Vanda Borova Steklena princeska (čftika pravljico) Po livadah in poljanah so cvete-le jesenske rožice in marljive čebe-lice so veselo brenčale, kakor da bi se učile novih pesmic. Takrat je korakal med polji reven steklarski vajenček. V vreči na rami je nosil orodje za pihanje stekla in je pre-mišljeval, kje na svetu bi ujel ne-koliko sreče. Ko je zamišijen korakal rdečemu zahajajočemu soncu naproti, je za-gledal na obronku polja na pol raz-padlo hišico. Ponižno je potrkal, toda nihče se mu ni odzval, kajti v hišici ni bilo nikogar. V njej je bi-la le stara polomljena postelja, ognjišče, miza in stol. »Gotovo je čakala ta hišica name!« si je dejal vajenček, vstopil je, odložil vrečo | in si skuhal iz živil, ki jih je imcl s seboj, preprosto juho. Nato se je utrujen zleknil na posteljo in mirno zaspal. Drugega dne mu je okolica tako ugajala, da je sklenil nekoliko časa ostati. »Poskusiti hočem, ako znam še kaj svoje obrti!« je rekel sam pri sebi, naredil ogenj, pristavil po-sodo s steklom, ga raztopil in pri-čel skozi dolgo cev pihati steklene I umotvore. Krasen, slokonoa jelen I je nastajal pod njegovimi spretni-mi rokami. Vajenčku se je naen-krat zazdelo, da ga nekdo opazuje. Obrnil se je hitro in je ugledal zu-naj pred oknom malega, drobnega možica. Steklarček — ne bodi len — je skočil ven in pograbil malčka, ravno ko je hotel izginiti v neko luknjo v zemlji. Možic je praskal in grizel kakor divja mačka, toda steklarski vajenček ga je kmalu ukrotil, ga postavil v koči na mizo in mu rekel: »Poslušaj, človeček! Midva bi morala skleniti prijatelj-stvo! Pravijo, da podzemeljski ljudje prinašajo srečo. Povej rai, morda bi mi pa ti mogel pomagati in preskrbeti odjemalce za moje umotvorčke!« Pri teh besedah je pokazal steklar možičku steklene-ga jelena. Možiček je na široko od-prl oči in je z jezikom obliznil ste-kio. nato mu je pa nežno rekel: »Ali si morda čarovnik? Tako Iepe stvarce še nisem nikdar videl v svojem žrvljenju! Poljska prince-ska. moja gospodarica, pa je dala postaviti to hišico iz same radoved-nosti, da bi prisluškovala liudem! Tako rada se smeje vam, smešnim bitjem!« »Kaj, nam ljudem se smeje tvo-ja princeska?« je ogorčeno vzklik-nil vajenček. »No, le počakaj, če jo jaz enkrat ujatnem, se ne bo več smejala!« Potem je vzel stekle-nega jelena, ga lepo zavil v mah in ga dal možicu. »Tako, sedaj pa od-nesi to tvoji princeski in ji povej, da ji bom še kaj lepšcga napravil, če bo nam ljudem dobra in pri-jazna.« Človeček je z jelenom izginH ka- zopet z delom. Napravil je nebroj kor blisk. Vajenec pa je pihal ste- majhnih steklenih ploščic in jih je klo naprej in je naredil še labuda, sestavil v krasno stekleno oblačil- ki ga je postavi] na okensko polico, ce, katerega ploščice so pri vsakem da bi se ohladil. Ko ga je hotel po- dotiku nežno zvončkljale. zneje spraviti, je še videl izginiti Ko se je znočilo, je položil ste- drobno ročico, ki je vlekla labuda kleno oblačilo na mizo. Zopet je v luknjo. »To ste mi pravi nepri- prišla poljska princeska in se je dipravi!« je zavpil steklarček, »kaj vsa vzradoščena oblekla v prozor- pa naj pokažem vaši princeski, če no obleko. Tedaj je pokleknil ste- me pride obiskat?« Toda navzlic klarček pred srčkano kraljico po- temu ni bil slabe volje in jc delal ljan in ji ves navdušen rekel: »Dra- naprej, dovršil je še krono iz ste- ga, povej mi, kaj hočeš; vse stvari, kla in stekleno zibelko. Te stvari je ki bi jih rada imela, ti bom napra- položil poleg postelje na stol in vil iz stekla!« legel spat. »Dobro, potem mi pa napravi Vajenček pa ni zaspal... S princa iz stekla, da ne bom vedno polzaprtimi očmi je kmalu razločil, sama na livadah!« mu je odvrnila kako je vstopilo v sobo drobno princeska. bitje — poljska princeska. Dva »Toda, kaj boš s princem iz ste- podzemeljska možica sta jo sprem- kla? Bil bi vedno hladen in nepre- ljala in nosila pleteno košarico, ki mičen! Raje si vzemi mene za to- sta jo na njen migljaj postavila variša. Čez dan bova tekala po po- poleg postelje. Mala lepotica si je ljih, zvečer ti bom pa tu pri ognju pa nataknila stekleno krono na gla- delal najbolj čudovite steklene vo in je zaplesala z drobnimi ko- umotvorčke!« raki po sobi. »Če bi mi mogel na- Tako je revni steklarček res do- praviti vsaj še obleko iz stekla!« bil lepo poljsko princesko. In če je vzdihnila in izginila. Steklarčku gremo po livadah, vidimo včasih pa ta njena želja ni šla iz glave. drobne nežne nitke na pisanih mar- Poglcdal je v košaro: koščki belega jeticah. Tedaj vedite, da je blizu kruha, surovo maslo in med so bili steklarski vajenček v svo.ji poljski nakopiueni v njej. To darilo mu je hišici, kjer dela lepi princeski naj- poslala princeska kot plačilo za le- lepše steklene umetnine in spusti pe steklene stvarce. Ko je vajen- včasih svetlo stekleno nitko, da jo ček dobro pozajtrkoval, je pričel veter odnese na zelene poljane...