IH E S T I\f
-------------------------V
GLEDALIŠČE J U ------
Qledali$ki list
SEZONA 1945 - 1946
=3
IVAN CANKAR:
KRALJ IVA BETAJNOVI
/
Cena din 2*<
IVAN CANKAR
Resnično, domovina, nisem te ljubil kakor cmerav otrok, ki se drži matere za krilo, tudi te nisem ljubil kakor solznomehkobni vzdihovalec, ki ti kadi v lice sladke dišave, da te skele uboge oči; ljubil sem te s spoznanjem; videl sem te vso, v nadlogah in v grehih, v sramoti in v zmotah, v ponižanju in bridkosti; zato sem z žalostjo in srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto, ljubil jo stokrat globlje in stokrat višje od vseh tvojih trubadurjev!
Moje delo je knjiga ljubezni — odpri jo domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo — Bog je delil, Bog razsodil! Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje — kaj bi ti še dal?
giedaLuke pisarne
Neprecenljiva pridobitev Mestnega gledališča je nedvomno povsem novo moderno segrevanje dvorane. S tem je odpravljen velik nedostatek neenakomernega segrevanja, kar bo prav gotovo nudilo gledalcem večje ugodje. V zvezi s povišanjem upravnih stroškov omenjene naprave, smo bili primorani nekoliko zvišati cene vstopnicam. Gledališko publiko prosimo tozadevne uvidevnosti in blagohotnega upoštevanja.
Na seji upravnega odbora našega gledališča je bil sprejet v režiserski sosvet tovariš Franjo Bratkovič, ki se bo predstavil našemu občinstvu z režijo „Kralja na Betajnovi".
O REPERTOARJU
Naše gledališče pripravlja za prihodnje tedne dvoje del; v kratkem bo premij era pretresljive drame „Via Mala", katere snov je zajeta iz istoimenskega znamenitega romana švicarskega pisatelja s svetovnim imenom, Johna Knittla. Glavne vloge igrajo: Hlebševa, Gerdejeva, Štuhec, Cegnar. Za Miklavža pa pripravljamo pravljično igro „ S n e g u 1 č i c a ", ki je namenjena predvsem naši mladini.
UTRINKIx
Ljudstvo, ki ne ljubi gledališča, a išče pozabljenja svojih skrbi pri čaši' piva in v žganjarnah, je surovo. Privaditi ga je treba na plemenitejšo zabavo.
Pri gledališču je en sam problem: uspeh. Brez uspeha ni gledališča. Če to opazko natančno preudarimo, moramo potisniti v ozadje vse druge presoje. Uspeh je edini preizkusni kamen našega poklica. Odobravanje občinstva, njegovo zadovoljstvo je edini cilj te umetnosti, ki jo je Moliere imenoval veliko umetnost — to je umetnost ugajati.
Umetnik dozoreva, se izpopolnuje in raste le v delu. Umetnost, kateri, služi, zahteva od njega marsikatere žrtve, velike vztrajnosti in marljivosti.
Vse težave igralec pozna, zanje ve, toda kdor je poklican, izvrši svoj poklic in — umre.
GLEDALIŠKI LIST
MESTNEGA GLEDALIŠČA V KRANJU
Ob koncu prejšnjega stoletja je pognala naša duhovnost mogočna debla, ki so se globoko v zemljo ukoreninila in preko meje razrastla štirje prameni prevratnega sonca za našo pomlad — bili so to: Kette,
Prvi trije so se s škrjančkom pobratili, pesem nam dali — v pesmih polja vsa naša in gozda šumenje — sočnost vse naše zemlje so v verze zajeli; njeno žit j e in klitje. Poslednji, četrti, pa je v prozi naše obraze maličil, hrbte nam dvigal in jezik nam čistil tako, da smo še danes prevzeli njegove besede.
Podoba njegovega zunanjega življenja je kaj preprosta in enostavna, brez silnih potez — je to življenje otroka iz naše vasi, življenje revnega dijaka in še revnejšega slovenskega poeta — bohema, ki se bori od rojstva pa tja do poslednje minute samo za resnico. Resnica in pravica sta temelja njegovega notranjega življenja, ki je sila razgibano, pestro in mnogovrstno.
Jasno je izpovedal svojo misel že v svoji prvi knjigi „Erotiki“ — in čudo, komaj je ptič v sinjino iztegnil perut, že so mu jo obžgali. Pa ni klonil, ne omahnil, trdo je udaril po hinavščini in lažimorali, ki sta bujno cveteli po vsej dolini Šentflorjanski. Zavedal se je dolžnosti umetnika, ki mora govoriti resnico tudi takrat, kadar jo govori z bolestjo v duši.
Kmalu je Cankar postal glasnik tistih bednih, brezpravnih in zapuščenih, ki so se in se skrivajo po zatohlih podstrešnih prostorih. Stopil je med nje, jih vzljubil in osvojil. Obiskal je te ponižane z belo krizantemo v gumbnici na Klancu, šel s hlapcem Jernejem na Betajnovo, v hišo Marije Pomočnice in dalje in še dalje po blatni cesti, mimo premnogih kantonov, ob katerih so stali berači in vagabundi in bedni proletarci in prispel ves truden in izmučen do poslednje postaje Podobe iz sanj.
In v svojih delih se je srečal pogosto tudi z domovino. Ni je pa ljubil kakor cmeravi otrok, ki se drži matere za krilo — ljubil je domovino s spoznanjem, v nadlogah in grehih, v ponižanju in bridkosti. Ljubil jo je z dušo in srcem. V mnogih delih jo je ovekovečil z veliko ljubeznijo in spoštovanjem. Sam pravi: Bog je to zemljico ustvaril in jo blagoslovil z obema rokama ...
1945-1946 * ŠTEV. 3
Ivan Cankar:
Preinijera 21. novembra 1945
Murn, Župančič in
Ivan Cankar.
V svojih poslednjih dneh se je srečal še s svojo materjo in Njim — globoko so si pogledali v oči in se porazgovorili — nato pa se je ves miren poslovil. Tiho je klonil pod težo realnega življenja glasnik ponižanih in razžaljenih — trpin, slovenski pisatelj
Ivan Cankar.
IVAN CANKAR:
KRALJ NA BETAJNOVI
Jožef Kantor, gostilničar, štacunar in fabrikant je gospodar na Betajnovi. Pol fare je v njegovi službi. Svojo pot navzgor je začel kot revni sorodnik in uslužbenec svojega bratranca Martina Kantor j a, takratnega gospodarja na Betajnovi. Tam se je spoznal s svojo ženo Hano, deklo pri Martinu Kantorju. Martin je vdovec, smrt žene, ki mu je pustila edino hčerko Nino, mu je izpodrezala korenine. Mehak je, slab in neodporen in Jožef Kantor brezobzirno izrablja te slabosti. Krade mu in ga slepari in goljufa. Njegov zli duh je, ki ga zavaja v pijačo, ki mu vsiljuje svoje misli in krade, krade, krade ...
Vse prepočasi se Kantorju veča kupček, vse prepočasi raste moč in oblast in bolehni, zapiti bratranec noče poginiti. Z brutalno gesto potisne Kantor tok časa naprej, v hladni jesenski noči zadavi bratranca Martina. Desetletno Nino je v tej no^i zbudila v njeni posteljici strašna, brezumna groza. Temo, ki jo dela strah še gostejšo, nenadoma raztrga živalski krik človeka, ki se bori za svoje življenje. Nina plane s postelje — bega po temni sobi in hodniku, dokler ne omaga.
Po tej noči je Nina tih, bolehen, preplašen otrok, ki se boji teme in ga mučijo prividi. Kantorju je na poti, toda ne zato, ker jo je okradel in osleparil za njeno premoženje; skoro se je boji, kajti njene oči so v brezmejni grozi razprte oči bratranca, ki mu morilska roka davi vrat. Tiči v svoji sobi, molči in gleda in ga venomer spominja ... Stran mora, s poti! V klošter z njo!
Mogočno se je razmahnil Kantor v štirih letih, kar je gospodar na Betajnovi, ogromno bogastvo si je pridobil. „Okradel in osleparil je vse, ki so mu prišli naproti. Njegovo kraljestvo je ukradeno. Kolikor je v njem beračev, jih je on okradel, slekel, jih je vrgel na cesto." (Maks II. dej.) Kantor j a to ne vznemirja, saj „na cesti ne leži ne bogastvo, ne oblast, vse to je v suknjah drugih ljudi" (Kantor I. dej.) Sedaj se mu smehlja še poslanski mandat.
Betajnova pa je pri vsem bogastvu in blagostanju mrzla in pusta. Kot živ spomin tava po sobah Nina, nemo in vase zaprta prenaša sovraštvo žena Hana in Francka, poleg desetletnega Francelj ha edino bitje, ki ga ima Kantor rad, trpi. Njen ljubi, študent Maks, je pred štirimi leti odšel na Dunaj in v tem času je spravil Kantor njegovega očeta, starega Krnca na kant, njo pa zaročil z bogatim filistrom Bernotom. Kantor sam je še prav tako oblasten in samozavesten kot zmerom, toda globoko v
*........... ■
'!	V,-
. v>'v
'
( >‘;A.
■v 'j

• • ' .. /:
/ : • •' , -1
'	'«.V' 'V C . -ifl
■ I. : ■



V ' v
r'-
■ ?»■« i V
. . .	> " T>


V	sredo dne 21. novembra 19-45 ob 20. uri
V	soboto dne 24. novembra 1945 ob 20. uri
V	nedeljo dne 25. novembra 1945 ob 16. uri
KRALJ NA BETAJNOVI
DRAMA V TREH DEJANJ^ " SPISAL IVAN CANKAR
Jožef Kantor, fabrikant.................Eržen
Hana, njegova žena......................Kocmurjeva
Francka, njuna hči......................Oprešnikova
Francelj ) niuna otroka ! ! i ' ! ! ! !	, l
Nina, sorodnica Kantorjeva, štirinajstletna Smolnikarjeva Krneč, nekdaj štacunar in krčmar . . . Fugina - Vrtovšek Kantorjevi gostje Maks, njegov sin........................Klavora	Kmetje
Župnik................................Vajt
Franc Bernot, posestnik, ahsolviran tehnik Reš Nace
Sodnik ....	..."...............Likar
Adjunkt...............................Premru
Lužarica................................Fajglova
Kantarjev	oskrbnik....................Soklič
Vrši se v jeseni, v i»-slem trgu Betajnovi
/
Cene vstopnicam: din 25*-. 20'-, 15*-, 10"-, 5*- * Predprodaja vstopnic v pisarni „Fizkulturelk Titov trg
Začetek ob 20. url — Konec ob pol 23. url
V nedeljo ob 16. url — Konec ob pol 19. url



’V
-'•A:

■'
| ■
•- --ve1	t.,1
v -

■ir	h:

;" i* •
j-, • •
h:i.- v j'
iM».	v*.*,] -
* #•	1	:-.v» •.
duši ga grabi strah. Naj le vpijejo, da je brutalen, da krade — kaj mu mar! Toda znabiti že šepetajo za njegovim hrbtom, že danes, jutri morda stopi kdo predenj in mu zaluči v obraz: „Morivec!“ In študent Maks se je vrnil z Dunaja, Maks, ki mu je Kantor vzel vse, Maks, ki sedaj voha okoli, pri ljudeh in pri sodniji in ki podpihuje ljudi.
Maks se je vrnil. Pred štirimi leti, ko je odšel in vzel s seboj v tujino mlado ljubezen Franckino, je Martin Kantor še živel. Potem pa je nenadoma umrl in novi gospodar je popeljal Betajnovo strmo navzgor. Potem je sledil Maks z Dunaja Kantorjevo pot. Videl ga je, „kako mogočno stopa preko trupel" in dolžnost borca za poštenje in ljubezen do Francke ga je poklicala v domovino. Ni prišel le radi sebe in Krnečevine, prišel je, da se bori za vse bedne in brezpravne, vse okradene in ogoljufane.
Z Maksovo vrnitvijo se prične dejanje, sproži konflikt. Dvoje na-ziranj, dvoje svetov trči drug ob drugega. Zgodi se, česar se je Kantor bal, spričo očeta ga Maks razkrinka in obdolži: „Morivec!“ Še se Kantor bori, ponuja bogastvo in hčer, toda Maks ni župnik, njegovega molka ne more kupiti, ostane mu le še poslednje, najstrahotnejše sredstvo. Gre in ubije Maksa. Ko po zločinu priblodi domov, se mu upre doslej tako ubogljiva sužnja Hana, po dvajsetletnem molku se ji iztrga očitek: „Morivec!“
Kantor je strt, Maks ga je s svojo smrtjo potegnil s seboj v grob. Res mu posvetna pravica prepreči priznanje in pokoro, ga opere in osnaži in mu dokaže, da on ni moril, a Maksova žrtev ni bila zaman. „Sedaj ima vest, ima plot, ima noge okovane." In krik: „Morivec!“, ki ga zatuli zblazneli Krneč, ga bo preganjal pri vsakem koraku, vse dni in mu bo v; nočeh brez spanja zvenel v duši. Res da v zaključni sceni, svojem volilnem govoru, navidez triumfira, toda vemo, da je mogočni hrast spodse-kan in da bo vsak čas s truščem zgrmel na tla.	*
„Kralja na Betajnovi" je napisal Cankar 1. 1902. Družba je takoj spoznala njegovo revolucionarno tendenco in zato si je moral pot na oder naravnost izsiliti šele po skoro dveh letih. Premiera je bila 9. januarja 1904, njen uspeh mogočen. Od takrat je šel „Kralj na Betajnovi" svojo pot preko vseh slovenskih odrov. Ni bilo dijaške igralske družine, ki je ne bi navdušil svetli in visoko etični lik Maksov in ne resnejšega diletantskega odra, ki ga ne bi pritegnila ideja, borbenost in umetniška vrednost te drame. Pa tudi njena svežost in aktualnost, saj bi bila dobesedno tako, kot leta 1902., napisana lahko tudi dvanajstega, štiriindvajsetega ali osemintridesetega leta. Kantor je bil simbol krivičnega socialnega reda in v vseh štiridesetih letih, odkar je drama napisana, je stopalo po slovenski zemlji nešteto Kantorjev in padalo nešteto Maksov.
Mestno gledališče ni „Kralja na Betajnovi" postavilo na oder le, da sc oddolži spominu velikega umetnika, temveč tudi kot spomin na dobo, ki smo živeli v njej in ki je zatonila v aprilskih dneh leta enainštiri-desetega v nepovrat.
NEOPRAVIČENA URA
(Kritika)
Bekeffijeva veseloigra: ..Neupravičena ura“, ki jo je igralo Mestno gledališče v oktobru, je delo brez literarnih pretenzij in ima zgolj zabaven namen. Kljub svoji nezahtevanosti pa prinaša ljubeznivo — humorno in človeško — prisrčno spoznanje, da človek ne sme nobeni dobi ostati ničesar dolžan, sicer se mu to prej ali slej maščuje.
'Za primer je postavil pisatelj učenko Tanjo Logarjevo, ki se poroči kot nezrelo dekle že iz sedme šole in torej prezgodaj in brez mature uide v drugo življenjsko dobo — v zakon. Toda še vedno je vsa predana šolskemu čaru in zato se skrivaj, brez vednosti moža in staršev vpiše v osmi razred, ne da bi povedala v šoli, da je že poročena gospa. Iz njenega prikrivanja dejstev in laži zraste tako v šolskem, kakor v zakonskem živ-• ljenju tako veliko število neopravičenih ur, da je konflikt neizogiben in šele njeno priznanje resnice prinese razjasnitev in srečen razplet.
Režiser te igre ni postavljen niti pred psihološke niti pred scenske probleme. Njegova naloga je, da da posameznim prizorom, v katerih je zajeto jedro igre, primeren povdarek, da pravilno odtehta humor komičnih in prisrčno čustvenih prizorov, da da igri živahni ritem konverzacije in kretanja, ki ga zahteva; uglajenost in lahkotnost dialogom in pravilno oblikovane značaje.
Gledališka razgledanost, inteligenca in odrski čut, ki jih ima tokratni režiser v veliki meri, so vodili račune o vseh teh zahtevah, tako, da je bila predstava v tem pogledu pravilno razumljena, postavljena in vodena.
Igri bi koristilo nekoliko krajšav, ker je za veseloigro tri ure le nekoliko predolg čas in se besedilo brez potrebe večkrat ponavlja. Ostrejši režiserjev prijem in večja discipliniranost igralcev, bi lahko pripomogla do hitrejšega tempa v govorjenju, (vsem je potreben tehničen študij v razločnem in hitrem govorjenju!) in do smotrnejše grupacije in premika posameznih skupin, da ne bi zakrivale druga druge. Zaradi tega je nekoliko trpela tudi razumljivost.
Kritika ima namen, da bo vsakokrat poročala tudi o tem, v koliko so se že zlili igralci treh kranjskih odrov v enoto, ki jo imenujemo ansambl in ki pomeni zlitost igre posameznih v celoto, v slogovno enoto.
Na tem odru se srečujeta dve skupini: mlajša, ki šele začenja in je pod strožjo režijsko disciplino kakor je bila starejša, ki igra že leta, a je bil v njej posameznik manj uklenjen in prepuščen bolj samemu sebi in svoji igralski samovolji. Zato so člani te skupine igralsko bolj sproščeni, imajo pa (seveda ne vsi!) razvade, kot n. pr. da govorijo po domače, zahajajo v narečje, se ne drže točno režiserjevih navodil, puščajo vnemar splošni ritem dialoga in ga zavlačujejo itd.
Za dosego ansamblske igre, ki je predpogoj za umetniško raven gledališča je potrebna absolutna disciplina režiserju, posluh za dinamiko igre partnerja in smisel za prilagoditev soigralcu.
„Neopravičena ura" še ni mogla pokazati večje zlitosti in slogovne enotnosti v igri kakor „Bela bolezen", kar je povsem opravičljivo, saj potrebujejo celo poklicna gledališča daljši čas, da dosežejo dobre ansamble. Toda treba jih je zavestno gojiti, da se jih končno doseže.
Zanimivost predstave je bila Tanja Logarjeva z debitantko Hleb-ševo, ki je dosegla z njo resničen uspeh; pripisati ga je njeni darovi-tosti in večletnemu poklicnemu igralskemu študiju. Dal ji je tehnične pridobitve, ki jih potrebuje poklicen igralec, in ki jih zna mestoma s sigurnim odrskim čutom vporabiti povsem originalno. Njena odlika v tej vlogi je pristna ženskost, ki je posebno očarljiva kadar spontano laže in pristno, prisrčno doživetje Čustvenih trenotkov, ki jih prinaša preprosto in ravno zategadelj močno dojmljivo. Prijetna šegavost in humor pa dajeta blesk komičnim prizorom. Hlebševa bo zaradi svoje strokovne izobrazbe lahko pripomogla, da se bo dvignil kranjski oder iz diletantizma na višjo raven, posebno ker ima še nekaj zelo sposobnih igralcev. Med njimi je Štuhec, ki je igral glavno moško vlogo, univ. prof. Gornika. Že v prejšnji oceni smo omenili njegovo inteligentno prinašanje vloge in lepo izgovorjavo. Poleg teh ga odlikuje prijetno barvan, lep glas, umirjena igra in gosposkost, ki jo zahteva vloga. Večja sproščenost in toplota v intimnih prizorih, ki so bili zelo dobro zastavljeni, bi mu pripomogli do še večje prepričljivosti. V prvi sliki bi želeli videti še močnejše nakazan preobrat, ki povzroči njegovo poroko s Tanjo. Igralsko se da vloga Gornika ravno v nasprotju med dostojanstvom in zrelostjo univerzitetnega profesorja in vplivom Tanjinega čara na njegovo ljubezen, močneje izčrpati.
Zelo dobra v vlogi učenke Komarjeve je bila Starčeva, ki ima humor in smisel za pravo mero komike na odru. Mestoma pretiha in zaradi hitrega govorjenja nerazumljiva bo obe napaki lahko popravila z boljšo dihalno in govorno tehniko, predvsem pa s tem, da se pri igri ne bo obračala do občinstva.
Z lepo pojavo in simpatičnim nastopom, je opozorila nase Božena Oprešnikova v vlogi advokatove žene. Velik osebni čar, ki se izraža v nasmehu in pogledu, kaže, da bo ob pridnem študiju lahko razvila svojo darovitost do individualnosti. V govoru so zaenkrat še nedostatki, ki jih bo treba z vso energijo premostiti. Nekoliko okornosti v vedenju gre pač na rovaš njenega začetništva.
Med epizodami je izskočila močna igralska osebnost Gerdejeve v liku dr. Valjavčeve. Sugestivna moč, s katero je zajela že pri prvih besedah občinstvo, dokazuje, da ji je koristil njen pevski študij in koncertni nastopi, da si je pridobila odrsko sigurnost. Pri petju pridobljena izvrstna izgovorjava in končno umetniško doživetje se družijo z notranje
izgrajeno osebnostjo, ki obeta dati prvovrstno umetniško moč velikega formata. Nota človeškega razumevanja, združena z avtoriteto ravnateljice, je prišla v majhni, epizodni vlogi do presenetljivega izraza. Čudovito lepi, globoki alt je podprl značaj vloge. Gerdejeva je vredna in sposobna, da pride čim preje do velike vloge.
Med posrečene like spada dr. Zaletelova Sivčeva. Vsled premijer-ske treme ji je dala sicer za prav majhen odstotek premočen komičen povdarek in nekoliko pretirano masko, toda brez dvoma je talentirana karakterna igralka. Kot posebno odliko režiserja je treba omeniti dejstvo, da se je kolikor mogoče izognil karikiranju posameznih tipov in s tem stari, diletantski šabloni prikazovanja komičnih vlog. Zato so učinkovali tudi Logar in Logarjeva (Reš in Martelančeva) prijetno in nevsiljivo, prav tako Mlakar v liku prof. Ščepca in M a y r kot prof. Kavčič.
Reš je postavil sicer dostojen lik odvetnika Gornika, ni pa dal vlogi tiste neprostovoljne komike, ki jo zahteva besedilo. Zdi se, da so njegova moč resne vloge.
Izrazit komičen talent očituje R o d č kot akademik Trček. Pravilno odmerjena komika njegove igre osvaja in izpričuje njegovo darovitost in inteligenco. Žel je, kakor Sivčeva, pri občinstvu mnogo uspeha.
Kavka v osebi Šilingove je bila dostojna, vendar pa v vlogi ni podala dovolj jasno karakterizacijo šolske stremuhinje in odličnjakinje.
Služkinja Rezi (Fajgljeva), prodajalka Greta (Malijeva), šolski sluga (Vrtovšek), so ustregli svojim nalogam, prav tako učenke v razredu. Slednje imajo priložnost, da v svojih malih vlogah uveljavijo svojo lastno domiselnost (seveda v skladu z režiserjevo zamislijo!). Napak je misliti, da je delo igralca s premiero zaključeno. Od reprize do reprize lahko izpopolnjuje svojo vlogo. Vedno znova jo je treba doživljati in iz tega se porajajo vedno nove poteze, ki dopolnjujejo prejšnje! Torej: ne poustvarjajmo prvotnega doživetja, temveč vedno znova doživljajmo!
Inscenacija je bila kompromisna: deloma kulise, deloma zastorji. Šest slik zahteva hitre menjave in nedostatek sredstev opravičuje vse. Scene so bile smotrne in čedne.
Uspeh predstave je bil velik in režiser je lahko z njimi zadovoljen: predstavil nam je nekaj novih moči, ki mu morajo biti hvaležne, da jim je pripomogel s svojim vodstvom priti do veljave.
Obe predstavi: „Bela bolezen" in »Neopravičena ura" sta odkrili nekaj močnih talentov: Reša, Mayerja, Cegnarja, Hlebševo, Štuhca, Gerdej o vo, Oprešnikovo, Hlebcetovo in še nekaj drugih, ki smo jih že omenili. Na njih bo v bodoče slonela teža repertoarja in od njihovega prizadevanja bo odvisna raven Mestnega gledališča.
Izdajatelj: Režiserski sosvet Mestnega gledališča v Kranju — Predstavnik: Hlcbš Rudolf — Za režiserski sosvet: Klavora Ado — Tiskarna Sava — Vsi v Kranju	1339—45