•3 V Moskvi je umrl te dni zdravnik Su-< kov. Zapustil je državnemu pravdniku ljudskega sodišča pismo, katerega vsebino je objavilo časopisje in ki se glasi: »Da sem se zastrupil prostovoljno s ciankalijem (eden najhujših strupov), boste zvedeli tudi brez tega pisma. Na lističu, katerega sem pustil v svojem stanovanju, so zabeležene besede: »Kaznujem se sam radi ene napake.« Za te besede sem dolžen v očigled zakonu pojasnitev. Nekoč je prišla k meni soproga profesorja in mi je tožila radi bolečin v zgornji ustnici. Pri natančnejšem pregledu sem odkril neznatno oteklino, ki se mi je zdela sumljiva. Izprašal sem bolnico in jo prosil, naj mi pokaže barvilo za ustnice. Natančna razkrojila barvila so dokazala, da je sredstvo lepotičenja sestavljeno iz konjske masti. Bilo je to v času, ko je zavživalo rusko prebivalstvo v letu trajanja lakote konjsko meso. V barvilu so bili bacili smrlcavosti-. Konjska smrkavost je grozna bolezen, ki preide tvidi na človeka in koje zaključek je vsikdar — smrt! Naročil sem k sebi g. profesorja, mu razložil ženin položaj in rnu dal tudi nasvet, katcrega jo izpolnil. Tlož se je podal domov in je dal svoji nič hudega sluteči ženi ciankali. Izstavil sem mrtvoogledno izpričevalo, ki se je glasilo, da je umrla ženska vsled kapi. Gospod profesor ni danes več rced živimi in mu ne more škodovati moje priznanje. Slučaj profesorjeve žene me je napotil, da som ravnal z vsemi bolniki, ki so se zatekli k meni' z neozdravljivimi boleznimi, na enak način, da bi jih rešil mučne smrti. Vi kot državni pravdnik že vesto, da nisem jaz prvi, ki sem prišel na umor iz usmiljenja. Poznam mnogo poklicnih tovarišev, ki so z menoj istega mnenja. Težko je, neozdravljivemu bolniku razkriti istino. Ravnotako je ncmogoče, prepustiti odloi-i.ev za umor revc-ža sorodnikom ali prijafeljem. Vsa ta razmišljanja so me p"ipravila do spoznanja, da sem obračunaval kar sam z žrtvami naozdravljivih bolezni, ne da bi bil koga vprašal. Zastrupljal sem takc bolnike in izstavljal napačna potrdila o vzroku smrti. Pred dnevi je umrla bolnica Nataša, po mojem spričevalu na srčni kapi. V resnici pa sem jo zastrupil. To je bil" moj /.0. vimor. Ugotovil sem oteklino raka in scm bil mnenja, da bi bila ope- racija itak brezuspešna. Ko sem pa pozneje raztelesil truplo, sem odkril grozno zmoto. Oteklina je bila čisto nedolžnega značaja. Nataša je bila moja nevesta, vendar to ne spada k stvarl. Podal sem se k duhovniku in sem se mu spovedal slučaja. Dobri starec je omedlel, ko je čul strašno izpoved. Ali ni vseh 40 umorov strašna zmota in greh, nad katerega odpuščanjem sem obupal!«