Najvažnejša naloga današnjega časa Učiteljevo delo v šoli in med narodom, ki postaja od dne do dne važnejše in pomembnejše, se ne nanaša samo na prizadevanje dvigniti kulturno raven našega naroda, marveč se še prav posebno odraža v stremljenju dvigniti, okrepiti in povisem utrditi narodno samozavest ter narodni in državljanski ponos, vzbuditi pravo požrtvovalno in nesebično ljubezen do domovine med najširšimi plastmi našega naroda. Ko prihaja v zadnjem času ta naloga še prav posebno do izraza, ko se zaradi naraščajoče nevarnosti še bolj izrazito kaže potreba po njenem striktnem izvrševanju, se mnogi sprašujejo: Ali nas je veliki čas našel pripravljene, utrjene in odporne? Dve desetletji naše narodne in državne svobode je za nami. Ono nepopisno veselje in do viška naraščajoče navdušenje ob naši osvoboditvi se je kmalu umaknilo resnim stremljenjem in prizadevanjem urediti novo svobodno državo v prijeten skupen dom treh bratov, ki so si 1. decembra 1918. prisegli medsebojno ljubezen in spoštovanje, a predvsem pa stvarno skupno delo za svoj novi dom. Toda čim se je pričelo ustvarjajoče delo, so se pojavile tudi težkoče, ki bi se vse dale premostiti, da jih niiso strankarsko politične strasti stopnjevale in večale. Tudi prava demokracija se je morala umikati hegemonističnim težjam te ali one klike in vse to je porazno vplivalo na narodno in državljansko zavest med našim preprostim kmečkim in delovnim ljudstvom. In v teh, često do prave zmede stopnjevanih razmerah je učiteljistvo oralo ledino in njegovemu idealistično usmerjenemu delu se je posrečilo zarezati mnoge globoke brazde, v katere tudi najhujši medsebojni strankarsko politični boji niso mogli zasejati plevela, marveč je iz njih pognalo kleno zrno. Polnih dvajset let si je učiteljstvo prizadevalo \_fvariti osnovo pravi, na demokratičnih načelih sloneči državljanski vzgoji, kajti spoznalo je, kako težko je delati brez enotnih navodil. Občutiti pa je tudi moralo, kako različno se tolmači njegovo stremljenje dvigniti narodni ponos in narodno zavest, utrditi ljubezen do domovine in pobijati kvaren vpliv malodušja. Za svoja idealna stremljenja in za svojo požrtvovalnost ni našlo pravega razumevanja in niti najmanjše opore. Namesto pravilne in pravične ocene dela so se zaradi strankarske zaslepljenosti upoštevala razna natolcevanja, ki so jim sledili tudi napadi v javnih korporacijah in časopisju, kar vsekakor ni imelo dobrih posledic niti za posameznika niti za ves učiteljski stan. In če smo v takem vzdušju, v takih razmerah izpregovorili ali tudi napisali kako ostro bese<to, je bilo to samo plod onega globokega prepričanja, da je naše stremljenje, prizadevanje in naše delo edino pravilno. Učiteljstvo živi v najtosnejših stikih z našim .narodom, spoznalo je način njegovega življenja, spoznalo njegove življenjske razmere, spoznalo pa je tudi njegovo dušo. Težko si je pridobiti vstop v najglobljo notranjost našega preprostega človeka, težko vzbuditi v njem prava in iskrena narodna in domovinska čustva, toda velikemu delu učiteljstva se je posrečilo pridobiti si zaupanje našega kmeta in delavca in to je bilo tisto, zaradi česar je moral mnogi učitelj vzeti popotno culo na ramo in iti spoznavat tudi druge kraje naše domovine. Prišli pa so resnejši časi. iSvet je zatrepetal v novi vojni vihri in tedaj so se marsikje zavedali, da je bilo v teh dvajsetih letih mnogo zamujenega. V trenutkih, ko iso razne države zgubljale svojo samostojnost, ko se je zemljevid kar čez noč spreminjal, se je pri nas pojavilo malodušje in tuja, naši svobodi silno kvarna propaganda se je zelo razbohotila. To so bili najodločilnejši trenutki, ki so mnoge dovedli do i.poznanja, da je treba začeti s sistematičnim pobijanjem malodušja in posvetiti vzgoji narodne zavesti in požrtvovalne ljubezni do svoje domovine največjo pozornost. Pa ne morda zaradi kake oportunitete ali kakega namiga od zgoraj. Ne! Prišli so do tega spoznanja, ker so šele v teh težkih dneh uvideli, kako zelo je naša domovina bogata, kako zelo je močna in velika in prav zato vredna in tudi potrebna naše nesebične in idealne ljubezni, ki prenese če trefoa tudi največje žrtve. — S tem je naše delo dobilo sankcijo pravilnosti. — Že pred mnogimi leti smo z osnovanjem obmejnošolskega odseka začeli stalno opozarjati odločujoče činitelje na pereče probleme naše meje. Polgo vrsto let so bila vssa naša prizadevanja zaman. — Danes se skuša popraviti mar&ikaj, kar je bilo zamujenega. Naša akcija za pomoč revnim otrokom v obmejnih krajih je našla kmalu posnemalce. In sedaj lahko mirne duše trdimo, da so morali nastopiti najtežji trenutki, da so mnogi priznali naše delo, da so začeli upoštevati naša stremljenja in prizadevanja. Toda ne gre nam za to! V času, ki nas je kruta usoda vanj zapeljala in nam preti nevarnost, da nas ista usoda potegne tudi v vrtinec vojne vihre, se mo- ramo učitelji zavedati, in da se zavedamo smo že s svojim dosedanjem delom dokazali, da moramo uporabiti vse sile in vse svoje sposobnosti, da odvrnemo od nasega naroda tudi poslednje ostanke malodušja. Trezno in objektivno presojanje nastalega položaja, samozavest in iskrena ter požrtvovalna ljubezen do svobodne domovine in pripravljenost — če bo to potrebno — tudi z orožjem v roki braniti svobodo in neodvisnost naroda in države, to so odlike, ki morajo preiti v meso in kri vsakega državljana. In te odlike vzgajati med najširšimi plastmi našega natoda, je najvažnejša naloga, ki jo mora učiteljstvo v današnjem času izvrševati. In izvršili jo bomo povsem častno, hočemo pa imeti mir pred neresnimi napadi v resnih časih.