Stražilovski susrot * Od 11. d vendar Pa Je MORALA POZNEJE SVOJ SKLEP PREKLICATI zaradi intervenci ,e ob-cuie ah ,od zgoraj', kot se govori, češ ila je obcinska nagrada nezdružljiva s sodelovanjem v Mostu, ki izhaja v Trstu«. Najbrž je normalno pričakovatl, da ie žiriia ocenjevala Zagoričnikove PESMI, In če je prišla do sklepa, da zaslužijo nagrado, je bil njen sklep neprekhce«. Ce jo je kdo ,od zgoraj', od stra^ ah od koder koli silil k preklicu, je bila stvar njene strokovne poštenosti, da vztraja ali pa se zahvali za mandat. Ker tega, kot pravi SelJgo, td stonla je s tem V CELOTI sprejela nase odgo-vomost za neko POLITICNO prakso, na katero seiigo upravičeno kaže s prstom. Tisti »je morala« ne pomeni dobcsedno nič, ker nihče »od zgoraj« ne bo podpisan pod sklepom žirije. Vendar, kot bomo skušali pokazati, se ost te upravičene kri-tike obraoa tudi soper Sellso samega oziroma Eoper njegovo flkcijo družbe kot uravnovešene organizacije. Kar zadeva Rotarjevo izključitev iz uredništva Problemov (Zagoričnikova je sledila malone avto-matično kot posledica prve), Sellgo smiselno toeno pcrvzema argumentacijo sklepa o izkljucitvi, torej fe toliko manj razumljivo, zakaj s toliksno lhto eovori o redukciji PESMI (DELA), o identifikaciji PESMI z revijo, z rijenim »programom«, avtorja kot AVTORJA % uredništVom In celo (!?) z »zda-iateljem. Celo iz Šeligove lastne formulacije argu-mentov za izključitev nainreč jasno izhaja, da v uredništvu Problemov ni bila v tej zvezi sprego-vorjena niti beseda o PESMIH, objavljenih y Mostu, znano pa je tadi, da sta tako Rotar kot Zaeoričnik po izključitvi iz nrednistva v revgi se naprej objavljala svoja DELA. Tu se Seligo piw oCitno dela, kot da ne ve, da Je SIoi v obeh pri-merih za oceno nekega dejanja dveh UREDNIROV Problemov, v drugem primeru kar demonstiauv-neea dejanja, ki nikakor NI IDENTICNO s pesni-škim DELOM, se pravi s pisanjem pesml. Tudi če bi bila ocena tega dejanja sporna, še vedno ostone vprašanje, zakaj Šeligo, ki nekaj vrstic više dela tako natančne razločke glede pesmi, tega dovolj bistvenega razločka ne vidl. A ker je ze toko, mu je najbi-ž treba pojasniti, da je Tečina nekdanjega uredništva (nekako 8:1 ob dveh vzdr-žanih glasovih), kolikor vem — brez namigov ,od zgoraj' — ocenila omenjeno dejanje kot nezdruzljiv s funkcijo urednika v Problemih. Kajti — naj se zdi Šeligu to še tako neverjetno — bivše uredni-štvo Problemov je vendarle imelo če že ne »pro-rram« pa je vsaj v nekaj letih izoblikovalo uredni-ško prakso in tudi nekatere kar jasno forniulirane principe kot minimalni pogoj za sodelovanje v uredništvu. Po teh rečeh so se Problemi razloce-vali od drugih podobnih in manj podobnih re-vij na Slovenskem; če to ne bi bilo tako, če bi bile obstoječe revije res smo člsta »posoda, me-dij, »redstvo«, kot pravi šeligo, potem postanc pomembno vpraSanje, zakaj svoje proze ni ob-iavljal v Novi poti, Dialogih, Ognjišču, Sodobno-sti itn., namesto v Problemih in zakaj namesto vseh obstoječih revij \ tej »enotni narodni skup-nosti«, za to eno samo narodno kulturo (dveb dejansko ni), ne ustanovimo ene same velike kulturne revije, namesto ds d vs*k 8ell svojo, takšno, s katero se bo lahko identificiral v »oko-liščinah konstituiraiie estetske ali socialne gru-pe«. (In seveda, kot jc slovenski običaj, to grupo razglašal kot edino legitimno nosilko ene same nacionalne kulture.) Skratka: ko bi bU Seligo brez nepotrebne so-fistike povedal, da je po njegovem na Sloven-skem kakšna revija premalo in da se zato ta ali oni v obstoječih počuti nelagodno ali pa se sploh ne počuti, bi mu bilo mogoče brez zadrž-kov pritrditi. Kolikor pa vem, uredništvo bivših Problemov ali bivše uredništvo Problemov ni »hladno in brezbrižno sprejemalo takšnega stanja stvari«, temveč je ravno s tem, da ni nobenega dela »reduciralo« in da ni zahtevalo- nobene »identifikacije« avtorja z uredništvom, kaj šele z izdajateljem, tako vsaj nekoliko zmanjšalo občutek zagnanosti. Vsckakor pa Problemi te zagnanosti ni-so niti povzročili niti povečali, avtorje je treba Lskati drugod. Če pa se Šeligo jezi, ker prav v tej reviji ni mogel realizirati svoje »estetske ali socialne grupe« (kar seveda pomeni izključiti vse druge in tudi tiste, ki po takšnih grupah ne hrepenijo tako zelo), je kriv sam, ker ni niti poskušal storiti česa podobneg3, sicer bi se mu spričo njegove vizije družbe najbrž posrečilo, pa tudi zato, ker se je — kar zadeva uredništvo — napačno usmeril. Koncept ProblemoT — kakrfinl-koli so že bili — je od ustanovitve naprej (upo-števajoč obstoječe razmere) izključeval zbiranje sodelavcev po principu estetskih ali socialnih grup in če se bo ta princip v prihodnje v reviji uveljavil. to ne bodo več Problemi, kakršni so bili zamišljeni. V samem jedru koncepta, kakor scm ga sain razumel, je bila zahteva po depoli-tizaciji kulture v tistem smislu, v kakršnem od Selige grajana kranjska žirija ni bila dcpoliti-zirana. Ce je Šeligo bral Probleme v času, ko so morali svoj koncept uveljavljati, bo vedel, da je bila ta zahteva IzraSena kot eahteva po relativni avtonomnosti kulture. Tu nek,je pa se vsaj po mojem mnenju skriva tudi bistveni raz-log za izključitev Rotarja in Zagorčnika iz ured-ništva. Nafbrž ni nobena skrivnost. da se trzaski re-viji Most in Zaliv docela jasno POLITICNO opre-deljujeta. Okoli Mostu se zbirajo krščanski socialisti, Zaliv pa se izrecno zavsema za usta-novitev slovenske socialistične stranke. To se-veda niso estetske niti ne samo socialne, temve« so politične gnipe, ker pač »tržaški Slovenci H-vijo v drugačnem družbenem ristesnn« ln — med drugim — »si lahko predstavljajo drugačno družbeno ureditcv«. Dasiravno najbrž tudi na Tržaškem ni dveh slovenskih kultur. je do tu vse v redu. Tudi drži, da nihče ne bi rad pre-vzel nase odgovornosti za »razdiralno politiko med naml in zamejsMm! Slovenci« tn zbliževa-nje res pomeni »več objavljanja tržaških pisate-ljev pri nas in naših del v njihovih revijah«. Pri tem zadnjem pa naj sl ŠeUgo razreši dvo-je preprostih vprašanj: Po kakšnem kriteriju bo-sta tržaški revijl sprejemali »naša dela«; po estetsko-grupnran, socialno-grupnem ali politično grupnem? Kakšna bo »redukcija« »naših del« in stopnja identifikacije del in avtorjev z uredni-SM, ki jih konstitulrajo poHH6ne grupe? Ko po-stavljam ti vprašanji, se prav res ne bojim^ da bomo po tej poti dobili namesto »ene in edine« slovenske kulture krščanskosocialistično itn., prav tako pa ne nrdslim, da bo slovenska kultura s tem kaj pridobili: pač poleg množičnc kulture, skomercializirtne kulture, slovenske kulture itn. še nekaj atributov za tisto, kar pač zmoremo ali moremo uvoziti. Gre mi še vedno za izključitev Rotarja in Zagoričnika in za člsto naCebio vpra-šanje, kdo vse sme imetl svoj kulturni koncept in v imenu česa, kdo pa ga ne sme imeti, ne da bi se ispostavil diskvsllflkacljam, kakrSne apo-rablja poleg drugih, pomembnejših »činiteljev«, tudi Rudi Seligo. »Provincionalistično zatohlo mi-sel in delo« in »anomiCnost situacije« — kar je vljudnejši izraz za isto — sem vsaj kar zadeva bivše Probleme razumel tako, kot da so nas pretekle izkušnje nekoliko lzučile in smo po-stali zmožni pogovarjati se mimo marginalnih (marginalnih z vidika kulture v njenem esencial-nem pomenu) razlik o bistvenejših rečeh. ToreJ ne gre za to, da si ne bi znali predstavljati — prav tako kot tržaški Slovend — tudi »drugačne družbene ureditve«, temveC za vprašanje, ali je z vidika kulture v svetu, kakršen je, pomembneje ustvarjati estetske, socialne ali politične grupe kot forme kulturnega delovanja ali pa je po-membnje konstituirati integralno kulturno sfero kot relativno avtononrno nasproti sferi gospodar-stva in politikc, ki jo ogrožata prav tako, koi sta sami ogroženi druga od druge. (Kdor ne ver-jame, da je tudi pri nas tako, naj bere Delo.) To pa ni specifično slovensko, Se manj provin-cialno vprašanje, čeprav zoper to, da smo Slo-venci — to je vedel zelo slovenski slikar I. Gro-har že leta 1904 — preprosto nič ne moremo. Hkrati pa bi nas z vidika nacionalne kulture kot kulture moralo še kako zanimati, kaj se na pri-mer trenutno dogaja z italljanskim! univerzaml. Prizade-vanje za relatlvno avtonomnost kulture je skratka prizadevanje za priznanje legitimnosti no-tranjih protislo\ij, ki se ne razrešujejo avtoma-tično in ki (mimogrede) postavljajo na laž iluzije o harmonični družbi. Pri tem pa je izgubljena bitka za katerokoli omenjenih »sfcr« popoln po-raz. Zato smo vsi bolj ali manj proti komerci-alizaciji kulture, kot bomo jutrl nemara proti subsumaciji politike gospodarstvu. V primem Ro-tarja in Zagoričnika pa je bila večina uredid-štva via facti in ne glede na subjektivna hotenja obeh prizadetih PROTI POLITIZACIJI KULTURE. JANEZ DOžCLER 0 problemu problemov Uredništvo revije »Problemi« je balj ali manj uspešno uredilo zadnje številke lan-skega letnika in se pričelo pripravljati na vsakoletni redni zbor sodelavcev, ki naj bi volil uredništvo revije za naslednje leto. Pri teh pripravah pa se je nekaj zataknilo, za-kaj v času, ko to pišem, dosedanjega ured-ništva faktično že ni več, revijo pa imata v rokah izdajatelja, tj. CK ZMS in univer-zitetni odbor ZŠJ. Vzrok za tak izid sestav-lja seveda več elementov, od katerih sta poglavitna diva: reviainemu življenju ne-ustrezen, pretežno manipulativen odnos predsedstva CK ZMS do revije, ki se de-loma opira na nekatere stalne člane ured-ništva; in določen odnos teh članov ured-ništva do revije,-ki bi ga — po vsem, kar se je zadnje leto dogajalo v uredništvu — lahko z določenimi pridržki označil kot lastniškega. To dvoje želim v nadaljeva-nju določneje prikazati. Revija Problemi je imela zadnji dve ali tri leta v našem kulturnem prostoru ne-dvomno specifično vlogo, saj se je odprla mnogim novim sodelavcem, ki zaradi zna-nih dogodkov okrog Perspektiv in Sodob-nosti niso imeli možfcosti objavljanja svo-jih prispevkov. S tem v zvezi se je izobli-koval tudi specifičen program revije: ne-ekskluzivnost, odprtost za različna misel-na, estetska in literarno-kritična snovanja v naši kulturni sredini, skratka omogoča-nje, ohranjanje in širjenje zoženega komu-nikacijskega prostora v kulturi. Tak pro-gram revije je bil zelo pozitiven, vendar so bile v njem že od vsega začetka kali, ki so morale pripeljati prej ali slej do neogib-nih konfliktov. Vsesplošna odprtost kot re-vialni program je namreč že sama po sebi in še posebej v naših razmerah zelo Iabil-na in občutljiva struktura. Vsaka živa mi-selna, estetska in kritična usmeritev se pač po svoji imanentni logiki želi jasno izraziti, se izdiferencirati od drugih in se tako uresničiti — » izživeti«. To pa v na-ših razmerah, v objektivni situaciji naše kulture v celoti najpogosteje zaradi različ-nih razilogov ni mogoče. Posebno velja to za revialno situaoijo v Sloveniji zadnja tri leta. Zadnje leto je bilo zato več poskusov, da bi se z ustanovitvijo nove revije naš kulturni prostor vsaj do neke mere dife-renciral v kulturnem, delovnem, »strokov-nem«, tj. nepolitičnem smislu, da bi ta dokaj inertna in amorfna gmota slovenske kulture pokazala določnejše poteze. Posku-si se — kolikor vem — niso uresničili, ven-dar ne po svoji krivdi. V taki situaciji je seveda neogibno na-raščal pritisk na Probleme, kar je povzro-čalo konflikte v uredništvu. Za precejšnje število pišočih ljudi, ki so bili ali pa tudi niso bili sodelavci Problemov, se je ome-njena začetna zelo pozitivna usmeritev Problemov začela sprevračati v negativno. Pokazalo se jim je, da Problemi s svojo vsestransko odprtostjo zamegljujejo dife-renciranost v naši kulturi in s tem še po-večujejo njeno že tako veliko amorfnost. V uredništvu je zato od časa do časa prihajala do izraza razumljiva potreba po določnejšem programu revije. To pa je bi-la vedno nedodočna in neeksplicirana osno-va nesoglasij. Glede na dano prej omenje-no usmeritev revije, ki je bila — kot reče-no — pogojena z revialno situacijo pred tremi leti, smo sicer v uredništvu skoraj vedno prišli do soglasja o objavi konkret-nih prispevkov in tudi o drugih neposred-nih uredniških poslih. Nikoli pa nismo prišli do soglasja o temeljnem konceptu revije, čeprav smo pogosto o tem razprav-ljali. Pri nastalih navzkrižjih se je namreč redno izkazalo, da je bilo soglasje o kon-ceptu revije le verbalno, pomensko in predvsem delovno pa so obstajale razlike. Taka nesoglasja so se v uredništvu pravi-loma končavala z izključitvami. Nedvo-mno je namreč, da je določen koncept re-vije neogibno vezan na določene ljudi, ki ga uveljavljajo in nosijo, nikakor pa ni pri-marno odvisen od prispevkov in del, ki jih sprejema uredništvo. Pomena te pre-proste stvari se danes komajda še zave-damo. Prvo tako nesoglasje je v uredništvu izzval Marko Pogačnik (član uredništva), ki je predlagal določene spremembe. Gle-de na koncept vsesplošne odprtosti revije, ki je bil v dani situaciji za večino ured-ndštva edino mogoč, Pogačnikovo hotenje (za njim je stalo seveda še dosti drugih, ki niso bili v uredništvu) ni bilo sprejem-ijAvo, zaradi česar je bil prisiljen zapustiti uredništvo. S tem pa potencialna notranja ogrože-nost labilnega uredništva ni bila odstra-njena, temveč se je še povečala. Ponovno se je pokazala ob konfliktu o nekem Ro-tarjevem proznem prispevku, ki je bil ka-sneje deloma objavljen. Rotarjev »delovni« koncept revije se je, ne glede na besede, očitno nekoliko razlikoval od opisanega koncepta. Vprašanje, ali je bilo njegovo hotenje upravičeno ali ne, ne sodi v priču-joče premišljanje. Po tem sporu je Rotar s svojo prisotnostjo v uredništvu potenci-alno ogrožal sprejeti koncept in na njem zgrajenp (iz današnje perspektive očitno navidezno) enotnost uredništva. Predlog za izključitev Rotarja iz uredništva je sledil neki logiki, ki jo poskušam prikazati. Na-čin, kako je bil Rotar izključen, pa upra-vičeno zbuja resne pomisleke. Predlog je bil namreč »utemeljen« z dejstvom, da je Rotar objavil literarni prispevek v tržaški reviji Most. Nekaterim v uredništvu se ta »utemeljitev« ni zdela zadostna in tudi ne smiselna. Glavni urednik pa je vztrajal pri predlogu z dodatno »utemeljitvijo«, češ da je Most politično sumljiva revija, ker jo denarno podpira CIA. Zelo lahko je za-vzeti jasno stališče do misli, nazorov in koncepta, ki so ga izrekali sodelavci Mo-stu v svojih prispevkih, kar smo tudi vsi storili. Vendar vsi nazori v Mostu najbrž še niso zadosten razlog za izključitev ko-garkoli iz našega uredništva, če tam obja-vi literarni prispevek. Nihče pa ne more preverjati argumenta v zvezi s CIA. Ured-ništvo je bilo tedaj tik pred razsulom in vsako nadaljnje ugovarjanje predlogu bi potisnilo uredništvo čez rob. Jasno se je pokazala dilema: ali z vztrajanjem proti predlogu razrušiti dotedanji koncept vse-splošne odprtosti revije ali pa s popušča-njem samovoljnim interpretacijam Rotar-jevega objavljanja v Mostu tako usmeri-tev revije ohraniti. Za izid iz te situacije je bilo še vedno odločilno prepričanje o pomenu obstajanja take revije, kakršni so Problemi do tedaj bili. Rotar je bil izklju-čen iz uredništva in v poslovnik uredni-štva je bil vnesen dodaten člen, po kate-rem je članstvo v uredništvu Problemov nezdružljivo z objavljanjem prispevkov v nekaterih zamejskih slovenskih revijah, kar po svoji nervozni naglici in nedomlš-ljenosti jasno kaže razrvano situacijo ure-dništva. Ta dogodek z Rotarjem pa je navrgel nekaj vprašanj, ki so — čeprav pod povr-šino vsakdanjega urednikovanja — posta-jala vse bolj vsiljiva: komu v uredništvu pa je pravzaprav potrebno in za kaj to manipuliranje s političnimi strukturami, kaj je pravzaprav pravi vzrok za vse to. Podobna situacija je nastala tudi ob za-menjavi odgovornega urednika lani poleti in kasneje ob izključitvi Zagoričnika, ki je tudi objavil v Mostu nekaj pesmi. Redno je izstopala dilema: ali pretresi osnove samovoljnega političnega manipuliranja v uredništvu in se s tem odpovedati reviji oziroma opisanemu konceptu vsesplošne odprtosti revije ali pa popustiti tej samo-volji. Večina urednikov se je pri tem odlo čala »za revijo« in njen tak koncept. Od izključitve Zagoričnika naprej pa ni bilo mogoče več potlačiti suma, da sku-pina stalnih članov uredništva deluje brez vsakega določenega dogovora po zakonito-stih skupinske dinamike tako, da bo v imenu odprtosti revije in ohranjanja ter širjenja kulturnega komunikacijskega pro-stora zničila sdmo to odprtost z namenom, da ohrani sebe kot edinega in edino legi-timnega nosilca tega koncepta, ki ga je na začetku vzpostavila. Ta sum so potrjevali dotedanji dogodki in razni znaki, ki jih tu ni mogoče prikazati. Dogodki zadnjih dni pa so ta sum v ce-loti potrdili. Kot že rečeno, se je priprav-ljal zbor sodelavcev in s tem v zvezi novo uredništvo. Dosedanje uredništvo je bilo zaradi izključitev in drugih razlogov (od-hodi k vojakom, na študij, protestno izo-stajanje) močno skrčeno. Glavni urednik je predlagal, naj bi k preostalim doslej aktivnim članom uredništva (Debenjak, Dokler, Kavčič, Kerševan, Kralj, Pintar, Urbančič ter Rotovnik in Rizman kot pred-stavnika izdajatelja) predlagali še nekaj novih, kar je uredništvo sprejelo. Razpra-va o konceptu je pokazala nujo, da bi si revija Problemi poleg že uveljavljenega koncepta vsesplošne odprtosti in v njego-vem okviru vendarle jasneje zarisala svo je posebno hotenje v naši kulturni sredi-ni, da bi potegnila črto nasproti obstoje-čim revijam v Sloveniji in nasproti sodob-nim miselnim in estetskim tokovom v Evropi in tako poleg varovanja prostora za vse snovanje pri nas vendarle dajala določen poudarek tistemu, kar se je zad-nje leto že uveljavljalo v najtehtnejših pri-spevkih na njenih straneh. S tem smo že-leli razširiti možnosti za določnejšo kul-turno, nepolitično (žal moram to vedno poudarjati) neekskluzivno diferenciacijo v kulturi in s tem možnosti bodj živega mi-selnega, umetniškega in literarno-kritične-ga snovanja pri nas, zakaj samo v tem je smoter take diferenciacije. Po vsem tem je odgovorni uredmk Pin--tar predlagal kot možne dodatne kandida-te D. Jovanoviča, T. Kermavnerja, D. Pir-jevca in Sašo Vegri. 2e pred tem pa je bil predlagan kot kandidat tudi Drago Grah. Taka je bila vsaj lista, za katero smo. se dogovorili, da jo pretresemo z izdajate-ljema na skupnem sestanku. Do tod še ni bil nihče proti tej listi. Ker je imelo uredništvo nekaj nespodbudnib. skušenj s CK ZMS kot enim od izdajateljev (dogod-ki okrog Brvarjevih pesmi ipd.), srno se dogovorili, da naj ne bi v tej konkretni situaciji nihče od uredništva do sestanka z izdajateljema, ki je bil predviden po pra-vilniku pred zborom sodelavcev, iskal od (Nadaljevanje na 3. strani) njiju kakih posebnih neformalnih infor-macij ali se v čemerkoli, kar se tiče ure-dništva, neformalno dogovarjal z njima. To je bilo teden dni pred predvidenim se-stankom z izdajateljema. Po tem dogovoru pa je glavni urednik nenadoma izrazil mnenje, da Pirjevec in Kermavner za izdajatelja tako ali tako ne bosta sprejemljiva. Temu mnenju so se pridružili še nekateri člani uredništva. V naslednjih dneh se je v uredništvu to mnenje vse bolj utrjevalo in bilo je govo-ra o tem, da bi bilo treba ponovno pre-tresti predlagano listo. Vse manj razum-ljivo pa je bilo, od kod to vnaprejšnje pre-pričanje nekaterih članov uredništva o od-ločitvah CK ZMS, zato smo drugi vztra-jali, da gre uredništvo na razgovor z izda-jateljema z že sestavljeno listo kot pač ne-kim možnim predlogom, o katerem se je mogoče pogovarjati. Sam pa sem obvestil Pirjevca in Kermavnerja o pomislekih ne-katerih članov uredništva. Pirjevec je želel stvar s CK ZMS sam razčistiti, da ne bi bil po nepotrebnem predmet spora. Na CK ZMS pa mu je tov. Kocjančič v prisotno-sti tov. Kučana mirno in obenem brutal-no povedal, da je pač politično nezaželen, da je njegova zgodovina znana, da je spek-takularno zapustil Sodobnost, da on fKocjančič) v uredništvu Problemov tako in tako ne mara močnih osebnosti, da ne želi imeti težav, da želi imeti revijo, usmerjeno v skladu s programom ZK in še mnogo podobnega. O tem je uredni-štvo obvestil predstavnik izdajatelja CK ZMS tov. Kučan na predvidenem sestan-ku v petek 23. II. Razen tega pa je isti predstavnik na istem sestanku povedal tu-di to, da sta se dva člana uredništva (glav-ni urednik in sekretar redakcije) kmalu po sestavi predloga za~ novo uredništvo oglasila na CK ZMS in se tam pogovarjala o njem. To dvoje pa je seveda moralo iz-biti sodu dno. Jasno se je pokazala ne-vzdržnost dosedanjega uredništva in kon-cepta revije. Kako še naprej zaupati sode-lavcem v uredništvu in kako sodelovati z njimi pri urejanju revije, če neskrupulo-zno kršijo dogovore o ne tako nepomemb-nih rečeh? Kako in o čem sta se pogovar-jala člana uredništva na CK ZMS, ne vem, in dodatna pojasnila o tem tudi ne spre-menijo stvari. Dejstvo je, da je prišel Pir-jevec na CK ZMS kot slon na pripravlje-no jamo. Jasno je, da je sporočil uredni-štvu, da umika svojo kandidaturo. če ra-zen tega "pomislim še na način, kako se je Kocjančič pogovarjal s Pirjevcem, če pomislim kdo s kom in kako, če pomi-slim, da je bil s tem pogovorom prekora-čen vsak okvir najnavadnejše dostojnosti, in da tu manjka sleherni človeški in poli-i^ni takt in tudi sleherni posluh za sub-La vprašanja kulture in tudi sleherna se-znanjenost s hotenji in delovanjem revije Problemi v zadnjem letu, tedaj se mi po-stavi vprašanje, kako je torej v resnici s konceptom vsesplošne odprtosti revije in v kaj se je izrodil ob takih »neformalnih« pogovorih? Videti je, da v manipuliranje s situacijam- v politiki in kulturi, manipu-liranje z ljudmi in koncepti, ki si ga ne-formalna stalna skupina v uredništvu do-voljuje, da bi ohranila sebe kot edinega le-gitimnega nosilca koncepta vsesplošne od-prtosti revije. To pa imenujem lastniški odnos do revije. Kal, ki jo je ta v začetku pozitivni koncept v konkretni situaciji naše kulture zadnjih dveh let nosil v.sebi, , se je tako razvila do polnega plodu in naj-brž ni moglo biti drugače. Vsi našteti dogodki so seveda uredni-štvo potisnilj čez rob, skratka, razšli smo se. S tem pa je revija avtomatično prišla v roke izdajateljema, da po svoji uvidev-nosti ukrepata o njeni nadaljnji usodi. Globoka kriza nediferencirnosti oziroma implicitne, neizražene diferenciranosti slo-venske kulture, o čemer sem govoril že prej, se v krizi revije Problemi zgolj ozna-nja in ni istovetna z njo. Revialnim krizam in sploh anomično-sti v kulturi bi se morda lahko izognili tako, da bi obstajale bolj prožne in »gib-ljive« revije, ki bi bile zares v rokah sode-lavcev in bi sodelavci zares odločali, kdaj je kako uredništvo še živo, kdaj ima še kaj koncepta, kdaj pa se je že izpelo. Re-vije ne bi bile tako brezupno sive in eno-lične in različne smeri kulturnega snova-nja (ali različne skupine sodelavcev, kar je isto) bi se lahko brez družbenih frustru-acij »izživele«. Tako pa je imela Probleme v rokah ena stalna skupina, Sodobnost ima v rokah druga itd. Pred zbori sodelav-cev pa je marsikoga strah. V svojem nepo-sluhu do notranjega vzgiba vsega miselne-ga in umetniškega snovanja gleda samo na pretekle skušnje, jih ozko politično kvalificira in podaljšuje v prihodnost. Ta-ka pretekla skušnja so seveda Perspektive. Toda kdor ima posluh za notranje doga-janje kulture, tj. za snovanje sploh, mora videti, da ponovitev Perspektiv in obnav-ljanje perspektivaštva na Slovenskem prin-cipialno ni mogoče in je zato prazen bav-bav, primeren za politikantsko manipuli-ranje. Vprašanje odnosa med izdajateljem in revijo je verjetno prav zaradi tega strahu še vedno nejasno. Po statutu revije Pro-blemi je njen najvišji organ zbor sodelav- cev. Pri tem pa si pridržuje izdajatelj pra-vico, da potrdi ali odkloni vsakokratno uredništvo in da celo že vnaprej pretrese predlagano listo uredništva. S tem pa se-veda zničuje vlogo sodelavcev, saj le-ti ne morejo odločilno vplivati na revijo, če ne morejo prosto izbirati urednikov in s tem koncepta revije. V tej točki pa se ravno skriva stalna in nepremostljiva težava in možnost neustreznega manipuliranja. Ra-zen tega sta imela izdajatelja doslej v uredništvu vsak svojega rednega pred-stavnika. Ta oblika sodelovanja med ure-dništvom in izdajateljem se mi zdi še naj-bolj sprejemljiva. Če namreč izdajatelj želi vplivati na dogajanje v reviji, tedaj bi to moral doseči z aktivno soudeležbo v kulturno-konceptualnem in uredniškem de-lovanju uredništva, ne pa z zastarelim bi-rokratskim manipuliranjem z ljudmi. To se mi zdi tudi bolj v skladu z intencami ZK. Naš izdajatelj (CK ZMS) pa je doslej to možnost zanemarjal, saj se njegov predstavnik praviloma sploh ni udeleže-val sej uredništva. Zakaj je bilo izdajate-lju to prav, he vem. Pri vsem tem mi torej ne gre za negi-ranje ali odklanjanje vloge izdajatelja re-vije, temveč za to, da se način vpliva iz-dajatelja na revijo spremeni iz pretežno manipulativnega v pretežno delovnega, ki si ga izdajatelj zagotovi s svojim stalnim članom v uredništvu. razum. Jaz sem mislil racionalno gospo-darstvo posameznih podjetij, kritik pa ra-cionalnost vsega gospodarstva. Sedaj seve-da sledi cel traktat, »da v nobenem druž-beno racionalnem gospodarstvu ne more biti nezaposlenosti«. Ta stavek je bil ver-jetno tudi povod, da je S. P. na čelo svo-jega sestavka postavil razpravljanje o re-formi. Mislim, da je do reforme prišlo za-radi tega, ker so podjetja delala z izguba-mi, negospodarski sektor pa je investiral preko razpoložljivih sredstev. Vse pri-manjkljaje smo pokrivali s tiskanjem ban-kovcev, ki v blagovnih zalogah niso imeli kritja. Zato so cene rasle, zato smo zopet poviševali plače, zato so cene spet rasle itd. Ko je bilo merodajnim tega dovolj, so privili zavoro in začeli usmerjati gospo-darjenje z oblakov na trdna tla. S. P. pa razlaga reformo drugače: »Re-forma pomeni proces r^strukturiranja na-šega gospodarstva in s tem proces realoka-cije proizvodnih faktorjev«. Ne raz-umem, kako naj normalen človek povzame iz te abstrakcije, kaj je treba storiti, da bomo prišli do blagostanja; rečem lahko le, da so ljudje takega govorenja in pisanja siti do grla. Npr.: »Morali se bomo pozanimati za probleme proizvodnje.« Ali pa »uveljaviti je treba take ukrepe, da bodo izpolnjeni cilji reforme«, itd. itd. Poslušaš debelo uro, razumeš vsako besedo, na koncu pa ven-dar ne veš, kaj je govomik pravzaprav po-vedal. Zakaj si ljudje ne vzamejo za zgled P. Lešnik - Ledene rože Problem »Problemov« torej korenini v splošnejši revialni situaciji in situaciji v naši kulturi sploh, nikakor pa ne v oseb-nih antipatijah urednikov ali sodelavcev. Pripomba uredništva: Opozarjamo vse, ki bi še želeli pisati o problemu »Proble-mov«, da v prihodnje ne bomo mogli ob-javljati prispevkov, ki bodo obsegali več kot štiri normalno tipkane strani. Pripombe na ,,Pripombe" Na moj članek »Kako uresničiti pravi-co do dela« v »TRIBUNI« od 27. nov. 1967 in od 4. marca 1968 je Slavko Pregl (po-zneje S. P.) objavil »Nekaj pripomb«. ško-da, da uredništvo obeh avtorjev ni že prej povezalo. Jaz bi lahko večino kritiziranih mest pojasni! in prestiliziral, ne da bi mo-ral svojo tezo utesniti. Torej bi se razlika v naziranjih lahko pokazala kratko in na-tančno. Tako pa moram bralce utrujati s pripombami na pripombe, uredništvu pa odvzemati drage stolpce. S. P. se najprej spotakne ob stavku: »Izkušnja pa kaže, da se ob racionalnem gospodarstvu ali, kot smo se vajeni izra-žati, v pogojih reforme, pojavlja zaskrb-ljujoča nezaposlenost«. Tu gre za nespo- izražanje predsednika Tita? On nikdar ne govori tako; lahko se človek z njim ne stri-nja povsem, vendar vsakdo razume, kaj hoče. Drugi stavek »Pripomb« se glasi: »Eden spremljajočih pojavov teh sprememb iz kvantitete v kvaliteto gospodarjenja je brezposelnost.« Potem sledi traktat o vrstah brezposelnosti, poln tujk (zakaj se namesto »rigidnost« ne bi reklo »togost«?), ki izzveni v pomirjujočo napoved: »Ko bodo reformna načela dosledno izvedena v praksi, bomo lahko govorili o racional-nem gospodarjenju; ne pa, kot to dela B. G., že s samim sprejetjem reforme.« Zopet abstraktno govorjenje, nobene bese-de o tem, kaj je treba ukreniti za ustvari-tev novih lukrativnih delovnih mest, ki edina lahko rešijo problem brezposelno-sti. Ne morem dovolj poudariti, da brezpo-selnost ni noben spremljajoč pojav, tem-več jedro nadvse perečega problema. Brez-poselnos je spodnesla liberalno družbo in sedaj spodkopava socialistično. To je za-dosten razlog, da bi vsako konstruktivno sugestijo objektivno in potrpežljivo pre-učili in posvetili glavno pozornost bistvu predloga, ne pa eventualnim pomanjklji-vostim v strokovnem izražanju. Tako kritiku ni všeč stavek: »Vrednost vloženega dela mora biti zadosti manjša od tržne vrednosti proizvodov.« S tem sem hotel reči, da morajo biti proizvodni stroški manjši kot izkupiček. Moj kritik me pa pouči: »Delo nima vrednosti; delo je substanca, tvorec vrednosti. To je sta-vek, ki ga sliši vsakdo, ki prisostvuje prvi uri predavanj iz politične ekonomije.« Ne vem, iz katere svete knjige izvira ta modrost. še nikoli nisem silšal, da delo nima vrednosti; zakaj pa delavci potem ob mesecu dobijo kuverte, v katerih je de-nar? Razen, če za ekonomsko lingvistiko denar ni vrednost. Jaz pa trdim celo, da je delo najstabilnejše merilo vseh vredno-sti. Ne moremo in ne moremo iz abstrak-cij. Ali ne bi bilo bolje, da bi si razbijali glavo, kako iz enega milijona delovnih ur (približno 400 delavcev v enem letu) ustva-riti toliko denarja, da bodo ti delavci do- bili plače, in da bi krili ostale stroške tef plačali davke? žal pa od svoje trditve, da »zelo malo ljudi ve, kaj, kako in za koga proizvajati,« ne morem odstopiti. Kje so ti ljudje, zakaj ne ustvaTjajo delovnih mest? Ne pomaga nič, Nemci so sicer naši ve-liki materialni in moralni dolžniki, toda res je, da so lahko vsemu svetu za zgled zaradi sposobnosti ustvarjanja novih de-lovnih mest. S. P. sicer pravi, da smisel-nosti primerjave med nezaposlenostjo v Jugoslaviji in nezaposlenostjo v ZR Nem-čiji ni težko izpodbijati, če poznamo zgo dovino ekonomskega razvoja obeh dežel. Ne morem trditi, da to zgodovino poznam, primerjavo pa lahko dam po dveh tipič-nih postopkih: kako so delali Nemci, ka-ko pa mi. Po vojni je bila Nemčija razrušena kot nobena dežela na svetu. Delavci in podjet-niki sicer niso imeli tovarn, pač pa so imeli strokovne sposobnosti in toliko pa-meti, da so se sporazumeli za sodelova-nje. Amerikanci so jim kreditirali stroje, Nemci so jih postavili na betonske teme-lje in čez nje razpeli šotore ter pričeli de-lati. Vsi so se hranili ob kotlih, razlike v zaslužkih pa so si medsebojno bonifici-rali do boljših časov. Z doseženimi dobič-ki so potem okoli strojev zgradili zgradbe in vse ostalo. Pri nas pa so marsikje delali drugače: Kredit za stroje so porabili najprej za re-prezentativne upravne zgradbe, potem so zahtevali denar za stroje in potem je zo-pet trajalo nekaj časa, da so se naučili proizvajati. Ustvarjanje lukrativnih delovnih mest, to je takih, ki se zdržujejo sama brez re-gresov ali pa še proizvajajo presežek vre-dnosti, je pogoj za uresničevanje pravice do dela, zato se mora tistim, ki to znajo, odpreti prosta pot. »Nadalje B. G. pravi, da bo potem, ko bo-do razvite države avtomatizirale svoj pro izvodni proces, prišlo do množičnega po-vratnega vala naših delavcev iz tujine in da je zanje že sedaj treba planirati delovna mesta. Po tej logiki pri nas torej ne bomo avtomatizirali proizvodnih procesov. Ta strah je odveč, saj praktični razvoj v raz-vitih državah kaže, da se sporedno z avto-matizacijo razvija cela vrsta dejavnosti, ki so za uvajanje in funkcioniranje višjega ni-voja proizvajanja nujne. Drži pa, da mora imeti delovna sila v teh dejavnostih znat-no višje znanje.« Ali torej misli .S P., da bo Ibro Hodžič, ki sedaj vihti kramp in lopato nekje na švedskern, po avtomatizaciji sedel za pult in pritiskal na gumbe? Ali da bo zavzel' mesto nadzorovalca avtomatike? Kje bo vzel tisto »znatno višje znanje«, o katerem govori kritik S. P. sam? Kolikor vem, šve- . di že sedaj svoje ljudi šolajo in urijo za avtomatizacijo, in ko bo ta pri njih stekla, naših neukih ljudi ne bodo potrebovali več, vsaj večine ne. »Po tej logiki« se bodo vrnili domov! Ali pa naj večno ostanejo zdoma? In če bomo mi »po tej logiki« med tem tudi sami * dajali prednost avto-matizaciji pred polno zaposlitvijo, bomo imeli brezposelnih še več! Kakšna raciona-lizacija je to: trop delavcev vreči na cesto, . ne da bi se kdorkoli pobrigal za njihovo novo zaposlitev? To delajo v kapitalistič-nem sistemu, socialističen sistem ga tu ne sme posnemati. Praktično polna zaposlitev gre pred avtomatizacijo. Ko sem iskal vzrok, zakaj naša podje-tja ne uspevajo tako, kot bi morala, sem zapisal stavek: »Surovine ne morejo biti krive, saj jih lahko kupimo, kot jih. kupu-jejo švicarji, ki sploh nimajo svojih suro-vin, pa vendar izdelujejo najkvalitetnejše ' izdelke.« Moj kritik S. P. pravi na to: »če bi Jugoslavija (ali katerakoli druga dežela v razvoju) lahko (tako kot švicarji) kupo-vala surovine in opremo na svetovnem trgu, najbrž ne bi imeli konferenc v Alži-ru in New Delhiju ter drugih podobnih akci j.« Kolikor vem, problem ni v tem, da ne bi mogel kdorkoli surovin kupiti, saj jih vsak proizvajalec rad proda. Problem je v tem, s čim jih bomo plačali, katero bla-go, ki ga znamo mi v zadovoljivi kakovo-sti izdelovati, bodo razvite dežele od nas kupile. Gre za mednarodno izmenjavo dela, gre za kvaliteto izdelkov. Preveč pol-defektnega blaga izdelujemo, zato ne pri-demo nikamor. Razen tega pa je ogromna krivda na birokraciji, tem sovražniku so-cializma št. 1. Da bi si podjetje izboljšalo kvaliteto izdelkov, potrebuje npr. precizen švicarski stroj. Plačalo bi ga s proti-izvo-zom izdelkov, ki bi jih dalo tudi pod last-no ceno, samo da se dokoplje do deviz. Ne, to ni mogoče, ker si banka zadrži 94 odst. deviz ali pa še več. Podjetje bi mo-ralo izvoziti šestnajstkratno vrednost stro-ja s šestnajstkratno izgubo, tega pa seveda ne zmore. če bi banka zahtevala manj, bi dobila več. Vse, kar sem do tod bil prisiljen napi-sati, je odgovor na kritiko S. P. na »ne-kaj obrobnih avtorjevih misli.« Pri tem sem se odrekel trošenju brai-čevega časa in »Tribuninega« denarja za repliko na razne prestižne momente (»ne-smiselna tavtologija«, »pade v protislovja (Nadaljevanje na 22. strani) Resolucija delovnih skupnosti Pionirskega doma in Akademskega kolegija Delovni skupnosti Pionirski dom in Akadeinski kolegij, zbrani na svojem pro-testnem zborovanju 4. marca 1.1., zahte-vata: 1. Neposreden dohod in dovoz s Tito-ve ceste do stavbe Pionirskega doma in Akademskega kolegija, kakor je bilo to domenjeno med odgovornimi predstavniki inestnega sveta, Ijubljanskega urbanistič-nega zavoda, Gospodarskega razstavišča, Pionirskega doma in Akademskega kolegi-ja. Ta dogovor je dokumentiran z listi-nami: Prvič: z dopisom ljubljanskega urba-nističnega zavoda skupščiini občine Beži-grad dne 4.11.1966 o lokaciji hale »C«, s pristankom Gospodarskega razstavišča oz. sporazum med GR in našima ustanovama (cit.) »o tem, da GR po izgradnji hale »C« dovoli dostop do Pionirskega doma in Akademskega kolegija s Titove ceste, vse do časa, dokler ne bo omogočen dostop in dovoz do tega objekta s Titove preko Vilharjeve ceste.« Drugič: S pojasnilom prejšnjega direk-torja ljubljanskega urbanističnega zavo-da ing. arh. Marka šlajmerja, sedaj usluž-benega pri biroju za regionalno prostor-sko planiranje SRS, ki kot odgovorni ude-leženec sestanka zainteresiranih ustanov v svoji izjavi od 23. 2.1968 izrecno navaja, da sklep »o prehodu skozi ustrezno polje (zgrad-bo) ali skozi suteren novega objekta (Go-spodarskega razstavišča) ustreza razpravi in zaključkom tega sestanka.« 2. Udeleženci zborovanja odločno za-htevamo, da odgovomi forumi skupščine obdine Bežrigrad ali zavoda za dmšpekcijske službe dosežejo in zagotovijo spoštovanje teh dodočil v lokacijski odločbi, ki so bila v opisanem primeru brezobzirno kršena, ter ugotavljamo, da je bilo z izgradnjo no-vega objekta hale »C« ovirano normalno delovanje obeh ustanov v Pionirskem ditve); Svojo ugotovitev opiramo predvsem na naslednje dejstvo: da imata Pionirski dom in Akademski kolegij brez ustanov in pod-jetij v okolici letno 1,300.000 dohodov in odhodov. V številu teh dohodov in odho-dov so šteti: — obisikovalci 153 pnireditev, ki so letno v Pestivalni dorani (posvetovanja, konfe-frence, simpoziji, občni zbori, kultumo-Tflzgojme, priložnostne ter družbene prire-dirve); — gledalci 584 kino predstav letno v mladinskem kinematografu; -— 150.000 abonentov Mladinskega gleda-lišča, ki jih sestavljajo šolska mladina iz Ljubljane, okolice in podeželja; — 1200 predšolskih in šoloobveznih otrok, rednih tečajnikov tečajev Pionirske-ga doma, ki plačujejo šolnino in prihajajo k učnim uram v spremstvu staršev; — 306 Studentov, stanovialc©v Akodem-ekega kolegija; — 900 študentov, abonentov menze Aka-demskega kolegija; — stranke dveh podjetij. Imosa in Ro-ga, ki imata svoje sedeže v stavbi Pionir-skega doma. Vsi ti Ijudje, najsi se hranijo, stanujejo ˇ Kalegijju, najsd so uslužbenici ali peda-gogi v domu, najsd obdskujeijo tečaje, abon-majske predstave ali prireditve v stavbi Fianiirskega doma, so ostald brez urejene ceste — brez pešpoti in vozne ceste. Pio-nirski dom edini tovrstni kulturno-vzgoj-ni center za mladino v Sloveniji in v Ljub-Ijani, in hkrati največje kulturno žarišče in zbirno središče mladine na teritoriju občine Bežigrad, je bil tako odrezan od svojega naravnega okolja, odrinjen od ne-posrednega dohoda z glavne ceste in potis-njen s tem dejanjem v zamestje. Gospo-darsko razstavišče, ki se iz leta v leto sa-movoljno in nebrižno do interesov svojih sosedov prisvaja Trg VII. kongresa ZKJ in občinsko cesto od Titove ceste do glav-nega vhoda v Pionirsfci dom, je po fegradmiji otojetota »C«, kafcršen stoji da-nfes, dejansko ukinila Trg VH. kongresa in postavila s tem ravoanjem visa podjetja in ustanove, ki imajo sedeže na tem trgu, v podrejen položaj; z novo gradnjo je GR postalo povzroditelj brezizhodnega stanja teh ustanov in ovira za njihov normalni razvoj. Pionirski dom je bil v času, ko se postavdja pred družbo kot prva naloga skrb za kulturo in vzgojo mladine na ta način grobo zavrt in onemogočen pri izpolnjeva-nju svojega kulturno-vzgojnega dela. 3. Udeleženci zborovanja ugotavljamo, da sta Pionirski dom in Akademski kole-gij verjela zagotovilom GR kar zadeva ne-posreden dovoz in dohod s Titove ceste, a stabila navzlic sporazumu prevarana. Udeleženci zborovanja, opozarjajo, da so za nespoštovanje določil v lokacijski odločbi odgovorni: — pristojni občinski organi občine Be-iigrad; — inšpekoijska slujsfoa pri mesUnem svetu; — in Gospodarsko razstavišče. Dolžnost teh organov bi bila obvestdti o vsaki spremembi v gradnji objekta haJe »C« Pionirski dom, Akademski kolegij in druga podjetja ter ustanove v okolici, ki so zainteresirani za omenjeno pot, kar pa se ni zgodilo. jedilnice Akademskega kolegija, so vozili težki kamioni, ki so seveda dvigali prah ald pa brizgali blato — lahko rečemo — v krožnike študentom v jedilnici. Dejstvo je, da se je število abonentov najprej zmanjšalo od tisoč dvesto na devetsto in zdaj že na sedemsto. Poleg tega je prostor pred kolegijem razstavišče za nekaj časa odstopilo privatniku, ki je tam izdeloval zidake. Izdelovanje zidakov povzroča hrup, da pa je ob hrupu težko spati in še teže študirati, ne bomo posebej poudarjali. Vemo tudi, da je včasih prijetno odpreti okno in prezračiti sobo. Težko pa je pre-zračiti sobo, če vam prinese »sveži zrak« toliko prahu, da vaim čez pol ure ni treba več pisati v zvezk, pač pa lahko pišete p6 mizi. Vse zapisano potrjuje slika, ki jo boste videli, če si ogledate Pionirski dom: ra-zumljivo je, da so gojenci take ustanove majhni otroci in jim je — pa čeprav so neznatni in danes še zelo nepomembni v Pot (pešpot in dovozna pot), ki pelje sredna pat, s katero sta obe ustanovi Pionirski dom in Akademski kolegij — opazairjajoč ob tej priliožniosti skuipščino občine Bežigrad, da je v prvi vrsti-pred-stavnik ljudstva, ki mora v tem sporu ra-vnati zgolj po načelu pravičnosti — zaradi opisanih dejstev najenergičneje zahtevata od imenovainih orgamov, da se takoa na-redi: 1. prehod za pešce skozi ustrezno polje hale »C« in 2. da se uredi — asfaltira — dovozna pot za avtomobilski promet. 0 lepih f razah, ki niso lepa praksa O sami lokaciji hale »C« Gospodarske-ga razstavišča je bilo že mnogo zapisane-ga, o problemu razmeroma barbarskih po-segov ljubljanskih urbanizatorjev, ki so tokrat dokončno razbili Trg VII. kongresa in presekali cesto, ki pelje od Titove ce-ste do portala »Soče«, pa še več; zgrad-ba je odrinjena v polje in dejansko izlo-čena iz mesta. Zdi se skoraj odveč pisati o samem problernu estetskega videza me-sta; v to področje nas namreč spremlja dobro znana usodnost, ostaja nam le strah, da bo nekoč nek funkcionalist postavil stolpnico sredi Križank ali pa zazidal Uni-verzitetno knjižnico. Pri našem zapisu pa gre za nekaj več: v tej odrinjeni in zapostavljeni stavbi sta našli življenjski prostor dve ustanovi, ki s svojo funkcijo bistveno posegata v drviž-beno dogajanje; takoj je sicer reba pri-pomniti, da velja — prav verjetno — isto tudi za GR, ki je kot današnji »lastnik« Trga VII. kongresa Zveze komunistov po starem zakonu, da mačka požre miš hi-treje, kakor laihko miš protestiira, s svojo razširitvijo ogrozil eksistenco obeh usta-nov. Toda pri GR gre za komercialen po-dvig, pni dejavnosti obeih ustaniov pa gre zgolj za vzgojno funkcijo, za nekaj kar imenujemo izobraževanje, za tisto, kar radi na velikih zborovanjih proklamiramo za »izgrajevanje človeka«, a se nam pri sa-mem dejanju uresničevanja imenitne fra-ze vedno zatakne in pravimo: zdaj potre-bujemo denar, človeka odložimo za jutri. Da se bomo laže razumeli, bomo pono-vili nekaj znanih dejstev: dohod, ki ga je GR zaprlo z izgraditvijo hale »C«, je letno uporabljalo okoli milijon tristo tisoč lju-di: to so bili obiskovadci Festivalne dvo-rane, študentje v Akademskem kolegiju, obiskovalci filmskih predstav in mladin-skega gledališča in kup majhnih otrok, ki obiskujejo tečaje različnih jezikov in teča-je različnih oddelkov Pionirskega doma (likovni, glasbeni, filmski, gledališki in še mnogi drugi). Vse poti in ceste v okolici zgradbe so bile in so v skrajno slabem stanju. Po cesti, ki pelje prav mimo oken iz mesta v PD in AK. To je edina nepo-povezani z glavno cesto. sklopu celotnih družbenih premikov — treba preskrbeti razsvetljeno in dobro utrjeno pot. če je bila neka trinajstletna deklica napadena in če si je kdo zlomil roko, niti ni bistveno. Bistveno postaja dejstvo, da se mnogim — in ob tem se sprašujemo, kakšna je vloga občine Beži-grad (saj je bila cesta, ki jo je GR odvzelo Pionirskemu domu in Akademskemu kole-giju, občinska cesta in je občinska tudi še danes, ko je že ni več — odlok o ukinitvi namreč ni bil izdan), ali se ji sploh ni zdelo vredno stopiti z visokega položaja občinskih uradnikov (ali pa uradnikov me-sta) in si nekoliko ogledati problem, mo-goče poslati na teren mini-komisijo in ugo-toviti, da je dostop v zgradbo danes popol-noma onemogočen, saj stoji hala »C« prak-tično na njenih stopnicah. In prav zaradl te malomarnosti občine se ob pregledova-nju podatkov za trenutek ustavimo ob dejstvu, da sta direktor GR in predsednik občinske skupščine Bežigrad ena in ista oseba. Po vsem svetu danes ugotavljajo, da z večjim razvojem tehnike in skrčevanjem delovnega časa prihaja prosti čas in pro-blem, kam z njim, v ospredje v popolno-ma drugačni obliki, kot se je recimo — pred dvajsetimi leti. Človek potrebuje za-bave (tu mislim zabave kot pasivne zaba-ve) predvsein takrat, ko mu pomeni izra-ba prostega časa počitek od dela. Pri da-našnji mladini in pri današnjem človeku sploh pa ugotavljamo, da ima vedno več prostega časa. če se torej njegov delovni čas skrči, se veča razlika med časom, ki je potrebna za pasivno zabavo, ki naj bi nas razvedrila in odpočila od napora, in ostaja nam čas, ki je popolnoma prazen. Cas, ki bi ga morali za nekaj uporabiti, pa ne vemo za kaj. Mnogi ugotavljajo, da postaja ljudem dolgčas v trenutku, ko pridejo do tistega dela dneva, ko ne vedo več kam s časom, zabava jim pa ne zadostuje več. V tem trenutku bi moral človek zopet začeti de-lati, toda delati z občutkom, da soustvar-ja. Treba bi mu bilo pomagati razumeti, da ni odveč, da tudi — čeprav je ničev in neznaten — nekaj pomeni v tem svetu. Zdi se nam, da je navedeni element zelo pomemben pri vzgoji mladine. Možnosti, ki jih mladim daje Pionirski dom (ki pa po svoji starostni strukturi ni samo pio-nirski), govorijo v prid našemu razmiš-ljanju. Dejstvo pa je, da je Pionirski dom edina ustanova svoje vrste v Sloveniji, a je danes tako rekoč izločen iz mesta, vozni dostop bo kmalu za nekoga iz centra Ljub-ljane dolg skoraj nekaj kilometrov (mimo tovarne Zmaj), peš pa že danes v slabem vremenu gazite blato, padate v luže in se lahko v temi spotikate preko kamenja. Iz vsega, kar smo slišali in izvedeli od priza-detih, ni nihče od tistih, ki bi lahko ukre-pali, ukrenil še ničesar. Da se na ustne obljube ne v Pionirskem domu ne v ko-legiju nihče več ne zanese, nam je po hi-sitooatu cele zgodbe popolnoima jasno. Kdor mora priti na cilj, pride, pa če jo bo moral ubrati preko Ježice. Pionirski dom deluje uspešno v dveh pomenih besede: uspešno opravlja vzgoj-no funkcijo, a obenem se skoraj šestdeset odstotno financira sam,. kar je za tako ustanovo razmeroma velik komercialni uspeh — poudarjamo — komercialni uspeh, saj mislimo^ da je postal v polo žaju, v katerem se je znašla naša družba, argument denarnega uspeha zelo pomem-ben. In iz vsega sledi vprašanje: če je na primer (vzemi zelo hipotetično) stala hala »C« pol milijarde ali milijardo dinarjev, ali potem res k tako visokemu proračunu ni bilo mogoče odriniti še milijon ali dva — če ne zaradi drugega, zaradi dobrega so-sedstva — za cesto, ki bi omogočila nemo-teno delovanje ustanov, ki so prizadete že s samo lokacijo hale? Ali ne gre torej le za majhen — res da človeški napor, ki ga v ustavi z lepo formulacijo imenujemo »dolžnost spoštovanja dela vskega člove-ka«, in ki je ostal prazna fraza, ne da bi se to komu zdelo bistveno in zelo po-membno? Upajmo, da ne bomo priča izgovorom, da občina oziroma mesto za problem ni-sta vedela. Ob prihodu Rečanov v Ljublja-no so začasno utrdili dohod do Festivalne dvorane. V navedenih forumih so se zga-nili tudi, ko so prizadete ustanove najavile protestno zborovanje in so seveda v skla-du z našo zelo samoupravno prakso ugo-tovili, da je tako zborovanje nezaželeno. Nekaj ustnih obljub in razgovorov še priča o tem — z odlomki zapisnika zboro-vanja je slika popolnejša — da so celo v GR spoznali, da je cesta zelo slaba ter so jo po pritožbi poškodovanega uslužbenca Pionirskega doma nekaj časa posipali. Vse to pa problemu ne odvzema teže — kot tudi ne odgovornosti nekaterih: GR, obči-ne Bežigrad in uprave mesta Ljubljane. Ob koncu zapisa bi rad še izjavil dolo-čen dvom ob prepričanju tistih, ki verja-mejo, da bo z ureditvijo prostora okoli zgradbe Pionirskega doma in Akademske-ga kolegija problem rešen. Gospodarsko razstavišče bo čez čas zopet želelo povečati obseg, kar je tudi razumljivo. Vendar pa se sprašujemo, komu bo takrat seglo v ze-lje, mu napravilo senco, ga pregnalo ali mu pa odvzelo življenjski prostor!? Na to vprašanje bi lahko odgovoril tisti urbani-stični načrtovalec, ki je prepričan, da se razstaviščni prostori grade skoraj v samem mestnem središču in ki je zagovornik ce-lotne lokacije današnjega razstaviščnega prostora A, kot rečeno, to ni več naša stvar in se zato ne mislimo vtikati v urbanistično politiko mesta, čeprav jo vedno manj ra-zumemo. Ničesar ne moremo spremrinjati, če je postal v svetu, ki ga živimo, k:riterij samo denar, človeka pa smo spravili za poznejše čase. Vseeno pa bi radi vedeli, kako je s spoštovanjem dela vsakega člo-veka ter s humanimi in socialističnimi od-nosi, o katerih vsak dan toliko slišimo P. Vodopivec Odlomki iz zapisnika s protestnega zborovanja (Prisotni so bili olani kolektivov Pionir-skega doma, Akademskega kolegija, pod-jetja »Rog«, podjetja »Imos«, avtoservisa OM, vodje intenzivnih tečajev za tuje jezi-ke ter starši otrok, ki prihajajo v Pionir-ski dom — skupno 228 udeležencev). PREDSTAVNIK KOLEGIJA JE POVEDAL: »Akademski kolegij se je preselil 1950. leta iz bivše Kolodvorske ulice v takrat še nedograjeno stavbo. V začetku so bili od-nosi s sosedom v najlepšem redu. Takrat je imel kolegij dostop do zgradbe s Tito-ve ceste po bivši Pokopališki, ki je peljala mimo cerkve nekako sporedno z Vilharje-vo. šele v času VII. kongresa ZKJ je bila zgrajena cesta preko pozneješega Trga VII. kongresa ZKJ. S tem pa se je začela zapora z žicami, ograjami in podobno, kar je tako razbu-r-ilo študente, da so ograje sami podrli. Ko smo leta 1966 izvedeli, da namerava GR razširiti svoj prostor, zgraditi še eno halo in nam tako zapreti dostop s Titove ceste, smo se uprli in nismo soglašali. Ugovor smo poslali na občino s pripom-bo, da bi ta graditev bistveno zavrla našo dejavnost. V tem ugovoru smo točno pre-cizirali svoje pripombe in predloge. Zaradi tega je prišlo na GR do sestanka predstav-nikov GR, Akademskega kolegija in Pio-nirskega doma, sestanku pa sta prisostvo-vala še predsednik mestnega sveta ing. Te-pina in ing, šlajmer. (Nadaljevanje s 4. strani) Na tem sestanku so posamezni uporab-niki dostopa povedali svoja stališča. GR je pojasnilo, da te hale ne more postaviti drugje, in tako ni hotelo upoštevati stali-šča AK in PD, da nam je treba pustiti pot do stavbe Ing. Tepina in ing. arhitekt sta razumela in podprla naše stališče. Vpli-vala sta na direktorja GR, da ne sme vztra-jati pri zahtevi in mora popustiti. Obravna-vali smo različne predloge, npr. naj bi GR to halo postavilo drugje in ne ravno na tem mestu. S tem seveda nismo prodrli. Zato smo predlagali, da bi skozi to halo pustili prazen prehod, ki bi ga v času raz-stav zaprli V tem smislu je bil takrat sesianek tudi končan. Direktor GR je mo-ral na predlog pristati in tako je bilo tudi na to. ko je bilo že izdano dovoljenje za graditev hale C v odločbi odločeno da mora GR Pionirskemu domu in ostalim zagotoviti neposreden dostop iz Titove ce-ste do njihove stavbe. Verjetno smo ga polomili, ker nismo priložili tudi skice in smo svoj predlog premalo natančno precizirali. Gospodar-sko razstavišče je naš predlog obšlo in spremenilo celotni načrt zazidave. Name-sto neposrednega dohoda smo dobili po-sreden dostop — po ovinkih, po blatu, to-rej pod nemogočimi pogoji. V zadnjem času skušajo posamezniki vse probleme drugače prikazab. Danes smo bili povabljeni na mestni svet, potem, ko so zvedeli, da smo orga-nizirali naše protestno zborovanje. Tam so nam svetovali, naj raje uporabimo dru-gačne pote, vse prej kot tako zborovanje. Tudi sami smo mislili tako, vendar smo ugotovili, da smo ob vseh drugih primerih naleteli na veliko nerazumevanje. Imeli smo že občutek, da smo majhni v borbi z velikani. Razen sestanka, na kateretn je — kot je že bilo rečeno — sodeloval ing. Tepina, smo imeli še več sestankov, na ka-terih smo obravnavali skupne probleme, vendar se teh direktor GR ni udeležil, pač pa je pošiljal svojega predstavnika, ki ni imel nobenih pravnih pooblastil in je da-jal le pavšalne izjave o dcbrih sosedskih odnosih. Spoznali smo pač, da se teh stva-ri ne da reševati tako, kot si mi želimo, da bi bili zaščiteni ne samo interesi GB, ampak tudi pionirskega doma in Akadem-skega kolegija. Ves čas pa je ostajal pereč tu-di pro-blem ureditve ceste mimo Akademskega kolegija, ki je za nas posebno pomemb-na. Vsa mogoča sredstva smo uporabili. Poizkušali smo pritegniti občino, ki je skli-cala sestanek zato, da bi opozorila vse upo-rabnike ceste, naj prispevajo sredstva, da bi cesto skupno nredili. študentje so bili ogrožejti z blatom, prahom in ropotom. Na tem sestanku nismo uspeli in nismo prišli do zadovoljive rešitve. Tudi pozneje ob priložnosti seminarja OZN, ko je tovariš Polak vodil sestanek in se zavzel za skupno ureditev ceste in okolja, ni bilo uspeha. GR v vseh prime-rih ni bilo pripravljeno prispevati ničesar. Drugi uporabniki so se sklicevali na to, da plačujejo GR visoko najemnino in je GR dolžno urediti cesto. Nato smo poiz-kušali še z enim sestankom — iniciator je bil Pionirski dom — in zopet ni bilo uspeha. Po današnjem razgovoru na mestnem svetu smo šli še enkrat k direktorju GR. Zopet je zatrjeval, da so sicer pripravlje-ni stvari urediti in da se spominja skle-pov sestanka s tovarišem ing. Tepino. Ob-ljubil je da bo dal na razpolago sredstva za ureditev obvezne poti, ni pa pristal, da bi dobili direkten dostop pod novo halo ali preko nje, kot je že bilo določeno. Ob-ljubil je tudi, da bodo v najkrajšem času odprli dohod med halama A in C, ki smo ga že uporabljali. To pa je seveda — po mojem mnenju — delna rešitev in nika-kor ne rešitev v celoti Mislim, da je jasno, da je tako za Pio-nirski dom kot za Akademski kolegij ta dohod življenjskega pomena. Izgubljamo goste. Nekaj časa smo padec pripisovali slabemu poslovanju menze, vendar smo probleme v menzi uredili in zdaj zopet ugotavljamo, da se število zmanjšuje. Spra-šujemo se, če ni za to kriv zelo neprime-ren dostop PREDSTAVNIK PIONIRSKEGA DOMA: Občina je ob problemu izdaje lokacije sklicala dva sestanka. Na obeh sestankih sta naši ustanovi pristanek odklonili, češ da je bila sedanja cesta do stavbe PD in AK urejena in osvetljena. Nato je prišlo, do tako imenovanega poravnalnega sestan-ka z ing. Tepino, o katerem je že govoril predstavnik AK. Za nas je bila nesprejem-ljiva možnost, ki jo je predlagal direktor GR: dohod mimo Neubergerjeve vile na Vilharjevo cesto. Naša pot je že bila zgra-jena, oba predstavnika sta to potrdila in apelirala na direktorja GR, naj problem razume, saj da je ureditev podhoda logič-na potreba vsaj do takrat, ko bo zgrajena nova cesta in novi avtobusna postaja. Tako bi po zgraditvi obojega lahko GR podhod zaprlo. Sedaj nam ugovarjajo, češ da se nismo nikoli tako dogovarjali in da na to GR tudi ni nikoli pristalo. če bi bilo to seveda res, ne bi na lokacijsko odločbo pri- stala nobena izmed ustanov v našem po slopju. O tem je podal izjavo tudi ing. šlajmer. Ugotovimo lahko, da smo bili naivni, saj smo bili prepričani, da dogovor med možmi velja Projektiranih pa je bilo celo pet kupo] in zato je čisto jasno, da bi — če bi zgradili še peto — prišel v poštev le dohod skozi halo C ali pod njo. žal nam je, da smo ostali pri tako nepreciznem iz-razu, kot je »neposredni dostop«, saj je takih dostopov lahko veliko. Ko se je začela gradnja, smo zasumili, da je ne\r.^ narobe, saj nismo opazili, da bi kdo gr^dil prehod. Obrnili smo se na občino k pravnemu referentu s prošnjo, naj nam pojasni našo zadevo. Pojasnil nam je, »naj se ne pritožujemo sedaj, ko še ni nič zgrajenega, ko pa bo jasno, da je bil dogovor kršen, pa se pritožujte«. Da ne bo dohoda skozi halo C, smo izvedeli od nadzornega gradbenega organa, ki je povedal, da o takšnem podhodu ni niče-sar slišal Pred tem nismo imeli slabih odnosov. To dokazuje dejstvo, da je GR pred za-četkom gradnje prišlo s prošnjo, naj mu dovolimo deponijo materiala, ki bo izko-pan, ter postavitev barak na našem zem-ljišču. Mi smo to dovolili in se o tem do-govorili. Sklep smo potrdili z zapisnikom. Tudi odškodnine nismo zahtevali. Na iniciativo mestnega sveta je bil na GR sestanek med predstavniki samouprav-nih organov. direktorja GR in nas. Direk-tor GR vztraja pri svoji trditvi, da pot sko-zi halo ni bila nikdar odobrena, da pa je pripravljeno GR urediti vse. da se sosed-ski odnosi uredijo. 1. Urediti stalen prehod med halama A in C. 2. Ko bo dvignjena celotna ploščad GR,-bo GR asfaltiralo ploščad mimo zadnje kupole. 3. Pripravljeno je finančno sodelovati pri asfaltiranju ceste mimo kolegija. 4. GR pa je pripravljeno urediti ves pro-stor za halo C in da dobita naši ustanovi možnost zr oarkiranje avtomobilov vse do stranskih ?oslopij GR. Ostane vprašanje našega dvorišča, kjer so vozili naitežji kamioni. Zaradi slabe ure-ditve te ceste so nastali nemogoči pogoji za obiskovalce našega Mladinskega gleda- nikjer, tu je veliko število pedagoških od-delkov, za katere se ne bo moglo dobiti drugih prostorov .. . Profesor v Pionirskem domu: če da- nes v časopisju toliko paudarjamo pomen vzgojnih ustanov in skrbi za mladino, za-kaj potem enp izmed ustanov, ki je goto-vo najbolj obsežna in pestra v svoji dejav-nosti, ograditi in tako rekoč izločiti iz mesta? ... Danes trga VII. kongresa ni več ... Obe-lisk, ki je bil spomenik temu dogodku (arhitekt — projektant je zanj celo dobil nagrado), pa je reklamni steber za inozem-ske firme ... • •• GLAS VPIJOČEGA V UUBLJANI Cetrtega marca se je v Festivalni dvo-rani zbralo lepo število študentov iz Aka-demskega kolegija na protestnem zborova-nju zaradi odvzema dostopa in dovoza do stavbe Akademskega kolegija in Pionirske-ga doma. Prisotni so bili tudi člani obeh delovnih kolektivov, podjetja »Rog« in »Imosa« ter ostali uporabniki ceste na tem področju. Vprašali se boste, čemu nam to suho-parno poročanje? Kaj nas to briga! Ena cesta gor ali dol, saj vse ceste peljejo v Ljubljano! Kakorkoli pa je to vprašanje velikega pomena za obstoj in nemoteno Foto Tomo Ivanovič lišča, kina, naših tečajev kot tudi za lepo število predšolskih otrok, ki jih morajo starši pripeljati do pionirskega doma ... študent iz kolegija vpraša: Ali lahko sploh še verjamemo, da se bodo odnosi" uredili? želi, naj odgovori predstavnik občine Bežigrad. Splošna ugotovitev: ni ga na se-stanku. Študent iz kolegija: Zanima me, kdo je napravil skico začasne ureditve prehodov med halo C in halo A, ko vidimo, da je bil ta prehod zaradi različnih ovir nemo-goč... Uslužbenec Pionirskega doma: ... boli me dejstvo, ki je v naši družbi vse bolj pogosto, da namreč denar in komerciala onemogočata delovanje kulturnih usta-nov .. Dostopi bodo sčasoma postali tako nemogoči, da se bodo otroci naveličali ho-diti. Teh, ki prihajajo, pa ni malo. Tukaj je mladinsko gledališče, druge dvorane ni delovanje obeh ustanov, ki sta zaradi sa-movolje Gospodarskega razstavišča potis-njeni v zamestje. Problemi, ki se nam danes zastavljajo z vso ostrino, so se začeli in se množili vzporedno z rastjo Gospodarskega razsta-višča. Akademski kolegij se je že leta 1950 preselil iz bivše Kolodvorske ulice v zgrad-bo, v kateri je še danes. V začetku so bili odnosi sosedov, tj. GR, Kolegija in Pionir-skega doma, taki, kot si jih je le mogoče želeti, kasneje pa se je to sožitje vse bolj majalo. Takrat je imel Akademski kolegij dostop do zgradbe s Titove ceste po bivši Pokopališki ulici oz. cesti, ki je tekla mi-mo takratne cerkve, nekako vzporedno z Vilharjevo cesto. V času VII. kongresa ZKJ je bila zgrajena cesta preko pozneje imenovanega Trga VII. kongresa ZKJ. Kmalu zatem pa je GR začelo samovolj-no in brezobzirno omejevati dostop do Pionirskega doma in Akademskega kolegi- ja z raznimi zaporami iz žice in egrajami. študentje, znani povsod po svetu kot zelo občutljivi na ovire in utesnjevanje, tega niso mogli trpeti. V spontani in upravi-čeni akciji so vse te prepreke porušili in odstranili, a ne za dolgo. GR s svojo prak-so ni prenehalo in je še nadalje vsiljevalo svojo voljo, češ: »GR je pomembna usta-nova, širiti se mora, pa čeprav sosedje "pri tem godmjajo.« Leta 1966 se je izvedelo, da namerava GR razširiti svojo dejavnost, zgraditi novo halo in s tem zapreti dostop s Titove ce-ste do Pionirskega doma in Akademske-ga kolegija. Obe prizadeti ustanovi sta se temu načrtu spontano uprli. Svoj ugovor sta poslali na občino, tako da je kmalu za tem prišlo do sestanka med GR, obema ustanovama ter predsednikom mestnega sveta ing. Tepino in ing. šlajmerjem. Re-zultat tega posveta je bil sporazum, po ka-terem mora GR zagotoviti Pionirskemu domu in Akademskemu kolgiju neposre-den dostop s Titove ceste. Tudi v dovolje-nju za gradnjo nove hale »C« je bil ta za-htevek, le da si je GR to formulacijo o neposrednem dostopu in dovozu po svoje razlagalo. GR je vsa ta določila obšlo in celo spremenilo celotni načrt zidave, tako da je Pionirski dom namesto neposredne-ga dohoda dobil posredni dostop — po ovinkih, blatu. Prizadeti ustanovi sta si na vse kriplje prizadevali, da bi si zagotovili primeren dostop do svojih prostorov in dali dejav-nosti, ki jih razvijata, svoje mesto, mesto, ki jima pripada v Ljubljani. Pri tem očit-no nista naleteli na prava vrata. GR, pa tudi nerazumevanje prisotjnih občinskih forumov je krivo, da Pionirskega doma — kot enega redkih Plečnikovih monumen-tov — obiskovalec Ljubljane ne opazit niti s Titove ceste, ki je od zgradbe oddaljena le kakih osemdeset metrov. Nedvomno je tega stanja nekdo kriv. Kdo, tega v današnjem času ni tako lah-ko ugotoviti. Zanimivo je vedeti, da se ves ta problem skuša danes drugače prikazati. Ko se ,je razvedelo, da pripravljajo študent-je protestno zborovanje skupaj s predstav-niki in člani Pionirskega doma, je prišlo do razgovora na mestnem svetu, kjer so skušali pomiriti duhove in preprečiti pro-testno zborovanje. Tudi danes, ko je vse že mimo, je šli-šati pripombe o neumestnosti tega zboro-vanja, češ da bi se dalo vse urediti na kak drug, primernejši način. Prizadeti so bili vedno za dobre sosedske odnose, vendar sodijo, da so pri vseh dosedanjih posku-sih, ko je šlo za to, da se zadovoljivo re-šijo problemi dostopa, naleteli na veliko nerazumevanje. Stalno so imeli občutek odnosa velikih do malih. Razen omenje-nega sestanka, na katerem je bil tudi ing. Tepina, so imeli prizadeti z GR še več raz-govorov, na katerih so obravnavali skup-ne probleme, vendar se direktor teh ni ni-koli udeležil. Pošiljal je le svojega pred-stavnika, ki ni imel nobenih pravnih po-oblastil. Paradoksalno pri vsem tem pa je dejstvo, da je GR vedno bilo »pripravlje-no sodelovati« s Pionirskitn domom in Akademskim kolegijem. Njihove besede o dobrih sosedskih odnosih so bile tu le nek okras, sredstvo, s kateritn je GR slepilo in varalo svoje sosede na (poštenemu in zavednemu občanu) sramoten način. Kako važen je problem dostopa in di-rektnega dovoza do Pionirskega doma ter Akademskega kolegija, nam pove že po-datek, da imata navedeni ustanovi brez ustanov in podjetij v okolici letno 1,300.000 dohodov in odhodov. Sem so šteti obi-skovalci 153 prireditev, ki so letno v Fe-stivalni dvorani (posvetovanja, konferen-ce, simpoziji, občni zbori ter ostale pri-reditve), gledalci 584 kino predstav let-no v kinu Soča, 150.000 abonentov Mladin-skega gledališča, ki jih sestavljajo šolska mladina, pa tudi odrasli iz Ljubljane, oko-lice in podeželja, 1.200 predšolskih in šolo-obveznih otrok, rednih tečajnikov tečajev Pionirskega doma, 300 študentov, stanoval-cev Akademskega kolegija, 900 študentov, abonentov menze Akademskega kolegija ter stranke dveh podjetij Imosa in Roga, ki imata sedeže v stavbi Pionirskega do-ma. Vsi našteti občani so ostali tako brez primerno urejene vozne in pešpoti, prisi-ljeni iskati dohoda db Pionirskega doma po raznoraznih stranskih, blatnih, neurejenib in neosvetljenih poteh. Pri vsem tem se nam vsiljnje vpraša-nje odnosa naše stvarnosti do kulturnih ustanov in njihovega delovanja. Ali je res ves pomen nekega trgovskega objekta ali podjetja v tem, da je produktivno, da pri-naša oziroma polni obtinske in druge bla-gajne? Ali potem tako podjetje res lahko reže kruh drugim, finančno odvisnim kul-turnim ustanovam? Kje je tu logika? Kje so naši principi in napori, da damo kultu-ri in prosveti, kar potrebujeta, saj se izdat-ki tudi tukaj tisočkrat obrestujejo. Vsak lastnik zgradbe, vsaka vila ali dru-ga stavba v mestu ima svoj urejen in di-rekten dostop. Pionirski dom in Akadem-ski kolegij sta ostala brez njega. Veličast-na zgradba, katere gradnja bi šla danes v stotine milijonov, Plečnikov kulturni spomenik, je potisnjena v zamestje. Pionirski dom, edini kulturno-vzgojni center za mladino te vrste v Sloveniji in v Ljubljani in hkrati največje kulturno ža-rišče in zbirno središče mladine v bežigraj-ski občini, je danes odrezan od svojega (Nadaljevanje na 7. strani) Herbert Marcuse Individuum v visoki družbi I. Retorika in realnost. Preden raziščemo domnevne funkcije »individuuma« v Great Society, je potreb-na kratka definicija — ali bolje: nova defi-nicija tega pojma; kajti uradne razlage Great Society nameravam proučevati z gle-dišča njihove možne uresničitve in v po-vezavi z vladajočimi političnimi, ekonom-skimi in intelektualnimi pogoji, ki to ure-sničitev določajo. če se ti momenti ne na-našajo na idejo, ostane vsa publiciteta in propaganda v najboljšem primeru ugoto-vitev namenov. Znanstvenik je dolžan, da te pojme vzame resno in da gre zato iz be-sed — ali bolje, da ostane tostran besed in da analizira njihovi vsebini odmerjene možnosti in tendence. Začenjam s pojmom Great S6ciety, kot ga je formuliral predsednik Johnson. To je družba — »nebrzdane rasti«, ki temelji na »obi-lju in svobodi za vse« in ki stremi k »uki-nitvi bede in rasne neenakopravnosti«; — v kateri je napredek — »služabnik naših potreb«; — v kateri je prosti čas »dobrodošla priložnost za izgradnjo in razmišljanje« in s tem ne služi samo »potrebam telesa in za-htevam gospodarstva, ampak tudi hrepe-nenju po lepoti in hotenju po skupnosti«. K tej podobi spada ugotovitev, da »bo-mo z našimi družinami živeli brez temnih senc vojne in nezaupanja med narodi«. Nato sledi naštevanje področij, v katerih se more pričeti izgradnja Great Society: — nova izgradnja naših mest in tran-sportnega sistema med njimi v skladu s po-trebami stalno rastočega števila prebival-stva; — obnovitev onečiščene in uničene po-krajine, da bi spostavili »kontakt z nara-vo« in da bi ohranili »Ameriko — čudovi-to lepo (patriotična pesem)«; — izboljšanje vzgoje in razširitev mož-nosti izobraževanja; Če se vse to uresniči, vendarle nismo končali borbe, kajti »predvsem Great So-ciety ni noben varen pristan, noben pro-stor za počitek in nobeno dokončano delo. Veliko bolj je stalno obnavljajoče se izzi-vanje, ki nam obljublja nek cilj, pri kate-rem smisel našega življenja ustreza čudo-vitim produktom našega dela«. Tukaj bi rad prvič obrazložil moje mnenje, ki se od tega razlikuje. Nameno-xna začenjam s spekulativnejšimi in naj-bolj >mtopičnimi« aspekti, kajti tu najbolj razločno prihajajo na dan temeljne ideje programa — pa tudi njegove notranje ome-jitve. »Produktom našega dela« naj ustre-za smisel našega življenja. Ali ne bi mo-ralo biti ravno obratno? V svobodni družbi bodo individuumi sami določali smisel življenja, temu primerno bodo določali produkte svojega dela. Način izražanja po sebi ne more izklju-čiti te interpretacije, toda v kontekstu dobi poseben pomen. Zakaj naj bi bila Great and Free Society stalno obnavljajo-če izzivanje, ne pa prostor počitka, varen pristan? Dinamika brezkončno rastoče pro-duktivnosti ni dinamika mirne in huma-ne družbe, v kateri so individuumi prišli k sebi in kjer razvijajo svojo lastno člo-večnost. Taka družba bi lahko zavrgla predstavo »nebrzdane rasti«, svoje tehnič-ne zmogljivosti bi lahko omejila tam, kjer v vedno bolj grozečem obsegu grozijo okre-piti odvisnost Ijudi od njihovih orodij in produktov. Celo danes bi lahko z novo ori-entacijo vodili boj proti revščini bistveno uspešnejše kot pa z dvigom produktivno-sti. To bi pomenilo: eliminacijo produktiv-nosti iz področja »socialno nujnega«, eli-minacijo potrate oboroževanja, reklame in manipulacije z javnim mnenjem. Družba, ki v dinamiki nebrzdane rasti in stalnega izzivanja združuje obilje in svobodo, je ideal sistema, ki temelji na pomanjkljivo-sti perpetuacije. Potrebuje stalno stopnje-vano mero umetno ustvarjenih potreb po vedno več in več nepotrebnih izdelkih. V takem sistemu preživi človek svoje življe-nje tako, da tekmuje v eksistenčni borbi, da bi zadovoljil povpraševanje po stalno naraščajočih produktih. Produkte dela je treba pomnožiti, ker se morajo prodajati s profitom. Profitna stopnja pa je spet pdvisna od rastoče produktivnosti dela. V manj ideološkem jeziku se to ime-nuje »zakon rastoče akumulacije kapita-la«. S tega stališča se Great Society ne prikazuje kot racionalizirani in izboljšani nadaTjnji razvoj (streamlined and inipro-ved). Poglejmo sedaj program njene izgrad-nje, to se pravi pripravo znotraj obstoječe družbe. Prvi v vrsti je boj proti revščini. Ta boj bije »družba v obilju« proti revščini v obilju«. Lahko si predstavljamo, da je to boj te družbe proti sami sebi. Stvarna zma-ga nad uboštvom bi pomenila ali polno za-poslitev kot trajno normalno stanje siste-ma ali pa brezposelnost z zadostno podpo-ro za prijetno življenje — prav tako kot normalno stanje. Obe zmagi sta v okviru tehničnih zmog-ljivosti razvite industrijske družbe. V ka-pitalistični formi pa boj proti revščini ovi-rajo, celo onemogočajo etablirane družbe-ne institucije. Polna zaposlitev pomeni traj-no visok in s stopnjevano produktivnostjo nepretrgan dvigajoč nivo realnih plač, ki ne smejo biti razvrednotene z naraščajo-čimi cenami. To bi se lahko izenačilo s padcem profitne stopnje pod mejo, ki jo tolerira privatni podjetnik. Lahko si misli-mo, da se polna zaposlitev lahko doseže in obdrži z ekspanzijo vojnega in oborože-valnega gospodarstva in ekspanzijo pro-dukcije luksuznih izdelkov, statusnih sim-bolov, s planirano obsolescenco in parazit-skimi storitvami. Tudi, če celo izvzamemo odkrito nevarnost internacionalne katastro-fe — producira in reproducira ta sistem ljudi, od katerih celo pri najostrejšem na-prezanju fantazije ne moremo pričakovati, da bi bili sposobni zgraditi svobodno in humano družbo. Kajti izgradnja Great So-ciety je odvisna tudi od »človeškega fak-torja«, od eksistence individuumov, ki so v svojih stremljenjih, ciljih in potrebah kvalitativno drugačni od tistih, ki se danes vzgajajo, izobražujejo in plačujejo. Agresi-je, ki družbo, ki je v stalni obrambi, mobi-lizirajo in zasužnjujejo, so v najšiji formi nasprotne svobodi in racionalnosti. Seveda ostaja nedestruktivna polna za-poslitev realna možnost. Zahteva nič več in nič manj kot novo gradnjo mest, ob-novo dežele, novo organizacijo izobraževa-nja. Ta program zahteva vsekakor odpra-vo partikularnih interesov, ki so napoti njegovi uresničitvi: interesi kapitala in dela, mesta in vasi, republikancev in de-mokratov. Toda prav na te interese se opi-ra sedanja vladajoča admtnistracija. Ne samo obsežnost, ampak tudi ekonomska baza programa, je s temi interesi nezdruž-ljiva. Transformacija mest v človeka vred-na stanovanjska naselja zahteva bistveno več kot pa »slum clearing«. V resnici obsega razkroj mest in nji-hovo ponovno izgradnjo po strogo dolo čenih arhitektonskih načrtih. če bi se tega lotili za ljudstvo kot celoto in ne, samo za tiste, ki bi mogli plačati, bi bilo eno-stavno brez profita in javno finansiranje bi pomenilo odstop ene najpomembnejših interesnih skupin v deželi. Izgradnja širo-ko razpredene transportne mreže bi nado-mestila privatna vozila kot glavno prevoz-no sredstvo — to bi bil konec avtomobil-ske industrije v njenih sedanjih organiza-cijskih formah. »Olepšanje« pokrajine bi zahtevalo odpravo vseh reklamnih nalepk, neonskih napisov, brezštevilnih bencinskih črpalk, virov hrupa, ki onemogočajo že-ljeni »kontakt z naravo«. Na splošno bi to pomenilo (in najbrž je to najvažnejše) od-stranitev planirane obrabe (Der Verschlei), ki je postala ena bistvenih opor sistema, kolikor garantira potrebni promet in višje povprečje profitov. V vseh teh točkah se zdi realizacija programa nezdružljiva z duhom kapitali-stičnega gospodarstva. To protislovje pri-haja na dan posebno jasno tam, kjer pro-gram naglaša pomen lepote. Tu privzamejo besede ponarejen zven, jezik postane ko-mercialna poezija in skoraj se olajšamo, ko se Mr. Johnson odreče ideološke dik-cije in proklamira »lepoto« kot ekonomski faktor: »Ohranitev mestne lepote je bistve-no pozitivna ekonomska postavka, mož-nost, da se ustvarijo delovna mesta in do-sežejo profiti. Mesto, ki je lepo prinaša na dolar visoko vračilo (»brings a hing return on the dollar«)« (Los Angeles Times z dne 8. 9. 1965). Kdo so ti individuumi, ki so poklicani, da sestavljajo Great Society? živijo v druž-bi, v kateri so — za dobro ali slabo, — podvrženi aparatu, ki (kolikor obsega pro-dukcijo, distribucijo, potrošnjo material-no in intelektualno delo, prosti čas, poli-tiko in zabavo), določa njihovo življenje, potrebe, način ravnanj in cilje. To življe-nje — privatno, javno, racionalno — je vključeno v specifični zgodovinski univer-zum. Individuumi, katerih večji del pre-bivalstva tvori »affluent society« (družba obilja), živijo v svetu stalne ogroženosti obrambe in agresije. Ta se manifestira v vojni proti Vietnamu, v boju proti črn-cem, v ogrcmnem omrežju industrije in pomožnih podjetij, ki delajo za militari-stični »Establishment«; manifestira se tu-di v sili, ki je znanost in tehnologija pro-duktivno, brez omejitve razvijata, ravno tako kot v zabavi groze in smeha (enter-tainment of terror and fun), da se širša javnost manipulativno iznakazi. Proti prastaremu argumentu, da feno-men nasilja in agresije nastopa v vseh družbenih formacijah, moram vztrajati pri kriterijih, ki se kvalitativno razlikujejo. Topovi od raket in parna energija od nu-klearne se ne razlikuje samo po obsežno-sti razdiralnega potenciala in njegovi mož-ni realizaciji Kvalitativno nov faktor je uspešnejše prenašanje moči in odgovor-nost individuuma nad tehničnim ali biro-kratskim aparatom, odgovornost živega nad mehaniziranim delom, osebnega vo-denja nad tehničnim krmiljenjem, od ene-ga ali več strojev na popolnoma avtomati-zirane sisteme. Ne bi si rad dovolil nobe-ne vrednostne sodbe: da je ta razvoj na-predek ali korak nazaj, pot k humaniza-ciji ali k onečlovečenju. Resnigno pa gre s tem premikom moči tudi premik odgo-vornosti (guilt feeling responsibility): in-dividuum je kot oseba »osvobojen« svoje avtonomije: v delovnem procesu kot v prostem času v svojih željah in zadovolji-tvah, v svojem mišljenju in emocijah. Vendarle mora posameznik prej ko slej investirati psihične in intelektualne ener-gije v boju za tubit (Dasein), v boju za status in v boju za dobiček. Aparat, ki mu to nujnost prinaša, mora prenašati, mu služiti, se ga veseliti. Novo suženjstvo v svetu dela ni kompenzirano z nekim no-vim obvladovanjem delovnega sveta (auto-nomy over the work). Intenzivnost odtuji-tve se stopnjuje z njej transparentno ira-cionalnostjo. Ta se krepi z ohranjanjem represivne produktivnosti. Tam, kjer je etablirana družba sposobna izdelati dobri-ne, ki zagotavljajo znosno življenje, dose-že odtujitev točko, na kateri se potlači sama zavest o odtujitvi: individuumi se identificirajo s svojimi »podobami«, z nji-hovo bitjo za druge (being for others), z indoktriniranimi podobami, ki jih imajo v očeh drugih, celo tistih, ki naj bi jih imeli. v teh pogojih potrebuje družba so-vražnika, proti kateremu bi mogle biti na-perjene agresivne energije, ki ne morejo biti realizirane v vsakodnevnem boju za tubit. Indidivuumi, ki so poklicani, da zgradijo Great Society, živijo v družbi, ki vodi vojno ali pa jo na vodenje vojne pri-pravlja. Vsaka diskusija, ki program Great Society ne postavi v internacionalne okvi-re, ostane ideološka in propagandistična. Sovražnik ni en faktor med drugimi, no-ben slučaj, ki ga pri presoji možnosti Forum FORUM v Študentskem naselju ponavlja razpis za naslednja honorarna delovna mesta: 1. 1 detovno mesto vodje knjižnice 2. 3 delovna mesta knjižni-čarjev 3. 1 delavno mesto vodje športnega odbora 4. 1 delovno mesto tajnika 5. 1 delovno mesto vodje priredibvene poslovalnice 6. 1 delovno mesto pomož-nega blagajnika Pogoji za sprejem na hono-rarno delovno mesto pod toč-ko 1, 2, 3, 4, 5 in 6 so nasled-nji: 1. reden študent 2. stanoivalec študentskih domov 3. slab socialni položaj Pod točko 2, 3, 4 in 5 je do- datni pogoj organizacijska sposobnost. Kandidati morajo priložiti frekventacdjsko potrdilo, do-kumente o materialnem sta-nju družine, potrdilo o stano-vanju v študentskem domu. Razpis velja c>d dneva ob-jave do 26. III. 1968. Ostale informaoije dobite v prostorih RORUM-a, štu-dentsko naselje, blok 8, v uradnih urah. Great Society lahko izpustimo; sovražnik je determinirajoči faktor v privatnem kot tudi v javnem življenju, v poslu in vzgoji, v znanosti in prostem času. Je sovražnik še vedno komunizem »per se«? Mislim, da ne. Prvič je danes veliko oblik komuni-zma, ki se delno med seboj borijo. Ta dežela se rie bori proti vsem — in to ne samo iz taktičnih vzrokov. Po drugi strani je treba doumeti, da je trgovinska izme-njava kapitalističnih dežel s komunistični-mi v stalnem vzponu in to prav s tistimi, za katere se zdi, da se je komunizem v njih stabiliziral. Razen tega obstajajo pri-meri »kooperacije« s sovražnikom, proti kateremu sistem mobilizira, ki (pa) so pre-zentirani kot da so izven razumljivih mož-nosti. Končno je težko gledati na komuni-zem kot nevarnost za to deželo — poseb-no težko na univerzah in črnskih četrtih. Glede na ta dejstva menim, da se vojna v stvarnosti vodi proti polkolonialnim na-rodom, backward peoples, proti have-notse, proti revežem — če so komunisti ali ne. Toda to ne pomeni enako kot tradicional-ni kolonializem in imperializem ... Objek-tivna racionalna osnova za ta boj po vsem svetu ni tako zelo potrebna po neposred-nem eksportu kapitala, po izvorih suro-vin in po kapitalističnem izkoriščanju (surplus exploitation). Je veliko bolj nevar-nost subverzije spostavljenega reda gospo-darja in hlapca, zgoraj in spodaj, hierarhi-je, ki je bila ustvarjena premožnim na-rodom, kapitalističnim kot (op. podčrtal avtor), komunističnim, in ki (si) jo ti pri-držujejo. To ogrožanje od zunaj je prepro-sto in subverzivno — bolj suženjski revolt kot revolucija — in prav iz tega vzroka da-leč nevarnejša za družbe, ki so končale z revolucijami. Kajti sužnji so povsod in so brezštevilni — v resnici nimajo ničesar iz-gubiti, razen svojih verig. Etablirani gospodarstveni sistemi so bili že enkrat konfrontirani z nasilno sub-verzijo: od znotra.j, od enega njihovih raz-redov. Sedaj pa grožnja prihaja od zunaj — in prav zato je sistem kot celota postav-ljen pod vprašaj. Pretnja se prikazuje kot totalna, in tisti, ki jo reprezentirajo, nimajo samo enkrat potencialno pravico do etablirane družbe. Mogoče nimajo kot pozitivnega nobenega koncepta, ki bi bil uresničljiv, vsekakor pa enostavno nočejo biti več sužnji in preganja jih vitalna nuj-nost, da spremenijo neznosne razmere. Ta revolta vsebuje v resnici socialni pro-gram: spoznanje, da njihova družba ne more biti zgrajena po modelu premožnih narodov, ki ovekovečuje hlapčevstvo in go-spodstvo. Njihov osvobodilni boj je objek-tivno antikapitalističen, tudi če Odklanja-Jp socializfm in če želijo ugodfiosti kapi-talizma. Njihov boj pa je objektivno rav-no tako antikomunističen, celo, če so ko-munisti, kajti cilj je onstran obstoječih komunističnih sistemov. V tej deželi (v Ameriki — op. prev.) je očitna osnova za permanentno mobiliza-cijo in obrambo, ki se kondenzira v neka-ki teoriji domin in predstavi komunistič-ne svetovne revolucije. Kajti vsaka spek-takulama zmaga uporniškega, kjerkoli na zemeljski krogli, bi aktivirala zavest in upor na drugih krajih — celo tu, v Ame-riki. Razen tega bi taka zmaga pornenila nadaljnjo nevarno zožitev svetovnega trga za kapitalistične dežele; sicer precej od-daljeno nevarnost, ki bi mogla biti aktual-no nevarna samo tedaj, ee bi nerazviti na-rodi dosegli rsnično neodvisnost. Ta naj-bolj visoko razviti industrijski narod, ki se z uporom čuti najbolj neposredno ogro-žen in pri katerem ni popolnoma jasno dana objektivna nevarnost represije in od-tujitve, hlapčevstva in heteronomije, pre-prečuje človeški napredek. Od tod krutost in nasilnost, ki se mo bilizira v boju proti pretnji, odtod mo-notonija, S katero se prebiyalstvo navaja na nečloveška dejanja in ravnanja — na dosledno ubijanje kot patriotično dolžnost. Kar v tem pogledu počne svobodni tisk, bo mogoče enkrat označeno kot najbolj nesramno dejanje civilizacije. »Ledernacken« so ubili najmanj 164 vi-etkongovcev, »pobitih je več kot 240 rde-čih«. Ne morem se spomniti ta-ko nesram-nih poveličevanj umorov, niti enkrat v na-cističnem tisku, tudi ne take uvodne vrste, kot so tele: »Združene države zadovolj-ne — nobenega protesta proti solzilnemu plinu« (Los Angeles Times, 9.9.1965). Te vrste poročanja, ki jih dnevno berejo mi-lijoni, apelira na morilce in na potrebo po moritvi. Za to situacijo je značilna razsodba. nekega newyorškega sodnika, ki je pri za-slišanju mladeničev, ki sta bila obtožena umora nekega brezdomca, pripomnil: »Naj gresta v Vietnam, kjer rabimo vojake, ki pobijajo vietkongovce« (New York Times, 8. 9.1965). Rekel sem, da je mednarodni položaj »družbe v obilju« v nekem zelo specifič-nem smislu posledica njenih internih pro-tislovij: po eni strani potreba obdržati eta-blirano strukturo moči in po drugi strani anahronizem prav te strukture. To proti-slovje se realizira v uporu nerazvitih na-rodov. V tem konfliktu mobilizira družba agresivne energije individuuma v do se-daj še nikoli takem obsegu, tako da si tež-ko predstavljamo, da bi ti Ijudje mogli Zakaj zapuščam Ameriko Pred kratkim je evropski tisk poročal, da je Hans Magnus Enzensberger odpovedal predavanja, ki bi jih moral imeti kot gost na neki ameriški univerzi. Iz utemeljitve, ki jo je poslal predsedni-ku univerze, želim navesti nekaj glavnih misli. Zelo spoštovani gospod predsednik, s tem pismom odklanjam podeljeno pro-fesuro za Center for Advanced Studies Wesleyan University in s tem zvezano šti-pendijo. ... Menim, da je razred, ki gospodari in vlada, ki vodi zadeve tega razreda, splo-šno nevaren. Vsakega od nas ogroža na različne načine in v različni stopnji. Z več ko eno milijardo ljudi je v nedoumljivi vojni,. vojno vodi z vsemi sredstvi, od bom- Hans Magnus Enzensberger bardiranja do najbolj izdelanih tehnik oblikovanja zavesti. Cilj tega razreda je politično, ekonomsko in vojaško svetov-no gospostvo. Njegov smrtni sovražnik je revolucija. ... Vojna v Vietnamu ni izjema. Je sa-mo največja, krvava in vidna preizkušnja na primeru, ki ga poizkuša vladajoči raz-red ZDA uveljaviti na vseh petih konti-nentih. Sklada se s tisto politično logiko, ki je vodila do oboroženih ameriških po-segov v Guatemali, Indoneziji, Laosu, Bo- zgraditi miroljubno in svobodno družbo. Menim, da bi kvalitativno drugačna druž- ba morala pomeniti prelom s sedanjostjo in da bi morala predvidevati »nov« indivi- duum s kvalitativno drugačnimi potre- bami. (Alternative, zvezek 8, oktober 1967) Prev. T. P. HERBERT MARCUSE, rojen 1. 1898, v Berlinu; študiral filozofijo in germanisti-ko v Freiburgu in Berlinu, leta 1933 emi-griral. Od 1934. 1. sodelavec na inštitutu »of Social Research« na Columbia Universi-ty, New York. Danes prof. Marcuse uči filozofijo na University of Califomia, San Diego. Pomembnejše objave: »Hegels Ontologie und die Grundlegung einer Theorie der Geschichtliehkeit« 1932; »Vernunft und Revolution« 1962 (angl. 1941), Logos, Sarajevo 1966; »Triebstruktur und Gesellschaft« 1957; »Die Gesellschaftlehre des sowjt. Mar-xismus« 1964 (angl. 1958); »Der eindimensionale Mensch« 1967 (angl. 1965); »Repressive Toleranz« v »Kritik der rei-nen Toleranz« ed. Suhrkamp 1966. liviji, Koreji, Kolumbiji, na Filipinih, v Venezueli, v Kongu in v Dominikanski republiki. Seznam bi se lahko dopolnil. V mnogih drugih deželah vladajo zasužnje-vanje, korupcija in lakota, ki se opirajo na ameriško silo. Nobeden ne more biti več varen, tudi v Evropi ne, pa celo v Združenih državah samih. ... Ne strinjam se s trdnim prepriča-njem Vašega predsednika o kolektivnem pohlepu in kolektivni krivdi. »Nekaj niko-li ne pozabite«, je rekel svojim vojakom na Koreji, »vsega skupaj nas je 200 mili-jonov. Skoraj 3 milijarde nam stojijo na- sproti. Hočejo imeti to, kar imamo mi. Toda tega ne bodo dobili — ne od nas!« Torej je v tem toliko resnice, da mi vsi skupaj sodelujmo pri plenjenju tretjega sveta. Politični ekonomisti kot npr. Dobb in Bettelheim, Jalee in Robinson so do-kazali, da revne dežele, za katere pravi-mo, da so nerazvite, faktično subvencio-nirajo naše gospodarstvo. Vendar gre Mr. Johnson nedvomno predaleč, če pojmuje ameriški narod kot edino, ogromno in enotno akcijsko družbo, ki se bojuje za svoj plen. Ameriki se lahko čudim bolj, kot bi si mogel misliti Mr. Johnson. Bo-ju, ki ga vodijo skupine kot »SNCC«, »Stu-dents for a Democratic Society« in »Resi-stance«, lahko v Evropi postavimo ob stran le malo podobnega. ... Po drugi strani obstaja nekaj, kar vsakega posameznika zavezuje, da je odgo-voren za vse, kar njegova dežela v svetu stori. Nemci so se na te misli morali nava-diti po dveh izgubljenih vojnah. Stanje v ZDA me danes v več kot enem pogledu spominja na nemške razmere tridesetih let. Preden zavrnete to primerjavo, Vas pro-sim, da pomislite, da takrat ni bilo govo-ra o plinskih celicah, da so Berlin obiskali ugledni državniki in se rokovali s Hitler-jem in da večina Ijudi ni verjela, da Nem-ci merijo na svetovno gospostvo. Pa čeprav je bilo na dlani, da je bila rasna manjši-na izpostavljena stalnim zasledovanjem in represalijam; da je vojni proračun nevar-no naraščal; in da je vlada vedno bolj vo-dila kontrarevolucionarno vojno. ... Stalo me je tri mesece, preden sem uvidel, da me ugodnosti, ki ste mi jih od-stopili, razorožujejo, da bi škodovalo mo-jemu prepričanju, če bi sprejel vaše po-vabilo in štipendijo ... ... Ravno sem se vrnil s potovanja na Kubo. Na letališču v Mexiku sem videl agente CIA, ki so vsakega potnika za Ha-vano slikali, videl sem silhuete ameri- ških vojnih ladij pred kubansko obalo... Videl sem zapuščino imperialističnega go-spodarstva in brazgotine, ki so od tega ostale v družbi in zavesti male dežele; vsak dan sem opazoval obleganje, ki Kuban ce sili, da vsako žlico, s kaero jedo, in vsak liter bencina, ki ga požgejo, uvozijo iz češkoslovaške oziroma Sovjetske zveze, ker ZDA že sedem let poizkušajo z lakoto zlomiti kubansko revolucijo. ... V jeseni tega leta (pisano v letu 1967. op. prev.), želim odpotovati na Kubo, da bi tam delal daljši čas. Ta odločitev ni no-bena žrtev, čutim preprosto, da sem Ku-bancem lahko v večjo korist kot pa štu-dentom na Wesleyan University in da se od njih lahko več naučim. George Flemke Preobrat znanosti vZRN NEMIRI V NEMČIJI Še pred nekaj leti so v ZRN govorili o »skeptični mladini« (Schelsky), o študent-ski generaciji, ki je bila apolitična, ki je študirala brez interesa za temeljna vpra-šanja družbe, brez idealov in pripravlje-nosti za politični angažma. V zadnjem času pa se je razvilo močno opozicional-no gibanje, ki nastopa proti režimu in celotni obstoječi strukturi družbe. Svoje jedro ima v levem radikalnem krilu štu-dentov. Isti del opazovalcev, znotraj in zu-naj visokih šol, ki je še pred kratkim štu-dentom očital, da se ne udeležujejo disku-sij o bogu in svetu — danes tem študen-tom pridiga, naj rajši študirajo in se pri-pravljajo na izpite, kot pa da diskutirajo. Kaj se je zgodilo, kako naj razumemo to gibanje? Upoštevati moramo več faktorjev. Naj-prej premeno generacij. V prvih letih po vojni so študirali tisti, ki so jo preživeli kot oficirji, vojaki ali šestnajst- do sedem-najstletni pomočniki pri protiletalskih to-povih, tisti, ki jih je vojna neposredno prizadela. Ti so hoteli spet spostaviti stik z nenemškim svetom in prispevati k poli-tični in duhovni obnovi dežele. Naslednja »generacija«, ki je začela študirati okrog leta 1955, je vojno komaj doživela, toliko bolj pa je bil v njeni zavesti prisoten »go-spodarski čudež«. Ta generacija je poznala stisko povojnih let, je zato uživala nove možnosti, se hotela »etablirati« in vključiti v novo družbo obilja. CAS GESEL Bila so leta, ko so na univerzah veliko razpravljali o bližnji preteklosti — študent-je so hoteli imeti ustrezna predavanja in predstave. Toda za študente geslo »zadu-šiti preteklost« v ozkem političnem smislu ni imelo več dosti pomena. Osebno niso čutili nobene krivde. Ker se niso prema-govale tudi socialne korenine te preteklo-sti (ampak samo njeni politični ekscesi), mladino to geslo ni pritegnilo. Naslednja gesla, ki so jih politiki razkrili kot ideal, so bila: »Evropa«, »demokracija« in »po-novna nemška združitev«. Evropsko giba-nje za sedaj nima nekih globljih osnov, v njem se izražajo bolj neke gospodarske in politične aspiracije. »Demokracija« je osta-la samo geslo in prazna fraza. »O ponovni nemški združitvi« se je govorilo ob vsaki primerni in neprimerni priložnosti; to ge-slo je služilo kot uspešno sredstvo za na-pade na komunistični svet. Ni naključje, da so organizirani študentje v Heidelbergu prvič vidno izrazili svojo politično voljo, ko so z govori in bakladami nastopili proti praznovanju 17. junija. Po njihovem mne-nju bi moralo priti do konkretne disku-sije z marksizmom in o situaciji v DDR. študentje so v tem času iskali zveze z vzhodnonemškimi in vzhodnoevropskimi študenti. In končno se je v tem času začelo giba-nje za reformo univerze. študentje so opa-žali, da so že manjši reformni ukrepi na-leteli na močan odpor in so se zato vedno bolj zatekali k protestnim akcijam. Te ak-cije so se povezovale tudi s študentskimi angažmaji ob drugih politačnih problemih: afera Spiegel, dogodki v Berlinu, ugrabi-tev južnokorejskih študentov itd. Univerzitetna kriza in vsi ti dogo^jki po-vzročajo, da ima najbolj radikalen del štu-dentovstva: SDS (SoziaMstischer Deutscher Studentenbund) podporo tudi pri tistiU Studentih, ki niso v tej organizacijf; Pri demonstracijah podpirajo to organizacijo tudi druge študentske organizacije (op.: v Nemčiji obstaja splošna, načeloma nevtral-na študentska organizacija ASTA in posa-mezne študentske organizacije z različnim političnim obeležjem) kot SHB (Sozialde-mokratischer Hochschulbund), LSD (Libe-rale Studenten Deutschlands), HSU (Huma-nistische Studenten Union) včasih celo RCDS (Ring Christlich — Demokratischer Studenten), ki so blizu vladajoči koalicij-ski stranki CDU. BERLINSKA VROČICA Da bi pojasnili dogodke, kot sta npr. berlinski obisk šaha in pozicija nemških študentov, je potrebno osvetiiti razvoj v teku zadnjih let. »Svobodna univerza« (Freie Universitat — FU) v Berlinu, imeno vana tako v času močnega antikomunistič-nega gibanja, se je lahko leta 1948 po pra-vici imenovala kot ena najnaprednejših ustanov. Mišljena je bila kot politična uni-verza. Na njej naj bi učili in študirali tisti, ki se borijo za demokracijo in proti vsa-kemu totalitarizmu, pa naj bodo levo ali desno usmerjeni. Predvideno je bilo štu-dentsko sodelovanje na vseh ravneh, celo pri nastavljanju učiteljev so sodelovali štu-dentski predstavniki. Ta univerzitetni re-žim, ki so ga kasneje imenovali »berlinski model«, je bil poizkus v smeri Humbolto-ve »enotne in enakopravne življenjske for-me profesorjev in študentov«. Toda kmalu se je začel razvoj nazaj: korak za kora« kom so krnili študentske pravice soodlo-čanja. Za te pravice so bili prikrajšani predvsem zato, ker so pokazali premalo zanimanja za univerzitetna vprašanja. Do kler je med študenti in profesorji vladala domačnost, so to odpravljanje občutili kot razbremenitev; zato z njihove strani sko-raj ni bilo nasprotovanj, ko je vedno veg in več senatnih odborov zasedalo brez nji« hovih predstavnikov. šele po avtoritativnih rektorjevih ukrepih, ki so grozili omeji-tvi svobode pouka, so se zavedli nastale nemoči. Večji del splošne politične aktivnosti berlinskih študentov so tvorile notranje univerzitetne razprave. Ustvarile so tisto politično zavest, ki je do sedaj pasivnim študentom pokazala vprašljivo stran nem-ške politike. šele ta prelom z ideološkim mišljenjem, ki se je v izoliranem mestu posebno ostro polariziral, jim je pokazal povezavo med univerzitetnimi problemi in sedanjim sistemom. (Se bo nadaljevalo) (Nadaljevanje s 5. strani) naravnega okolja, odrinjen od neposred-nega dohoda s Titove ceste in potisnjen na periferijo mesta. Gospodarsko razstavišče, ki si iz leta v leto samovoljno in brezbriž-no do interesov svojih sosedov prisvaja Trg VII. kongresa ZKJ in obeinske ceste od Titove ceste do glavnega vhoda v Pio-nirski dom, je po izgradnji hale »C«, kot stoji danes, dejansko ukinilo Trg VII. koa-gresa ZKJ in postavilo s tem ravnanjem vsa podjetja in ustanove, ki imajo sedeže na tem trgu, v neznosen podrejen položaj; z novo gradnjo je GR postalo povzročitelj brezizhodnega stanja teh ustanov in ovira za njihov normalni razvoj. Pionirski dom je bil v času, ko se pred našo družbo po« stavlja kot prva naloga skrb za kulturo in vzgojo mladine, na ta način grobo zavrt in onemogočen pri izpolnjevanju svojega kulturno-vzgojnega dela; enako Akadem-ski kolegij, ki zaradi tega izgublja goste in abonente menze. Poleg tega pa jfe upra-vičena bojazen, da prihodnje leto Akadem-ski kolegij ne bo niti polno zaseden — pri-vilegirano, lepše in sodobneje urejeno štu-dentsko naselje pa bo postalo tarča tudf mnogih starih »kolegijašev«. Udeleženci protestnega zborovanja so ugotovili, da sta Pionirski dom in Akadem« ski kolegij verjela zgotovilom Gospotlar« skega razstavišča kar zadeva neposreden dovoz in dohod s Titove ceste, a sta bila navzlic sporazumu prevarana. Prizadeti opozarjajo, da je bistvo pro« blema v nerazumevanju in nespoštovanja določil v lokacijski določbi. Za to so vse« kakor odgovorni Gospodarsko razstavišče, pristojni občinski organi občine Bežigrad in inšpekcijska služba pri mestnem svetu. Dolžnost teh organov bi bila, obvestiti o vsaki spremembi v gradnji hale »C« Pio> nirski dbm, Akademski kolegij in druge prizadete ustanove v okolici, ki so vsi za> interesirani za omenjeno pot, kar pa se ni zgodilo. Pionirski dom in Akademski kolegij — opozarjajoč ob tej priložnosti skupščino občine Bežigrad, da je v prvi vrsti pred-stavnik ljudstva, ki mora v tem sporu rav-nati zgolj po načelu pravičnosti — zaradi opisanih dejstev najenergičneje zahtevata od prej imenovanih organov, da GR nemu-doma uredi prehod za pešce skozi ustrez-no polje hale »C« in popravi ter adaptira dovozno pot za avtomobilski promet. Upamo, da bodo pristojni forumi re-šili ta problem, ki je danes Tzplamtel z vso močjo, v korist in za nadaljnje razvi-janje »dobriij, »asedskiti odnosov«. ttL Geket GREGOR STRNIŠA SAMOROG (Izdala ZO Maribor) O samorogu beremo v prvem dejanju (VEČER): njegove kostd so vzidane v mestni zid; po bajki ga je uibil Henrik Sekira in nato sezidal mesto; to je stara pravljica, samoroga mi; samorogi so tam, kjer je jasno poletje in nikoli na pade sneg; če ženi ali možu iz rodu Henrifc Sekire grozi smrt, zarazgeta iz praznine samorog; samorog nima sence v mese-čini, stoji v križišču vseh poti, na kraju našega sveta; samorog je steklena slika, okno čiste device Marga-rite, najlepše okno, kar jih je kdaj naredil človek ali škrat. O samorogu beremo v drugem dejanju (NOO): (»Kot v odgovor, zaslišimo neubran in prediren glas, kot foi kdo z nevajeno roko udaril po strunah.«) O samorogu bremo v tretjem dejanju (JUTRO): sa-morog preganja Uršulo, blazoo Margaritino sestro in dvojčico, Uršula lovi samoroga v dlani; ni hud, pa tiudi dober ne, drugačen je; sodnik Bertram in Mar-garita sta davilla samoroga od črne pokioči do svita. Samorog je sirmbol. Samorog da ni razumel, da to isto čustvo sočutja na svoji osnovni stopnji obstaja med živalmi prav tako kot med Ijudmi. >, Občutek solidarnosti je glavna značiltiost vseh živali, živečih v družbi. Oršl požre vrabcd, volk po-žre svizca. Toda orli in volkovi si pomagajo pri lo-vu, vrabec in svizec se združita v boju proti zverem in pticam roparicam tako učinkovito, da so ujeti sa-mo najnespretnejši. V vseh živalskih družbah je soli-darnost naraven zakon mnogo večjega pomena kot tisti boj za obstanek, katerega pomembnost opevajo vladajoči razredi vsake vrste in ki nam lahko kar naj-bolje služi, da nas osmeši. Ko preučujemo žtvalski svet in si skušamo raslo-žiti ta boj za obstanek, ki ga bojuje vsako živo bitje proti različnim akoliščinam in proti svpjim sovražni-kom, spoznamo, da bolj ko so načela solidarnosti in enakosti v neki živalski družbi razvita in bolj ko so ji prešla v navado, več možnosti ima, da obstane in pride zmagoslavno iz boja proti tešavam in sovražni-kom. Globlje ko vsak član družbe čuti solidarnost z vsakim drugim članom družbe, popolneje $ta v njih razviti tisti dve lastnosti, ki sta glavna faktorja vsa-kega napredka: pogum na eni strani in na drugi svo-bodna individualna iniciativnost. Nasprotno pa, bolj ko neka živalska družba ali majhna skupina živali izgublja ta čut solidarnosti — kar je lahko rezultat izjemne redkosti ali izjemne množičnosti —, bolj osta-la dva faktorja napredka, pogum in individalna inicu ativnost, upadata... Z dosti primeri lahko dokažemo, kako je v živalskem in človeškem svetu zakon medse-bojne pomoči zakon napredka in kako vzajemna po-moč s pogumom in individualno pobudo, ki iz nje sle-dita, zagotavlja zmago vrstam, ki so najbolj spo-sobne to uveljavljati. In zdaj si zamisUmo, kako se je ta čut solidarno-sti uveljavljal skozi milijone let, ki so si sledila od prvih začetkov živalskega življenja na zemeljski obli. Predstavljajmo si, kako je ta občutek polagvma posta-jal navada in se je s dednostjo prenašal od najpre-prostejših mikroorganizmov na njihove naslednika — in razumeli bomo izvor moralnega čuta, ki pomeni živali enako potrebo kot hrana ali organi za njeno Tako pridemo z nepristranskim opazovanjem žival-skega kraljestva do ugotovitve, da kjerkoli drušba sploh obstaja, lahko najdemo načelo: DELAJ Z DRU-GIMI, KAKOR BI SI ŽELEL, DA BI DELALI S TE-BOJ V PODOBNIH OKOLIŠČINAH. In ko podrobno preučimo razvoj Mvalskega sveta, odkrijemo, da je omenjeno načelo, z eno besedo ime-novano SOLIDARNOST, imelo neprimerno večjo vlO' go v razvoju živalskega kraljestva kot vse prilago-ditve, ki so izhajale iz boja med posamezniki, da bi si pridobili osebne prednosti... To je vzrok, zakaj de-janska solidarnost nikoli ne preneha; niti v najhujših zgodovinskih obdobjih ne. Celo kadar začasne okoli-ščine vlade, suženjstva, izkoriščanja povzroče, da na-čelo zavržejo, še vedno živi globoko v mislih mnogih v pripravljenosti, da sproži močan napad na slabe zakone, revolucijo. če bi bilo drugače, bi bila dru&ba pogubljena... V nas govori celoten razvaj živalske-ga kraljestva... Celo če bi se ga hoteli otresti, ne bi mogli. Laže bi bilo za človeka navaditi se hoditi po vseh štirih, kakor pa znebiti se moralnega čuta. Prvotnejši je v živalskem razvoju kot človekova po-končna drža. Moralni čut je naravna sposobnost v nas kakor čut voha ali tipa... Sicer pa, kaj je to načelo ravnanja z ostalimi, kot bi radi, da bi drugi ravnali z nami, drugega, kakor prav isto načelo kot enakost, osnovno načelo anarhiz-ma?... Nimamo radi, da bi nam kdo vladal. In ali ne izjavljamo še s samim tem dejstvom, da tudi mi sa-mine želimo nikomur vladati?... Nočemo, da bi nam kdo ukradel sadove našega dela. In ali s tem ne izjavljamo, da spoštujemo sadove dela drugih?___ Enakost v medsebojnih odnosih s solidarnostjo, ki iz nje izhaja, to je najmočnejše orožje živalskega sveta v borbi za obstanek... Ko se proglasimo za anarhiste, vnaprej povemo, da zavračamo vsak način ravnanja z drugimi, kot bi sami ne hoteli, da ravnajo z nami; da ne bomo več prenašali neenakosti, ki je dovoljevala nekaterim med nami uporabiti moč, zvijačo ali sposobnost tako, da bi nam bilo neprijetno, če bi take lastnosti upo-rabili proti nam samim. Enakost v vseh stvareh, si-nonim pravice, to je anarhizem v dejanju samem. Ne napovemo vojne samo proti abstraktni trojici — za-kcmu, religiji in oblasti. S tem da postanemo anarhi-sti, napovemo vojno vsemu temu valu prevar, zvijač, izkoriščanja, izprijenosti, popačenosti — z eno bese-do neenakosti — ki so nam jo vsem vsilili v srca. Voj-no napovedujemo načinu njihovega ravnanja, njiho-vega mišljenja. Podvrženi, prevarani, izkoriščani, osra-močeni ranijo bolj kot karkoli naš čut za enakost. V imenu enakosti smo odločeni, da ne bomo imeli več ne onečaščenil ne izkoriščanih ne prevaranih in ne podjarmljenih mož in žena... Po vsem, kar smo do zdaj rekli, mora biti očitno, da nismo poskušali česarkoli predpisati. Le prepro-sto smo pokazali način, kako se stvari dogajajo v živ-Ijenjskem svetu in med Ijudmi. Nekoč je cerkev grozila Ijudem s peklom, da bi jih napravila moralne, pa ji je namesto tega uspelo, da jih je izpridila. Sodnik grozi z zaporom, bičanjem, vislicami v imenu tistih družbenih načel, ki jih je družbi ukradel... Toda mi se ne bojimo odreči se sodnikom vn njihovim obsodbam. Odrekamo se od-redbam vseh vrst, celo moralnim dolžnostim. Ne boji-mo se reči: »Delaj, kar hočeš; ravnaj, kakor hočeš«; kajti prepričani smo, da se bo velika večina Ijudi, so-razmerno s stopnjo svoje izobrazbe in popolnostfo, s katero se osvobajajo obstoječih spon, vedla in ravnala vedno v soglasju s koristmi drušbe, prav tako kot smo vnaprej prepričani, da bo otrok nekega dne fiodil po dveh nogah in ne po vseh štirih, preprosto zato, ker se je rodil staršem, ki pripadajo rodu HOMO. Vse, kar lahko storimo, je, da damo nasvet. In spet, ko ga dajemo, dodamo: »Ta nasvet bo brez vred-nosti, če vas vaše lastne izkušnje in opazovanje ne vo-dijo k spoznanju, da mu je vredno slediti.« V vsakdanjem življenju že dajemo prosto pot ču-stvom simpatije in antipatije; vsak trenutek to dela~ mo. Vsi Ijubimo moralno moč, vsi preziramo moralno šibkost in strahopetnost... že samo to je dovolj, da obdržimo predstavo o dobrem in slabem in določeni višini in da jo posredujemo drug drugemu. To bo še učinkovitejše, ko v druzbi ne bo več sodnika ali du-hovnika, ko bodo moralna načela izgubila svoj značaj obveznosti in jih bodo imeli bolj za odnose med ena-kimi... Načelo enakosti povzema nauke moralistov. Vse-buje pa še nekaj več. Ta nekaj več je spoštovanje po-sameznika. S tem da razglašamo svojo moralo ena-kosti ali anarhizma, zavračamo pravico, ki so si jo moralisti vedno lastili, pravico okrnitve posameznika v imenu nekega ideala. Tega nikakor ne spoznavamo za pravilno, ne zase in ne za kogarkoli drugega. Priznavamo polno in popolno svobodo posamezni-ka; zanj si želimo polno eksistenco, svoboden razvoj vseh njegovih zmožnosti. Ničesar mu nočemo vsiliti; tako se vračamo k načelu, ki ga je Fourier postavil nasproti verski morali, ko je rekel: »Pustite Ijudi po polnoma proste. Ne okrnite jih, kot so to dovolj in preveč delale religije. Ne bojte se niti njihovih strasti. V svobodni druzbi te niso nevarne.« če se sami ne odrekate svoji svobodi; če sami ne dovoljujete drugim, da bi vas zasužnjili; in če nasil-nim tn asocialnim strastem te ali one osebe zopersta-vite svoje enako močne socialne strasti, potem se ni-mate s strani svobode ničesar bati... In vendar — če bi druzba poznala samo to načelo enakosti; če bi se vsak človek držal samo pravice trgovca in skrbel ves Ijubi dan samo za to, da ne bi dal drugim več, kot od njih prejema, bi druzba od tega propadla. Samo načelo enakosti bi izginilo iz na-ših odnosov. Zakaj treba je priznati, da nekaj večjega, lepšega, močnejšega kot zgolj enakost mora vedno najti prostor v življenju. In to večje od pravice je tukaj. Do zdaj ni bilo človeštvo še nikoli brez velikih Ijudi z obilo nešnosti, razumnosti in dobrate, ki so dajali svoja čustva, svoj razum, svoje ustvarjalne sile v službo človeškega rodu, ne da bi zahtevali karkoli v povračilo. Ta plodnost razuma, &ustva ali dobrote zavzema vse mogoče oblike... Je v izumitelju, ki iivi iz dneva v dan, pozabljajoč celo na hrano, ki se komaj do takne kruha, s katerim ga morda vdana žena hrani kot olroka, medtem ko on sledi cilju, za katerega misli, da mu je usojeno, spremeniti obličje sveta. Je v go-rečem revolucionariu, kateremu se užitki umetnosti, znanosti, celo družinskega življenja zde trpki, dokler jth ne morejo biti deležni vsi, in ki dela kljub bedi Karl Shapiro 0 oživitvi anarhizma Karl Jay Shapiro (1913 -), pesnik, rojen v Baltimoru, Maryland. Učil je na univerzi v Nebraski. Njegova poezija je zelo cenjena in zanjo je dobil že mnogo nagrad. Izdal je Pre-rijski voz. Nekatera njegova dela: Oseba, Pro-stor in stvar, Mesto Ijubezni. Esej o rimi, Pesni-ški poskus, Onstran kriticizma, Židove pesmi in V obrambo nevednosti. Pred volitvami 1960 me je gospod s fonta za re-publiko prosil za intervju. Zbiral je mnenja o bližajo-čem se boju za predsedniško mesto in hotel je realc-cijo enega ali dveh pesnikov. Najprej sem pomislil, da bi se mu izmuznil. Nato sem se odločil, da se mu bom nedolžno zlagal in mu navedel ime enega izmed dveh kandidatov, ki jih ne volim (razen kadar so lokalne vo-litve). Ni lahko odkrito izraziti svojih pogledov tujcu, še posebno, če so naše politične ideje neznane in ne-razširjene med Ijudmi. Veliko mi je bilo do tega, da se svojemu obiskovalcu ne bi zdel čudak ali »nori pes-nik«. Bil je mashingtonski dopisnik, bister in šarman-ten mož, ki je veliko vedel o politiki (v primerjavi z menoj seveda). Dolgo časa sem mencal, preden sem prišel na svetlo s tistim, kar sem notel reči. Nazadnje sem mu povedal, da si nisem izbral kandidata, da ne volim (razen na lokalnih volitvah), da nasprotujem volitvam in sistemu z dvema strankama in da celo poskušam širiti protivolilno propagando med prijatelji in študenti. Za namečck sem se skušal še pošaliti. Imel sem razločen vtis, da st amojemu obiskoval-au jasna moje prepričanje (Ai pa njegovo pomanjka-nje. Besede »anarhizem« v pogovoru nisva omenila, o njem sva razpravljala, ne da bi ga imenovala. Citi-ral sem Thoreaua in omenjal Katoliškega delavca, ki sem ju prebiral že dolga leta. Pogovor je bil precej medel, akademski, in ločila sva se prijateljsko in in preganjanju za obnovo sveta... Je v človeku, ki se mu upira pogled na nekaj napačnega, še preden vpra-ša, kakšen učinek bo to imelo nanj samega, in stoji pokoncu, ko so vsi hrbti upognjeni, da bi razkrinal ne-enakost in zaznamoval izkoriščevalca, bodisi neznat-nega vodjo tovarne ali pa velikega tirana kakega imperija... Taki mošje in zene ustvarjajo pravo moralo, edino, ki je vredna tega imena. Vse ostalo je v glav-nem enakost v odnosih. Brez njihovega poguma, nji-hove prejianosti bi ostalo človeštvo poneumnjeno v močvirju drobnega računarstva. Taki možje in žene so tisti, ki pripravljajo moralo prihodnosti, tisto, ki bi prišla, ko bodo naši otroci nehali računati in bodo dorasli ideji, da so vsa energija, ves pogum in Ijnbe-zen najbolje uporabljeni, če jih trošimo tam, kjer se potreba po taki sili najmočneje čuti... Moralni obču-tek dolžnosti, ki ga vsak človek v svojem življenju čuti,... pravi Guyau — anarhist, ne da bi se tega za-vedal —« ni nič drugega kot preobilje življenja, ki zahteva, naj ga izkoristimo, ki se hoče razdati; obe-nem je to zavest moči«. Moč za delo je dolžnost do dela. In vsa ta moral-na »obligacija«, o kateri je bilo že toliko povedanega ali napisanega, se skrči na idejo: pogoj za vzdrževanje življenja je njegova širina. »Rastlina ne more nič proti temu, da cveti. Včasih cveteti pomeni umirati. Nič zato, rastlinski sok se vse-eno dviga,« končuje mladi anarhistični filozof. Enako je s človeškim bitjem, kadar je polno sil in energije. Sile se kopičijo v njem. On troši svoje življenje. Daje brez računov, sicer bi ne rnogel ži-veti. če mora umreti kot cvetlica, kadar cveti, nič za-to. Sok se dviga, če ga je le kaj. Bodite močni! Ne skoparite s čustveno in razum-sko energijo in na široko boste razdajali svojo inteli-gentnost, Ijubezen, ustvarjalno energijo med druge! Do tega pride vsak moralni nauk... Tisto, kar člove-štvo občuduje v resnično moralnem človeku, je nje-gova energija, polnost njegovega življenja, ki ga sili razdajati razum, čustvo, dejanja in ne zahtevati nič v zameno... Višja morala se je začela oblikovati. Skušali smo izraziti, kaj ta morala bo, na osnovi študija človeka in živah. Videli smo ze vrsto morale, ki se celo zdaj obli-kuje v idejah vmožic in mislecev. Ta morala ne bo izdajala nobenih ukazov. Enkrat za vselej bo zavrnila oblikovanje posameznikov glede na neko abstraktno zamiseL kakor tudi njihovo okrnitev z religijo, zako-nom ali oblastjo. Posameznernu človeku bo pustila polno svobodi)... Rekla mu bo: »če se ne zavedaš moči v sebi; če tvoje energije komaj zadoščajo za vzdrževanie brezbarvnega enoličnega življenja brez močnih vtisov, brez globokih radosti, pa tudi brez glo-bokih žalosti, potem se drži preprostih načel pravič-ne enakosti... če pa čutiš v sebi mladostno moč, če želiš živeti, če želiš uživati dovršeno, polno in preki-pevajoče življenje — to se pravi, poznati najvišje vese-Ije, ki si ga živo bitje lajko poželi — bodi močan, bodi velik, bodi krepak v vsem, kar delaš. »Sej življenje okrog sebe... Bori se! Boriti se po-meni živeti, in bolj ko je bolj krut, polnejše je življe-nje. Potem boš lahko rekel, da si živel; in nekaj ur takega življenja odtehta leta životarjenja.« »Bori se, tako da boš lahko šivel to bogato, pre-kipevajoče življenje. In bodi prepričan, da najdež v tem boju večje veselje, kot ti ga lahko nudi karkoli drugega.« To je vse, kar vam znanost o morali lahko pov^. Izbira je vaša. zadovoljna. Kot učitelju in pisatelju mi je v zadnjih letih po-stajalo vedno bolj jasno, da se med mlado generacijo širi anarhična misel. Ne imenujejo je tako ali sploh kakorkoli; ne filozofirajo o državi ali nenasilju ali nepovezanosti, toda brez dvoma jih to zanima. Betni-ško gibanje predstavlja eno skrajnost jeze mladih nad moderno družbo in vlado, ki nista bili zmožni ohra-niti miru med Ijudmi. Gibanje za enakost črncev pa kaže na še bolj žalosten neuspeh družbe in vlade, da bi dala državljanu njegove pravice. Po vsem svetu je na tisoč načinov moč čutiti človeško pravico nepod-rejanja industrijski druzbi, kolonializmu, militarizmu in celotnemu kultu zahodne tradicije (verske, seksu-alne, estetske). Vlade izgubljajo mlade. življenjski sok zgodo-vine odteka iz središč moči. Domoljubje preživlja svoj dolgo pričakovani zivčni zlom. In ne samo mladi. Generacija popolne vojne opu-šča tudi konvencionalno politično mišljenje o pretek-losti, levici, desnici in liberalcih in se vrača k pregle-du individualne moralne sile, kot jo je svet do zdaj poznal pri Thoreauu, Whitmanu, Tolstoju, Kropotkinu in Ghandiju. Pravkar gremo skozi stadij umika pred starimi političnimi psihologijami o organiziranih vladah. In priča smo začetkom uspešnih pasivno uporniških gi-banj v Ameriki in zunaj nje. Toda nihče še ni pozval večine, obsežnega ameriškega srednjega razreda, naj opusti našo tekmovalno industrijsko bolaznost. Naš industrijski način življenje v resnici vodi v militari-zem in kolonializem, pripravljenost in zatrtje človeš- T. PENGOV kih pravic. Naš sovražnik, pa naj še tako čudno zveni ameriškemu ušesu, je življenjski standard. Na oltar-ju belega nosoroga častimo ameriško kuhinjo. živ-Ijenjski standard je najsvetejše in v njegovem imenu zagrešimo kakršnokoli zlo. Najpotrebneje je, da ta standard znižamo ali pa ga izenačimo med drugimi narodi po svetu. Prvi korak bi bila opustitev industrij-sko znanstvene blaznosti, ki nas preganja štiriindvaj-set ur na dan. Anarhisti nam povedo, da je najboljša vlada vla-da z najmanj vladanja. Najslabša je visoko organizi-rana in centralizirana država kot Francova španija ali SZ. Sedanje stremljenje ZDA k večji organizaciji in centralizaciji spravlja v nevarnost vsako demokra-tično svobodo, ki jo poznamo. Zene nas v popolnoma organizirano državo, ki jo nazadnje utrjuje tajna po-licija, stalna vojska, industrijsko znanstvena aristokra-cija ter propagandni in komunikacijski stroj, ki leži prav v srcu vlade. Sedanja tekmovalna blaznost med SZ in Združenimi državami v »znanosti« odpira pot v našo deželo vsakršnemu političnemu oporivMizmu. če se Eisenhoioejeva »diplomatska« mrzla vojna spre-meni v Kennedpjevo »kulturno«, to ne bo veliko spre-menilo osnovnega čuta sovražnosti, na katero je ve-zana osrednja vlada. Američani so izgubili izbiro mir-ne alternative. Predvsem pa hočem navesti Gandhija, morda naj-bolj izrednega človeka naše dobe. Danes doživlja-mo učinke orientalskih idej na nas samih kot še ni-koli poprej. V Gandhiju na primer najdemo novo po-litično psihologijo, ki je povsem tuja našemu prak-tičnemu zahodnjaškemu pojmovanju, ko pravi: »Proti moji naravi je, da bi vnaprej pripravil.« še bolj smo presenečeni, ko pravi o zakonu nenasilnega upora, »da se lahko en sam človek upre celotni moči nepravične oblasti, da bi rešil svojo čast, vero, dušo in s tem po-loži temelje njenemu padcu ali obnovi«. Gandhijeva vera v moč pravilnega dejanja (resnice), ki prepreči nasilje, se je vnjegovem življenju tisočkrat izkazala; ta oblika političnega obnašanje si šele zdaj utira pot na Zahod. Gandhi seveda ni bil provincialni Hindu, ampak je premaknil naprej celotno tradicijo literature mir-nega dejanja, mistične in posvetne. Eno izmed njego-vih najbolj zgodnjih del je bil prevod Platonove Ob-rambe v Guajarati, kar je trpka ironija, če pomislimo na Gandhijevo smrt. Prevedel je tudi Johna Ruskina Into This Last, eseje, kjer je Ruskin imenoval »Prve principe politične ekonomije« in sta nanj seveda moč-no vplivala Thoreapi in Tolstoj. Iz Williama Jamesa je vzel izraz »moralna inačica vojne«. Toda osnove nenasilja, nesodelovanja in neupora so hidnujskemu svetu prirojene. Dharma na primer je koncept- mo-ralnega pritiska, uperjena proti nasprotujoči stranki skozi trpljenje do samega sebe. Oprijeti se dharme pomeni oprijeti se žalosti. Gandhijeva uporaba dharme proti brttanski vojaški in pravni sili je predstavljala revolucijo enega samega človeka poriti oblasti in je povzročila največje obujenje naroda v moderni zgo-dovini. Njene posledice segajo od odprave najhijših vraž iz vere, kot na primer nedotakljivosti, do izena-čenja pravic Hindujev in drugih temnih narodov v Jušni Afriki, do same nacionalne neodvisnosti, kar predstavlja vrsto neverjetnih dosežkov, ki so zahodnja-ku skoraj nedoumljivi. Zahod do zdaj ni premogel mirnih revolucionarjev, tako pomembnih, kot je Gand-hi, pa čeprav upoštevamo Tolstoja, Godtoina ali Kro-potkina. Tavanje Williama Jamesa proti takšni Gand-hijevi rešitvi ponazarja dilemo ameriškega pojmovci' nja, v katerem prevladuje predstava o vojaški sili. James je izdal svoj pamflet »Moralna inačica voj-ne« leta 1919. članek skoraj zastrašujoče opravičuje vojaški in znanstveni napredek, vendar pa nas pre-seneti glavna misel. »Pacifisti morajo globlje pro-dreti v estetska in etična stališča svojth nasprot' nikov,« pravi James. »Dokler antimilitaristi ne najde-jo nadomestila za disciplinarno vlogo vojne, rnorab ne inačice vojne..., ne morejo prodreti situaciji do dna. Dolžnosti, kazni in sankdje, ki jih slikajo v svo-jih utopijah, so prešibke in premedle, da bi lahko ga-nile militariste.« James pravi, da zahodni pacifizem ne najde skupnega jezika z našo družbo na splošno, ker je to napadalna in skrajno militaristična. V dokaj nenavadni psihologiji išče vzroke za človekova deja-nja, ki so tako »strahotna« (da uporabim njegovo be-sedo) kot krvoprelitje. Nasprotuje čistemu »mirnemu gospodarstvu«, tam, kjer ne more postati drugega kot »gospodarstvo ugodja«. »Vojna disciplina« v miru je torej nujiost. Mlade Ijudi bi pošiljal bojevat se zoper naravo — tipična zahodnjaška zmota, ki nam je tako dobro znana pri naših znanstvenikih — in mladino bi poslal v »premogovnike in železove rudni-ke, na tovorne vlake, na ladje za ribolov v decem-bru, pomivat posodo, prat obleko in okna,« itd. Tu se nam pokaže kot previdni novi Anglež iz višjega slo-ja, ki mu pomeni pomivanje posode skoraj takšno ju naško izkustvo kot naloga Svetle Brigade. Toda v bist-vu ima prav. »Za bojevit značaj ni potrebna vojna,« prapi Jam.es. In konča svoj esej z vzneseno ugotovit-vijo, da je Strah res velik. toda ni »edina spodbuda, ki lahko prebudi človekovo duhovno energijo višje vrste.« Gandhi je pri Jamesu našel morda le čudovito ge-slo »moralna inačica vojne«. Obrise praktične filo* zofije pa je črpal iz nekega nejasnega Ruskinovega dela. Ruskinovo poslanstvo je skrčil v tri osnovne misli: 1. da je korist posameznika vključena v korist vseh; 2. da je pravnikovo delo prav toliko vredno kot brivčevo, ker imata oba isto pravico, da si služita kruh z lastnim delom; 3. da je vredno živeti življenje, kot ga imata orač ali obrtnik. Gandhi pravi: »Prvo sem vedel. O drugem se mi je nekaj svitalo. Tretje pa mi nikoli ni prišlo na misel: Ob Ruskinovem delu sem spoznal, da drugo in tret-je že obstajata v prvem. Vstajal sem ob zori, priprav-Ijen te principe uporabiti v praksi.« Po navadi Gandhijevim idejam očitajo, da so »orien-talske« in neuporabne za zahodno življenje, da razmer, v katerih je deloval v Transvaalu in Indiji, še zdaleč ni moč primerjati s civilizirano Evropo in Ameriko. Zahod se ga boji in je nenaklonjen temu malemu go-lemu fakirju, kot ga je tako elegantno imenoval Win-ston Chnrchill. Celo bolj aristokratski Hindujci, na primer Tagore, bengalski pesnik, so se borili proti Gandhiju v mnogih spornih točkah. Tagore je naspro-toval uvedbi kolovraia, ključa nacionalnega gospodar-stva; nasprotoval je sežiganju tujega blaga, ki ga je Gahdhi branil kot metodo, ki bo strla evropsko eko-nomsko suženjstvo. Gandhi je prodrl stvari do dna, ko je rekel Tagoreju: »Ne razlikujem med ekono-mijo in etiko. Ekonomija, ki rani moralno blaginjo posameznika ali naroda, je nemoralna.« Tagore je na-zadnje razumel... V Gandhijevi filozofiji je veliko ekstremizma, ki ga Zahod verjetno nikoli ne bo zmožen sprejeti. Nje-govo asketstvo, puritanstvo, skoraj goreče sovraštvo do vsake pridobitve znanosti, celo medicine, so stvari. ki jih ne rnoremo ceniti. »Veliko bolnišnic ne pome-ni civilizacije; to je prej znak propada,« je rekel Gandhi, kot če bi govoril moderni pesnik. Gandhi, ki si pokriva trebuh s prstjo, da bi si ozdravil dizente-rijo ali zaprtje, nam je popolnoma nerazumljiv. In vendar ne moremo mimo njegovega principa o po-vezavi med znanostjo, vlado in moralo. Na zahodu šele začenjamo raziskovati neodgovornost znanosti, obre-menjevanje mladih z znanstvenim in tehnološkim ne-smislom, posledic pa se zavemo šele takrat, ko je že prepozno. Namenjen z neoboroženo vojsko iztrgati Indijo evropskemu gospostvu je Gandhi sestavil disciplinski program, ki zahteva: resnico fki jo je težko razložiti v zahodni psihologiji, čeprav je zelo podobna našemu samopoznavanju); nasilje (ki je sinonim za duhovno moč); celibat; nadzorstvo okusa; nekraja, neposest; neustrešnost in Sivadeshi (pospešitev domače indu-strije). Večina teh zapriseg nam je tako ali drugače znana v okviru naših lastnih tradicionalnih ver. Edi-na, ki nam je tuja in ki je na zahodu lahko izredno važna, je Sivadeshi, pospešitev domačih industrij. Kajti Sioadeshi lahko pomeni povezavo med gandhiz-mom in Zahodom. Vzhod se od Zahoda posebiio razlikuje po svojem odnosu do naravnega sveta. Zahodnjak si prizadeva, da bi gledal nase kot na del narave in kozmosa. (Nam se to zdi fatalizem. (Nadaljevanje na 10. strani) V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU ŽE DAJEMO PROSTO POT ČUSTVOM SIMPATUE IN ANTIPATIJE; VSAK TRENUTEK TO DELAMO. VSI LJUBI-MO MORALNO MOČ, VSI PREZIRA-MO MORALNO ŠIBKOST IN STRA-HOPETNOST... ŽE SAMO TO JE DOVOLJ, DA OBDRŽIMO PREDSTA-VO O DOBREM IN SLABEM NA DO-LOČENI VIŠINI IN DA JO POSREDU-JEMO DRUG DRUGEMU. TO BO ŠE UČINKOVITEJŠE, KO V DRUŽBI NE BO VEČ SODNIKA ALI DUHOVNIKA, KO BODO MORALNA NAČELA IZ-GUBILA SVOJ ZNAČAJ OBVEZNO-STI IN JIH BODO IMELI BOU ZA ODNOSE MED ENAKIMI . . . VZHOD SE OD ZAHODA PO-SEBNO RAZLIKUJE PO SVOJEM OD-NOSU DO NARAVNEGA SVETA. VZHODNJAK Sl PRIZADEVA, DA Bl GLEDAL NASE KOT NA DEL NARA-VE IN KOZMOSA. (NAM SE TO ZDI FATALIZEM). ZAHODNJAK PA SE ČUTI SOVRAŽNIKA NARAVE. GOVO-RIMO O ZAVZETJU VESOUA IN NO-VIH DEŽEL; OBVLADUJEMO PUŠČA-VE IN BRIŠEMO MEJE; PREŽENEMO BOLEZEN. ORIENTALEC PA SE, NA SPLOŠNO REČENO, NE ČUTI V SPO-PADU Z ZUNANJIM SVETOM, NASE GLEDA KOT NA DEL ŽIVUENJSKE-GA TOKA, KATEREGA EN SAM DEL-ČEK JE. HEBREJSKO KRŠČANSKO SVETO PISMO SE ZAČENJA Z UKA-ZOM, NAJ ČLOVEK VLADA VSEMU ŽIVEMU, KAR JE POVSEM NENA-VADNO VZHODNJAKU ALI PESNI-KU, KOT JE WALT VVHITMAN, Kl PRAVI, DA Bl LAHKO ODŠEL ŽIVET MED ŽIVALI. oživitvi anarhi/iiia (Nadaljevanje z 9. strani) Zahodnjak pa se čuti sovražnika narave. Govo-rimo o zavzetju vesolja in novih dežel; ob-vladujemo puščave in brišemo meje; prežene-mo bolezen. Orientalec pa se, na splošno reče-no, ne čuti v spopadu z zunanjim svetom, nase gleda kot na del življenjskega toka, katerega en sam delček je. Hebrejsko krščansko sveto pi-smo se začenja z ukazom, naj človek' vlada vsemu živemu, kar je povsem nenavadno vzod-njaku ali pesniku, kot je Walt Whitman, ki pravi, da bi lahko odšel živet med živali. Sivadeshi, domača industrija, ima opraviti s samovzd^žljivostjo in ne z vlado. Ko se je Gandhi spomnil na kolovrat, je bilo to pravo razodetje. še zdaj smo presenečeni ob misli, da ni bilo v Indiji nikogar, ki bi znal presli (evropska civilizacija je uničila kolovrat), in da je moral Gandhi prebrskati deželo od vrha do tal, da je našel neko staro žensko, ki je znala presti. Prav tako je morala neka Angle-žinja preiskati deželo po dolgem in počez, da je odkrila indijske tempeljske plese in jih oži-vila. Kajti mehanizacija v resnici ne uničuje samo nacionalnega gospodarstva, ampak tudi nacionalno umetnost. i Gandhi je podpiral opu-stitev strojne industrije, stroje pa bi uvajal polagoma. Iz tega se Zahod lahko marsikaj nauči: zadržuje naj napredek stroja, znanosti, prs-preči naj, da bi industrializacija postala edini način življenja. Thoreau pravi: »Ali naj te-sarju za vedno vzafnemo veselje, da gradi?« In pravi tudi: »Zelo se nam mudi postaviti mag-netski telegraf med Maine in Texasom; toda Maine in Texas si morda nimata nič pomemb-nega sporočiti.« Kolikor vemo, si Maine in Te-xas še vedno nimata nič važnega sporočati. Naj bo kakor koh že, komunikacija v tej de-želi je zasetna last, kot je v Rusiji popolnoma državna. Industrijsko znanstveni vladi preveč pomeni, da bi šla kar tako mimo nje. žice iz Maine v Texas vedno nadzoruje policaj, indu-strialist ali diplomat. Resnična komunikacija je pojav, ki nima nič opraviti s časopisi, PA (Purchasing Agentj sistemi, splošno nadzorno mrežo ... Gandhijeve besede so se širile od ust cLo ust po vsej Indiji in prek meja kakih dvajse-tih jezikov, y Ameriki pa je pravzaprav nemo-goče izvedeti, kaj se godi na Kubi ali v Kongu ali drugod. V Ameriki in verjetno prav tako v Evropi imenujemo »novico« Usto, kar je ostalo resničnega, potem ko so komunikacije preoblikovale dejstva. Sam izraz »umetnik« na Zahodu zdaj pomeni človeka, ki govori resni-co. Komunikacija opravlja tudi vlogo nadzoro-vanja razpoloženja Ijudi. Nesreča je obvešče-valcu, časnikarju, radiu in izvedencu za javne odnose kruh z maslom. Nič čudnega torej, da je moral imeti ruski predsednik, ko je obiskal ZDA, stalno vojsko telesnih stražarjev in Ijudi iz tajne službe, da bi ga obvarovali pred mo-rilci. Koliko bolje bi bilo nam vsem, če bi bojkotirali časopis, televizijo, obveščanje, ra-dio in vse samozvane medije komunikacije. če bi se kakorkoli in takoj prenehali za-pletati z industrijskim sistemom na kakršni-koli ravni, bi to neposredno učinkovalo na mvr in blaginjo naših Ijudi. Opustiti svetovno te-kmovanje je neizmernega pomena za posame-znika in za vse skupaj. Tekmovanje je strašni greh moderne družbe. Tekmovanje je bolezen Zahoda in iz njega izvira naša nasilnost. Ne-riasilje pomeni netekmovanje. — Demokracija je nenasilna oblika vlade, ki ji grozi uničenje zaradi tekmovanja sistemov v socialnem in ekonomskem nasilju. Ahimsa, nenasilje, je p& polna moč in način življenja. Močna je kot krščanska ponižnost, na kateri je deloma osno-. van. Je ena izmed najplemenitejših zamisli mo-dernega človeka in ji je usojeno, da bo pre-plavila svet. Vlade se je ne morejo poslužiti, kajti le-te teže k nasilju. Nenasilje ni prednost vlade, ampak Ijudi, celo enega samega člove-ka. En sam nenasilen človek, kot Gandhi ali Kristus, lahko spremeni zgodovino. Vlade lah-ko zgodotnno potiskajo po eni in isti kolesni-ci. Ahimsa pa jo lahko ustavi. Gandhi je šel tako daleč, da je spodbujal Ijudi, naj ne prizadenejo nič zlega strupenim kačam, ki vsako leto povzročijo toliko smrti. Ljudje so morali premagati povsem naraven strah pred plazilci. »Zapovedi o prizanašanju strupenim plazilcem,« pravi Gandhi, »so se ve-činoma držali v Phoenixu, na Tolstojevi farmi in y Sabarmatiju. Povsod tod smo morali sa-četi na neobdelani zemlji. Vendar pa ni nthče umrl zaradi kačjega ugriza.« In nadaljuje: »če-prav je praznoverno verjeti, da se nam v pet-indvajsetih letih ni zgodilo nič hudega po božji milosti in ne slučajno, še vedno ostanem praznoveren.« Ne da bi se poglobil v to kalno vprašanje, se iz tega neubijanja lahko vendarle nekaj na-učimo. Gandhi se sovražniku ni nameraval izogniti; iznebiti se ga je treba z dostojan-stvom, ne da bi mu prizadeli kaj žalega, celo s častjo. To je drugi pojem, ki je tuj zahodni misli in skoraj tuj krščanski praksi. Sovražnir ka ne ponižati pomeni vrniti mu njegovo člo-večnost po porazu. Vinoba Bhave, največji ži-veči Gandhijev učenec, ki potuje po Indiji in prosi pri velikih posestnikih zemljo za kmete ter jo tudi dobi, pravi: »Ponižati nočem ne bogatih ne revnih.« To je raimo nasprotno ko-munistični razlastitvi in kapitalističnemu telc-movanju. Brez popolne vezi Ijubezni med ti-ttim, Jci daje, in tistim, ki sprejme, med last- Daniel Guerin ANARHIZEM Anarhizem v španski revoluciji USPEH SAMOUPRAVLJANJA Vendar so se španski anarhisti na ekonom-skem področju, ki se jim je zdelo najpomemb-nejše, pod pritiskom množic pokazali bolj ne-popustljive in kompromisi, na katere so mo-rali pristati, so bili bolj omejenega značaja. V veliki meri je samoupravljanje napredovalo samo od sebe. Toda medtem ko se je država okrepila in se je poslabšal totalitarni značaj vojne, se je zaostrilo nasprotovanje med voj-skujočo se buržoazno republiko in poizkusom komunizma ali bolj na splošno nihilističnega kolektivizma. Nazadnje pa je tilo samouprav-Ijanje tisto, ki se je moralo, bolj ali manj, umikati, žrtvovano na oltar »antifašizma«. Dobro bi bilo, če bi se ustavili pri tem po izkusu, ki ga je treba, kot pravi Peirats, še načrtno preučiti, to pa ne bo lahko, kajti glede na kraj in čas so se pokazale številne inačice samoupravljanja. In preučiti ga bo treba tem bolj pozorno, ker je razmerorria malo znano. Celo v srcu r&publikanskega tabora so ga bolj ali manj zamolčali ali ga spravili na slab glas. Državljanjska vojna ga je preplavila in ga v spominu liudi še danes izpodriva. Ne^iajdemo ga v filmu Umreti v Madridu. In vendar je morda tisto, kar je španski anarhizem zapu-stil najbolj pozitivnega. Drugi dan revolucije 19. julija 1936, ki je bila strašen odgovor Ijudstva na frankovski »pronunciamento«, so industrijalci in zemljiški veleposestniki v naglici zapustili svoja imetja in zbežali v tujino. Ta prazna imetja so pre-vzeli delavci in kmetje. Dninarji so se odločili, da bodo z. lastnimi sredstvi nadaljevali z ob-delovanjem zemlje. Sami od sebe so se zdru-žili v »sknpnosti«. 5. septemtra je Nacionalna delavska zveza sklicala v Kataloniji kmečki pokrajinski kongres, ki je določil kolektiviza-cijo zemlje pod nadzorstvom in upravo sindi-katov. Socializirali naj bi veliko posest in pre-moženja fašistov. Mali posestniki pa naj bi iz-birali med individualno in skupno posestjo. Legalna potrditev je prišla malo kasneje: 7. oktobra 1936 je osrednja republikanska vlada zaplenila brez povrnitve odškodnine premože-nja »oseb, ki so se kompromitirale v fašistič-nem uporu«. S pravne plati je bil to nepopoln ukrep, kajti potrdil je le nekaj zaplenitev po-sesti, ki jih je Ijudstvo opravilo samo od se-be: kmetje pri razlaščevanju niso razlikovali med tistimi, ki so, in tistimi, ki niso sodelo-vali v vojaškem puču. V nerazvitih deželah, kjer primanjkuje po-trebnih tehničnih pripomočkov za obdelova-nje na široko, je privatna posest za revnega kmeta dosti bolj mikavna kot socialistično po-Ijedeljstvo, ki ga dotlej ni poznal. Toda y špa-niji sta nihilistična vzgoja in kolektivistična tradicija obenem izravnali tehnično nerazvi-tost ter preprečili individualistične težnje pri kmetih tako, da sta jih takoj potisnili proti nikom in razlaščenim mir ne more biti za ve-dno zagotovljen. Posebni cilji, za katere se je Gandhi boril, so se v glavnem uresničili v Indiji, toda glob-Iji pomen njegove filozofije in politike lahko nudi alternativo vedno večjemu številu držav v krizi, ki so neločljivo povezane z državni-štvom ali, kar pod tem izrazom razumemo. Moderna tekmujoča družba ni zmožna obdr-žati miru. Moderna vlada, vezana na tekmujo-čo družbo, prav tako ne. Mir bomo dosegli sa-mo z nenasilnim dejanjem Ijudi samih. Se-danja težnja vlad, da bi svoje dršave zrahljali, ne jamči za mir. Nasprotno, nastajanje novih dežel po zgledu ameriškega ali ruskega eko-nomskega sistema lahko samo poveča nevar-nost vojne. Ker ima moderna vlada slučajno moč nad znanostjo in industrijo, skoraj ni upanja na mir, razen če bi se Ijudje prosto-voljno potrudili in se ne pustili zvabiti z zna-nostjo in industrijo. življenjski standard je enak pripravljenosti. Pripravljenost je vedno povezana z znanstvenim vojskovanjem. Pred-vsem v znanstveno razvitih državah si mora vsak posameznik posebno prizadevati, da bi zmanjšal moč znanstveno industrijske oligar-hije nad svojim življenjem. »Znižati« moramo šivljenjski standard. Naučiti se moramo, kako naj živimo v miru in sreči. To moramo storiti brez nasilja in z visokim čutom za viteštvo, ki ga je Gandhi vtisnil svojim naslednikom. Na-mesto razrednega boja in sovraštva, ki ju po-vzdigujejo komunisti, ali industrijsko znanstve-nega tekmovanja, ki ga povzdiguiemo mi, se moramo, če hočemo preživeti, vesti nenasilno vn v duhu Ijubezni. socializmu. Tako so si izbrali rebni kmetje, medtem ko so se bolj premožni, na primer v Kataloniji, oklenili individualizma. Velika ve-čina (90 odst.) kmečkih delavcev se je takoj v začetku odločila vstopiti v skupnost. Tako se je obenem zapečatila zveza med kmeti in de-lavd v mestih, kajti ti zadnji so bili ze po svoji vlogi pristaši socializacije proizvodnih sredstev. Zdi se pa, da je bila socialna zavest celo višja na deželi kot v mestu. Poljedelske skupnosti so si naložile dvojno vodstvo, ekonomsko in lokalno obenem. Obe vlogi sta tili jasni, toda najpogosteje so jih' prevzeli ali nadzirah sindikati. Za ekonomsko administracijo je občni zbor delovnih kmetov vohl za vsako vas upravni od-bor. Razen sekretarja so vsi člani nadaljevali s fizičnim delom. Delo je bilo obvezno za vse zdrave moške med osemnajstim in šestdesetim letom. Kmetje so se razšh v skupinah po deset ali več z odbornikom na čelu. Vsaka skupina se je zadolžila za eno obdelovalno območje ali eno nalogo glede na starost članov ali vrsto dela. Vsak večer je upravni odbor čprejel od-bornike teh skupin. Kar se tiče lokalne admi-nistracije, je komuna pogosto sklicala prebi-valce v občni zbor okrožja, da so poročali o svojih dejavnostih. Vse je postalo skupno razen oblek, pohišt-va, osebnih prihrankov, majhnih živali, vrtnih zemljišč in perutnine, ki je bila namenjena za družinsko potrošnjo. Obrtniki — brivci, čev-Ijarji itd. — so se združili v kolektive, skupne ovce so v tropih po več sto živali zaupali pa-stirjem vn ti so jih enakomerno razkropili po gorah. Preizkusili so različne sisteme načina delit-ve proizvodov; eni so izhajali iz kolektivizma, drugi iz bolj ali rnanj popolnega komunizma, tretji pa iz kombinacije oteh. Najpogosteje je bilo plačilo odvisno od potreb družinskih čla-nov. Vsak družinski član je dobival kot vsak-danje plačilo po predpisih sestavljeno nakaz-nico v pezetah, ki jo je lahko zamenjal le v občinskih trgovinah, pogosto nastanjenih v cerkvi ali njenih stranskih zgradbah. Neporab-Ijeno plačo so prenesli v pezetah na kredit re-zervnega individualnega računa. Od tega plači-la je bilo moč prejemati omejeno vsoto denar-ja. Stanovanjske najemnine, elektrika. zdrav-niška nega, farmficevtski proizvodi, pomoc starcem itd., vse jto je bilo brezplačno. vrav tako šola, ki so ja dostikrat nastanili v starem samostanu; obvezna je bila za otroke pod šti-rtnajstim letom, ki jim je bilo prepovedano fizično delo. Pristop h kolektivizmu je ostal prostovo-Ijen. Tako je zahtevala osnovna skrb anarhi-stov za svobodo. Na male posestnike niso pri-tiskali. Le-ti so se držali ob strani skupnosti in od nje niso mogli pričakovati nikakršnih uslug ali dajatev, kajti zatrjevali so, da si bo-do pomagali sami. Vendar pa jim je bilo do-voljeno, da po mili volji sodelujejo pri skup-nih delih ter da prinašajo svoje proizvode v občinske trgovine. Lahko so prišli na občne ztore,, se okoriščali z nekaterimi skupnimi ugodnostmi. Branili so jim le imeti več zemlje, kot so jo lahko obdelovali, in jim postavili en sam pogoj: da njihovo premoženje ali oni sa-mi ne povzročijo nikakršne zmede v sociali-stičnem redu. Tu in tam so socializirano zem-Ijo združili in zamenjali zemljišča posameznih kmetov, če so tt privolili. V večini socializira-nih vasi je bilo vedno manj takih posamezni-kov, kmetov in trgovcev. Ker so se čutili osam-Ijene, so se raje pridružili skupnostim. Vendar pa se zdi, da so se enote, ki so se poslužile kolektivističnega načina o plačilu *a delovni dan, bolj obnesle kot tiste manj šte-vilne, kjer so hoteli prehitro vzpostaviti po-poln komunizem in se niso ozirali na egoizem se vedno zasidran v človeški naravi posebno pn ženskah. V nekaterih vaseh, kjer so odpra-vili denar kot plačilno sredstvo, kjer so pro-izvajali in trošili iz skupnega, so se pokazale slabe strani te mrtvilne avtarkije; in kaj hi-tro je prodrl na površje individualizem; razpo-ko v skupnosti so povzročili nekateri mali po-sestniki s tem, da so jo zavustili, kajti vanio so bih vstopili bres prave komunistične misel-nosti. Komune so bile združene v kantonske ter pokrajmske federacije. Vsa zemlja kantonske federacije načelno* ni obsegala več kot eno zemljisče brez mejnikov. Solidarnosti med va- lGlede tega so se v vasi med seboj prerekalt mi ni bilo meje. S skladi za pomoč so lahko pomagale tistim skupnostim, ki jim je šlo slabše. Orodja, surovine, odvečna delovna sila so bili na razpolago skupnostim, kt so jih po-trebovale. Pomembnost kmečke socializacije je bila po provincah različna. V Kataloniji, deželi ma-le in srednje posesti, kjer ima kmet močne individualistične tradicije, je obstajalo le ne-kaj vodilnih skupnosti. Nasprotno pa so v Ara-goniji socializirali več kot tri četrtine zemlje. Oddelek Durrutijeve anarhistične milice, ki je korakal proti severni fronti, da bi se spopa-del s frankovci, in nato za vzpostavitev revo-lucionarne otlasti, ki je izšla iz njene osnove in je bila v republikanski španiji enotna, so spodbudili delovno vnemo poljedelskih delav-cev. Nastalo je kakih 450 skupnosti, ki so šte-le 500.000 članov. V levantski pokrajini (pet provinc, glavno mesto Valencija), najbogatejši v španiji, je nastalo 900 skupnosti. Vanje je bilo vključenih 43 odst. krajev, vsebovale pa so 50 odst. proizvodnje agrumov in 70 odst. njihove komercializacije. V Kastliji se je osno-valo približno 300 skupnosti z okrog 100.000 pristaši. Soctalizacija je prodrla tudi v Estre-maduro in del Andaluzije. V Asturiji je poka-zala nekaj odporov, ki pa so jih hitro zatrli. Pripomniti je treba, da ta socializem ni iz-hajal samo iz delovanja anarhističnih sindika-listov, kot mislijo nekateri. Samoupravljalci so bili pogosto »nihilisti, ne da bi se tega zave-dali«, kot pravi Gaston Leval. V zadnjih iz-med pravkar naštetih provinc so bili pobud-niki kolektivizacije socialno demokratski, ka-toliški in v Asturiji celo komunistični kmetje1. Poljedelsko samoupravljanje je bilo resnič-no uspešno, kadar ga niso ovirali njegovi na-sprotniki ali vojna. Uspeh je bil deloma toliko večji zaradi zaostalosti španskega poljedelstva. Velike španske posesti ni bilo težko prekositi, kajti njeni uspehi so bili pomilovanja vredni. Polovico ozemlja celotnega polotoka je bila v rokah kakih deset tisoč zemljiških fevdalcev. Ti so raje pustili precejšen del svoje zemlje neobdelane, kot pa da bi dopustili nastanek plasti neodvisnih krnetov ter so podobno plačali svoje dninarje, kajti to bi ogrozilo nji-hov položaj srednjeveških gospodov. Tako so pustili naravna bogastva španske zemlje ne-izkoriščena. Zemljo so združili, jo obdelovali v velikih površinah po splošnem načrtu in napotkih ag-ronomov. Zahvaljujoč proučevanju poljedel-skih tehnikov, so se pridelki povečali od 30 do 50 odst. Zasejane površine so se pomnožile, iz-popolnili so metode dela in pametneje pora-bili energijo človeka, živali in stroja. Zamenja-li so kulture, zgradili namakalni sistem, delo-ma na novo pogozdili deželo, odprli drevesni-ce, postavili svinjake, uredili moderne kmetije, izbrali živino in jo pomnožili ter vzpostavili pomožne industrije. Socializacija je pokazala svojo premoč na zapuščenih velikih posestih, kjer je bil del zemlje neobdelan, in prav tako na mali posesti, kjer je bila obdelovalna teh-nika primitivna, semena ne najboljša in tudi gnojil niso uporabljali. S tem je bilo že zasnovano poljedelsko na-črtovanje. Opiralo se je na statistike proizvod-nje in potrošnje y skupnostih, zbirali pa so jih kantonski odbori in nato pokrajinski odbor, ki je nadzoroval proizvodnjo pokrajine po kva-liteti in kvantiteti. Za zunanjo trgovino pokra-jine je skrbel pokrajinski odtor, ki je zbiral proizvode za prodajo. Kmečki anarhični sindikalizem je najbolje pokazal svoje organizacijske in integracijske sposobnosti v Levantu. Izvoz agrumov je za-hteval moderne in načrtne trgovske tehnike; izvrstno sq se je poslužili kljub nekajkratnim, včasih živim sporom z bogatimi proizvajalci. Materialnemu razvoju se je pridružil kul-turni razvoj: organizirali so tečaje za odrasle nepismene; pokrajinske zveze so po vaseh pri-rejale predavanja, gledališke in kino predstave. Teh uspehov pa ne moremo pripisovati sa-mo močni organizaciji sindikalizma, ampak v veliki meri tudi razumnosti in pobudi Ijudstva. čeprav večinoma nepismeni, so kmetje poka-zali socialistično zavest, precejšnjo mero zdra-ve pameti in pripravljenosti na solidarnost in žrtvovanje, kar je izzvalo občudovanje pri tu-jih opazovalcih. Borec za delavske pravice Fen-ner Brockway, danes Lord Brockway, je, po-tem, ko je obiskal skupnost v Segonn. pripo-vedoval: »Duhovna raven kmetov, njihov en-tuziazem, način, kako pomagajo za skupno stvar, ponos, ki ga ob tem občutijo, vse to je občudovanja vredno.« Samoupravljanje se je prav tako izkazalo v industriji, predvsem v Kataloniji, najbolj in-dustrializirani pokrajim španije. Delavci, ka-terih delodajalci so zbežali, so sami od sebe prevzeli tovarne. Več ko štiri mesece so barce-lonska podjetja, na katerih je plapolala črno rdeča zastava Nacionalne delavske zveze, up-ravljali delavci, združeni v revalucionarne od-bore, brez pomoči ali vmešavanja države in včasih celo brez izkušenega vodstva. Vendar pa so bili na srečo na strani proletariata teh-niki. V nasprotju s tistim, kar se je 1917—1918 zgodilo v Rusiji in 1920 v Italiji, ko so delav-d za kratek čas zavzeli tovarne, inženirji niso odklonili sodelovanja pri novem poskusu so-cializacije; od začetka so tesno sodelovali z delavci. 'Vendar pa v pokrajinah na jugu, ki jih anarhisti niso nadzorovalit dninarji niso ob-čutili prisvojitev velikih posestev, ki so jih samovoljno opravičili občinski organi, kot revolucionarno spremembo; plačevali so jih kot prej in samoupravljanja tudi ni bilo. Oktotra 1936 je bil v Barceloni sindikalni kongres, ki je predstavljal 600.000 delavcev in ki je razpravljal o socializaciji industrije. Po-budo delavcev je pravno potrdila katalonska vlada z odlokom, ki ga je izdala 24. oktobra 1936 in s katerim je potrdila, kar se je bilo zgodilo, ter uvedla y samoupravljanje nadzor-stvo vlade. Ustanovili so dva sektorja, sociali-stičnega in zasebnega. Socializirali so tovarne z več kot sto delavci (tiste, v katerih jih je bi- 10 zaposlenih petdeset do sto pa, če so tako zahtevale tri četrtine delavcev), prav tako ti-ste, kateriH lastnike je Ijudsko sodišče progla-silo za »uporniške« ali pa ki so nehali izkori-ščati, in nazadnje tiste, katerih pomembnost za nacionalno gospodarstvo je opravičevalo, da so jih odvzeli zasebnemu sektorju (sicer pa so socializirali precej zadolženih podjetij). Samoupravno tovarno je vodil upravni od-bor, ki je štel pet do petnajst članov, pred-stavljali so različna opravila. Imenoval jih je delavski občni zbor. Njihov mandat je trajal dve leti, polovico pa so lahko obnovili vsako leto. Odbor je izbral direktorja, ki mu je po-veril vso ali pa del oblasti. V pomembnih podjetjih je moral imenovanje direktorja odo-briti zaščitni organ. Razen tega so k upravne-mu odboru postavih še vladnega nadzornika. To ni bilo več samoupravljanje, ampak so-veje (sestavljen iz štirih predstavnikov uprav-upravljanje, tesno povezano z državo. Občni zbor ali pa Glavni svet industrijske nega odbora, osmih iz delavskih sindikatov, štirih tehnikov, ki jih je imenoval zaščitni or-gan) sta lahko odstavtla upravni odbor. Ta glavni svet je načrtoval delo in določeval raz-delitev dohodkov. Njegove odločitve so bile ob-vezne. Sredi zasebnih podjetij so izvolili delavski odbor, ki je imel nalogo, »tesno sodelovati z delodajalcem« in nadzorovati proizvodnjo ter pogoje dela. Plačevanje v socializiranih tovarnah je bilo enotno: Vsak delavec je dobival stalno plačo. Dohodkov niso razdelili po stopnji podjetja. Po socializaciji plač niso odpravili, še bolj trdno so ,se obdržale kot v zasebnem sektorju. Odlok s 24. oktobra 1936 je bil kompromis med stremljenjem po samoupravljanju in tez-njo po etaUstični zaščiti ter obenem poravna-va med kapitalizmom in socializmom. Sestavil ga je nihilistični minister, uradno pa ga je po-trdila Nacionalna delavska zveza, ker so anar-histični voditelji sodelovali v vladi. Kako neki naj bi le-te prizadelo' vmešavanje države v sa-moupravljanje, ko pa so sami držali y rokah etatistične pogonske ročice? Volk, ki so ga privedli v stajo, se začne ščasoma v njej vesti kot gospodar. V praksi se je zazdelo, da delavsko samo-upravljanje kljub precejšnji oblasti, ki so jo dobili glavni sveti industrijskih vej, tvega, da bo zajadralo v egoističen partikularizem, v ne-kakšen »buržoazni kooperativizem«, kot ga itnenuje Peirats, kajti vsaka proizvodna eno-ta je skrtela le za svoje lastne koristi. Obsta-jale so bogate in revne skupnosti. Ene so si lahko privoščile sorazmerno visoke plače, dru-ge pa niso imele niti toliko, da bi obdržale plače, kot so bile pred revolucijo. Ene so bile obilno preskrbljene s surovinami, drugim pa jih je manjkalo, itd Kaj kmalu pa so jo tega ozdravili in vzpostavili ravnotežje tako, da so ustanovili osrednjo izenačevalno banko, s po-močjo katere so lahko pravično razdelili de-narna sredstva. Na sindikalnih sejah v Valen-ci decembra 1936 s določUi, da bodo združili različne odseke proizvodnje v splošnem in or-ganskem načrtu, s čimer se bodo lahko izogni- 11 škodljivemu tekmovanju in olajšali delo. Od tedaj dalje so začeli sindikati sistema-tično reorganizirati celotne stroke; zaprli so na stotine majhnih podjetij in osredotočili pro-izvodnjo v tistih, ki so bila najbolje oprem-Ijena. V Kataloniji na primer so skrčili šte-vilo livarn z več kot 70 na 24, strojarn z 71 na 40, steklarn s sto na trideset. Toda industrij-ska centralizacija pod nadzorstvom sindikatov se ni mogla tako hitro in tako popolno razviti, kot so želeli anarhični sindikalisti, kt so nare-dili načrt zanjo. Zakaj? Ker so stalinisti in re-formisti nasprotovali zaplenitvi premoženja srednjega razreda in so pobožno spoštovali za-sebni sektor. V drugih industrijskih središčih republi-kanske španije, kjer niso izvajali katalonskega odloka o socializaciji, so bile kolektivizacije dosti manj številne kot v Kataloniji; toda pod-jetja, ki so ostala zasebna, so pogosto dobila delavske nadzorne odbore, kot na primer v Asturiji. Kot poljedelsko je tilo tudi industrijsko samoupravljanje zelo uspešno. Očividci ne sko-parijo s pohvalami, predvsern kar se tiče do-brega delovanja mestnih služb v samouprav-Ijanju, Precejšnje število tovarn, če ne vseh, so odlično uprdpljali. Socializirarui industrija je odločilno prispevala k antifašistični vojni. Majhno število tovarn orožja, ki so nastale v španiji pred 1936. letom, je bilo izven Katalo-nije: zavezništvo v resnici ni kaj dosti zaupalo katalonskemu proletariatu. V barcelonski po-krajini je bilo treba nanaglo znova preurediti tovarne, da bi služile republikanski obrambi. Delavci in tehniki so tekmovali v vnemi in pobu&ah. Kmalu je prišel na fronto vojni mcu-terial, ki so ga v glavnem izdelali v Kataloniji. Tako pomembno prizadevanje je merilo na začetek izdelovanja kemijskih proizvodov, nuj-no potrebnih za vojno. Na področju civilnih potreb ni socializirana industrija nič maj nar predovala. Začela je izdelovati tekstilna vlak-na iz konoplje, rogoza, riševe slame, celuloze, česar v španiji do tedaj še niso storili. SAMOUPRAVNO TOVARNO JE VODIL UPRAVNI ODBOR, Kl JE ŠTEL PET DO PETNAJST ČLANOV, OPRAVLJALI SO RAZLIČNA DELA. IMENOVAL JIH JE DELAVSKI OBČ-Nl ZBOR, NJIHOV MANDAT JE TRA-JAL DVE LETI, POLOVICO PA SO LAHKO OBNOVILI VSAKO LETO. OD-BOR JE IZBRAL DIREKTORJA, Kl MU JE POVERIL VSO ALI PA DEL OBLA-STI. V POMEMBNIH PODJETJIH JE MORAL IMENOVANJE DIREKTORJA ODOBRITI ZASČITNI ORGAN. RAZEN TEGA SO K UPRAVNEMU ODBORU POSTAVILI ŠE VLADNEGA NADZOR-NIKA. TO Nl BILO VEČ SAMO-UPRAVLJANJE, AMPAK SOUPRAV-LJANJE, TESNO POVEZANO Z DR-ŽAVO. »KADAR NEVEDNOST VLADA V DRUŽBI IN NERED V ČLOVEŠKIH GLAVAH, SE ZAKONI POMNOŽIJO; OD ZAKONODAJE PRIČAKUJEMO, DA BO VSE REŠILA, IN DEJSTVO,3 DA JE VSAK NOV ZAKON NOV NA PAČEN RAČUN, NENEHNO VODI LJUDI, DA ZAHTEVAJO OD NJE Tl-STO, KAR LAHKO IZHAJA SAMO IZ NJIH, NJIHOVE LASTNE IZOBRAZBE, NJIHOVE LASTNE MORALE.« Peter Kropotkin Zakon kot podpora zločina Iz dela ,,Zakon in oblast" Poglavje iz anarhizma, izdala Leonard I. Krimerman in Lewis Perry Ta Kropotkinova razprava predstavlja klasično anarhistično kritiko zakona in oblasti. Kropotkin je pogosto pisal o zločincih in ječah, deloma zato, ker sta ga dve obdobji, preživeti v ječi, globoko prizadeli s krivičnostjo kazenskega sistema, deloma pa zato, ker mora anarhizem premagati mnenje, da je oblast potrebna, da varnje javnost pred hudodelci. Ne sme-mo spregledati, da njegovo dokazovanje ne temelji na prepričanfu o nedvomni človeški dobroti, ki ga premnogi kritiki pripisujejo anarhistom in zlasti Kro-potkinu. »Kadar ncvednost vlada v družbi in nered v člo-veških glavah, se zakoni pomnožijo; od zakonodaje pričakujemo, da bo vse rešila, in dejstvo, da je vsak nov zakon nov napačen račun, nenehno vodi Ijudi, da zahtevajo od nje tisto, kar lahko izhaja samo iz njih, njihove lastne izobrazbe, njihove lastne morale.« Te-ga ne pravi revolucionar nit ine reformator. To je pravnik, Dalloy, avtor zbirke francoskih zakonov, zna-ne kot Repertoire de la Legislation. In vendar, čeprav je te vrstice napisal človek, ki je bil sam ustvarjalec in občudovalec zakonov, zelo dobro ponazarjajo ne-normalno stanje naše družbe. V državah gledajo na zakon kot na zdravilo proti zlu. Namesto da bi sami popravili, kar je slabo, Ijudje začno zahtevati od zakona, da to spremeni. če je cesta med dvema vasema neprehodna, kmet pravi: »moral bi biti kak zakon o občinskih cestah.« ... če je v po-Ijedelstvu ali trgovini stagnacija, zakonski moč, živi-Ijedelstvu ali trgovini stagnacija, zakonski mož, živi-no zakonodajo zahtevamo«. Vse tja do krojača ni nikogar, ki ne bi zahteval zakona za obrambo svoje male obrti. če delodajelc zniža mezde ali zviša šte-vilo delovnih ur, že vzklika zarodek politika: »Dobiti moramo zakon, ki bo spravil vse to v red.« V krat-kem, zakon povsod in za vse! Zakon o modi, zakon o steklih psih, zakon o kreposti, zakon, ki bo na-pravil konec vsem izprijenostim in vsem slabostim, ki izhajajo iz človeške indolence in strahopetnosti. Tako ?ias je popačila vzgoja, ki že od otroštva da-Ije skuša ubiti v nas upornega duha in razviti duh pokorščine oblasti; tako nas je popačilo bivanje v železnem obroču zakona, ki upravlja z vsakim dogod-kom v življenju — našim rojstvom, vzgojo, razvojem, Ijubeznijo, prijateljstvom — da bomo, če se bo to sta-nje stvari nadaljevalo, izgubili vso iniciativnost in se odvadili sami misliti. Videti je, da naša družba ni več sposobna rasumeti, da je mogoče obstajati drugače kot pod oblastjo zakona, ki ga izdela predstavniška vlada in izvaja peščica vodilnih. In celo iedaj, ko je šla tako daleč, da se je osvobodila hlapčevstva, je nje-na prva skrb to znova spostaviti. »Prvo leto svobode« ni še nikdar trajalo dalj kot en dan, zakaj ko je proglašeno, se Ijudje takoj naslednjega dne podvr-žejo jarmu zakona in oblasti... če preučimo milijone zakonov, ki obstajajo za upravljanje človeštva, se zdi, da razpadejo v tri glav-ne kategorije: zaščita lastnine, osebna zaščita, zaščita oblasti. In če analiziramo vsako od treh kategorij, pri-demo do istega logičnega in nujnega sklepa: NEUPORABNOST IN ŠKODLJIVOST ZAKONA. Socialisti vedo, kaj je mišljeno pod zaščito last-nine. Zakoni o lastnini niso namenjeni temu, da bi zagotavljali posamezniku ali družbi uživanje sadov njihovega lastnega dela. Nasprotno, narejeni so, da oropajo izdelovalca dela tistega, kar je ustvaril, in da priskrbijo določenim drugim Ijudem tisti del produk-ta, ki so ga ukradli izdelovalcu ali družbi kot celoti. Kadar na primer zakon prisodi gospodu temu in temu pravico do hiše, mu ne prisoja pravice do koče, ki jo je postavil zase, ali do hiše, ki jo je zgradil s pomočjo nekaterih svojih prijateljev. V tem primeru ne bi nihče spodbijal njegove pravice. Nasprotno pa vnu zakon priznava pravico do hiše, ki NI produkt njego-vega dela; najprej, ker jo je dal napraviti zase dru-gim, ki pa jim ni plačal polne vrednosti njihovega de-la, in nadalje, ker ta hiša predstavlja druzbeno vred-nost, ki bi je sam ne bil mogel ustvariti. Zakon mu prisoja pravico do tistega, kar pripada vsakomur na splošno in nikomur posebej. Ista hiša, zgrajena sredi Sibirije, ne bi imela iste vrednosti, kot jo ima v veli-kem mestu, in kot vemo, ta vrednost izhaja iz kakih petdeset generacij Ijudi, ki so mesto zgradili, ga olipšali, opremili z vodo in plinom, lepimi sprehaja-lišči, šolaini, gledališči, trgovinami, železnicami in ce-stam, ki vodijo v vse smeri. Tako zakon s tem, da mu prizna pravico do neke določene hiše v Parizu, Londonu ali Rouenu, gospodu temu in temu nepravič-no podelfuje določen del rezultatov človeškega dela nasploh. Jn prav zato, ker so ta prilastitev in vse dru-ge oblike lastnine istega značaja vpijoča krivica, je potreben cel arzenal zakonov in cela armada voja-kov, policistov in sodnikov, da to vzdržujejo proti zdravemu raznviu in pravičnemu čutu, ki je človeštvu v krvi. Polovica naših zakonov — civilni zakonik v vsaki državi — ne shiži drugemu namenu, kot da ščiti to prilaščanje, ta monopol nekaterih posameznikov nad dobičkom nasproti celotnemu človeštvu. Tri četrtine pravd, ki se odločajo pred sodiščem, si so drugega kot prepiri med monopolisti — med dvema roparjema, ki se prepirata za plen. In veliko Število naših kazenskih zakonov meri na isti cilj, ko jim gre za to, da obdrže delavca v podrejenem položaju nasproti delodajalcu in da tako priskrbe varnost izkoriščanju. Kar se tiče zagotovitve produktov dela proizva-jalcu, ni zakona, ki bi kaj takega vsaj poskušal. Tako preprosto in naravno je, v tolikšni meri del člove-ških navad in običajev, da zakon temu ni privoščil niti ene same misli. Odkrito razbojništvo z mečem v roki ne spada v našo dobo. Tudi delavec se ne bo nikdar prišel k drugemu delavcu prepirat o produktu svojega dela. če imata nesporazum, ga rešita s pomoč-jo tretje osebe, ne da bi se zatekala k. zakonu. Edina oseba, ki zahteva od drugega, kar je ta proizvedel, je lastnik, ki pride in pobere levji delež. Kar se človeštva nasploh tiče, to vedno spoštuje pravico vsakogar do tistega, kar je ustvaril, brez posredovanja kakršnih-koli zakonov. Ker vsi zakoni o lastnini, ki napolnjujejo debele knjige zakonikov in so v veselje našim pravnikom, ni-majo drugega namena kakor ščititi krivično prilašča-nje človeškega dela v korist določenih monopolistov, ni razloga za njihov obstoj in socialni revolucionisti so trdno odločeni, da bodo na dan revolucije z njimi končali. Zares, z vso pravico bi lahko zanetili kres z vsemi zakoni, ki se nanašajo na tako imenovane »lastninske pravice«, vsemi lastninskimi dokumenti, vsemi zapisniki, z eno besedo z vsem tistim, kar je kakorkoli povezano z institucijo, na katero bomo kma- T. PENGOV lu gledali kot na madež v zgodovnni človeštva, sramo-ten prav kakor suženjstvo in tlačanstvo preteklih časov. Te pripombe glede na lastninske zakone se lahko prav tako nanašajo tudi na drugo kategorijo zakonov; zakone za zdrževanje oblasti, to se pravi ustavne za-kone. Spet je to cel arzenal zakonov, odlokov, predpi-sov. ukazov in kaj vem česa še, kar vse služi za ob-rambo različnih oblik predstavniške oblasti, izvolje-ne ali nasilno prisvojene, pod katero se zvija člove-štvo. čisto dobro vemo — anarhisti so dovolj pogo-sto poudarjali v svoji nenehni kritiki različnih oblik vladavine —, da je poslanstvo vsake vlade, monarhič-ne, ustavne ali republikanske, ščititi in s silo vzdrže-vati privilegije vladajočih razredov, aristokracije, du-hovščine in velikih trgovcev. Dobra tretjina zakonov — in vsaka dezela jih ima nekaj deset tisoč —, osnov-ni zakoni o davkih, davčnih obveznostih, organizaciji ministrskih oddelkov in njihovih pisarn, o vojski, cerkvi itd., nima drugega cilja kot podpirati, prikri-vati in razvijati administratvni stroj. Ta stroj pa slu-ži skoraj izključno za zaščito privilegijev vladajočih razredov. Razčlenite vse te zakone, opazujte jih v vsakodnevni praksi in odkrili boste, da niti eden od njih ni vreden obstanka. O takih zakonih ne more biti dveh mnenj. Ne sa-mo anarhisti, ampak več ali manj tudi revoluciGnarni radikali soglašajo, da so zakoni, nanašajoči se na orga-nizacijo vlade, lahko koristni edinole, če jih vržemo v ogenj. V oceno nam ostane še tretja kategorija zakonov; tisla, ki se nanaša na osebno zaščito in na odkrivanje in preprečevanje »kriminala«. Ta je najvažnejša, ker se nanjo navezuje največ predsodkov; kajti če je zakon do neke mere upoštevan, je to posledica pre-pričanja, da je ta vrsta zakonov za ohranitev varnosti v naših družbah brezpogojno nepogrešljiva. To so za-koni, razviti iz jedra običajev, koristnih človeškim družbam, ki so jih vladajoči obrnii v svojo korist, da so napravili svoje vladanje nedotakljivo. Oblast ple-menskih voditeljev, bogatih družin v mestih in kralja je bila odvisna od njihovih pravnih funkcij in celo vse do današnjega dne vedno, kadarkoli govorimo o potrebnosti vlade, mislimo tudi na njeno funkcijo naj-višjega sodnika. »Brez vlade bi se Ijudje raztrgali na kose,« prepričuje vaški govornik. »Osnovna naloga vsakemu obtožencu, je zagotoviti 12 poštenih porot-nikov,« je dejal Burke. Vendar je kljub vsem predsodkom glede tega že čas, ko bi anarhisti morali pogumno proglasiti to kate-gorijo zakonov za prav tako neuporabno in škodljivo kot prejšnji dve. Prvič je za tako imenovane »zločine« — napade na Ijudi — dobro znano, da jih dve tretjini in često celo tri četrtine povzroei želja po prisvojitvi tujega premoženja. Ta ogromni razred tako imenovanih »zlo-činov in prestopkov« bo izginil z dnem, ko bo prene-hala obstajati privatna lastnina. »Toda,« boste rekli, »še vedno bodo suroveži, ki bodo ogrožali življenja svojih sodržavljanov, ki bodo v vsakem prepiru polo-žili roko na nož in maščevali najmanjšo žalitev z umorom, če ne bo zakonov, ki bi jih zadrževali, in kazni, ki bi jih ustavljale.« Ta refren se ponavlja vsakokrat, ko smo v dvomih o pravici družbe do kaz-novanja. Vendar pa je neko dejstvo, ki se nanaša na ta problern in ki je danes nesporno dokazano: strogost kazni ne zmanjšuje •števila zločinov. Obešajte ali, če hočete, razčetverjajte morilce in število umorov se ne bo zmanjšalo niti za enega. In po dragi strani opu-stite smrtno kazen, pa zato ne bo enegu umora več; manj jih bo. Statistika to dokazuje. če pa je žetev do-bra in kruh poceni in vreme lepo, število umorov ta-koj pade. Tudi to je statistično dokazano. število zlo-činov vedno narašča in upada sorazmerno s cenami živeza in vremenskimi spremembami. Ne, da bi vse morilce spodbadala lakota. Ni stvar v tem. Toda ka-dar je žetev dobra in so cene živil dostopne in kadar sije sonce, se Ijudje lažjega srca in manj klavrni kot sicer in se ne vdajajo mračnim strastem, ne za-badajo zaradi neznatnih motivov noža v prsi sočlo-veka. Poleg tega je tudi dobro znano, da strah pred kaz-nijo še nikdar ni zadržal niti enega samega morilca. Kdor ubije svojega bližnjega iz maščevanja ali zaradi revščine, ne razmišlja dosti o posledicah; in malo je še bilo morilcev, ki ne bi bili trdno prepričani, da se bodo izognili zasledovanpi. Ne da bi govonli o dmžbi, v kateri bo človek deležen boljše izobrazbe, v kateri mu bosta razvoj vseh njegovih sposobnosti in možnost njihove upo-rabe v praksi nudila toliko veselja, da ju ne bo sku-šal zastrupljati z obžalovanjem — celo v naši družbi, celo s tistimi žalostnimi produkti revščine, ki jih še danes vidimo po gostilnah velikih mest — ne bo tiste-ga dne, ko morilcem ne bo naložena nobena kazen, števila umorov zvišal niti en sam primer. In zelo verjetno je nasprotno, da ga bodo znizali vsi tisti pri-meri, ki so zdaj posledica zločinskih navad tistih, ki so jih posurovili zapori. Venomer nam govore o dobrinah, ki jih prinaša zakon, o koristnih učinkih kazni, toda ali so ti zago-vorniki ze kdaj poskusili spostaviti ravnotežje med koristmi, ki jih prisojajo zakonom in kaznim, in uni-dujočim učinkom teh kazni na človeštvo? Samo oce-nite vse zle strasti, ki so jih nekoč vzbujale okrutne kazni, izvršene na naših ulicah! človek je najkrutejša zival na zemlji. In kdo je razvnemal in razvijal su-rove nagone, ki jih ne poznajo niti opice, če ne kralj, sodnik, duhovniki, oboroženi z zakonom, ki so povzro-čali, da so meso trgali v kosih, da so vlivali v rane vrelo smolo, da so izpahovali ude, da so drobili kosti, da so žagali Ijudi na dvoje, da bi obdržali svojo oblast? Le spoštujte hudournik pokvarjenosti, ki mu odpira pot v človeško družbo tožarjenje ob podpori sodnikov in ga drago plačuje vlada pod pretvezo, da podpira odkrivanje »kriminala«. Le pojdite v ječe in opazujte, kaj človek postane, ko ga oropajo svobo-de in zapro z drugimi ponižanimi bitji, pogreznjen v izprijenost in gnilobo, ki pronica iz samih zidov zaporov. Spomnite se samo, da bolj ko se te ječe spreminjajo, ostudnejše postajajo. Naše vzorne rao-derne kaznilnice so stokrat strašnjše od sred-njeveških lukenj. Končno pomislite, kakšno po-pačenost, kakšno pokvarjenost duha vzdržuje med Ijudmi misel na pokorščino, samo bistvo zakona; na kazen; na to, da ima oblast pravico kaznovati, soditi ne glede na našo vest in spoštovanje naših prijateljev; na potrebo po rabljih, ječarjih in ovaduhih — z eno besedo, misel na vse dodatke zakonov in oblasti. Pre-mislite vse to in zagotovo se boste strinjali z nami v trditvi, da je zakon, ki izvršuje kazni, nekaj grdega, kar bi moralo izginiii. Narodi brez politične organizacije in zatorej manj pokvarjeni kot mi, so popolnoma razumeli, da je človek, imenovan »zločinec«, preprosto nesrečen; da ni zdravilo v tem. da ga bičajo, uklenejo ali ubijejo na morišču ali v ječi, ampak v tem, da mu pomagajo z navadami življenja med poštenimi Ijudmi. Upamo, da bo v prihodnji reooluciji vodil klic: »Požgite giljotine; razdenite ječe; stran s sodniki, policisli in ovaduhi — najnečistejšim rodom na oblič-ju zemlje; delajte kot z bratom, s človekom, ki ga je strast zapeljala. da je storil zlo svojemu bližnjemu; in predvsem vzemite podlim sadovom brezdelnih srednjih slojev možnost razkazovanja njihovih ne-čednosti v privlačnih barvah; in bodite prepričani. da bo le malo zločinov spodkopavalo našo družbo.« Glavna podpora krirninala so brezdelje, zakon in oblast; zakoni o lastnini, zakoni o vladi, zakoni o kaznih in prestopkih; in oblast, ki si drzne izmišlje-vati si zakone in jih uporabljati. Nič več zakonov! Nič več sodnikov! Svoboda, enakost in resnična človeška naklonjenost so edine učinkovite ovire, s katerimi lahko nasprotujemo pro-tidružbenim nagonom nekaterih med nami. Pogovor z Bracom Rotar jem | 1. Pri zalozbi Obzorja vam v kratkem izide zbir-l ka novel z naslovom Moloh. To je v kratkem razdob-ju dveh let vaša druga knjiga (prva: zbirka pesmi LakotaJ. Ali glede na to mislite, da so vremena Kranj-cem se zjasnila ali, z drugimi besedami, da založbe času primerno praznijo piščeve predale? 2. Kakšna je po vašem mnenju razlika rned po-ezijo in prozo z ozirom na prepričanje, da je proza razumljivejša in komunikativnejša od poezije? 3. Kaj mislite o sodobni slovenski prozi? Ali mi-slite, da proza R. šeliga v osnovi spreminja prozo kot tako? 4. Kakšno je vaše mnenje o sodobni literarni in likovni, zlasti revialni, kritiki na Slovenskem? Kakšno poslanico tej kritiki namenjate ob izidu vaše nove knjige? 1. V zvezi z založniško politiko do domače nove literature sem prepričan o dotočenih premikiih proti odprbejšim založniškim programom, čeprav teh pre-mikov nimam za odločilme in usodne po seM, pač pa za dogajanje, ki pelje slovensko založnišbvo do odločjl-nih odločitev. V tem dagajanju vidaim le razčiščeva-nje sibuacije, kakršna že dalj časa obsbaja y sloven-skem kuilturnem prostaru v bolj zakriti obliki, med tem ko v tem trenutku sbrukturalnih sprememb za-ložb ni opaziti ali pa so te šele v zametkih in se bodo izkazale šele iz nove, prihodnje per&pektive, ko bo, kakor upaim, marsikaj bolj jasno. Meglenosb medza-ložniškega pofožaja in razčlenjenosbi fusnikoij so pri-krivali nekateri zunanji faktorji kot na primer ideolo-ški pribisk in subvemcijski sistetm, ki je biil vsaj delno tudi ideološko utemeljen, pobem pa tudi interna struktura založb, ki jim ni bil jasen lasbni sbabus in funkcija. Posledica te dejavnosbi je večinoma neizde-lanost založniškili koncepbov, v zvezd s teatn pa raz-meroma sbihijsko poslovanje. V primeru, ko so založ-be interno le izoblikovale koncepte, so lahko le težile k določeni uredniški politiki, niso pa je mogle dejan-sko izvajati, ali pa le zelo parcialno. Da taka situacija ni postala takoj kritična, je omogočala interna ne-zdiferencirnost slovenske ld'terature in posebni klju-či za izbiranje literature, ki so v zvezi z omenjenima zunanjima faktorjema založniške politike. Z upadom ideološkega pritiska, redukcijo subven-cijskega sistema in interno diferenciacijo literature je nastala situacija, v kateri se morajo založbe posta-viti iia lastne noge in realizirati lastne koncepte, če jih imajo, hkrati pa se seveda za založbe, ki jih nima-jo, posfcavlja imperativna potreba po formtiiranjiu kon^ ceptov. Tako nastaja startna pozicija za strukturalne spremembe v sistemu našega založništva, predvsem glede delitve dela in sistematičnosti dela. Sistematič-nost dela terja tako kvantitativni kot kvaliitetni po-rast slovenske pisate)jske prodnkcije in potreba. po neobhodnih informacijah, po potrebnih prevodih fcuje literature, ki pomenijo v evropskih razinerah konice in stopnje razvoja. S tem mdslim tajko beleitriistiko kpt teoretična dela, ki jih pri nas še mnogo manj preva-jamo kot prv^, kar iina neugodne posledice predvsem v naši krdtični literaturi. Nekatere slovenske založbe je nova situacija spra-vila v resno krizo prav zaradi pomanjkanja koncepta in se prav zaradi tega in neustreznega načina poslo-vanja niso zmožne takoj prilagoditi novi situaciji, ki ne prenese več ribarjenja v kalnem. Zanimivo je, da so glede tega najbolj prizadete nekatere »centralne« založbe. Mogoče zato, ker so bile najbolj pod udarom iaeološkega pritiska in najbolj prilagojene subvencij-/skemu sistemu tako po peirsonalni struMuri kot po 'načinu poslovanja. Sioer pa lahiko o vzroku za tak položaj le ugibamo, ker še nikjer niso publicirali ustreznih šfcudij. Druge založbe, ki so biJe manj na očeh in so tako na videz ostale ves čas ob strani za-ložniškega delovanja na Slovenskem (natančnejši pregled njihovih edicij bi zelo verjetno spremenil to predstavo v njihovo korist), so v današnjem položa-ju odločno prevzele iniciativo in tako pokazale na-šim poresenečenim očem, da imajo izdelane koncep-te in poslovno politiko, ter hkrati nakazale prve struk-turalne spremembe založniškega poslovanja. Ko go-vorim o drugih založbah, iinarn v mislih predvsem mariborsko založbo Obzorja in Mladinsko knjigo, med tem ko je pri ostalih založbah situacija manj jasna. Obe omenjeni založbi sta nosilki dveh, trenutno osnovnih konceptov v slovemskem založništvu, oeprav tudi ta dva koncepta še nista povsem jasna, predvsem zaradi mertnega trajaaaja fragmenfcov minuile situaci-je. Kljub temu pa lahko dovolj zanesljivo trdim, da gre pri Obzorjih za orientacdjo v problemsko litera-turo, se pravi v literaturo, ki je v svoji osnovi proble-matična, ker je nosilka novih tokov, in v literaturo, ki te probleme obravnava. Mladinska knjiga pa se je orientirala v reprezentamčno literaturo, temu podre-dila svoj prevajal^i izbox in delno tudi izdajanje do-mačih del. Skoraj vse njene edicije pr^cazujejo vzor-ce razdičnih kulturnih struktur in formacij (sem so-dijo Sivi Kondor, leksdkalne edicdje, Ats Sioveniae itn.) in s tem posreduje osnovne informacije o teh kiulturnih strukturah in formacijah. Taiko je nastala temeljna delitev dela med najaktivnejšiima založbama na Slovenskem, ki pa še ni dovodj jasna, saj iM>bena obeh založb svojega koncepta ne realizira dovolj či-pa zaradi nekaterih faktorjev ©konomske narave, ki pa zaradi nekaterih faktorjev ekonomske narave, ki zaenkrat doslednih realizacij konceptov ne dopu-ščajo. Toda tudi v smeri sistematizaoije dela so že sbor-jeni prvi koraki. Tako se je založba Obzorja odlo-čila za edicijo Znamenja, ki jo ureja prof. Pirjevec, pri tej ediciji gre za literarno in esejistično zbirko slovenskih izvirnih tekstov. Poleg tega vlaga določene napore v aktualizacijo svojih ostalih edicij. čeprav mora pri tem'ohraniti ekonomski vzorec, ki zagostav-lja tudi poslovnd uspeh. V zvezi s sistematizacijo iz-dajateljskega programa sem predložil založbi Ob- zorja likovno teoretično edicijo, ki foi po eni strani pokirivala potrebe slovenskega prostora, po drugi stra-nd pa ne bi koinkurirala edicijam Mladiinsike knjige, saj pri tem ne bi šlo za preclstavljanje MkovnUi for-macij, ampak za piroblematiko teh forinacij. Ta akci-ja je zaeokrat še v stanju dogovorov. Podobne po-skuse sistematizdiranja, seveda na drugem področ-ju, opažam tudi prl Mladinski knjigi, akcije ostalih zaiožb pa so žal večinoima posnemanje teh reorgani-zacij poslovanja in niso utemeljene na realni pro-učitvi lastnega položaja in potreb prostora ter tržišča (tu izvzamem predvsem zbirko Sto ramanov Cankar-jeve založbe). Druga stran medalje je prevajanje tuje literature, ki je skoraj poysem stihijsko (Razen zbirke Sto romanov in novejših poskusov MK), tako da se pogo-sto dogaja, da v isti zbirki izhajajo kvalitetno in stil-no popolnomia različna dela, ker zbirka niina svojega kriterija urejanja. Ta problem je najbrž v zvezd s splošno krizo estebsikiii kriterijev in kritike na Slo-venskem. V zvezi s temi premiki opažam, da je danes na Slovenskem založniška dejavnost na odtočilni pre lomnici, in da se je začel najbrž zelo dolgotrajiii pro-oes prestrukturiranja te dejavnosti. Zato se ne kaže vznemirjati ne ob tranutnih krizah iin ne ob konjunk-tuirah, ki najbrž spremljajo vse strukturalne spre-tnembe, ampak trezoo gledati in še trezneje delovati. 2. Razlika med prozo in poezijo je razlika zno-traj enega medija — govornega jezika — in je pred-vsem strukturalne narave, vendar pa tu ne gre za komu-nikacijsko strukturo, ampak za čutno pomensko strukturo, ki jo sicer imenujerno jezik, gre za raizliko med dvema načinoima formuiliranja jezika in oba na-čina vsebujota pod svojim osnovninn imenom celo ti-pologijo načanov. Dejstvo pa je, da literature brez komunikacije nl, toda vprašanje, kakšna je komunikacija, da besedilo laiiko vzpostavi kot literama umetnina, ostaja neod-govorjeno. Problem koinunikacije je (vsaj v slovean-skem prostoru) pogosto omenjen, imamo ga oelo za kriterij, toda ostaja netematiziran in še manj defini-ran. Kadar kakšesn liiterarni izdelek proglasimo za ko-mumdJsativen, navadno s tem mislimo, da smo zgodbo razumeli in da nam zgodba to in to pomeoi. Toda zgodba sama po sebi ni Mteratuora, saj jo lahko pove-mo na ta ali oini načiin. Skrivnost laterature je prav v »kako«, ki vsebuje »kaj«. Tema tako le nudi možnost za realizacijo določene literature, zato tudi posamez-ne lateratuire izbitrajo teme, ki jim nudijo najboljše možnosti za realizacijo. Toda tu ne gre za pravo izbi-ranje v volunitaristionem pomenu besede, to je le na videz možno v tako imenovani klasični literaturi, toda tudi tam gre za teme, ki se po logiki stila strukturi-nujemo stanje jezika ali jezikovna formacija. Jezikov-rajo kot literatura. Ta stil pa.lahko konikretno iane-nujemo stanje jeziika, ali jezikovna formaoija. Jezikov-na formacija je tisti kriterij, ki določene teme struk-tuirira kot unietnost, druge pa pušča ob strand kot manjvredne ali nezanimive. Jezikovna formacija že vsebuje kriterij literature, naslednja jezikovna forraa-cija pa te kriterije revalorizira in v njej lahko nasto-pa kot literafcura tisto, kar prej sploh ni bilo pomemb-no in nasprotno. Jezik je zame specifična povezava sistema čutnih senzacdj in pomenske strukture. Pri tem je pomen-ska struktura prostor med tistim, o čemer jezik go-vori in jezikam, to je prostcnr v katerem se Mteratura pretežno dogaja (dogaja se hkrati tudi kot popolnoma čuitina struktura). Skratka: literatura se dogaja v raz-iičnoisti pomienečega od poimenjenega. V prostoru te razlionosti se zaradi sipecifične jeziikovne strukture dogaja literatura kot igra pomenov, ki omOigoča uži-telk ob branju liitetraiUiTe. Smisel literaUire je model sbruktuirijranja jezika, nekakšna kiasdfikacijsika shema in selekcijski princiip, toda smisel ni tisifco, v kar je literatura usmerjena, smisel liberaturo le formira po doilooenem moidelu in jo bako omogoča. Iiterabura svoj smisel presega in ga budi preživl (srednjeveška liberabura je prežiwla srednji vek). Kaj borej pomeni formulacija »pomemska sbruktura jezika«? Pri literarnein jeziku predvisem ne moremo go-voriti o kakem direkbnem pomenjenju naravinih objek-tov, v bem primeru bi šlo za znanstveno-deskripbivni jezik, ampak o monbaži čuibnih in poinenskih elemen-bav po smiselnem modelu, ki omogoča koherenbnosb liiteirarnih izdelkov. Zgodba je abve^ino sesbavljena, iz-brana, idealiziraoa, reducirana, kakor pač berja ključ kompoziicije. Zimeraj gre za posege v deskripcijo na-ravnih (se-m štejetm budi sociatoe, psihične ibn. feno-mene) pojavov po posebnem selekcijskem kljuou, ki se nanaša bako na izbor deskripcij kob na izbor for-mulaoij, ki be deslkripcije izvajajo. Tako nasbane po-sebna čubncHpomienisika sbrukbura, ki pripovednika in braica diisbanciira od realnega dogajanja, ki ga opisuje zgodba (za realno dogajanje imamo tudi teme, ki jih parinaša izročilo, akbualne dogodke, posamezna opaža-nja itn.), čeprav lahko narašča iluzija resračnosti, de-jansko pa narašča le inbenzi-raost komunakacije in infonmacije liteframega izdelka, toda to ni komunika-dja s opisovandm, in ne iaiformacija o opisovanem, amipak se oboje naoaša na literaturo in njeno u&peš-no potnensko — čuitoo sbrukturo izjoblikovano po ome-njenem kljuou. Zaradi specifičsnjosti be sbmkture se zgodba dogaja kot koheirenibna igra (pogoj te igre je koherenca) predsbav, ki so pomenjenje posamezndh čuitnih formulacij. Zaznavanje te igre je komundika-cija z opisovanim in ne informacija o opisovanem, fce zaznave, oboje omogoča in sbopnjuje užibek ob bra-nju. želim si, da bi budi moje knjige razumeli in brali tako. Torej, kakšna je razlika med prozo iin poezijo? Rekeil sem že, da je razlika med obema področjema liberabure znotraj enega medija, govornega jezika. če to izjavo do konca damislim, je v njej že podana raz-lika med obema tipoma literature. Gre borej za raz-lionio sbrukturiranje oubno-pomenskLh elemenbov jezir ka in s bem seveda za različni čubno-pomenski sbrukburi, ki pa nimaba nikakršne zveze z raz-ličnosbjo komunifcacij, kom\xnikacija je enaka za obo-je, le da se pomenska igra dogaja pri prozi drugače kob pri poeziji, dogaja pa se pri obeh in baiko načelno (odvisno le od uspešnosbi reaMzacij) obe nudiba enake komunikacijsike in informacijske možnosbi, le da jih nudita različno. Kakor vemo, beremo prozo dalj časa in je zabo bempirana na daljše brajanje, v zvezi s bern je pomensko sbruikburirana globalno (s prizori, mon-tažo prizorov, deskripcijami, monbaža beh sbrukbur je lahko zelo razliona, odvisna od modela formuliranja proze), da doseže intenzivnosb informacije, da je zani-miva in nudi ob branju pobrebno napebosb. Poezija pa pobrebuje za enak učinek manj časa in praviloma gre pri poeziji za člsbo jezikovno in ne deskripcijsko sbrukbuiro. Poezija je praviloma igra zvočnih im po-menskih vrednosbi besed, deskripbivnosb poezije je iz-jemna, omejena le na eno predsbavo, ki kob skeleb povezuje pomenske elemenbe v koherenbno sbrukturo. Epska poezija sploh ne sodi več v pesnišbvo, ampak v prozo, le da so določeni eleinenbi čubne narave, ki jih proza vsebuje (ritem) pri epiki izrazitejši in -očibni. Zaradi čisbe jezikovne strukbure poezije je nujno inbenzivnejše pomenjenje posameznih besed in s bem inbenzivnejša informativnosb posameznih formulacij. To omogočajo neposredna razmerja med besedami, formulacijami in v vrsbicami. V skrajni konsekvenci pa je pomenska in informabivna akumulacija v obeh panogah literabure enaka. Zabo ne vem, zakaj naj bi bila ena bolj komjunikativna od druge. 3. Slovenska proza posbaja zadnja leba heberomorf-na in delno budi heberogena (s slednjim misliin krea-bivna izhodišča). Tako razslojena prozna formacija se počasd dviga iz nivelizacije prvih povojnih let. Zdaj deluje pod lmenom slovenska proza cela pahljača raz-lično usmerjenih avtorjev od Ingoliča do Rudija Šeli-ga na razimeroma enakopravni podlagi. Takšno for-miranje omogoča jasnejše in ponekiod celo radiikalno formuliranje proznih smeri. V tak^n kon/teksbu vsaka jasna formulacija posameznega stila in vsako izobli-kovanje novega sbila spreminjaba stmkbtiro vse prozne sibuacije, hkrati pa se bežišče nenehno p>renaša na naj-akbualnejše in najkvalibebnejše realizacije, kar povzro-6a intemo dinamiko proznega prosbora. Počasi se pri-bližujemo bipu razvibega proznega prostora, čeprav nam manjka nekaj proznih bipov, ker je zaradi tra-dicionaln©ga vrednosbnega sbatusa umebnostd vsaka prozaa realizaoija bempirana kot visok literatura, kar je značiloo za provinciaJne kulbuirme formacije. Tako nam manjka cel kompleks manj ambicioznega zabav-nega žanra od kriminalk iin pustolovskih zgodb do sabirične in humorisbične literabure, ki bi dejansko za-bavala in ne brpinčila bralca s slabo izpeljanim hu-morjem in neduhovibo satiro. Taka ozkost je seveda razumljiva in ubemeljena v slovenski literami tradi-ciji, v kaberi je imela liberabura visok, čeprav fikbiven, vrednosbni sbabus kot polibično sredstvo za narodovo ohranibev, nekje v bližini narodne bibi. Ta narodna bit je kob smisel definirala slovensko literaturo včasdh do absurdnih sbopenj. Toda poudaribi moram, da to ni edino izročilo, da pa bo izročaLo nenavadno radi absolubiziramo in jemljeino za kriberij in da je bi-lo bo iizročilo do nedavnega dominanbno. To izročilo pa je še danes balasb, ki obežuje razmah slovenske proze in oži bemabske in realizacijske možnosbi. Toda danes budi bu stojimo na razpotju in od poti, ki jo bomo ubrali od bod, je odvisno, ali se bo roje-vala na slovenskem proza po logiki inercije izročila ali pa se bo slovenska proza enakopi;avno vključiia v evropske bokove in posbala konkurenčna. Korak čez to razpotje pomenijo danes šeligovi beksbi, ki rasejo iz bradicije in so hkrabi kvalibebno in razvojno bliizu evropskemu proznemu vrhu. Takšne lasbnosbi Šeligove proze pa seveda posbavljajo v slovenski iniberni sibu-aciji zahbevo po novih kriberijih in novem vedenju do proze nasploh. Od sposobnosti razumevanja, dohi-bevanja in preseganja šeligove formulacije je odvds-no, v kakšno smer bomo Slovenci krenili s svojo pro-zo. šeligovo prozo imam delno za napoved usodnega preobraba v slovenski prozi, delno pa že za proces, ki pomeni pobek tega preobrata. šeligova proza borej spreminja naše prozne krite-rije in hkratd viša naše zabbeve po tehinično kvalitet-nih realizacijah. S spremembo kriterijev pa se nujno dogaja budi prekvalifikacija prozne bradicije. Fobreb-na sba nov premiislek in nova valorizacija vsega izro-čila, moderndzacija načina raziskav in formuliranje usbrezne klasdfikaoijske t^rminologije. šeligova proza posbavlja pred slovensko prozo zahbevo po proznem in izvirnem tematiziranju proz-ne pTOblematike, kar seveda pomeni enakopravno so-delovanje iai kreabivmo vlogo v evropski kuibucri. 4. Glede siljovesnsfce literarne kritike se strinjam z oceno tovrstne dejavnosti ki jo je objavil Pramož Ko-zak v Nedeljskem dnevniku, le nekatere aspekite bom še s svoje strani osveblil. Mislim, da slovenska liberama in likovna kribika ndsba kribika literabure in likovne umebnosbi, pač pa klasificirata umebniško dejavnosb (kolikor bo res opravljaba) po zunajumetnostnih kriterijih, ki so na-vadno ideološke narave. Pri liberaturi pridejo v glav-nem do izraza razlione svebovnonazorske inberpreba-eije (glej humanizem-reizem), ki ne govocrijo o litera-buri, ampak o tem, kaj po njdhovem ba liberabura po-meni, pri bem seveda obravnavajo samo pomen in ne narave pomenjefnja. Tako pripoveduje^o o sveto\nh (Nadaljevanje na 20. strani) 10 VPRAŠANJ C3 člo-veka iz filoziofije, temveč izginjanje človeka iz sveta. To ni vračanje stvari, to je ostajanje in postajanje stvari. Strukturalizem kot moderna filozofija to izginjanje človeka že registrira: registrira, kajti njegov človek je že element sfer, strat, struktur — objekt raziskave. Sfcruk-turalizem je že modema filozofija. V tem fantastionem porastu racionalnosti se počutim ogroženega v temelju: v možnosti osmišljainja lastne prisotnoisiti, v refleksiji mo-jega tu-in-zdaj: v tem, po čemer OiStaja moja enkratnost neponovljiva. Bodočnost, kot jo razumevam, ogroža rav-no to neponovljivost: poskuša me reducirati na ponovljiv in zamenljiv elem-amt: na struktu-ro. Poskuša me ujeti na vprašanje funkcional-nosti, ekonomičnosti, koristno&ti. Poskuša me določiti, opredeliti: postajam stvar, truplo. Vendar se zsavedam: ni poti ne nazaj ne v&tran: stranpoti so poti v prazno. Vztrajati moTam y tem, čeprav v ziveznem spektru razuma bodoč-nosti ne najdem razpoke, drobne neandrtalske pečine, kaimor bi naselil svojo enkratnost. Vprašanje: Kak&no je po tvojem mnenju dejansko in kak&no je idealno razmerje uni-verze do slovenske družbe? Odgovor: Iz prvega odgovora izvajam dru-gega: univerzia v sodobni družbi ne more biti več arhaična, rahlo zaprašena akadem&ka usta-nova, zaprt predal učenosti. Uniiverza v sodofo-ni družbi ne sme postati najvišja visoka šala. Kaj ji med dvema skrajnostima ostane? Vse! Univerza kot najvišja znanstveno-pedagoška ustanova mora postati jedro družbeinega doga-janja. Njen intelektualni poteincial mora po-stati porok so-dobnosti, biti mora popkovina družbeine vezanosti na zdajšnjcHSt svetovnih ra-zmerij. Unrverza mora postati kvas družbeinega odločamja: v njej in prak nje bi morale biti politične odločitve merjene v svoji ustreznoisti, pomembnosti, miožnosti in nujnosti. Univerza ne sine biti zatočlšče v politiki utrujeinih in \z-črpanih osebnosti, temveč mora postati nara-ščajoča znanstvenost znaiastvemega dogajanja, vključena v usodnostni razplet časa, kot ga ra-zumem: zbirajoča misel, katere moč je v orga-niziranju in ne v improvizacijaih. Gojiti bi mo-rala kulituro mišljenja, ne zmanje: na okopih svoje učenosti bi morala zbirati refleksijo, ne podatkov. Vse t-o naša univerza še ni in ko-majda postaja. Kolikor je našo družbo zagra-bil sivetovni tok dogajanja, se ta težnja po so-diobnosti sprevrača v nesmiseln pritisk na iini-verzo, da bi posaimeznike protmovirala v znan-stvene nazive po skrajšanem postopku, da bi »izoforazbemost« dosegali mimo nje in celo zo-por njo. Doktrinanarna misel, da je nosilec družbenega dogajanja proletariat, in to nekak-šen od intelektualnosti bistveno različen pro-letariat (ne proletariat, ki prek intelektualiza-cije šele nahaja samega sebe) poraja perma-nentno nezaupanje »politike« do »inteligence«, nujnost družbenega bdenja nad univerzo, nuj-nost političnega kuratorija: vse to so dimenzi-je včerajšnjega sveta, ki pa zaradi podaljševa-nja v sedanjost groze našo bodočnost spreme-niti v tisto, kar je za nekatere narode že pre-teklost. Razlika po postala tolikšna, da boino postali nesposobni celo kot konzumeriti sve-tovnega napredovanja. Seveda taka pomemb-nost uniiverze zahteva njeno drugačno organi-ziranost. Zahteva, da se univerza v dilemi, ali znanje ali misel dosledno opredeli za misel in diokončno opusti privzgajanje znanja. Znanje je stvar rutine in s tem že strojev: kar je olo-vekovega, je misel. Misel, ki je nasproti znanju ideja, nasprotd svetu pa refleksija. Univerza se bo morala najprej sama opredeliti, da hoče postati zares nekaj drugega, kot danes je: stre-sti bo morala s sebe svojo ostajajočo in pora-jajočo se okostenelost, sprostiti svoje poten-ciale, usmeriti se v sodobnost in s to usmerje-nostjo vzburkati tog in podcenjujoč odnos družbe do nje. Vprašanje: Kaj je naloga intelektualca? Ka-ko družba to nalogo omogoča? Kakšne so mož-nosti iintelektualca, če obstaja dnižbeni filter: ali je realna dilema med »sodelujočim« in »oporniškim« intelektualcem? Odgovor: Preden poskttšam odgovoriti na vprašanje, kaj je naloga intelektualca, obra-čam samo vprašanje: kdo je dartes intelektua-lec? Ne zadovoljujejo me statistične, sociolo-ške, psihološke itd opredelitve. Intelektualec ni »šolan« človek: intelektualec v bisvenem po-gledu je človek, ki neprestano reflektira in op-redeljuje svoje bivanje iin ga domišlja v raz-merju do biti. Intelektualec je človek, ki misli, ne tisti, ki ve ali zna. V tem smislu razumem nujnost, da se univerza preusmeri na kulturo mišljenja: na to, da z izobrazbo daje mišlje-nje. V tem pomenu ne poznam razlike med »sodelujočirn« in »uporniškim« jntelektualcem. če je vizija razvoja, kot ga raziim-am, zares usodnostna, tedaj je cbvezujoča za vsakega po-sameznika: inavgurirana je s pri&otnostjo v bi-vanju, ki je zavestno »pristajanje« in kot tako pred vsakiim »sodelovanjem« tn »upiranjem«. Upiranje v enaki meri konstituira kot sodelo vanje. Vprašanje: Kaj je politično, kaj je angaž-ma? Ali je možon enačaj z docta ignorantia? Kje je mes^o filozofije v politiki? Odgovor: Omenjeno pristajanje je že hkrati angažma in to »politični«, če lahko poJitiko do-jamem kot vezano na človeka — tebe, mene, — ne pa sfere posameznikov družbene vloge, ne grupe, strukture, strata — ne kot polittko maniipuliranja, temelječo na posebni »psiholo-giji za rukovodioce«. Seveda je to pozitivna opredelitev politike, ki ne tretira človeka, ga ne jemlje v njegovi funkcionalnosti, temvač je njegova, se mu daje kot instrument v njegovi osimišljenosti. Iz vsega tega izhaja, da filozofi-ja nima v politiki nikakršnega mesta (več). Si-cer pa sem o tem že večkrat govoril v drugih tekstiih. Vprašanje: Katera uinetniška zvrst najbolj-3 ustreza sodobni družbi, kaiko se do nje opre-deljuješ, lahko navedeš zgledne primere? Odgovor: Sodotani družbi ustrezajo vse zvr-sti umetnosti, kolikor je umetnost sploh še umetnost, ko ustreza: razlike v njihovi ustrez-nosti so problemi njihove adaptacije in prila-godljivosti vsake posamezne zvrstd sredstvom komuniciranja, t. j. mediju. V kolikor dopu-stimo, da neka zvrst ne ustreza več — ne za-radi, medija, temveč po bistvu — tedaj to po-meni, da ni (več) umetnost. Nobana zvrst ne ustreza najbolj, ker saima umetnost ne ustreza (v3č) najbolj: svet mrtvega otoveka, o katerem se-m govoril na začetku, je hkrati svet pretekle umetnosti. Ali, če se vrnem: vselej najbolj ustreza mrtva umetnost. Vprašanje: Kako opredeljuješ revialno in književno situacijo na Slovenskem — kakšen j-3 po tvojem mmenju odnos izdajateljev sreduješ osebno »sporočilo«? Odgovor: Vsako zahtevanje osebnega sporo-čila zahteva, da ekspliciram trdno osnovo, »sta-lišče«, »svet«, »kozmois« — ali danes še sploh obstaja ta trden kozmos kot osnova moje pri-sotnosti? Vsako »sporočilo« je oznanjevanje, prdaja vrednosti, prerokovanje, razodevanje re-smice — napovedovanje boga. Ali danes še ob-staja resnica, bog? človek? PHILIPPE SOLLERS PROGRAM POTREBNO JE IZDELATI TEORIJO MI-SELNE CELOTE, KI IZHAJA IZ PRAKSE PI-SANJA I. I. 1. Ta praksa ni priličljiva zgodovinsko determiniranemu pojmu »literature«. Implicira celoten preobrat in predelavo prostora in učin-kov tega pojma. I. 2. Izhajajoč iz prakse pomeni, da je po-stalo nemogoče napraviti iz pisanja objekt, ki se ga da preučevati drugače kot s pisanjem samim (kar je njegova naloga v določenih po-gojih), zaradi preloma, ki se ravno nahaja v zgodovini. Drugače rečeno, posebna problema-tika pisanja se masovno osvobaja mitainpred-stave, da bi se mislila dobesedno in v svojem prostoru. Njeno prakso je treba določiti na nivoju »teksta« v meri, v kakršni se ta beseda odslej naprej nanaša (renvoie) na funkcijo, ki pa jo pisanje ne »izraža«, marveč z njo razpo-laga. Dramatična ekonomija, katere »geome-trijsko mesto« ni predstavljivo (igra se). I. 3. Teorija, ki smo jo preučevali, ima svoj izvar v tekstih preloma in tistih, ki so tako ob-čutljivi, da ga »naznanjajo« in »zasledujejo«. Izbor teh tekstov je utemeljen na njihovem koeficientu teoretičnega — formalnega ugovora (npr.: Dante, Sade), (Lautreamont, Mallarme), (Artaud, Bataille); od koder definicija nekega prej (potem) un avant (apres), ki se mora de-jansko in istočasno vrniti (renvoyer) — po ukinitvi položaja govora kot »ekspresivne« resnice m potrditvi tekstualnega prostora — na neki znotraj (zunaj) un dedans (dehors), ki je definiran po slučajnem odnosu z dru-gimi kulturami. I. 4. Ta tekstualni prelom, vzet kot teore-tično izhodišče, je sodoben (v smislu, kakor je X šodoben Y, se pravi, da so celote prežete z istim neznanim) temu, ki ga je Marx razo-del zapadni misli in zgodovini in ki ga je Marx postavil v prostor materialistične dialektike. Prelom je kriza sama, silna revolucija in skok čitljivosti. II. TEORIJA TEKSTUALNEGA PISANJA SE USTVARJfA V GIBANJU PRAKSE TEGA PI-¦:SANJA ': ¦¦'.'» ' •¦ ¦¦ II. 1. Teorija ima za posledico konstitucijo zgodovinskega polja, ki prekinja s psevdokon-tinuiteto vsake »zgodovine literature«, osnova-ne na spekulativni misli, ki ne priznava eko-nomije kot določitve a priori vsake misli. II. 2. To zgodovinsko polje je diskontinui-rano in pojasnjuje v prvi vrsti izključitve, ki jih je »zgodovina literature« naredila in nada-ljevala delati, da bi se z njimi ideološko oko-ristila, izključitve v pomenu »potiskanja« ali »tajitve« (Freud). Strateške tooke bregovi (les bords), so tu označene z besedami: »mistika«, »erotizem«, »blaznost«, »literatura« (ta zadnja je vzeta izključno v pomenu, ki uvaja prelom). Pravilnost govora je gledana kot nujnost obrambe (Ideologije) v odnosu na te točke, katerih funkcija je zgodovinsko razložena in definirana. II. 3. Te izključitve so zadevale ali še zade- vajo tekste, ki so formalno ugovarjali ald še ugovarjajo konceptu »zgodovine«, kakor ga je postavil ekspresivni in instrumentalni ideali-zem (ki je torej postal čitljiv, izhajajoč iz njih); izključitve sistemov, sposobnih ob vsaki reprizi integrirati proces jezika: mit (pred-stava) pisanje (mit: hierarhija, božanskost, »onostranstvo«, podvojitev, fevdalnost, religija, simbol; predstava: premena, istovetnost, slika, razpolovitev, kapitalizem, idealizem, znak; pi-sanje: proizvodnja, neskončno, mreža, dvojno, materializem, dialektika, prostor). II, 4. Teorija potemtakem najprej meri na obtožbo tega koncepta zgodovine in na sposta-vitev »zgodovine« tega koncepta kot »literatu-re« (fikcije), ravno tako kot spoznanje izklju-čitve indicirajo tekstualno pisanje kot realno zgodovino. III. TEORIJO ZGODOVINE TEKSTUALNEGA PISANJA LAHKO IMENUJEMO »MONUMEN-TALNA ZGODOVINA«, KOLIKOR NA DOBE-SEONI NAČIN »PREDSTAVLJA TEMELJ« V ODNOSU NA »KURZIVNO«, FIGURIRANO (TELEOLOŠKO) ZGODOVINO IN SLUŽI KONSTITUIRANJU PROSTORA, PISANO ZU-NANJE TAKO, DA JO (figurirano zgodovino — op. p.) RAZGRAJUJE. III. 1. Ta prostor več dimenzij (ki povza.me na švoj račun prostor »kurzivne« zgodovine, tako da ga izčrpa) inplicira princip retroaktiv-nosti (Lautreamont/Dante), daljnosežnih rela-cij, neizdanih* (nekulturnih period, trajanje, zamišljeno kot čas jezikov. Postavi se y polo-žaj mišljenjenja dovršitve zgodovine in nje-nega prehoda na drug nivo kot tudi »vstopa v zgodovino« drugih dominantnih kultur. III. 2. Teorija je sprva definirana kot bra-nje. To branje omogoča samo pisanje, ki pri-znava prelom. Prelom določa pojem »teksta« na sledeč način: stvarni tekst je mišljen kot produkt dualitete, ki jo producira. Torej ima-mo vedno dvoje prostorov v odnosu na en tekst, ki eksistira samo po in za ta »dva«, ki ju radikalno deli. Tekst »ne eksistira« zunaj te delitve (ni »resničnega«, »prvega« ali »zadnje-ga« — fundamentalnega- teksta«): proces je mišljen v tej kontradikciji, ki iz njega fundira hkrati materijo, igro, sceno, dialektično trans-formacijo. III. 3. Pisanje, »ki priznava prelom«, je to-rej nezvodljivo na klasični (reprezentativni) * Beseda v pomenu izdaje knjig (op. p.) pojem »pisanega teksta«: to, kar piše, ni nikoli nič drugega kot del njega samega. Iz preloma napravi križišče nied dvema celotama < dvema nezdružljivima zakonoma). Kat branje se vra-ča na priznani akt, s katerim si pisanje pred-laga svoja polja branja (tehnična razdelitev teksta, sintaksa, logika), »pavršine«, kjer ope-rira, svoja »drsenja« po teh poljih in povr-šinah. III. 4. Funkcija teorije je naznačiti. da tek-stualno pisanje priznava znanost l:r* edino usposabljanje, da ji dodeli svojo reii.iiost in svoje »pamene«; formalizacija teorije zahteva formalizacijo znanosti, njena dobesednost se odpira formalizaciji znanosti. Teorija konsti-tuira objekt za znanost istočasno kot objekt za svojo lastno razsežnost; je v dialektiki sa-ma s sabo in z znanostjo. Nič manj ni teorija urejenega, neskončnega procesa, kot je z dru ge strani praksa — tekstualno pisanje. IV. TEORIJA, KI SE USTVARJA SAMO NA TEKSTIH, KOLIKOR JIH DAJE BRATI V NJIHOVI »MONUMENTALNOSTI«, JE SKRAT-KA POSTAVLJANJE LOČIL, SKANDIRANJE, POSTAVITEV TEKSTOV V PROSTOR. PO DE-FINICIJI JE PLURALNA. POIMENUJE SE Z IMENOM LOGIKE. IV. 1 Teorija postavi v razvidnost dokonč-no protislovni status tekstualnega pisanja, ki ni jezik (langage) temveč, vsakič, destrukcija jezika (langage); ki v notranjosti jezika (lan-gue) prekrši ta jezik in mu da funkcijo jezi-kov (langues). Ta destrukcija in ta negacija sta razloženi s teorijo, ki je torej jezik (lan-gage) te destrukcije jezika (celote nujnih ope-racij za postavitev jezika, njegovega razvoja in njegovega uničenja). IV. 2. Jeorija naznanja za tekstualno pi-sanje možnost, da združuje nasprotne pole raz-voja logilse in da jih verificira tako, da se jim predstavlja kot »primeri« (citati). Teorija po-kaže, da je tekstualno pisanje zgodovinski tekst, spoznan kot tekst, kolikor je v svoji ne-prestani diferenci znak zgodovinske limite vsakega pisanega teksta in njegovega »prehoda k limiti«, se pravi njegovega zapisa v »monu-•nentalni zgodovini«. IV. 3. Teorija označuje radikalno nonek-spresivnost tekstualnega pisanja, jnegovo ne-stalno igro, plurilinearnost, njegovo funkcijo »integrativnega«, aktivnega in produktivnega spoznavanja »stvarnega«; njegov odnos do »monumentalne« zgodovine kot spodbijanja »kurzivne«. Teorija podčrtuje meje med tek-stuelnim pisanjem (večdimenzionalna dobesed-na mreža, verige generacij in recipročnih trans-formacij, prazne vsote porabe jezika po nje-govi artikulaciji) in med netekstualnim pisa-njem (hnearnim, ekspresivnim, vzročnim, ne-zapisanim in nepovezanim s »pisanim prosto-rom«). Teorija kaže, kako tekstualno pisanje, izključeno po definiciji »sedanjosti« (katere funkcija je, da ga ne priznava) natančno kon-stituira zgodovino — in ideološko razgaljenje — razlikovano od te sedanjosti. IV. 4. Teorija motri »literaturo« (in celot-no kulturo, kjer se nahaja) kot zaprto; odslej razlaga (expose) ovoj tega, kar se je mislilo pod tem imenom. Teorija izdeluje stvarne (ekonomske) pogoje, apriome sistematične strukture in pogoje izbrisanja tekstualnega pisanja ukinjajoč vsako fiksacijo na »delo« ali na »avtorja« (na kulturo fetišizacijo in na pri-staviono »kreativno subjektiviteto«). Kot »zgo-dovinska zavest« se nujno nahaja ob strani revolucionarne akcije v poteku. Prevedel V.Likar PRESENEČENJE ZA VAS, GDČ. UUBICA, IN VAS, G. BORIS Svetopisemski osel (žival) umira, jagnjad ga polagoma zabriše s prizorišča, polagoma a z nekakšno nadnaravno nezajezljivostjo. Vtem se z onega brega oglasita črni pseti. Bela jag-njad potolče pseti, zakaj osel Baltazar je svet. B<azar je pričujoč vseskoz. Tem bolj te-daj, ko oslove konture sploh ni v kadru: prav bedna Marie, brezhibni lik človeške neodločno-sti, njen oče, ki sta mu človeško dostojanstvo in čast začetek in konec vsega, tedaj, ko se ves izsušen obrne v zid in umre, mati, ko sedi edina in nekako usodovska v jarki luči zaha-jajočegai sonca na klopi pred domačim pra-gom, skopuški brezčutni bogatin, ki ceio vodo po litrih prodaja, pijanski vagabund Arnauld, ki umre sred ceste kot v posmeh svojemu več-nemu potepuštvu, podeželski huligani s smeš-nimi, za lase privlečenimi surovostmi in papa-gajskimi bedarijami... da, prav ti ljudje so ubogi zatir&ni Baltazar, kot osel, tako tudi ti ljudje ne premišljujejo, čemu, zakaj, kako ... vse sprejmejo kot je, jemljejo, brez trohice odpora, kot je. Kdo je Baltazar? Biti Baltazar! Celo šestletni deček, ki ljubi triletno Ma-rie, da si ob dečkovemu odhodu zagotovita in obljubita večno zvestobo, celo ta je, in še ka-ko, Balta«ar. Gledavec je osebek. Baltazar (osel) je gle-davec. V tej Bressonovi stvaritvi je namen filma kot kultnega občila presežen, režija sama je gotovo nadpo|Lrečna-. vrsta fragmentov iz ne-kakšnih pretezno vizuelnih epizodic, ki asocia-tivno izhajajo ena iz druge, primora še tako površnega gledavca k živemu sodelovanju; to sodelovanje kajpak ni zastonj, kar se jasno pokaže ob »koncu«, ko gledavec vstane s sede-ža, pri tem pa se začuti neznansko šibkega, ne-popolnega. Temu gledalčevemu občutku notra-nje nepopolnosti v dobri meri ootruje finalni prizor: osel Baltazar umira, umira kot bi bilo čisto s&mo po sebi umevno, ta smrt, umira po-časi in ganljivo, umira in umre, in zaradi svo-je trpinske skromnosti vzet v Nebo, kot je bi-la tja pred nekaj prizori vzeta njegova nekda-nja lastnica, velika grešnica Marie. še dvema umiranjema in verjetno Vnebovzetjema prica-mo v stvaritvi: pijanski vagabund umre sredi ceste, ponoči, na oslovem hrbtu; krepostni uči-telj, oče Marie, leži ves bled in upadlih potez na sveži postelji, približuje se mu spovednik, umirajoči se najprej nekam kujavo obrne vstran, potem pa kot ob nenadnem spozaianju ves obraz pokaže duhovniku brez kanca sra-mežljivosti. Vsi ti prizorčki so že kar preostro spojeni s krščanskim humanizmom, a močne-je kot ta, veje iz umetnine ustvarjalčeva oseb-na humanost, ki se pokaže jasno in odkrito kot ustvarjalčev osebni odnos do okolja in živ-ljenja — ta pa je vsekakor topel, človeški, pristen. S popolnoma drugačnim filmskim jezikom nam prikazuje režiser Džordže Kadijevic v fil-mu Praznik svoje Baltazarju slično dojemanje humanizma. Elementi, ki gradijo Praznik, so natanko tisti, ki so osnova Ba-ltazarju, le da je Kadijevičeva lzpoved postavljena časovno za kaj več ko dve desetletji nazaj: podivjani, bradati, lasati, brezčutni, morivski, klavski, ži-valski v najslabšem pomenu besede, takšni so četniki v neki zakotni vasici, kamor je doga-janje postavljeno, a ti četniki očitno niso prav nič drugega kot v nevojnera času navadni kmetje mlajših do srednjih let: to so straho vito neomikani, zaostali ljudje, ki pravzaprav sploh ne vedo dobro za kaj gre, vojna, ki že zato ker je vojna, dovoijuje vsa najhujša pro-kletstva, kar si jih je le moč izmisliti, je tem ljudem na vsem koncu samo še sredstvo za uveljavljanje la>stnih najnizkotnejših ostankov nagonov iz pradavnine. (Nekoč smo imeli pri-ložnost videti Prazniku v marsičem podobno japonsko filmsko stvaritev Onibaba!) Omenje-na podobnost Praznika z Baltazarjem se na.]-bolj kaže ra>vno v osebnem odnosu obeh reži-serjev do svojih del, njun življenjski humani-zem: Kadijevid svojih grešnikov seve ne pošlje v nebo, zato pa napravi dosti bolj miselno in dovršeno potezo, ko v vsej stvaritvi niti enkrat samkrat ni zaslutiti podtona maščevalnosti čr- ni točki v zgodovini naših Ijudstev. Režiser podaja svoje delo kot nekakšen poldokument s pripombo: Ti ljudje so majhni, saj ne mo-rejo vedeti, kaj počno! S tem pa, kot že reče-no, jim še nikakor ni odpuščeno, kot bi jim moralo biti po mnenju krščanskega humaniz-ma, ali vseodpuščevanja. Ti »polljudje« so nam skratka le prikazani, na nas je, kaj bomo storili z njimi. Ali pa, če bi se morda zamislili rajši kar o vzroku, ki more ljudi ponižati do včasih celo razmeroma majčkenih, a kljub te-mu umazanih podlosti? Z nekako najbolj čudnim, da se tako izra-zim, in večličnim pojmovanjem humanistične misli pa nas vseka-kor soočuje Truffautov Fah-renheit 451. Tu je vsa ustvarjalčeva miselnost prenesena na ta ali oni lik, kontemplativnost stvaritve kot celote pa nima kakega posebnega »podtona«; razcepljenost problema-tike je ostra in surova: izbiri sta dve, dva tabora, onega srednjega, ki zase sicer meni, da ni tabor, k sreči ni, tako so stvari silna enostavne: pravi-lo je — Zažigaj, a>li pa te zažgemo! —, a to pravilo velja zaenkrat šele na bolj tehnokrat-skem bregu, hkrati pa postaja vse bolj očitno, da bodo tudi na nasprotnem bregu nekoč za-gotovljeni vsi pogoji, da bo kal z one strani živa-hno vzbrstela. Mimo rdeče niti zgodbe, fa-bule, številnih bolj obrobnih misli, pa se Truf-faut ves čas strašansko boji: le kaj bo s člove-kom! — in ta vzkrik je osnova režiserjevega humanizma. Truffaut pa se s takšnim motom ne izogne aktualnosti vzklika — le kaj je s člo-vekom! marveč se spoprime z njim, poskuša ga i*ešiti, hkrati pa skromno prizna, da se za zdaj še ne more reči —B. Kajti —B o nas bo povedala zgodovina. marko švabič VLADIMIR GAJŠEK RESNICA, USTVARJANJE, SLEPOTA, Vodja zbora: Resnica, ustvarjanje, slepota (Sofokles: Kralj Oidipus) Vprašanje sodobnih poetik je vprašanje v sve-tovnem merilu, je iskanje notranjih logičnih zvez z novodobno situacijo v pesništvu, ki se vključuje v kulturni prostor v okviru svoje negacije in tehno-kratičnih, industrializiranih, trgovskih prilastkov. že zato moramo omeniti, da v nasprotju s Sedanjostjo išče sodobna (moderna) poezija svojo resnično uve-ljavitev, svojo resnico in podobno prav v zanikanju Sveta; raz.krija Sedanjost, da bi dosegla kakor jasno-videc prvobitne kali časa Prihodnosti. Tudi pesem odkriva današnjo Družbo dveh te-meljnih polov, dveh značilnih ¦ odnosov med Stvarmi in med človekom: med potrošnjo in prodajo. če že naivni estetiki in kritiki zanikajo to zvezo in pogo-jenost, če vidijo zgolj avtorja, ustvarjalca, umetnika in piri tem zanikajo njegovo življenje, tedaj se v ve-liki zmoti ukvarjajo samo z mrliškimi listi in ne z literaturo. Vendar pa prav ti zanikajo človečnost in govorijo v imenu Stvari. Kajti tudi povelieanje Družbe je dandanajšnji velika zadeva, s katero se ukvarjajo skorajda vse znanosti, vsa antropologija, čeprav je umetnost temu poveličanju in zveličavosti družbenih, ekonomskih, socioloških... procesov na-sprotna, često pa jo celo negira. Temeljna osmitev, odtujitev, odstranjenosti Sveta je v Psihi našega človeka kljub razkroju Sveta še zmerom ustvarjalna. Pojmovni obseg misli v so-dobnosti, vsebina novih filozofij nista zgolj v vna-prej določeni proceduri, marveč sta v procesu, v raz-vijanju tistega Sveta, ki še pravzaprav ostaja neod-krit, vendar pa se je že izkazal kot navidezen. če sodobnosti odvzamemo njeno sopot, njeno dvolieno dvozvočje, tedaj stopi pred nas doba v svoji ima-nentni podobi, se kategorično kvalificira v danosti sveta to je v temeljni Resnici sveta. Podoba dobe v ustvarjalnih aktih je vselej le odraz tistih aktov zavesti, ki so po specifičnih ka-tegoričnih prilastkih uma in možnih čutnosti spire-jeli korenino neke dobe (radikalnost), njene pri-lastke, njeno prvobitno zanikanje; v tem je osmisli-tev Shakespearovega navodila, da je umetnost le ogledalo dobe, njenih običajev ... A prav osmislitev navodil vodi v obsedna sta-nja, v okove, ustavlja čas, razkriva razvojne procese jezika, preprečuje ustvarjanje, uničuje poezijo (in sploh literaturo in umetnosti) kot vrednoto naroda in narodov.V ustvarjanju ni nikdar Resnice, če se ta zgleduje zgolj na priznanost normalnosti resnič-nega; še manj pa vidimo Resnico, če jo skušamo namesto umetnosti umetno napraviti z instrumenti znanstvene metodologije. Nemara je prav v tem in-dustrializirana umetnost, ali množična kultura, ka-tere osnova je prenapeta psihoza in katere izraz so prav politieme, sociološke, psihološke ... razlage um-skih stvaritev Sedanjosti. Popolna odtujitev človeka dandanašnji narav-nost in nepreklicno zahteva, da piše le-ta samenuu sebi zgodovino v imenu opredmetenosti svojega bi-vanja. Navsezadnje pa se ta odsotnost-izničenje ust-varjuje, nastaja tvarina in Stvar, se vključuje v čutno nazorsko podobo našega časa. Torej je podoba naše dotoe v Uničenju, a v hkrat-nem ustvarjanju; je v rušenju vrednosti in v od-piranju vrednot in obratno. Je ubijanje bogov, me-tafizičnih struktur, da nadomestrmo le-te s človeko-vim poslanstvom, z delom in z izdelki. Iz dela izhajajo izdelki, katerih vrednost je v me-njaini vrednosti. Najsi je človekovo delo še tako ali drugače učlovečeno v izdelkih, pa izdelki pomenijo zanj samo in samo menjalno vrednost, se sučejo od pola potrošnje do pola prodaje. Nesmiselne zveze, ki jih izvajajo nekateri vzhičeni, transcendentni, mo-gočni kritiki, ki zanikajo zakon potrošnje in pro-daje novega Sveta, ne morejo prodreti v temeljno Resnico sveta. Saj živimo v oikovih, v domovih brez neba, zazidani pred resnicami kakor slepci v hiral-nicah. Mar je v tem naše človečansko polanstvo? In če je, kdo nas je poslal, da se učlovečimo? Kritika sodobnosti je vselej v izžiranju, je v me-njavanju, y silni porasti in v blaznem samouničenju, je v razvojnosti in v njenem lastnem zanikanju po-etičnih novih snovanj. Nekateri kritiki posebno radi vidijo zavist namesto da bi pogledal v zavest sub-jekta, v podlago Sveta. Tako govorijo samo kot ob-jekti objektom, kot privrženci privržencem. Dvoplastno živiniio ta svet: kupujemo stvari, da bi prodali sebe; naše delo je postalo odkupo v«nje, naši izdelki so namenjeeni prodaji. Naše ust- varjanje je zadobiio svoj pomen v duhovnem tržir šču, razširilo se je po komunikativnih sredstvih po vsem svetu. Jezik današnje poezije je razpet med potrošnjo in prodajo. Nima več enojnega korena, ampak se z gla-silkami razrašča po vseh zemljah. Nič ni torej čud-nega, če na primer dva pesnika iz povsem različnih dežel najdeta podoben oziroma skorajda skupen pe-sniški jezik, skupne simbole in metafore, skupmo melodijo krožeinja zemlje okoli sonca, skupni ritem krvi v žilah, skupni metrum umiranja. Vrednost in vrednota se prepletata in odmirata; prva odrrare v obdobju, druga seza v čas. Konec vre-dnosti je začetek njene vrednote, konec vrednote, pa je ustvarjalnost novega časa, je izključitev Se-danjosti, da bi lepše in v grozi zaživeli Preteklost in Prihodnost. Sodobnttn pesnikoom ne preostaja zategadelj nič drugega, kakor da skušajo biti slepi vidci, mazpeti med potrošnjo in prodajo sveta. Iščejo ključe lastne nezaključenosti, da bi odprli vrata Prostora in časa, da bi se rešili okov-grodaje in potrošnje. Nič ni naključnega, kajti v razvoju jezika je vse bdano z ostrimi robovi umskega sveta. Naključen je lahko samo svet izničejija in ničenja, ki ga ne moremo kontrolirati, niti pojasniti; ne moremo od-govarjati nanj, ker je Vprašljivost v samem sebi, ker je podoben grozi umiranja in očiščenja. Pa ven-dar celo mu ni zgolj vzročna, ontološka dispozicija človekove zavesti v ravidnosti ničnosti, temveč je usmerjen v temeljno danost Sveta, v njegovo struk-turalno bistvo, v njegovo Resnico, ki se je ne da prepovedati, zaustaviti pokopati. Uničenja ničenja bi pomeilo, da Sveta nikoli ni bilo, da nismo, da ni sorazmerij časa in razmer med potrošnjo in prodajo. Prva stopnja ničenja pa je odsotnost sveta v človekovi zavesti, ki stopa na mesto njegove imanentne potrditve. Ugotavljamo, da je med potrošnjo in prodajo isti odnos kakor med učlovečenjem in razčlovečenjem. Pesniki pa iščejo drugost Sveta, iščejo razpetost med učlovečenjem in razčlovečenjem, med izpol-nitvijo in ničenjem. V vsaki stvari se skriva človek. Tukaj govorim torej o pesmi-tvari-stvari, ki se učlo, večuje in razčlovečuje, ki se ohranja in ki okrni. Vendar je treba prav odnosno pokazati na smeri in dimenzije, ki so v pesmi. Pravzaprav, kaj so te smeri, te intencije, kakšne so? Ali poznajo svojo kategorično logično povezavo; se izključujejo iz sveta; ali so v imenovalcu čutno na-zorskih podob ozaroma predstav zgolj metafizična oznaka Stvari, ali pa so stvari v čutnonazorskih predstavah, občutenjili, zaznavah? Rekli smo, da po dabi nastaja podoba, kakor da je navodilo že Shakespeare. Nekaj nas v tej dobi, v vzorcu umetnosti vselej znova hudo vznemirja, nas meče iz tirov potrošnje in prodaje, križa nas med učlovečenje in račlovečenje. To je razosebljenje podlage Sveta, je zanikanje predmeta in stvari in stvanosti, je imenitno stvarjanje zgodovine; to je temeljna podoba, ki živi v dandanašnjem svetu z za-četkom ustvarjenja iin s koracem ničenja v naši čutno-riazorski ppredmeteeni predstavi. Kajti človek je konec časa in Prostora, čeprav si nenehoma išče začetke. Tudi Resmica se skriva v koncu poti. Torej rase v naši zavesti vsak predmet pred&tave po kategoričnih aktih ničenja. Sem in nisem, to dvojno je skupno vsakomur, samo da je zanikanja Jaza zakrito. A prav zakribost našega dela, našega tukajšnjega bivanja v ivdezu, je pesem. Vpesmi je videz tisti, ki vodi bravca po pokra-jinah spoznavanja Sebe, po poteh človekovega iska-nja Resnice in Šlepote. Pred nami je svet, ki bi ga morali odkriti sami pri sebi, v našem etosu, v deju; ta svet nam je sku-pen, dasiravno ni enojen, enosmiselno usmerjen, za vekornaj določen. Obrafcno: stvarja se prav v razpe-tosti med rastjo in ničenjem človeka, med prodajo in potrošnjo. Ni zlata sredina, aurea mediocritas, med koncem in za-četkom, marveč se vrašča v čas im Prostor, oživlja in odinira v človečnosti. Toda Slepota nosi v sebi samo Luč in eno Temo; ima eno samo dimenzijo za človeka: naprej. V njej se skriva človeški temelj pesniškega ustvarjanja ne-kega novega sveta, vizija novega časa in Prostora. Kaj je govoril Teiresias Vodja zbora Zavedaš zla se v vsi globini, revež: rad bi, da nisem te nikdar spoznal! (Sofokles: Kralj Oidipus) Ob koncu naj navedemo samo eno izmed usod-niosti, eoo izaned najznačilnejših zaslepitev sedanjo-sti, kl sikušajo dloveka okovati v odtujitev, ga po-polnoma izničiti: Ojdip ni verjel Teireziiu, da je morivec lastnega ooeta in mož svoje matere tako dolgo, dokler tega sam ni spoznal in se oslepil, da bi se dopaLnil v oči-ščenju. V tem mitu je resnica, da je človek edini, ki v svetu spoznava svoje prostorske dimenzije, se jih oveda, zaveda in vanje vrašča, jih meri v času. Njegovo poslanstvo na zemlji nosi v sebi -konec Vsega, uničuje zavesti, kali smirti! Zato človek ne verjame v stvarnost, saj je zaslepljen od resoaič-nosti. Mnogo jih je, ki so zadovoljni z najbolj banalno logiko prodaje in potrošnje, pri tem pa pozobljajo na osebnost in človečnost. In ne samo to: prav ti skušajo življenju krojiti po resnični, a ne stvarni poti svet s tisočimi in tisočimi definicijami in s pleh-kimi silogizmi, v katerih ni mesta za etos. Danes je človek odtujen samemu febi in inten-zivneje občuti časovne dimenzdje v Prostoru, pred-met njegove čutno-nazarske predstave ni več podaba in danost sveta, ampak predvsem njegovo lastno uničenje. Verjamemo v nič in kakor slepi Ojdi včasih poiščemo izpopolnitve v pesniški vunetnosti, ki je zgolj temelj vizionarnega, čutnega doživljanja sveta. Ne verjamemo Teirezijanu in smo prevarani. A kljub vsemu nadaljujemo svojo pot med Lučjo in Slepotx>, kljub zanikanju sveta je edina resnica sveta smrt-nost. Le-ta je temelj našega etosa, i\aše stvarnosti, naše neuresničeinosti. SLOVENSKA POEZIJA V ALBANŠClNI Letos je »Tribirna« objavila pesmi nekaterih pe-snikov albanske manjšine, ki živi v Jugoslaviji. Pre-gled te poezije sicer ni bil obširen, je pa vsaj akvirno predstavil novejso ustvarjalnost omenjene manjšine. Zato so nekako v zameno v albanskem prevodu (Rifat Kukaja) izšle v reviji ZANI I RI-NESE pesmi nekaterth slovenskih pesnikov. Tako so v dveh letošnjih številkah (12, 13, maj) v krajšem pregledu predstavili sedem naših ustvarjalcev: pet iz mlajše generacije in dva iz skupine, ki se je uve-ljavila 1958. leta. Poleg tega pregleda je zanimiv tudi krajši uvod, ki ga je napisal H. Vogel, zato naj omenimo vsaj nekaj misli. Prva taka misel govori o tem, da »avtejitično slovensko« poezijo nadaljujejo (tradicijo sestavljajo naslednji: Prešeren, Jenko, Kette, župančič, Gradnik, Kosovel itd.) E.Kocbek, B. Vodušek in J. Udovič ter mlajši ustvarjalci: D. Zajc, G. Strniša, F. Zagorič-nik, T. šalamun, B. Rotar, V. Gajšek, A. Peršolja in H. Vogel. Nato avtor uvoda razdeli slednje v tri skupine, in sicer: v prvo uvrsti Zajca in Strnišo, v drugo Zagoričnika, Gajška in Peršoljo, v tretjo pa šalamuna, Rotarja in Vogla; od teh postavi v ka-kovostni vrh Zajca, Strnišo in šalamuna. Očitno ,]e torej, da ta razdelitev temelji predvsem na kriteriju kakovosti, pri drugi »shemi« pa je uporabil še kri-terij motivih in drugih podobnih značilnosti. Te-žišče opore takega dejanja pa je dokaj vidno na odnosih pesnikov do sveta, kakor npr. ugotavlja za tretjo skupino zgorovna znamenja igre kot temeljni odnos. Na videz je taka trditev povsem poenostavlje-na, vendar kljub temu ni moči zanikati njene domneve pravilnosti, zakaj za šalamuna to vsekakor drži, medtem ko za Rotarja Ln Vogla to ni tako jasno, ampak za zdaj lahko govorimo le o bolj ali manj očitnih znamenjih. Zato se je treba pri tej delno literamozgodovinski razdelitvi zavedati, da nikakor ne zajema vseh današnjih naših pesnikov, ampak da je v najboljšem primeru le okvirna »shema«, ki jo je torej še dopolniti, svojemu namenu pa morda povsem ustreza. Tudi izbiri pesxni oziroma ciklov temelji na bolj ali manj očitnem pesnikovem odnosu do sveta, to-rej hoče omenjeni pregled pokazati le-tega, in se-veda na kakovosti. V večini primerov so v resnici izbrane take pesmi, ki dovolj zgovorno kažejo ome-njene značilnosti, zakaj pesnii oziroma cikli Lakota (Rotar), Gobiče III (šalamun), človek (Gajšek), Pogovori na meji ena (Vogel) in Lupine (Zajc) ustrezajo namenu, medtem ko pa pri Strniši (Cro-magnon) in Peršolji (Vožnja v očeh) sestavljalec pregleda ni izbiral najboljše možnosti. V celoti gledamo je pohvaino to, da izbira pes-nikov, ki tokrait zastopajo slovensko poezijo, spon-tano zajema predvsem mlajše ustvarjalce, ki take vloge v večini niso imeli, a so vsaj v tem primeru dokazali, da jo morejo imeti. Dodati je namreč treba, da je naša poezija med literati albanske manj-šine bojda zbudila precejšnjo pozornost. Ernest Kobolt UMRETI V MADRIDU Dokumentarni vojni film je tisti, ki kaže Ijudi, ne ljudi-statiste ali ljudi-igralce, kako se borijo in umirajo. Junak v igranem vojnem filmu po odigrani smrti vstane in gre spit pivo, čaka na novo vlogo, na priložnost, da bo spet umrl — v letalu, tanku, na ladji —, potem ko bo prizor svoje smvti nekaj-krat vadil z režiserjeon. človek v doknmentarnem vojnem fiknu po smrti obleži in je res n^rtev. Vidim ga, kako teče po strmini, strelja in potlej pade, ker se je pred njim razpočila granata. Kamera gre na-prej, saj tisti, ki snema, budi teče navzgor po hribu, ampak vem, da — če se je pred nekom razpočila gra-nata, tisti ne bo več vstal. (Včasih se projicirane slike obmejo naglavo: kameora je padla iz rok zade-tega snemalca in nekaj trenutkov še zmerotm sne-mala; vojak, ki med bojem opazi, da je snemalec padel, mora pobrati kamero in jo takoj odmesti v zaledje.) Junak v igranem vojnem filmu smrt odti-gra, človek v dokumentamem jo umre. Igrani vojni fflm je včasih posnet po »resničnih dogodkih«, do-fcumentami je zaporedje resničnih dogodkov. V igra-nem filmu je namen smrti, da vključena v zgodbo filma, na gledalca učinkuje, ga gane ali potrdi v ma-ščevakiosti, igrana smrt je torej preračunana na gledalca in na uspeh filma. Tudi za dokumentarni vojni film lahko rečemo, da je, režiser, ki je opravil momtažo, opremil film z glasbo in napisal besedilo, smrt »porabil«, ampak tu ni smrti nihče igral: zgo-dila se je mimo kamere, snemalca, kasnejšega reži-serja iin brez misli na gledalca. Tisti, pred komer se je razpočila granata, ni pomislil, na katero roko mora pasti, da se ne bo potolkel, tudi mu ni nihče izbral primernega ozadja. Zato se, ko gledam Umreti v Madridu, nimam več kam iimakniti; resnične smrti, umirane pred mojim rojstvom, se na platnu sicer ob vsaki projekciji ponavljajo, a so, za razliko od igranih smrti, neiztorisane. Ko to vem, gledarn Umreti v Madridu z grozo v drugačnih očeh. A. B. 17 Uroš Kalčič Poskusni kunci sveta andjromaque: La guerre de Troie n'a/ura pas Ideu, Cassandre! cassandre: Je te tiens un pari, Andromaquie. po drugi svetovni vojni so šli ata na Bakalce da se mu bo godilo so rekli vsak dan ima svoje sanitardjje vse je gladko belo deemficirano in sploh nova epoha LOTOSOVI CVETOVI JUTRANJI VALOVI to je pa fco je pa tdsto ta pravo kot poezija tisto ko pogledaš v oblake skozi glaž istrske Tam, kjer grede zeljnate hrani vzfood s škrlatno vodo nefoa, drobceni javorček mami vime zeleno sesa niso bili en teden ata od doma jih je jefcika umrli so umiti beli beli umitd res bili so prav čedni na pogled furmani so se dirli kot na semnju rdeče kačje čeljusti fcudi jaz sem se drl solze so md drle kuronsko sem se drl (kot da bi me odrli) tako se derejo prasci ko jih odirajo Gobec Drži Mulc Prekleti! LOTOSOVI CVETOVI VALOVI VALOVI toda ukazali so mi da premagam novo epoho začel sem kar preprosto gledal sem skozd glaž istrske v vseh štirili letn&h časih eliot: Gosipod, nisem vreden Gospod, nisem vreden a reci vsaj besedo. štel sem poletja in jesemd in jeseni sem ljubdl in pomladi sem sovraždi poleti kopal pozirad razno pri stricu na Plandmi jahal v Ljubljani plakal v Ljubljami nisein plakal v Ljubljani sem veseljačil malomešeane razgalil matomeščaiike stečdil »Ne oporekajte rau, ON je unhappy!« v kratkem dobite nadaljnja navodila nadaljnja navodila BODITE NO VENDAR BOLJ AKTIVNI po nadaljnjih navodilih sem bil bolj priden svinjsko sem se razžulii pogledal sem iz ribnika sonce prerezan vrat čudni vrtički strašne hiše gole hlše iz Verduoa enivrez voiis! intermezzo giraudoux doinovan »Ne vem, all res n&sem za ta svet, ali pa ali pa ali pa je nekaj narobe s tole epoho?« štel sem poletja in jesenl tn jeseni sem ljubil (ata so se obrndli v grobu) in pomladi sem sovražil prisostvoval sem zatlružnim trgatvam v SRS štajerska bizeljsko kaj češ francl c'est la vi© oče nebeški glej še en kozarček dej this is the way the world ends this is the way the world ends opil sem se in me je vrglo hin! cassandre: Le poete troyen est moirt La parole est au poete grec. Miha Avanza O kamnih problem je v bistvu enostaven zgodba je knatka in preprosta nauka ni kamen zraven kamna iz njiju veje prvobitnost samih rečd od prvega kamna dalje od stvarjenja sveta popolnoma poljubno lahko ljubiš en kamen ali oba ali samo drugega lahko ju gledaš od daleč in sd misliš: na takšnem kamnu že ne bi sedel ali si praviš: kamen še za v roko ni dober oba kamna pa sanio neprefmično ždita ne da M rekla besedioo ali se zasmejala s Sfvojim kaininitam smehom zgodilo bi se pa bi rekel prvi kamen drugemu oprostiite prosim kako je kaj z vašim spotoim življenjem ne da bi ta trenil z očmi to pa zato ker ga je sram priznatd da ne ve še ničesar o tem včasih pomežikneta tujou ko pride miimo oudi se in si reče: niti karanii nas več ne pustijo na miru aJi če je dež zapreta se v svojo hiško zapahneta aknice a šaha ne znata igrati zato jima je dolgoas to pa je tudi edini razlog da sovražita vodo kaj pa če je sneg boste vprašald onadva pa samo odkimata iin se naprej držita za roke in tudi sicer sta zabavna in nikoinur ne izdata svoje skrivnosti (ki je nl) samo obstajata mirno prenašata vse (kako dolgo še?) kamen ob kamnu r©če ob reči odnos je preprost in naš spravlja prav s tem v začudenje nas ki $mo ljudje. ¦ ... ,., Guba prekleto ker je toliko stvari že od prej postelja z janitovega happa pa aora od leta tisočdevet&todvaaai petdesetega zaplski in zastor ki se guba navzdol posteljo bomo podrli zoro tudi nekoliko pozneje zapiske bomo izbrisall zastor pa zažgali samo guba bo ostala popolnoma na istem Mavgli Trdo stx>pajoč visok raven v bokih neprespan a znan vsem pesnikom s cest izpod blatnih mostov verjamemo vanj a ne vemo kdo je aii jež nekam slabše kvalitete ali je vir zdravja tudi če nam pride nasprotd (črnolas kakoT je vzbuja povsod pozornost) se ne odkrijemo ne ponudimo roke v pozdrav delamo se kakor da ga ne vidimo a roke se nam tresejo koža postaja vlažna vročine oči plapolajoče nosnice ko zvečer napišemo pesem (ne gre in ne gre nam iz glave) ji damo ODpolnonia nagonsko naslov smlt fašizmu svoboda mavgliju Marjan Murovec Kritična točka na riamizi je cvetje prepih ob vazi ponovno krat pod tretjim koreonom kvadrat korena iz dva iin pod nadvazo korenje dialektično točno oko fotografira -o tem razmišljam Zadaj vse preide preko neobstojnega v nič neke nove možnosti samo to ali v kaj drugega ali v prekislo solato tu so mnenja deljeoa Antištanc v meni ni besed v besedah ni mene pesem je iz mene in jaz vz pesml nisem pesem in pesem ni zemlja Franček Rudolf plantaša pagat ultimo ena dve _tn štiri pet tri in tri dva in dva sedem osem devet deset enajst dvanajst tudi vi bd lahko napisali tako pesem pa ste duševno leni in se ne potrudite šleka pec! trinajst štirinajst in več in več • hop hop dekle za šankom je natakala pelinkovec prsne bradavice sikmA bluzo glasne in preproste kot tranzistor dekle pokliče tovariša miMčnika kl pije kavo hej ti kiflc tu je tvoj sendvič in tvoje kumarice in tovariš miličnik se nasmehne. no 4485 gledam te prsi iz sladkorja gledam te stara dobra kačja forma gledam te v očeh se ti svetlika odsev možganskega centra za umetnostno zgodovino gledam te tako nenavudno si podobna ženski kaj si res vse tisto ženska vse tisto gledam te počutkn se odprto kakoa: hribi in doline zaklal bi te saj bi s tem bilo kar preveč sitnosti pa vseeno saj te bo bolelo saj bi nič več ne mogla skupaj v kino oh tako me draža oe si kaj želim saj bi se sploh ndič ne spremenilo saj bi se sploh nič ne spremenilo a vseeno bl te rad zakiLal 0.1. F. Začoričnik Cldlofiiek iz zgtidoviiie osem del » osem življenj osem izgubljenih osem ukradenih je bilo. Bil je zbiralec del življenj izgubljenega ukradenega. Prišel je ko se je menjala straža. Pokleknil je. Stal je. Pred njim je bilo osem del osem življenj osem izgubljenih osem ukradenih. Vseh teh osem je stalo pred njim. Videli so ga. Pokleknili so. Zbodlo jih je v kolena. Vstali so. Stali so pred očebom del življenj izgubljenih ukradenih. Stal je. Vprašal jih je: »Ali kaj veste o meni?« Stali so. Zanikali so. Odgovoril je: »Zelo mi je žal, polovico življenja ste izgubili.« Vseh osem se je ustrašilo. Pokleknili so. Zbodlo jih je v kolena. Klečali so. pikovod v zdiiodni nemčijl Vlaga včerajšnji dan je kadar je včeraj danes danes ni kadar je danes včeraj Vsak dan je bil jutri Vsak dan je danes Vsak dan bo včeraj Ko bo jutri danes boš dal rdeči trak na oči Rdeča bova dokler ne bo tema zmočila rdečii trak kajti tema je vlažna Odprl boš usta rdeča bo beseda ki jo boš izrekel predno bo tema zmočila rdeči trak kajti tema je vlažna ko bo jutri danos ti bo iz žepa padel stotak strgaJ boš rdeč trak Tema bo zmočila dan. pokrila bo iava mojo hišo zasula bo moje delo tekla bam proti morju lava me bo dohibela legla bom ob morje zleknila se bo poieg pogrnila bom preprogo razburkala md bo morjr spodila bom lavo lava bo spodila mene pokleknila bom predse poleg bo pokleknila lava okamenela bom lava bo ostala brez boga ediciia OHO Nova serjja izdaj OHO je takale. Embalaža vseh (planiranih je deset) izdaj je enaka. Embalaža sestoji iz dveh delov. En nosi na sebi znak, podatke in ceno (5 Ndin) in v sebi nosi drugi del. Drugidel nosi v sebi tisto različno. Pri M. Hanžku je to 12 kart, potiskanih na barvast način s pesmimi. Pri Plamen & Po-gačnik je to 9 kart, potiskanih z risbami na eni strani In s pesmimi na drugi strani. Pri M. Matanoviču je to 15 kart s plastičnimi odtisi reči. Edicija OHO se je začela v preskušariju knjige kot knjige — raziskovati je začela njene možnosti. V prostoru izdaj OHO je knjižna struktura v svojih možnostih ves čas razklenjena, torej prisotna »kot taka« in ni zakrita v služnosti temu ali onemu »smi-slu«. Ohranjena (ali: na novo odkrita) je njena mul-tidimenzionalnost: knjiga ni več estetiški voziček, ki nas bo — po nekaj bolj ali manj izvirnih zatik-Ijajih, ki bojo vznemirili naše pričakovanje, da bi nam bilo na koncu tem obilneje potešeno — po na-vsezadnje ravni poti pripeljal do pomirjenja in estet-skega užitka; OHO-knjiga je prej »polje možnosti«, ki ob prvem stiku podre naše asumptivne sisteme — nas pa zato nagradi z nepričakovano raznovrst-nostjo in močjo čutnih dojmov. če vzamete v roke knjigo OHO Marka Pogačnika in I. G. Plamna, vam knjiga takoj onemogoči mehanično rokovanje: ru-tinski akt odpiranja morate zamenjati z iztresanjem; ko potem zalistate po njej, se knjiga upre vaši v pri-vajenosti pozabljeni domnevi, da je urejena line-arno: listate jo lahko brez konca, zakaj urejena je krožno. Improbabilnost skušnje je zelo velika, zato je velika tudi informacija (Eco); ker se podirajo »rutinski« perceptivni mehanizmi, se nam čuti vzne-mirijo v izvirni silovitosti: prebudijo se v vizualni dresuri zakrneli tip, sluh, voh, skušnja je čista — nedolžna in čutna. Edicija OHO je odprla strukturo knjige in jo dinamizirala: s tpm je seveda zapustila tisti prostor, ki mu lahko rečemo zgodovinska knjižna struktura. Jasno je, da moramo te artikle gledati kot samostoj-ne strukture, ki jih (in to je temelj teh zapiskov) dojemamo vsakokrat kot neodvisno in enkratno skušnjo. Naše pisanje hoče zato te fenomene samo siluirati v širši kontekst. Današnja knjiga je nastala z Gutenbergovo iz-najdbo in je, čeprav je v tiskanosti popolnoma sa-mosvoja, po vezavi in bralnem procesu dedič sred-njeveškega kodeksa. Pergamentni kodeks omenjajo že v prvem stoletju pred našim štetjem, y četrtem stoletju našega štetja — v času afirmacije krščan-stva — pa je kodeks prevladal nad »poganskim« pa-pirusnim zvitkom in se uveljavil kot glavni način za shranjevanje informacij (cf. Encyylopaedia Britan-nica). Krščanskemu čaščenju svetih spisov je trpežni kodeks ustrezal bolj od občutljivejšega papirusa; tudi je kodeks brez težav mogoče odpreti na kate-rikoli strani: za implozivno krščanstvo, katerega središče je razodeta beseda, je odprta knjiga vse-kakor primertnejši temelj kot pa linearno razvijanje papirusnega zvitka, ki se na njegove.m ploskem pro-storu najbolje znajdeta traktat ali trgovska pogodba. Zaprto krščansko vesolje je počivalo na božji besedi, varno shranjeni v rokopisnem kodeksu, ki ga je počasi in v iriuki izrisala skrbna menihova ro-ka. Samostani so bili sveti kraji in njihov zaklad je bila knjižica, ki so ji pokolenja menihov posvetila življenje. Branje je bilo dragocen privilegij posve-čenih in vladajočih in ti edini so smeli in mogli občevati neposredno z gospodovo besedo. Mali oral-ni svetovi fevdalnih dominijev so bili lepo razpore-jeni y vesolju svete Cerkve in njena pismena hierar-hija je bila stožer sveta. Srednjeveška senzibilnost, ki jo razberemo v manuskriptih, je bogato taktilna in vizualna, kakor je lahko le dojemljivost, ki je še ni osiromašila napadalna razvitost enega samega čuta na škodo drugih, senzibilnost, ki ji je oralnost vsakdanjega občevanja razvila čut za prostorskost. Srednjeveška udobje ni udobje sesilnega garača, ampak udobje prostora (Giedion): v gotskih cerkvah beseda zveni v plastični sonornosti, po kloštrskih hodnikih zainišljeni korak neovirano hodi svojo pot. Pi*va »knjižina« civilizacija v Evropi je bil heleni-zem; in papirusni zvitek je v tistem času rušil ob-zidja starih polisov veliko uspešneje kakor sulica Aleksandra Velikega. Pozneje se je dobra vest Odre-šenikovih učencev v pergamentnem kodeksu neustav-ljivo razširila po tem svetu in ga pod enirn bogom zaprla v Christianitas. Eksplozivna Gutenbergova črka je simbol propada tega implozivnega vesolja. Po McLuhanovih analizah tiskana beseda razbije oralne svetove srednjega veka in z eksplozivno difu-zijo (ki zajame vse večja področja) in uniformnost-jo (ki jezik poenosti ter tako ustvari jezikovno knjižno normo) utemelji novo celoto — narod. Na-rod se po McLuhanu konstituira na vizualni prepo-znavi. Srednjeveška srenja in verska skupnost sta bili oralni, javni in kolektivni — novoveška civiliza-cija je vizualna, privatna in individualna. Poglejte v čitalnico katerekoli knjižnice in videli baste, kakš-na monada je človek, kadar bere! Tipična struktura novoveške civilizacije je mehanska tehnologija: te-melji na načelno neomejni deljivosti delovnega pro-cesa na vse enastavnejše gibe in na neskončnem po-navljanju enega samega vselej enakega giba na de- lovnem mestu. Struktura tiskane knjige je enaka: neskončno ponavljanje popolnoma enakih črk — črk, ki zaznamujejo zvočne fenomene brez semantič-ne vrednosti, dobljene z mehaničnim razstavljanjem živega govora. Gutenbergova biblija bi morala imeti nešteto strani, na katerih bi se ponavljala ena sama, ves čas enaka črka. Novoveški svet je enoličen in Iinearen — kontinuiran in neomejen; to je svet me-hanske eksplozije. Prostor je sklenjen in se širi v neskončnost, v njem po zakonih mehanike krožijo toga telesa. To je vizualen svet in novoveška senzi-bilnost ga dojema po zakonih.. perspektive. Perspek-tiva v slikarstvu označuje rojstvo vizualne civiliza-cije (cf. Metuhan): na srednjeveških upodobitvah ustvarja Kristus svoj prostor, živi v svojih razsež-nostih in je večji ad drugih. Tu ni enoličnih pravil, ni neomejene pioskve; v vesoljnem redu sta vsako-mur dodeljena poseben prostor in la&tna razsežnost. Temeljni razsežnosti novoveške civilizacije sta mehanskost in vizualnost. 2ivljenje novoveškega človeka je mehanska sekvenca čim bolj enoličnih in koristnih gibov; vsesplošna racionalizacija in utilita-rizem sta sfragmentirala človeka in osiromašila nje-govo čutnost. Silna ekstenzija vizualnega dojemanja je zatrla druge čute. Miselni modeli, asumptivni si-stemi, ves življenjski način je vizualen — linearen, kontinuiraji in enoličen. Knjiga je vsemogočna pri-kazen te civilizacije: ne samo njena tiskana črka — tudi knjižna linearna, kontinuirana urejenost z za-četkom in kocem, skromno zginevanje v rutinski obdelavd, tako da je knjiga navsezadnje samo še vizualen nosilec nečesa nadčutnega — smisla. Novi vek je čas programov in spreminjanja sveta; in par-tijski program je knjiga par exellence: trden, line-aren, poln smisla in nadčuten, nabit z eksploziv-nostjo. Progres je mogoč samo v svetu, ki je ne-skančen, kontinuiran, linearen: progres je vizualen domislek. S knjigo OHO je novega veka tudi v tem prostoru konec. Knjiga leži pred vami; na prvi strani piše TIŠINA. Obrnete stran: zagledate napis ROPOT. Ravnokar se je rodila beseda: zgodil se je šum. Ta šum je v knjigi kot šum, ki ga zaslišite, in kot bese-da, ki jo preberete. Beseda vas ne pošilja v sanjske pokrajine vaše duše, ki jih kot notranje bogastvo poseljujejo žlahtne in melanholične postave od kne-ginje de Cleves do violinista iz Sprememb. Ta beseda in ta šum: zvočno in vidno. Ves čas ste v knjigi. Knjigo le ne beremo: tudi poslušamo jo. Njena »pripoved« je to, kar poslušamo; poslušamo pa nje-no pripoved. (Zvočna knjiga I. G. Plamna). Opus nič Francija Zagoričnika je knjiga iz 6278 strani; vendar tako, da so listi med tretjo ki stoštiri-inosemdeseto stranjo spuščeni, enako ni listov med stranjo 184 in 395 pa med 395 in 6278. To seveda knjigi nič ne škodi: pred vami ležijo štirje listi for-mata A8, na prvi strani je naslov, druga je prazna, naslednje so označene s 3, 184, 395 in 6278. Na no-tranji strani zadnjega lista so natisakni podatki, ki jih zahteva zakon o tisku. Zadnja (zunanja) stran je bela. To je stvar, ki ji pravimo knjiga. Pri tradicionalni knjigi so listi nosilci znamenj: list in natiskana črta služita temu, da na čim priroč-nejši način omogočita razvidno in hitro vizualno do-jemanje dogovorjenega znamenja. Načelna shema-tičnost umetnine izvira šele iz značaja internacional-nega korelata znamenja; umetnina je »odprta« edi-nole na tej ravni. Znamenje je vizualno; vsi drugi čuti dremljejo. Ce morajo aktivno intervenirati, če se nam knjiga upira, take »tehnične« težave samo motijo mirno zbranost pri uživanju. Iz prvin, ki mu jih knjiga nudi v obilju, bralec na poljanah svoje duše gradi plemeniti svet umetniškega dela. Tu, v teh zatišnih krajih odmevajo strastni kriki in za-mira nežno šepetanje; bralčeva ušesa pa so gluha. Junaki grabijo meče za rezilo tn božajo prsi ljubic; bralec pa samogibno slini prste in topo obrača stra-ni. Kratkovidne oči, zakrneli čuti — glava polna registrov od A do ž, srce pa grobišče steriliziranih čustev in skopljenih idealov: akademski intelektu-alec, otrok vizualne civilizacije, uporaben tako v kul-turnih ustanovah za stereotipizaranje množic kakor v štabih sodobnih computerskih armad. MAKE LOVE NOT WAR nas kliče iz eksplozije zahodne civilizacije v čutnost. Od boja za oblast k ekstazi čutov: FLOWER POWER. Umetnina ni več stimulans za solipsistično intelektualno samozadovo-Ijevanje, ampak polje možnosti za čutno doživljanje. 12 kart Matjaža Hanžka trdno zgrabite v dlan; zdaj jih lahko premešate, vržete na mizo ali razdelite na dva kupčka in ju zmešate enega v drugega, kakor znajo izkušeni kvartači. Načinov, kako lahko karte postavite, je 1012. To je torej pravo »odprto delo« (Eco). Vsaj od dveh čutov zahteva veliko participa-cijo in jima omogočanove pustolovščine. — lz ©k- splozivne gonje mehanske cdvilizacije, ki je enega svojih vrhov dosegla v decimalni klasifikaciji znanja, drugega pa v brzostrelki, prehajamo v implozivno vesolje avtomatske tehnologije. V imploziji nastaja nova srenja. Obrobni ljudje hočejo prostor v druž-bi: to ni več družba normalnih in odraslih. Mlado-letniki so vdrli na ulice in zahtevajo nazaj javni pro-stor, ki so se ga v času mehanske civilizacize pola-stili avtomobili. Nobeno oblastno nasilje se ne more upirati zahtevi časa. »še bojo prišli časi, ko se bomo shajali na javnih trgih« (Breton). Glavna prodajalna edicdja OHO je na javnem prostoru, na ulici — pod arkadaini Kazine. Sreča se dogaja v medsebojnosti: hočemo prostor, kjer se lahko srečujemo. PROVO white-bicycle plan (gl. Tribuna, 8. jan. 68), white-chimney plan, white-housing plan so znanilci novega sožitja; Novi Babilon, zatrjujejo Constant, bo svet hominis ludensis. Poigrajte se s slikanico Marka Pogačnika in I. G. Plamna; odtisi reči na kartah Mka Matanoviča pa-dajo na mizo in svetijo nov svet. Edicija OHO vas vabi, da sodelujete pri ustvarjanju umetnine. »Poe-zija kot način življenja množic«: pesnik je spet go-vorec skupnosti. Z ljudskim petjem postaja umet-nost Lastnina množic: prišel je čas brezimnih skaldov in pojočih zborov na trgih. — S tem smo prišli do točke, ko moramo umolk-niti ali pa izvršiti temeljni preobrat. Ves spis govori na ravni »nove senzibilnosti«: prestopili smo iz racia v čutnost in pred nami se je svet razstrl v področje uživanja. Zato smo govorili le o »doživljanju« in naš jezik je bil jezik čutov in tehnologije. Tej »novi senzibilnosti«, nemara zadnji konsekvenci subjektiv-nosti subjekta, je svet, ves prežet s človekovo doživ-ljajskostjo, operativno področje subjektivno-antro-pocentrične aktivnosti, samo-postavljanja (dr. V. Sutlič). Tako nam je ves čas uhajala samostojnost umetnine; začeli smo »pod ravnijo« edicije OHO. Toda hodili smo za njo in prišli do meja te misli. Kakor McLuhan iz svojega senzualnega izhodišča, ki ga je mogoče pr^vesti v formule kibernetike, pride do »preskoka« iz eksplozije v implozdjo in ga mora ustrezno izhodišču utemeljiti na tehnološki revolu-Ciqi — tako smo tudi mi na degradirani ravni opiso-vali dopolnjevanje evropskega subjektivizma. Govo-rili smo iz sodobnega dogajanja subjektivitete kot čutnosti in na koncu sprevideli, da se nam je edicija OHO, da se nam je pesništvo izmuznilo. Zdaj, ko smo ta beg izgovorili tn ko umolknemo, smo nemara pripravljeni na tisti korak. Rastko Močnik Splošna funkcionalnost morale z ozirom na literaturo Vprašanje, kaj je v literaturi s stališča morale do-voljeno in kaj ne, je na Slovenskem že nekaj časa aktualno. Enkrat si pravico odločanja, katere besede je v literaturi dovoljeno uporabljati in katere ne, lasti cerkev (v primeru Gajšek), drugič si to pravico lastijo nekateri udeležencd NOB (v primeru Brvar), zdaj (v prkneru Kovač—Chubby) pa je skočila na noge univerzitetna javnost. Slednja ni vznemirjena zaradi kake stanovske ogrož-snosti, ampak zaradi og-roženosti kar najbolj splošnih principov moralnega kodeksa. Ker nihče od obsojevalcev ne trdi, da in-kriminiranih (vulgaraiih) besed ni im ker večina ne zanika priložnostne uporabe takšnih besed, se vpra-šanje umetnosti rabe takšnih besed zreducira na vprašanje rabe teh besed y t. im. javnem žiivljenju, torej tudi v komunikacijskih sredstvih, kot je časo-pis. Ker pa so to besede s posebno težo, ki jib. tudi v t. iin. zasebnem ždvljenju rabljamo le ob posebnih priložnostih, jih ©vropska skušnja najdeva večinoma le v posebni literaturi, v t. im. beletristiki. Tako kot veljajo v morali posebni — morali imanentna zakoni, in v ti&ku posebni — ti&ku imenentni zakoni, veljajo tudi v literaturi posebni — Mteraturi ima-nenbni zakoni. Običajno pravimo: nemoralno je n«katere bese-de uporabljati in moralno je nekaterih besede ne uporabljati. Toda, ali je smisel morale oz. neniorale v tem, da uporablja besede, skratka v besedah? Tudi ni smisel morale v dejanjih; nobesnemu dejanju ni imanentno ničesar moralno-nemorainega (to dokazu-je relativnost moralnega ovrediiotenja istih dejanj — v različnih etnografskih pogojih). Smisel p v oyre-dnotenju posameznih dejanj in besed, torej v mišlje-nju o teh posameznili dejainjih in besedah. Tako se vrednotijo besede različno v morali, razlidno v tisku in različiK) v beletristiki. Enako pa se ovrednotijo (ocenjujejo) v morali, v tisku in v beletristiki. Vidi-mo torej, da je morala kot mišljenje o nečem vedno zunaj predmeta mišlj'3nja, se pravi v našem prime-ru zunaj tiska in beletristike, lahko pa tudi zunaj morale. S pozicijo zunaj omogoča zli odnos subjekt —objeikt. Po drugi strand je morala lahko predmet tako tiska kot beletristike, toda ne kot morala, am-pak kot tisk oziroma beletristika. Morala je lahko imanenna le sama sebi. Tako vrednotenje, se pravi spravljanje v red (logos) značilnosfci posameznega pojava, za razliko od ovrednotenja (ocenjevanja), poteka znotraj pojavov, kot so morala, tisk in lite-ratura, s posebnim ozirom na beletristiko.. Ekspli-kacija vrednctenja ne sodi v tukajšen okvir. Kadar s kriterijem morale kritiziramo beletristiko, v pred-met kritik sploh ne prodremo. Jabolk ne moremo meriti z metrom. Tako kot je meter jabolkom ne-ustrezno merilo, je moralni krifcerij beletristiki ne-ustrezen kriterij. Mogoče je s tem kriterijem sicer meriti moralo, ki je predmet beletristike, toda kar je predmet, je zunaj pojava, na katerega se predmet nanaša. Tako čisti račun pokaže, da morala v ^vo-jemi osvajalnem pohodu, kjer slejkoprsj nastopa z lastoostjo ideje, de facto ne meri ničesar drugega kot sama sebe. Morala tedaj kritizira le samo sebe. LG. Marshall McLuhan PISALNI STROJ Pripombe, ki jih je leta 1904 zapisal Robert Lincoln 0'Brien v Atlantic Month ly, namraz-krivajo bogato področje še neraziskanega socialnega materiala. Na primer: Zaradi iznajdbe pisalnega stroja so se Ijudje z neverjeinim veseljem vrgli na nare-kovanje. .. .'To ne pomeni samo večje zgovor-nosti..., ampak tudi večje poudarjanje oseb-nega govornikovega stališča. Pripovedovalec skuša vse razložiti — prav kot ti opazoval izraz na obrazih poslušalcev in skušal ugoto-viti, kako mu sledijo. če poslušalstvo sledi, te pozornosti še ni konec. Nič kaj nenavadno ni, če v tipkalnih komorah Kapitola v Washing-tonu vidite poslance, kako narekujejo pism.a z najživahnejšimi gibi — kakor bi bilo mogoče prenesti na tiskano stran govorniške metode prepričevanja. Leta 1882 so reklame oznanjale, da lahko pisalni stroj uporabljate kot pripomoček pri učenju branja, pisanja, pravopisa in postavljanja ločil. Danes, po osemdesetih Ietih, uporabljajo pisalni stroj edinole v eksperiment&lnih razredih. Običajni razred pisal-nega stroja še zdaj ni sprejel in gleda v njem na-vadno atraktivno in distraktivno igračko. Toda pes-niki, kakoršen je Charles Olson, zgovorno razglašajo, kolikšna je moč pisalnega straja, da pomaga pesniku natančno označiti moč glasu, premolke, cedo zadrže-vanje zlogov, celo medsebojno lego delov stavkov, kakršno bi rad — in priporninjajo, da ima pesnik zdaj prvič možnosti, kakršne je imel doslej edinole glasbenik. ... Bralec se bo spomnil, da smo že • omenili, kako so izdelovalci pljuvalnikov zaslutili, da se bliža sodni dan, ko je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prvi val žensk-tipkaric zajel po&lovne pi-same. In prav so imeli. še važneje pa je bilo, da je uniformiranost stopenj takrat modnih tip-karic omogočila revolucijo v oblačilni industriji. Kar je nosila tipkarica, to je hotela nositi vsaka farmer-ska hči, za-kaj tipkarica je bila popularni simbol podjetnosti in spretnosti. Bila je modni kreator, ki pa se je tudi sam rad ravnal po modi. Prav tako kot pisalni stroj je tipkarica vpeljala v poslovne kroge novo razsežnost uniformiranosti, homogenosti in kontinuiranosti — razsežnost, zaradi katere je postal pisalni stroj neobhodno potreben vsaki meha-nični industriji. Moderna vojna 'ladja potrebuje ducate pisalnih strojev, da lahko normalno deluje. Armada potrebuje celo na bojišču več pisalnih stno-jev kot pa srednjega tn lahkega artilerijskega orožja, in to nam daje misliti, da pisalni stroj danes zdru-žuje funkciji peresa in meča. Toda vsi učinki pisalnega stroja niso takšni. če je pisalni stroj veliko pripomogel, da so se uveljavile zdaj tako domače forme homogeniziranega specializma in fragmentacije, ki temeljijo na civi-lizaciji tiska, pa je po drugi strani povzročil inte-gracijo funkcij in je ustvaril precejšnjo osebno neodvisnost. G. K. Chesterton je dvomil nad to neodvisnostjo, češ da je utvara, in je pripomnil, da »ženske niso hotele, da bi jim diktirali in so šle pa postale stenografistke«. Pesnik in romanopisec zdaj ustvarjata na pisalnem stroju. Pisalni stroj (Nadaljevanje z 11. strani) umetnoikov s tega ali onega aspekta (skoraj ni treba reči, da je vsaka taka obravnava s stališča literature popolnom nekvalificirana), okrog te oslove sence pa lahko nastanejo celo polemike, kolikor ne gre le z& prikrivanje sporov na drugiih nivojih, ki so s stali-šča literature prav tako nezanimivi. Umetniki se spre-mene v duševno defektne osebke, ki iz svojdih pošast-no deformiranih vizij sveta hropejo in javkajo ali bru-hajio neartikulirane besede, na tak mehamicističen na-čin je seveda ja&na avtentično&t poezije na osnovi primerjave z umetnikovim svetom (ki pa si ga žal izmisli kritik in umetnik zanj ne more odgovarjati), v zvezi s tem je seveda odveč razpravljati o formu-laciji teksta, o organizaciji pesmi, o jezikovni struk-turi, o pomensikem dometu, o zvoond kompoziciji, skratka, odveč je temetizirati literaturo in formuM(rati njene fcriterije. Zato je z moje strani osnovno vpraša-nje slovenski literarni kritiki: KAJ JE LITERATU-RA? Po odgovoru na fco vprašanje je šele možen od-govrar. Situacija v likovni kritikl ni bistveno drugačna in fcudi zanjo bi ponovil vprašanje po njeni temi. V ne-čem pa se likovna kriitika le razlikuje od literarne: tu je pomanjkanje kriterijev še očitnejše, terminologija pa še (to je že težko verjeti) konfuznejša, tako da ce-lo svetovnonazorskih kritik v jasni obliki ni, če so jasnejše, pa so utemeljene na reducirani estetiki 19. stol. Osnovna bolezen te kritike je popolna odsotnost p analiitičnega mišljenja, manija nekakšnega paberko-vanja, provincialni nekritični eklekticizem, ki lepi no-ve izraze na nespremenjeno osnovo, neopredeljenost. Z drugimi besedami: glavna cxilika likovne krifcike je diletantizem, česar pa ne smemo pripisovati pornanj-kljivi informiranosti (to pride v poštev bolj poredko), pač pa odsotnosti teoretične orientacije in neustrez-nim izhodiščem ter metodi mišljenja, ki paberkuje in ne amalizira. Zato ob izidu svoje knjige ne naslavljiam nikakrš-ne poslanice naši sedanji kritiki, ker jo imamo za ne-kompf}tentno za obravnavanje literature. Naj zaradi mene v bož.iem imenu počne, kar hoče. Pačpaseobra-čam k bortoči kntiki, naj ob novih knjigah in novih literarn^ '^^macijah formira nova stališča in nove m^tode deia. zsdružuje ustvarjianje in objavo in taifeo spostavlja popolnoma nov odnos do pisane in tiskane besede. Ustvarjanje na pisalnem stroju je spremenilo forme jezika in književnosti na način, ki je najbolj očiten v poznejših romanih Henryja Jamesa — v tistih, ki jih je narekoval gospodični Theodori Bosanquet in jih ona ni zapisovala stenograsko, pač pa na pisalni stroj. Njenim spomiinocm Henry James pri delu bi morale slediti druge študije o tem, kako je pisalni stroj spremenil angleški verz in prozo in celo same mišljenske navade pisateljev. Henryju Jamesu je posta.1 pisalni stooj oikrog leta 1907 ubrjena navada in s svojim novim načinom je razvil nekakšen nevezan. čaren stil. Njegova sekre-tarka nain pripoveduje. kako se mu je narekovanje zdelo ne le lažje, temveč tudi bolj navdihujoče kot pisanje na roko. »Vse je tako videti, da lahko veliko bolj silovito in nezadržno trgam iz sebe, ko govorim, kot pa ko pišem,« ji je irekoč rekel. Tako zelo se je navezal na zven svajega pisalnega stroja, da je na smrtni postelji prosil, naj mu tipkajo na njegov Re-mington. Težko bi ugotovili, koliko je pravzaprav pisalni stroj s svojim neenakomernim desnim robom pri-pomogel pri razvoju vers libre, toda svobodni verz je bil v resnici vnoviono odkritje govornega draina-tionega poudarka v poeziji — in natančno to je raz-vijal tudi pisalni stroj. Ko sedi za pisalnim strojeim, pesnik — malone tako kot glasbenik jazza — skuša predvajanj^ kot izvajanje. V nepisanem svetu sta bila v taki situaciji bard ali minstrel. Ima teme, nima pa teksta. Za pisalnim strojem so pesniku na raapolago zmogljivosti tisika. Stroj je kakor priročiii sistem javnega obveščanja. Vpije lahko ali šepeta all žvižga in laliko se smešno tipografsko spakuje pred občinstvom kakor na primer E.E. Cumtnings v talkihle verzih: In Just- spriing when the world is mud- luscious the little lame balocKnman whistles far and wee and eddieandbiU come running from marbles amd piracies and it's when the world is puddile wonderful the queer old baloonman whistles fax aod wee and bettyandisbel come dancing from hop-scotch and jump-rape and it's spring and the goat footed baloonman whistles far and wee E.E. Cummings tu uporablja pisalni stroj, da preskrbi pesmi muzikalno partituro za zborni go vor. Starejši pesnik, ki ga je od tiska ločevalo več tehničnih stopenj, ni mogel uživati nobene od svo-boščin oralnega poudarka, ki jih omogoča pisalni stroj. Pe®nik za pisalnim strojem laJiko skače kor, Nižinski ali pa se maje in stopica kakor Chaplin. Ker je sam občinstvo svojih mehaničnih predrznosti, ves čas reagira na svojo lastno predvajanje. Pisanje na pisa-lm stroj je, kot bi spuščal zmaja. če Cummingsovo pesem preberemo na glas in izrazito variiramo poudarke in premolke, bomo r>o-dvojili perceptualni proces njenega ustvarjalca. S kakšnim veseljem bi G. M. Hopkins ustvarjal na pisalni stroj! Ljudje, ki mislijo, da je poezija za oko in da jo je treba.brati po tihem, kaj težko do-jarnejo Hopkinsa ali Cummingsa. Taka poezija pa postane čisto naravna, če jo beremo na glas. Pred štiridesetimi leti si zmedel pismene ljudi, če si roj-stna imena pisal z malo začetnico — kot »eddieand-bill« in to so tudi hoteli doseči. .. .Da je pisalni stroj, ki je ponesal Gutenbergovo teh-nologijo v zadnji kotiček naše kulture in gospodar-stva, povzročil tudi te ravno nasprotne oralne učinke, šen reverz se zgodi v vseh skrajnostih razvite teh-je karakterističen reverz (reversal — zaobrat). Tak-šen reverz se zgada v vseh skrajnostili razvite teh-nologije — kakor se na primer dogaja danes pri kolesu. Pisalni stroj je kot pospeševalec tesno povezal pisanje in govon in objavo. Čeprav je čisto navadna mehansika forma, je v neka-terih primerih deloval kot implozija in ne kot eksplozija, S svojim eksplozivnim značajem pa je pisalni stroj utrdil obstoječe procese tiskarske tehnologije in je v trenutku deloval na poenotenje pravopisa in slovnice. V trenutku je bilo čutiti pritisk Guten-bergove tehnologije, ki zahteva »pravilno« ali eno-lično slovnico in piravopis. Zaradi pisalnih strojev je prodaja slovarjev silno narasla. Ravno tako so se zapolnile neštevilne preobremenjene kartoteke in tx> je povzročilo nastanek sodobnih podjetij za čišče-nje kartotek'... Brž ko pride do pospeška v enem delu gospo-darstva. se mora celotno gospod&rstvo ravnati po noveim tempu. Tako kmalu ni mcgla nob&na go-spodarska veja brez pospeška, ki ga omogoča pisalni stroj. Paradoksalro pa je telefon pospešil komerci-alno uveljavljanje pisalnega stroja. Stavek »pošliite mi sporcčilo o tem», ki so ga ponavljali vsak dan v milijone telefoinav, je neznansko povečal tipkarično nalogo. ParkinsDv zakon, da se delo razteguje, do kler ne izpolni vsega časa, ki je na razpolago, izriža natančno to norčavo dinamiko, ki jo ustvarja tale-fon. V silno kratkem času je zaradi telefona delo, ka ga je bilo treba opraviti s pisainim strojem, na-raslo do neverjetnih razsežnosti. Na temelju majhne telefonske mreže v eni sami organizaciji so zrasle piramide papirjev. Kakor pisaini stroj, tako tudi telefon zdmžuje funkcijo vn omogoča na prirner call-girl, da je svoj lastni zvodnik m gospa. Parkinson je odkril, da posiovna ali birokratska organizacija funkcionira sama po sebi ne glede na »delo, ki ga je treba opraviti«.. »Delo, ki ga« je traba opraviti, seveda pomeni spreminjanjeeae vrs:e materialne energije v drugo obliko — na primsr dreves v stavbni les ali papir, gline v opeko ali krožnike, kovine v cev. Pri takšnem delu pisarniško osebje — recimo v m-cirnarici narašča ~ medtem ko število ladij pada. Parkinson pa skrbno prikriva sebi in svojim bralcem, da je na področju informa-cijkega gibanja poglavitno »delo, ki ga je treba opra-viti«, raviiio gibanje informacij. Goio postavlje.nje Ijudi v medsebojne odnose s pomočjo selekcije in-formacij je v električni dobi glavni vir bogastva. V prejšnji mehanični dobi je bilo delo čisto drugačno. Delo je bilo obdelava različnih materialov na fra-gmentirani način tekočega traku in ne način hierar-hiono delegiranih avtoritet. Električni krogotoki pri isti obdelavi izključujejo tako tekoči trak kot dele-girano avtoriteto. Posebno pri elektronskem raču-nalniku poteka delo na ravni »programiranja«, in to delo se ukvarja z informacijami in znanjem. Na ravni določanja in izvrševanja so telefon in drugi taki pospešilniki gibanja informacij ukinili razdelke delegirane avtoritete in spostavili »avtoriteto zna-ija«. čisto tako je, kot bi skladatelj ne poslal svo-jega rokopisa v tisk in potem dirigentu in posamez-nim članom orkestra — ampak bi komponiral nepo sredno na elektronski instrument, ki bi vsako noto ali temo zaigral kakor na ustrezni posamezni instru-ment. To bi v trenutku ukinilo delegacijski in speci-alizirani sistem simfonionega orkestra, sistem, zaradi katerega je orkester tako naraven model mehanične in industrijske dobe. Za pesnika ali romanopisca je pisalni stroj zelo bliziu obljubam elektronske glasbe, saj združuje ali enoti različne funkcije pesniškega ustvarjanja in publikacije. Zgodovinar Daniel Boorstin se je zgrozil ob dej-stvu, da v naši informacijski dobi slava ne izvira iz tega, da je človek nekaj naredil, arripak je pre-prosto v tem, da si slaven, ker si slaven. Profesor Parkinson se zgraža, ker je struktura človeškega dela očitno popolnoma neodvisna od kakršnegakoli posla, ki bi ga bilo txeba cxpraviti. Na ekonomskem področju razkriva Parkinson isto neprimernost in smešnost, ki jo Stephen Potter v svoji Gamesman-ship razkriva s kontrastiranjem starega in novega. Oba ^ta odkrila, kako smešno prazno je »delati kari-ero« v starem pomenu besede. Ne poštenost ne bi-strina ne bosta pomagala mlademu businessmanu do napredovanja. Razlog je preprost. Pozicijske vojne je konec — tako v zasebnem kot v kolektivnem de-lovanju. Na poslovnem področju in v dnižbi »na-predovanje« kaj lahko pomeni izobčenje. V svetu, ki je odmevna komora trenutne slave, ni nobenega »naprej«. Ob reorganizaciji Zveze študentov Zveza študentov je v sedanji fazi družbenega raz-voja, ko se vse družbeno-politične organizacije demo-kratizirajo in reorganizirajo, izrazito neučinkovito or-ganizirana. Odborovski način vodstva je preveč zaprt, ni nobene prave povezanosti med člani Zš in njiho-vimi vodstvi. Tako študenti niso seznanjeni z delom svoje arganizacije in to je tudi eden od vzrokov za ne-zainteresiranost za delo v organizaciji. Povezanost med univerzitetnim odborom Zš in fa-kultetnimi odbori oz. odbori združenj je slaba. Na ne-katerih fakuiltetati, predvsem je tu mišljena FNT, pa študentska organizacija sploh nič ne dela ali pa zelo malo. Zato bo potrebno s strani UO-ja začeti akcijo za oživitev vseh tistib. organizacij, v katerih sedaj vlada mrtvilo. Zato je reorgaruzacija ZŠJ prišla v pravem času, Čeprav je o njej govora že od VII. konference ZŠJ (ki je bila leta 1966) dalje. V ta namen je posebna delovna skupina pri centralnem odboru ZšJ že nare-dila predlog novega statuta ZŠJ, ki ga je potrdil VI. plenum CO ZŠJ na svoji seji dne 12. marca in bo kma-lu prišel v javno razpravo kot gradivo za VIII. kon-ferenco ZŠJ. To nam daje možnost, da zbudimo zani-manje za Zš tudi med tistimi študenti, ki so bili do sedaj pasivni do vseh dogajanj v Zš. Dokončno obliko statuta bo sprejela VIII. konferenca ZŠJ, ki bo proti koncu aprila v Skopju. Predlog novega statuta daje samo glavne smerni-ce za reorganizacijo Zš, predvsem zaradi specifičnih razmer in pogojev v posameznih republikah in viso-košolskih centrih. Zato bodo posamezni visokošolski centri po svoje reorganizirali obstoječe oblike v or ganizaciji Zš. Priporoča pa se, naj bi šla reorganiza-cija v smeri formiranja stalnih skupšoinskih teles, ki bi bila najvišji organi ZŠ na univerzitetnem in fakul-tetnem nivoju. Predvsem je dan velik poudarek organi-zaciji Zš na fakultetah, akademijah, visokih in višjih šolah. Skupščine Zš na tem nivoju pa bodo potem same odločile, ali bodo imele organizacijo tudi po oddelkih oziroma letnikih. Skupščine bodo volile svoje izvršne organe, ki bi bili resnično izvršni in ne kot sedaj, ko so samostojni v kreiranju politike ZŠ. Sestavljali jih bodo tisti člani Zš, ki resnično želijo delatj v organizaciji in ki bi pri-pomogli k večji afirmacij: Zš kot družbeno-politione oz-ganizacije. S tem bi se tudi izboljšala kadrovska po-litika v sami organizaciji Zš, saj pridejo sedaj v vod-stvene organe Zš študenti, ki niso seznanjeni s študent-skimi in družbenirni problemi in se morajo najmanj dva meseca seznanjati s problematiko in vlogo Zš v naši družbi. Bistvena novost v predlogu novega statuta pa je prostovoljno članstvo v Zš. Vsi študentje prvega let-nika se bodo seznanili s statutom in programskimi načeli ZŠJ. Vsi tisti, ki se bodo z njimi strinjali in že-leli aktivno delati v ZŠ, bodo sprejeti vanjo. S tem naj bi študentje mnogo bolj angažirali m jih zainteresi-rali za delo v Zš in sploh za organizacijo samo. Tako bodo študenti dobili zavest pripadnosti Zš, ki je sedaj na zelo nizkem nivoju ali pa je sploh nl. To je bist-veni element, kd naj bi ga reorganizacija Zš v sedanji fazi dosegla. čim pa bo ta zavest med študenti raz-vidna, bo Zš lahko postala organizacija, ki bq imela v našem družbeno-političnem življenju precejšnjo težo. Zat-o se moramo boriti za tako organizacijo Zš, ki bo k aktivnosti pritegnila oim več svojih članov, da bodo sodelovali pri kreiranju politike Zš. V tern svojem kratkem sestavku s«m se dotaknil nekaj bistvenih took bodoče reorganizacije Zš. Ven-dar mislim, da bo potrebno, če bo hotela postati Zš močan družbeno-politični faktor, še mraogo pogloblje-nega dela. Upam, da se bodo vsaj tisti študenti, ki bodo to prebrali, malo zamislili nad bivšo in bodočo vlogo Zš in tudi prispevali svoja mnenja. Borut Gržinič Počitnice v Sovjetski zvezi študentje politeihničnega inštituta v Kau-nasu (Iitva) v Sovjetski Zvezi so nam ponu-dili izmenjavo počiitniških skurpiin. v letxDšnjem letu (julij all avgust). Predlagajo izamenjajvo tridesetdh študemtov za mesec dni. Fredvidoma bi stroški 2aiašaJi Okrog 1000 ND, v tem pa je vračunana cena voizovnice do niske meje in stroški za bivanje sovjetak.iih štiidentov v An-karamu (na udeleženca). Menimo, da bo to ugodna priložnost za na-še študemte, ki bd žeileli videti lepote in zani-mivosti Iitve in njene baltiške obale. Vaibimo študente, ki so pripravljeni ita v SZ pod pred-videnjimi pogoji, da se javijo do konca marca na mednarodneim odboru, Trg revolucije 1. Več tnformacij in točnejše pogoje bomo ob-javlli kasneje, 6e se bo izkazalo, da je dovolj interesenitov. Mednarodni odbor programu kulturne komisije Kulturna komasija je za letošnje leto sestavila pro-grain, ki bi vsaj po njenem mnenju nekoliko razgibal kulturno mrtvilo, ki vlada med študentsko populacijo. Komisija se bo potrudila, da bo omogočila 6im več-jemu številu avtorjev iz vseh področij umetnosti pri-kazati svoje delovanje Kakšen je program? 1. Kulturna komisija bo organizirala plenum o vprašanjih študentske kulture. Na plenumu naj bi se govorilo o študentskem gledališču, radiu, Tribuni, štu-dentski založbi, o vseh ostalih oblikah študentskega delovanja, ki so in ki naj bi se še formirale. Plenum naj bi začrtal pot študentski kulturi za daljše obdob-je in ocenil dosedanje oblike dela. Razpravljal bi tudi o tem, da se predsednika kultnrne komiiSije voli v UO posebej. 2. Poskušati moramo ustanoviti študentsko gle-dališče. Tu naj bi urpizarjali predvsem dela študen-tov oz. mlajših avtorjev. 3. Organizirali bomo obsežnejšo likovno razstav-vo. Najboljša dela bi na primeren način nagradili. Razstavo bi razdelili na več delov, ki bi jih razstavili v večih različnih študentskih prostorili. 4. Priredili bomo več večerov poezije. Najboljše pesmi teh večerov nameravamo objaviti v pesnišlcem almainahu. 5. Poskušali bomo prirediti teden študetnske kul-ture, da bomo bruce seznanili s študentsko dejav-nostjo. Naglašam, da je to samo okviren načrt dela. Kul-turna komisija bo morala upoštevati predloga plenu-ma in sodelovati pri reševanju tekočih problemov. še nekaj o finančni plati. V predračunu je bilo kulturni komisdji namenjenih samo 50.000 starih di-narjev. S tem denarjem pa bomo lahko prav malo naradili in načrt dela ne bo izpolnjen. Univerzitetni odbor se trudi, da bi dobil več sredstev, vendar ta sred-stva goitovo ne bodo zadostna. Peter Umek Kako nastaja študentsko gledališče? Po razpadu SAG-a ljubljamki študentje niso imeli svojega gledališča, č^prav je bilo do&ti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati na tem področju. Ti pa niso imeli niti sredstev niti prostora za tako delovanje. Pri Pio-nirskem doonu slcer obstaja gledaližka skupina, katere člaoi so študentje. Vendar ta skupiraa uprizarja kon-vencionaina dela, Studentje pa si želijo nekaj aktual-nega, avantgardnega, eksperimentalnega. la ddskvisija o organizacijski shemi gledaJišča. Po predlogu naj bi gledališče sesuivljala. 1. Odbor za administrativne posle, fcaterega pred-sednik je voljan in za svoje delo neposredno odgo-voren UO-ju ter zboru sodelavcev gledališča. Pomoč-nike si predsednik izbira sam Naloga tega odbora bi bila predvsem upravljanje s finančnimi sredstvi, opra-vljanje raznih tehničnih poslov (korespondenca, raz-tnnoževanje materialov, skrb za kulise in kostume) in sploh omogočiti gledališču nemoteno delo na umetni-škem področju. 2. Umetniški svet, katerega naj bi po dosedanjih predlogih sestavljalo pet stalnih članov, ki jih voli zbor sodelavcev gledališča za določeno dobo. Njego-va naloga naj bi bila voditi repertoamo politiko gle-dališ^a in njegovo idejno-umetniško usmeritev v skla-du z osnovnimi načeli, sprejetimi na skupnih sestan-kih sodelavcev gledališča Zbor sodelavcev gledališča predstavljajo vsi, ki pri gledališču v določenem času aktdvno sodelujejo. Osnova tega gledališča bo amaterizem. Gledališče naj bo osnovano na najširši demokratični baai in pra-vico sodelovati iima vsakdo, ki to želi. Dosledno se je treba boriti proti vsaki skupini, ki bi se iz kakršnlh-koli interesov poskušala polastiti gledališča in ga spremeniti v privatni in ekskluzivni klub zaprtega tipa. Dogovorili smo se, da je umetniški svet za svoje delo odgovoren UO-ju in občnemu zboru, ki lahko ta od-bor odpokliče ald pa mu podaljša mandat. O konceptu gledališča bomo govorili na prihod-njih sestankih. Dani so že nekateri predlogi, kakšno naj bo gledališče: 1. angažirano in aktualno gledališče, ki naj bo odraz najnovejših gledaliških iskanj v moderni dra-matiki; 2. avantgardno-eksperimntalno gledališče, ki naj ga odlikuje nenehno iskanje novega na vseh pod-ročjih — od režije, igre, scenografije, kostumografije, glasbe in komunikacije na relaciji dramski tekst — igralec; 3. študijsko gledališče, ki naj združuje vse, ki se individualno ali v skupinah ukvarjajo s teoretskim delom in raziskovanjem na področju sodobnega gle-dališča kakor tudi gledališke zgodovine sploh. študentsko gledališče nastaja in upajmo, da ne bo prevelikih težav pri tem. Peter Umek Bilten 10 7SJ Novost v obvešcanju študentov Ob ugotovitvi, da so Studentje zelo mailo seznanje-nl z delom svojega vodstva iin da se le nekateri aktiv-ni člani ZšJ zaniimajo za delo organizacije, je UO ZŠJ sklenil v letu 1968 vsak mesec izdati bilten. Bilten bo prinašal poročila o delu komisij UO-ja, o dogodkih, ki so pomembni za študemtsko organizacijo. Poleg te-ga bo skušad bdilten objavljati tudl poročila posamez-nih fakultetnih doborov. Prva številka biltena UO ZŠJ je že izšla in je štoudentoin na razpolago na faikul- Do te ugotovitve je prišla tako kuiLturna komisija pri UO kot tudi Forum v študenitskem naselju. V ŠN so začel preurejati kavafroo y dvorano, ki bo na-menjena predvsem kulturnim prireditvam in bi bila tudi dvorana študemitskega gledališča. Forum se je oto-vezal, da bo poskrbel za vse tehnično osebje, ki bo omogočilo gledališču normalno delovanje, UO pa bo poskrbel za finanCna sredstva in tudi uradno ustano-vii gledališče, ki bo imeli tak položaj, kot ga imajo vse specializirane orgajiizacije Zš ljubljanske univerze (akademski pevski zibor Tone Tomšič, akademska fol-klorna skupina Prance Marolt, itd.). Po individuailnih razgovorift, kjer so se razčišče-vali pojmi o sami organizaciji, prograinu in namenu gledališč, je predsednik kulturne komisije sklical usta-novni sestanek dne 8. III. 1968 ob 15. uri. Kaj se je govorilo na sestanku? Najprej smo se dogovorili o nazivu. Gledališče naj bi se imenovalo »študentsko gleda-lišče KA 68« (KA — okrajšava za ka-vamo, in 68 — leto ustanovitve). Po tem se je razvi- Tone Stojko tefcnih odboxih oz. odborih združenj. Ker je taka obli-ka dela novost, se nepopolnosti Biltena zavedamo in nam bo zato vsaka kritdika In priporoba dobrodo^la. KOIMFERENCA ŠTIDENTOV GOZDARSTVA Dne 7. marca 1968 je bdla konferenc« študentov gozdarstva. Na njej so razpravljali o preložLtvi redne letne skupščine na jesenski čas, o določitvi kandidata za fakultetni svet biotehnične fakuitete, o organiza-ciji športnega tekmovanja študnetov gozdarstva cele Jugoslavije, o taboru gozdarjev v Ziiriohu ter o no-vem študij&kem p>rograniu gozdarskega oddelka BTF. (Nadaljevanje s 3. strani) z lastno mislijo« itd. Ne moti me tudi pri-pomba, da so o tern pisali kompetent-nejši avtorji že pred menoj. Moja kvalifi-kacija je 40-letno vodilno in ustvarjalno delo v industriji, te svoje misli pa sem objavil že leta 1943). Za kritiko mojih osnovnih misli je po-rabil S. P. bistveno manj prostora kot za kritiko izrazov, ki so slučajno prišli v tekst. Po rezimiranju mojih postavk pra-vi: »B. G. ne pojasni .danih pogojev tr-ga', ne daje sheme funkcioniranja organi-zacije in ne izdela sistema delitve dohod-ka, zato je kritika mestoma prisiljena ugi-bati, kaj naj bi iz tistega, kar pa je reče-no, utegnilo slediti.« Kritik ima prav, ko tu, kakor tudi že uvodoma, trdi, da bi moral moj predlog ,,OBJAVE" nova slovenska •• revija Bralcem Tribune sporočamo, da je izšla prva številka OBJAV nove slovenske revije za kulturo in umet-nost. Uredniški odbor revije OBJA-VE je hkrati tudi njen izdajatelj in založnik (ki do zdaj še nima fi-nančnega mentorja!). Revijo OBJA-VE lahko kupite v knjigarnah in pri poverjenikih. Stane 3,50 ND. Posebno opozarjamo na: odlomek iz romana pisatelja Pavla Zidarja »Konec«, na prozo Jožeta Horvata »Park — fragment«, na pesmi Da-neta Zajca ter na prvi slovenski prevod novele Sinjavskega (Abrama Tertza) »Kapnik«. vsaj okvirno odgovoriti na vprašanja »last-ninske oblike, organizacije, motivacije, ini-ciative, spodbude, proizvodne in potrošne izbire, delitve in rasti«, vendar mora upo-števati, da gre tu za časopisni članek. Ni-ma pa prav, da zaradi tega nad predlogom takoj zlomi palico, predno je ta pojasni-la zahteval. Ta pojasnila lahko dobi, toda ne v enem, temveč v desetih člankih, ki so že napisani. Dobri stvari bi bilo kori-stilo, če bi pred objavo šli skozi filter. konstruktivne kritike in diskusije. Kritik pa tudi nima prav, ko svoje od-klonilno stališče utemeljuje s trditvijo, da moja ideja »odvzema neposrednemu pro-izvajalcu vsako iniciativo, ker popolnoma deformira naoelo odgovornosti za poslov-ne odločitve in ker ne jamči, da bi bil z njeno dosledno realizacijo problem rešen.« To kratkomalo ni res. Proizvajalec, za-stopan po delavskem svetu, ima situaci-jo v rokah. Delavski svet izbira direktor-ja in sklepa z njim pogodbo. Vsakdo se natečaja lahko udeleži; lahko ponudi tudi samo delne storitve, ustrezne strokovne-mu področju, ki ga obvlada. Ako delav-ski svet hoče, si lahko pridrži vse odlo-čitve in poskusi po ideji S. P. uresničiti »združenega delavca«. Torej je popolnoma neupravičen očitek, da »Gradnikova ide-ja zanemarja ustvarjalnost neposrednega proizvajalca«, nasprotno — ona odpira spo-sobnemu pot, seveda striktno pod pogo-jem materialne odgovornosti, vsaj delne. Po moji izkušnji pa večina proizvajalcev riziko odklanja in hoče le vedeti, kaj bo dobila za svoje lastno delo. Nihče ne mara prevzemati odgovornosti za delo, ki ga ne obvlada dovolj zagotovo, zato pa tudi rad priznava kompetenco tistemu, ki nosi od-govornost. Iz tega se vidi, da je očitek, da moj predlog deformira odgovornost, ne-utemeljen; prav nasprotno, misel dosled-ne organizacije odgovornosti se vleče kot rdeča nit skozi vso zasnovo. Prav taKo je neutemeljeno stališče, da je treba moj predlog odkloniti, »ker ne jam-či, da bi bil z njegovo dosledno realiza-cijo v praksi problem (nezaposlenosti) re-šen. Predvsem je treba priznati, da je se-danje stanje zelo slabo. Zato nima smisla zahtevati vse ali nič. »Vse« sploh ne pride v poštev, kajti 96 odst. na zaposlitev se lah-ko šteje kot optimum. Karkoli torej dose-žemo, je čisti napredek. Ker mora po moji zamisli direktor jamčiti določeno število in kvaliteto delovnih mest, bi bil s tem problem v mikrostrukturi (tj. znotraj podjetij) rešen. Glede makrostrukture, tj. zaposlitve praktično vsega delazmožnega prebivalstva, pa je_ — po mojem mišlje-nju — moja zamisel boljša kot način, ki ga sedaj npr. na zapadu prakticirajo, to je na osnovi zavarovanja. Kot morajo zdra-vl vzdrževati bolne, tako morajo zaposle-ni vzdrževati nezaposlene. Ta sistem pa ima ozke meje. V primeru povečanja neza-poslenosti zavarovalnica nima druge mož-nosti kot povišati prispevke zaposlenih. Teh pa je ob naraščanju nezaposlenosti vedno manj in obremenitev zaposlenih na-rašča progresivno. Pri taki brezposelnosti, kot je bila leta 1930, bi načelo zavarovanja sploh odpovedalo. Izhod je iskati samo v saniranju podjetij in v ustvarjanju novih delovnih mest. Pri tem mora imeti tisti, ki brezposelne vzdržuje, odločilen vpliv na gospodarsko politiko, ta bo vprašanje brezposelnosti najprej rešil, ker je to v nje-govem materialnem interesu. Gotovo lah-ko v strokovnih svetih združena podjetja ta problem obvladajo, saj so si vzajemno jamčila zaposlitev. Podjetje, ki bo hotem v svojem obratu nadomestiti premog z oljem, bo moralo dobiti soglasje s svojim strokovnim svetom, ki bo moral istočasno rešiti vprašanje, kaj bo s premogom in pre-mogarji. Tudi nenaden padec cene bo mo-ral udariti na strukturo, ki ga bo prenesla. Spomnimo se primera neretvanske po-ljedelske zadruge leta 1966, kakor so jo opisali časopisi. Obilna letina paradižni-kov je sprožila padec cen na trgu. Sara-jevska' trgovska organizacija je imela z ne-retvansko zadrugo pogodbo za prevzem vse količine po stari ceni. če bi pogodbo izvr-šila, bi prišla v konkurz. Zato je mislila, da ima pravico pogodbo stornirati in je to tudi storila. V časovni stiski je zadruga popustila in je trgovski organizaciji ponu-dila paradižnike po 30 din kilogram, to je samo za kritje stroškov obiranja. Sarajev-ska trgovska organizacija pa je odklonila tudi to ponudbo z motivacijo (po časopis-nih vesteh), da se ji to zaradi premajhne marže ne izplača, saj je bila cena na trgu 130 din za kilogram. Nato je zadruga pa-radižnikove nasade hitro preorala, da ulo-vi še čas za drugo kulturo. Tako so, da se izrazim v terminologiji S. P.-ja, pardižni-ki dobili svojo realokacijo v Neretvi in so restrukturirah v ogljikov dvokis in vodo. Škoda 70 milijonov. Mislil sem — zdaj bo pa zagrmelo. Pa ni bilo nič, nihče ni bil kriv; verjetno so se skrili vsak za svoje samoupravljanje. če bi obstajal strokovni svet po moji zamisli, bi se bila zadeva rešila v 24 urah, ker je bila rešitev možna in bi bila dolž-nost udeleženih, da preprečijo izgubo ali da jo vsaj zmanjšajo. Tudi izgubiti se mora znati, poslovno življenje je takih si-tuacij polno. Takih primerov, opisanih v časopisju, bi navedel nič koliko. Kdo š&le ve, kolikšne so izgube, o katerih časopisi niso pisali. Predsednik Tito jih je ob uved-bi reforme ocenil s tisoč milijardami, to-rej petdeset tisoč na enega Jugoslovana. Prva skrb mora torej biti preprečeva-nje izgub, druga ustvarjanje novih lukra-tivnih delovnih mest, tretja pa to doseči s čim manj denarja. Da se izrazim malo pre-tirano: bolje je orati z lesenim plugom kot pa splob nič delati in čakati na pomoč. Predvsem pa se morarno oprostiti pre-velikega individualizma, ki vodi do odno-sov človek človeku volk. Ideja humanizma zahteva, da mora biti človek človeku člo-vek, da pustimo tudi drugim živeti, pred-vsem tistim, ki so voljni delati in si sami pomagati. Podjetja morajo spoznati, da ima-jo njih ozki lastni interesi svoje meje in da je gospodarsko zdravje njihovih part-nerjev, dobaviteljev in odjemalcev njim sa-mim najtrajnejša korist. Branimir Gradnik PRIPIS: Žal mi je, da tovariš Branimir Gradnik strokovne izraze pojmuje kot puhlo govo-ričenje. Z »nekoinpetentnim avtorjem« sem ob koncu svojega članka mislil sebe, ne pa prizadetega B. G. Kar zadeva stro-kovni del razprave, mislim, da sem v svo-jem članku povedal dDvolj. KORITO ZA AGRONOMA Na fakulteti so me znanstveno oprašili; nova, od-porna sadika, so rekli. In sem šel med plevel naših polj. Vsak človek potrebuje svoje korito, krma pa ne sme biti produkt naših kmetijskih inštitutov. Na farmi bekonov sem poznal široko dušo, yorkširskega genija, >strokovnjaka za pitanje visokokaloričnih izvoznih sinj-skih pleč. ----------Vstopim, zdrzne se cela družina, do admi- nistratorke. šefek štefek plane k meni: — Vračam se s seje službe za kmetijstvo in gozdarstvo ter seje pododbora za zadružništvo in kooperacijo. Pregle-dali smo sklepe 8. seje in potrdili zapisnik. Razprav-Ijali smo o gradivu za spremembe in dopolnitve temelj-nega zakona o kmetijskih zadnigah. Komisija za znan-stvenoraziskovalno delo pri svetu za črno in barvno metalurgijo je podala poročilo o sklepih 19. seje za or-ganizacijo in gnojenje ... rhmmm ... ocena za leto 1967 je bila zelo ugodna. če upoštevamo še druge go-spodarske veje, vključivši in upoštevavši mnenje pred-sednika tov. Mejnika, pri čemer ne smemo zanemariti poročila industrijskih svetov, vidimo, da je nujna or-ganizacija iniciativnega odbora za organizacijo po-svetovanja za konkretizacijo izvedbe nalog komisije v zadnjem tromesečju. Devizna kvota za izvoz naših pujskov po tržaškem in goriškem sporaaumu je zavid-ljiva. Nastopa vprašanje psihičnega vzdušja v na-ših svinjaikih, ki včasih porazno vpliva na reditev vzhodnoangleških sort.---------- -------— Imam diplomo s področja regulacij in žitaric, slišal sem, da sprejemate nove kadre, z vsem srcem bi se posvetil vzgajanju bekonov!--------- Aaaa, službo iščete, — j-az pa sem mislil, da ste prišli v inšpekcijo! ... Končald ste, a? — No, koliko požre sto kilski bekon v tretji fazi pitanja na mesec? — Ne veste?! Te šole, saj pravim, najraje imam Ijudi, ki rastejo in zrastejo ob koritu ... žaaal... Toda pro.š-njo vseeno vložite! — Bilo bi res lepo na svetu, če bi dali pamet vsa-kemu teletu, pomislim. Ustavim se pred ALKOHIN-om, podjetjem za predelavo sadja v pijance. šefek štefek prinese biserčka, traminca, muškatnega silvan-ca, rizling, xyz, ala-lala-spala, na koncu se spominjam njegovih orošenih oči. žžžaaal. Tri leta me je že mučio patent: naprava za spre-minjanje birokratov v umetno gnojilo — moja srč-na kri. Razložil sem ga pri kombinatu UNIGNOJ, str-meli so, ploskali, dopovedoval sem jim o predno-stih, cenenih surovinah in sploh... — še danes imam sledove vil nekje med svobodnimi polji na hrb-tu. Ti hudicTti, — še njive bi nam rad gnojil s časo-pisi! Kupil sem si 20 arov zavrženega zemljišča. Posta-vil baračico. V baračico sem namestil korito. H ko ritu sem postavil neko drisko neznanega rodu, ljubko pujsiko. Tiste mesece sva si delila hudo in dobro. Spal sem poleg starega džipa, shujšal za kile, ki jih je pri-dobila pujsika. Ko je pribodila ro^.sto polt in sanjave oči, sem si sposodil merjasca... Enajst krulčkov! Prodal sem jih in postopek ponovil. Podrl sem bara-ko, postavil zidano zatočišče. Vse po znanstveni me-todi Feeding High Classifield Pigs gospoda Pigfoota. Znanost je pri nas mačeiia! Nad koritom sem mion-tiral magnetofon, ki je tekel ponoči, ko sem sam spal. Tako sem zračunal povprečni čas, ko se je mo-rala odpreti loputa za avtomatsko hranjenje mojih go-jencev. Ko so nastopili vzgojni problemi, sem sklenil zaposliti industrijskega psihologa, ki pa se ni obne-sel, žaaal. Zdaj se vozim z nekim afriškim vozilom, za vsak teren. Moji bekoni so ko manekenke. Domače tržišče že imam na kolenih, tuje se še obotavlja. Iz ALKOHIN-a mi pošiljajo zaboje z opojno vse-bino, kombinat UNIGNOJ pa moje njive oplaja. Dal sem si tiskati vizitke. Nad svinjak sem si zapisal živ-ljenjski motto: Na moji farmi ne smem zasačiti ideologa, ki je bil poprej v lekarni jezikov strupena stonoga ... J. Suchy Poročna darila Precej poročnih daril se mi je nabralo. Vsak sorodnik mi je prinesel tisto, kar mu je doma bilo najbalj napoti. Poveeini sem dobil kristaline vaze in kaktuse pretirane velikosti pa še veliko drugih reči, za katere so sorodnikl menili, da jih je škoda vreči stran. Stric Karel je prinesel zanimivo skulpturo opic, od katere je najbrž dve spotoma odbil. Tetka Božena je prihitela s staro mačko, ki je preživljala svoje poslednje dneve. Prineslo jo je res zadnji hip, saj je muca zvečer odšla s tega sveta. Nabralo se je tudi nekaj ur, ki pa so situacijo samo skomplicirale, kajti nihče ni več vedel, koliko je zares ura. Ko je bila svatba mimo, smo predmete namestili na pod-strešje. Kmalu nato sta nas povabila na obisk Halekova. Mladoporočenca. Dan pred tem pa me je gasilska protipožarna komisija opozorila, da moram pod-strešje zaradi požarne varnosti očistiti navlake — zato sem sklenil svoja poročna darila razdati. Za Halekove sem namenil skuipturo opic. Mesto, kjer sta bili nekoč stali dve odbiti, sem uspešno retu-širal z vodenimi barvicami in vso stvar zavil v svi-leni papir. žena je darilo še prevzela s strakom odkrito plave barve. Halekovi so naju že pričakovaM. še v predsotoi sem se znebil umetniškega predmeta in takoj nama je z ženo odleglo. Toda — samo za trenutek. Na sre-dini sprejemnice je sedel stric Karel. Ta, ki mi je podaril skulpturo z opicami. Prisrčno je pazdravil. Nisem slutil, da je tudi on prijatelj Halekovih, tako kot tudi stric Karel tega ni vedel zame. Gospa Haleik je postavila darilo na mizo in začela razvezovati trak odkrito plave barve. »Ne, ne razveziujte!« sem vzkliknil. »šele za Bo-žič!« Halekova sta se malo zmedla, toda stric Karel ne. »Jaz bi malo pokukal. A lahiko?« Uprl sem se temu, da bi stric pofeukal, toda on me je prepričeval, da ne bo ničesar izdal, in šel je dalje proti zavoju. V hipu, ko se ga je dotaknil, sem prijel strica za roko in mu jo zvil na hrbet. Zavpil je in v očeih se mu je zabliskal bes. Takoj za tem je z neverjetno naglico darilo razvil. Na mizi se pojavi krdelo opdc v vsej svoji grdobi. HaJekova izbulita očd. Pustim stričevo roko ter poskušam speljati po-govor na mednarodno situacijo. Toda nihče me ni poslušaJ. Skulptura opic je pritegnila nase vso po-zornost vs©h. Gospa Halek je spoštljivo jecljala, da si je nekaj takega vedno želela, toda gospod Halek jo je prebodel z ledenim pogledom, tako da je stavek ostal samo napol izgovorjeo. Za tem je nekoliko hipov vladala smrtna tišina, dokler ni stric Karel reteel: »Dve opici manjkata!« »Odstrandl sem ju, ker nista imeli lep izraz,« sem se zlagal. »Kak izraz pa sta imeli?« »No ... ena... kakor da bi razmišljala. Ampak to nekako ni bUo lepo, kot da kipar tega ne bi vedel izraziti...« sem blebetal. »Pa tista dmga?« »Ta pa je bila absolutno zaftič. Bolj je bila po-dobtna kenguruju.« Gospa Halek je nepremičmo gledala proti nizki omari za perilo. To sem naredil tudi jaz. Na omari sta na čipki stali dve odbiti opici. Nobena ni bila videti razmišljujoča niti taka kot kenguru. To je bilo poročno darilo strica Karla ... Prev. Peter Kuhar Zvonimir Drvar V Sopek gorjač Nekoliko teže je zaustaviti širjenje neumnosti v družbi, v kateri se splača biti neumen. * * * Država si je še eno skrb snela z vratu. Tudi izobraževanje bo od zdaj dalje skrb državljanov. * * * Iz neke biografije: Predem sem se rodil, sem rel v težkUi okoliščinah. * * * Kakor hitro po&tane kruh dražji, pa se takoj pocenijo ideali. * * * Država brez satdirikov je podobna brezzobi starki. * * * Reforma se je začela z reformo pravopisa, ne bi pa bilo dobro, če bi se pri tem tudi nehala. * • ¦ Vsem tistim, ki diskutirajo o delu, bi bilo treba dati lopaite, motike in krampe v roke, pa naj nam pokažejo, kako je treba delati. * ¦ * živi od teorije. Zelo praktično. * * * Od sužnjelastniškega sistema so preostali sarno sužnji in lastniki sužnjev. * • ¦ Pavsod je premalo žensk, mladine in neposred-proizvajalcev, pa bodo ti glede na to zamudili Svetlo Bodočncst. Nihad Volič Rogovi Trnje Polemizirajmo po letefonu! Na eno slušalko gre noteri na drugo ven. * * * Pes laja in pazi hišo. Nekdo pa laja in zida hišo. * * * Tudi kolo zgodovine bi se ustavilo, če ga ne bi popravila domača tovama. * * ¦ Portret Zlatko Bastasič Za birokrata ni dva in dva štiri brez treh vzorcev. » « * Danes je več buzdovanov kot za časa Kraljeviča Marka. * ¦ * Zamenjam raj na fakulteti za pekel na onem svetu. * ¦ * Ljubi svojega bližnjega, predvsem pa, če je ženska. * * * Ce bo Mona Liza še naprej gledala ljudi, se bo prenehala sinejati. * • * Hraber satirik mora imeti zdrave zobe in po kvarjena usta. * * * Mnogi samo čakajo na lepso bodočnost. * * • On je delovno mesto vedno ponujal mlajšemu — sinu. * * * če bi ustava dovolila, bi USTAvil spremiinjanje načel. ¦ Jezikovni napadi bodo rodili jezično federaoijo. želve lahko spijo tudi na avto cesti, ki pelja v vi-šjo produktivnost. Kdo pravi, da imajo palzilci hrbtem.ce? Samo znan- stveni delavoi! * Kako veliki so v svojem sodustvovanju z ogrože-nimi — neogroženi. Svet je tržišoe — vedno dobro založeno z osli. Streljajte, če sem kriv! A vedite, da si bom strelca zajpomniL * Kako ganijiv je smrtni boj generaoij, se vidi v ne-smrtnostd priporočil maliih bogov. V krimimalčevih čevjih je pravica — bosa. Lufcmja pri luknji, pa stolček drži? — Slamnati di-rektor. Kakšno revolucijo lahko povzročd eiviiliairani med kanibali? — Neokusno! * Kakšno revoJiucijo lahko povzroči raketa med klasičniin orožjem? — Preusmeritev indostrijske pro-izvodnje! * Kakšno revolucijo lahko povzročd neani med glu- himi? VIZUALNO! * Kakšno revolucijo lahko povzroča olovek s položa-žajern? — Brezpoložajno! Tovarisi, izpahnil sem sd čeljust, kako naj živim brez — ust? * Tovariši, jaz se zadovoljlm z drobtinami! Milijon zadošča. * Tovariši, kdo si drzne kiihniiti, če pa smo narod Ka- šljalcev. Keo: nismo narod slug, ortajmo iz pra/vopisa bese-do: služba. Humanizem: Ce si človek med opicami, te posne-majo. če si človek med Ijudmi, te iakoriščajo. ALFA Razni — ,4zumi" Mnogim je v breme poštenje, a katera izmed ovac sprejme za svoje — volčje tuljenje? XXX Pri današnji uporabd komolcev bi morali pričeti izdelovati komolčarske čevlje. XXX BEATLI Moj sin je poln las in protesta, pravd, da mu je bifla Pondžnost nezvesta. XXX Ljubim prijatelje, na katere me veže samo dežnik v dežju. XXX DELO: Naše vasi bodo na poanlad oživele, — devizoe ptice so v tujini večided — odpele. XXX REDUKCIJA: Tolikokrat nam zmanjka toka, a kolUto ljudi o preveliiki »svefclobi« stoka! XXX BITI ODVETNIK: Ustava je pravni jeditaik. XXX SLAČITI KOŽO: Nič ne razvesela Ijudožerca bolj, kot telo brez podkožniih problemov. XXX Samo v tvojetn plemenu vedo bojevniki, oe si okusen ali ne, saj vidijo, s čim si. izgrajuješ telesno bazo. xxx; Šamo tvoje pleme te Lahko izvoli za poglavarja, če imaš ob pasu več preparirahih glav mrtvdh sovraž^ nikov, kot prežečih — živiih. »CIK« Metafix SKRIJA »SU-VREOVLENI TU-BITAK« P. Lakroa (P. Lacrodx) in 2. Rjeperu (J. Rieupeyrout) s sodelovanjem docenta prof. dr. T. KRASNIČA HAJDEGERJANSTVO BEZ MUKE STRUKTURALIZEM BEZ MUKE Po najnovejši audio-vizualni metodi. Vsa- ka izdaja obsega 20 plošč s 40 lekcijami rn ilustriran učbenik. Cena 220,00 Ndin Pišite za prospekte! METAFIX, Zagreb, Metafizička 12 wf Pogovor o naših delavcih na tujem — štefan Benkovič: »... Naslednje leto je bilo že bolje... začeli so nas bolj spoštovati, niso nas več zmerjali s partizaaii... (»Delo«, 22. februarja 1968) RAZSTAVA Srečo Dragan razstavlja šti-risto šestintrideset lepakov v modri in srednje rumeni bar-vi ter štiristo šestintrideset lepakov v vijoličasti in trav-nato zeleni barvi. Nekaj o Vietnamu Jean Luc Godard: »Daleč od Vietnama«. Produkcija »šibke « Na razstavi Matanovic—Po-gaanik—Šalamun v maribor-skem salonu Rotovž je prvič razstavljenih 15 serij nalepk za škathce vžigalic. V stekle-nih vitrimaih je razstav^&nih 231 nalepk. Za potrebe umetniške produkcije zbira različne gumbe Kogar veseli pošta, lahko pošlje gumbe, različne po ob-liki, na naslov Marko Pogač-nik, Kranj, Ljubljanska c. 13. IUeditacija Med omaro in pečjo je gu-galnik. Kam se pesmi piše Pesmi se piše na klobučmi papir, na bančno-poštni pa-pir, na ofset 80 gr. papir, na karton za umetni&ki tisk, na kartotečni karton, na 250 gr. desinirani karton, na svetlečo stran bindacofce kartona, na asfaltni tlak Prešernove ulice pred knjigarno Simon Jenkc v Kranju (M. Mrurovec, 1 III. 1968) DUDA LETA PO ZRAKU Dojenček jo gleda. Ogrlioa hdhjih drekoev NabiraS na robu gozda drekce srn in jih natoereš na krežno nit. ..MIR V VARŠAVI!" »Demonstracije proti demonstracijam — Delavci v varšavski avtomobilski tovarni so včeraj priredili demonstracije proti de-monstracijam varšavskih študentov, ki tra-jajo že nekaj dnd. Nosili so transparente, ki so pažTvali študente, naj »dajo mir Var-šavi«, naj se vrnejo k učenju i.t.d. Sodeč po napisih so delavci demonstrirali pred-vsem zato, ker so študentje s svojimi de-monstracijami kalili mir v mestu. (pod-ortal T. P.) (Delo, torek 12. 3.1968., napis pod sliko) če ste naiviii, lahko verjamete — da so demanstracije resnično prire-dili delavci, — da je mir v mestu dektvcem nad vse Ijub. Zmotno pa bi bilo misliti, da so take antidemonstracije samo »pridobitev« so-oiailističnih dežel. Pred kratkim so bile po-dobne v Zahodnem Berlinu. Na Kennedyje-vem trgu se je zbralo obrog 150.000 ljudi, ki so zahtevali, naj »manjšina preneha te-rorizirati večino« (pri tem so mislili na študente, ki so demonstrirali za Vietnam). Tudi Berlinčani so zahtevali, da naj v me-stu »zaviada mir«. Naslov članka v »Borbi« istega dme: Poslije studentskih demonstracija v Var-šavl. INSPIRATORI NEREDA — BANKRO-TIRANI POLITIČARI — piše »Tribuna ludu«. Delo, četrtek 14. marca 1968.: »Sinočnji »Kurier Polski«, list demokratske stran-ke, je v obširnem podlistku uvrstil med pobudnike varšavskih študentovskih de-monstracij tudi književnike Pavla Jaszenico Andrzeja Kiowskega, Antonia Slonimskega. Stefana Kisielevvskega, Januaria Grendjin skega, Jerzyja Anderzejewskega in Leška Kolakowskega, ki so — poleg še dru-gih — dali pobudo za nedavni sestanek varšavskih književnikov. Ti so se sešli, ker so z gledališkega repertoarja umaknili Mickiewiczevo delo »Dziady«. Na sestan-ku so, kot piše list, »škandalozno napadali Ijudsko obiast, izrekali demagoška gesla in sovražno govorili proti LR Poljski in socia.lizmu. Književniki so gradivo s tega plenuma poslali študentom, ki so organi-ziral; demonstracije. Prvič so v zvezi z organizatorji demon-stracij na univerzi omefnili tudi profesor-ja Adama Szaffa, ekonomista Vladimierza Brusa in sociologa Sigmunta Bautmairana.« Zakaj je prišlo do demcristracij? Re-snico delno lahko zaslutimo že iz dnevnih poročil, kjer se govori o »cioniamu«, »bolj šem obveščanju družbe« m »demofcratiza-ciji u-niverze«. Usoda poljslcega naroda je bila v novej-ši zgodovind močno povezana z usodo ži-dov. S tem v zvezi pa tudi usoda poljske inteligence, predvsem književnikov, so-ciologov, filozofof kot najibolj osveščenega dela naroda Ob krizi na Bližnjem Vzhodu je polj-ska vlada precej močno podprla arabško stran. Nekateri književniki so se pri tem čubili ogrožene. Prišlo je do sporov meci književniki — od katerih so mnogi celo židovskega rodu — in vlado. Nekaj znanih osebnosti je emigriralo, ker se niso stri-njali s tako politiko. Po drugi plati pa je potrebno u/poštevafci še dvoje: cenzuro, ki je na Poljskem še precej močna, in pa sodne procese proti kulturnikam — ker so bili nekateri procesi v tajnosti, je to spet razfourkaliO javnost. Po drugi plati so bili med obtoženci tudi Židje (o čemer smo v Tribuni že poročall). S tem, da je tisfe stvari dostikrat postavljal na glavo ali pa o določenih sploh nl pisal, so se kulturni-ki počntili še bolj pobrjeni v svoji revolti. Vsemu temu so se pridružili še štu-demtje, ki zahtevajo demokxaiti2acijo ma-verze. Lonec je prekipel. Tone Pačnik Študentski list urejajo: Nadežda čaoinovič, Iztok Gei-ster (odgovorni urednik), Tone Pačnik, Slavko Pregl, Rudi Ria-man, Dimitrij Bupel, Dušan Tr-šar (tehničini urednik), Peter Vo dopivec. TRIBUNO — izdaja UO ZŠJ — Uredništvo in uprava Trg revo Lucije l-II — Telefon 21-280 — Tekoči račvtn 501-8-784 — Letna naročndna za študente 10 Ndin, za ostale 15 Ndin, posamezen iz> vod 1 Ndinar — Rokopisov in f o-tografij, n^ vračamo — Tiska oP »Deilo«, Ljubljana, Torošičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plača-na v gotovini.