dec pa keltski element. (Dr. Fried. Kenner v »Wiener Numismat. Zeit- schrift«, Bd. 27, str. 76.). Objednem naj bi ta novec spominjal na slavno in veliko preteklost celega keltskega plemena. Knez Nonnos nam je v ostalem popolnoma neznan, ker se je ohranil njegov spomin edinole na novcih, ki nosijo njegovo ime. Tako živi v teh novcih tudi spomin na preteklost naše zemlje. Slednjič omenimo še nekatere znamenitnejše najdbe teh novcev, ki se omenjajo v numizmatični literaturi: L. 1776. se je našlo v Bratislavi 44 novcev panonske lige z imeni Biatec, Nonnos in Cobrovoramus. En novec je bil brez imena. L. 1855- so našli v Deutsch-Jarendorfu (Gra- diščansko) 27 zlatnikov in 102 srebrnika, med njimi 43 z imenom Nonnos; 1. 1880. pa v Simmeringu 26 velikih srebrnih novcev, med katerimi se je nahajalo 8 novcev kneza Nonnosa. Večino teh novcev hranijo dunaj- ski muzeji. Razventega poseduje numizmatik Miller v. Eichholz en Non- nosov novec iz Siebenbrunna. Forrer pa ima 2 Nonnosa, enega iz Deutsch-Jarendorfa, drugega z retrogradnim napisom neznano od kod. Skupno število doslej znanih Nonnos-novcev je okoli 60—70. Iz tega iz- haja, da ima novec tudi za naš muzej veliko numizmatično vrednost. EgonBaumgartnerindr. V- Travne r. Slovstvo. Karlovšek Jože: Slovenska hiša. Ljubljana 1927—1928. 4°. 2 zv. — I.: str. 2+ XIII. — II.: str. 15+IV+XXXVIII+I. Hrvatski inženjerji in arhitekti so pred vojno izdajali bogato gradivo, ki bi naj omogočilo hrvatskemu stavbeniku praktično uporabljati domače motive. Enako strem- ljenje je rodilo 1. 1927. in 1928. svoj sad tudi pri nas z izdajo dveh (najbrž) zaključe- nih delov »Slovenske hiše«, od katerih obravnava prvi stavbne motive, drugi pa stavbe in pohištvo. Prvi del ima 13 listov arhitektonskili motivov in poldrugo stran uvoda. Iz tega nam jasno stopi pred oči dejstvo, da ni imel avtor pri celem delu etnografske ali znanstvene ambicije, ampak izrazito tehniško-informativno. Podal je našim tehnikom obilico motivov, katere lahko praktično uporabljajo. Vprašanje pa je, ali so ti motivi res narodni, to je, ali so oni idejno in praktično duševna last našega človeka, ali so ponarodeli in ali so mogoče obrtnega ali industrijskega Izvora. Radi tega bi bil nujfno na mestu znanstveno zasnovan daljši tekst. Naš stavbenik in arhitekt mora s sigur- nostjo znati, ali ima opraviti z narodnimi ali ponarodelimi motivi, ali pa s takimi, ka- tere je smotrno rodila obrt ali industrija. Avtor je n. pr. naslovil str. 11. in 12.: Umet- na ključavničarska dela na Slovenskem. Vprašanje za nas bo, odkod izvirajo ta dela, pod čegavimi vplivi so se razvila, Saj so vendar v Sloveniji do nedavnih časov na- domeščali po deželi kovinaste kjučavnice leseni zapahi. Kombinacija zapaha in klju- čavnice na naših kmetskih poslopjih iz prehoda osemnajstega v devetnajsto stoletje šele vodi h kovimasti kjučavnici. Ta je izraz novega tovarniškega vpliva na našega kmeta in tako prav vse razen tečajev in kar je z njimi v zvezi; samo to je ustvarjal naš človek. Mreže v oknih so v najboljšem slučaju ponarodele, svoj izvor in raz- voj pa imajo v mestih. Križi izvirajo iz baročne, manj iz gotske cerkve. Iz cerkve izvirajo tudi razni zidarski motivi, v kolikor niso profanega mestnega izvora; iz me- sta in iz cerkve izvirajo tudi mnogi tesarski motivi. Če dodamo cerkvi in mestu še grad, imamo takoj podan izvor našiih stavbnih ali bolje arhitektonskih motivov. S tem pa nikakor ne trdim — analogno nekaterim našim glasbenikom — da na- rodnega stavbarstva in narodne arhitektonike pri nas ni. Temeljni problem je tu v materijalu, ostali so bolj ali manj vzporedni. Eliminiram hišo sredozemskega tipa, katere se tudi avtor ne dotakne. Našo slovensko hišo je gradil naš človek v alpskem tozemlju v toliko, v kolikor je lesena ali mešana; v srednjepodonavskem ozemlju pa, kolikor je nabita, in v njenih raznih varijantah. Zidano hišo pa je na Slovenskem gra- dil strokovni obrtnik, ki je prinesel svoje znanje v našo vas iz prakse, iz mesta itd- V leseni hiši se je naš kmet izživljal stavbarsko v konstruktivnih oblikah večjega obsega. Dekoracija se pojavlja v izrazitih minijaturah, ki se osredotočajo na gotove točke hiše, na gotove dele pohištva in na orodja; in to na tisto, s čimer ima ali naj- več ali najmanj opravka. Kompozicija stopa v ozadje. Pri nabiti hiši pa se umet- nostno izživlja naš človek v plastiki preprostih stukatur, v zunanjosti pa v enotnem barvnem dekoriranju hiše. Arhitektonike, dekoracije itd. zidane hiše pa ni reševal naš kmet, ampak pod srokovnimi in to redno tujimi vplivi stoječi obrtnik, ki pa v njej ni oblikoval lastnih, ampak mestne motive. Slovenski obrtnik se je ustavil pred ustvar- janjem samoniklih motivov na zidani hiši prav tako, kot me ve danes moderni arhi- tekt z betonom v naši provinci ne kod ne kam. Delna izjema obstoji samo v ozemlju nabite hiše. Narodnega motiva prav gotovo ne predstavlja sporadično se nahajajoča, pred par sto leti po mestni mreži povzeta mreža na oknu kmetske hiše ali maskirana herma, četudi se je v (pokrajini vzdržala in od tam izrinila na korist tovarniškim iz- delkom mnoge stare primitivno preproste motive. Narodni motivi so oni, ki sami, kot tudi v kompoziciji ustvarjajo 'harmonično in sestavno enoto s pokrajino in ljudskim zna- čajem. Pokrajina in ljudski značaj pa se po kulturnih vidikih razvijata; tako se razvi- jajo tudi v narodu porojeni ali po narodu prevzeti motivi to vsled tega je kljub vsej narodni kmetski konservativnosti ugotovitev razvoja nujno potrebna stvar in šele na podlagi razvoja bi se lahko ugotovil pojem narodnega motiva. Ravno radi kul- turnega razvoja tako pokrajine, kot ljudskega značaja ni predstavljalo narodnega motiva pred sto leti ono, kar ga predstavlja danes; tu ipa nastopi vprašanje, ali sploh še lahko danes govorimo o narodnih motivih. Kajti ali imamo še sploh naš stavbar- ski narodni okus in ali ga ni pregnala obenem s patrijarhalnostjo iz naše vasi moda l moderno reklamo? Brez odgovora na vprašanje glede našega narodnega okusa pa ne moremo rešiti vprašanja obstoja in lastnosti naših narodnih motivov in obratno. Efektivizem pa, katerega opažamo zlasti na lesenih poslopjih, je znak splošnega pre- prostega okusa. Stavbarska narodna umetnost se zato zelo težko primerja z narodno pesmijo. Narodni pesnik je ugodil svoji duševni potrebi in svojemu čustvu, ko je iz- rekel in zapel pesem. Narodni umetnik pa je najprej ugodil praktični potrebi in je postavil hišo ter jo pod vplivom kulturnega stanja uredil in okrasil- Gospodarsko stanje in kulturni razvoj pa sta usmerjala umetnostni razvoj ihiše, orodja, pohištva itd. Gospodarske potrebe hmeljarstva so povzročile v Savinjski dolini nastoj velikih, masivnih gospodarskih poslopij in kozolcev; vsa dekoracija poslopja je odvisna od gospodarskega stanja našega kmeta. Tako ni dekoracija izraz umetnostnih čutov na- šega človeka, ampak predvsem posledica njegovega gospodarskega stanja. Izjemo dela v tem oziru ozemlje nabitih hiš, kjer pa ravno novodobni obrtniki zidarji v zi- danih hišah, n- pr. na Murskem polju, uničujejo stare preproste barvane in plastične motive; isti obrtniki povzročajo tudi na Bizeljskem nazadovanje barvnih pestrosti v zunanjosti Ihiše. Ker je zanimanje za ljudsko umetnost vedno intenzivnejše, bi želeli, da bi se takšna in podobna vprašanja, ker je njih rešitev brez podrobnega analitičnega raz- iskavamja nemogoča, v uvodu k ekstenzivnemu splošnemu delu, kot je Karlovškova Slovenska hiša, vsaj malo pretehtala. Drugi del obravnava stavbe in pohištvo in obsega 15 strani uvoda in 26 listov silik. Vprašanje, ali so motivi narodni ali narejeni po obrtnih vzorcih, je posebno od- prto pri umetnem mizarstvu. Naše starejše pohištvo je deloma tesarskega izvora; stari mizarji pa so, predno so se definitivno ustalili, delali dolga pomočniška poto- vanja, na podlagi katerih bi lahko z isto pravico trdil, ida so ti stari obrtniki prinesli motive domov iz tujine, kot da so ti motivi narodni. To pa še posebno, ker se ti mizarski motivi, kot tudi oni, ki predstavljajo na slikah notranjost hiše, niso nikjer globlje vsidrali. Kar se tiče sloga, lahko prenesemo te mizarske motive, pravtako kot večino poljskih znamenj in kapelic ali pa sobi št. 37 in 38 v mnoge druge alpske zemlje. Veliko vrednost pa predstavljajo slike hiš, katere spremlja v uvodu kot tekst kratek splošen očrt. Radi tehnične usmeritve dela, ki vsebuje mnogo truda in energije, a premalo globine in zmisla za vsebino problema se ipa pokaže tudi tu pomanjklji- vost teksta. Nedavno je izdal docent Melik v »Slovenački« slike tipične gorenjske hiše. Karlovšek jo poidlaja drugače, kar bi nujno moral v tekstu opravičiti in utrditi. Po- dobno je tudi z umetno konstruiranimi narodnimi stavbami. Ponosna hiša v Domžalah (št. 10) ali pa efektivistično in sentimentalno globoka leva (lesena) stran kmetske hiše št. 11. ne najdejo v nobeni moderni narodni stavbi svojih elementov- Načrti št. 5, 8, 9, 12, 14, 17, 18, 19, 27 hočejo z lesenimi hodniki in lesenimi ložami izsiliti človeku priznanje narodnega izvora. Pripominjam, da je renesansa splošno uporab- ljala rustiko, a vendar ni bila in tudi ni hotela predstavljati narodnega sloga. Dva elementa še ne ustvarita narodnega sloga, če je materijal, konstrukcija, kompozi- cija, dekoracija itd. drugačna. In končno nas pa spravi Valvasor zlasti po zadnji tre- tjini tretjega zvezka v dvom, ali je lioidhik ab origine naš. Ali ni naš večji kmet povzel po naših samostanih in gradovih, in naš meščan po tujem mestu, od koder se je priselil k nam? In ali je hodnik res tako splošen, ali ni1 to samo značilnost večjih kmetij? Raz- lika pa med tem slogom, kakor je zasnovan v zgoraj imenovanih številkah, in med dozdevnim narodnim ali recimo restavracijskim slogom je kot med vasjo in provin- cijalnim mestom, oziroma med povprečno hišo v vasi in v provincijalnem mestu. Po- polnoma drugo sliko pa predstavljajo št. 4, 7, 16; tudi »Kmečke stavbe na Dolenjskem« so dobre, slabša pa je št. 28. Prve slike naravnost kličejo po vaškem ambijentu in spadajo v našo prirodno kmetsko pokrajino, v kateri bi bile še precej blizu trpljenju hiše v Beli Krajini, ekspresionizmu hiše v ljubljanski okolici, zunanji romantiki hiše št. 13 in konservativnosti št. 6. Slike so dobre, škoda samo, da sta Primorje in Ko- rotan ter naše Podravje zapostavljeni in da sili Gorenjska preveč v ospredje. Sicer je samo na sebi opravičeno, da tvori gorenjska hiša temelj gradiva na katerega se avtor opira s popolno sigurnostjo- V tako splošnem delu, kot je naše, bi gorenjsko gradivo moralo služiti za osvetljavo gradiva iz drugih slovenskih po- krajin. Radi gorenjski hiši analognega, vzporednega prikaza primorske hiše bi bil na mestu jasnejši prikaz diferencijac.ij hiše sredozemskega ali mediteranskega tipa, po- sebno še, ker so za to pripravili mnogo materijala Trinko, Rutar in Turna. Naše jugoslovansko Podravje pa je važno radi nabite, ali da rabim Cvijičev izraz, nabojne hiše in njenih diferencijacij. Tako se v Sloveniji in s tem v slovenski hiši stikajo ka- menita sredozemska, pretežno lesena alpska in prvotno nabita sredkijepodonavska hiša. Iz teh razlogov bi si še posebno želeli tako Primorja kot Prlekije poleg tipične zastopnice alpske hiše Gorenjske. Kakor moramo v materijalu ločiti dobre in originalne slike od večine idealizira- no izumetničenih, tako moramo tudi v tekstu ločiti opis posameznih tipov hiš od po- stanka in razvoja hiše. Zanima nas tudi metoda, po kateri je avtor delal, zlasti pa viri, odkoder je črpal tako motive kot hiše z navedbo lokalizacije. Na izredni nepopolnosti literature temelji žal skrajno slabo, nestrokovno prvo in drugo poglavje, ki govorita o postanku in razvoju hiše, v katerih človek pogreša marsikje temeljnega šolskega znanja. Kot poročevalec se omejim samo na nekatere ugotovitve. Stavbarstvo in ar- hitektura sta dva pojma. Vprašanje naše narodne umetnosti se ni rodilo šele po svetovni vojni, ampak zanimanje za to je rodilo že davno romantika z M. Majarjem. M. Murko je pred svetovno vojno izdal izčrpno delo o razvoju kmetske hiše pri Ju- goslovanih, o katerem sta med Slovenci poročala v samostojnih razpravah h". Kotnik in J. Wester. Murko navaja v svojem delu tudi vso literaturo, ki je ipa sicer zabele- žena tudi v Dachterjevih delih, za najstarejšo dobo pa v Jirečkovih. Doba renesanse je doba okoli 1500- Smoter etnografskega in tehniškega proučavanja je podan naivno, ker Karlovšek ravno ne pozna etnografske literature. Baš etnografija je bila, ki je tudi pri nas, da omenim samo Cvijiča in »Naselja«, proučavala našo hišo z ozirom na »vremenske, krajevne in življenske razmere«. In neglede na nejasne pojme o pra- zgodovinskih dobah moram povdariti, da je racijonalistična zgodovinska teorija v lov- sko-živinorejsko-poljedeljskem socijalnem razvoju človeka na podlagi Hahnovih epo- halnih življenjskih del opuščena, ker je geografsko proučavanje arheoloških in etno- grafskih ugotovitev pokazalo drugačne konkretne rezultate Istotako je arheologija po Schmidu pokazala precej drugačen razvoj hiše1, kot nam ga prikazuje Karlovšek po analogiji današnjih socijalnih prilik.- Vprašanje gospodarskega poslopja je reševal Rhamm, poleg njega pa tudi Dachler, ki je postavil danes prevladujoče naziranje, da se je ono razvilo šele v toku zgodovinskega razvoja. Še danes imamo v naši državi pokrajino, kjer prezimi živina na prostem ob kopah slame in krme. Gradišča pred- stavljajo selišča upravnih in vojaških slojev v bronasti in železni dobi ter odgovarjajo socijalno tipu današnjih mest in ne vasi. Antropologija je ugotovila v naših krajih za čas do vključene bronaste dobe alpsko raso, ki predstavlja prvotnega prebivalca naših kra- jev, katerega šele s hallstattsko dobo nadomesti Ilir. Pradomovina Slovanov ni vzhodna in južna Rusija, temveč zahodna. V novi domovini niso Slovenci prevzeli hiše od Fran- kov, temveč »vremenu, krajevnim in življenskim razmeram« geografsko odgovarja- joče lesene (alpske), ilovnate (srednjepodonavske) in kamenite (sredozemske) prej- šnjih prebivalcev. Takozvana frankovska hiša se je razširila po alpskem svetu s srednjeveško frankovsko kolonizacijo, kar sta ugotovila Frischauf in Dachler. Da so stanovali Slovenci po višinah, Obri po nižinah, to po Kronesovih, Levčevih in Haupt- mamovih raziskavanjih ne drži. Vas (Haufentiorf) je izraz načina zgodovinskega na- stajanja vasi in morfologije terena, na katerem stoji. Pri taborih je vprašanje, ali so oni siploli kaj vplivali na razvoj slovenske vasi, oziroma slovenske liišei Po dose- danjem znanju tega vpliva ni, vsled česar niso tabori omembe vredni. Odrešitev Slovencev izpod obrske oblasti prekine z dotedanjimi rimskimi, italskimi vplivi, ka- tere nadomestijo zahodni frankovski, pozneje nemški. Kakor je škoda, da nI Karlov- šek uporabljal že omenjenih virov za razvoj hiše na Slovenskem, tako je škoda, da ni uporabil študij Bancalarija, Schukowitza, Mella, KrauBa, Hacqueta, Haberlandta in da si ni vzel za podlago pri razdelitvi tipov slovenskih hiš Dachlerja, čigar rezultate naj bi kritično ponovno obdielal, špecijelno za dimnico pa Geramba. Z izčrpno uporabo lite- rature bi se nivo sistematičnega dela v uvodu zelo dvignil in knjiga bi postala osnov- ni vir za vsakega, kdor bi se bavil s slovensko hišo. Nazorno risani tipi so siplošni, znak, da pri študiju naše hiše ne postopamo analitično, kakor je to začel Lokar. Pro- učiti hočemo našo hišo naenkrat, in sicer celotno, namesto da zbiramo materijal iz posameznih delov naše domovine in s tem omogočimo v nadaljnji bodočnosti s suk- cesivno nabranim materijalom znanstvenim in praktičnim potrebam zadovoljujoče delo. Ker Karlovšek ni imel dovolj preddel in ker ni uporabil že obstoječe literature, ni mogel podati o slovenski hiši več kot splošne in nepopolne slike. V najboljšem delu teksta, v splošnem opisu hiše, je najboljša gorenjska hiša. Tip balkanske hiše spada v naše bratsko ozemlje iin, ker je prilično raziskan, bi lahko pod&l avtor tudi specijelne oblike balkanske hiše, katero primerja z dolenjsko. Slike ne potrjujejo navedb v tekstu, da je dolenjska hiša enonadstropna; zelo dvomljiva jet njena enonadstropnost v ravninah. Tudi ne obstoja enotna dolenjska hiša; kakor Dachler pride Karlovšek končno sam do trodelitve dolenjske, kočevske in belokranjske hiše. V mariborskem ozemlju, ali bolje rečeno, v našem Podravju je kovačnica kot na Tolminskem, Koroškem in tudi na Gorenjskem značilna le za visoke samotne kmetije, oziroma za mesta, kjer so se obdržale kot ostanek domače železne obrti, n. pr. v Dravski dolini. Prekmurska hiša je samosvoj izraz istega tipa, kot ga predstavljajo Prlekija in Dravsko polje, namreč nabite hiše. Dimnica na Kobanskem in na Po- horju bi raid! svoje originalnosti zaslužila samostojno poglavje. Razlika med kraško hišo in dimnico je, potem ko so jo drugi, kot Murko, Geramb nazorneje ugotovili, preozka. Potrebne pa bi bile tudi tu diferencijacije, kot hiša v Reziji, na Tolminskem, v Brdih in na Krasu, ter v prehodni Čičariji. Knjiga je zanimiva, ker nam kaže prdiitro postavljene in rešene probleme; s katerimi se je predstavila javnosti ona struja v naši gradbeni tehniki, ki hoče po domačih motivih ustvariti restavracijski slog nasproti importu geometrične betonske arhitektonike in vzporednega stavbarstva. Kot pozitiven poizkus, ustvariti nekaj last- nega, jo moramo pozdraviti; kot prenagljen korak, katerega bo treba v bodočnosti še osigurati, pa zahteva od onih, ki so ga storili, da delajo na tem polju smotreno še naprej ter da se v slovensko hišo analitično poglobijo. Franjo Baš. Morocjttl Camillo: GroBdeutschland—GroBsiidslawien. Wien 1928. — 103 str. Nobena manjšinska literatura ne sme nositi pečata lastnega vprašanja, kajti kot taka bo večini onih, katerim je namenjena, neprebavljiva. Manjšinska vprašanja se morajo vtelesiti višjim političnim koncepcijam, idejam človečanstva in planetarnih kul- tur. Manjšinski problemi se še niso nikdar rešili radi manjšin, ampak vedno radi viš- jih kulturnih in političnih stremljenj, katerim so bila manjšinska vprašanja ravno vklju- čena. Po filhelenizmu ie bila z Alzacijo in Loreno v borbi za premoč Zahodne Evrope nad nemškim militarizmom, v borbi, ki je bila bojevana kot borba pravice nad silo, misel samoodločbe in svobode narodov združena s pojmi pravice in kulture, za katere se je na zunaj bila ravno Zahodna Evropa. Pod vplivom ruske revolucije je bila ve- čina srednjeevropskih narodbv politično osvobojena; manjšinska vprašanja pa so še ostala in to deloma kot izraz kapitalističnega imperijalizma, deloma pa kot ostanek fevdalizma in socijalne nadvlade prejšnjih časov. Seveda danes ta vprašanja daleko ne dosezajo težkoč in ostrin predvojnih narodnostnih problemov. Morocutti je v svoji knjigi spojil vprašanje manjšine Nemcev v Sloveniji, ki jo je zapustil pri nas fevdalizem in pomanjkljivost socijalne osvoboditve, z vprašanjem bodočnosti Evrope. Po njegovem naziranju bo Srednjo Evropo in s tem Evropo sploh rešila iz vseh mogočih kriz Nemčija, združena z Avstrijo; to pa vsled nemškega zmis-