224
Nekteri govori iz deržavnega zbora.
Govor gosp. dr. Rieger-a, v zbornici poslancov
19. junija. *)
Predsednik, Gosp. poslanec Rieger ima sedaj besedo.
Poslanec dr. Rieger (iz Češkega). Slavni odbor je dovolil gosp. poslancu Smolku izreči se o stajališču, ki so ga on in njegovi rojaki v tem zboru zavzeli. Upam, da bo meni to isto dovoljeno. Služil se bom vašega poterpljenja, kolikor mogoče, le malo.
Predsednik. Opominjam gosp. poslanca, da je bilo zelo proti moji volji, da je gosp. dr. Smolka toliko govoril, zato sem ga zavernil, naj govori le o tem, za kar gre. S po-tcrpljenjem zbornice in predsednika se je napak ravnalo. Prosim Vas tedaj, da ne zahajate predeleč, ampak se, kolikor mogoče, deržite stvari, o kteri hočete govoriti.
Poslanec dr. Rieger. Nadjam se, da se bom deržal stvari, nadjam se pa tudi, ako bi se mi v mojem govoru zazdelo potrebno, povedati kaj za opravičenje dosedanjega ponašanja mojega in mojih rojakov, da mi bote gosp. predsednik dovolili tisto svobodnost govorjenja,   ki ste jo dopu-
*) V poslednjih „Novicahtt  pri govoru Smolkovem namesti 28. junija beri 19. junija.
stili gosp. poslancu Smolku. (Klici: da, da! in pravo! na levi). Moja gospoda, jaz mislim, da je to tem bolj potrebno, ker je zadnji čas popolnoma v navado prišlo, očitati nam, da gremo rakovo pot, da smo rakovci, sovražniki svobode, ljudje, ki koperne za fevdalizmom (grajšinskim gospodstvom), ki nasprotujejo vsem svobododušnim težnjam, — ko konkordatovce in ultramontance tega zbora itd. Jaz mislim, da je treba odgovoriti na vse te psovke, da je treba razložiti in natanko obznačiti naše stajališče, ki smo ga proti svobododušnim predlogom gosp. dr. Muhlfeldovim zavzeli. Ni težko poljskim poslancom pustiti na sebi graje nesvobododušnosti, ker ve celi svet, da Poljci, tako sloveči zavolj svobodoljubja, glasujejo z nami Cehi skoraj v vseh vprašanjih. Stvar ta se razjasnuje prosto tako-le: Mi smo sinovi enega ter istega velice&a plemena, imamo enake politične in narodne potrebe; odtod tudi dohaja, da zdaj v deržavnem zboru skupaj glasujemo, kakor smo skupaj glasovali leta 1848 skoraj v vseh zadevah, posebno kar se je tikalo deželne samostojnosti. Čudno je, da ravno nam, ki smo skoraj brez izjeme kmečki in meščanski sinovi, se tolikrat očita, da težimo za fevdalizmom in Bog vedi, kakimi še aristokratuimi (velikogosposkimi) napravami; kar bi bilo laglje umeti, ako bi se očitalo našim sosedom, ki imajo več aristokratov (velikogospode) med seboj.
Prehajam zdaj na predmet današnje razprave.   Gospod Miihlfeld-ovi   predlogi   zadevajo  vprašanja,   ki   se  sicer   v ustavnem  življenju   imenujejo skupaj   temeljne pravice. Pod tem imenom so vzete   skoraj   v vse današnje deržavne ustave,   posebno   v ustavo,   izdano po frankobrodskem parlamentu,   v   kterem  je   tudi   naš   sedanji   deržavni minister sodeloval.    Bilo me je čudo,   spoznavam   to očitno,   da Nj. prevzvišenost, naš častiti deržavni minister, ki je v Franko-brodu   brez dvojbe   glasoval   za    te   temeljne   pravice,    ni skerbel, da bi se bile vzele v našo februarsko ustavo. Da se je  to zgodilo,   današnje debate ne bi bilo treba.    Zares ne urnem,   zakaj   ta   stvar   ni   djana   v našo ustavo.    Jeli zato,   ker niso hotli   sploh veljavnih   pravil   za  vse   dežele-ustanovljati,   ali   zadnjič   zato,   da   se   častitim   zbornikom tega zbora ponudi priložnost, ponašati se z lepimi govori o teh zanimivih zadevah,   kakor  so:   svoboda   misli   in tiska, odgovornost ministrov   in kakor  se   ta celi svobodniški katekizem dalje glasi?    Pri meni malo vagnejo take   zasluge. Vi veste, moja gospoda, da so v našem kromerižkem parlamentu ne celo brez sodelovanja   mojega   in  še enega člena našega sedanjega ministerstva načertane in prijete temeljne pravice.    Najdejo se pa te reči   v vsaki kujigarnici,   ter je lahko dobiti jih, pa ta ali uni §. teh temeljnih pravic zboru predložiti.    To je najceneji način,  zaslužiti  si nesmertnost, oviti se z lovorom  svobodoljubja.   (Nemir na levi).    Ce se kdo boji, prijeti temeljne pravice, ki jih je kromerižki zbor načertal, more,   če mu nemško serce tako zahteva, izbrati frankobrodski, ter nam predložiti ta ali uni §. tistih pravic. Tako stoji stvar.   Moja volja nikdar nikoli ni bila, upirati   se   tem   načelnim   ustavnovam.    Temveč,   kakor   sem rekel,   bilo bi mi ljubo,   ako   bi  jih bil prevzvišeni gospod minister dal že v ustavo postaviti.    Al to se, žalibog, ni zgodilo;   pa zato mislim, da bi vendar bolje bilo, da se ti predmeti,  ki so  po   moji misli   ustavni predmeti, prideržijo popolnemu   deržavnemu   zboru.     Zakaj,   kakor   stvar   zdaj stoji, moremo le kerpariti; pa Bog vedi, bodo li se ti pri-kerpani   zakoni,   ako   se poterdijo,   ujemali   s sistemo naše deržavne ustave, kadar jo bomo prijemali ko celoto.    Ker tega zbora ne deržimo za popolno deržavno svetovavstvo, moremo   te   načela,   kakor jih je  gosp.   poslanec Miihlfeld predložil   presojevati   in   skleniti   le  ko   proste zakone; jaz in   moja  stranka   v  tem oziru  nimamo čisto   nič   proti njim. Da smo mi popolno deržavno svetovavstvo, mi bi brez pogoja glasovali, da naj se sostavi ustavni odbor, ki bi  te temeljne pravice v sistemo poredil, ter jih,   ko logično celoto, uverstil  v posebnem poglavji v ustavo.   Al žali Bog,
225
mi nismo popolnoma deržavno svetovavsto, in tako se nahajamo v nekaki neprijetni negotovosti. V resnici ne vemo, za kaj smo oblastni (kompetentni) in za kaj nismo. Mi smo poklicani za reči, kterih ne moremo razrešiti; pa zdaj naj razrešujemo reči, za ktere nismo poklicani. Naše ustavne stanje se še ni uterdilo; ono se še vsestrano izdeluje. Dokaz pa, da se še le izdeluje, je, da imamo deržavnega ministra s posebno nalogo, da ureduje ustavne zadeve, da imamo tedaj nekakega ministra za ustavo. Naša ustava se še le lije, imamo mojstra za litje; samo da to litje počasi in ne-pretno napreduje, pa da iz lijaka malo pridnega blaga prihaja. (Nemir in sičanje, na levi).
Predsednik. Opominjam gosp. govornika, naj se reda derži (spodobno govori). Tako zabavljivo govorjenje se pro-tivi častitosti zbora. (Gromovito pravo! na levi).
Poslanec dr. Rieger. Jaz menim, moja gospoda, da čisto mirno govorim in da nikogar ne dražim (na levi: oho! na desni: pravo!). Res, da nočem nikogar ue najmanje raz-žaliti (na desni pravo! na levi sičanje), ali, moja gospoda, jaz urnem svobodno govorjenje tako, da se o rečeh sme govoriti tako, kakor so; pa če človek ni tako srečen, da bi našel vse reči lepe; pa če je človek take misli, da more sam deržavni minister sem ter tje napak storiti; to brez ovinkov izgovoriti, menim, da tudi v okrog svobodnega govorjenja spada. Djal sem, da se naša ustava še le lije; pri tem si mislim, da se naša ustava izdeluje, al da še ni dodelana, da ni, bi rekel, kakor Minerva iz Jupitrove glave, izšla gotova, akoravno se je gosp. deržavni minister mnogo trudil v tej zadevi; to mi vendar morate poterditi, moja gospoda! Dokaz temu so prazne klopi, ki jih vidimo okoli sebe; mnogo narodov ni tukaj, ki bi imeli tukaj biti. To sem hotel reči, in mislim, da s tem nisem nikogar raz-žalil. V takih okolišinah mislim, da je naloga deržavnega ministra, skerbeti, da neha stanje, ki se z ustavnim življenjem ne sklada. Mi moramo še nekaj časa ostati v tej negotovosti; ni drugače; in moramo vse naše upanje postaviti na ministerstvo, da ne bo dopuščalo nikake napake; da bo čuvalo in branilo vse one pravice, ki so naravni iztok ustavnega življenja. Od te strani sem jaz motril to stvar ter mislil, da bi se stvarjenje teh zakonov moglo še malo odložiti, pa da bo ministerstvo, ki je v resnici svo-bodoumoo, skerbelo, da se neustavne napake ne bodo dogajale.
Al poslanec gosp. dr. Mublfeld je druge misli, ter je predložil, da naj bi se ti zakoni precej stvorili. Če me pač prašate, kako mislim, da naj bi se ta reč razrešila, Vam povem, da razločujem bistvo stvari (in merito) od njene oblike. Kar se tiče bistva stvari, sem ves za-njo. Vi veste, moja gospoda, da sem leta 1848 glasoval za temeljne pravice. Veste ta ali uni, da sem se bil bitno udeležil njih sostave in brambe. Zagotovljam vas, da od ti-stihmal svojega ustavnega mišljenja nisem premenil; pa to, mislim, smem terditi tudi od svojih rojakov, ki so tedaj sodelovali. Tu nam pravijo, da smo češki „terdoglavci!" to kaže, da smo terdne volje in sterpljive. Mi prijemljemo te besede v dobrem pomenu, ter se ponašamo, da smo taki, in zagotovljam Vas, kar se svobodoljubja tiče, da ostanemo vedno češki terdoglavci. (Pravo, pravo!).
Kar se tiče oblike, to bi mi rajši imeli, da bi se stvar obravnavala ko ustavno vprašanje; al kadar se je enkrat tako v pretres vzela, mi tej svobodoljubni težnji ne-čemo nikakor protivni biti. Mi vemo iz lastne skušnje, da je teh zakonov treba; saj vemo, da se je vlada v najne-dolžneje družtva vtikala, ter jih overala. Ni davno, da se je branilo napravljati poddružnic kmetijskih družtev, hotli so Cesko, ki ima 5 milijonov prebivavcov , stisniti na 12 do 15 gospodarskih družtev, med tem, ko jih ima malo Stajar-sko 30. Ravno taka se je godila narodni muzeji; mojstrovali so jo 6—8 let; dolgo dolgo ni bilo mogoče deržati velike skupščine; in še le malo, preden smo šli na deržavni zbor,
dobili smo dovoljenje, da smo veliko skupščino imeli. Je t Pragi zaklad za razvijanje češkega jezika in slovstva; pridjan je zakladu za muzejo, ter je del tega. Al dolgo časa je moral v dvombi biti o svojem bitji, ker dolgo dolgo niso hotli njegovih statutov poterditi; pa vendar je zaklad čisto nedolžna reč, izdaja samo slovstvene dela, in k večjemu bi se mu moglo očitati, da je malo zaostal proti današnjemu slovstvenemu gibanju. Kar se tiče pisemske skrivnosti , to slišim od vseh strani, da se pritožujejo celo poslanci tega zbora, da se pisemska skrivnost ne spoštuje. Kazali so mi zavitke, na kterih se vidi sled nekakošnega testa, s kterim se neki pečati odtergavajo. Pripoznati moram«, moja gospoda, čeravno so me dolgo med rakovce verstili, da težko verujem, da se protivi mojim občutkom, da bi se naše svobododušno ministerstvo še vedno posluževalo izrabljenega absolutizmovega orodja. Pa mislim, da bom prav v smislu tega zbora govoril, ako dotične ministre — ne vem ali ta stvar v častito ministerstvo za policijstvo ali na ono za občenje in pošto spada — uprosim, naj ta skrivni kabinet, ako še obstoji, po kratki poti iz svoje ministerske oblasti odpravi; ali, če to ni mogoče, dotičnim urednikom saj ostro zaukaže, da naj svoje delo pametneje opravljajo, da se ne bo poznalo. (Nemir in smeh). Saj, moja gospoda, veste, kar ne peče, da se na to ne piše. Omenjenih zakonov nam je tem bolje potrebno, ker vidimo, da tisti organi, ki so služili pred centralizacii, absolutizmu, germani-zaciji, še dandanašnji čversto službujejo, ter jih sedanje ministerstvo še vse upotrebuje od najnižjega do najvišjega.
Moja gospoda, kadar se kdo kakega dela priuči po dolgi navadi, težko težko se ga oduči; zato jaz mislim, brez popolne prenaredbe našega celega upravnega organizma, da se bo nerado na boljše obernilo. Za zdaj bi moglo ministerstvo toliko narediti, da bi se tisti, ki so za Bahovo sistemo več storili, ko jim je nalagala dolžnost, odstranili. Moglo bi storiti, da se urednikom da zapoved, imeti pred očmi, da zdaj že v ustavni deržavi živimo, pa da imajo z ljudmi ravnati kakor z ustavnimi deržavljani ter njih pravice spoštovati. Dokler se pri nas celo kancelijstvo drugač ne uredi, komaj je upati, da bodo naše ustavne pravice spoštovane. Toraj mislim, da svobododušni zakoni, ki jih kanimo napraviti, ne bodo mnogo premenili. Vendar mi blagi težnji, da bi se ti zakoni stvorili, ne bomo ne pot stopali. Čeravno smo popred želeli, da bi se ta stvar ko ustavno vprašanje reševala, to smo se vendar potlej zmislili, da smo že en zakon enake verste o neodgovornosti poslancov sklenili, pa da ravno pripravljamo drugi ta-košni zakon (novelo) o ministerski odgovornosti. Kadar smo že enkrat v to novelovanje (novelistiko) zašli, bo pač malo škodilo, ako tudi roman od černega kabineta v pretres vzamemo (smeh). Tedaj v tem smislu bomo sostavo odbora podpirali.
Moja gospoda, ker se nam je zadnji čas nesvobodoumje očitalo, hočem sebe in svoje rojake v tem oziru z nekoliko besedami braniti. Očita se nam, da smo goreči konkorda-tovci, ultramontanci, in Bog vedi, kaj še!
Najberže Vam bo le težko verjeti, da bi moja prijatelja Palač k i, ki je protestant, in baron Petri no, ki je staro-verec, gorela za konkordat. Kar se tiče očitanja s fevdalizmom (da hočemo tlako in desetino), čudim se, kako se nam more kaj tacega oponašati. Kaj sem mar dedič in sodni gosp. Semilski ali Eisenbrodski, da bi se vžigal za take ustanove? Jaz sem prostega mlinarja sin, in sam posestnik mlina. Moji predniki, kolikor jih iz rodoslovnika poznam, bili so vsi pošteni prosti ljudje. Ne morem tedaj razumeti, kako se more meni kaj tacega podtikati! Očita se nam, da smo prenapeti narodnjaki (nationalci); al ko taki moramo ravno nasproti biti vsem tem ustanovam; saj niso ne narodne ne češke. Upeljane so nam iz Nemškega, ter mi za marsikteri zapopadek podložništva se imena nimamo v svojem jeziku. Zakaj češki kmet je bil   do  15. stoletja  svoboden gospodar
226
svoje zemlje. Kar se tiče našega naroda, ni bila ue narodnost ne narodna literatura ljubljenka nase velike gospode. Temveč je bila pepeljuga visokorodnim njenim udom. Niso je čislali, dokler si s svojim svobodnim pogledom, s svojim jedernim bitjem ni čislanja sama pridobila.
To je nase stajališče; bodite uverjeni, da ostanemo vedno svobodoljubni, pa naj nas časniki oberajo, kar jih je koli volja. Mi se ponašamo, da so naši predniki bili pervi, ki so se za idejo bojevali (pravo! na desni), ter da so v boju za versko svobodo prednjačili celi Evropi. Mi smo začeli za obrambo ustave in politično svobodo 30ietno vojsko, ki je našo domovino tako strašno opustošila, da se je broj prebivavcov upadel na petino, in so morali tuje naselbine v deželo poslati. Dve sto let smo od tistih dob komaj životarili; al perva težnja naše narodnosti bila je za svobodo; mi vemo. da naša narodnost živi le o svobodi; kdor pozna povestnico, ve, da se jev s svobodo tudi narodno našo slovstvo vzdignilo; in vsaki Ceh ima v serce vpisane besede, ki jih je stari češki pesnik izrekel: „Vidite vi Cehi, vaša sreča je vezana na vaš jezik; odprite svojo povestnico; kadar vas najbolj dero in vaše blagostanje teptajo, ako imate svoj jezik, uadjajte se, da bo zatiranja skorej konec"! (Glasno pravo!)
S tem, mislim, da sem krivično očitanje overgel. Al, moja gospoda, svoboda, ki jo ljubimo, more človek na dvoji način ljubiti; ali ko mladeneč, ki ljubi svoj uzor, ki ga poseduje, ali se ga posedovati komaj upa; ali jo pa ljubiti ko mož, ki si želi ustanoviti stalno gospodarstvo; ta, kadar snubit gre, dobro si ogleda nevesto; ne praša samo, jeli je zala in prijetna; praša tudi, jeli je dobra gospodinja, jeli se bo mogel ž njo lepo skladati; jeli mu tudi kaj dote prinese. (Pravo!). Tako motrim in zapopadam jaz svobodo. Imenoval bi jo svojo drago, meni poročeno ženico, s ktero rad in lahko živim, ženico, ktera jezik mojega serca, jezik moje matere govori (pravo!); ženico, ktera mi zdrave otroke nove svobode rodi. Al da taka bode, moram se s svobodo po autonomii zaročiti (pravo! od vseh strani). Še le v autonomii (samopravlji) bom svobodo vžival in jo občudoval. (Pravo). Tako so razumevali vsi praktični narodi svobodo; tako jo razumevajo Švajcarji in Angleži, ki nahajajo v autonomii najjačje poroštvo svobode; al Francozi, ki so se svobodi vedno ukla-njali, niso nikoli mirnega zakona ž njo sklenili. Razumeli tedaj bote, moja gospoda, zakaj vprašanje: ali ima ta zbor oblast, se vseh reči lotiti? pri vsaki priliki ponavljamo; bojimo se namreč, da sedanji nepopolni deržavni zbor ne bi kakih sklepov storil, ki bi hude nasledke za autonomijo imeli.
Govornik dokaže potem iz raznih paragrafov temeljnega deržavuega zakona, da kompetencija med deželnim zborom in deržavni m še ni obmejena; pa prestopi na edine člene Miihlfeldovih predlogov.
Perva dva predloga, pravi, moreta se brez dvojbe uzakoniti ko prost zakon; kar se pa tiče predloga o bogo-častji, to deželni red kot cerkvene in šolske zadeve deželni autonomii prideržuje. Doklej bo segala ta autono-mija o šolskih zadevah, ne vem; to se pokazalo bo še le iz obmejenja popolnega deržavnega zbora iu iz njegove dotike z deželnimi zbori; al kar se Češkega tiče, morem reči, da se ta stvar gotovo svobododušno razreši. Kar se tretjega predloga tiče, pristajam popolnoma k mnenju mojega predgovornika Smolka, da je odbor v tem obziru morebiti več proti deželni autonomii grešil, ko Miihlfeld sam.
Ko gosp. Miihlfeld svoj predlog tako postavlja, da naj se uzakoni svoboda znanstva in nauka, raztegnil je odbor ta predlog tako, da naj se vse zadeve, ki zadevajo nauk in šolo, odboru v pretres dajejo. Meni se naprava tacega odbora zdi nevarna, ker bi ga stvar in okoljnosti lahko tako zapeljale, da bi meje, ki so deželni autonomii v šolskih rečeh odločene,  prestopil, in to je za nas glavno,  životuo
vprašanje. V tem nam gre za naše narodno življenje; in proti slednjemu, ki bi hotel šoiske zadeve centralizovati (osredki) na Dunaji, bomo se na vso moč upirali. Mi vidimo v tem le nadaljevanje Bahove germanizacije. Ako so naši nemški bratje proti nam poštenih misel, narodov ne bodo terli, temveč se veselili njihovemu razvitku. Kako me je zabolelo slišati, da je le nemški jezik znanstven jezik. To je nevarnost, ki nam preti. Mi imamo mož, s kterimi se ponašamo, kakor so Purkinje, Škoda, Rokitanski; al oni niso mogli v našem jeziku pisati, ker je deržava naprave stva-rila, ki silijo, da se nemški govori. Mi terjamo, da se ravnopravnost na pravi in pošteni način izpelje. Ako se bodo pa te zadeve v središču obravnovale, ne moremo pričakovati, da se bo na našo naroduost pravičen obzir jemal. Saj vidimo, da človeku in nobenemu narodu ni dano, da bi bil proti drugim tako pravičen, kakor proti sebi. Mi smo to vsaj pri Nemcih iskusili, iu iskušamo še vsaki dan.
Predsednik. Prosim, da sedete!
Dr. Rieger. Za pričo kličem slavni zbor, jeli sem kaj žaljivega rekel.
Predsednik. Žaljivo je za celi nemški narod, ako se.. (Pravo! na levi)...
Dr. Rieger. Obračam se po §. 36 opravilnega reda na slavni zbor, jeli smem dalje...
Predsednik. Jaz sem vam enkrat že dal besedo za obrambo, ko sem Vas bil na red opomnil; v drugo vam jo ne dam. Kuranda ima besedo.
Dr. Rieger (s povzdignjenim glasom): Po §. 36 naj slavni zbor odloči, ali smem govoriti ali ne; zagotovljam slovesno, da nisem nikakor hotel razžaliti nemškega naroda , ki je eden od najizobraženejših in najbogateje obdarjenih v Evropi.
Predsednik. Po tej izreki bom vprašal slavni zbor; pred ga nisem mogel. Dopušča li slavni zbor, da bi dr. Rieger dalje govoril? (Vzdigne se velika večina, da sme; pravo na obeh straneh!)
Dr. Rieger. Moja gospoda, ne bom dalje govoril o narodnosti; ker vidim, da je govorna svoboda tukaj v okovih.
Predsednik. K redu! vi očitate predsedniku, da govorno svobodo zatira;  prosim, sedite!
Dr. Rieger. Živila govorna svoboda, ki v avstrijan-skem parlamentu vlada!
Predsednik. Kličem vas k ....
Dr. Rieger. Iu jaz kličem vas k pravičnosti!
Predsednik. Kadar se bo govornik deržal po spodobnosti in mirii, ne bo takih prikazov. Gosp. Kuranda ima besedo. (Pravo in sičanje!)
Govor gosp.  Černe-ta, poslanca goriškega, v zbornici poslancov 27. junija.
Preden preidem na pravi predmet, zdi se mi potrebno, oznaniti svoje stajališče, da se ne bi morebiti moje besede krivo tolmačile. Jaz sem se postavil na podlago temeljnega zakona od 26. februarja, po kterem se tukaj nahajam, po kterem mislim, da imam pravico in dolžnost, izreči in predložiti to, kar se mi zdi, da je na korist mojih poslateljev, na korist naroda, od kterega izhajam, na korist cele der-žave. Al opaziti moram, ako bi se mi, nadaljevaje svoj govor, zdelo potrebno izreči, da ta ali ona ministerska na-redba, ta ali oni ministerski odgovor ni po moji volji, da nočem s tem ministerstvu nezaupanja očitovati. Temveč sem prepričan , da moramo tako jaz kakor tudi vsi drugi hvaležni biti najpred Nj. Veličanstvu, potlej pa ministerstvu za to, kar imamo, za temeljne zakone, ki so nam podeljeni. Tudi menim, da smo dolžni visokemu ministerstvu pri težkem delu, s kterim se doveršuje ustavna uredba Avstrije, na vso moč in z vsemi sredstvi, ki jih imamo, podpirati in mu na pomoč biti.
Z §. 2 odborovega izvestja se ne morem slagati zato,
227
ker ne spominja pravice narodnosti in dežel. Da uterdim svoje mnenje, moram omeniti, kako na Slovenskem stoji znanstvo in učna svoboda. Kar se tiče sol, to ljudske šole na Slovenskem še zmirom hirajo od te napake, da namesto da bi se ljudstvo izobraževalo na naravni, narodni podlagi, trati se dragi čas s tem, da se otroci tuje nemške in laške besede iz glave uče. V srednjih in višjih šolah se še celo slovenščina sama ne uči v slovenskem jeziku , še manj pa da bi se kak drug nauk v tem jeziku razlagal. Kak hrup bi pač vstal, ako bi komu na misel prišlo, med avstrijanskimi Nemci vpeljati šole v francoz-kem ali angležkem jeziku? (Pravo! na desni). Prehajam na pravosodje, in navodim: Od tega, da sodnik obdol-ženega, da tožnika in toženega razume, visi življenje in svoboda, čast in premoženje. Skušnja uči, da more človek zavolj ene same krivo razumete besede zgubiti življenje, svobodo, imetek in poštenje (Pravo! na desni). Iz tega vzroka so tudi tolmači vpeljani. Zdaj vam pa moram povedati, da se po vseh slovenskih pokrajinah v kazenskih in civilnih pravdah, izjemši le malo važnejih primerljejev, zapisniki (protokoli) brez tolmača sostavljajo v nemškem in laškem jeziku. Dodati moram. da so posebno v Primorji uradniki, ki ko terdi Lahi ne umejo ne besedice slovenski, pa službujejo v okrajih, kjer noben človek laški ne ume. Ubozega Slovenca sploh z zaničevanjem in posmehom odganjajo, ter ž njim ravnajo, ko s zapuščenim sužnjem. (Pravo! na desni; oho! na levi); sploh ga pošiljajo k zakotnim pisačem, ki ga gulijo. Ako se pa prederzne tirjati, da naj se mu pravica podeli v njegovem jeziku, ondaj ga še zaprejo, češ, da jih nadleguje. Tako je Slovenec cisto izdan samovolji uradnikov. Bil sem enkrat zraven, ko se je neki sodnik ravno napenjal, da bi Sloveucu prisego, ki jo je ta imel priseči, poslovenil; al ni mu šlo od rok, tako, da je pravda mogla brez prisege ostati in dotičniki Btso mogli pravice dobiti. Med vsemi, tukaj zastopanimi narodi, Slovenec je, s kterimi se še zmirom ravna, ko da je Paria (pankert), čeravuo se šteje Slovencov l1^ tuilij. duš. Gosp. minister Smerling je omenil nedavno, da oni, ki šolo zderžuje, ima tudi pravico odločiti učni jezik. Al povejte, kaj Slovenci ne plačujejo davkov, ue dajajo vojakov? Al ne spolnujejo vseh dolžnosti ko pošteni deržavljani? Gotovo! Ako nadalje gosp. minister Smerling, odgovorjaje na dr. Toman-ovo interpelacijo v prednjem stavku pravi, da se hoče in mora narodnim zahtevam zadovoliti, potlej pa v zadnjem stavku pridaja, da se ne morejo v nemar pustiti tirjatve višje kulture — v nemškem smislu; — to se pač pravi z eno roko dati, z drugo pa vzeti. (Pravo! na desni).
Pred kakim 1 !/2 meseom podali so Slovenci minister-stvu prošnjo (peticijo), v kteri prosijo, da bi se slovenski jezik vpeljal v šolo iu pisaruico, ter da bi se zakoni po slovensko razglase vali. To so saj čisto nedolžne želje; želje, ki morajo temeljne pravice biti vsakega der-žavljaua. Pa kakošni hrup so o tem zagnali nemški časniki! Strašanski naklepi deržavnega izdajstva, ko da bi se snovalo novo slovensko kraljestvo, so se nam podtikali. In ta hip, ko to govorim, nabirajo se — kakor časniki pove-dajo — podpisi za peticijo, po kteri bi se ona perva, ravno omenjena, imela preklicati. Mislim, da ne bo težavno, nabirati takih podpisov; pokazujem le na sloveči ;,suffrage universel" francozki. Jeli se v takih okolišinah še more terditi, da imamo ravnopravnost in autouomijo? Jaz sem rojen v pokneženi grofii goriški in gradiškanski: ondi se govorita dva jezika: slovenski in laški; ali meni bi se zdela nesreča, ako se tamošnjemu deželnemu zboru ne vspeši, da bi se vpeljal ne samo nemški, ampak tudi slovenski in laški jezik v vse tamošnje učilnice. Dosedanjim napakam se mora konec storiti; narodom se mora narodnost zagotoviti! Ako bi se za veliko hišo Avstrije prilike posiužil, rekel bi, da asi napravimo   tukaj  samo zidovje in streho;   notranje delo
pa prepustimo edinim narodom, naj se vsaki uredi po svoji navadi in potrebi. To so nagibi, da sem k §. 2 načerta za besedami „12 členov" nasvetoval pristavek: „med kterimi morajo biti namestniki vseh tukaj zastopanih narodov."
Govor gosp. Dežnian-a, poslanca kranjskega. v zbornici poslancov 27. junija.
V govoru poslanca Cerne-ta so neke besede o slovenskem narodu zbudile mojo nejevoljo; naj mi je dopuščeno, da to nejevoljo izrečem z odkrito, možko besedo. Gosp. Cerne je rekel, da so Slovenci „Parija" (heloti) med Slovani. Tav beseda mene tem bolj zbada, ker je desna stran gosp. Cerne-tu zato ploskala. Gosp. predsednik, mi nismo nikaki Parija! Jaz sem Slovenec, sem zastopnik dežele, ki ima z večino slovenske prebivavce; pa takošni zasmeh naše narodnosti na vso moč odbijam. (Pravo! na levi). Gospod predsednik, narod, ki je izredil sto in sto mož, ki so mnogozaslužni za znanstva in cerkev, ni narod Parije; verjemite mi, da nam je dovolj mar za poštenje; in da imamo serčnost, da se krepko upremo vsakemu, ki bi nas hotel za helote, za Parijo imeti. Poslanec Zelenv je omenil nedavno, da je češko slovstvo na južno slavenstvo uspešno delovalo. Jaz sem južnoslavenskega plemena, živim za svoj narod, udeležujem se živo njegovega dušnega napredka, pa moram gosp. dr. Zeleny-a zagotoviti, da mi ni znano, da bi bila dozdaj češka literatura s kakim vidnim uspehom delovala na slovensko; nasproti moreni, gospod predsednik, poterditi, da vsaki v najborneji kmečki koči pri-povedati zna, kako važno pomembo, kako veliko moč ima nemška kultura za naše telesno blagostanje, in za naš dušni napredek (Pravo! na levi). Mi živimo z Nemci v bratovski slogi, in naj nas Bog varuje, da bi se kadaj seme prepira in sovražtva med nas zasejalo (Pravo! na levi). Moja gospoda, ne bodimo malodušui; tudi jaz hočem, da naj se narodu vse pravice podelijo; da je v ljudski šoli narodni jezik sredstvo, po kterem se ljudstvo izobražuje; al kjer gre za višjo duševno povzdigo, tam bi jaz ne poznal prave koristi svojega naroda, ako bi besedo poprijel za odpravo nemškega jezika in nemške kulture. Kar se tiče vprašanja o kompetencii, menim, da avstrijanskemu deržavnemu svetova vstvu pripada zastopovanje vsega, kar je avstrijanskim deželam koristno; pa duševne koristi ne cenim manj od telesnih. Toraj menim, da deržavno svetovavstvo prav stori, ako izreče, da je oblasten, da uredbo nauka in znanstva v svojo roko vzame. (Pravo, pravo! ua levi). Priporočam tedaj, da naj se odborov načert poterdi brez premene. (Pravo! na levi!).