12
Podučne stvari.
Ivan baron Kobencelj,
zgodovinska slika. Spisal Jakob Dimnik.
I.
Meroma dve uri od svetovnoznane Postojine, na severozahodni strani, štrli sredi skalovitega gorovja strma pečina navpik v nebo. Na nji beli se sivi grad, sedanji Luegg ali grad Predjamski. Svet okolu njega je jako divji; visoke skalnate stene in globoki prepadi ga obkrožujejo. Kraj ta, kakor i okolica je jako pusta, bolj podobna pustinji, ko človeškemu bivališču. Mati priroda jo je brez vse krasote pustila, kakor bi bila razlila ves svoj srd na njo. Grad Predjamski je tako potisnjen pod visoko skalo v duplo, da ga stena nad streho viseča popolnoma brani deževja in vihre. Tožno gleda tija po dolini, kjer se drvi deroči potok Jamščica, z groznim bobnenjem izgubljajoč se v skalnato brezdno; turoben premišljuje časa beg primerjajoč, koliko življenja in živahnega gibanja bilo je nekdaj tu gori, a kako pustotno in mrtvo je dandanes. Ondu na zidu naslikan je veli-kansk grb z letnico 1570, ki pripoveduje, da je v imenovanem letu ta grad sezidal baron Ivan Kobencelj, bivši dvorni kancelar nadvojvode avstrijskega Karola v Gradci, osvojivši si tu vlasteljstvo. Kobencelj bil je tudi svetnik in dvorni tajnik pri kralju in potem pri cesarju Ferdinandu I. (1556—1564.) Cesar imel je Kobenclja spričo njegove marljivosti, udanosti in zvestobe jako rad; zbog velikih zaslug povzdignil ga je v viteški in pozneje v baronski stan. Kakor Ferdinand I, enako bil je Kobencelj tudi Maksimilijanu II. (1564—1576.) in Rudolfu II. (1576-1612) jako priljubljen. Zavzimal je mnogo   visokih   mest;   leta   1592.  bil   je  tudi    deželni
glavar Kranjski. Za razna diplomatska posla bil je Kobencelj popolnoma na svojem mestu. Zanimivo bilo je ujegovo poslanstvo na Rusko (1576—1581.) L, o kojem se pripoveduje nastopna dogodba:
Bilo je leta 1575. Cesar Maksimilijan II. pride na Dunaj, pokliče k sebi vse ministre in druge državne prvake ter se posvetuje ž njimi o poslanci do ruskega carja, koji je nameraval razdreti trgovsko zvezo mej Rusijo in Nemčijo. Tudi Ivan Kobencelj bil je poklican na ta shod. Vsakdo bal se je prevzeti važno nalogo, kajti tačas sedel je na prestolu ruskega carstva Ivan IV. Grozni (1533—1584), koji je bil tako strog in nagle jeze, da je čestokrat tudi poslance tujih držav usmrtil. Dolgo časa «i belijo visoki možje sive glave svoje in boječ se, da bi cesar koga izmed njih ne določil poslanca, jamejo se polagoma umikati v ozadje. Le Kobencelj premišljujoč to za vso državo važno zadevo, se ne gane s prostora svojega. Poprej bil je zadnji v vrsti a mahoma stal je prvi pred cesarjem. Rdečica ga oblije, ko se zdrami iz svojega premišljevanja, kajti nič ni čutil, kdaj so se drugi možje odmeknili nazaj. Uže hoče tudi on stopiti v ozadje, kar ga cesar vpraša:
„Hočete li Vi gospod baron  potovati v Moskvo?"
Kobencelj ne odgovori ničesar na to vprašanje, temveč prikloni se molče vladarju v znak, da je zadovoljne prevzeti poslanstvo. Cesar mu na to odgovori: „Dobro; potujte toraj srečno: Bog bodi z Vami in pogumno zastopajte domovino svojo!"
Zopet se baron globoko prikloni in lakonički odgovori: „Da milostivi gospod in cesar, to bodem storil!"
Drugo jutro pa nastopi uže dolgo in nevarao pot. ]
Kmalu se je pokazalo, da je Kobencelj popolnoma kos svoji nalogi.
Rodom Kranjec znal je dobro slovenski jezik in radi tega priučil se je tudi skoro ruščini.
Prišedši v Moskvo pred carja, stopi pokrit predenj
ter mu s pogumnim glasom razkrije željo   nemškega cesarja.
wPes" zaupije car z osornim glasom na  Kobenclja,
„od  kdaj se pa govori z mano s pokrivalom   na  glavi?
Ali ne veš, da sem ukazal   pred   malo tedni   poljskemu
poslancu,   ki  je bil predrzen   kakor ti,   kapo  pribiti na
glavo?"
„Prvič" odgovori poslanec neprestrašen, „nisem pes, ampak baron pl. Kobencelj, poslanec mogočnega rimsko-nemškega cesarja Maksimilijana II., dokle je to toliko, kakor bi moj milostivi gospod sam govoril z Vami; on pa bi gotovo toliko časa klobuka ne vzel z glave, dokler bi se Vi ne odkrili.
Znano mi je, kaj ste storili s Poljakom, in sram bi me bilo, ko bi bil jaz tako boječ, gotovo ni imel meča opasanega, kakor ga imam jaz."
Potem vdari močno po sablji svoji, stopi bliže carja in konča z povzdignjenim glasom svoj diplomatski govor.
13
Kobencljev pogum je čaru jako ugajal, zato govoril je nadalje ž ojiin prav prijazuo, raje ga je imel, kakor vse dvornike svoje. Tudi njegov srn Fedor Ivanovič, je Kobenclja zelo visoko cenil. To pa ni godilo opričnikom carjevim in postali so ljubosumni nanj. Zarotili so se zoper carja ter sklenili osvetiti se njemu in sinu njegovemu.
(Konec  nasl.)
19
Podučne stvari.
Ivan  baron Kobencelj,
zgodovinska slika. Spisal Jakob Dimnik.
(Konec.)
II.
Bil je prav lep dan. Solnce se je pomikalo vedno naprej na nebni svod ter trosilo tople pramene na zemeljska tla. Vse je hitelo na prosto radovat se krasnega dne. Le car Ivan bil je, kakor uže navadno koncem življenja svojega, danes še posebno otožen, sam ni vedel čemu; tesno bilo mu je v prsih, kakor bi slutil, da se v njegovem dvoru kuje zarota zoper njegovo življenje. Ni se mu ljubilo ni jesti ni piti. Tudi govoril je ta dan izvanredno malo. Zamišljen hodi po sobi gori in doli. Le zdaj pa zdaj pogleda skozi okno na grajski vrt. Tu zapazi Kobenclja šetajočega se po krasnem parku. Dolgo časa gleda za njim. Na misel pride mu prvi sestanek ž njim in nehote blagruje cesarja Maksimilijana, da ima tako zveste in udane poslance, kakeršen je Kobencelj. Koliko na slabšem je on, ki ima sicer nebroj v lice zvestih in odkritosrčnih, a za hrbtom zavistnih in kovarnih opričnikov. Premišljujočega to iu tako poloti se še bolj gorjupa žalost, in da bi imel priliko, pregnal bi jo — kakor je to pogostoma činil — z moritvijo.
Kobencelj seveda ni videl carja; z duhom bival je daleč v domovini svoji. Bil je tako zamišljen, da ni opazil, kdaj je prišel polagoma korakajoč na drugi konec sprehajališča. Tu obstoji in se ozira na okrog. V bližnjem „ki08kuu bila so vrata na pol odprta. Kobencelj pogleda noter in uzre carjevega kancelarja, točaja in mnogo opričnikov. Bil je preplemenitega značaja,  da bi
20
na skrivnem poslušal, kaj se pomenkujejo notri. Obrnil se je in hotel oditi. Nehote začuje sumno šepetanje. Kobencelj obstane in posluša. „ Vzemite to stoklenico" pravi carjev kancelar točaju, „in zlijte jutri to tekočino v čašo carjevo in njegovega sina! Uspeh je zagotovljen. Ker bodo poslanci tujih držav pri dvoru obedovali, bode vsakdo sumil, da je jeden izmej tujih gostov carja in sina njegovega otroval".
Dovolj je slišal Kobencelj. Obrne se proti svojemu stanovanju, premišljujoč, kako bi preprečil to grozodejstvo.
Drugi dan bile so gosti. Carju bil je odločen prvi prostor, poleg njega pa njegovemu sinu. Zraven obeh sedeli so poslanci tujih držav in nadalje domači dvor-niki. Jedli so iz zlatih okrožnikov ter pili najdražja in najboljša vina iz čaš, okovanih z biseri in demanti. Car imel je tisti dan pred sabo najlepšo čašo, iz koje je le pri najslavnejših gostijah pil. Točaj stopi k njemu ter mu nalije penečega vina. Roka se mu trese in barve spreminjajo se mu po obrazu. Ivan prime za čašo, uže jo nese k ustam — hoče piti — kar stopi nanagloma Kobencelj k njemu, prime ga za roko, rekoč. „0 ne pij ljubljeni car, na dnu te zlate, dragocene čase čaka te smrt, kajti vino je otrovano!"
Kakor orel bliskne Ivan z očmi po svojih oprič-nikih. Kancelar in točaj obledita liki zid, malo da ne omedlita, kajti vedela sta,  da jima gre za življenje.
^Kancelar in točaj", zaupije car s tresočim glasom, ^izpraznita to čašo na zdravje svojih malopridnih pajdaševi"
Lopova padeta pred carja na koleni proseč ga milosti. Car ta dan nenavadno milostljiv, prizanese jima na prošnjo Kobencljevo smrtno kazen, a pošlje ju v prognanstvo.
Misliti si moraš, blagi čitatelj, kako je bil car Kobenclju hvaležen, ker je otel življenje njemu in sinu njegovemu. Vse mu je dovolil, kar je le želel, seveda tudi vse prednosti glede trgovinske zveze z rimsko-nemškim cesarstvom. Poleg mnozih druzih dragocenostij, podaril mu je tudi ono biserno čašo, iz koje je smrt prežala na njegovo življenje.
V poznejših letih pridejali so potomci Kobencljevi čašo v svoj grb in še dandanes pripoveduje ti ljudstvo, naseljeno v okolici gradu Predjamskega o tej časi, koja spominja, kako je naš slavni rojak in deželni glavar Kranjski otel življenje ruskemu carju Ivanu III. Groznemu in sinu njegovemu Fedor Ivanoviču.