K. k. Stedienbib liothe k Laibach  /A)

Dober tovariš.

Dogodki iz življenja rudokopov.

Napisal R.  Lar s kij.


rib/


Dober tovariš.

Dogodba iz življenja rudokopov.

„Jože, Jože, Jože! vstani vendar, kajti zadnji
čas je že, da se podaš na delo! Ni dovolj, da si
pognal polovico plače po grlu, sedaj bi rad še iz¬
ostal od dela. Za božjo voljo vendar, kam pridemo!",
tako je tarnala približno tridesetletna, vsled skrbi
in žalosti dokaj starejše vnanjosti gospodinja, hoteč
zbuditi svojega moža iz trdega spanja.

Jože Kocmur se je leno obrnil in skušal spati
naprej, ali žena ni dopustila tega in ga venomer
tresla, kar je pomagalo toliko, da je mencajoč še
vedno zaspane oči, zapustil rad ali nerad posteljo.

„Hudimana! Komaj se človek vleže, pa mora
že vstati! Nazadnje moram pa še na delo!“

„Da, kaj pa kakor na delo ? Iz česa se naj pa
potem živimo, če boš polovico zaslužka zapil, navse¬
zadnje pa delo opustil?" tarna žena.

Kakor besen plane Kocmur proti ženi, hoteč
jo udariti, ali njen žalostni, s solzami prepojeni po¬
gled ga odvrne od tega koraka. Preklinjajoč in
mrmrajoč se prične počasi, četudi s težkimi boji,
napravljati.

Kocmur, velik, suhljat mož, premogokop s precej
simpatičnim obličjem, katero je pa deloma že raz-
oral demon alkohol, ni bil v jedru ravno slab mož.
Le žganje, to ga je zadnji čas precej usužnjilo, brez
katerega ni mogel pričeti dela. Ena merica je mo¬
rala biti sleherni dan, češ, da deli moč in gorkoto.
In kadar je bil izplačilni dan, takrat so se te me¬
rice izdatno pomnožile, kajti če človek ves teden
gara kakor suženj, se sme pač enkrat na teden
pošteno napiti. Življenje brez pijače zanj sploh ni
bilo življenje. Njegova žena se je morala pač hudo

3

bojevati, da je rešila vsaj borni, za gospodinjstvo
potrebni delež njegovega zaslužka. In včeraj je
prišel Kocmur zopet trd kot batina domov.

Ko je prišel včeraj popoldan iz jame in je
prejel svoj zaslužek, se je podal, kakor običajno, v
bližnjo krčmo, da izplakne svoje okajeno grlo, med¬
tem ko je njegova skrbna žena pripravljala doma
skromno kosilce. Pozno zvečer že, ko je suho grlo

že dodobra izplaknil, se je posrečilo ženi spraviti
ga domov, kjer se je, pustivši večerjo vnemar, tako-
rekoč prevrnil v posteljo.

Umevno je, da tudi maček ni izostal. V Koc-
murjevi glavi je šumelo in vrvelo kakor v kotlu,
v želodcu je čutil mučne, žgoče bolečine, udje so
otrpneli, skratka, predstavljal je izpitega človeka,
podobnega bolj mrliču kakor živemu bitju.

4

Žalostno je gledala petorica že večjih otročičev
mučno kretanje očetovo, medtem ko je šesto dete —
dojenček — kljub ropotanju mirno spalo v zibelki.

Tiho in skrbno je postavila njegova ženica sko¬
delico kave pred njega in pomaknila kruh in nož

v njegovo bližino. Toliko da se je dotaknil Kocmur
kave, že skoči k omari, odkoder izvleče steklenico
ruma, ki ga v precejšnji meri vlije v kavo.

„Za božjo voljo vendar! Kaj počneš, Jože?
Mar si snoči premalo pil, da že navsezgodaj, ko še

5

nisi prebolel včerajšnje pijanosti, točiš rum v kavo?"
tako je tarnala skrbna ženica.

„Jezik za zobe, baba! Ta pusta tekočina brez
ruma je za stare babe, ne pa za moške, ki morajo
ves dan trdo delati," jo zavrne Kocmur. „Take ste

ženske," rohni Kocmur dalje, „če se človek enkrat
malo zabava in malo pije, pa že kričite na vse grlo
in nam ne privoščite niti par kapljic ruma v kavo."
Medtem je pripravljala Kocmurka možu kruh in
slanino in mu ga vtaknila v žep, nakar je Kocmur,
cmokajoč z jezikom, odšel proti jami.

6

Sveži jutranji zrak je dokaj prijal Kocmurjevi
vroči glavi in šele sedaj se je počutil malo okrep¬
čanega, dasitudi ga je zelo žejalo.

Pred rovom je stalo že dokaj številno krdelce
rudokopov, čakajoč, da se jih odpelje v rov. Kocmur

je bil eden zadnjih došlecev in opazi takoj, da
manjka skoraj polovico rudarjev, ki so ostali doma,
preganjajoč svojega mačka vsled preobilo zaužitega
alkohola. Nekako zadovoljno je mrmral s seboj:
„Si pač junak, Jože, da moreš po taki pijanosti še

7

na delo,“ — ni pa pomislil, da se ima zahvaliti
edino svoji ženi.

„Glej, glej, celo Kocmur je prišel danes na
delo!“ sliši za seboj govoriti. Ko se obrne, opazi,
da je dotični, ki ga je nagovoril, njegov sosedni
tovariš France Kukla, ki mu je prijazno pokimal.

V tem hipu zadoni paznikov glas: „V dvigala!"
nakar se Kukla, Kocmur in drugi tovariši podajo
tjekaj in prekinejo svoj govor.

Po preteku par sekund se prične gugajoča se
vožnja v strašno globočino. Dospevši do devetega
predora, poleg katerega se je nahajal Kukli in Ko¬
cmurju oddeljeni rov, korakata molče drug za dru¬
gim. Prvi, zdrav in vesel, drugi vidno utrujen. Po
kratkem korakanju dospeta do cilja, nakar pričneta
težavno delo. Medtem ko je Kukla nadaljeval delo
brez vsakega napora, je Kocmur zdihoval in mrmral,
kajti žeja ga je močno dušila navzlic temu, da je
izpil zjutraj precej vode. Takoj nato so se prika¬
zovale tudi posledice prekratkega spanja. Oči so bile
trudne, trepalnici sta utripali in pojavljati se je
pričel tudi zaspanec. Velika vročina, zaduhli zrak,
vse to je pripomoglo h glavobolu, poleg tega je
pa dušil Kocmurjevo grlo še premogov prah, ki ga
je v premogokopu vedno čez mero. Kocmurju je
curljal pot raz čelo, vse celice telesa so bile tako-
rekoč odprte, medtem ko je telesno dokaj šibkejši
Kukla delal z izredno lahkoto, to pa vsled tega, ker
ni prejšnji dan popival in se je podal pravočasno k
počitku. Poleg tega je pa zaužil zjutraj svojo običajno
kavo brez ruma in pa dokaj šen kos kruha. Razen
tega vzel je s seboj v jamo tudi precejšnjo stekle¬
nico krepčila, s katerim se je polagoma krepčal.

„Tristo vragov!" preklinjal je Kocmur, vrgši
kramp na stran, „to naj vzdrži vrag, ne pa človek!

8

Tako mučenje v tej peklenski vročini, v tem du¬
šečem prahu in s to preklicano žejo!“ Nato se je
napotil k bližnjemu z vodo napolnjenemu sodu,
hoteč piti, ali postana, mlačna voda, katere je srknil
le nekaj požirkov, mu ni pogasila žeje, kaj še, da
bi učinkovala nanj krepčilno. Komaj je pričel de¬
lati, že so se pojavljale prvotne slabosti in vedno
bolj je čutil suho, žgoče grlo.

Medtem ko so odvaževalci premoga Kuklo ko¬
maj dohitevali, so morali oni pri Kocmurju vedno
čakati in uganjali so z njim vsakojake dovtipe.

Kocmurje zavidljivo opazoval Kuklo in se jezil,
kako more dokaj šibkejši mož nadkriljevati njega,
močnejšega, ki je že prespal toliko in toliko težkih
mačkov. Skoro gotovo je prinesel seboj žganje ali
rum navzlic prepovedi podjetja. Ko se je spomnil
na žganje, se ni mogel več vzdržati.

„Kukla, daj mi požirek iz tvoje steklenice, jaz
ne morem več prestajati!" kriči Kocmur proseče.

„Čemu ne? Pojdi in privošči si pošten požirek,"
pripomni Kukla, ne da bi prekinil delo. Presenečen
vsled te nepričakovane prijaznosti plane Kocmur
po steklenici, odvzame zamašek, jo nese pod nos
in poduha, se li nahaja v steklenici žganje ali rum.
V svoje začudenje ni mogel Kocmur konstatirati
niti eno, niti drugo — v nos mu je silil le lepo
dišeči vonj kave.

„Torej kavo nosi to revšče seboj! Skoraj go¬
tovo je mešana vsaj z rumom," godrnja Kocmur
in potegne precejšen požirek. Čudovito je nanj učin¬
kovala hladna okusno-grenka pijača. Njegovo, le na
močno pijačo vajeno grlo je bilo kakor prerojeno
in četudi je bila zanj preje uganka, kako se more
uživati kavo brez ruma, je moral smehljajočemu se
Kukli priznati, da mu je minula hkrati vsa žeja.

9

Tudi delo mu je šlo spretneje izpod rok, čemur se
niso mogli odvaževalci premoga dovolj načuditi, ker
je bilo doslej vedno v navadi, da je prvi delavni
dan po izplačilu malo pospančkal. Zbuditi se ga je

smelo le tedaj, če se je prikazal nadzornik. In danes
ta preobrat!

Kocmur si je izprosil od Kukle še nekaj po¬
žirkov kave in je nadaljeval delo do predpisanega
mu časa, ne da bi isto prekinil. Hoteč Kuklo z de-

10

lom dohiteti, se je žuril na vse pretege, kar se mu
pa ni posrečilo, ker ga je Kuk la prvotno 'izdatno
prekašal.

Napočil je drugi delavni čas, ne da bi to Kukla
opazil. Novodošlo moštvo je že vrelo na prostore,
hoteč pričeti z delom, prvotno delajoči delavci so
pa hiteli k dvigalom.

Tudi Kocmur in Kukla sta prekinila delo in
se podala k dvigalu.

„Ti, Kukla,“ prične Kocmur, medtem ko sta
nekaj časa molče korakala drug za drugim, „piješ
li ti kavo vedno brez ruma in žganja ?“

„Kajpada,“ odgovori drugi. „Doma pijem kavo
z mlekom, na delo vzamem pa vedno priznano špe-
cijaliteto proti žeji, takozvani Frančkov „Enrilo“!“

„Enrilo ? EnriloJ? 0 tem nisem še slišal. Odkod
imaš to ?“

„To dobiš pri slehernem trgovcu za par vi¬
narjev, in sicer v zavojčkih. Prvotno sem ga spo¬
znal pri vojakih. Med mojo prvo vojaško vajo sem
se udeležil velikih manevrov na Tirolskem, kjer
sem moral ob neznosni vročini po cele dneve ple¬
zati po golih skalah, in to v vojni opravi. Takrat
je dobil sleherni mož steklenico „Enrilo“-kave in
povem ti, česar sam ne bi verjel, če ne bi bil iz¬
kusil, da je ta kava brez vsakega pridatka alko¬
hola, pač pa treba malo sladkorja, neprekosljivo
sredstvo proti žeji. Prej so pili vojaki, kljub pre¬
povedi, umazano vodo iz raznih mlakuž, če so slu¬
čajno nanje naleteli, ali pa celo ledenomrzlo gorsko
vodo iz kopnečega snega in ledu. In posledice tegaj?
Razne bolezni, kakor legar, želodčne in črevesne
bolezni, pljučnica in razna prehlajenja so bila tako-
rekoč na dnevnem redu. Sedaj se ni pojavila niti
ena sličnih bolezni. Vsak vojak si je gasil žejo s to

n

nebeško pijačo in se krepčal, oni vojaki pa, ki so
na skrivaj mešali kavo z rumom ali drugim žga¬
njem, so bili večinoma utrujeni in nesposobni za
daljše korakanje in so zaostali/'

„Žganje ali rum vendar krepča človeka!" pri¬
stavi Kocmur. „Krepča? 0 tem sem se pač prepričal,
kako „krepča“. Brez tega krepčila smo prestali naj¬
močnejše marše, oni pa, ki so mislili, da brez tega
krepčila ne morejo vztrajati, so kmalu podlegli in
zaostali. To je ravno ono napačno, goljufivo mnenje,
češ da alkohol krepča, kar pa ni resnično. Prvotno
se pač čuti človek okrepčanega, potem pa kmalu
nastopi zaspanec in nekaka omotica. Alkohol vzbuja
namreč delovanje srca le trenotno, a takrat vidno
razburljivo. Kri se pretaka hitreje po žilah, kar po¬
vzroči navidezno ojačenje telesa. Kakor hitro se
pa pomiri razburljivo učinkovanje srca, ki odneha
običajno po malem presledku, nastopi mučna zaspa¬
nost. Alkohol je strup za živce, želodec, jetra, obisti,
kakor tudi za ves organizem telesa. Mala količina
čistega alkohola je v stanu, umoriti celo najmočnej¬
šega moža. To učinkovanje strupa vztraja v telesu
delj kakor pa navidezno ojačenje, vsled tega se
polaščata človeka pozneje otopelost in lenoba, ki se
pojavljata tembolj, čimveč je kdo zaužil alkohola."

„Veš kaj, Kukla," ga prekine Kocmur prese¬
nečen, „ti si cel zdravnik, odkod ti je vse to znano?"

„Odkar sem tukaj, sem član delavskega izobra¬
ževalnega društva: tam si izposodim večkrat ko¬
ristnih knjig, ki jih doma pridno prebiram, mesto
da bi posedal po krčmah, kar se tu opetovano do¬
gaja. Doma se zabavam dokaj kratkočasneje kakor
v gostilni, to ti lahko potrdim z mirnim srcem. Po¬
leg’ tega si prihranim denar, ki bi ga sicer zapil v
gostilni, in pa ne kvarim si zdravja."

12

„Ja, če je tvoja kava En ...En ... — „En-
rilo", mu izpopolni smehljaje se Kukla, — „če je pa
tvoj Enrilo tako dobro sredstvo proti žeji, kakor
mi tu omenjaš, čemu je pa le-ta v našem premogo-
kopu tako malo znan ? Pri tako napornem delu in
pa v tej neznosni vročini, ki vlada skoro v vseh
oddelkih rudništva, sosebno še, če je voda odda¬
ljena, včasih celo nepitna, potem se mora prilegati
steklenica Enrilo naravnost izborno."

„Kajpada, saj to si občutil danes na svojem
lastnem telesu," doda Kukla smehljaje. „Po kon¬
čani vojaški službi sem se podal na potovanje in
sem sprejel službo rudarja v Westfalenu in Belgiji.
Tam gredo skoro vsi rudarji običajno z veliko, včasih
celo z večlitersko čutaro kave na delo. Večji del
ondotnih jam je zelo vročih in tudi pitne vode ne-
dostaja. Že doma se oskrbe rudarji z Enrilovo kavo,
kajti prišli so do izpoznanja, da četudi imajo na
razpolago svežo pitno vodo v jami, jim ne nudi ta
tega kakor Enrilova kava. V večji meri zaužita voda
povzroča vedno potenje, vsled česar postaja telo
oslabljeno, ne glede ne to, da se vsled zaužite mrzle
vode nakopljejo tudi razne bolezni. Tudi v našem
premogokopu bodo prišli ljudje do prepričanja, da
je uinestneje prinašati seboj čutarico brezalkoholne
kave, ki je zelo cena in pa naravnost čudovito gasi
žejo. Starim, na žganje navezanim tovarišem, seve
ne bo odpomoči, kajti ti so že takorekoč izgubljeni,
kar svedočijo njih hirajoča telesa. Le oglejmo si
malo te žganju vdane ljudi in te strašne posledice,
ki jih je zadal kruti alkohol njih organizmu. Niso
li pomilovanja vredne moške postave, predčasno
ostarele, oslabele in potrte, ki jih bo rešila smrt
polagoma nastopivše blaznosti?"

„Vendar se pa morejo v najlepši dobi se na-

13


bajajoči moški kakor tudi mladina in pa bodoči
rodovi še rešiti krempljev te krute morilke, če bodo
vztrajali na tem in si gasili žejo med delom s pri¬
jetno dišečo, krepilno in brezalkoholno pijačo, zakaj

uverjen sem, da jim tudi podnevi ne bodo dišale
več strupene opojne pijače. Kot takega gasilca žeje
sem izpoznal Enrilovo kavo, ki jo uživam že več let/

„No, zdaj sem pa že doma! Nič ne zameri, pa
dobro srečo! če ti je drago, ti dam seboj zabojček

14

Enrilove kave. Tvoja žena ti je lahko pripravi eno
porcijo za jutršnje delo; kako se pripravi, stoji na
ovitku. Ni draga in si moreš navzlic temu, da imaš
šestero otrok, sleherni dan pripraviti en cel liter
sladke Enrilove kave za tri vinarje. Več kot en
liter je ne boš potreboval, kajti ta količina je tako
dobro učinkujoča, da boš izhajal."

Ne da bi čakal odgovora, je zavil Kukla v svoje
stanovanje in prinesel obljubljeni zavojček.

„Koliko sem ti dolžan?" vpraša Kocmur.

„Nič, mi boš pa pri priložnosti vrnil drug za¬
vojček. Torej na svidenje jutri!" pristavi Kukla in
izgine v hišo.

Na Kocmurja so napravile te besede čudovit
vtis; dozdevalo se mu je, kakor da se mu odpi¬
rajo doslej zaprte oči. Spominjal se je svoje vesele
otroške dobe — časa, ko je snubil svojo ženo. V
duhu je videl svojo ocvetelo, od žalosti in  skrbi
potrto, vsled obilo prelitih solza usahnelo ženo,
blede, pičlo hranjene, slabo oblečene otročiče, videl
je samega sebe, tavajočega po brezbrojnih gostilnah,
kjer je pognal po grlu ves svoj zaslužek . . . Za-
studilo se mu je . . . Vznemirjajoč strah je zdrgetal
po njegovih udih — zamislil se je v bodočnost —
predstavljal se je onemoglega s tresočimi se, uniče¬
nimi udi, videl se je medlega, s topimi pogledi,
mrklimi očmi; pred seboj je imel nekdanjega tova¬
riša, pijanca Sovo, ki je vsled pijače umrl v blaznici.

Ta je neštetokrat trpinčil svojo ženo, da je
morala z otroki bežati ponoči in je umrla borne smrti.
Sinovi so bili sami zločinci, ki so posedali bogsi-
gavedi kje po ječah, hčere so se vdale sramotni,
žalostni prihodnosti. Spominjal se je, da si je na¬
kopal vsled pogostega pijančevanja tresavico udov
in trepetlikanje očes, na čemer ni trpel pred pi¬

lo

jančevanjem. Spominjal se je tudi, da mu je želodec
češče odpovedal in da mu tudi spanec ni donašal
povoljnega miru in krepčila.

Kot posledico tega je moral hote ali nehote
spoznati resnico Kuklovih besed, da je to povzro¬
čilo le nezmerno uživanje pijače.

„Ni li omenil Kukla, da se morejo v najboljši
dobi nahajajoči moški še rešiti, imajoč trden sklep
odpovedati se žganj u?“ mu šine hkratu v glavo.
„Voljo hočem imeti pač dobro,“ si misli Kocmur,
zgražajoč se nad svojim dosedanjim življenjem, in
nenadoma mu preide vse veselje za nadaljnje ne-
zmiselno pijančevanje. „Odslej hočem piti le En ...
En . . . Enrilo kakor Kukla in naj se mi še tako po¬
smehujejo tovariši. Tudi seboj v premogokop ga
bom jemal.“

„Je pa še zame rešitev? — ta misel mu je
bliskovito šinila v glavo. „Bože mili, če ni že pre¬
pozno . . .“

Njegova žena Marička, ki mu je prišla z naj¬
mlajšim otročičem naproti, je takoj opazila na možu
vidne znake izpremembe. Predstavljala si je, da se
huduje nanjo vsled jutranje buditve in se je bala
očitkov ali da jo celo nabije.

Pa nič tega. Kocmur je mračno použil svoje ko¬
silce, ne da bi se poslužil, kakor običajno, pred kosi¬
lom ruma, čemur se žena ni mogla dovolj načuditi.

Po kosilu se je mračen Kocmurjev obraz hkratu
zjasnil in ko se je umil in preoblekel, prične se z
naj mlaj širna otrokoma igrati, ki se nista mogla do¬
volj razveseliti tega, da oče z njima kramlja, kar
se je le redko dogajalo. Njegova ženka se zgolj
veselja, ni znala kam dejati. Kocmur, ki je običajno
prihajal potrt in mračen od dela, posebno še po iz¬
plačilnem dnevu, je bil danes kakor prerojen. Ni-

16

kakega mrmranja, nikakega zmerjanja, ne kričanja
ali drugih slabih lastnosti ni bilo danes opažati. —
Da, celo ruma se ni dotaknil.

Starejši otroci so prišli pravkar iz šole in po-
južinali kriče svojo kavo, ne da bi jih oče karal.
Žena Marička ni vedela od veselja kaj. In ko so
pričeli otroci izdelovati šolske naloge, se je zanimal
za to tudi Kocmur — kar se še ni nikdar pripetilo.

In še vedno veselejši je bil njegov obraz. Zvečer,
ko so legli otroci k počitku, jel je Kocmur razprav¬
ljati z ženo o gospodarstvu, o otrocih itd.

„Pojdi, stara!“ jo prekine hkrati Kocmur, „sezi
v desni žep moje delavske suknje, ki visi na steni in daj
mi sem oni zavojček.“ Žena je položila svoje šivanje
na stran, prinesla zaželjeno in pogledala proti luči.

„Enrilo,“ krikne radostno in solze se ji zableste v

17

očeh,kajti o čudovitem učinku Enrila je čula že večkrat.
Kdaj žeje ona mislila nanj, hoteč moža privaditi tej pi¬
jači, a kaj, ko se tega ni upala. Saj je njen mož kazal
vedno mržnj o do kave in j o imenoval navadno žlobudro.

„Ti, Jože, hočeš piti Enrilo?“

„Da, stara. Tak oj jutri mi ga skuhaj,in sicer en liter,
natančno po navodilu, kakor je označeno na zavoju.

Dodaj tudi malo sladkorja, a ne preveč, kajti če je
malo grenak, gasi dokaj bolj žejo — in brez ruma."

„Brez ruma? Je-li to res?“

„Da, brez ruma," doda Kocmur, ki je bil vidno
ganjen .vsled neprikritega veselja žene. „Poskusiti
ga hočem brez ruma, kakor Kukla. Zjutraj mi nalij
Enrilo v ploščnato steklenico, ohladi ga prej v

18

mrzli vodi in mi kupi jutri dopoldan eno plehasto
čutaro."

Veselja ginjena mu pade žena krog vratu. „Sam
Bog ve, kako željno sem pričakovala trenotka, da
prideš do zavesti in se odvadiš tega peklenskega
žganja, ki bi te pripravilo v prezgodnji grob!"

„Le pomiri se, draga Marička, odslej bo drugače,
sicer," pristavi resno, „se nočem več Jože Kocmurja
imenovati, kaj ti kar on obljubi, to hoče tudi izpolniti!..."

Že dolgo let se ni podala Kocmurka tako mirno
k počitku kakor danes.

Ko se snideta drugo jutro Kocmur in Kukla v

19 —

pivnici, sta bila kaj redkobesedna. Šele pri delu je
opazil Kukla, da je Kocmur vpošteval njegov svet
in se od časa do časa posluževal prej tako anti¬
patične mu kave.

In Enrilo je delal tudi tukaj čudeže, kakor
povsod, kjer so ga poznali.

Izpočetka, ko je navaden pijanec, četudi se vzdrži
nekaj časa pijače, v nevarnosti, da pade v prejšnji
položaj nazaj, je obračal Kukla posebno pozornost
na Kocmurja. Neutrudljivo ga je odvračal od gostiln,
oskrboval mu zabavne in poceni knjige, navajal ga s
pomočjo žene do raznih zabavnih del v njenem vr¬
tičku in ga večkrat priganjal k daljšim izprehodom,
ob katerih prilikah ga je neutrudljivo zabaval.

Ko je uvidel, da je Kocmur v svojem sklepu
dovolj trden in se ni bilo bati, da bi se vdal znova
pijači, ga je prepustil njegovi ženi v nadaljnjo oskrb.

Po preteku nekaj mesecev je bil Kocmur kakor
prerojen. Izogibal se je vseh gostiln, četudi so se
pojavljali še tako vabljivi slučaji.

„Zopet je eden rešen," govoril je Kukla nekoč
zadovoljno s seboj, izprosil si drug oddelek v rudo-
kopu, hoteč še kakega alkoholista rešiti iz kremp¬
ljev demona, in je nadaljeval to započeto delo po
prvotnem načinu vztrajno in srečno tudi naprej.

Kocmur, katerega so poznali le kot pustega
pijanca, je bil odslej najboljši soprog, najskrbnejši
oče in je vztrajal kot tak tudi vnaprej, čemur se
niso mogli vsi, ki so ga poznali, dovolj načuditi.

Po nasvetu Kukla, čegar najboljši prijatelj je
od dne izpreobrnjenja postal, je rad s svojim dobrim
vzgledom in nasvetom odvračal ostale od pijanosti
in kadarkoli so ga povpraševali po vzrokih njego¬
vega izpreobrnjenja, je rad pripoznal, da se ima
za to zahvaliti le priznano dobrim lastnostim Enrilove
kave, ki ga je tako čudovito rešila propasti.

Katoliška tiskarna, Ljubljana. 739 13