174
Natoroznanski pomenki.
Po dr. L—u spisal Juri Pa valeč.
Toča.
Toča je prikazek na nebu, kteri se v nekterih krajih včasih pogostoma vidi. Visokoučeni možje, kakor: Volta, Bah, Lihtenberg in se drugi, so se že tersiii, toči do korena priti in pokazati, kako se nareja, pa skor celo zastonj so si glave belili; njihove mnenja so bile ali le podkladne in nedokazane, ali pa se niso ujemale z glavnimi pravili na-toroznanstva in so jih zategadel drugi učeni spet zavergli. Tudi nam se se dan današnji skor ravno taka godi zastran narejanja toče, čeravno ga ni med nami, kteri bi ne poznal tistih različnih, dostikrat zlo velikih kosov ledii, kteri večidel po soparčnih dnevih pri strašni nevihti in pri hudih električnih prikazkih z vso silo na zemljo padajo; kteri so za-volj velike škode, ktero narejajo po žitnih poljan in vinskih goricah , strah in groza marljivemu in skerbnemu po vsem tem pa ubogemu kmetu. Pripoveduje se od toče, ktera je čuda debela bila, in vagala ne samo po več lotov, temuč čvetert in polovico funta in še več *). Kdor le kolčikaj skerbno opazuje premenljivost našega zračja, bo grozno to uimo spoznal že samo iz podobe in barve oblakov; ob soparčnem letnem času lahko mnogokrat vidimo, kako kme-tovavec ves plah ogleduje nebo, ktero čedalje temnejše prihaja po debelih, svinčenklatih oblakih.
Narboljša memo druzih razlag se nam dozdeva Blan-chet-ova, s ktero nam bo, mislimo, mogoče, zadosti razjasniti, kako se nareja toča.
Preden vendar od toče dalje govorimo, hočemo najprej po domače razjasniti, kako vetrovi navstajajo.
Ako v dimnici (izba in kuhinja skupej) zakurimo, se zrak narpred v dimniku in v gornjem prostoru izbe razte-guje po toploti, ktera od ognja izvira, in se dviguje skoz dimnikov žleb. Tanjši zrak privlačuje druzega gostejšega iz spodnjega prostora izbe, in tekoča toplota napravlja, da se tudi v spodnjem prostoru izbe zrak razteguje in ložejši prihaja, se dvigati začenja in se dvigajoči zrakotek vzrokuje. Se dvigajoči zrak pa išče skoz poke in druge male luknjice na izbenem strop uiti. Po različnosti toplote odteka ali priteka ta tudi na straneh izbe skoz duri, okna itd. tako dolgo, dokler ni popravljena skoz raztegnjenje izbinega zraka popačena ravnovaga toplote v izbi in v prostorih poleg izbe; in to je ravno-važen zrakotek. Vse to vendar, kar mi v izbi komaj zapazimo, se primerja javno pri velikih zrakotekih ali vetrovih v zraku. Solnčna toplota raztegnivši zrak nareja vetre. Ona je namreč vzrok, da se zrak čedalje bolj tanjša in na njegovo mesto drugi gostejši od strani priteka in tako ravnovažen zrakotek ali veter navstane. Tako narejeni veter veje na tisti kraj, kamor se zrak razteguje. V izbi začutimo prepih le v spodnjem prostoru, ako pa v gornjem na steni okno odpremo, in je izba verlo topla, vidimo, da je tudi tam prepih, da merziejši zrak z vso močjo od spodej skoz odperto okno v izbo sili. Ravno taka je tudi z vetri; navadno je zrakotek, kteri je po raztegnjenem zraku navstal, ravnovažen, more pa tudi pošev in po legi bregov, kteri dol, kjer veter veje, obdavajo, tudi raven biti.
Zdaj pa nas, dragi bravec! spet spremi k dalnjem razlaganji toče. Misli si z bregovi obdani dol, v kterem je po več vročih dnevih visoka stopnja toplote narastla in je zrak poln poln soparjev. Taki soparni zrak napolnuje ves dol, se razprostira po bregovih in zakriva njih verhunce. Misli si še, da na zahodni strani tega dola se odpira drugi dol manj topel. Odtod priteka hladniši zrak proti toplemu dolu in nareja tiste hude , kupate , včasih goram podobne oblake, kterim kupati oblak (cumulus) pravimo. Hladniši zrak teče potem v   gorki   dol   na mesto raztegnjenega,   in
*) V mestu Mastrihtu v Holandii so 3. augusta 1827 kosovi ledu padali, kterih posredek je polovico čevlja meril. Tudi v moji domovini v slovenskih Goricah smo predlanskem imeli točo kakor laški orehi veliko.                                                     Pis.
kakor hitro se ta bregov dotikuje, pada s toliko večo silo v dol, kolikor veči je razloček toplote v obeh dolih; v ravno tem trenutku potegne to padanje tudi gornje lege zračja za seboj tako , da se na takošni način več tavžent čevljev visoke, na ravnost nadvpične zračne lege gibljejo. V toliki višavi pa vemo, da je le malo toplote. Poverh velike množine soparjev polnega zraka pa se narejajo perjasti oblaki (cirrus), kteri, kakor iz popisovanja oblakov vemo, snežene večidel v piro stečene drobce zapopada. Te drobce žene merzei zrakotek iz gornjega zračja skoz soparjev polni zrak; na tem potu jemljejo pirine zernica soparje na-se, kteri ob nizki toploti se gibajočega zraka zmerzujejo in se tako v točo premenvajo. Ta zrakotek od zgorej pride potem do vetra, kteri pri zemlji veje, in ta pelja točo tako dolgo seboj, dokler do nasprotnega vetra ali do kakošnega drugega napotka ne pride, kteri napravi, da se toča na zemljo usuje.
S to razlago se tudi ujema skušnja, da toča posebno rada gre v krajih z velikimi in globokimi doli, v kterih lahko zlo razne toplote narašajo; redkokrat pa v deželah z velikimi ravninami, kakor, postavimo: v Holandii, na Pruskem in v Rusii , kjer se ravnovažnost raznih toplot zmiraj lahko popravlja; še manjkrat gre toča na morji, kjer vedni vetrovi vejejo in ravnovažnost zderžujejo; kajti po ravninah se ravno-paden zrakotek dosti težejše nareja, kakor pa v dolih.
Tudi podoba nekterih točinih zern se ujema s to razlago. \ajdejo se namreč zerna složene iz verst s skupnim središčem, ktere so odzad izdolbljene. Takšne zerna so naravnost na zemljo padale in so spredej in na straneh nara-šale, ker so padajoče soparjev na-se jemale; zadnji del pa tega ni mogel storiti. Ravno taka je s točinimi zerni. ktere imajo odzad ostrine.
Ko so točine zerna že deleč naravnost padale, ne morejo več nazaj, kar so se spredej zlo narastle in so tedaj težke.
INaj raje gre toča podnevi, ker le podnevi so vse o kol i šine take, da se lahko toča nareja. Ponoči je le malokdaj nevihta , ktera bi točo prinesla. Nadalje je opazovanje pokazalo, da nevihte, ktere naj večo točo prinašajo, so večidel med tremi in štirimi popoldne; v tem času je dnevna toplota največa, je zrak narbolj raztegnjen in ima največ soparjev v sebi in soparji se dvigajo najvišje v zrak. Vse to pripomore k silnim vetrom in k debelejši toči. Debelost zern bi se morebiti tudi dala izračuniti po času, v kterem pada.
Iz rečenega se lahko vidi, da toča je pozimi redek pri-kazek, in da se ne more narejati v skrajnem podnebji; le v umernem pasu zemlje je toča doma, ker se večidel (pa ne izključljivo) dalje od 60.° zemljopisne širjave ne najde. Verhunci gor v umernem podnebji nimajo skor nikdar toče.