KARL MEICHELBECK Abraham, XV. freisinški škof /. Abrahamov rod in izvolitev So nekateri, ki pri Hundiju v metropoli mislijo, da je bil naš Abraham potomec palatinov Koroške, ki so pozneje postali goriški grofje. Zdi se, da te pisce podpirajo tudi istodobne pergamentne listine, ki pravijo, da je Abraham v sosednjih predelih Koroške, in sicer na današnjem Kranjskem, imel nekaj lastnih posesti, s katerimi je precej povečal premoženje svoje freisinške cerkve, kot bo jasno razvidno iz povedanega. Pri negotovi stvari navadno nič gotovega ne trdimo. Še pred nastopom freisinške stolice je bil Abraham tej cerkvi na nek način bodisi posvečen bodisi zavezan, kar domnevamo iz tega, ker je njegovo ime jasno navedeno ob neki zamenjavi dobrin, ki je bila izvedena pod sv. Lantpertom Freisinškim; in ker je postavljen pred ostale prve kanonike, ki to zamenjavo potrjujejo in (kar opozarja na Freisinški škof Abraham njegovo posebno prednost glede na navade tistega časa) se imenuje Dommis. Da se je izvolitev Abrahama izvršila kmalu po smrti sv. Lantperta, namreč 957, o tem ni treba dvomiti. Temu ne nasprotuje niti dejstvo, da na Abrahamovem nagrobniku piše, da je umrl leta 992 in da je bil na čelu škofije 37 let, tako da bi bilo najbrž treba reči, da je bil izvoljen Kristusovega leta 955, poudarjam, tudi to ne nasprotuje. Kajti to pričevanje niti ni tako pomembno, saj nikakor ni iz istega časa, torej iz desetega stoletja, temveč mnogo poznejšega datuma, posebno še, ker Kristusovo leto 992 tu ni izraženo z rimskimi številkami oziroma s črkami, ki pomenijo tudi številke, temveč z arabskimi številkami oziroma ciframi, za katere Atanazij Kirher 11 I.0.ŠK1 RA7.Gl.liDl rej omenjenega potoka Žabuice -po naši cesarski oblasti podelili in zatrdno prepustili v last in trajno uporabo z obdelano in neobdelano zemljo, s travniki, pašniki, gozdovi, stavbami, vodami in vodnimi tokovi ter z že omenjenim gozdom, z lovišči, ribjimi lovišči, mlini, premičninami in nepremičninami, s prehodnim in neprehodnim svetom, z dohodki in izdatki, s prejšnjimi in prihodnjimi terjatvami in vsem, kar spada zraven po pravu in zakonih. Zapovedujemo tudi in ponovno določamo našo oblast nad ozemljem od potoka Žabuice proti zahodu do Pečane in od tam že omenjenega potoka Hotaveljščice in od tam do reke Sore ter nad vsem, kar je kjer koli že sicer obseženo med navedenimi kraji, in po kraljevskem in cesarskem običaju ukazujemo, naj vsaka oseba, ki bi v že imenovanih manjših gozdovih ali širnih gozdnih območjih s psi ali kakor koli že lovila kakršne koli divje živali, če je to storila brez škofovega dovoljenja, brez pomišljanja plača škofu samemu globo, ki bi jo zavoljo takega jirekrška dolgovala naši državni blagajni, določi pa jo po svoji oceni škof kot zemljiški gospod. To in vse drugo, kar smo povedali, naj bo urejeno tako, da že imenovani škof sam odslej uživa pravico do svobodne presoje o tem, ali bo vso to posest obdržal, dal, prodaj, zamenjal ali z njo storil, kar ga bo že volja. In da bi vsi sinovi božje cerkve na veke trdno in neomajno verjeli v veljavnost te naše podelitve, smo zapovedali napisati ta list, ki smo ga zapečatili z našim pečatnikom in ga spodaj lastnoročno potrdili. Ukazujemo tudi, naj nima noben grof ali sodnik ali dekan ali kakšna druga oseba pravice, da bi se v to vmešavala brez dovoljenja škofa ali človeka, ki bi mu ta tako naročil. 20 AHRAUAM, XV. FRIUS1NŠK1 ŠKOF Znamenje gospoda Otona, vzvišenega cesarja. Podpisal jaz, kancler Willigisus, v imenu nadkanclerja Rodberta. Dano devetega dne pred decemberskimi kalendami v letu Gospodovega utelešenja 974, v drugi indikciji, v trinajstem letu kraljevanja in sedmem letu cesarovanja gospoda Otona. Storjeno v Heiligenstadtu. Amen. Učen bralec bo opazil, da vse te tri listine navajajo Kristusovo leto 974 in trinajsto leto Otonovega kraljevanja: torej se ta leta kar lepo ujemajo; toda da se v prvi navaja prva indikcija ter peto leto cesarovanja Otona II, je gotovo napaka prepisovalca. Tudi v drugi listini je šesto leto cesarovanja istega Otona napačno označeno. Mnogo popolnejše časovne oznake ima tretja listina, katere original je ohranjen: Kristusovo leto 974 se pravilno ujema z drugo indikcijo, s trinajstim letom Otonovega kraljevanja in sedmim cesarovanja; če je, kar je znano, Oton prejel cesarsko krono v Kristusovem leai 967 in sicer za praznik Kristusovega rojstva, potem je bilo leto 974 do istega praznika zanj sedmo leto: vsaj tako bo razvidno njim, ki znajo misliti. Toda kaj bodo ob teh listinah rekli tisti, ki pišejo, da je zaradi praznega govorjenja freisinškega škofa Abrahama v tem istem Krisaisovem letu 974 častihlepje bavarskega vojvode Henrika zahrepenelo po cesarstvu in si pridobilo za podanike tudi bolj oddaljene vladarje? Poslušaj bralec! Cesar Oton II. je bil v mesecih maju, juniju in novembru tistega leta izredno darežljiv do Abrahama in ga je v zadnji listini imenoval škofa, spoštljivo ki ga z nami druži prijateljstvo, in nadvse pobožnega moža. Kako pa bi bilo mogoče, da Oton za tiste velike in zelo hude spletke (kakršne tisti novi pisci sramotno pripisujejo Abrahamu) ne bi bil vedel in bi bil škofa Abrahama ne kot nadvse pobožnega moža, temveč kot najhujšega sovražnika in od vseh najbolj nehvaležnega hotel počastiti s tolikšnimi darovi? O da bi ti nenaklonjeni pisci ne bili očitni lažnivci, temveč oproščeni obrekovanja, naperjenega v škofa Abrahama! O da bi nam ne bilo treba domnevati, da so v želji po pisanju zanimivih zgodb in v nasprotju z vsakršno staro poštenostjo prikrili naziv Prepirljivec ter z namenom, da bi Henrika lahko imenovali Pobožnega, vso težo dogodka hoteli zvaliti na škofa Abrahama! Tisti pisci, ki morda niso verjeli, da bo Arenbeckovo delo (ki smo ga videli kot prvotno in originalno) kdaj prišlo v javnost, tega istega Arenbecka povsem brezuspešno skušajo navajati sebi v Podpis cesarja Otona II (po objavi v Historia Freisingensis, Freising 1724-1729, str. 179) 21 LOŠKI RAZGLEDI -M prid. Vendar Arenbeck začetka nemirov ne pripisuje Abrahamu, temveč njegovo sodelovanje povezuje šele z naslednjimi leti. Mnogo bolj resnične podatke ima prečastiti pisec Mavzoleja sv. Emeramna, saj navaja, da je bavarski vojvoda Henrik po nasvetu in spodbudi najbližjih sorodnikov in prijateljev (ne pa škofa Abrahama) leta 976 začel z nemiri ter sklenil zvezo z augsburškim škofom Bertholdom Palatinom ter koroškim mejnim grofom Henrikom: sebe je oklical za kralja ter v cerkvi svetega Emeramna prejel krono iz rok freisinškega škofa Abrahama. To in nič drugega piše o Abrahamu na podlagi listin svoje cerkve (v kateri je bil Henrik kronan z diademom) nadvse učeni opat, kateremu je po vsej pravici treba dati prednost pred tujimi. Schonleben v svoji Kranjski piše takole: v Nemčiji je Henrik Bavarski zgrabil za cesarska znamenja ter freisinškega škofa Abrahama pripravil do tega. da mu je ob slovesnosti ustoličevanja nadel krono. Tako naj bi po njegovem mnenju Henrik zavedel Abrahama in ne Abraham Henrika. In najbrž bo kdo verjel, da je našega Abrahama navdajalo sovraštvo do Otona, njegovega največjega dobrotnika (kot piše marsikdo drug), ne pa morda do bavarskega vojvode Henrika (čigar provinca je vključevala tudi celotno freisinško škofijo)! Morda so ga strah, morda izsiljevanje in prepričevanja privedli do tega, da je onega okronal, posebno še, ker je s tem soglašalo tudi toliko drugih vladarjev, namreč danski Harald. poljski Misekon, češki Boleslav, koroški Henrik, pa tudi škofje v Magdeburgu, Mainzu in Augsburgu? Vidiš, bralec, da Abrahamu nikakor ne odvzemamo vse krivde, ker povsem priznavamo, da je končno bil del krivde tudi na njegovi strani; pač pa le to trdimo, da Abraham ni bil hvalisav zastavonoša in pobudnik onih tako hudih nemirov. Toda zakaj (bo marsikdo rekel) je prav Abraham zunaj svoje cerkve in sicer v Regensburgu nadel krono Henriku in ne kdo drug od bavarskih škofov? Skušamo odgovoriti in prav verjetno je, da se je to zgodilo zato, ker so se drugi bolj oddaljeni bavarski škofje Henriku laže zoperstavili, sv. Wolfgang pa, tedaj regensburški škof, se je prav v tistem času umaknil v gorsko samoto blizu Abernskega jezera, da bi se izognil Henrikovim razprtijam - tako pravi prečastiti pisec Mavzoleja. Ker je izmed bavarskih škofov poleg omenjenih svetnih veljakov soglašal samo Abraham in ker je bil v številu soglasnih škofov najbližji mestu Regensburg, tedaj glavnemu mestu Bavarske v posvetnih zadevali, je primerno domnevati, da je Henrik od njega zahteval, da ga mazili, Abraham pa je hočeš nočeš končno popustil. Toda to bodi rečeno v pravično obrambo Abrahama, ne pa v polno opravičenje. Sicer pa Ludvik Schonleben na mesai, na katerega smo se sklicevali prej, domneva, da je darovnico loškega gospostva na Kranjskem treba pomakniti nazaj na Kristusovo leto 973- Vendar Schonleben naših dokumentov ni videl; nadalje isti pisec mesto Loka (po domače Škofja Loka), glavno mesto obsežne posesti, imenuje Locopolis, v seznamu pa Lacopolis. Ta posest je med tolikimi drugimi prefekturami freisinške cerkve še danes gotovo nekaj posebnega: iz tega se da spoznati, koliko Freising dolguje svojemu škofu Abrahamu. V. Izgnanstvo škofa Abrahama. O Henriku Prepirljivcu in našem škofu Abrahamu, ki ju je cesar Oton II, kmalu nato poslal v izgnanstvo, pisci kar precej pišejo, toda glede leta dejanja in krajev izgnanstva je pri njih dosti nesoglasij. Schonleben zadevo pripiše letu 974. Piše namreč tako: Istega 22 AliKAIIAM, XV FRMSINŠKI ŠKOF Darilna listina 2.3. novembra 973 (kopija izvirnega besedila) leta je bil freisinški škof Abraham pregnan v izgnanstvo od cesarja Otona in je zbežal na Koroško, kjer je pri jezeru Wertsee ustanovil kolegiatno Cerkev z dekanom in petimi kanoniki, posvetil cerkev svetima mučencema Primožu in Felicijanu, prinesel njune relikvije, ki so sedaj shranjene v Kamniku pri očetih frančiškanih pod glavnim oltarjem. Tako on. Mi nikakor ne zanikamo, da te cerkve ne bi bil ustanovil in posvetil Abraham, in Abrahamu kajpak po pravici tudi čestitamo; toda prisiljeni smo, da na podlagi cesarjevih navodil povsem drugače mislimo o času in kraju begunstva, saj je prav istega leta našemu Abrahamu podelil stvari, o katerih smo poročali zgoraj. Drugi pisci kot kraj Abrahamovega izgnanstva navajajo Korbejo, drugi Trevir. Henrika Prepirljivca nekateri pisci pošiljajo v Ingelheim, drugi v Trevir, nekateri v Trajekt. Drugi pišejo, da se je Henrik rešil z begom, nekateri zagovarjajo beg na Češko, drugi na Koroško; gotovo je samo to, da je vsak od njiju začasno živel v izgnanstvu. P. Adam Widl je v svojem Sv. Sebastijanu Eberspergenskem poročal po Brunnerju, da je Henrik, proglašen za sovražnika države, izgnan iz pokrajine ter pridržan bodisi 23 LOŠKI KA/.GIMD1 it v Passauu bodisi v Freisingu, skupaj s škofom Abrahamom prišel pod Otonovo oblast ter daleč od Bavarske nastopil pregnanstvo; pri tem dodaja tole: takoj nato seje zgodila stvar, ki bo resnično omembe vredna za vse zanamce. Med svetimi zaščitniki vojvode Henrika je bil g. Matermis, katerega je častil s posebno vdanostjo in ga z mnogimi prošnjami klical na pomoč kot zaščitnika v svoji ječi, da bi z njegovo pomočjo ponovno pridobil drago svobodo, pred kratkim izgubljeno zaradi nemirov. In prošnje niso bile zaman: kajti ne kmalu zatem seje zdelo, da seje sv. Matermis v spanju prikazal Henriku in ga z izrecnimi besedami opomnil, naj, če se on sam in škof Abraham ter ostali želijo osvoboditi vezi, sveto prisežejo in obljubijo naslednje stvari: prvič naj ponižno proseči gredo v Ebersperg ter pri oltarju prvega mučenca svetega Štefana počastijo njegove (Svetega Materna) relikvije, ki so tam shranjene; drugič naj obnovijo prekinjeno prijateljstvo z grofom l Pikom (Semptenskim) in se pobotajo; tretjič naj škof Abraham takoj pospeši posvetitev eberspergenske cerkve, kar je bilo v tako dolgem času preprečeno; pod temi in nobenimi drugimi pogoji bodo dosegli osvoboditev. Tako Matermis, in ne zaman. Svetnikove besede so bile okronane z dejstvi. Oba sta bila proti pričakovanju osvobojena nadzora, šla naravnost v Ebersperg, tam kleče pred oltarjem izpolnila obljubo g. Malemu: vendar so se slabo zacelile brazgotine, ki so se pozneje spet odprle, kot običajno, sovraštvo sta pravzaprav spremenila v lep zgled in se iz strahu pred Otonom spet zatekla h Korošcem. Enako pa je Abraham, krajevni ordinarij. kot pravijo, grofu Ulriku takoj dal možnost, da pokliče škofa od koder bi hotel, kateri bi s svetimi obredi posvetil eberspergensko cerkev. Tako on in dodaja, da je to cerkev pozneje posvetil Friderik Salzburški. Leta dogodka P. Widl ne navaja: pa tudi mi ga ne navajamo, temveč samo zagovarjamo, da ti dogodki (kakorkoli so se torej zgodili) segajo vsaj v Kristusovo leto 974, toda premakniti jih je možno na nekoliko poznejša leta. Zagotovo pa o našem Abrahamu, kjerkoli že je preživljal izgnanstvo, domači dokumenti za nekaj let molčijo. Sedaj pa je naše pisalo treba obrniti k drugim istočasnim dogodkom. VI. Druga dejanja v času Abrahamovega izgnanstva. Ko je Benedikt VII. dosegel papeški prestol, je v Kristusovem leai 975 razglasil sinodo in Frankona, ki se je oklical za Bonifacija VIL, kaznoval z izobčenjem, kot obširno zatrjuje Pagij. V istem letu je bil padovanski škof Pilgrin povzdignjen v nadškofa. Dokument o tem navaja Duker, toda Mezger ga v Salzburški zgodovini zelo učeno preverja in zavrača. Ko je bil odstavljen in poslan v izgnanstvo bavarski vojvoda Henrik, je bil na njegovo vojvodsko mesto postavljen Oton, vojvoda Švabske, ki se je v Kristusovem letu 978 pomilujoče zamislil nad velikanskimi razvalinami nekoč zelo obsežnega samostana pri Tegernseeju in je cesarja Otona ponižno prosil, da bi na istem kraju, tedaj oropanem vsega imetja in dobrin, obnovil čaščenje Božjega imena. Cesar je uslišal vojvodo, iz Trevirenskega samostana sv. Maximina poklical meniha Hartwika in ga postavil za opata novo uvedeni benediktinski naselbini; dodal je velikansko posest, samostan pa obdaril s posebnimi privilegiji ter ga sprejel v cesarsko zaščito in obrambo. V tegernseeški kroniki pri preč. P. Bernardu Peziju beremo, da se je obnova tega samostana začela v Kristusovem letu 978 ter da je opata Hartvvika potrdil in blagoslovil freisinški škof Abraham, v Kristusovem letu 982 pa je že umrl. Toda ker je bil prav v teh petih letih 24 AHKAIIAM, XV. 1:KIUS1NŠK1 ŠKOF Abraham najbrž še v izgnanstvu, ne vemo, ali smo zelo oddaljeni od resnice, če dodamo, da je bila ta potrditev in blagoslovitev opata Hartvvika morda izvršena po drugem škofu, kateremu bi bil Abraham opravilo zaupal, ali pa bi bila tudi v zvezi s posvetitvijo eberspergenske cerkve, /kar/ smo rekli drugod: četudi to dopustimo, je milost posvetitve enako in povsem treba imeti za sprejemljivo in jo pripisati Abrahamu. Največ prostora bi tu namenili ekspedicijam cesarja Otona II., ki jih je v tem času izvedel proti Čehom, Galcem, Grkom in Saracenom, pa aidi (kot pišejo nekateri) proti odstavljenemu vojvodi Henriku, ki je bil nemiren celo v izgnanstvu: prav tako bi lahko pripovedovali o čudovitih dejanjih regensburškega škofa sv. Wolfganga; toda ker so te stvari precej daleč od naše teme, jih je treba opustiti. Oton, za katerega smo rekli, da je bil postavljen za vojvodo Bavarske, je umrl bodisi v bitki z Grki, v katero se je nesrečno spustil cesar, bodisi na povratku iz Italije - tako poročajo bavarski pisci -, sinu Henriku Mlajšemu ali Koroškemu pa je isti cesar podaril vojvodstvo Bavarske. Sam cesar Oton II. je v Kristusovem letu 983 svojega sina Otona, po vsem tem tretjega z istim imenom, proglasil za sovladarja, nato umrl in bil pokopan v Rimu, potem ko se je pred svetom za nekaj let izkazal kot primer spremenljive sreče v Marsovi igri. Ko je Oton II. umrl, je bil spet osvobojen vojvoda Henrik, ki je po smrti Henrika Mlajšega oziroma vojvode Koroške začel z novimi spori; Otona III. je spravil pod svojo oblast, se potegoval za cesarstvo, pri čemer so se mu pridružili bavarski škofje, med katerimi je bil aidi Abraham - lahko tako sklepamo -, ki se je po našem mnenju prav tedaj vrnil iz izgnanstva. Toda Oton III. se je ob pomoči nemških plemičev rešil iz nevarnosti in ujetništva, tekmecu vzel palmo /zmage/, bil nato zaradi modrosti imenovan čudo sveta in bil v Kristusovem letu 984 okronan v Aachnu. Med tem je v istem letu Benedikt VII. ki ga prištevamo med srečnejše papeže tega stoletja, prenehal voditi Cerkev, sledil pa mu je Peter, škof v Paviji, nadkancler Otona II., ki je nato v pontifikatu prevzel ime Janez XIV., toda ga obdržal samo za nekaj mesecev. Komaj je namreč Frankon ali Bonifacij VIII., ki smo ga večkrat omenili, zvedel za smrt Benedikta VIL, je takoj prihitel iz Konstantinopla, zbral četo izprijenih tovarišev, spravil Janeza v ujetništvo, ga izčrpal z lakoto in se nasilno pririnil do Petrovega sedeža; na njem pa je sedel samo nekaj mesecev, po božjem maščevanju je bil izgnan iz življenja in apostolskega sedeža ter bil končno komaj obdarovan z grobom. V Kristusovem leai 985 mu je sledil Janez XV., o katerem Pagij nekoliko razpravlja ob tistem letu. VIL Ostala dejanja škofa Abrahama. Že zgoraj smo sklepali in še vedno mislimo, da se je škof Abraham skupaj s Henrikom Prepirljivcem, vojvodo Bavarske, takoj po smrti cesarja Otona II. vrnil na svoj sedež. Povsem gotovo je, da se je pred Kristusovim letom 980 pobotal tako s cesarjem Otonom III. kot s cesarico in to se lahko dokaže s pomočjo znamenite darilne listine, ki je bila prav v tistem letu napisana za Abrahama in se glasi takole: V imenu svete in nedeljive Trojice. Oton po božji naklonjenosti kralj. Naj torej ve prizadevnost vseh naših, namreč sedanjih in prihodnjih zvestih podložnikov, kako smo ponižno naprošeni po primernih in zelo spoštljivih prošnjah naše ljube matere Teojane in našega nadvse dragega nečaka, karantanskega vojvode 25 LOŠKI KA/.ai.I-Dl -H Henrika, častitemu možu Abrahamu, škofu svete freisinške cerkve, ki ga z nami druži spoštljivo prijateljstvo, neki del naše posesti, ki leži v pokrajini, z ljudskim izrazom imenovani Kranjska, in v marki vojvode Henrika in v grofiji grofa Walsilona, prav tam, kjer začenja izvirati potok Žabnica, takoj nato proti zahodu gorske vrhove in vmes ležeče gozdove do Pečane in tako naprej do meja teh gora; nadalje od tam. kjer izvira potok Hotaveljščica, pa do tistega kraja, kjer se izliva v reko Soro, in naprej čez Soro do vrha same gore, ki leži ob Sori in se širi proti vzhodu, in najjrej po tej gori in po dolinah do gradu, ki se po ljudsko imenuje Bosisen, in takoj nato od istega gradu tja do potoka, ki se imenuje Gotzthe, pa do vrhov gora ob Sori in potem kjer se omenjeni potok na južni strani izliva v Soro, in tako nepretrgoma do tam, kjer se Sora izliva v Savo, in kolikor je tam krajev med obema posestima, namreč škofa Abrahama in grofa Werharda. izvzemši Pribislavovo lastnino, ki mu je bila podarjena po naši kraljevski izročitvi, vse to, kar je v celoti pripadalo nam, smo dali podariti v last škofu Abrahamu in breg ob Sori, kolikor daleč seže dolžina enega orala, do plitvine, ki se po ljudsko imenuje Stresov brod, ter od tam na drugo stran te reke proti zahodu do poti, ki se imenuje pot Kranjcev, in navzgor po tej poti vse polje, kolikor ga leži na južni strani te poti, tako da te meje zajemajo območje Praš in gozdič, ki se v ljudskem jeziku imenuje Sorska Dobrava, ter da po sredi razdelijo svet, ki leži med Prašami in Mavčičami, in na[wej do prej omenjenega potoka Žabnice - po naši kraljevski oblasti podelili in za trdno prepustili v lastno uporabo z obdelano in neobdelano zemljo, s travniki, pašniki, gozdovi, stavbami, vodami in vodnimi tokovi ter z že omenjenim gozdom, z lovišči, ribniki, mlini, premičninami in nepremičninami, s prehodnim in neprehodnim svetom, z dohodki in izdatki, s prejšnjimi in prihodnimi terjatvami in vsem, kar spada zraven po pravu in zakonih. Zapovedujemo in ponovno določamo našo oblast nad istimi kraji od potoka Žabnice proti zahodu prav do Pečane in od tam do že omenjenega potoka Hotaveljščice in od tam do reke Sore ter nad vsem, kar je kjerkoli že sicer obseženo med temi navedenimi kraji; in J)o kraljevskem in cesarskem običaju ukazujemo, naj vsaka oseba, ki bi v že imenovanih manjših ali večjih gozdovih s psi ali kakorkoli že lovila kakršnekoli divje živali, če je to storila brez škofovega dovoljenja, brez pomišljanja plača škofu samemu globo, ki bi jo zavoljo takega prekrška dolgovala naši državni blagajni po določitvi zemljiškega gospoda. To in vse drugo, kar smo že povedali, naj bo urejeno tako, da že imenovani škof sam odslej uživa pravico do svobodne odločitve o tem, ali bo vso to posest obdržal, dal, prodal, zamenjal ali z njo naredil po svoji volji. In da bi vsi sinovi svete božje cerkve na veke trdno in neomajno verjeli v veljavnost te naše podaritve, smo ukazali napisati ta list in ga zaj)ečatili z našim pečatnikom in ga spodaj lastnoročno potrdili. Zapovedujemo tudi, da noben grof, noben sodnik ali dekan, ne kaka druga oseba nima pravice vmešavati se v to brez dovoljenja škofa ali njegovega pooblaščenca. Znamenje Gospoda Otona, prestavnega kralja. Pregledal jaz, škof in kancler Hildibald v imenu nadškofa \Villigisa. Dano prvega oktobra v letu Gospodovega utelešenja 989. v drugi indikciji. pa v šestem letu kraljevanja Otona III Storjeno v Frankfurtu srečno. Amen. Iz tega čudovitega dokaza cesarske darežljivosti je jasno in očitno, da je bil škof Abraham Otonu III. končno zelo priljubljen, da se je ne samo opral tistega madeža, ki si ga je bil nadel proti cesarjevemu očetu, temveč se je povrhu izkazal za vrednega 26 AHKAIIAM, XV- FREISINŠKI ŠKOf velike cesarske naklonjenosti. Poleg tega se iz iste listine potrjuje tudi to, kar smo rekli že prej, namreč da je škof Abraham imel nekatere lastne posesti na Kranjskem, saj kralj izpričuje, da Abrahamu podarja zamljišča, ki mejijo na njegovo lastnino. Sicer pa je istega leta umrl Henrik Mlajši, vojvoda Koroške; sama Koroška pa je bila dodeljena Henriku Bavarskemu, kot piše Brunner; naslednjemu letu, Kristusovemu 990, P. Mezger pripisuje smrt solnograškega nadškofa Friderika in izvolitev Hartvvika izmed grofov Spanheimov. V tej freisinški škofiji so eberspergenski kanoniki (ki jih P. Adam Widl poimenuje po sv. Avguštinu) od grofa (Ulrika) že prej večkrat prosili za odpust, namreč zato, ker je število romarjev vsak dan raslo, sami pa so menili, da je za njihovo tako zaželeno premišljevanje v tihoti zaradi hrupa ljudi manj poskrbljeno; prepričani so bili, daje več vredno ravnanje Magdalene, ki ljubko poseda pri Kristusovih nogah in premišljuje, kakor pa ravnanje Marte, kije zaskrbljena in zaposlena z mnogimi stvarmi; končno so dobili dovoljenje za odhod, za kar so tolikokrat prosili. Torej so odšli, v Ulriku pa je ostalo hrepenenje po njih; tako na široko razlaga hvaljeni jnsec, ki potem dodaja še to; Da torej v teh razmerah Ebersperg, ki je bil že slaven zaradi pobožnosti in čudežev, ne bi bil prikrajšan za sveto pomoč in da ne bi ostal zapuščen, je IJlrik sklenil, da takoj od drugod pokliče skupino najodličnejših. mož. To so bili oni častiti očetje sv. Benedikta, po celi Nemčiji vsevprek znani po svoji vrlini, znanju in dobrem življenjskem slogu. Ko so že bele pokrajine bile pripravljene za žetev, so, opremljeni s posebnimi nogami oznanjevalcev evangelija, prišli v Ebersperg v letu 990 po Kristusu Rešeniku. Njihov prvi opat Reginbold je bil izbran in poklican itd. iz Augsburga, iz slavnega samostana, kot sedaj rečejo, svetega Ulrika in svete Afre. Te in številne druge stvari /navaja/ P. Widl, čigar knjižico, na katero smo se doslej pogosto sklicevali, prepuščamo bralcu v presojo; opozarjamo le na to. da Reginbold ali Reginbald v Kristusovem letu 990 ni mogel biti poklican iz slavnega augsburškega samostana svetega Ulrika in svete Afre, ker je bil ta ustanovljen šele leta 1012; Reginbald, prvi opat, pa je bil nato šele po treh letih premeščen v Ebersperg, kakor zvemo iz augsburške Hierarhije P. Korbiniana Khamma. Leta 992 je cesar Oton našemu škofu Abrahamu potrdil ono darovnico, ki jo je njegov ded Oton Veliki že zdavnaj namenil tako freisinški kot innichenski cerkvi. Vsebina listine je naslednja: V imenu Svete in nedeljive Trojice. Oton po božji naklonjenosti kralj Naj vedo vsi naši sedanji in prihodnji podložniki, kako je naš zvesti podložnih škof Abraham našim očem dal predstaviti ukaz Gosjjoda blaženega spomina, našega deda, namreč vzvišenega cesarja Otona, v katerem je bilo vsebovano, kako je sam, po posredovanju svoje ljube družice Adelhaide, vzvišene cesarice in naše drage babice, pa tudi svojega soimenjaka in našega očeta, nekatere cesarske posesti v tarvisauski grofiji ne daleč od reke Vallat in v kraju, ki se imenuje Chitnio in leži blizu reke Brente, ki je bil od Wikberta izročen Judu Isaaku. in v kraju, ki se imenuje ribiški in v vincentinski grofiji v območju Gudag preko treh miljnikov in na obeh bregovih Prente pravico do prodaje mesa, in na njegovem ozemlju, ki leži med temi določenimi mejami in se imenujejo aunario, in se potem končuje z vodo, imenovano Musone, potem z reko Diso, se potem konča z Litranom, od koder priteče Silus, in od samega prej omenjenega dvora 27 LOŠKI KA/.Gt.HDI -M Gudag ki se končuje v Auriliji, potem pa v Resciju, torej med temi določenimi mejami, s travniki, pašniki, s prehodnim in neprehodnim svetom, z izdatki in prihodki, s studenci, vodami in vodotoki, ribniki, mlini, z gozdovi in močvirji in z vsemi stvarmi, ki pravično in zakonito spadajo k istemu, dvoru, s prejšnjimi in prihodnjimi terjatvami, v blagor svoje duše, v služenje Svetemu Kandidu v Innichenu izročil, v roke njemu zelo dragega škofa z imenom Abraham; seveda s tem določilom, da isti že omenjeni škof do svoje smrti brez vsakega nasprotovanja to obdrži in poseduje celo in neokrnjeno, potem pa izpopolnjeno pripade v služenje svetemu Kandidu v Innichenu, da vekomaj ostane v njegovi lasti in ne preneha; zaradi trdnosti stvari pa je isti že omenjeni častiti Abraham, škoffreisinške cerkve, naše Visočanstvo zaprosil, naj mu prav to potrdimo z veljavnostjo naše darovnice. Mi pa iz spoštovanja do naše omenjene babice cesarice Adelhaide in zaradi vnetega služenja, s katerim se nam je sam cesto izkazal vdanega srca, do njegove pobožne prošnje dobrohotno naklonjeni isti prej omenjeni dvor Gudag z vsemi stvarmi, ki mu pravno pripadajo, na enak način kot je očitno bilo napisano prej, po ukazu našega Visočanstva cerkvi sv. Kandida v Innichenu ponovno podarjamo, izročamo in potrjujemo; seveda s tem določilom, da isti že omenjeni škof do svoje smrti vse to obdrži in poseduje brez ugovora; po njegovi smrti naj se v celoti povrne in pripade služenju svetega Kandida v Innichenu. s tem da bo vekomaj ostalo lam. In da bo ta darovnica naše oblasti in potrditev trdna in veljavna, smo ukazali zapisati to listino in jo označiti z odtisom našega žiga. In če se bo našel kak kršitelj tega ukaza, naj/rad ali nerad/plača tisoč funtov čistega zlata, polovico naši pisarni in polovico omenjenemu škofu ali njegovim naslednikom in innichenski cerkvi. Znamenje Gospoda Otona, jireslavnega kralja. Škof in kancler Hildebald namesto nadškofa \Villigisa sem to zapisal: dano sedmega novembra v letu Gospodovega učlovečenja y92, v šesti indikciji, pa v devetem letu kraljevanja Otona III. Izvršeno v Domburi srečno. Amen. Ko je ta ukaz Otona III. navedel Konrad Sakrista v četrti ali veliki knjigi /dela/ Traditiones, je o Abrahamu dodal tole. /;; ko je od cesarjev to dosegel za svojo cerkev, je samostan povečal z nekakim stolpom ter z različnimi cerkvenimi okraski vplenarijih (namreč z misali) in tapetami skrbno in ponižno okrasil ter vodil ta škofovski sedež 37 let in umrl in bil pokopan v baziliki (bolje v kapeli), katero je bil srečno postavil v čast svetemu Tomažu apostolu. Amen. Tako Konrad: iz tega spoznamo, da je smrt Abrahama, za katerega smo rekli, da je v Kristusovem letu 957 postal škof, treba prestaviti na Kristusovo leto 994, kar je trdila tudi večina freisinških kronik. Prav gotovo se tistim, ki Abrahamovo smrt postavljajo na Kristusovo leto 992 in na sedmi junij, očitno dokaže zmota na podlagi prebrane diplome Otona III.; saj se je s to diplomo Abrahamu ugodilo šele sedmega oktobra omenjenega leta. Leto Abrahamove smrti je torej drugod pravilneje postavljeno v Kristusovo leto 994 in to na 15. julij. Vendar Gamanzij na podlagi zelo starega freisinškega koledarja navaja sedmi julij. Weichenstephanenski kodeks navaja Kristusovo leto 993, s čimer soglašajo tudi nekateri domačini. Nadalje je Konrad na koncu dejanj škofa Abrahama na robu dodal tole: Omemba cerkvenih predmetov in amiktov, s katerimi je Abraham olepšal in obogatil to cerkev: predvsem šest ogrinjal (danes jim rečemo pluviali), opremljenih z zlatimi sponkami, šestnajst drugih ogrinjal z najboljšimi plašči, šest z zlatom izvezenih masnih oblek 28 AHRAIIAM, XV. VKIUSINŠKI ŠKOV (drugače rečemo masni plašči), pet z zlatom izvezenih stol s prav tolikimi fanoni (nameč manipli) in cinguli. Po en velik zlat in srebrn kelih in srebrna žlička (za zajemanje Kristusove krvi iz keliha). Pa še drug zlat /kelih/ s palenami. En humeral s prvovrstnim zlatom. Še drugi štirje opremljeni z zlatom, prav tako pet masnih plaščev brez zlata, tri dalmatinke z zlatom in dve drugi brez zlata. En sveti palij. morda po zgledu tistega, ki ga je prvemu freisinškemu škofu sv. Korbinianu podelil Gregor II. in s kakršnim vidimo ogmjenega samega škofa Abrahama kot tudi druge škofe predhodnike in več naslednikov v knjigi Traditiones, ki jo je spisal Konrad Sakrista. Pregrinjalo (velum) za en palij. Galeta (stvar, ki nam je do sedaj neznana) srebrna ena. Srebrna škatla ena. Alba pripravljena z zlatom ena. Iz tega vsakdo lahko spozna, da je bila lepota božje hiše našemu Abrahamu izredno pri srcu. V Abrahamovem času je bil tudi Henrik Prepirljivec, poglavar Bavarske, spoštljiv do sv. Korbiniana. kar zvemo iz Arenbecka, ki v 4. knj. Kronike Bavarcev piše takole: Z darovnico tega. pravi, vojvode Henrika je nastala srebrna pozlačena glava sv. Korbinijana. ki se do tega dne hrani v freisinški cerkvi: o tem govorijo tudi verzi: Henrik, ukaže to sam iu v srebru blešči se tu sveti Korbinijan. ob srebru, ki on ga podaril je Bogu: Abraham škof dobrohotni žari nam na sliki, v utrdbi dušo bo svojo zdaj rešil, ki je vsemogočni na veke. V času istega Abrahama je neki Ratold, plemeniti duhovnik, varuh in skrbnik freisinške cerkve, vse svoje premoženje v Puosingi (morda Pasingu) pred plemenitimi pričami daroval v korist freisinškega svetišča, v Freisingu 8. septembra na praznik Marijinega rojstva, ob posvetitvi freisinške cerkve, in. kot domnevamo, na sam praznik sv. Korbinijana, ki v onem času še ni bil s tistega prestavljen na naslednji dan. Potrdilo nudimo v drugem delu pod štev. 1090. Isti Ratold je istega dne izvršil še drugo podaritev vsega svojega premoženja v kraju Ranna, za providendo, namreč prebendo fratrov. To sledi pod štev. 1091. O tem Ratoldu bo pozneje še več povedanega. Naš Abraham je napravil kar precej zamenjav v svoji cerkvi, o katerih obstajajo potrdila, toda brez kronoloških oznak. Tu je omenjenih mnogo plemenitašev, toda brez priimka; glede njihove genealogije torej ni dopustno bralcu vsiljevati povezav. Dovolj nam bo, če bomo zanamcem zapustili pričevanje, da je bil Abraham, po besedah apostola, dober skrbnik, svoje hiše. Morda bo kdo vprašal, ali je Abraham tudi, če podobno dodamo apostolove besede, imel podložne sinove z vso čistostjo. Na to je treba odgovoriti, da je tudi Abraham imel podložne duhovne sinove in da je živel z vso čistostjo. Kajti to, kar si nekateri opravljivci izmišljujejo o Abrahamovem prijateljstvu z Judito, materjo Henrika Prepirljivca, za Brunnerjem zavrača Adelzrei ter na tale man.Judita, pravi je po moževi smrti spoštovala vzdržnost, vendar ni ušla neprijetnim govoricam ljudstva. Ker je namreč izredno spoštovala freisinškega škofa Abrahama ter ga v dvomih prijateljsko spraševala za nasvet, je zašla v hude obtožbe tistih, ki nimajo kaj delati. Toda, ko je umrla, je isti škof med svetimi obredi, ki jih je vodil ob pogrebu pokojne, njen dober glas branil na ta način: preden je vzel presneto hostijo Telesa in Božje krvi, se je obrnil proti ljudstvu in pokojno 29 LOŠKI KA/.CIMDI -H počastil s hvalnicami. Če pa je kdaj - tako je rekel - storila sramotno dejanje, s katerim so sleparji oblatili njeno poštenost, naj Vsemogočni Oče napravi, da bo telo in kri njegovega Sina. ki sta drugim odrešilno zdravilo, meni v pogubo injuditi v odrešenje. Potem ko je tako rekel, je čist v telesu in duhu vzel najdragocenejši obed krščanske gostije. Ljudstvo je verjelo govorečemu. Vdovam in devicam je vendar ostalo dokazilo, kolikšna previdnost je potrebna pri ohranjanju čistosti in dobrega glasu. Tako on; Gewold pa sramotno Juditino dejanje pripisuje zgodbam Aventina. Naš Abraham se je /osebno/ udeleževal preizkušanj klerikov, ki so postala običajna v štirih letnih časih; prav tako se je vedno udeleževal kanoničnih ur, da bi drugim dajal zgled; zelo je skrbel za župnijske cerkve in samo izurjene klerike je sprejel med svoje brate; o vsem tem nam pričajo domače Kronike. Na robu četrte Kronike je dodano, da je bil Abraham velik prijatelj in nekoč sošolec opata Aleksandra Kempčana; omogočil je tudi vsa njegova dela. Ta Aleksander je bil od sv. Ulrika, augsburškega škofa, postavljen na čelo kiimptenske opatije, po vrsti trinajsti opat, katerega je morala priporočati sama svetost postavitelja in čigar slava se je vsekakor obilno razlivala tudi na našega Abrahama, njegovega zaupnega prijatelja. V knjižnici stolnega freisinškega kolegija je več kodeksov, ki so bili spisani pod škofom Abrahamom, katere je pred nami videl preslavni mož P. Bernard Pecij Mellicenski, kakor je potrdil v pismu, poslanem nam. Iz tega sklepamo, da tudi v onem barbarskem stoletju, desetem po Kristusu, v Freisingu nikakor ni ponehala ljubezen do književnosti. Če smrt škofa Abrahama premaknemo na Kristusovo leto 994, spoznamo, da se je poslovil od zemeljskega življenja v desetem letu papeža Janeza XV., v 12. letu izvolitve cesarja Otona III.; ko je bil blaženi Hamvik solnograški nadškof in Kristjan škof v Padovi. Regensburški škof sv. Wofgang je bil v mesecu juliju tistega leta še med živimi, toda tik pred svojim odhodom med nebeščane, kot bomo videli kmalu zatem. Opomba: Kronistično dokumentarni življenjepis 15. freisinškega škofa Abraham (975-994) je iz latinščine prevedel Martin Benedik po prvi objavi v; Meichelbeck Kari, HLSTORIA FREISINGENSIS, FREISING 1724-1729 str.. 173-89. V slovenskem prevodu je ohranjen arhaični stil latinskega izvirnika, z ležečim tiskom poudarjene posamezne besede ali iz raznih virov prevzeta besedila ter uporaba ločil. Za razumevanje besedila nujno dodane prevajalčeve besede ali opozorilne oznake so na ustreznih mestih vpisane med dvema poševnima črtama. 30