ANNALES 3/'93 izvirno znanstveno delo UDK/UDC 800.7(497.12/.13 Istra):316.34 ISTRSKI ŽIVLJENJSKI PROSTOR IN KOMUNIKACIJA Nelida MILANI-KRULJAC dr., profesor, na Pedagški fakulteti v Pulju, 52000 Pulj, C R O dott., prof. Facolta di Pedagogia, di Pula, C R O IZVLEČEK Problem dvojezičnosti je globoko pogojen z ideologijo, ki ima močan vpliv tako na dvojezičnost kot tudi na plurikulturalizem: ni vseeno, če v družbi prevladujejo nacionalizmi in integralizmi ter strah pred zunanjimi sovražniki, pred ''tujcem'', kar izziva občutek ogroženosti lastne identitete, ali pa če prevladuje demokracija in kozmopolitizem in želja po preseganju kulturnih meja. 1. VEČKOMPETENTNOST Istrski polotok pripada tako Romanom kot Slovanom. Je tradicionalno mešano območje, ki se dotika tudi ger­ manskega sveta. Istra, v kateri živijo tri različne narod­ nostne skupine, ki že stoletja preživljajo vse težave in konflikte sožitja, je tudi z vidika jezikovnega repertoarja zelo zapleteno območje. V regionalnem trikotniku Pulj- Reka-Koper so tri etnične skupine prisotne še iz časov, ko pojma naroda niso poznali, zato skupno življenje etnično različnih skupin na relativno majhnem prostoru ni pomenilo družbene diskriminacije. Seznam regionalnih idiomov, kijih ima istrski govorec na izbiro, je izjemno bogat in pester: poleg treh stand­ ardnih jezikov (hrvaški, slovenski in italijanski jezik) so v Istri v uporabi tudi hrvaška in slovenska narečja ter istrobeneški, istriotski in istroromunski govori. Za mik- rosociolingvistiko je posebno zanimiv pojav, ko posa­ meznik že od ranega otroštva, ko obiskuje vrtec ali osnovno šolo, obvlada več jezikov, ki jih je, spontano ali vodeno, usvojil v družinskem in/ali družbenem okol­ ju.1 Večkompetentnost posameznika je sposobnost ob­ vladanja več jezikov in/ali več jezikovnih različic, ki je prisotna v primarnem univerzalnem večjezičnem poten­ cialu, ki je odvisen od nevrofizioloških sposobnosti us- vajanja jezika.2 Danes imamo prepričljive znanstvene argumente, ki govorijo v prid obstoju bogatega in za­ pletenega večjezičnega potenciala pri najmlajših. Kdor pride v Istro in se pogovarja z domačini, se lahko kaj kmalu prepriča, da so mnogi izmed njih tra­ dicionalno in spontano dvojezični in trijezični: gre za večkompetentnost, ki je razširjena tako med Italijani kot tudi med Hrvati in Slovenci in drugimi. Seveda ne moremo govoriti o idealni, popolni dvojezičnosti, ampak o tekočem, stvarnem poznavanju več jezikov. Lahko zasledimo aditivni bilingvizem (višja stopnja dvojezično­ sti, z visoko kompetenco kod), neizenačeno, šepavo dvojezičnost (srednja stopnja bilingvizma, za katero so značilne številne interference in pomenske nejasnosti)3 1 Treba je ločiti med plurilingvizmom (sočasno usvajanje več jezikov v otroštvu, v času usvajanja jezikovnih sposobnosti) in poliglotizmom (poznejše učenje novega jezika, ki temelji na prevajanju in ki ima bistveno manjši čustveni naboj od ranega, naravnega usvajanja več jezikov). M eje med plurilingvizmom in poliglotizmom niso najbolj jasne. 2 Znotraj večkompetentnosti je pom em bno ločiti pasivno kompetenco (sposobnost razumevanja) različnih jezikov in variant od aktivne kom petence (ustna in pisna sposobnost proizvajanja jezika) in sposobnost funkcionalne uporabe različnih jezikov in variant v določenem okolju (komunikativna kompetenca). 3 Ta pojav je značilen , ko imamo razširjen plurilingvizem: posam eznik ni sposoben obvladati dveh različnih jezikovnih in kulturnih sistemov, zato je pri izražanju prisiljen uporabljati stereotipe, kar sproža kom pleksne čustvene m ehanizm e (občudovanje, prezir, občutek večvrednosti in/ali manjvrednosti, hierarhizacijo kultur itd.). 269 ANNALES 3/'93 Nelida MILANI KRULJAC: ISTRSKI ŽIVLJENJSKI PROSTOR IN KOMUNIKACIJA, 269-274 ter, predvsem, sotrativni biiingvizem ali semilingvizem (nižja stopnja večkompetentnosti, za katero so značilne pidžinizacija, revne skladenjske in oblikoslovne strukture ter močno omejena pomenska plat jezika). Če dobro premislimo, gre prej kot za plurilingvizem za nepopolno poliglosijo: pri nekaterih imamo diglosijo tipa hrvaško + istrobeneško, pri nekaterih triglosijo tipa istrobeneško + italijansko + hrvaško, pri nekaterih celo tetraglosijo (mestni dialekt + regionalna beneška komi + stan­ dardna italijanščina + hrvaščina ali slovenščina) ali pen- taglosijo (pri tistih, ki poleg romanskih idiomov upo­ rabljajo slovenščino in hrvaščino ali pri tistih, ki upo­ rabljajo tudi kako slovansko narečje). Na tem mestu je potrebno orisati nekatera dejstva, ki nam bodo v pomoč pri razumevanju današnjega stan­ ja. Revizija vzhodne italijanske meje z Londonskim mi­ rovnim sporazumom, travma istrsko-reškega eksodusa, teritorialna razkropljenost Italijanov, ki so ostali v slo­ vanskem morju, demografske migracije iz notranjosti proti obali in masovne imigracije iz praktično vseh krajev bivše Jugoslavije so prek vsakdanjih odnosov sožitja pri­ vedle do bistvenega zmanjšanja družbenih razlik, do odpiranja skupin, ki niti s prisilo niti z družbenim nad­ zorom niso ščitile lastnih etničnih meja; nasprotno, ome­ njeni pojavi so spodbujali mešane zakone in na ta način močno lajšali prevladovanje ovir, se pravi sožitje ra­ zličnih narodov. V zadnjih desetletjih je novi tip plurikulturalizma, ki se je razširil po vsem polotoku, nadomestil, ne brez konfliktov, stresov in kaosa, prejšnji multukulturalizem, ki je istrsko-kvarnersko območje delil v glavnem na ita­ lijanski in venetofoni obalni pas, vmesni pas, kjer sta se mešali dve različni kulturi, in na bolj ali manj nedos­ topno notranjost, kjer je prevladovala slovanska kultura (Bernardi 1986.) V mešanem pasu, ki ga je tako dobro opisal Fulvio Tomizza v romanu "Boljše življenje", se jev bistvu ista kultura zrcalila v dveh prepletenih jezikov­ nih izrazih. Ta plurilingvizem/plurikulturalizem je bil z ene strani omejen z italijanskim, z druge pa slovanskim monokulturalizmom. Če plures pomeni prepletanje in prevzemanje dveh jezikov/kultur, potem lahko mirno rečemo, da je bil za Istro značilen multikulturalizem - dve enokulturni/eno- jezični območji, obalno in notranje, sta bili med seboj ločeni z večjezičnim in večkulturnim pasom dotika. Zaradi radikalnega povojnega teritorialnega prous- Rovinj / Rovigno. Panorama (Foto: G. F i l ip i1993). 270 ANNALES 3/'93 Nelida MILANI KRULJAC: ISTRSKI ŽIVLJENJSKI PROSTOR IN KOMUNIKACIJA, 269-274 troja današnja razvrstitev jezikovnega repertoarja v Istri vsekakor ni sociloško nevtralna. Zelo težko je obdržati ravnovesje večplastnega jezikovnega repertoarja, ker se sama po sebi vsiljuje jasna hierarhija prisotnih idiomov, od domačega govora do jezika, ki se uporablja v javnih ustanovah in ob formalnih priložnostih. Sleherna ra­ zličica ima točno določeno uporabo, ki je natančno kodificirana in dejavniki, ki delujejo znotraj jezikovnega repertoarja, so nejezikovni: predvsem politični, socialni, psihološki, gospodarski in taki, ki so v neposredni zvezi s kulturno identifikacijo. Code switching je interkomu- nikativna strategija, ki temelji na pravilih, predpostavkah in določenem background knowledge, ki jih, vsaj delno, sprejema širša skupnost. Gre za komunikativno sredstvo, ki je na razpolago dvojezičnim govorcem za doseganje njihovih konverzacijskih, interakcijskih in, širše, družbe­ nih ciljev. V "družbeni areni" so bili najbolj prizadeti Italijani; njihov jezik, iztrgan iz naravnega okolja z novo državno mejo, je obvisel v zraku in postal podoben neveljavnemu bankovcu. Njegova uporaba se je omejila samo na šole, časopisne hiše in na prireditve U.I.I.F. (Unione degli Italiani dell'lstria e di Fiume). Račun so plačevali v glav­ nem mladi pripadniki manjšine, ki so se po končanem šolanju kot dvojezični govorci vključevali v svet dela in z leti postopoma izgubljali sposobnosti, ki so jih bili usvojili med šolanjem v italijanskem knjižnem jeziku, in se znova znašli v diglosičnem jezikovnem okolju - ponovno so začeli uporabljati samo italijanski dialekt in hrvaški ali slovenski standardni jezik. Njihov problem v bivši Jugoslaviji in danes je isti: to ni istrobeneščina, temveč način, ki bi jim omogočil uveljavljanje komu­ nikativne kompetence na širši družbeni ravni, izven šols­ kega poslopja. V družbenem okolju je namreč bore malo možnosti za naravni jezikovni transfer, za uporabo italijanskega jezika in za ustvarjanje v njem, kar zaradi poznavanja več jezikov neizogibno povzroča interfe­ rence. Resje, da narečje, ki ni zaščiteno s standardnim jezikom, brez težav lahko postane ljudsko izročilo, a tak idiom ni sposoben niti za sprejemanje obnovljenega kulturnega in simboličnega zaklada v Italiji v zadnjih petdesetih letih (Milani in Orbanič, 1991) niti za je­ zikovne izmenjave z dvojezičnimi slavofoni tretje ge­ neracije, ki ne govorijo istrobenečanščine, ampak stan­ dardno italijanščino, ki so se je naučili v šoli. Na žalost jezik, ki nima možnosti za javno uporabo, ni dovolj vitalen, da bi se lahko nemoteno in prosto razvijal. 2. ODNOSI M ED NARODI IN ŽIVLJENJSKI PROSTOR Danes je treba na polotoku ločiti tri vrste etničnih odnosov: 1. strpni odnosi med tremi avtohtonimi skup­ nostmi, italijansko, hrvaško in slovensko, ki pojem "is- trstva" sprejemajo in ga razumejo kot skupno zgodovino, teritorialno pripadnost in mentaliteto; 2. zmerni odnosi med domačini in neslovenskimi ali nehrvaškimi prisel­ jenci (Bosanci, Srbi, Črnogorci, Makedonci, Albanci, Mu­ slimani itd.), ki so v glavnem bolj ali manj normalni, in 3. nestrpni odnosi med domačini in hrvaškimi ali slovenskimi priseljenci, ki, ojačani z novima suverenima državama, nočejo razumeti istrske posebnosti in v Istri vidijo samo dominantno stoletno prisotnost lastnega na­ roda; "različnost" imajo za tujek in na vse načine po­ skušajo popolnoma poslovaniti istrsko družbeno tkivo; niso za mirno sožitje, ne spoštujejo tuje različnosti in ne dovolijo prodora jezika/kulture drugega v lastno pri­ marno kulturno matriko - torej tega, kar se danes ponuja kot racionalen odgovor na tragedijo v bivši Jugoslaviji. Zaradi bistvenih sprememb socialnega tkiva v za­ dnjem petdesetletju je Istra popolnoma odpravila pred­ sodke do drugega. Proces je bil zelo težaven, vendar prepletanja in stalna izmenjava vlivata Istri življenjske sokove, in to je lahko veliko bogastvo, če se vse skupaj razvija postopoma in s spoštovanjem. A ne tako krčevito kot po II. svetovni vojni, ko je prišlo do eksodusa in travmatičnega stanja med Italijani, ki so ostali v slovanskem svetu. V imenu "bratstva in enotnosti" je Istra postala ču­ dovito, čeprav neprimerno stičišče mnogih različnosti: in ne samo stičišče, postala je še nekaj več, prostor sožitja. Pod mlinskim kamnom petdesetletnega jugoslovan­ stva, neodvisno od populacije, ponarejene z režimsko propagando, so vsi preživeli - navadni ljudje, posamez­ niki z lastnimi paradoksi in vprašanji, so se postopoma združili v skupnost, ki se imenuje Istra: med preprostimi ljudmi delujejo zelo enostavne ljudske zakonitosti, ki veljajo za slehernega posameznika, ne glede na barvo kože ali raso, ne glede na versko ali narodnostno pripad­ nost. Soočanje različnih narodov je v začetku potekalo zelo zelo težavno, mnogi so plačali previsoko ceno na psihični ravni: vsakdo si je prizadeval vsiliti drugemu podobo lastne identitete. Težko je bilo uveljaviti lastno osebnost; ostali so te ali sprejeli ali odklonili. Vsi so se morali močno truditi, da bi bili za druge sprejemljivi, niso smeli motiti njihove predstave o sebi. Na ta način so si porazdelili pezo sožitja in živeli drug poleg drugega, ne da bi se medsebojno uničevali in drug drugega za­ nikali. Vsakdo je prevzel svoj del bremena prilagajanja in na nek način tudi težave tujega prilagajanja. Vsi ti procesi imajo za cilj doseganje kosenza med različnimi narodi v istrskem življenjskem prostoru. Tak način življenja je uskladil zavest o "šibkem mnenju" (Vat- timo in Rovatti, 1983) in občutek nenehne izpos­ tavljenosti spreminjanju in prilagajanju, tako da ego ne predstavlja več "entitete", temveč semiotično "moda- liteto". V razpravah lahko zasledimo različne oblike "upoštevanja subjektivnosti" (Sbisa, 1989), ker se "pr­ 271 ANNALES 3/'93 N elida M ILANI K RU LJA C : ISTRSKI ŽIVLJENJSKI P R O ST O R IN KO M U N IKA CIJA , 269-274 votna kulturna predstava" kaže v obilici možnih načinov individualizacije, tako da posamezniki in skupine v po­ nujeni pomenski polifoniji iščejo lastno samobitnost, ki dopušča tudi protislovja, hkratnost nasprotujočih si ču­ stev in nejasnosti. Vendar je "šibkost" mnenja, kot "so­ cialno" bivanje, le površinski pojav: se pravi, da je le-to odvisno od "prakse" (Prieto, 1975) in ustroja gospodarske proizvodnje ter močno pogojeno z odnosi med skupinami, ki so posledica ideologij (Rossi-Landi, 1972). Na teh osnovah se od vsakega udeleženca skupnega življenja pričakuje, da nadzira svoje spontane reakcije na način, da dejstva, ki jim neizogibno subjektivno na­ sprotuje, spremeni v taka, ki so za skupnost splošno sprejemljiva. Posledica tega je minimalen konsenz, ki omogoča vsakomur sprejeti lastno psihično in/ali social­ no neuravnovešenost in postati nosilec splošno sprejetih vrednot. Pa čeprav vse to zahteva določeno osebno in/ali kolektivno žrtev. V skoraj petdesetih letih so kruta pravila socialne strpnosti v ljudeh razvila zadovoljivo sposobnost produktivnega, iskrenega sobivanja, brez bo­ jazni pred prevlado neke skupine. Ce malo razlik izzove nacionalizem, ga mnoge razlike oddaljijo od zavesti. Glede na vse doslej povedano kakor tudi zaradi spre­ membe sociopolitičnega ustroja je jasno, da je najbolj pereč eksistencialni problem istrskega prebivalstva, kako živeti oziroma preživeti v spremenjenem življenjskem prostoru. Istra ni amorfen, nevtralen prostor, temveč organi­ zem, ki živi zahvaljujoč simbiozi ljudi in pokrajine in ki hrani v sebi celotno zapleteno tkivo stoletnih dogajanj, substrat sedanjih in bodočih ustrojev. Istra je sočasno pokrajina in družba -teritorialna družba, kot pravijo prav­ niki. Obstaja torej osebni odnos do teritorija, ki ga je treba razumeti kot odnos posameznika do lastnega živ­ ljenjskega prostora. V tem primeru ne gre zgolj za čustvene, temveč tudi za eksistencialne odnose, ki vsa­ kogar izmed nas za vedno navežejo na rodno grudo, kjer se najbolje počutimo. In tako se Istra v svoji celovitos­ ti kaže kot temeljna prostorska dobrina svojih prebival­ cev. Dobrina, katere se posebej zavemo šele, ko jo nekdo od zunaj razkosa in razdeli, kot se je to zgodilo nedavno s slovensko-hrvaško državno mejo. Prostorske dobrine so tudi kulturne - če jim družba da kulturno vrednost in zanje skrbi. Vse to ima velik pomen za ohranjanje in skrb za prostorske/kulturne dobrine. Oh­ ranimo lahko samo tisto, kar ima določeno vrednost in pomen. Ohranitev in zaščita sta predvsem kulturni problem v najširšem pomenu. Meja zanika zaščito pros­ torskih/kulturnih dobrin. Spomnimo se Fulvia Tomizze, ki se je celo življenje prebijal skozi prepletanja, skozi prostorske omejitve, skozi spominske omejitve, skozi spoznavne omejitve in iskal lastno identiteto in podobo. To so poti, ki vodijo do kulturne identitete samosvojega in čustvenega človeka. Vse, kar človek počne, je odvisno od izkušenj v zvezi s prostorskim in življenjskim okoljem. Občutek prostora dolgujemo sintezi številnih vidnih, slušnih, kinetičnih, olfaktičnih in termičnih zaznav (Hall, 1987), ki so odvisne od naše kulture. Ustroj in pomen naših čutov, ki so univerzalni, sta odvisna od kulture. Jezik, ki prenaša kulturo, usmerja vse naše percepcije o svetu, ki nas obkroža: zato je naše dojemanje narave pogojeno z jezikom. Kategorij in tipov, ki jih mi do­ ločimo, ni v pojavnem svetu. Nasprotno, svet je kalej­ doskop vtisov, ki jih je treba oblikovati s pomočjo naših jezikovnih sistemov. Razširjenost istrske dvojezičnosti in večkulturnosti po­ meni, da italijanska komponenta ni več "mrtvi kot" za slavofone, ampak je postala sestavni del tudi njihove kulture, od tujka se je spremenila v encim, ki pozitivno deluje na družbene procese in na življenjski prostor, postala je dostopna slovanski mentaliteti in le-tajo lahko izkoristi, kar je povzročilo radikalne spremembe tudi glede načina "izkoriščanja" in zaščite življenjskega pros­ tora. "Dvojneži", otroci iz mešanih zakonov, ki so se rodili v zadnjem petdesetletju, sodelujejo v italijanski in slovanski kulturi kot nosilci globalnih simbolov in vrednot in na ta način nasprotujejo pogledom na svet za katere je značilna centralizacija v okviru lastnega naciona. Na splošno je istrska družba na prehodu proti antiksenofobiji, s pomočjo ponovnega odkrivanja vred­ not, skritih v življenjskem prostoru, prehaja z etnocen- trizma (od dveh nasprotujočih si etnocentrizmov je ve­ dno veljal zakon močnejšega) na kulturni relativizem, kjer izbire niso več pogojene, ampak proste in s so­ ciološkega vidika nevtralne. To je ekološka nevtralnost (Orbanič, 1991), ker po eni plati spoštuje okolje v njegovi celovitosti, po drugi pa enotnost odnosa do vrednot in prilagajanja v isti osebi, kar je bistvo "kulture sožitja". Take tendence razvoja kulturnih standardov naj bi zaus­ tavile propadanje življenjskega prostora in pozitivno vpli­ vale na ohranitev izražanja pluralizma s pomočjo te­ ritorialnih vrednot, ki so bile vedno prisotne v italijanski istrobenečanski komponenti in vsem ponujale možnost sproščenega plurilingvističnega in plurikulturnega življe­ nja. 3. NACIONALNA DRŽAVA Danes imamo opravka z novimi državami, ki se ro­ jevajo kot slabi posnetki zahodnih držav. Kakor pred stotimi ali stopetdesetimi leti si nacionalne države na vse kriplje prizadevajo uveljaviti enojezičnost/enokul- turnost. Vzroki za odklanjanje večjezičnosti so najbrž mnogi. Mogoče arhaična potreba po varnosti, ki sili v razmišljanje, da je edini pravi jezik lastni jezik. Tudi zgodovinarji italijanskega jezika so mnogo let nerazumno skrivali resnično stanje glede italijanskih dialektov in drugih jezikov v Italiji; zelo malo zgodovinarjev je po­ litično, kulturno in literarno podobo Italije orisalo v pravi luči, upoštevajoč zelo poseben položaj nacional­ ANNALES 3/'93 Nelida MILANI KRULJAC: ISTRSKI ŽIVLJENJSKI PROSTOR IN KOMUNIKACIJA, 269-274 Vodnjan / Dignano. Cerkev Sv. Blaža / Chiesa di S. Biaggio (Foto: G. Filipi, 1993). nega jezika, ki je pravzaprav tuj jezik v lastni domovini, kar ima za posledico marginalizacijo mnogih delov pre­ bivalstva glede šole, izobraževanja, skupnega družbe­ nega, intelektualnega in političnega življenja. Nacion je "enoten v orožju, jeziku in oltarju, spominu, krvi in srcu". Tako če se (so se) znotraj državne skupnosti najdejo (našli) različni jeziki, problem konča pod preprogo; v idealnih, včasih tudi realnih pogojih s pomočjo bolj ali manj represivne politike potujčevanja in glotofagije. Različni vzroki vodijo k pogostemu zanemarjanju, zavračanju, nasprotovanju in brisanju stoletne zgo­ dovinske in kulturne tradicije večjezične realnosti neke družbe, države. Bivša Jugoslavija je vsiljevala melting pot v imenu "bratstva in enotnosti". Kaj nam prinašajo nedavno ustanovljene države? Ob­ staja tveganje, da nekdo izven Istre poskusi vplivati na trenutno stanje in spremeni odnose vzajemnega sožitja, ki so se v dobršni meri že popolnoma ustalili. Če je miroljubno dejstvo, da je Istra objektivno posebna in zato nerazumljiva enoznačnemu središču, ki privlači kot magnet, je manj miroljubno Istrane siliti, da vztrajajo pred nacionalizmom in mističnim modelom fuzije, ki nas bombardirata s potiskanega papirja, avdia in videa. Zato se danes ne postavlja le vprašanje zaščite ita­ lijanske manjšine, ampak vprašanje zaščite celotnega istrskega konteksta. Celoten kontekst in njegov ustroj dobita poseben pomen, ko črte razpada etničnih, je­ zikovnih in verskih prvin ne sovpadajo med seboj, ampak se izmenjujejo, prepletajo in druga drugo iztiskajo. Jasno, moramo biti realistični: od nacionalnih držav nihče ne pričakuje sproščenega prepuščanja čustvom, domišljiji in aktivnega sodelovanja. A prav gotovo bi bilo še slabše, če bi dopustili, da pod enoličnim koz­ metičnim ličilom zbledi obilica možnosti, in še enkrat doživeli prevlado kolektivne hegemonije strahu in rav- nodušja, tek proti maniheizmu, prastaremu monolitizmu mož v uniformah. 4. ZAKLJUČEK Današnja znanost lahko brez težav dokaže, da je večjezičnost popolnoma normalen pojav. Vsi mi smo odprti sistemi, pol ¡identitetni, in smo sposobni brez težav obvladati dva-tri jezike. Vendar s pretvezo o obrambi 273 ANNALES 3/'93 Nelida MILANI KRULJAC: ISTRSKI ŽIVLJENJSKI PROSTOR IN KOMUNIKACIJA, 269-274 identitete kulturne večine ni moč opravičiti dejstva, da se od pripadnika manjšine zahteva popolna pripravlje­ nost na interkulturalizem, medtem ko se večina brani vsake kontaminacije lastne, deviško čiste kulture. Skrat­ ka: kulturo zase, interkulturo za manjšine. Do postop­ nega odkrivanja tisočletnega zaklada, ki se je nakopičil skozi stoletja prepletanj, preživetij, novih naseljevanj - vse to je v Istri stalnica - je moč priti le, če vsem tra­ dicionalnim istrskim etničnim skupinam priznamo na­ čelo "enakih priložnosti". A to načelo ni v skladu s pre­ zirom do prednikov, z zanikanjem kulturne dediščine latinske, beneške in italijanske civilizacije, z namernim neupoštevanjem prostorskih značilnosti in ignoriranjem zgodovinskih dogodkov, z režimskimi metodami, ki se samo nadaljujejo iz prejšnjega sistema in imajo vlogo diskriminirati teritorialne človeške in družbene poten­ ciale, če le-ti ne sovpadajo z nacionalnim jezikovnim obrazcem centralistične države. RIASSUNTO II presente saggio tratta i problemi del bilingüismo e pluriculturalismo in Istria. L'orizzonte teórico entro il quale si colloca il problema della comunicazione h profondamente condizionato dall'ideologia con cui ci si accosta al fenómeno del bilingüismo e del pluriculturalismo: a seconda se in essa prevalgono le spinte nazionaliste e integraliste e la paura di veder minacciata dall'esterno, dallo "straniero", la propria identitz; oppure che abbiano il sopravvento le spinte democratiche e cosmopilite verso ¡'apertura e il superamento dei confini culturali.. LITERATURA: BERNARDS, U. (1986): La cultura istro-veneta come identità e veicolo di comunicazione negli scambi cul­ turali dell'Alto Adriático, str. 9-27, v Atti del Convegno a cura del Circolo di Cultura istro-veneta "Istria", Trst 1989. CARACCIOLO, A. (1990): L'ambiente come storia, Uni­ versale Paperbooks, II Mulino. DE MAURO, T. (1982): Minisemantica, Laterza, Roma- Bari. GRIZE, J.B . (1976): "Matinaux pour une logique na­ turelle", Travaux du Centre de Recherches Semiologi- ques de Neuchâtel HALL, E.T. (1978): La dimension cachie, Seuil, Collection Points, Paris, str. 15. MILANI KRULJAC, N. in ORBANIČ, S. (1991): Italofonia nel triangolo istro-quarnerino, v Atti ed Inchieste di "Quaderni Veneti", (a cura di G.Padoan e U. Bernardi) Longo Editore, Ravenna, str. 79-101. ORBANIČ, S. (1991): Patente di neutralité, v Panorama št. 22/1991, Reka, EDIT, str. 8-10. PRIETO, L. (1975): Pertinence et pratique, Paris, Minuit (it. prevod D. Gambarara, Pertinenza e pratica, Milano 1976, Feltrinelli-Bocca) SBISA', M. (1989): Linguaggio, ragione, interazione, Bo­ logna, II Mulino. SCHIAVI FACHIN, S. (1989): Linguaggio, lingua ed identità etnico-culturale nel villaggio globale, v Scuola e Convivenza/Šola in sožitje, Circolo cultúrale "Ivan Trin- ko", Čedad/Cividale, str. 91-105. VATTIMO, G. in ROVATTI, P.A. (a cura di) (1983), II pensiero debole, Milano, Feltrinelli. 274