Slovensko Ljudsko Gledališče Celje
Ken Ludwig
SLEPARJA te V KRILU
(Leading Ladies)
Komedija • Prva slovenska uprizoritev
Prevajalka Tina Mahkota Režiser Boris Kobal
Dramaturginja Tatjana Doma Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Maja Ballund Skladatelj Bojan Jurjevčič - Jurki Lektor Jože Volk
Koreografa Cvetka Špiljar, Boštjan Špiljar
Oblikovalec luči Pascal Merat Asistentka scenografa Urša Vidic
IGRALCI
Meg Pia Žemljic Leo Andrej Murenc Jack Vid Klemene Audrey Nina Rakovec Duncan Bojan Umek Florence Anica Kumer k. g. Dr. Myers Igor Žužek Butch David Ceh
Vodja predstave Zvezdana Hroflič Štrakl • Šepetalka Breda Dekleva • Lučna mojstra Jernej Repinšek, Dušan Žnidar • Tonski mojster Matjaž Jeršič • Rekviziterka Manja Vadla • Dežurni tehnike Metod Hroflič • Šivilji Marija Žibret, Ivica Vodovnik • Frizerki Maja Zavec Bekirov, Marjana Sumrak • Garderoberki Melita Trojar, Mojca Panič • Odrski mojster Gregor Prah • Tehnični vodja Miran Pilko • Upravnica mag. Tina Kosi
Tatjana Doma
KEN LUDWIG, MOJSTER LAHKOTNEGA
SMEHA
Sodobni ameriški dramatik in režiser Ken Ludwieje z uspešnicami na Broadwayu, londonskem West Endu in druepd po svetu postal sinonim za sodobno komedijo.
Rodilse je leta 1950 vYorku, v Pensilvaniji. Študiral je pravo na Harvardu in na Cambridge University v Angliji. Glasbo je študiral na Harvardu pri skladatelju in dirigentu Leonardu Bernsteinu, na Cambridge University pa še zgodovino gledališča. Nekaj let je delal kot odvetnik pri Steptoe Er Johnson, kjer kljub velikemu uspehu na področju dramatike še vedno ostaja odvetnik-svetovalec.
Pisati je začel dokaj pozno. Njeepva prva broadwayska uspešnica je bila komedija Ti nori tenorji (Lend Me a Tenor, 1989), kije postala ena najbolj popularnih in največkrat uprizorjenih komedij zadnjih let. Bila je prevedena v šestnajst jezikov in uprizorjena v petindvajsetih državah. Tej je sledil nadvse uspešen mjuzikel Crazy For You (1992), ki so e;a več kot štiri leta igrali na Broadwayu in v Londonu. Ken Ludwieje napisal dvajset ie;er, večinoma komedij, ki so vse po vrsti postale uspešnice. Kar šest njegovih ieprje bilo uprizorjenih na Broadwayu in enako število na West Endu, med drugimi je prejel tudi najuglednejšo britansko gledališko nagrado Laurence Glivier Award, trikrat je bil nominiran za nagrado Tony Award, dve nagradi Helen Hayes Award, Ede;ar Award ter častni doktorat York College of Pennsylvania.
Je član več uglednih ustanov in organizacij: član uprave Folter Shakespeare Library v Washine;tonu, ki hrani največjo zbirko Shakespearovih tiskanih del na svetu, član sveta gledališča Shakespeare Theatre v Washine;tonu in častni član Shakespearove bratovščine (neprofitno združenje, ki slavi Shakespeara). Predava dramo na različnih univerzah po Ameriki.
Njeepve ie;re so bile uprizorjene v več kot tridesetih državah in prevedene v več kot dvajset jezikov, leta 2006 ^a je časopis The Times razglasil za "dobavitelja lahkotnih komedij". V ZDA skoraj ni gledališča, ki ne bi uprizorilo katere izmed njegovih ie;er.
Pisalje tudi po naročilu za angleški gledališči The Royal Shakespeare Company (komedijo Shakespeare in Hoollywood) in gledališče The Bristol Gld Vic v Londonu (adaptacijo Treh mušketirjev). V njegovih komedijah so nastopila velika igralska imena: Alec Baldwin, Joan Collins, Anne Heche ...
Ken Ludwieje uspešen tudi kot režiser. Jeseni leta 2004 je v Alley Theatru v Houstonu režiral krstno uprizoritev svoje komedije Sleparja v krilu (Leading Ladies), kasneje je režiralše bralne uprizoritve svojih komedij. Leta 2013 bo izšla njeepva knjiga How To Teach Your Children Shakespeare.
□ovajanje komedije Sleparja v krilu je postavil v svoje rojstno mesto York v Pensilvaniji. V nekem intervjuju je povedal, daje bilo zelo lepo odraščati v mestu York, kije del
področja, kjer živijo Amiši (v Pensilvaniji živi druga največja skupnost Amišev v ZDA). Tam so krasni hribi in velike kmetije. York je tipično srednjeameriško mesto, kjer živijo dobri ljudje z močnimi vrednotami v zelo tradicionalnem okolju. Všeč mu je bila ideja, da bi dogajanje igre postavil prav v takšno okolje.
V	svojih komedijah se trudi pisati o ljudeh, ki si želijo spremeniti svoje življenje, znotraj komičnega žanra želi pisati tudi o napredku sveta. Zato so ga vedno zanimale dobro napisane klasične komedije; npr. Shakespearove komedije (Kar hočete, Mnogo hrupa za nič, Sen kresne noči), igre Oliverja Goldsmitha, Richarda Brinsleyja Sheridana, Georgea B. Shawa, Oscarja Wilda, Thorntona Wilderja in filmske komedije 30-ih in 40-ih let 20. stoletja. Igre teh avtorjev in ti filmi ljudi nasmejijo, hkrati pa jih pripravijo, da začnejo razmišljati in da postanejo bolj človeški. Je pristaš dobro napisanih iger.
V	komediji ne moreš poskušati biti smešen. Moraš povedati zgodbo. In moraš jo povedati zelo hitro.
Že kot otrok si je želel, da bi delal v gledališču, zato je prebral in videl stotine iger, tako klasičnih kot sodobnih, in to je bil začetek njegove gledališke izobrazbe. Je velik oboževalec in poznavalec Shakespeara. Njegova najljubša Shakespearova komedija je Sen kresne noči. Že vse življenje preučuje in študira njegova dela, od vedno si je želel, da bi napisal komedijo, ki bi se zelo jasno navezovala na Shakespeara, sam pa še pravi, da je Shakespeare prisoten v vseh njegovih igrah.
Po naročilu The Royal Shakespeare Company je napisal komedijo Shakespeare in Hollywood, ki je bila leta 2003 krstno uprizorjena v Washingtonu in prejela nagrado Helen Heyes Award in nagrado Best New Play of the Year. Igra se naslanja na realen dogodek, na snemanje filma Sen kresne noči leta 1934, in govori o zakulisnem dogajanju na snemanju.
Že naslednje leto, jeseni leta 2004, je v Alley Theatru v Houstonu režiral krstno uprizoritev svoje komedije Sleparja v krilu (Leading Ladies), ki se prav tako navezuje na Shakespeara.
Brezposelna angleška igralca Leo Clark in Jack Gable poskušata v Ameriki preživeti s preigravanjem prizorov iz Shakespeara. Ko že skoraj popolnoma obupata nad življenjem, jima pride na uho, da bo stara in zelo bogata gospa iz mesteca York kmalu umrla, premoženje pa bo zapustila svojima v otroštvu izgubljenima nečakoma, ki sta se odselila v tujino. Jack in Leo se domislita načrta, ki bi jima končno prinesel veliko denarja; odločita se, da se bosta stari bogatašinji predstavila kot njena nečaka in pobrala dediščino. Stvari se zapletejo, ko izvesta, da gospa ne išče nečakov, temveč nečakinji.
Preoblečeta se v ženski, Leo postane Maxine, Jack pa Stephanie, in se odpravita k ostareli bogatašinji. Na njuno veliko presenečenje stara gospa še ni na smrtni postelji, ampak je še zelo, zelo živa in se svojih dolgo izgubljenih nečakinj zelo razveseli. Njun navidez enostaven načrt se še dodatno zaplete, ko se Leo zagleda v Meg, živahno, duhovito in nadvse privlačno nečakinjo stare gospe. Meg obožuje gledališče in je zaročena z dolgočasnim pastorjem Duncanom. Tudi Megino življenje se obrne na glavo, ko spozna sestrični Maxine in Stephanie. Za nameček Leo, preoblečen v Maxine, predlaga Meg, da bi povabil svojega dobrega prijatelja, slavnega igralca Lea Clarka, na pomoč pri uprizoritvi Megine najljubše Shakespearove igre Kar hočete. Igro bi odigrali na predvečer poroke Meg in Duncana.
Komedija Sleparja v krilu je lahkotna komedija, polna ljubezenskih dogodivščin ter komičnih in nepričakovanih zapletov. Dva zaljubljena moška, preoblečena v ženski, se trudita, da ne bi nihče odkril njune prevare, kar je vir številnih komičnih situacij. Briljantna komedija preoblek in duhovitih dialogov, ki združuje čare gledališča z vsakdanjim življenjem.
10
Intervju z režiserjem Borisom Kobalom
smeh je ventil, skozi katerega lahko poveš zelo kruto resnico
Boris fiobalje režiser, igralec, satirik, pisatelj in dramatik, avtor številnih satiričnih kabaretov. Leta 1980 je začelvSSG Trst, kasneje pa je režiral v večini slovenskih gledališč. Podpisal seje pod približno sedemdeset gledaliških režij, je avtor več dramskih besedil, tudi igralec in TV-voditelj. Deset let (1997— 2007) je bil direktor in umetniški vodja MGL-ja, v lanski sezoni eden izmed umetniških vodij SSG Trst. V svojih režijah in besedilih je vedno aktualen in političen. Je eden redkih satirikov v slovenskem prostoru, televizijsko občinstvo je navduševal v satirični oddaji TVPoper.
Na celjski oder postavljaš prvo slovensko uprizoritev uspešnice ameriškega sodobnega komediografa Kena Ludvviga, komedije Sleparja v krilu. Kaj te najbolj vznemirja pri uprizarjanju tega besedila?
Gre za spretno napisano komedijo. Čeprav je avtor Američan, gre za igro angleškega tipa, z dokaj močno angleško noto, ki sva jo midva spremenila v slovenskemu prostoru bolj sprejemljivo splošno noto.1 K uprizoritvi te komedije meje najbolj pritegnila zasedba, predvsem mlajši del igralske ekipe, s katerim še nisem delal. Lahko rečem, da zelo kvalitetno delamo in smo zelo dobra ekipa. Eden od smislov režiserskega dela, poleg tega da na oder postaviš besedilo, je gotovo tudi delo z igralci. To mi je v veselje. Kontinuirano že tretjič delam v SLG Celje in se imam lepo.
Režiser, dramatik, igralec, satirik, v kateri izmed teh vlog se najbolje počutiš?
Ponavadi v tisti, v kateri se znajdem. Pogosto se zgodi, da se vse te vloge združijo v eno, ker pač nastopam oz. igram na podlagi svojega besedila, ki ga po svoji zamisli tudi uprizorim, se pravi, da gre tudi za neke vrste režijo.
Zdi se, da ti preplet teh vlog ustreza.
Ja, mi ustreza, predvsem v trenutkih, ko moram sam zase kaj napisati, kadar imam občutek, da proizvajam samega sebe. Takrat mi je všeč ta avtorski pristop, da sem vse v eni osebi.
Kako povezuješ delo igralca in režiserja? Meniš, da mora dober režiser imeti igralske izkušnje ali vsaj igralsko žilico?
Obstajajo režiserji, tako pri nas kot v tujini, ki nimajo igralskih izkušenj, pa so izvrstni režiserji. Tako da igralska izkušnja za režiserja ni nujna. Sam sicer menim, da je dobro, če si kot režiser seznanjen z igralskim delom. Naša Akademija nudi neko malo preizkušnjo tega, da režiserji na začetku študija
1 Avtorica intervjuja je tudi drarnatur^inja pri uprizoritvi komedij eSfepa/ja v krilu.
16
delajo to, kar delajo igralci. Da se kot režiser znajdeš v isti situaciji kot igralec in da greš skozi isto izkušnjo. Kdor se želi ukvarjati s psihoanalizo, mora tudi sam skozi ta proces, in tu gre za nekaj podobnega. Ko sem bil na Akademiji, smo v prvem letniku imeli predmet IDR; to je igra, dramaturgija, režija. In to vsi, celo filmski režiserji. Njim bi sploh priporočal, da bi kdaj stopili na oder in se malo ukvarjali z igro. Gotovo so take izkušnje dobre in kolikor sem informiran, se to še zdaj vsaj na nek indirekten način na Akademiji počne. Mislim, daje igralska izkušnja za režiserja pozitivna, kar pa ne pomeni, da mora režiser imeti igralski talent. Režiser mora iti skozi vsaj približno tak mentalni proces, kot gre igralec, kadar dela vlogo. Na ta način imaš boljši vpogled v to, kaj vse se igralcu mota po glavi v neki fazi njegovega dela in znaš mogoče kot režiser k temu boljše pristopiti ali pomagati.
Si eden redkih slovenskih satirikov. V kakšni formi je slovenska satira?
V nikakršni. To je žanr, ki se ga pri nas ne goji in se ga celo podcenjuje. Ne goji se ga iz razlogov, ki sem jih že neštetokrat naštel - ne goji se ga zaradi občutka strahu, sploh danes, ne goji se ga zaradi občutka notranje nesvobode. Za satiro je značilna notranja svoboda, poleg tega pa je za satiro nujno imeti stališče. Najbolj sovražim, kar je tipično za današnji čas in s čimer se hvalijo na RTV Slovenija, da so naredili oddajo, v kateri je bila satira uravnovešena, kar pomeni, da so udarili malo po desnih in malo po levih. To ni nobeno stališče. Satiro je proizvedla levica in satira je v večinski domeni levice, sam ne poznam nobenega desnega satirika. Človek z jasnim stališčem, z jasnim zornim kotom sveta pove svoje mnenje z imeni in priimki, kar se za satiro kdaj pa kdaj spodobi. In potem ima druga stran možnost odgovoriti s svojega zornega kota. Nikakor pa ne moreta sobivati v istem trenutku dva različna zorna kota, da zadostimo nekemu pravilu, da naj vsak malo "dobi po gobcu". To je oportunizem.
Ali na slabo stanje satire vpliva značaj slovenskega naroda, stanje našega duha?
Slovenci se ne znamo smejati na svoj račun.
Sebi se zelo težko smejimo.
Si neke vrste osamelec slovenske satire. Ti pri satiričnem delovanju pomaga tvoj
mediteranski temperament?
Bolj kot temperament mi pomaga učna ura, ki sem jo dobil z leti opazovanja in preučevanja satire v Italiji in tudi drugod. Predpogoj za dobro satiro je bil, da so Italijani najprej sami sebe postavili pod vprašaj. Začeli so se spraševati, kakšni so v odnosu do vojne, denarja, hrane, religije, politike. In so se na ta
način očistili. Tudi Angleži imajo izvrstne satirike in humoriste. V Sloveniji je stanje duha stanje hlapčevstva. Zato je Cankar še zmeraj tako neverjetno aktualen. Ne samo zaradi njegovih Hlapce v, ampak zaradi njee;ovee;a celotnega razmišljanja o slovenski duši. Danes bi njeepve Hlapce morali prevesti z izrazom "riti", mislim, da je to bolj primerno. Hlapec ima kljub vsemu neko svojo digiiteto, rit pa je ne more imeti. Rit je rit.
V tvojem obsežnem režijskem opusu so tako sodobna kot klasična besedila, žanrsko pa se raztezajo od drame do komedije. Kljub temu da si na oder postavili več odmevnih uprizoritev "resnejših" žanrov, veljaš za režiserja komedij.
Na žalost, ja.
Zakaj se je to zgodilo?
Ne vem. Ljudi radi popredalčkamo, malo pa se popredalčkamo tudi sami. En del mojega opusa je vendarle s področja komedije in so si ljudje rekli: "Ta zna moepče delati komedije." Pa nisem edini, da ne bo pomote. Pri svojih letih, ko imam za sabo približno sedemdeset režij, težko prepričam neko gledališče, da bi rad delal, recimo Kralja Leara ali Antigono. Imam občutek, da me nejemljejo resno in si mislijo: "Ta pa res ne more narediti Antigone. A se bomo pri Antigoni režali?" To me včasih malo boli.
Ustvarjalcem se s takim popredalčkanjem zgodi velika krivica.
Ja, enako se dodaja igralcem. Res je sicer, da se moraš s komedijo roditi, da te mora narava malo obdariti s smislom za komedijo, ki se ^a je težko naučiti. Imamo imenitne igralce, ki so vso kariero igrali resne tragične in dramske vloe;e, za katere sem prepričan, da nosijo v sebi klico komedije, celo želijo si je. Ampak kdo bo gledal nekoga, ki je i^ral vse od Hamleta do Ojdipa, v komični vlog? Skozi te aspekte se dela krivica tudi komediji. Ves čas seji je delala krivica in ves čas seje pomanjševalo pomen tee;a žanra, za katerega vsi vemo, da ^a je težko dobro narediti.
Eden večjih problemov v slovenskem prostoru je, da je komedija še vedno sinonim za bulvar, čeprav ima številne, tudi bolj "resne" podzvrsti.
Komedija ima bistveno širši diapazon kot drama. Dramski žanr je zelo enoten. Komedijski žanr pa ima zelo široko paleto, od bulvarja, satire, do situacijske, karakterne ali izključno verbalne komedije.
Če bi pisal o aktualnem dogajanju v Sloveniji, za kateri žanr bi se odločil?
Mislim, da bi uporabil določen koktajl tragkomedije. Smeh je osvobajajoč, smeh je ventil, skozi katerega lahko poveš zelo kruto resnico. Težko si predstavljam sproščen smeh, ampak smeh bolj grenke narave. Smeh je osvobodilen. Tako kot so rekli študentje tistega daljnega leta 1968, ko so gledali razne politike: "En smeh vas bo pokopal."
Trenutno se dogaja velik napad na kulturo, znotraj tega tudi na gledališče. Kakšno družbeno moč ima danes gledališče?
Gledališče se danes obrača v izključno politično. Politično pomeni zelo širok pojem, pomeni pogled na svet skozi aspekt etičnosti, ki je danes ni več. Ko epvorim o politiki, ne govorim o ideologiji. Mislim, da smo ideološko izpraznjeni, nimamo neke ideje ali izma. Politično pomeni denunciacija; pomeni pokazati, ne pomeni dajati odgovorov, ampak odpreti vprašanja. To se mi zdi tudi vloe;a satirika. Da ne daje odgovorov, ampak skozi svoje stališče še bolj nazorno odpre vprašanje. Počasi se ta političnost ali pa, če gledamo širše, socialni moment vrača v gledališče. Trenutno je nekaj predstav, ki to potrjujejo, in tudi sam razmišljam, da bi se lotil nečesa takega. Problem je, da se stvari ustavijo pri umetniških vodjih, ki se sprašujejo, kdo bo to gledal. Danes smo vsi v paniki. Podlegli smo politiki sprožilcev te panike in strahu. Režejo nas, strah nas je, da nas bodo ukinili. Če nas zapusti še publika, je z nami konec. Publika je bila vedno naš adut, naš zaveznik. Tako kot ima tudi politika svojega zaveznika, volivce. Tudi politiki imajo svoje strahove, strah jih je namreč, da jih ne bomo več volili. Ne posameznik, ampak da se bo korpus volivcev odločil za obstrukcijo, da množično ne e;redo na volitve, da jih ni. Tee;a je vedno več, ne samo pri nas. Tudi politika mora počasi razmisliti o tem, da bo ostala brez svojih gledalcev, če smo mi volivci njihovi gledalci.
Moepče pa je gledališče kljub nizki ceni vstopnic predrago. Ljudje pač delajo selekcijo: kaj bodo dali v lonec, bodo šli v gledališče, bodo šli v kino, bodo kupili knjiep, bodo oblekli otroka. Po drug strani pa imamo primer Cankarjevega doma, kjer so bile najdražje vstopnice za nastop Ane Netrebko po dvesto evrov takoj razprodane.
Gre torej tudi pri umetnosti v smer, da bo namenjena le še elitam?
Upam, da ne.
Kaj pa bo ostalo za neelito?
Če boš imel denar, boš kupil zgoščenko ali pa si boš koncert pogledal na YouTubu ali pa ukradel s spleta, kar pomeni, da boš ostal doma. In to je trenutek, ko nastopi največji problem. Gledališki ljudje smo ves čas stavili na edinstvenost gledališča v primerjavi z drugimi zvrstmi umetnosti, daje to živa umetnost, kjer živ človek epvori živemu človeku. Danes je v določenih generacijah potreba po tem, da srečaš živega človeka, vedno manjša. Danes komuniciraš po različnih socialnih omrežjih, celo seksaš lahko virtualno. To je zelo razbremenjujoče, nimaš nobenih obveznosti, ko ti ne paše več, ugasneš računalnik. Za obisk gledališča pa moraš oditi ven, se obleči, kupiti vstopnico ... Obisk gledališča že zahteva nek napor. Tudi kinodvorane so vedno bolj prazne, saj lahko vse brezplačno pokrademo s spleta.
Kakšna je torej prihodnost mladih slovenskih umetnikov?
Mislim, da so mladi slovenski umetniki z vseh področij popolnoma brez perspektive, vsaj jaz je ne vidim. Sploh s potezami, ki se obetajo -z odpuščanjem, z zapiranjem tee;a prostora. Najhujše, kar se dodaja tej mladi generaciji, je, kar se naši generaciji v e;rdi Jugoslaviji ni, daje oblast v zadnjih nekaj letih umetnike prikazala in nas prikazuje kot parazite te družbe. Mi smo trakulje, ki smo se prisesale zdravemu organizmu in mu črpamo moč. Mi smo "nutzlose Esser", tisti, ki jejo na tuj račun. To je nacistični izraz in danes lahko najdemo paralele s tem časom. To so bili tisti, ki so jih nacisti prve uplinili, ker so bili umsko ali fizično pohabljeni, družbi nekoristni, zato so jih fizično uničili v različnih klinikah ali zavodih. Ideologija je ustvarila tako klimo, da so starši sami oddali npr. slepega otroka v kliniko, s prošnjo, naj e;a odrešijo. Mi nismo daleč od take situacije. Najprej bomo simbolno zažgali knjige, ker jih ne bomo več rabili, potem je na vrsti že človek.
Kakšni so argumenti nas kulturnih ustvarjalcev proti taki miselnosti in
takemu početju?
Imamo argument, enee;a in edinega, samo nihče več ne verjame vanj, se bojim, da niti sami ne več prehudo. Slovenski narod je redkost v zgodovini človeštva in narodov. Zaradi majhnosti smo narod, ki seje rodil s svojim jezikom in svojo kulturo, ki sta nas tisoč in toliko let držala pokonci. Naša majhnost bi morala biti naša prednost. Ne znamo je izkoristiti, propagiramo jo kot avtodestrukcijo.
Že spet smo pri Cankarju, kije ustvaril zelo dober rentgen teh slovenskih pljuč. Noben škorenj v zgodovini nas ni pohodil, kot narod smo preživeli, naš jezik je preživel, naša kultura e;re naprej, od tee;a se hranimo. To je bilo naše edino bogastvo. Slovenci nikoli nismo bili uspešni bančniki, da bi kopičili kapital. Zdaj pa hočemo prodajati Ameriki obveznice, smo neverjetno menedžersko usmerjeni in mislimo, da lahko konkuriramo Kitajski. Kitajski ne moremo konkurirati z ejomaznostjo ekonomije, ker je nimamo, lahko pa ji konkuriramo s pametnimi, inovativnimi ljudmi in znotraj tee;a sta naš jezik in naša kultura absolutno pomembna. Na tem mestu moram povedati nekaj, kar me zelo jezi. Namreč naša zadnja osamosvojitev je bila rojena z uporom znotraj nekega kulturnega kroe;a, znotraj Revije 57. Gospodje tee;a kulturnega kroe;a so se takrat čez noč naredili za velike disidente. V današnji krizi teh gospodov ni več, niti njihovih izjav ni več. Kje je danes epspod Jančar, kje je danes epspod Grafenauer kot takratni veliki osvoboditelj? Kje je danes? Javno e;a sprašujem, kje je danes njeepva izjava, da Janša nima prav? Kje je?
Pogovarjala se je Tatjana Doma.
Foto Uroš Hočevar
Cvetka Špiljar,
koreografinja
Je diplomirana plesna učiteljica z diplomo Plesne zveze Slovenije in članica Združenja plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev Slovenije. S svojim vrhunskim znanjem, bogatimi izkušnjami in več kot tridesetletnim delovanjem na področju plesa je postala ena najbolj prepoznavnih in cenjenih plesnih pedagoginj v Sloveniji. V Celju so njeno energijo in predanost delu v plesu nagradili z bronastim grbom Mestne občine Celje. S svojim delom pušča neizbrisen pečat na mnogih generacijah celjskih osnovnošolcev, maturantov in odraslih, ki so se prav pod njenim vodstvom naučili svojih prvih plesnih korakov.
Cvetka Špiljar je lastnica plesne šole Plesni val in strokovni vodja vseh plesnih programov plesne šole.
Boštjan Špiljar,
koreograf
Diplomirani plesni učitelj z diplomo Plesne zveze Slovenije, član ZPVUTS, bivši vrhunski tekmovalec v standardnih in latinskoameriških plesih z več kot desetletnimi izkušnjami je postal eden najbolj priljubljenih in prepoznavnih plesnih pedagogov tako v Celju kot Sloveniji. V Plesnem valu vodi družabne plesne tečaje za odrasle na vseh stopnjah, programe plesnih novosti, plesne delavnice, plesne programe za valeto in maturantske plese. Svoje že tako bogato znanje vsako leto nadgrajuje na vseh najpomembnejših strokovnih izobraževanjih doma in v tujini ter skrbi, da so vse najbolj vroče novosti iz sveta plesa tudi v Plesnem valu.
28
Pascal Mérat,
oblikovalec luči
Pascal Mérat je vidnejše izkušnje z gledališko umetnostjo pridobil kot tehnični direktor in oblikovalec luči v ustanovi Théâtre du Silence (Gledališče tišine), ki stajo vodila Jacques Garnier in Brigitte Lefèvre. Nato je deloval kot oblikovalec luči v pariškem gledališču Bouffes du Nord pod vodstvom ane;leškee;a režiserja in ejedališčnika Petra Brooka. V omenjenem gledališču je ustvaril luč za predstave La tragédie de Carmen, Mahabharata in Le récit de la servante Zerline (Zgodba služabnice Zerline) - slednjo je soustvaril z režiserjem Klausom Michaelom Gruberjem in legendarno vsestransko gledališko umetnico (igralko, scenaristko in režiserko) Jeanne Moreau. Pod vodstvom španskega režiserja Lluisa Pasquala je deloval v Comédie Française, prav tako v pariškem gledališču Odéon-Théâtre de l'Europe in v številnih opernih hišah, denimo v pariški operi Théâtre du Châtelet, milanski Scali ter v glasbenih gledališčih v Lizboni, Bilbau, Sevilli, Madridu, Torinu, Amsterdamu, Lillu, Marseillu, Lyonu in druepd.
Redno deluje in ustvarja v Sloveniji z režiserji, kot so Vito Taufer (Netopir, Opera SNG Maribor), Matjaž Poe;rajc, Boris Ostan, Alessio Pizzech, Huep de Ana (La traviata, Opera SNG Maribor), Janusz Kica (La bohème, Opera SNG Maribor), Yoshi Oida, Pier Francesco Maestrini (Moč usode, Vesela vdova, Opera SNG Maribor). Med njeepve vidnejše uspehe sodi oblikovanje luči za operne predstave, kot so Triptih Giacoma Puccinija (Plašč, Sestra Angelica, Gianni Schicchi), Carmen, Zaljubljen v tri oranže, Tosca, Mesečnica (v režiji Waldemarja Kamerja), Čarobna piščal (v režiji Alaina Maratrata iz Marijinske^a gledališča), Tejrezijeve dojke, Medeja, Don Giovanni itd.
Luč je oblikoval za številne dramske predstave, kot so Platonov, Nosorog, Goga, Don Juan, Une bête sur la lune
(Zver na luni), Danser à Lughnasa (Plesalec v Lughnasi), Un trait de l'esprit (Kanček duha) itd. Ustvarja tudi luč za plesne predstave. Naj omenimo le nekatere: Pulcinella (v koreografiji Douglasa Dunna), Le Concours (v koreografiji Mauricea Béjarta), Septième Lune (Davide Bombana), Ich bin (Susanne Linke), Le souffle du temps (Abou Lagraa) v pariški Operi, Giselle (Maina Gielgud), Umetnost fuge (Davide Bombana), Last piece by anybody (Jo Stramgren) v Renski operi, Hrestač (David Nixon), I want you, La Belle (Nasser Martin-Gousset), Alica v čudežni deželi (Michel Rahn) idr. Med letošnjimi in prihodnjimi projekti velja omeniti naslednje: Ljubezen kapital (v režiji Vinka Môderndorferja), Ponorela Lokomotiva (v režiji Jerneja Lorencija), Mati (v režiji Sebastijana Horvata), II Prigioniero (Zapornik), Sestra Angelica (v režiji Lluisa Pasquala), Hamlet (v režiji Eduarda Milerja).
NOVI CLAN SLG CELJE
Vid Klemene,
dramski igralec
Vid Klemene se je rodil 10. 2. 1981 na Jesenicah. Sledilje očetovim stopinjam in se pridružil igralski skupini v Gledališču Tone Čufar na Jesenicah. Kasneje seje vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in diplomiral leta 2012 v letniku Matjaža Zupančiča in Borisa Ostana z diplomskima uprizoritvama Potohodec Daneta Zajca in Zadet pravi čas Davida Ivesa.
V času študija je prejel tri študentske nagrade zlatolaske, in sicer za najboljšo moško vlogo v predstavah Hodnik M. Zupančiča in Alkestida Evripida ter za najboljšo igrano vlogo v diplomskem filmu Milana Urbajsa Pobeg. Po končanem študiju se pridružuje stalnemu ansamblu SLG Celje.
Foto Jaha Babnik, Uroš Hočevar
30
PRIPRAVLJAMO
John Millington Synge
Največji frajer zahodnega
sveta (The Playboy of the Western World)
Komedija v treh dejanjih
Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janez Pipan
Irski dramatik, pesnik, pisatelj in potopisec John Millington Synge (1871-1909) je bil poleg Yeatsa vodilna oseba irskega dramskega preporoda in eden izmed ustanoviteljev Irskega narodnega gledališča (Abbey Theatre). Čeprav je bil angleško-irskega porekla, seje v svojem pisanju veliko ukvarjal s svetom rimskokatoliških kmetov ruralnih predelov Irske. Živel je boemsko življenje, nekaj časa v Parizu. Leta 1899 gaje na nekem pariškem podstrešju srečal irski pesnik in dramatik, velikan evropskega literarnega prostora 20. stoletja, William Butler Yeats, kijev Syngu takoj prepoznal velik talent, ki se trosi ob priložnostnih literarnih delih. Prepričal gaje, da seje vrnil na Irsko, kjerjesvoj pisateljski talent namenil temam irskega življenja in potrebam novega irskega gledališkega gibanja.
Syngov literarni vzpon je bil bliskovit; od leta 1903, ko je bila krstno uprizorjena njegova prva igra V senci globeli (in the Shadow of the Glen), do svoje smrti leta 1909 se je prebil iz popolne anonimnosti do slave in vtem kratkem času napisal šest iger. Njegove igre obravnavajo socialne in ekonomske stiske preprostih irskih ljudi. Naturalistične osnove je nadgrajeval s fantazijskimi in mitološkimi, kasneje tudi pravljičnimi motivi.
Njegova najbolj znana komedija, mojstrovina Največji frajer zahodnega sveta (The Playboy of the Western World), ki kot osrednji dogodek postavlja zgodbo o domnevnem umoru očeta, je bila krstno uprizorjena 26. januarja 1907 v Abbey Theatru vDublinu in ob premieri izzvala burne sovražne reakcije ter proteste, Syngu pa prinesla svetovno pozornost. Nasprotovanja so podpihovali nacionalisti, z razlago, da igra ni dovolj politična, daje nemoralna, in jo označili kot "ničvredno in nečloveško zgodbo v najbolj umazanem jeziku, kar ga je bilo kdaj slišati z odra." Protestom v Dublinu so sledili še protesti ob uprizoritvi igre v Philadelphiji v ZDA leta 1911.
Mladi Christy Mahon se zateče v krčmo na otoku County Mayo ter pri krčmarjevi hčeri Pegeen Mike naroči kozarec piva. Pegeen čaka na dovoljenje papeža za poroko z bratrancem. Gostilničarka s svojim ostrim jezikom iz Christyja izvleče priznanje, da naj bi z lopato ubil očeta. Christy s svojo zgodbo naredi velik vtis na ljudi, med njim in Pegeen preskoči iskrica in Christy bi se rad poročil z njo. Med vaščane kmalu pricurljajo govorice, da njegov oče sploh ni mrtev, da hodi naokrog s povezano glavo in ga išče. Ko se stari Mahon pojavi v vasi, je Christyjevih sanj konec. Vaščani ga obtožijo, daje lažnivec in prevarant. Christy spet dvigne roko nad očeta.
Premiera februarja 2013
lip Slovensko Ljudsko i** Gledališče Celje
SPONZORJI IN PARTNERJI SLG CELJE V SEZONI 2012/13
SPONZORJI SLG Celje
glavni medijski pokrovitelj
PARTNERJI SLG Celje
áltenlo ^
center
mediaspeed.net
1(1
THERMAMA
Laško
□
NATIONAL GEOGRAPHIC
SLOVENIJA
^SVET KNJIGE
—	prvi ilovanikl knilini klub
TOPFIT
vašo pomočjo smo še uspešnejši. Hvala!
Ken Ludwig
LEADING LADIES
Comedy • First Slovene production
Translator Tina Mahkota Director Boris Kobal Dramaturg Tatjana Doma Set Designer Branko Hojnik
Costume Designer Maja Ballund Composer Bojan Jurjevčič - Jurki Lan^ua^e Consultant Jože Volk Choreographers Cvetka Špiljar, Boštjan Špiljar
Li^htin^ Designer Pascal Merat Assistant Set Designer Urša Vidic
CAST
Me^ Pia Žemljic Leo Andrej Murenc Jack Vid Klemene Audrey Nina Rakovec Duncan Bojan Umek
Florence Anica Kumer (^uest appearance) Dr. Myers Igor Žužek Butch David Čeh
OPENING 30 November 2012
Kenljidwig ¡s an internationally acdairfcd playwrigBjjhose many hits on Broadway infendon's Vlfct EniP [auttflxougbp Jthe wBd have made his namllynoiBpous with modern comedy He hasw^^^^Mrajje I niiuiaijJwatB tnrre Tony Award nominatikjK, two Helen Hayes Awards and the Edgar Awai^ Hi^/ork tm ^^^ bin Paftjpi irTthirty countries irfcyer^fcriy languages. He received an Honorar\Pcctorateof Humane &C. LSeB^iWorgCollei^ljPenn^iv^a. In 2006 be was called "tlK^?ider of light comedies" fry The Times.
hen llidwig is at^ft siMessiul theaqe director. His comedy Leadir^fadies premiered at lie Alley I Thealfc in Houfcn in 20|4 ilinder his direction.
Jack a^l LAd IS two jobless aSprs,«/ho find themselves so down on their luck that theyw performing "Srenesfrjm ihakes^He" irifcrnall town in Pennsylvania. When they hearBBBn olcHSdy in VW?, PA is aboutLtcpJie jnd l«/e herfa(tlle tp hel two long lost English nepne^J they resolve to pKthpnWlves off as her pelovfflraatires ind letfche cSh. The trouble is, when^A» get to York, thly firp out that Ihe intimiarait neplfcwa dnhnieces! Romantic entanglements abound, especiallylvhetl Leo Falls cead-oval-petticoMin Iwejts/ith trap did lady's vivacious niece, Meg, who's engaged to the loel minister. Meg'aife also Jurns Upside down when she meets her "cousins" Maxine and Stphanie. Arrilraus incidejjs, .hilarious aril urjexpetBHentanglements of two men, cross-dressed aspcmen, witty dialogueSiaklin brilliant cqraedfl/vhich unites theatre magic with everyday life.