Kako zabraniti ponemeevanje po lia.ših mestih ? Ako bi vsi Slovenci, ki se z dežele v mesto preselijo, tudi tam Slovenci ostali, bila bi naša mesta, kakor Maribor, Gelje, Ptuj, Ormož, Brežice, Slov. Gradec že davno slovenska. V slarih časih so pač prihajali nemški obrtniki in se po naših mestih naselili. Te rodovine so pa večinoma izumrle; kar se zdaj po naših mostih za »Nemca« šteje, to je večinoma ponemčena slovenska kri, kakor že rodovinska imena pričajo; če je res že oče nemško govoril, je bil pa ded ali praded Slovenec. Ponemčevanje po mestih se zato tako hitro vrši, ker slovenski ljudje sami z veseljem in poželjenjem v nemščino silijo. Š kmetov pridejo nekako neokretni in neolikani v mesto, in to se jim rado očita ali pa se jiin meščani vsaj od strani posmehujejo. Ko je Slovenee to zapazil, akii^a se tega madeža očistiti in se meščanom prispodobili. Prvo je, da se po mestno obleče; glavna skrb pa mu je, naučiti se brž ko mogoče nemškega jezika. Kedar se je nemščine za silo naučil, noče več slovensko govoriti (razun v prometu s kmeti), da bi nihče ne zapazil, da je »neolikan kmetavs», on hoče veljati za že starcga in rojenega meščana. V družbi nemško govorečih meščanov tudi marsikaj dobrega in slabega sliši in zve, česar prej ni vedel, zato se šleje zdaj že za bolj modrega, kakor so kmelje, katerim se le še posmehuje. To je tista skrivna moč, ki ponemčevanje najbolj pospešuje. Nekateri to zlo ponemčevanja samo nemškim žolam pripisujejo; pa to je le deloma res. Nemške šole že tudi pripomagajo, pa v Ljubljani so bile prej tudi nemške šole in vendar ljudstva niso ponemčile, kerseje po družinahslovensko govorilo. Ko bi naSi slovenski meščani s svojimi otroki vedno slovensko govorili, potem bi jih nobena sila ne ponemčila; tega pa ne storijo, ker mislijo, da je le listi »nobel« in gospod, kdor nemSko govori, želijo pa ravno, da bi njih otroci za »gosposke« veljali. Nadalje slovenske književnosti nič ne obrajtajo in mislijo, da se zamore človek le iz nemških knjig in časnikov dobro izomikati, in zato še bolj na nemščino tiščijo. To ponemčevanje po mestih se zamore le s tem ustaviti, da se slovensko kmečko ljudstvo na višjo stopinjo omike in olike povzdigne. Kdor je bil že na deželi navajen prebirati slovenske knjige in časnike, tako da mu je to nekako potreba postala, on bo to slovensko branje tudi potem nadaljeval, če se v mesto preseli, in vsled tega se ludi ne bo ponemčil. In kedar bo slovensko kniečko Ijudstvo toliko olikano, da se bo moglo v tem oziru z mestnim prebivalstvom meriti, tedaj se bo Slovenee znebil strahu pred gosposko suknjo, in če se v mesto preseli, govoril bo z meščani kakor enak z enakim ter ne bo čutil poželjenja, meščanom na Ijubo zatajiti svojo narodnost. Snujmo torej pridno bralna društva in pevska društva, dase mladi zarod izomika in branju privadi. Nadalje bi kazalo, v mnogo tisočih izvodih natisniti novo, popularno (lahko umljivo) izdajo »Olikanega Slovenca« ter zastonj razdeliti med naSe kmečko Ijudstvo. Tudi učitelji bi lahko mnogo pomagali, ko bi otrokora v šoli pogosto razkladali, kako se jim je vesti in obnašati pred Ijudmi in v občevanju z ljudmi, kaj je čedno in olikano, in kaj }e grdo in surovo. Ako borao delali po tem načrtu, pričakovati je mnogo lepega sadii, in ponemčevanje se ustavi.