List 25
Naj jo še jez povem,
kako Kras in njegove goline v gojzd predelati.
Po Krasu gojzdno drevje saditi, je sicer dober namen ; al, kakor prislovica pravi, ^rnalo kruha bo iz te moke", in uzrok je ta-le:
Na Krasu so tla sploh kamnitne in le po malem se zemlje med kamnjem nahaja. Vetrovi, posebno burja, imajo veliko moč po Krasu in golinah, kterim ob dežji, večidel v hudih plošah. se voda silno pripomore v razdjavo posamesnih dreves in tudi zelis, kar se tako-le zgodi: Ob suši, ktera večidel Kras tare, se kamnite tla hitro razpokajo, po razpokah burja pometa in zemljo na vse kraje raznasa ; potem začne večidel z nalivom deževati; voda po imenovanih pokanj ki jih je burja še razširila, hudo dere, zemljo odnaša in tako le enmalo navpične tla čedalje bolj kamnitne in gole prihajajo, da nobeni rastlini ni mogoče, se v njih ukoreniniti. Z zasajanjem drevja ni po Krasu gojzda pričakovati; naj se le prevdari, da je treba jamo skopati drevesu; s tem se pa tla zrahljajo, kar je še slabeje kakor >» zgorej imenovane poke, zato ker burja po zrahljanih tleh zemljo še ložej odnaša. Vsajeno drevesce potem le hira; če ga hočeš burje obvarovati, mu moraš tri količe v podporo dati, in še bo malo ktero odrastlo. Ti količi pa velike stroške prizadenejo; se navadno pokradejo; potem pa burja drevesce hitro omaje in podere.
Na Krasu se tudi široki kraji nahajajo, kjer ni mogoče drevescu jame skopati, ker so tako kamnitne tla, da še z železno pralico ne moreš luknje narediti. To pa zato opomnim, ker vsaki pravega Krasa ne pozna, da me ne bo kdo za-vernil, češ, naj se pa zasadi s takim drevjem, kterega količi po luknjah sajeni se primejo in rastejo. Živina, ktera se po Krasu pase, s tem škoduje, da se ob drevje češe in guli, ga omaje in celo podere, če tudi je s tremi količi podperto.   Ce pa more, se ve, da ga še raje obje.
Kdor je vse to sam vidil,   po Krasu   lesa ne bo sadil.
Res so tla po Krasu tako kamnitne, da kak tujec, viditi jih, poreče: „tukaj celo nič rasti ne more". Ai to ni res.
V najbolj kamnitnih tleh je več manjih in večjih zem-ljenih žil. Tem je treba najpopred v pomoč priti, da se čez kamnje vzdignejo, ga pokrijejo in tla rastlinam stanovitno ugodne napravijo. Prihodnjemu drevčju in gojzdiču se mora podlaga oskerbiti, da bo burje, vode ali zalivov, živine pa tudi zmikovcov varvano. Po najbolj kamnitnem Krasu je pa to mogoče, brez posebnih stroškov, tako rekoč, samo po sebi dognati.
Kras že delj časa poznam in ob kratkem povem, kako ga je mogoče v malo letih v germovje spreoberniti; potem pa bo prav lahko, gojzd zarediti brez zasajenega drevja.
Najpred je treba po Krasu, če je tudi skalovnat, b r i-njevih jagod posijati; to bo po kamnitnih tleh na zem-Ijene žile, po skalovji pa v razpoke in luknjice naletelo. Sem ter tje se nahajajo brinjevi germiči po najslabejih tleh in skalovji,   ki   so se sami  po sebi  zarastli in se  vsakemu
194
vremenu zoperstavljajo; celo drevja strupeni kozji zob brinja ne vžuga. Ce brinjevega germa človeška roka ne zatare, se okoli njega čedalje več zemlje nabira, po kteri in po svojem zernji, svojih koreninicah in vejicah — se germ zmiraj bolj razširja. Kar se pa dozdaj samo po sebi sem ter tje nahaja, bo v malo letih dosti gostejše, ako bi po pervi setvi od sto zern le 40 germičev i«rastfo. Kjer se perva sled brinja zapazi. ravno tam naj se drugo seme seje, ktero bo večidel med pervim že odraščenim se veliko lepše izrastlo.
Tretje ali četerte leto po pervi setvi je pa treba, med brinje seme glogovo ali seme belega ternja sejati, ktero si bo že dobro pomagalo in hitrejše rastlo. Ger-mički bojo zmiraj gostejši; prah, ki ga burja prenaša, se bo med njimi ustavljal; tudi zemlja, ki jo dež spira in odnaša, se bo med njimi nabirala. Germovje bo potem, po svojih odpadkih in koreninah zmiraj gostejše prihajalo in dozdaj gole tla pokrivalo; vse, kar bo burja ali ob dežji voda med to germovje prinesla, bo med njim ostalo in tako se bo zemlja nabirala. Takošno germovje, posebno če se glogovo ternje križem pripogne, zraste tako gosto, da ne človek ne živina med-nj ne more. Hostno seme, ki je v takošno germovje posejano, kaj veselo raste, ker je vseh nesreč obvarovano — tudi germovje v kratkem prehiti.
Prav po kamnitih tleh sem vidil posamne brinjeve, kasneje z glogovim ternjem pomešane germiče; čedalje širji so prihajali in zemljo okoli sebe zarodih', kjer je bila pred gola stena viditi; v 10 do 12 letih sem pa tudi iz teh germov, kamor je burja le mogla zernje zanesti, vidil po dva sežnja visoke hrastiče in bukvice veselo rasti. Posebno koze so kaj okoli plesale; al v germ niso mogle, in tako je germ prav lepo drevje izredil.
Naj pride tedaj človek na pomoč, in germovje mu bo Kras pogojzdilo.
Nič ni pod nebom, da bi zopernikov ne našlo; tudi temu svetu se bodo taki našli; al naj premislijo, da več ko se Kras gleda — večji prihaja! Kdor se hočo dela po tem kratkem navodu djansko poprijeti, mu v večji vspeh rad še marsikaj druzega potrebnega povem; stavim, da mi ne bo nobene pregriznil.
Drugikrat od hostnega semena, ktero gre med germovje sejati, da bo drevje zrastlo, ki ga Kras ljubi, pa je tudi kmetijstvu v korist.
V Ljubljani mesca majnika  1860.        Aut. Zupančič.