Japonsko. Prav zanimivo je tudi. da je naša soseda Italija, ki ima sama okrog 10 tovrstnih tvornic. kupila v letošnjem letu pri nas. ogromne količine: 2000 vagonov apnenega dušika.
Preslabo obdelane njive
V letu 193". je Slovenija na površini 63.000 ha pridelala okroglo 534.000 mtc pšenice, na en ha torej približno 8.5 mtc. Pridelek v naših žiitorodnih krajih znaša 18 do 23 mtc na ha. kar je seveda pripisati ugodnejšim talnim in podnebnim razmeram. Jasno pa je na prvi pogled, da naš sedanji pridelek ni zadovoljiv. Vsi doslej izvršeni gnojilni poskusi dokazujejo. da bi mogli z neznatnimi stroški vsaj podvojiti pridelek pšenice. Letos izvršeni gnojilni poizkus je dal sledeči zaključek: za en ha se je vzelo: 100 kg apnenega, dušika. 300 kg superlosfata in 150 kg 40% kalijeve soli. Ob žetvi je bil preračunan samo donos zrn ja — povprečno 19.3 mtc na I ha.
Zgoraj naštete količine umetnih gnojil veljajo ,po današnji ceni skupaj ”40 din. povečani pridelek pa znaša: 10.8mtc na I ha. Računamo li današnjo ceno pšenice 190 din za 1 mtc, dobimo čisti dobiček, ki nam ga je vrglo uporabljeno umetno gno.filo: 1312 din.
Vzemimo le povprečje gornjega ']>ovečamja pri-
Ivan Hrovat:
Ob ,.Kočevskem zborniku11
(Nadaljevanje.)
Denar.'ki je dan ali ■darovan za lake namene, je javen denar, zahteva jasnili obračunov, ki se dajo takim ljudem, ki jih morejo kontrolirati. Predvsem pa s takim denarjem ne bi smeli gospodariti ljudje, ki so voditelji cele vrste gospodarskih ustanov, ki so skoraj vse zaradi njih nesposobnosti defieitne. ker potem pač rada pride nevarnost, da sc z denarjem ene ustanove krije deficit druge. Saj so še znana zatrjevanja, da je Ljudska posojilnica v Kočevju eno s Slovensko stražo, češ da je oboje »za1 kočevske Slovence..
Kdino resno narodno gospodarsko delo na Kočevskem je nakupovanje posestev, da tako pride zemlja v last Slovencev. Danes je na Kočevskem neobdelanih blizu 500 posestev. Nekatere vasi so sploh porušene. Kočevarja namreč zemlja sploh ne veseli in se zato izseljuje v tujino. Zlasti so zapuščene župnije Koprivnik. Mozelj in Kočevska Reka. deloma tudi Črmošnjice. Danes je na Kočevskem skoraj tisoč hiš manj kot jih je bilo včasi. Danes je sicer močna agitacija, da se zemlja ne sme prodajati Slovencem, ker se mora vzdržali za vsako ceno, vendar je še kljub temu precej zemlje naprodaj. Slovenci pa nujno rabijo novega priliva zlasti tam, kjer so že starejši naseljenci, ki jih je prejšnja šola ponemčila. Mnogokje bi se dale ustanoviti cele nove slovenske vasi, če bi se pokupila zemlja, ki je deloma že v slovenskih rokah. Vso to zemljo bi radi pokupili sosed n i Kosteloi in prebivalci ob Ča-b ram ki. če bi imeli denar. Namesto, da bi se torej denar razmetaval za razne podpore, bi bilo hvaležno polje, da si> da v brezobrestno posojilo takim nemaničem, ki is o lačni zemlje in bi jo z veseljem obdelovali. Seveda se je treba preskrbeti z vknjižbo, da se bo posojilo točno od-
Sreda. 13. 12. 1957. — Časniki smejo objaviti uradno objavo o razgovorih med dr. Stojadinovi-čem in Delbosom. ki si' mudi v Belgradu. — Minister za socialno politiko izjavi na konferenci JRZ v Dubrovniku z ozirom na naznanila o terorizmu pripadnikov dr. Mačka do pripadnikov JRZ. da je vlada dr. Stojadinovica glede političnih svoboščin zelo širokosrčna. Vendar se varajo listi, ki bi hoteli videti v tem slabost. Kadar bo treba (na primer pri volitvah), bo vlada že znala pritegniti uzdo in postavili vsakogar na svoje mesto, lo se utegne zgoditi že kmalu, če se gospodje (na strani dr. Mačka) ne bodo streznili in spametovali.
Nedelja, 19. 12. 1937. — Avala poroča uradno, da. se je končal v Belgradu prvi tečaj politične šole za mladino JRZ. ki se ga je udeleževalo večje število mladeničev iz vse države. Ob sklepu se je vršila svečanost, ki jo je začel dr. Bojan Pirc. končal pa z razdelitvijo diplom voditelj dr. Sto-jadinovič. Kratek pozdravni govor je imel tudi notranji minister dr. Korošec. Lno izmed diplom ima sedaj Melihar iz Maribora. ■—• V Baru ima minister za socialno politiko velik govor, ki ga priobčuje »Vreme s pristavkom, da je bil govor ministra, ki je eden izmed voditeljev in mislecev |RZ. nad vse brn opozdravljen. Minister je med drugim zaklical: hn jezik in en narod, to je najboljše poroštvo in to je moč jugoslovanske države. Mi moramo ohraniti našo edinost in našo domovino.
Torek. 21. 12. 1937. — »Samouprava« napade s spretnim peresom Franca Smodeja »tavajoče Slovence . povrhu pa ozmerja »Slovensko vas«, kako neki more objaviti tako debelo laž. da je skupina pripadnikov bivše SLS. ki je proti programu in politiki JRZ. prestopila na strun dr. Mačka, kajti zadnje občinske volitve v Sloveniji so pokazale. da so vsi za dr. Korošca, drugi pa naj ne pričakujejo a m nesti je, če jih je narod obsodil
d;
be
plačevalo. Nič bolj ne demoralizira kot nepotreben dar. To skušnjo so naredili že Nemci s svojimi. Kočevarji in Čehi s svojo agrarno kolonizacijo. Zato je treba zemljo dati ljudem, ki so si že s svojo pridnostjo nekaj prislužili, da sami lahko nekaj vložijo v zemljo, da je dano poro-štvo. da bodo res tudi vnaprej delali in zaslužili tudi to, kar is o si brez obresti sposodili, lo lahko stori vsak. ker trg v Kočevju polnijo kot prodajalci ne prebivalci Kočevske, ampak Kostelci. Ribničani* in llinjci. Pomagalobi se lahko tistim, kina Kočevskem že stanujejo in imajo košček zemlje, da bi si še nekaj dokupili. Samo nekaj ne smemo pozabiti: delavec me bo redno več postal kmet. pa čeprav umira od lakote, vsaj kočevski delavec ni-, preveč je že zapadel agitaciji. Sicer bi bilo treba pa tudi vsakega, ki bi ne hotel redno odplačevati. takoj prijeti. Zavedali se pač moramo, je tudi med našim narodom vedno manj 1 ju-zni do zemlje. Zato je pa treba toliko bdi j paziti, da se bo dala zemlja samo tistim, ki jo res ljubijo in jo hočejo obdelovati.
Morda bi se komu iz gornjega zdelo, da sem proti vsem podporam. Zdi se mi. da moramo ločili ,tvoje podpor, narodne in socialne. Narodne se daje jo kot nagrada za narodno zavednost. Dajejo jih tudi Kočevarji. Že zaradi tega jih moramo dajati tudi. mi. da se slovenski otroci ne bodo čutili zapostavljene. Seveda se pa morajo dajati samo kot nagrada za narodno zavednost, lorej manj zavednim slovenskim otrokom manj. drugim več:	vedno	pa	tudi	vsakemu	posebej povedati,
zakaj se mu da in zakaj se mu da malo ali nič. če je eden revnejši i,n zato iz socialnih ozirov mora dobiti več. se to prav tako pove in sc mu da zato stvar.' ki inu je morda v večjo praktično korist. Za nemške otroke pa Nemci tako dovoli j skrbe. Zato je naravnost zločin proti narodnemu delu. če se podpore dele tudi najhujšim nem-čurjem. češ da jih s tem pridobe. Nikoli!
Sreda, 22. 12. 1957. — Dr. Lujo Vojnovič sprejme v Belgradu urednika »Samouprave« in mu izjavi: »Sem z dušo im telesom člen JRZ. in sicer zaradi lega. ker je to 'stranka, ki ni omejena po nobenih pokrajinskih in plemenskih ozirih. JRZ je prava', integralna in splošno jugoislovenska stranka, tako dla; se .lahko bori pod njeno zastavo vsak jugosloven.« -— V »skupščini« ima govor o zunanji politiki dr. Milan Stojadinovič. O tem bo napisal »Slovence: jutri pohvalen uvodnik, ki bo podčrtal realnost politike predsednika in vodje.
Iz tednika JRZ v Osijeku se izve. zakaj so pre-iopili »disidenti SDS« v JRZ. Ta. korak je treba pripisovati tudi občutku potrebe po enotnem delu za' dokončno izvedbo jugosloven.ske ideologije, katere nosilka je JRZ. — »Samoupravi si' zdi. da bo v J NS, k jer z Živkovičem niso zadovoljni, prevzel predsedstvo Boža Maksimovič.
Četrtek, 23. 12. 1957. — »Domoljub« raizimiš-Jjuje v božični številki o škodljivosti, samoslo-v e liske politike, ki bi znala povzročiti padec obstoječe demokracije (pod vodstvom JRZ) in uvedbo najhujše diktature. Ustave ni mogoče spremeniti in zadevni napori so bob ob steno. Če bi se Slovenci vrgli v objem dr. Mačka, bi sledi J režim, h kateremu bi pristavili takoj n za vsako ceno svoj piskerček izdajalci slovenskega naroda, ki bodo zatrli vso slovensko društveno življenje, vso slovensko prosveto in vse slovensko šolstvo bodo ■oblekli v cirilico. Uničili Ibodo do kraja slovensko zadružništvo in svobodno slovensko gospodarstvo, izbrisali bodo po načrtu, ki ga. že imajo, za | udeževe groše vsako sled slovenstva in slovenske kulture in konfiniratli vsevprek...
Torek. 28. 12. 1957. — V polemiki, ki jo vodi , 11 rv a tisk i dnevnik s »Hrvat,sko stražo . ker je zadnja o sebi trdila, da, je katoliški dnevnik, poudarja »11rvatski dnevnik , da odreja njega smer pisan ja samo in izključno predsednik dr. Maček.
Sreda. 29. 12. 1937. — »Slovencu« se posreči dognati, da je ustanovil Dimitrov »Komunistično stranko Slovenije . in posveti temu dogodku svoj uvodnik. Pri tem podeli v obrambo vodje dr.Sto-jadimoviča krepko 'brco francoskemu ministru I želbosu.
Četrtek. 50. 12. 1957. — »Slovenec« poroča- o novi palači juridične fakultete v Belgradu, ki bo veljala 20 milijonov dinarjev, nadalje o zvišanju nagrad na hajduke, o sporu v Jadranski straži in o 'bilanci našega, ljudskega šolstva pod režiš tnoni |RŽ. V »naši banovini« je okrog 400 šolskih oddelkov brez učiteljev, pri tem pa pohaja brez tlela -DO učit. nbiturientov. itd. Z odlokom notranjega, ministra idr. Korošca, '9ta ustavljena Pohoti in »Delavski list«. »Jutro« pravi glede Poli oda.«., da je bil nacionalistično glasilo, glede Delavskega lista- pa, da je hotel biti marksistično usmerjeno delavsko glasilo. I oslanec J NS. Kovač, predava v Mariboru o edini mogoči rešitvi hrvaškega vprašanja: namreč v okviru jugo,slovenske narodne enote in -na osnovi narodne enotnosti. — Z ozirom in at pisavo »Hrvatskega dnevnika« o demokraciji pristavlja »Jutro«, da se izvajanja lista prav čedno berejo, da pa se na žalost demokracija politike dr. Mačka kaže mnogokrat v prav čudni luči.
Petek. 6. L 1958. »Slovenec/ objavlja popolno besedilo novoletnega, voščila dr. Sto j aldi novica pripadnikom in mladini JRZ. Voščilo je izredno optimistično. »Samouprava dostavlja, da so občinske volitve pokazale, da ima JRZ med Hrvati 75 odstotno večino, med Srbi pa kar 90 odstotno. Z ozirom na 'to zravatča zahteve po »svobodni Hrvaški in obsoja govorice o njej. ■ Hrvati si osnujejo svoj gospodarski svet, ne da bi vprašali kogar koli. če smejo,.
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik »Slovenije"!
Nemška politka na Vzhodu
Švicarski dnevnik »Basi er Naichrichten« je sestavil na podlagi uradnih i.n poluradnih nemških izjav načrt in smernice za »narodmo-sociali-s tič n o politiko na Vzhodu«. Nauki, ki naj opravičijo nemisko ekspanzijo v Evropi, se dajo ozna-niemoivati z besedami »zaključeni narodni prostor <, »življenjski prostor- in »•veleprostoir«. V tem smiislui je bil pridružen velik del osvojene’ Poljske Nemčiji in ostali i del postavi jen pod upravo generalnega guvernerja dr. Franka, ki je odgovoren samo Hitlerju. V tem srni sil u se je Nemčija sporazumela tudi z boljševiško Rusijo kot drugo veleprostorno silo in se odpovedala nemškim koristim v »življenjskem prostoru« sopogod-henika.
Na vzhodu je bi'la razširjena Nemčija z ustanovitvijo okrožij Gdansk—Zahodna Prusija in AVairthegau. dalje k atov iškega oikraja kot dela okrožja in dežele Šleiziije in z dodelitvijo najdailj-njega della osvojene Poljske kot okraj Eiehenaiu Vzhodni Prusiji daleč čeiz svoje današnje meje in daleč čez meje 1914. leta. Če je Nemčija z ustanovitvijo češkega protektorata še nar zunaj priznala Nekakšno samostojnost osvojenega ozemlja, se pri Poljski na talke stvari ne ozira več. Velike pokrajine s čisto poljskim prebivalstvom so združene z Nemčijo. Narodnostno načelo, prej poudarjam), se ne priznava več. Da se uveljavi in obdrži nemško gospostvo v zasedenih deželah, se je poostril zakoin o namestmiški oblasti. V primeri z 'drugimi okrožji imajo novi namestniki diktatorsko oblast.
Prisilno naseljevanje osvojenih pokrajin z Nemci naj da tej uprav i potrebni podzidek. To "amero skušajo doseči najprej z izgonom domačega prebivalstva. Pri okrožnih namestnikih so 'last avil j eni »glavni poročevalci za ureditev prostora«. Kolikor niso Poljaki pobegnili ali bili pregnani, jih natančno nadzirajo, dat se prilagodi njihno gospodarstvo »pridobitni bitki«. Poljedelca, ki da povod za. domnevo, da ne izvršuje nemških odredb za povečanje pridelkov, odstranijo iz ■njegovega posestva. Že zdaj naseljujejo dokončno na vsa posestva, ki so postala na ta način prosta, baltiške in volili jslkc Nemce. Če teh ni dovod j. postavljajo skrbnike, da bodo ipo vojni dodel jena’ atka posestva odpuščenim vojakom.
Razmere v gosto naseljeni nepridruženi Poljski so še slabše. Generalni guverner pravi v svoje m,prvem oklicu od 26. oktobra, da ima od Hitlerja nalogo, za vse večne čase napraviti mir v lem interesnem okolišu nemške države. Napoveduje tudi splošno delovno dolžnost za vse Poljake od 18. do 60. leta brez poroštva za. plačo ali podporo družini.
Nemški tisk in »znanost o narodnosti«, lki ima v Nemčiji odlično mesto, ter narodho-socialističmi nauk o mednarodnem pravu razlagajo to dogajanje iz narodno-,socialističnih načel. Zoseibno poučni so jsestavki lisita »Das schwairze K ot p««: »Raznemčeno, toda nemško zemlja je očistil nemški meč. Hkratu je bilo pa treba, potegniti nazaj prednje straže, iki so dotilej krile dolgotrajno oblikovanje nemškega Vzfhoaa>, in zasesti nove dokončne položaje na spet osvojenem državnem ozemlju«. Enako govori jenski profesor Max Hil-debert. Bohm, ki ima prvo učno mesto za naroldo-
s lov j e na vseučilišču. On poudarja, da se oe da odvrniti neimšlki pritisk proti Vzhodu kot dediščina. sever,niško-germanske narodnosti, in zahteva združitev za nemško naselitev določene zemlje, njeno osvoboditev od Slovanov, s katerimi ni mogoče živeti skupaj, umik zunanjih straž, ki ne morejo več obstati, da bi se nemštvo na Vzhodu ne razdrobilo, in načrtno delo za »veleprostor«. Najvažnejša se mu zdi ureditev »mejnega sveta«, uvrstitev obrobnih srednjeevropskih narodov v »veleprostoi-ni načrt«, v katerih ne sme biti več. prostora za obrobne države, opite od1 neodvisnosti in povrh še umetno napihnjene. Tu naj vlada silla reda močnejše Nemčije. To je ista misel, ki jo je izrazil že pred dvema letoma Sevfi-lnquart, da
nimajo manjši narodi v območju nemištkeiga življenjskega prostora pravice do samostojnega življenja.
Karl Schmitt pa daje tem mislim pravno orod-je, ko dela iz poseganja velike sile v življenjske pravice malih narodov pravico in oznanja. »prepoved posredovanja za. sile. tuje v prostoru«,* to se pravi, prepoveduje jim, da bi v olkviru neke višje skupnosti dali svojo moč na razpolago slabšim zoper močnejšega napadalca in kršitel ja miru. Njegove misli so naperjene tako zoper malle narode, katerih zahteve po neodvisnosti je že prehitel čas, kakor tudi zoper politiko predsednika Roosevelta, kateremu očita zlorabo Monroejevega nauka in saimolastno poseganje v evropska vpra-šanja.
* Njegovo dotično knjigo smo mi že omenili v »Malih zapiskih«. Ur.
Opazovalec
Tiskovni zakon
Dr. Maček je te dni sprejel časnikar je, s katerimi se je razgoivarjal tudi o potrebi tiskovnega zakona. Pri tem je poikazal na težave zaradi zuna-nje-pol iti črnih razmer, ki nam komaj dovoljujejo res svobodno besedo.
Vsak se prav dobro zavedal, da si naša mala ■država ne more privoščiti nasproti močnim sosedom pravice do ostre kritike in graje, ki je nihče ne oporeka velikim nevtralnim silam, na primer Zedinjenim državam. Poda zaito pa še daleč ni treba, da bi ostal tisk tudi v drugih pogledih nesvoboden in da bi bila1 njegova, svobodna, beseda omejevana od večje ali manjše spre vidnosti vladavin. Zadevai so da namreč rešiti sila iprepirosito, la!ko da bo zadoščeno potrebam zunanje, pa prav tako tudi potrebam svobodoumne, v resnici napredne in demokratične notranje politike. Za zunanje politične stvari naj bi pač veljala slej ko prej cenzura, ki na j bi pazila, da nam napadalen tisk ne bi deli težav, pri čemer bi bilo pa: vseeno dobro, če se izdajo natančni predpisi o obsegu in načinu zunanjepolitičnega poročanja. Taki predpisi bi vsekaiko zelo olajšali delo tako cenzuri kakor tisku. Za notranjepolitične stvari naj bi pa veljala svobodna beseda, v okviru veljavnih zakonov seveda. Tako bi bilo pomagano na obe strani, in tak zakon bi bil hkratu najboljši dokaz, da gremo novim časom nasproti, časom demokrati je in medsebojnega zaupanja. Zato je tudi gotovo. da zoper takšen način rešitve našega tiskovnega vprašanja ne more biti, raizem kdor ima vzrok, da se boji svobodne besede, ki bi ga ljudstvu predstavila, kakršen je.
Slovenski politični program
Zanimivo bi bilo, če bi pri nas napravili anketo, naj si recimo povprečni Slovenec predstavlja kot najmanjši slovenski politični program.
Najbrž bi pokazala taika anketa resnično žalostno podobo.
Seveda smo vsi edlinii v tem. da je naš politični program to. da. preskrbimo vsem Slovencem blaginjo. To je namreč povedano tako nedloločeno in
Ošlak Ferdinand:
Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v 1.1918-1920
Spomini na Radgono in radgonske boje 1. 1918/19.
General Rudolf Maister na političnem shodu in med svojimi vojaki.
(Nadaljevanje.)
Peklenski ta-ta iz številnih strojnih pušk je nato v nekaterih točkah še vedno krepko odmeval ob zaledeneli Muri starodavnega mesta Radgone, č.m bliže je bil dan, tem vidnejši je bil neuspeh sovražnika. V temni noči so še tu in tam upali, da se bo vsaj poedinim patrolam posrečilo vdreti vsaj v en del naše vojašnice, da bi jo razstrelili, seveda z našo stotnijo vred. Ko je pa nastopajoči beli dan pokazal v visokem snegu ležeče mrliče in ranjence in ko so videli da so njihove vrste razbite na drobce itd. je brž ugasniJ njihov pogum. Naše fante so pa maši uspehi seveda podžgali.
Šele okrog 9 ure predpoldne je po dolgotrajnem pokanju bil položaj tak. da sem jaz s svojimi vojaka kot edina naša še Živeča, zunaj v sredi sovražnih vrst se boreča straža dobil spet zvezo z vojašnico, to je s svojo glavno četo, od koder sem nato dobil municije. pojačenj in zajtrk. ovoji m dobrim fantom sem sedaj dodelil pomoč iz prostovoljcev iz vojašnice, nakar smo preši. v splošne protinapade Pregnali smo nato sovražnika iz raznih stranskih ulic, tako da so bili ' nria: ze okro?' ,L ure napadalci popolnoma
pi Uaill.
čiščenje in preganjanje sovražnih oddelkov iz
okoliških vasi, srno nadaljevali celo z artilerijo še skora j ves teden.
Celotna Zeilhoferjeva radgonska posadka je v teh bitkah pokazala, da zasluži ime zglednih bojevnikov takratne slovenske armade generala Maistra. Imena junaka Zeilhoferja im njegovih takratnih častnikov, višjih podčastnikov in podčastnikov ter požrtvovalno junaštvo poddesetnikov in pešcev ostanejo trajen spomin na radgonske borbe in boje za našo zeleno Štajersko
Na žalost so mlada življenja, ki so jih naši možje tam darovali za domovino' in iza narod, ostala brez koristi. Radgono in železnico Rodgona
-Spilje je mirovna, konferenca prisodila republiki Nemški Avstriji, ker je ta. h konferencam k zelenim mizam poslala svoje najzmožnejše diplomate in izvedence.
Fantje in možje, ki, so leta 1919. v moji pa-troli odločilno sodelovali pri ugodnem izidu bojev. so bili: desetnik Borko, dva pešca Tomažiča Antona, Morn Alojzij. Koreis Franc, Valentinčič in Pučko. Najhrabrejši pa je bil pešec Govedič, ki je preboden s. številnimi sovražnimi bajoneti, pustil tam svoje mlado življenje.
Tesno je človeku pri, srcu danes, ko po 21 letih sreča svoje nekdanje tovariše in soborce- iz Radgone. Veliko, veliko teh zaslužnih mož, ki so takrat^ s puško, bajonetom in bombo zmagovali braneč domovino,, pa danes, ko jim glave pokriva že sneg. podlega že leta in leta, z menoj vred v borbi za vsakdanji kruh, ker jih domovina ne more zaposliti. Oči se mi zasolzijo, če primerjam življenje bivših radgonskih legionarjev — ki smo se popolnoma prostovoljno borili — stavljajoč svoja življenja na kocke — z življenjem tistih naših ne idealno, pač pa realno gledajočih sovrstnikov, ki so nam idealistom prepustili obrambo
nestvarno, da lahko na to vsak pristane. V pravem političnem smislu pa bi se mogli zediniti v hudo malo stvareh.
Dolga je bila prav za prav borba pri nas za samostojen slovenski jezik, videti je bila davno že končana, vendar moramo priznati, da se politično danes ne bi mogli zediniti niti v zahtevi, da moramo in hočemo brezpogojno ohraniti slovenski jezik in slovensko narodno samobitnost. Veliko jih je, ki so v tem pogledu še vedlno jugo-stoveni in bi odklonili kvečjemu prisilno odpravljanje slovenskega jezika, pozdravili bi pa vsa prizadevanja, da so brez bolečih operacij pospešuje odprava slovenskega jezika in pospeši razvoj v neko juigoslovenstvo.
Seveda je to mišljeno prav malo drugačno kakor mišljenje tistih, ki so v svojem s'rcu že pristali na to. da se njihovi otroci prilagode in 'postanejo po nemško ali po ialijansko govoreči Slovenci.
Tako ozek obseg narodno političnega skupnega programa je tudi edem izmed vzrokov, za ka j se naši ljudje v tujimi tako hitro prilagodijo okolju in izgube svojo narodnost. Pri njih narodnost obstoji iz jezika, o katerem se kljub temu, da čutijo njegovo lepoto, zavedajo, kako, malo da je razširjen, potem iz kopice narodnih pesmi, lepih spominov na sorodnike in prijatelje, politično pa nimajo za svojo narodnost nikakšne opore, ker ni nobenega političnega programa.
Narodno vzgo jno delo se je vsa leta po vojmi lovilo o nejasnosti im meglenosti juigoslovena r sk e miselnsti, po učbenikih naših ljudskih šol, precej smisla za slovenstvo je v prejšnjih letih bilo celo izgubljenega, tako da je s tega, vidika vzgoja v l judskih šolali nazadovala in ne napredovala.
Naši poklicni politični delavci niso za politično vzgojo ljudstva napravili ničesar, ker propaganda razlčnih jugoslovenarskih strankarski ih programov brez načelne jasnosti, vendar ni nobena politična vzgoja.
Prav zadnji čas je, dla na tem polju zastavimo vse moči za zavedo ovzgojitev novega rodu, ki. bo imel vsaj zavest za minimalni slovenski politični program.
in krvave borbe za domovino, sami so se pa vrgli na dobičkamosne pridobitne posle, katerim je takrat konjunktura vsestransko cvetela. Ti možje so danes naproti nam nemaničem v urejenih socialnih in premoženjskih položajih veliki gospodje, ugledni členi človeške družbe in se nam lahko v pest posmehujejo.
Ko smo pod Zeilhoferjevim poveljstvom, leta 1918./19. kot garnizija iin obmejna posadka v bojni pripravljenosti imeli v oblasti mesto Radgono in njen okraj, je takratni poveljnik Štajerskega obmejnega poveljstva v Mariboru, danes že rajnki poveljnik prve lastne slovenske armade, general Rudolf Maister, dal pobudo, da je bil v sporazumu z Narodnim svetom dne 27. decembra 1918 v Radgoni prirejen političen shod obmejnih Slovencev.
Bila je nedelja, ko smo odprli jahalno šolo nekdanjih c. in kr. huzarjev. Bila je v poslopju, ki je stalo čez cesto nasproti maše, pre j huzarsike vojašnice ter jo pripravili za shod.
Prišlo je precej ljudstva. Poročali so razni politiki, med drugimi tudi Franjo Žebot iz Maribora o političnem položaju Slovencev ter o potrebi močne, složne Slovenije in Jugoslavije.
Ko je bil končan dnevni red, je stopil na govorniški oder še general Maister, ki je, če mi je spomin še zanesljiv, govoril v svojem gorenjskem dialektu, kar menda lahko dobesedno ponovim, takole:
»Dragi Slovenci!
Ko so oholi Nemci pred leti zidail to-le sijajno stavbo, še sanjali niso, da bo v tem prostoru kedaj slovenski general govoril slovenskemu ljudtsvu. Božja previdnost, ki odloča o pravici im krivici., je osvobodila tuid nas Slovence, ki smo tisoč let
Štev. 5.
Slovenski šolarji brez slovenskega pouka
Ob razdelitvi na banovine ji', kakor vemo. prišlo precej slovenskih krajev k Hrvaški. Naši voditelji so se pač zmeraj šli veliko politiko, to se pravi, pasli so lenobo, pa niso utegnili paziti na take malote. Inko je še danes precej slovenskih vasi pridruženih Hrvaški.
Kakor poroča »Kočevski Slovenec v., je v teh slovenskih vaseh vsega devet, ljudskih šol. Na treh leh šolah pa uče tudi hrvaški učitel ji, ki ne znajo slovenski, pa trapijo šola reke s poukom v jeziku, ki ga ti ne razumejo.
Sicer je samoobseben in edini izhod iz tega z našega narodnega in vzgojnega stališča nemogočega položaja, da se- slovenske vasi pridružijo Sloveniji, kamor spadajo. Toda dokler se to ne zgodi, morajo seveda slovenski učenci imeti učitelja. ki razume njih jezik in ki ga. tudi učenci razumejo. Mar na j se spel vrnejo časi nekdanjih šu llera j n s k i h šol?
In pri vsem tem moramo spel ugotoviti nekaj. Ko se je lanskega septembra osnovala banovina Hrvaška in so se ji začrta vale meje. so komisije kaj skrbno preučevale, kod na j i e. .meje gredo. Lahko, igraje lahko bi bilo ravno tedaj, obnoviti narodopisne meje med Slovenijo in Hrvaško, kakor so nekdaj bile. In prav takrat bi si' ne bili Hrvatje niti malo opirali.
Seveda, če se nihče ne zgane, čemu bi se naj bili zganili oni.
Vsekako je pa to spet nad vse živ primer, kako skrbe za take važne stvari tisti, ki bi jim morala biti to poglavitna dolžnost. I’a je menda zmeraj pri nas bolj važno, preganjati tistega, ki je zoper »našo« stranko.
Na isti črti z nami
V	črnogorskem tedniku »Zciti• je priobčil bel-grajski vseučiliški profesor dr. Živojrn Perič daljši sestavek »Jugoisliovanska zvezna država . Prav nič novega ne pove ta sestavek — nam. še več. skoraj za vsak stavek, za vsako misel bi lalilko inaišli v našem listu potrdilo, in sicer ne enkrat, marveč dpisetkrta, dvajsetkrat. Vendar nas taki sestavki vesele: po dolgem času nami dajejo do pičice prav v našem boju in glede na naš boj zoper najbolj zanikrno, nevredno stvar, ki je izkrivljala im (potvarjala smisel sožitja naših treh narodov: naimreč zoper nasilno, korupi.no, neodkrito jugoslovenarstvo. V potrdilo navajamo našim bralcem nekaj Peričevih misli:
Ko se je oblikovala naša država, se ni vpraševalo zai prvino, ki je poleg ozemlja in urejene oblasti pogoj državnosti, namreč za narod. Več kakor dvajset lett smo iskali ta narod. Na jprej se je reklo, da je ta narod srbsko-hrv aiško-sloveinski. toda kmalu se je videlo, da je to bili naravnost nesmisel. To je bilo isto. kakor če bi so na primer govorilo o Irancosko-laiško-špaitskem narodu. Za tem je prišel izum: jugoslovenski narod, izumi, ki sicer ni bil niti malo nov, ker se je resno trdilo, da sta jugoslovanstvo in Jugoslavija »naš tisočletni sen«. I oda. uiti jugoslovenslki niti srbsko-hrvaško-slovenski narod nista učakala visoke starosti. Jugoslovanstvo je pomenilo reakcijo in 'diktaturo, in to ne samo 'diktaturo nad duhom, ampak tudi nad telesom. Srbi. Hrvatje iti Slovenci so Jugoslovani samo zemljepisno, ker so pre-
tInčanili tujim gospodarjem. V naših lepih slovenskih krajih si' je sedaj nehalo gospodstvo tuj -cev in hlapčevstvo Slovencev, sedaj bo Slovenec sam svoje zemlje gospodar. Da se naša domov ina umiri in uredi, bo treba združiti vse moči. ter do končne razmejitve varovati življenje in premoženje našega ljudstva, ki je posebno ob svoji jezikovni meji vedno, prav posebno pa med vojno, mnogo trpelo. Sporočite moje pozdrave tudi tistim sorojakom. ki niso mogli danes na ta shod ter jih prepričajte, da bo naša mila Slovenija v veliki in močni Jugoslaviji v družbi naših južnih bratov, velika, močna in srečna.
Živeli Slovenci!
Maistrov govor je našel lep odmev, kar so na-vzočni potrdili s ploskanjem in živio-,k lici.
Sledilo je petje narodne himne in »Mej Slovani«. nakar se je ljudstvo razšlo.
Zanimivo je bilo pozneje kosilo, s katerim smo tisti dan pogostili generala. Maistra in njegovo spremstvo. Na njegovo izrecno željo si' je v vojašnici iz vojaške kuhinje, kjer so kuhali za vojake, v Pistorjevi vojašnici na pisarniških mizah servirali to. kar smo dot ioni dan jedli vojaki.
Hrana, ki smo jo v Radgoni dobivali, ni bila slaba. Mojster za prehrano je bil štabni narednik I' rane Kirar iz Sv. Petra pri Mariboru, ki je svojo službo zgledno opravljal, tako da je nadporočnik /eilnofei* pri kosilu generala Ir lc/ko prepriča;!, da jo s lot ni ja tisto kakor on.
V	znak demokratičnega gledanja na svojo mlado slovensko vojaštvo je pri tem dbedu pri mizi z generalom Maistrom skupaj sedel in obe doval od vsake vojaške šarže. .počenši pri navadnem pešcu do častnikov, po en mož.
(Nadaljevanje sledi.)
bivali na jugu Evrope, na katerem prebivajo na primer tudi, Španci in Italijani in Grki. Z isto pravico bi lahko razglasili Čehe, Slovake in Poljake. ker žive na severu Evrope, za en s e vero-slovanski narod. Naizadoje so prišli še Srbi, prav za prav Velikosrbi, ki so uganili, da ni država od I. decembra 1918 nič drugega kakor razširjena velika Srbija in sicer ne samo s stališča notranjega, ampak tudi mednarodnega prava. Tako so našli tretjo državno prvino, srbski narod, in slivar je bila, rešena: ena država, Srbija, en narod, srbski dovolj za centralistično ureditev države.
Ta zadnja zamisel je imela vsaj to dobro stran, da jo bila odkrita in jasna. Velikosrbi, ki jih seve ne smeimo istiti s srbskim narodom, so s tem razglasili svoj načrt o srbski hegemoniji in voljo, da obenem raznarode Nesrbe v tej državi. Megalomanska miselnost, ki ni lastna samo Velikost bom, ampak tudi V elikočeiliom. Veli korom trnom in Velikopotjakom. Velikosrbska zamisel pa ni uspela in ni mogla uspeti, ker je Ibila preveč nasprotna resničnosti in pravici.
Zunanji dogodki so vplivali, da je prišlo do sporazuma ( v etkovič-Maeek. lo misel sporazuma jo odobravati. Vendar pa meni Perič, da, bo samo na narodni osnovi težko urediti Jugoslavijo, ampak da bo treba upoštevati tudi zgodo v insko-pokrajimske posebnosti. S tega stališča predlaga I erič poleg Hrvaške s Slavonijo in Dalmacijo še tele samoupravne enote: Srbijo. Bosno in Hercegovino, Slovenijo in Črno goro. Vojvodina bi pa naj imela, če bi se pridružila Srbiji, v okviru sr Irske avtonomije še posebno samoupravo.
leh Peričevih misli ne bomo nadalje razmolri-v ali. Zdi se pa nam. da bo ureditev po pokra jinah sla najlaže od rok, če bo pri njej imel največ besede tisti, ki je zaradi nje najbolj prizadel, namreč ljudstvo in če bo še ljudstvu dana imo-gočost. da kasneje v svobodnem glasovanju popravi, če bi se pokazalo, da mu drugačna ureditev bol j odgovarja.
Pravi vzroki pomanjkanja blaga
Trgovski list piše o prevelikih nakupih zaradi vojne psihoze, ki so povzročili pomankanje blaga, češ da. »je bil pohlep nekaterih ljudi po blagu tako velik, da mu nikakor ni bilo mogoče zadostiti . Potem pa navaja:
Inko je odšlo iz prost ih skladišč v prvih treh vojnih mesecih (september, oktober, november) 146.640 kilogramov riža. za 28.292 kg več ko leta 1938. 'Kousu m riža si' je torej povečal v teh treh mesecih vsak mesec skoraj za 10.000 kg. Jasno je. da se tudi ni toliko riža več potrošilo, temveč da so si ljudje delali za loge.
Jedilnega olja je odšlo iz prostih skladišč v Ljubljani v mesecih september—november I. 1938. 104.332 litrov, leta 1939. pa 140.107 litrov ali za 33.775 litrov več.
Prodaja sladkorja se je .povečala v navedenih treh mesecih od 370.990 kg v letu 1938. na 442.258 kg v letu 1939.. torej za 71.268 kg več.
Mila je šlo v teh treh mesecih iz prostih skladišč leta 1938. 85.050 kg, leta (959. pa 129.185 kg. torej zn 44.155 kg več.
Kave so nakupili ljudje leta 1938. 16.598 kg, leta 1939. pa 31.759 kg. torej za 15.162 kg več.
K temu pristavlja »Trgovski list«, da so ljudje dolžili trgovce, češ da zadržujejo blago, dat Iti pozneje laže navijali cene. da. pa je v resnici trgovec brez krivde, krivi pa da so bili le tisti, ki so slepo kopičili blago ali pa ga pošiljali v t ti j i no.
K stvari bi najprej pripomnil, da je brez dvoma bilo precej takih tudi med trgovci, ki so hoteli konjunkturo izrabiti, o čemer pričajo številne ovadbe. Gotovo pa je. da se je v tem pogledu precej pretiravalo, in prav tako je gotovo, tla ne gre valiti vse krivde na trgovca, ki je zdajci stal pred tem. da ob prodaji po nižjih in nakupu po višjih cenah dejansko zmanjšuje svoje skladišče, torej vsaj pri mali iti srednji trgovini svoje premoženje.
Mi smo pa prepričani, da bi do vsega tega ne bilo prišlo, če bi bil naš trg in sploh vse naše gospodarstvo bolje organizirano, da bi ljudje lahko m po pravici imeli zaupanje vanj. Vojna in vsa sedanja stiska vendar ni prišla nenadoma, drugod so tudi računali z njo in se pripravili, če bi si' bilo tudi pri nas tako delalo, bi tudi morebitni večji nakupi na zalogo prav nič ne bili škodovali.
I a,ko so na primer imeli v Franciji že nekaj let vsi trgovci z bencinom dolžnost, da so si napravili zaloge za daljšo dobi. In na drugi strani lahko bere vsakdo prav v teh dneh — spet!   v
švicarskih listih pozive, naj so ljudje preskrbe z življenjskimi potrebščinami vsaj za dva meseca vnaprej. Pri tem priporočajo celo podjetnikom, naj dajejo nastavijencem v ta namen potrebne predjeme. občinam pa. da v iste namene priskočijo siromašnejšim občanom s posojili na pomoč. Prav tako je znano, da je na Angleškem priporočila vlada, že takoj v začetku vojne državljanom. naj si naredi vsak primerno zalogo.
Razlogi za to so očitni: če nastopi kak zastoj v dovozu ali nastopi iz drugih razlogov začasno pomanjkanje blaga, ne smejo biti ljudje na mah pred praznimi shrambami, kar prebivalstvo samo
po nepotrebnem razburja in bega, s tem pa tudi slabi njegovo vztrajnost in odpornost, ko gre za odločitev.
\ slabi organizaciji je torej zlo. Da pa je njen prvi izvir v centralizmu, ki ni dia.l, da bi se posamezne pokrajine bolje pripravile, ki zlasti ni imel nikoli o pravem času denarja za res nujno potrebno blago zato pa zmeraj za namene, ki našemu gospodarstvu niso v prid. tega pa res ni neba posebej razlagati, vsaj našim bralcem ne.
Mali zapiski
Fondi
Kakor piše J ugoislovenski L Itml« imamo danes že 134 fondov, katerih imetje znaša 1.768.35 mi l i jonov tli na rjev.
Cerkev na državne stroške
V	Belgradu zida jo velikansko cerkev »v. Save. I o bi nais še prav toliko ne zanimalo. Toda zanima nas. da se zida na državne stroške, kakor ise sicer ne ziida nobena' cerkev pri nas. Cerkev bo veljala nad 60■milijonov dinarjev. Od teh bo.slovenskega denarja dobrih K) milijonov. Lepa bolnišnica bi se dala doma postaviti za ta, denar. In če ise tega spomnimo, ne smemo tudi pozabiti, tla so začeli zidati to cerkev, ko so centralistični unitaristi unitaristično centralizirali naše finance. Sedaj po sporazumu bo. upamo, takih nemogočosti konec. 1 orla kdo nam povrne škodo, od j ugoisloveniov nam prizadejano?
Zoper tujo besedo
Nekateri srbski listi so zoper to. tla bi se uporabilo ime banov ina za srbske pokrajine, češ da je to ime srbskemu narodu tuje.
Ne bolj tuje, kakor Srbom, je to ime Slovencem. I oznamo ga sploh šele neka j let. v leh letih pa samo kot napravo heigemonističneiga centralizma, ki bo pustil isivmo žalostne sledove pri nas.
Zato smo mnenja, tla bi tudi samoupravna Slovenija ne smela imeti tega 1 njega, imena.
Draginja.
»Ljudiski glas prinaša številke o na rast u draginje. Leta, 1958. je znašala cena življenjskih potrebščin na, leto za delavca isamca 810.26 din. za štiričlensko družino pa 1975.07 din.
I. januarja 1940 pa je znašala ta. cena za delavca sanica 924.72 din, za štiričlensko družino pa 2504.19 din.
Slovenski delavci v Nemčiji
Zagrebški »jularn ji, list z iline 10. I. 1940 poroča iz Maribora:
»Lo vesteh, ki so prispele v Maribor od naših izseljencev, so dobili naši delavci, ki so ostali v Nemčiji, ponudbo, da naj se napotijo na zahodno fronto in naj sprejmejo zaposlitev pri delanju utrdb. Naši delavci so lo odklonili.
Pomen zadnjega Chamberlainovega govora
Zadnji veliki govor angleškega ministrskega predsednika ( hamberlaina oiznamen j u je švicarski dnevnik »National-Zeitung« takole:
Prvi minister govori izrečno o »miru pred viharjem«. Naznanja 'žrtve in nadaljnje omejitve in se ne. pomišlja, postaviti kot primero pomanjkanje, ki si ga nalaga celostna Nemčija.
(iovor pa učinkuje kljub tej stvarni resnobi nepopustljive je in odločneje kakor prejšnje manj obložene izjave zmeraj nekam čustveno	starega
državnika, človek ima vtisk, da so bila težka razočaranje. ki jih je doživelo njegovo nagnjenje do sporazuma, od tega počasnega, pa trdovratnega razuma predelana in zgoščena v nezaslišano močno voljo do odpora.
Kulturno sodelovanje med Moskvo in Bratislavo.
Msgr. liso, slovaški predsednik jo povabil sovjetsko-riiiske učenjake v Bratislavo zaradi pospeševanja medsebojnega kulturnega razmerja. Kakor poročajo švicarski listi,, pride v kratkem odposlanstvo ruskih znanstvenikov na Slovaško.
Politični komisarji v ruski vojski.
Ko zaslišujejo Finci ujete ruske vojake izvedo prav zanimive, mestoma naravnost čudne .reči. Nai vprašan je, zakaj se vojskujejo, odgovarjajo zelo različno: zoper kapitalizem, zoper Francijo in Anglijo, za tlačene Fince, celo zoper Nemčijo. Poizvedbe so dognale, da so (i odgovoiri v skladu s propagando političnih komisarjev, ki pa seveda razlagajo stvari po svojem okusu in znanju. Navdušenja za vojino pa ti politični komisarji niso mogli ustvariti. Sicer se jih pa vse boji, moštvo kakor častniki. Celo polkovni zapovedniki se morajo uklanjali, njihnim poveljem. Že napredovanje za. podčastnika mora potrditi politični komisar. Zato pa predlagajo li za podčastnike često vojake zaradi političnega dela.
Pri lakih razmerah pač ruska vojska in njeno vodstvo ne moreta bili drugačna, kakoč pač sta.
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana,