IZ VSEBINE: Jugoslav! j a in mir — Jugoslavija doma in po svetu — Co.A.K.: V domovini je umrl — Smrt plemenite žene in zavedne matere — Tomo Brejc: Florijan — Po gredah slovenske kulture — Ina Slokan: Dve sto let že kopljejo premog v Zagorju — France Močilnikar: Zagorje danes — Kako je uspel zdravstveni teden v Beli krajini — Cv.A.K.: Plarvey Gregory Prusheck, slovensko-ameriški slikar (v spomin ob 15-letnici njegove smrti) — Vera Petkovič: Svetilka brez plamena — Ina Slokan: Po stezah in poteh drage domovine — Ina Slokan: Pri tistih, ki vidijo z mrtvimi očmi — Po domači deželi —- Prežihov V orane: Samorastniki (nadaljevanje) — Petelinček se je ženil (koroška narodna pesem) — Domovina na tujih tleh — Dom in družina — Ivan Cankar: Šla si mimo (pesem) — Mladi rod — Pastirska (koroška narodna pesem) — Pero izseljencev — Sito dvajset telovadnih društev iz vse Slovenije je nastopilo — Lepa zmaga jugoslovanskih nogometašev v Italiji Naslovna slika: Novo mesto (foto «Slovenija«, Ljubljana) Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor. — Odgovorni urednik Tomo Brejc. — Izhaja desetkrat na leto. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 2 dolarja, polletno t dolar. — Francija: letno 500 frankov, polletno 250 frankov. — Belgija: letno 70 frankov, polletno 55 frankov. — Holandija: letino 5 gnid., polletno 2,50 guld. — Zah. Nemčija: letno 8.40 mark. polletno 4.20 mark. — Argentina: letno 2 dolarja, polletno 1 dolar. — Jugoslavija: letno 500 din, polletno 250 din. — Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva c. 5/1. JUGOSLAVIJA IN MIR V času, ko velik del človeštva proslavlja desetletnico ustanovitve OZN in ko so postali glasovi proti grozotni oboroževalni tekmi obeh svetovnih taborov vse močnejši, ni naključje, če se v povezavi z besedo mir vse pogosteje omenja tudi beseda Jugoslavija. Še več — ne bi bilo niti točno, če bi trdili, da Jugoslavija bolj kot morda katerakoli druga sicer večja država sodeluje samo pri današnjih prizadevanjih na svetu, da bi se zmanjšala mednarodna napetost. Ne, mir je bil Jugoslaviji osnovno vodilo že od vsega začetka in v vsem času. njenega obstoja. Ne bi bilo nove Jugoslavije, take kot je danés, če med zadnjo vojno ne bi bilo o prsih sto tisočih Jugoslovanov silne borbene volje, da se z orožjem upro nasilju in s tem prispevajo k čimprejšnjemu koncu vojne ter ponovni vzpostavitvi miru. Zato, ker je zaupala v pravično odločanje bodoče mirovne konference, se je jugoslovanska vojska leta 1945 umaknila iz osvobojenega Trsta, in iz iste težnje po miru je lani, čeprav s težkim srcem, vendar v prepričanju, da bo to koristilo dobrim sosedskim odnosom, podpisala z Italijo znani Tržaški sporazum. V tem duhu je urejevala tudi odnose z drugimi sosedi, med katerimi je nekatere, čeprav z njimi še niso bila rešena osa sporna vprašanja, na pr. z Avstrijo in Grčijo, spremenila v svoje dobre prijatelje. Ce je v preteklih letih razen tega, zaradi pritiska z Vzhoda, vzdrževala na svojih mejah sorazmerno veliko vojsko in dajala za svojo narodno obrambo večji delež narodnega dohodka kot sleherna druga država v Evropi, je bila to morda doslej še ose premalo pravično ocenjena usluga svetovnemu miru. Samo jugoslovanska budnost in žrtve so takrat preprečile vojaško avanturo, ki bi se po vsej verjetnosti razvila v novo splošno vojno. Kljub težkim okoliščinam pritiska in dejstvu, da je o nasprotju z izolacijskimi načrti vzhodnega bloka navezala plodno in koristno sodelovanje z drugimi narodi, zlasti na zahodu, pa Jugoslavija prav zaradi svoje miroljubnosti ni stopila v zahodno vojaško Atlantsko zvezo. In ko so o zadnjem času vzhodno- evropske države pokazale težnjo, da bi se dosedanje hude motnje v odnosu do Jugoslavije odstranile, je Jugoslavija z dobro voljo to možnost normaliziranja odnosov sprejela. Nedavni obisk najvišjih sovjetskih državnikov v Beogradu je o tem oziru dokončno odprl vrata bodočemu mirnemu sodelovanju na enakopravnih osnovah. Nekateri svetovni komentatorji, ki hlastajo za senzacijami, so sicer ob beograjskem sestanku jugoslovanskih in sovjetskih državnikov poskušali dvigniti val prahu oziroma izvajati iz tega celo vrsto ekstremnih sklepov. Eni so s škodoželjnostjo govorili o sovjetski Canossi in Titovi zmagi, drugi pa o tem, da se je Jugoslavija spet vrnila v sovjetski blok oziroma da se je sovjetski delegaciji posrečilo vsaj razbiti Balkansko zvezo in doseči nevtralizacijo Jugoslavije. Vse te trditve so seveda samo plod domišljije, tembolj, ker je bilo ob koncu razgovorov objavljeno sicer obširno, a dokaj splošno poročilo, ki ne more nuditi osnove za kakršnekoli druge postavke, kot samo za potrditev realistične ocene položaja z željo po miru. Nedvomno, da je Jugoslavija s svojo dosedanjo dosledno miroljubno in svobodoljubno politiko, podprto z odločnostjo braniti' svojo neodvisnost proti vsakomur, vnesla v svet. politično dogajanje novo kvaliteto, kvaliteto, ki jo je še povečalo dejstvo, da je postala Jugoslavija pran zaradi specifične graditve demokratičnega socializma tudi v tem pogledu zanimivost številka 1. To kvaliteto, ki daje Jugoslaviji nedvomno veliko večjo vlogo kot bi sicer izhajala iz njene številčne velikosti, so morali priznati vsi, ki so menili, da je za urejanje mednarodnih in notranjih zadev dovolj politika sile. Če so torej drugi spremenili svojo politično smer, je to samo pozitiven znak v svetovnem dogajanju in optimističen uvod v nadaljnji razplet. Kar pa zadeva Jugoslavijo, se njena pot tudi z beograjskim sestankom v ničemer ne spreminja. Načela o miru, nevmešava-nju, nenapadanju, koeksistenci in sodelovanju, poudarjena o skupni jugoslovansko-soojetski deklaraciji, so prav ista, za katera se je Jugoslavija že vselej potegovala. Še več — vso deklaracijo preoeoa duh OZN, najvišjega jamstva za ohranitev miru na svetu. Samih notranje-političnih vprašanj na sestanku vkljub začetnim poskusom enega partnerja niso obravnavali oziroma so nasprotno o skupni deklaraciji ugotovili, da so ta vprašanja, vključno način socialistične graditve, izključno notranja zadeva sleherne države same. Ker se torej pot Jugoslavije, kljub novim stikom z Vzhodom, ni spremenila, so ostali tudi njeni odnošaji do Zahoda neokrnjeni. Konferenca zastopnikov treh zahodnih velesil Jugoslavije, ki je bila konec junija v Beogradu, je to potrdila. Isto velja tudi za Balkansko zvezo, samo da se je zdaj, ko se je neposredna nevarnost morebitnega napada na tri balkanske države občutno zmanjšala, težišče sodelovanja prešlo z vojaškega področja' na druga, kot so zlasti politična, gospodarsko in kulturno sodelovanje. Sklep o ustanovitvi balkanske posvetovalne skupščine, ki ga je jugoslovanska skupščina že odobrila, sta pred kratkim ratificirala tudi turški in grški parlament. O nezmanjšani nadaljnji vsestranski politični aktivnosti jugoslovanske države govorijo končno med drugim tudi napovedani obisk grškega kraljevskega para septembra v Jugoslaviji, potovanje predsednika Tita v Francijo in sprejeta vabila za obiske o Abesiniji, Egiptu in Libanonu. Toda, če je sovjetski obisk o Beogradu pomenil senzacijo, pa sta bila naslednja obiska predsednika burmanske vlade U Nuja in predsednika indijske vlade Nehruja nič manj pomembna manifestacija pri utrjevanju svetovnega miru. Jugoslavija je o tej borbi za mir znova stopila vidno v ospredje. Pri tem ni šlo samo za izraze prijateljstva med narodi teh dežel in zahvalo za topel sprejem, ki ga je bil deležen na svojem lanskem obisku o teh deželah jugoslovanski predsednik republike, ampak predvsem za zgodovinsko premostitev razdalj, ki so doslej geografsko in duhovno razdvajale evropske in azijske narode. Čeprav je bil sovjetski obisk v Beogradu pred tema obiskoma, je bil vendar o nekem smislu njuna posledica. Prav novo nastajajoča skupnost miroljubnih narodov, ki se nočejo vključiti v noben blok, je morala slej ali prej privesti do popuščanja mednarodne napetosti. Neodvisni narodi, med katerimi igrajo vodilno vlogo Indija, Burma in Jugoslavija, ne predstavljajo nobene tretje sile, kot to nekateri na hitro označujejo, čeprav so res neka tretja skupina držav med vzhodnim in zahodnim, oboroženim taborom, kajti prav te dežele zastopajo stališče, da sila v razvoju človeštva ne sme biti edini činitelj. Njihova moč je o moralni sili, v aktivni zahtevi, da vsi narodi, veliki in majhni, žive svobodno in v miru. Zaradi tega te države tudi niso nevtralne in pasivne. Nasprotno, te dežele so zelo aktivne, aktivne ne samo v svoji pogumni pripravljenosti, da branijo svojo neodvisnost in gradijo doma nov družbeni red, ampak tudi v odgovornosti za usodo človeštva nasploh. Prav te države so prve dvignile glas o grozotnem nesmislu atomske vojne in uveljavile potrebo o dejavni koeksistenci držav z različnimi družbenimi sistemi. Blokovska politika in politika sile sta doživeli neuspeh. Težnja po miru je pri narodih vsega sveta vse močnejša. Kolonializem na oseh kontinentih odmira. Bandunška konferenca azij-sko-afriških narodov je bila ne le mogočna manifestacija skupnih teženj mladih neodvisnih narodov, ampak tudi napoved novih odločilnih čini-teljev, ki šele vstopajo v areno mednarodnega dogajanja. Ob takih dejstvih je moralo priti tudi do konkretnih znamenj popuščanja napetosti med velesilami obeh nasprotnih taborov. Končna rešitev avstrijskega vprašanja, spravljivo vzdušje na jubilejnem zasedanju OZN v San Franciscu in četverna konferenca v Ženevi so samo nekatera prva dejstva, ki so nastala kot posledica novega stanja. Vloga Jugoslavije, ki ni samo zemljepisno na prehodu med vzhodom in zahodom, ampak je tudi z aktivno politiko miru in neodvisnosti že doslej veliko prispevala k zmanjšanju mednarodne napetosti, postaja zato danes toliko Dečja. Predsednik Burme U Nu s spremstvom in podpredsednik Zveznega izvršnega sveta Aleksander Ran-kovič med gorenjskimi dekleti a Dan vstaje 22. julija so se Slovenci s toplo mislijo spomnili vseh tistih, ki so v velikem vseljudskem uporu v zadnji vojni padli kot borci, talci ali umrli v koncentracijskih taboriščih za svobodo in neodvisnost in lepšo bodočnost drage domovine. ^LityOstcwLfCL 2ofna in P O SVETU PREDSEDNIK BUiRME NA OBISKU V JUGOSLAVIJI Po .drugi' svetovni vojni je v Aziji nastalo več neodvisnih držav, med katerimi je Hudi Burma. Ko je lani ob koncu leta (predsednik Jugoslavije maršal Tito obiskal Indijo, je obenem po-setill Hudi Burmo, kjer je bil nadvse prisrčno sprejel. Ob itaj priložnosti je povabil burmanskega predsednika U Nuja, da obišče Jugoslavijo, je .predsednik U Nu nedavno ta obisk vrnil. Jugoslovansko ljudstvo .je njega in njegovo soprogo .sprejelo z vso prisrčnostjo, saj je narode Jugoslavije im Burme privedla na pot prijateljstva podobna zgodovina, polna trpljenja in bojev za svobodo. Tudi danes obe 'državi druži skupna pot. Prekinili sta iz izaoistaloi preteklostjo ter krenili na pot napredka. .Predvsem pa je obe državi združila želja po miru in za razumevanje med narodi. 'Predsednik 'burmanske republike U Nu je na svoji poti po Jugoslaviji obiskal tudi Slovenijo. Ogledal si je naše tovarne in .se pomenkoval z delaivdi. Bil je v Litostroju, na Mdrocantral.i v Medvodah, v kranjski tovarni kinoprojektorjev in električnih števcev »Iskra«. Obiskal je mašo otroško kliniko, se pomenkoval z zdravniki, in znanstveniki, s slovenskimi političnimi in kulturnimi delavci. Povsod je bil sprejet s toplimi čustvi velikega iskrenega prijateljstva in prepričani smo, da je odnesel v svojo daljno napredno deželo lep spomin na Slovenijo. JUGOSLAVIJA IN ZDRUŽENI NARODI 10-letniico ustanovitve Organizacije Združenih narodov bo Jugoslavija slovesno proslavila. Proslavo .bo organiziral poseben odbor, ki bo za to ustanovljen. Jubilej Združenih narodov bodo proslavljali s številnimi prireditvami. Glavna slo- vesnost bo ¡24. oktobra v Beogradu, na dan, ko je bila pred 'desetimi leti uveljavljena Ustanovna listina ¡Združenih narodov. V vseh mestih Jugoslavije bodo v 'šolah, podjetjih im klubih slavnostne akademije, za katere skrbno pripravljajo umetniške ¡sporede. Direkcija jugoslovanskih pošt bo izdala posebno serijo znamk. Izdelan bo tudi dokumentarni film »Jugoslavija in Združeni narodi«. PREDSEDNIK INDIJSKE VLADE JE VRNIL OBISK V juliju je predsednik indijske vlade Nehru izpolnil obljubo, ki jo je lani dal predsedniku Jugoslavije, ko je bil ta v Indiji, in vrnil obisk. Viisolkefga indijskega gosta je Jugoslavija sprejela 'Z vso prisrčnostjo in nepopisnim navdušenjem kot svojega velikega prijatelja, kolt znanilca mirnega sožitja med narodi in pobornika novih odnosov v svetu. Med svojim bivanjem v Jugoslaviji si je predsednik indijske vlade ogledal razne kraje naše dežele im .se razgovarjal z našimi ljudmi. 'S predsednikom Jugoslavije sta uspešno zaključila vrsto pomembnih političnih razgovorov, o katerih je bila izdana skupna izjava. Oba državnika sta z .zadovoljstvom ugotovila razvoj političnega sodelovanja obeli držav, ki se v svojih medsebojnih od noša jih ravnata po načelih mednarodnega sodelovanja ter sita dosegli medsebojno 'zbliižanje iln odnosa je toplega prijateljstva, ki so odraz 'čustev njunih narodov. Dalje sta bila predsednik republike in predsednik vlade soglasna, da pride zaradi boljšega spoznavanja (gospodarstev obeh dežel čimprej do izmenjave gospodarskih misij ter da se še bolj Okrepi vzajemno ¡sodelovanje meti obema državama na 'znanstvenem, tehničnem in kulturnem področju. Podružnica Slovenske izseljenske matice v Murski Soboti Tudi ilz Pomurja in predvsem iz Prekmurja živi v svetu precej rojakov. Naseljeni' so v raznih evropskih državah, veliko pa jih ije tudii v Ameriki. Tiuldi njih veže na staro domovino topla rez in leto za letom dobiva tudi ta košček slovenske dežele vedno več obiskov rojakov. Lani je obiskalo Prekmurje nad 150 izseljencev in kakor sklepamo iz pilsem. bo tudi 'tam letošnji obisk številen. Že precej časa deluje v Murski Soboti pododbor 'Slovenske izseljenske matice. Nedavno pa je bil ustanovljen še pododbor Izseljenske matice ¡za Pomurje. 'Predsednik tega pododbora je Mauko Golar iz Gornje Radgone, tajnik pa Vilko Bežan iz Murske ¡Sobote. Z ustanovitvijo tega pododbora se bodo vezi med izseljenci iz teh predelov in staro domovino ,še poglobili in učvrstili, saj 'je njegov glavni namen, da jim pomaga in svetuje v vseh njihovih 'zadevah, kakor na primer v primeru dedovanja, prodaje zemljišč, iskanju svojcev itd. itd. Pododbor se bo seveda zavzel tudi za to, 'da se bo v tujini med rojaki še bolj razširil domači 'tisk — to je domači Obmorski 'bednik, ki jih 'bo sproti obveščal o vseh dogodkih iiz njihovih rojstnih vasic ob Muri in pod vinorodnimi Slovenskimi goricami, »Rodno grudo«, revijo za slovenske izseljence po svetu, Izseljenski koledar in knjige, ki jih vsako leto izdaja najbolj ,popularna in razširjena slovenska knjižna .založba — Prešennova družba. Pododbori Izseljenske .matice bodo v kratkem ustanovljeni tudi na sedežih novoustanovljenih občin v Pomurju, kjer 'bo ena izmed njihovih prvih nalog, da bodo zbrali' potrebne podatke o izseljencih .s svojega področja. TUDI V MOZIRJU SO DOBILI PODODBOR MATICE Junija je 'bil v ¡Mozirju ustanovljen pododbor Slovenske izseljenske matice, v katerega so' bili izvoljeni: ravnatelj nižje gimnazije v Gornjem gradu in znani pisatelj Lojze Zupanc, Franc Nerat iiz Ljubnega, Repenšek Milan iz Rečice, predsednik občinskega ljudskega odbora v Mozirju Podsedenšek Stanko, Miklavc (Lado iz Mozirja, inž. Desanka Koizič iz Nalzarij, Pibernik Stanka iiz iBočne in učiteljica Helena Kojc iz Mozirja. Pododbor bo v svojem deliu povezan z glavnim odborom izseljenske malice v Ljubljani. V domovini je umrl Dne li2. maja 1955 je dospel v domovino s skupino ameriških Slovencev tuidi 65-letnd Janez Ko is m a č iz Strabane, Pa., rodom ilz Mojstrane pod Triglavom. Rojak Kosmač se je izselil v Ameriko leta 1913 ter je dolga desetletja delal v penn-syl'vanskilh premogovnikih. V vseh 40 letih je bil doma samo enkrat, in to leta 1925; zdaj pa je obiskal domovino sipat po 30 lletih. Bil je ves srečen, da je spet pod svojimi gorami, tki jih je kot mladenič tollikdkrat obiskoval in jih je še v-edino ljubil. Ves razigran je izjavil, da si hoče zdaj dobro ogledati razmere v domovini, da bo na lastne oči mogel soditi o napredku pri nas, kajti v Ameriki slliši to in ono. Zato se je udeležil izleta, ki ga je organiziral Potnik obenem z izseljensko matico. V Trenti je od veselja še plesal. Ko pa so prispeli v Dobrno pri Celju, mu je pri kosilu postalo slabo. Prepeljali SO' ga v celjsko bolnišnico in tu je v nekaj dneh — 31. maja — mmirl. Zdravniki so ugotovili, da je imel zelo slabo srce zaradi naporov piri rudarskem delu. Truplo pokojnika so prepeljali v Mojstrano, kjer je bil 5. junija zelo lep pogreb. Zelo mnogo pogrebcev, obilo vencev obenem z lepim vencem Slovenske izseljenske matice, gasilska godba s Hrušice pri Jesenicah, domači' pevci — vse to je pokazalo-, kako so se domačini poslovili od rojaka; ki se je ipo- tolikih letih vrnil v domovino. Od pokojnika se je v imenu Slov eniške izseljenske matice poslovil Cvetko Kristan, v imenu domačinov pa je govoril njegov prijatelj iz mladih Pokojna Pavla Artičeva (v sredi) s sestrama Pepo in Nežko, ko je lani obiskala rojstno domovino dni. Nato je bilo njegovo truplo balzamirano in po želji njegove žene in ■otrok prepeljano v Ameriko, kjer je bil 14. junija pokopan. Janezu Kosmaču, ki je bil zaveden Slovenec, član SNPJ iiz Strabane ter zvest naročnik Prosvete, bo ohranjen najlepiši spomin, preostalim tako v domovini (sin, sestre in drugi sorodniki) kakor tudi v Strabanu in drugih krajih ZDA pa izrekamo v imenu Matice in v imenu »Rodne grude« toplo sožalje. Cd. a. k. Smrt plemenite žene in zavedne matere 23. junija je po težki bolezni preminula v Lievimi, Pas de Calais v Franciji, rojakinja Pavla Artič, žena Jurija Artiča, predsednika Združenja Jugoslovanov v severni Franciji. — Rojena je bila leta 1901 v Trbovljah, od koder se je izselila v Francijo. Zapušča dve hčerki: Zofijo por. Zlobinski in Olgo por. Skubic. Sin Minko pa je padel 5. maja 1945 kot borec v narodnoosvobodilni vojski v Jugoslaviji in je pokopan v Šampijanah pri Reki. Pokojnica je za padlim sinom nenehno žalovala im je obiskala tudi njegov grob. Ko je ležala v domači hiši na mrtvaškem odru, se je poslovil od nje tudi amsambl Radia Ljubljane, ki se je prav v tistem času mudil na koncertni turneji med slovenskimi izseljenci v Franciji. »Fantje na vasi« so ji v zadnje slovo zapeli žalostinko »Gozdič je že zelen«. Plemenito ženo in zavedno slovensko mater bomo tudi v domovini ohranili v trajnem spominu! Soprogu, hčerkama in njunima družinama pa naše iskreno sožalje! ZAHVALA Lieoin, 28. junija Vsem, ki so ob nenadomestljivi izgubi moje drage, nepozabne žene, mame in babice PAULE ARTIČ, ROJ. MILER sočustvovali z nami in jo spremili na zadnji poti ter darovali cvetje, naša iskrena hvala. Posebno se še zahvaljujemo pevcem Radia Ljubljana, ki so pokojnico na mrtvaškem odru počastili z našo lepo slovensko pesmijo, ko so bili na turneji po severni Franciji. Žalujoči mož Jurij Artič, hčerki Zofie por. Zlobin-ski, Olga por. Skubic ter njihovi možje in družine Skupina rojakov, ki se je udeležila prvega letošnjega izleta pc lepi Sloveniji ob slovenskem morju v Portorožu. Prvi od leve proti desni v svetli obleki z roko v žepu je pokojni rojak Janez Kosmač iz Strabane Pa. Letos je minilo sedemindvajset let, ko sem ga spoznal za Bežigradom v Ljubljani. Kmalu potem ko sem začel delati na neki stavbi v tem ljubljanskem predmestju, sem se seznanil z vrsto delavcev, v katerih sem nekako instiktivno zaslutil dobre tovariše. In res smo po kratkem času postali tako dobri prijatelji, da smo naravnost iskali eden drugega in vsak prosti čas izrabili za medsebojne pomenke. Našim razgovorom se je pridružil tudi tesar Florijan. Izprva ni vzbujal, moje pozornosti. Bil je nenavadno miren in tih. Toda drugi tovariši so mi povedali, da je zelo pošten, da se zanima za delavsko gibanje. Pritegnili so ga k našim opoldanskim razgovorom, na katerih smo ponavadi govorili o položaju delavstva, komentirali vsakodnevne novice itd. Skupno delo, trpljenje in hrepenenje ustvarja medsebojno povezanost in zaupanje. Naši razgovori so postajali vedno bolj temeljiti in odkriti. Pričeli smo snovati sindikat — strokovno organizacijo —, da bi z njeno pomočjo dosegli povečanje plač, ki so bile takrat tako nizke, da še samec hi mogel živeti z njimi, kaj šele delavec, ki je imel družino. Pogosto smo se v naših razgovorih spominjali tudi tovarišev, ki so zato, ker so se borili proti šestojanuarski diktaturi, za demokratične pravice našega ljudstva trpeli o Glavnjači, Sremski Mitroviči, Lepoglavi in drugih mučilnicah nekdanje Jugoslavije. Florijan je v naših debatah le redko sodeloval. Samo, kadar ga je kakšna misel zadela posebno v živo, se je zganil, narahlo pokimal z glavo ter komaj slišno dejal: »Tako je,c ali pa »tako bo, tako mora biti.« Potem je neko jesensko popoldne, ko smo prejeli borno plačo, pritekel za menoj in mi stisnil o roko bankovec za 50 din: »Za tiste, ki za svobodo in pravice delavcev trpijo po ječah.« Glas mu je bil nenavadno mehak. Krepko sem mu stisnil roko, on pa je skoraj proseče nadaljeval: »Veš kaj, pridi jutri k nam. Moja Ana bi te rada videla. Pridi.« Še tisto nedeljo sem šel na obisk k Florijanu in njegovi družini v stanovanje, kakršno so takrat imeli v Ljubljani skoraj osi delavci — posebno pa stavbinci — o kleti ali pa na podstrešju. Florijan je stanoval na podstrešju. To stanovanje se je zakoreninilo v mojem spominu. Vse je bilo o njem na svojem mestu. Florijanooa žena, visoka, krepka Gorenjka je znala vnesti vanj tisto značilno gorenjsko snažnost in red ter neko svetlo veselost. Nisem se še do dobrega razgledal, že se me je polastilo veselo razpoloženje, podobno tistemu, ki se me je vedno lotilo, kadar sem se o zgodnjem poletnem jutru odpravljal s tovariši v planine. Ana mi je krepko stisnila roko: »Vesela sem, da si prišel,« in že ji je pogled splaval k triletnemu dečku, ki je stal ob njej in nato k drugemu mlajšemu, ki je v mali posteljici spal ob oknu in bil d svojem otroškem snu tako lep, da kar nisem mogel odtrgati pogleda od njega. Ta dan me je s Florijanom in njegovimi popolnoma zbližal. Tako mi je bilo, kakor da sem od rojstva član te družine. Tri tedne pozneje so me sredi dela poklicali o pisarno in mi sporočili, da sem odpuščen. Nekdo me je ovadil. Florijan je stiskal pesti: »Oh, da bi vedel, kdo je, ne bi se mu dobro godilo.« Zopet se je začelo romanje za delom od podjetja do podjetja. Toda zima je bila na pragu, sezonsko delo je šlo h koncu. Kratkomalo — dela ni bilo. Dan pred Novim letom sem se okrog 11. ure slabe volje vračal v stanovanje. Še preden pa sem stopil o sobo, mi je prišla nasproti moja gospodinja: »Neka gospa je prišla in prinesla zavitek za vas. Postavila sem ga na mizo.« Premišljal sem, kaj bi moglo biti. Zavitek je bil precej težak. Odprl sem ga in presenečen obstal. Bilo je v njem kup dobrih jestvin, več zavojčkov cigaret in na dnu malo pismo. Odprl sem ga in bral: -»Vemo, da Ti ni dobro, ker si brez zaslužka. Pošiljamo Ti nekaj malega za Krepko sem mu stisnil roko, on pa je skoraj proseče nadaljeval: »Veš kaj, pridi jutri k nam. Moja Ana bi te rada videla. Pridi.« praznike. Želimo, da se osebno oglasiš pri nas — čiinprej.t Podpisana Florijan, Ana ter še nekaj tovarišev. V pismu je bil bankovec za sto dinarjev. Sedel sem na posteljo in prižgal cigareto. Soba, katere sem se še pred desetimi minutami bal, je postala zdaj lepa in privlačna. Skoraj so mi sohe stopile v oči. O ti dobri moji tovariši! Kar mimogrede mi je prišlo na misel, da je kljub vsemu trpljenju in bedi vendarle lepo živeti na svetu, če ti stojijo ob strani tako sijajni tovariši, kakršna sta Florijan in njegova Ana. Tisto zimo sem marsikakšen dan preživel v Florijanovi družini, se igral z malim Tončkom in se pomenkoval s Florijanom in Ano. Na spomlad se je Florijan z družino vred izselil nekam na Gorenjsko. Mene pa je nekaj mesecev pozneje vzela tujina. * Pet let pozneje, septembra 1941, sem neko popoldne prišel v eno naših znanih partizanskih čet na Gorenjsko, da bi po navodilu Glavnega štaba seznanil tovariše z nekimi najvažnejšimi nalogami. Takoj po prihodu o taborišče je vzbudil moje zanimanje bradat partizan. Zdelo se mi je, da sem ga že nekoč videl, pa tudi -bradač-k me je pozorno ogledoval in je po sestanku v četi prišel k meni. »Midva se že poznava — kaj.« Po glasu in tistem značilnem nasmehu sem ga spoznal. Bil je Florijan. Veselo sva si stisnila roke. nato pa sedla nekoliko stran od taborišča, ki je ležalo v bregu. Pod nama je obsijana od jesenskega sonca šumela Sava. Florijan je pokazal z roko proti dolini. »Vidiš, tam so moji, Ana, mala Ančka. Tonček in Peter. Mojega očeta in mater ter brata z vso družino so Švabi izselili.« Čelo se mu je potemnilo. Malo zaskrbljen sem vprašal: »Ali tvoji vedo zate? Kaj pa Švabi?« »Ana ve, kje sem. sicer pa je vsa vas prepričana, da sem zbežal v Ljubljano.« Pomežiknil je z očmi in se zvito nasmehnil v brado. Potem mi je pripovedoval o svojem odhodu v partizane: »Ana se je z menoj popolnoma strinjala.« In že so bile njegove misli pri otrocih: »Fanta sta sam živ ogenj. Ana ju bo sama težko krotila, toda jaz upam. da Švabi ne bodo dolgo tlačili naše zemlje. Potem bomo zopet skupaj, lepše življenje bo, kot je bilo doslej.« Nato se je spomnil male Ančke: »Te še nismo imeli takrat, ko si bil ti pri nas. Tri leta je stara in tako luštna.« Nenadoma je začel z roko božati puško in še danes sem prepričan, da je v tem trenutku svojo malo zlatolaso ljubljenko gledal v duhu pred seboj. Poklical ga je desetar. Florijan se je dvignil: »Grem. Vedno se spominjam, kako smo govorili že pred mnogimi leti: Svoboda ne bo prišla sama od sebe, moramo si jo priboriti.« Januarja 1942 so ljudje v Florijanovi vasi zvedeli, da je Florijan nekje v partizanih. Našel se je Judež, ki je to prijavil Nemcem. Le nekaj dni zatem se je leseni hišici, v kateri je stanovala Florijanova družina, sredi noči približala skupina pijanih esesovskih zločincev. Med živinskim grohotom so jo obkolili in vrgli nanjo dve zaži-galni bombi. V hišici, ki je gorela z visokim plamenom, se je oglasil krik Florijanovih otrok. Sosedje, ki so do smrti prestrašeni skozi okna svojih hiš opazovali strašen zločin podivjanih fašistov, so razločno slišali tudi klic male Ančke — »mama, mama«. Tedaj se je na oknu goreče hišice pojavila bela postava. Že na pol zadušena Florijanova žena je dvignila malo Ančko in s presunljivim glasom prosila kronike, naj o saj hčerko puste pri življenju, če že morajo ona in oba- sinova umreti. Zverine v človeški podobi, čeprav niso razumele jezika, so gotovo prav dobro razumele željo nesrečne matere. Med podlimi opazkami so fašisti naperili puške vanjo. Pet brzostrelk je prerešetalo mater in malo Ančko, ki jo je držala d naročju. Še nekaj pojemajočih vzdihov je bilo med prasketanjem ognja slišati iz hiše. Kmalu pa se je goreče ogrodje strehe zrušilo in za vselej pokopalo pod seboj srečo in veselje Florijanovega življenja — njegovo družino ... Tovariši, ki so Florijanu povedali, kaj se je zgodilo, so se bali, da se mu ne bi zmešalo. Toda Florijan je poslušal usodno vest tako mirno, da so se vsi čudili. Kmalu pa so spoznali, da se je takrat z nadčloveškim trudom premagal, da pa je od tega trenutka dalje o svoji notranjosti strahotno trpel. Da — Florijan se je spremenil. Žgal ga je silen notranji ogenj. Spomin na njegovo izgubljeno družino, misel na maščevanje nad fašističnimi zločinci mu ni dala miru ne ponoči ne podnevi. V taborišču ni imel obstanka. Komaj je prišel s kakšne naporne poti, že se je zopet prijavil komandirju in šel ven z naslednjo patruljo. Komandir mu je tu in tam prigovarjal: »Lezi vsaj nekaj ur, da se nekoliko odpočiješ.t Toda Florijan ga je ošinil s takim pogledom, da je komandirju zmanjkalo besed. V vsakem spopadu, v vsakem boju je bil prvi. In še nekaj: Švab, na katerega je Florijan pomeril s svojo puško, se ni več dvignil. Prve dni marca 1942 je Florijanova četa doživela hud napad. Švabi so jo obkolili v zgodnjem jutru, izkoristili gosto meglo, ki se je bila vlegla na hribe in dospeli že čisto blizu taborišča. ko jih je šele stražar opazil. Začel' se je boj na življenje in smrt. Komandir se je naglo znašel in odredil smer premika. Četa se je iz svinčenega obroča srečno umaknila. Toda esesovci so hoteli partizane uničiti, zato so trdovratno in z oso silo pritiskali za n Umi. Florijan je z osmimi tovariši tvoril zaščitno četo in varoval njen umik. Spretno se je kril za skale in drevesa in kadar se je pred njim prikazal iz megle obraz mrkega esesovskeSa zločinca v jekleni čeladi, ga je podrla Florijanova svinčenka. Preživeli partizani so pozneje pripovedovali o Floriianovem poslednjem boju. Nabojev ni imel več — ostali sta mu le še dve ročni granati. Okrog dvajset esesovcev ie naglo preteklo malo čistino z namenom, da udari naši zaščitnici v hrbet. Tovariši v bližini Florijanovega zaklonišča so opazili sovražnikovo namero in pozvali Floriiana, naj se umakne. Toda on jih ni več slišal. Našel je bil dobro zaklonišče. Za dvema tesno skupaj ležečima skalama je skozi razpoko videl pred seboj samo še osovražene kronike svojega naroda, morilce svoje ljubljene družine. Po zraku je šinila Florijanova ročna granata naravnost med Nemce, ki so se o skupini, le malo oddaljeni drug od drugega, bližali Florijanovemu zaklonišču. Ječanje ranjenih esesovcev mu je bilo dokaz, da je dobro opravila svojo nalogo. Po zraku je šinila Florijanova ročna granata naravnost med Nemce .. . Tedaj je Florijan ostal in skoraj sočasno, ko je padla nemška granata in mu razmesarila levico, vrgel svojo zadnjo bombo. Naslednja sovražna ročna granata je napravila konec življenju Florijana, delavca, partizana in junaka slovenske narodnoosvobodilne borbe. Vsako pomlad obiščem njegov grob, v katerem. ne počiva sam — pokopani so v njem v.si tovariši, ki so tisto megleno jutro marca 1942 dali življenje za svobodo svoje domovine. Skrbno je oskrbovan — ljubeče roke deklet in žena iz bližnje vasi o dolini skrbijo zanj in ga krasijo s cvetjem. Čudovit kraj je to, pod vznožjem naših planin. ki so ga preživeli borci izbrali za poslednji počitek svojim padlim tovarišem. Vsa Gorenjska in še pol Dolenjske se ob lepem vremenu vidi izpred groba. Tako svečan mir vlada na tem kraju, da človeku pretrese dušo in z mogočno silo priklepa vsakogar na ta prelepi, s krvjo prepojeni košček naše slovenske zemlje. Kakor bi narava sama stala na straži, da nihče ne more motiti večnega spanja mrtvih junakov. In tako se godi tudi meni vselej, kadar obiščem Florijanov grob. Ure in ure sedim ob njem in v mislih vedno znova spremljam Florijana skozi vse njegovo kratko, a bogato življenje — življenje plemenitega, zavednega borca, ki je tako do dna razumel geslo življenjskega pomena za vse narode Jugoslavije v letih narodnoosvobodilne borbe: iSvoboda ne bo prišla sama od sebe, moramo si jo priboriti.« PO G R E DA H SLOVENSKE KULTUR LEP USPEH III. LJUBLJANSKEGA FESTIVALA V soboto, it. junija so fanfare v Ljubljani slovesno oznanile začetek III. Ljubljanskega festivala, ki je odprl svoj bogati program prireditev s slavnostno uprizoritvijo Cankarjeve drame »Hlapci«. Zdaj se vrsti prireditev za prireditvijo in vse so dobro obiskane. Posebnost je novo letno gledališče, ki je urejeno v starodavnih Križankah po načrtih priznanega arhitekta umetnika Plečnika. Letošnji Ljubljanski festival nudi gledalcem izbor res kvalitetnih prireditev domačih in tujih umetnikov. Med številnimi obiskovalci festivalskih prireditev so tudi številni inozemci, ki leto za letom v vedno večjem številu prihajajo na obisk v lepo Slovenijo. Med njimi je tudi precej naših rojakov iz Amerike, ki so na obisku v stari domovini. JUBILEJ ZASLUŽNEGA SLOVENSKEGA ZNANSTVENIKA Letos 22. junija je dopolnil sedemdeseto leto zaslužni slovenski znanstvenik prof. dr. Milan Vidmar, elan Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V elektrotehniški stroki je rešil vrsto zamotanih problemov. Zlasti je znan pri gradnji transformatorjev, o čemer je napisal posebno knjigo. Dr. Vidmar je zelo znan doma in v svetu tudi kot šahovski velemojster, saj je sodeloval in dosegel mnogo lepih uspehov na neštetih mednarodnih šahovskih tek- movanjih. Za zasluge, ki jih je dosegel s svojini znanstvenim delom, je bil ob 70-iletnici imenovan za častnega doktorja tehniških znanosti. PRAZNIK KOROŠKE V Ravnah na Koroškem so se v junijskih dneh zbrali ljudje izpod Pece, Pohorja in Kozjaka, prihiteli so prebivalci iz dolin Drave, Meže in Mislinje. — Godbe, pevski zbori, dramske družine, plesne skupine, telovadci so na Desetem koroškem festivalu pokazali, kaj znajo in zmorejo. Bogate programe prireditev so dopolnile razne razstave. S temi prireditvami so slovenski Korošci v svobodni domovini res lepo proslavili deseto obletnico osvoboditve. Prireditev se je udeležil tudi predsednik glavnega odbora Zveze delavskih društev »Svobod« in predsednik Slovenske izseljenske matice Ivan Regent. MEDNARODNA GRAFIČNA RAZSTAVA V LJUBLJANI V juliju so v Ljubljani odprli veliko mednarodno grafično razstavo, ki je po vojni največja v Evropi, saj je na njej razstavilo svoja dela 146 avtorjev iz 22 držav. Med drugimi so se odzvali tudi grafiki iz Južne Amerike, ki so razstavili nekaj res izbranih umetnin. Farčnikova kolonija v Zagorju Zagorje sto let že kopljejo premog v Zagorju 5. j ulij je dan slovenskih rudarjev v spomin na veliko gladovno stavko, s katero so trboveljski rudarji /leta 1934 terjali svoje pravice od izkoriščevalskih lastnikov rudnika. Za zagorske rudarje je bil letos to posebno pomemben praznik — saj so obenem proslavljali dvestoletnico svojega rudnika. Dolga je doba dve sito let. Takrat je bilo Zagorje zapuščena hribovska vas, kjer so že nekaj desetletij kmetje poznali »zmajevo kri« — premogov prah, ki so ga uporabljali za zdravljenje živine. Toda napreden Kranjčan Fr. Rakovec je pravilno sklepal, da bi bila ta »zmajeva kri« lahko koristna tudi na drug način in leta 1755 si je od cesarice Marije Terezije izposloval pisano pravico za pridobivanje premoga. Takrat so roke prvih zagorskih rudarjev zasadile krampe pod hribom Pesnik v bližini Zagorja. Dve sto leit je minilo od takrat. Koliko rudarskih rodov je meditem šlo skozi rove in koliko lastnikov so ti izmenjali. V prvih desetletjih se je rudnik zelo počasi razvijal posebno zaradi primitivnih naprav, s katerimi so kopali premog. Prvi lastnik Rakovec, ki si je pridobil baronski naslov in postal baron Reigersfeld, je prevažal premog po Savi v preprostih lesenih sodili. V letih 1795 in 1796 je prešel rudnik v last Leopolda Ruarda, lastnika gorenjskih plavžev. V tem času so letno nakopali že 2730 stotov premoga, ki ga je novi lastnik delno porabil za svoje plavže, delno pa prodal, 26 stotov pa ga je leta 1796 velikodušno poklonil ljubljanskim kovačem za poskuse. Tako so polagoma bogateli tudi lastniki rudnika in začeli v Zagorju ustanavljati druga podjetja. Iz tal je zrasla cinkarna, steklarna, kanonik Jožef Pioliak pa je z bratom Karlom leta 1802 zgradil tovarno modre galice. V letu 1812 je bil lastnik rudnika Jožef Atzl, ki je ustanovil »Zasavsko združbo v Zagorju«, ki je v zasavskih revirjih črpala poleg premoga tudi svinčeno, cinkovo, železno in bakreno rudo. V 1. 1880 je Zasavska združba prodala rudnik Trboveljski premogokopni družbi, v kateri so bili zbrani sami tuji kapitalisti. Letna proizvodnja je bila v prvem času zelo nizka. V prvem desetletju prejšnjega stoletja so nakapali letno komaj 2122 ton. Proizvodnja se je povečala šele po letu 1818, ko je stekla mimo Zagorja južna železnica in so lokomotive zamenjale konje, ki so do tistega časa prevažali premog. Kakor so se izboljšale tehnične naprave, je naraščala tudi proizvodnja, ki je po letu 1880 dosegla letnih 156.223 ton, po letu 1919 do 1910 217.520 ton in po osvoboditvi do danes 162.300 ton. In kako je bilo z njimi, ki so pustili v črnih rovih svoje žulje in znoj za košček vsakdanjega kruha? Trdo so se morali boriti za ta skromni košček. Prvič so stavkali leta 1889. Stavka je trajala ves mesec in rudarji so po trdi borbi dosegli, da so jim delodajalci za 12 odstotkov zvišali plače. Od tedaj so šli rudarji iz Zagorja še skozi vrsto uspelih in tudi neuspelih stavk. Trda je bila ža kruh in trdi so bili kapitalistični delodajalci. Najhuje je bilo v letu 1936, v času svetovne gospodarske krize, ko je v zagorskem rudniku kopalo le 592 mož in je brezposelnost kot črn preteč oblak dušila zagorsko kotlino. Takrat so možje, sinovi in bratje na veliko odhajali v svet v westfalske, francoske, holandske, belgijske in ameriške rudnike. Med okupacijo so zagorski rudarji s krvjo potrdili svojo zvesto ljubezen do domovine. Zato je bil ob dvestoletnici rudnik Zagorje odlikovan z redom »Zasluge za narod« z naslednjim ukazom predsednika republike: »Predsednik FLR Jugoslavije odreja na podlagi čl. 71 t. 6 ustavnega zakona, da se ob proslavi 200-letnice obstoja, zlasti pa za posebne zasluge, izkazane v bojih generacij njegovih delavcev proti kapitalističnemu izkoriščanju in neljudskiin režimom pred vojno, za sodelovanje v narodnoosvobodilni borbi, za razvijanje socialistične zavesti delovnega ljudstva kakor tudi za zasluge pri socialistični graditvi naše države, odlikuje z »Redom zasluge za narod« I. stopnje rudnik rjavega premoga v Zagorju.« Predsednik republike Josip Broz Tito Svoj letošnji jubilej so Zagorjani proslavili z raznimi prireditvami. Izredno zanimiva je razstava »200 let zagorskega rudnika«, ki je imela že v prvih dneh veliko obiskovalcev, med temi tudi mnoge iz tujine. Obenem z jubilejem rudnika praznuje svoj jubilej tudi rudarska godba, ki je bila ustanovljena pred 90 leti. Za svoj pomembni jubilej si je rudarska godba prenovila svoj godbeni dom in si nabavila nove instrumente, s katerimi so nedavno nastopili na samostojnem koncertu, /na Slokan. ZAGORJE V letu 1945 je nudilo Zagorje kaj žalostno sliko. Vsepovsod so bili vidni sledovi štiriletne okupacije. Tovarni ©Konfekcija« in »Vesta« sta bili požgani do tal. Mostovi čez Savo v Stopah in pri Bregarju so bili razstreljeni lin porušeni. Večina hiš je nosila sledove hudih bojev, o katerih pričajo danes številne spominske plošče, ki jih najdeš po vsej zagorski okolici. Vsepovsod jih najdeš, kakor so vsepovsod padali in umirali naši borci. V središču Zagorja je bilo ustreljenih 8 talcev. Kakšno važnost je nemški okupator polagal na Zagorje, dokazujejo številni bunkerji, (ki so še ostali kot mračne priče naših najtežjih dni. Mnogo domačinov se je borilo v partizanskih vrstah tudi po Dolenjskem in Štajerskem. Točno število padlih Zagorjanov mi ni znano, vsekakor pa mora biti zelo visoko. Zanimivo je tudi, da je odšla k partizanom v gozdove tudi celokupna rudniška godba. Letos bomo tudi v Zagorju slavili iO-letnico osvoboditve. Ob tej priložnosti bomo pregledali uspehe našega dosedanjega dela. Ni jih malo. Danes lahko govorimo o novem Zagorju, saj je pri nas mnogo novega. Rudnik se lepo razvija, zlasti, odkar so ga pred leti prevzeli v upravo delavci. Zgrajena je bila lepa Farčni-kova stanovanjska kolonija, kolonija Na polju z lepimi sodobnimi stanovanji, kjer ima vsak rudar po 2 sobi, kuhinjo, kopalnico in druge pritikline. V sobah so parketi, kar nimajo niti v zahodnih državah. Rudnik je sezidal tudi lepo moderno kopalnico, kakršne ne premore vsa srednja Evropa. Izmed tehničnih izboljšav pri rudniku naj omenim le nekatere. To je zgraditev novih jaškov (šahtov) v Kotredežu in Kisovcu. Najvažneje pa je, da rudnik upravljajo delavci, kakor sem že omenil. Delavski svet zagorskega rudnika sestoji iz 80 članov, ki jih izvolijo delavci in nameščenci iz svoje srede vsako leto na novo. Na rednih sejah razpravljajo in sklepajo o vseh stvareh, ki [se tičejo upravljanja rudnika. Tako na primer o novem pravilniku plač. V podrobni debati vse pretresejo. Če so razlike med plačami delavcev in višjih uslužbencev prevelike, je pravilnik odklonjen. Delavski svet postavi komisijo, ki naj izdela nov pravičnejši pravilnik. Takšne delavske svete imajo tudi druga Novi zdravstveni dom v Zagorju DANES podjetja, gostinstva, mizarstva, občinska podjetja itd. Mnogo rudarjev in nameščencev si je v zadnjih letih zgradilo lastne domove — tako so nastale cele kolonije hišic na Švepani, Poti Ran-eingarjem, Na Bregu, pod Hrastetom in v Poto-ški vasi. V ponos vsem Zagorjanom je tudi lep zdravstveni dom, ki je bil letos odprt. Ta dom je eden naj lepši h v Sloveniji. Tudi ceste obnavljajo. Od Ineta do Košenine imamo že lepo betonsko cesto s širokimi hodniki za pešce na obeli straneh. Sedaj je na vrsti cesta od Grčarja do Boriška. Klanec pod Korbarjem je izginil, tudi tam bodo cesto betonirali in razširili. Vse •to je že izvršeno, dosti je pa še načrtov za prihodnja leta. V Zagorju bo sedež komune, v katero bodo spadale vse okoliške občine kot so Mlinše, Čem-šenik, Trojane, Senožeti in Polšnik. Zato upravičeno pričakujemo, da se bo Zagorje v bodočih letih še bolj razvijalo. Dve leti sta pretekli, odkar je bilo Zagorje razglašeno za mesto; seveda je potrebno še marsikaj storiti, da bo kraj to ime res zaslužil. V načrtu so novi parki oziroma nasadi, nov kulturni dom že gradijo, treba bo zgraditi še nov občinski dom, gimnazijo, gasilski dom 'itd. Predsednik mestne občine v Zagorju je danes Alojz Lukač, delavec po poklicu, ki je hkrati tudi republiški poslanec za Zagorje in okolico. On ima veliko razumevanja tudi za •izseljence. V Zagorju tudi pridno deluje pododbor Slovenske izseljenske matice, ki se zdaj vneto pripravlja, da bo kakor tudi druge množične organizacije v Zagorju čimbolj prisrčno sprejel drage rojake, ki bodo po dolgih letih prišli na obisk v svoj stari rojstni kraj. France Močilnikar KAKO JE USPEL ZDRAVSTVENI TEDEN o 13ek ktafini Zadnjič smo zabeležili, da se bo izvedel zdravstveni teden v tem predelu naše domovine, zdaj ;pa že lahko povemo, kakšni so bili rezultati. Zdravstvena ekiipa je štela 68 oseb, med njimi 24 zdravnikov. Na 35 šolah so sistematično pregledali 3.850 otrok, po vaseh so imeli 45 zdravstvenih predavanj, katerih se je udeležilo 2700 odraslih ter 4200 o.trok. Rentgensko so pregledali nad tisoč pacientov, zdravnike pa je obiskalo okoli 5.500 oseb, poleg tega pa so bile te osebe pregledane še od strani specialistov. To so lepe številke, boste rekli, toda kakšen je bil uspeli? Razveseljivo je, da to področje v pogledu vrste bolezni ni na slabšem kakor drugi okraji. Primeri raka, jetike in dragih bolezni so procentualno celo manjši kot n. pr. v kakem mestu. Le pri otrocih je opaziti več primerov rahitisa, krivih hrbtenic, slab vid. So pa tudi stvari, na katere bodo morali v bodoče prebivalci sami bolj paziti, nanašajo se namreč na higienske razmere, od česar je v marsičem odvisno tudi zdravstveno stanje. HARVEY GREGORY PRUSHECK Stooansko-anmtLškL stikal (V spomin ob 15-1eInici njegove smrti) Prusheck: Pomladni dan na Dolenjskem Dne. 7. junija je poteklo 15 let od smrti slovensko-ameriškega slikarja Harveya Gregoryja Prusheck a, ki je imel med ameriškimi slikarji podoben sloves kakor ga je imel med ameriškimi književniki njegov tovariš in rojak — Louis Adamič. Gregor Perušek — čigar umetniško ime je bilo v Ameriki II. G Prusheck — se je rodil 11. marca 1887 v vasici Jelovec pri Sodražici, kjer je obiskoval tudi šolo. Ko so ob prelomu stoletja naši ljudje trumoma odhajali čez morje, se jim je leta 1905 pridružil tudi mladi Perušek, star 18 let. V Ameriki-je prišel v industrijske kraje, kjer je dolgo delal v tovarnah. Pozneje se je preživljal z dekoraterskim delom. Medtem se je stalno uril v oblikovanju s čopičem., kredo in svinčnikom ter se delno že poskušal v lesorezu. Tako se je polagoma razvil v slikarja, ki je začel opozarjati nase. PrDič je razstavil nekaj del 21. junija 1925 v ateljeju svojega stanovanja v koloniji slikarjev v Jacksonovem parku. Naslednji razstavi sta bili 51. marca 1925 in 26. oktobra 1926 ter sta Perušku prinesli nadaljnja priznanja. Ocene so govorile o umetniku, ki mu verjetno ni vrstnika v vsej Ameriki. Čudovito lepo je slikal zlasti vrtove, tihožitja, griče, potoke in pokrajine. Od 20. do 26. decembra 1926 je imel prvo razstavo med slovenskimi rojaki, in sicer v dvorani SNPJ v Chicagu. Razstavil je 45 oljnih slik ter 20 akvarelov. V marcu 1927 je obiskal Perušek s prvo razstavo izven Chicaga Cleveland, kjer je enajst dni razstavljal v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Ave 95 slik. Imel je velik uspeh. Na drugi razstavi v avditoriju SNPJ v Chicagu (decembra 1928) so mu kritiki ob 50 razstavljenih delih priznali izvirnost in so naglašali, da je močna umetniška tvorna osebnost. Zdaj, ko je Perušek dokazal, da ustvarja nekaj svojstvenega, lastnega in našega, je večkrat pohitel med rojake. V septembru 1927 je bil v Milrvaukeeju, zatem je šel še v Waukegan, spet v Milmaukee, La Salle, v razne naselbine Minnesote in Pennsylvanije, zatem spet v Chi- cago in Cleveland. Odšel je tudi na zahod v Arizono, Nem Mexico, Idaho in Wyoming ter si nabral novih motivov in vtisov. Leta 1929 je bil v domovini, kjer se je sestal s predstavniki slovenske upodabljajoče umetnosti in umetnosti sploh. V domovini je bil sprejel kot priznan umetnik, ki je ponesel njen sloves daleč v tuji svet. Po veliki krizi o letih 1929-50 se je preselil v Cleveland, kjer je ustanovil pod okriljem Slovenskega narodnega doma Jugoslovansko šolo likovne umetnosti, v kateri je več let učil in vzgojil lepo število mladih začetnikov-slikarjev. Nato je prevzel vodstvo oddelka za slikarsko umetnost v palači Art Crafts v Clevelandu, kjer je ostal do smrti 7. junija 1940. Perušek je bil nekaj časa tudi predsednik Zveze chicaških umetnikov in član ameriške svetovne umetniške organizacije Bleeding Hearts, kjer je poleg Ivana Meštroviča edini zastopal našo umetnost. Od 9. do 17. novembra 1940 je bila v Clevelandu v SND posmrtna spominska razstava Peruškovih del, na kateri je bilo 125 slik in lesorezov. Ta razstava je pokazala njegov razvoj, ki bi se še poglobil, če ne bi prezgodnja smrt prekinila njegove umetniške poti. Peruškova smrt je prizadela vse Slovence, tako ameriške kakor tudi v domovini, kjer je tudi več Peruškovih del. Narodna galerija o Ljubljani ima njegovo sliko »Simfonija ameriškega zapada«, ki so jo Galeriji darovali ameriški Slovenci. Ta prikaz nima namena ocenjevati Peruškove umetnosti, marveč hoče samo opozoriti po podatkih iz članka Louisa Benigerja o ADK 1941 in ob vodniku po njegovi spominski razstavi 1940 na tega našega velikega rojaka. Perušek je bil vsekakor zgleden umetnik; umetnik, ki je izšel iz delavskih vrst in je ustvaril nad 1000 umetnin in je znatno prispeval k ugledu slovenskega in jugoslovanskih narodov v Združenih državah. Ob 15-letnici njegove smrti naj nam bo zgled človeka, ki je iz delavca in izseljenca s svojo pridnostjo in voljo ter z lastnim učenjem postal umetnik, čigar dela bodo živela, dokler bo znal naš narod ceniti svoje zaslužne može. Cd. a. k. SVETILKA BREZ Freyming To je. zgodba o naših rojakih o Franciji, resnična zgodba, ki se je razpletla po tujih rudnikih in je danes zgodovina slehernega izseljenca, ki je pred mnogimi leti odšel po svetu po boljši kos kruha. To je obenem pismo rojaku Toniju in vsem, ki so hodili njegovo pot. Uetos, 1. maja!.. Odhajala sem iz Stiras-bourgha. V poslednji ¡pozdrav mi je bil prvo-majski sprevod, s katerim so francoski delavci mainiiifestulralii delavski praznik. Istega dne popoldne sem doživela novo presenečenje v hiši slovenskega rudarja Zakošelk Tonija v Zimmiinjgu. Vse je bilo nekam slavnostno. Predvidevala sem obisk ali kaj podobnega. No, kmalu je bilo moji radovednosti zadoščeno. Rojak Tomi je slovensko nazdravil prisotnim in čestitali k prvemu maju. Nato je s preprosto prisrčno’ kretnjo izvlekel iz suknjiča majcen zavitek. Radoivedmost je naraščala. Razvil je papir in iztegnil trdo žulja vo dlan proti imeni. Na njej sem iz-agledala majhno, komaj centimeter in ipol visoko, črno rudarsko svetilko. »To vam daje v spomin iz Francije za prvi maj slovenski rudar Toni.« Krepko sva si stisnila roki, Toni pa je dvignil miniaturno svetilko, rekoč: »To je simbol slovenskega rudarja, izseljenca. Pred davnimi leti, ko smo bili še mladi, lačni kruha iin žejni življenja, smo odšli iz domovine. Seboj ismo prinesli rudarske luči. itemne in prazne, da z boljšim življenjem v njih plamen zagori. V rudnikih pa je večna tema in kruh v tujimi, ni sladak. Naše moke so zgarane, jaiški in rovi francoskih rudnikov so prepojeni z našim znojem. Kos kruha je res postal večji in boljši, a svetilke iso iše vedno brez plamena. Karbid, baterije, elektrika, da, vsega je bilo, a plamen, tisti plamen, O' katerem srn«’ fantje sanjali, je ostal v isolzah naših miater, ki smo jih zapustili in na rosi dehtečih nageljnov, ki so cveteli na oknih naših deklet. Plamen je ostal doma. Ponesite to lučko tja, kjer je plamen ...« In takrat je zagorel ta plamen v solzi, ki je zdrknila rojaku po licih. Visi ismo zajokali. Nihče ni pričakoval takih besed od rudarja Tonija. To je zame nepozabni prvi maj. * Šla sem v Francijo-, da si ogledam to- lepo deželo, polno zanimivosti, prebogato kulturnih spomenikov; da vidim iglavino mesto, za katerega pravijo »videti Pariz in umreti«. Res je čudovit! A mene je vleklo v rudarske revirje, kjer so cela naselja naših rojakpv, med ljudi, ki iščejo plamen, a ne vedo, da ga nosijo v svojih poštenih, zvestih srcih. Poglej, rojak Tomi, koliko linči sem videla v tem kratkem času med vami. Začela bom pri najmanjših plamenčkih, p.ni tretjem kolenu. Pri iglasbemi uri v Giira-uimomtu. Na vrsti je bil enajstletni Robert Kokalj. Harmonika je fantiča domala zakrila. Plavi lasje so miu padli, na čelo, žareča lilca so spominjala na dozoreli žametni breskvi, a velike modre oči je od časa do časa resno, vprašujoče uprl v učitelja, našega mladega rojaka, umetnika, Edija Radiča. Le-ita je smehljaje prikimali: ,»Dobro.« Da, Robert igra Yeč kot dobro in učitelj je upravičeno ponosen, nanj. Ko je dečko odšel, mi je Radič zaupal njegovo’ skrivnost: »,Robertovi starši ižive skromno in oče ni dovolil, da -bi mu kupili harmoniko. Da je to luksuz, je dejal. Deček pa je venomer pritiskal na mater iin končno- se je odločila in skrivoma nabavila svojemu mitjenčku želeni instrument. Dejala mm je, če že me more v rojstno domovino, bo vsaj poslušala domače pesmi. Robert pa ji je odgovoril: O, an-amii-ca, saj prav zalo sem te tako -prosil za harmoniko. Učil se bom pridno, pridno, da bom z .igranjem čiimprej zaslužili -denar, veliko denarja. Potem, voš mama, potem borni k-upiil avto im te odpeljal v Slo-venijo. To -je imoj ma-jres-nejši i.n najbolj vztrajen učenec in mislim, d-a ga poleg veselja -za glasbo res vzpodbuja tudi oblj-uba, ki jo- je dal mami.« RObert je želel harmoniko, da popelje mamo v rojstni kraj, Mišell pa me je skrivoma prosil, naj mu pošljem slovensko- čitanko, d-a preseneti starše z znanjem materinega jezika. Yvette, petletna -zlatolaska iz Marlebacha mi je povedala, d-a zato- -talko r-ada priteče n-a Obilsk k s-voji dragi babi-ci rojakinji Ivanki Urbas, ker jo ona vedno -nauči kakšno novo slovensko pesmico. Povhov Franci hodi šele v prvi raiz-red, ali v soboto zvečer za ¡nič 'ne bo šel prej k počitku, dokler ne bo slišal izseljeniško radijsko oddajo. Pleše im žvižga vse slovenske polke in valčke kot pravi gorenjski fant. Mavova S-ilvica ima komaj -nekaj mesecev. Ta -dabel-Ušček se -kar naprej smeje, če jo- nagovarjaš; če pa ji govoriš -v tujem jeziku, se na začu-denje vseh začne dreti na ves glas. Jazbinškov petletni črnavs-elj ti pove; »Ata ni doma, šel je po opravkih za naše slovensko društvo.« Rojak Grčar Alois iz Merlebacha je strasten šahist — levi na sliki PLAMENA Rue Dagobert iv Freymingai je siva in pusta. Kamera b'i iz leve posnela le vrsto monotonih hiš, z desne .pa ogromne cevi, ki v rudiniik dovajajo zraik. Če pa bi nekega večera prislonili zvočno aparaturo k lriiši številka 14, bi ostali tam zamaknjeni dolgo, dolgo. Iz tamburaških strun je mladinski zbor društva »iSLavodk« pričaral venček slovenskih narodnih tako lepo in pristno, da bi pozalbii-1, da si' na tujem. Talko so mladinci čestitali predsedniku društva Stanfcotiu Glogovšku rojstni dan. Rojak Toni iiz Zimimimga, moral bi. stopiti mallo delj od svoje liilše in svojega delovnega mesta. Moral hi včasih v Merlebaoh, da prisluhneš besedi naših mladincev, da ti strune iz pod rolk slovenske mladine zapojo, da ti nategne .meh mllaid rudar, da slišiš, kako Tiinče zavriska, ko odhaja na nočni »išidit«, ali pa prisluhneš Nande-tovi »Rože je in,a vrtni píela...« Mislil bi, da si sredi Trbovelj ali Zagorja in spet bi videl fantovsko sonce. * Če bi podnevi pohajal po Merlebachu, bi prav gotovo naletel na očeta Alojza Grčarja. Resen, skoro mr:k, bi dejal, kdor ga bolje ne pozna, jo maha po cestah z večnim omotom pod paizldulho. Vprašal bi ga, kaj je to, on ipa modro: »Rodna gruida in Koledar.« Malo je rojakov, ki ne poznajo publikacij Slovanske izseljeniške matice, ki so. namenjene rojakom po ■vsem. svetu. Mnoigo, pa jih je, ki ne vedo, da imamo take tihe, skromne, a silno požrtvovalne rojake, kot je Grčar, ki z vso ljubeznijo žrtvuje svoj prosti čas ter vsako novo, revijo ali knjigo ponese na ogled od hiše do, hiše. Ko pa bi v nedeljo popoldne stopil v slovensko gostilno k Andolšlkm, bi prav gotovo, zlepa ne mogel iiz nje. Pa ne isaimo zaradi dobre 'kapljice, ki ise na vrini klainea kar prileže, ne, zadržala bi te spet lepa slovenska pesem, ¡harmonika in polka. Tam se sestajajo člani driuštva »Sava«. Njihova zabava, veselje in ,petje je tako sproščeno,, domače, da se tudi mnogi Francozi zaradi tega radi ustavljajo tam. Pa da me bi kdo napak razumel in mislil, da je našim rojakom samo, do veseljačenja. Ne, Slovenci so znani kot najboljši delavci in jiii po rudnikih zelo upoštevajo. Njihove roke so trde in žuljave, zato pa so njihovi domovi prijetni, čisti 'in urejeni kot bi jih i'z škatlice vzel. Mlad slovenski par (Radič Stanko in Mari,ja Dureih) iz Giraumonta Ena izmed Radičevih harmonikarskih skupin z nagradnimi pokali. V sredini mali nadarjeni harmonikar Robert Kokalj Večina rojakov .sodeluje piri slovenskih pevskih podpornih društvih. Najštevilnejše je društvo »Slavček«. »Triglav« je najstarejše jugoslovansko pevsko drulštvo iin predsednik jereb je lahko ponosen na svoj zbor, saj ima bogat, kvaliteten program. Člani »Save« pridno tekmujejo z drugimi in to ,z velikim uspehom, saj imajo dva vrla voditelja, predsednika Nandeta Pintarja in tajnika Tiinčeta Blatnika. Mi vsi v domovini smo lahko ponosni1 na ta društva, le nekaj bi vsem prišepnili na uho: z večjo, slogo bo, še več uspehov! Toni, pot mašili rojakov, ki spoštujejo, krušno domovino in ljubi jo svoj rojstni .kraj, je pravilna. Zato 'le brez strahu, brez luči ne bodo ostali! * Saj še tiisti niso- obupali, ki jih je zagrabila bolezen. Rojakinja Zagoda je že šest let priklenjena na posteljo. Visa izmučena je im izčrpana, pa vendair se je po njenem licu razlil srečen smehljaj, ko je slišala, d'a ima obisk iz domovine. V Jean d’Arou sem rojaka Hlebca našla v .postelji med kupi slovenskih časopisov. Vse ga zainiilma, tesno iživi iz dogajanji v rojstni domovini, čpprav se že tri leta ni mogel odmakniti od postelje. Pa Vodenikova mamica! O, da vidite ta prijazen, dober obraz! Ves je Tazoran, zgrbljena ženica je za v posteljo, bii rekli na prvi pogled, a že zarana jo boste našli na njivi ali pa pri ognjišču. Če pa bo v hiši veselje, pesem, harmonika, bo poslednja šla k počitku. Majhne utrujene oči so takrat Ikot dva bisera, svetle in bleščeče od sreče. Prijatelja iiz domovine boža nežno in toplo, kot da trga rože iz nekdanjega dekliškega vrta. In oči njene hčere, ki 'je tudi že mati odraslih otrok? Poslednjič sem jih videla v bolnici. Prestala je težko operacijo, pa smo jo na nedeljo obiskali. V pičle pol ure, ko sem bila pri njej, je mlajšo Vodenikovo Obiskalo enaintrideset prijateljev Slovencev. Potem veste, da so tudi v bolezni oči vrle slovanske matere bile ena sama tiha sreča. Takšen je naš dober slovenski človek — tudi v tujini ne pozabi prijatelja v trpljenju. Da je to lepo, to je preskromna beseda. Težko je najti izraza tistemu, kar le srce lahko čuti. * In ti rojak Toni, ti boš to čutil. S teboj bodo čutili še nnnogi' Toniji, Ivani, Jožeti in Franceljni in vsi oni, ki so takrat, davno, s teboj vred šli v temo — a je še danes v njih svetlo, svetlo... Vera Petkovič Rojaki pred grobnico narodnih herojev V prostorni veži moderno urejene otroške klinike v Ljubljani je upravnik pokazal rojakom v marmor vklesano posvetilo: »Ta klinika je bila opremljena s pomočjo prispevkov rojakov iz Amerike«. S tem so si rojaki iz ZDA postavili v domovini prelep spomenik Tudi v Šmarjeških toplicah so se ustavili IPO STEZAH IN POTUHI Sredi sezone smo in pri nas na Matici je živahno kakor le kaj. Nešteto rojakov smo že letos spoznali ter z njimi prijateljsko pokramljali. ¡Prihajajo pa tudi nekateri naši zvesti obiskovalci iz prejšnjih let, med katerimi je pač najbolj zvesta naša draga rojakinja Jennie Troha iz Barberton Ohio, ki nas je letos spet obiskala in je bil to že njen tretji obisk v. zadnjih treh letih. Prav je tako, draga rojakinja Jennie! Med obiskovalci je precej rojakov, ki jih že dobro poznamo po njihovih dopisih v »Prosveti«, »Glasu naroda« in drugih naprednih izseljenskih listih. Prepričani smo, da si bodo v domovini nabrali novih vtisov ter bodo o tem spet kaj napisali v svoje liste, pri čemer tudi »Rodne grude« ne bodo pozabili. Med drugimi sta nas nedavno obiskala mr. Joe Zorman in njegova ljubka hčerka Mary iz Clevelanda. Mr. Zorman, ki je doma iz Šmarja pri Ljubljani, je v Clevelandu ugleden odvetnik in brat znanega ameriškega slovenskega pesnika Ivana Zormana, njegova hčerka Mary pa se pridno udejstvuje v organizaciji progresivnih Slovenk in je bila letos izbrana za voditeljico mladinskega odseka. Rojak Zorman je obiskal domovino po 15 letih. S hčerko sta posetiila tudi najstarejšo slovensko dramsko umetnico 85-letno go. Avgusto Danilovo v Ljubljani, ki je dobro znana med rojaki v Ameriki, kjer je živela več let in s svojim strokovnim znanjem minogo koristila kot režiserka in igralka domačim dramskim igralcem. Na Matici se vsak dan oglasi toliko rojakov in rojakinj, da pri najboljši volji ne moremo vseh našteti po imenu, ker bi se prav lahko zgodilo, da bi koga pomotoma izpustili, to pa bi bilo krivično, zato naj kratko omenimo le, da smo te dni pozdravili v našem uradu tudi predsednika društva Jugoslovanski dom iz Egipta Josipa Zibiliča, in njegovo soprogo. G. Zilji,lič je rodom iz Dalmacije, njegova soproga pa je Slovenka. Mnogo rojakov je letos pripeljalo s seboj avtomobile, s katerimi zdaj potujejo po domo- »Prav luštno smo se imele,« so povedale tri vesele prijateljice: Agnes iz Chicaga, Anna iz Waukegana in Ančka od Putnika iz Ljubljane DRAGI DOMOVINI vilni. Za to jim je dal največ pobude rojak Anton Garden, ki nas je lani obiskal ter je nato podrobno opisal v »Prosveti«, kako je s svojo »karo« potoval po domači deželi. Zelo priljubljeni so postali tudi skupni izleti po Sloveniji, ki jih skupno z Izseljensko matico organizira potovalni urad Putmik. Letos je smer potovanja še prav posebno posrečeno izbrana, saj zajema vse predele prelepe domovine, ki si jili rojaki ogledajo na 8-dmevnem potovanju. Do konca junija sta bila prirejena dva takšna potovanja, ki so se ju rojaki udeležili v lepem številu. Prvi skupini se je primerilo tragično naključje, da je med potjo izgubila enega najbolj vedrih tovarišev, rojaka Janeza Kosmača iz Strabaine, Pa., ki mu je opešalo bolno srce in je nekaj dni kasneje umrl v celjski bolnici, o čemer podrobno poročamo na drugem mestu. Razumljivo, da nas je ta vest vse zelo globoko pretresla, saj ni nihče mogel slutiti, da se bo tako hitro za večno ustavilo srce temu rojaku, ki je bil na zunaj videti še tako čvrst, mladosten in vedno dobre volje. Sicer pa so se na obeh potovanjih rojaki zelo prijetno imeli. Bilo je na koše dobre volje, smeha, pesmi, plesa in šal. Jedli in spali so v ,prvovrstnih hotelih, kjer so jim seveda tudi dobro postregli. Na jedilnikih so bili seveda razni zrezki in pečenke. Toda rojaki v drugi skupini so začeli »štraj-kati«. Rekli so, da imajo mesa že preveč in so zahtevali domače jedi: štruklje, žgance in »aj-moht«. Seveda je bilo njihovi želji ustreženo. Po končanem potovanju so izletniki obeli skupin ugotovili, da so na teži znatno pridobili, kar pa zlasti rojakinjam ni bilo posebno všeč in so dejale, da je bila to edina slaba stran potovanja ... Kje vse so bili, kaj vse so videli in počeli na drugem potovanju, vam bo v prihodnji številki našega lista opisala naša uradnica Vera, ki je rojake spremljala; za danes vam pa naj o tem spregovore le slike. lna Slokan Obisk v podjetju »Slovenija vino« v oddelku, kjer pripravljajo pošiljke za ZDA Rojaki so položili prelep venec pred grobnico narodnih herojev v Ljubljani Prva izletna skupina pred spomenikom padlih v Bujah Rojak Frank Repovž iz Black Daimonda s soprogo Mary, ki je letos tudi obiskal rojstno domovino ■ Pri tistih, ki vidijo To so pa letošnji maturanti s svojo učiteljico Ob koncu junija so šole zaključile pouk. To so veliki in važni dnevi za starše in mladino, povezane s skrbmi in radostmi. Kakor vsako leto so tudi letos šole zaključile šolsko leto z akademijami, katerih program je bil letos posebno izbran in svečan, saj praznujemo deseto obletnico osvoboditve. Med temi so doživljali svoje velike dneve tudi slepi otroci, ki se šolajo v Zavodu za slepo mladino o Ljubljani. Slepi otroci iz Ljubljane — saj jih poznate? Med našimi rojaki o Ameriki imajo mnogo prijateljev, posebno med našimi zavednimi progresivnimi Slovenkami, ki so že o prvih letih po osvoboditvi mnogo pomagale s pošiljkami dragocenih učnih pripomočkov, kakršnih doma ne izdelujemo. O, kako iz srca so za to hvaležni. Radi bi vam povedali, kakšne uspehe so letos dosegli s svojim učenjem in česa vsega so se naučili, pa so me povabili, da vam o vsem tem malo napišem. V zavod slepe mladine v enem najlepših predelov Ljubljane na Mirju, ki je po osvoboditvi postal topli drugi dom našim slepim otrokom, hodim že vrsto let. In vselej ga rada obiščem, ker je o njem toliko prisrčnosti, topline, domačnosti in pristne vedrine, da ob vsem tem popolnoma pozabiš, da si med tistimi, ki jih je življenje obsodilo na večno temo. Zal, si nisem utegnila ogledati njihove akademije, ki so jo priredili o proslavo desete obletnice osvoboditve. Spored je bil bogat in kakor so mi povedali tisti, ki so si prireditev ogledali, je bila vsaka od številnih pevskih, glasbenih, telovadnih in plesnih točk izvedena tako lepo, da je gledalce nadvse navdušila. Naslednje dopoldne so slepi otroci slovesno položili obračun o svojem letnem učenju. Sveča- na zbranost je vladala v beli dvorani zavoda, kjer so v prvih vrstah sedele matere slepih otrok. Te matere so se pripeljale iz različnih krajev Slovenije — iz vasi in mest. Med drugimi je prišla žena tuberkuloznega rudarja iz Mežice, ki ima o zavodu najstarejšega sina. Prišla je mati male sedemletne Nadice iz Tržiča, drobna sivolasa kmetica iz okolice Celja, ki je lani hudo nerada pustila svojega slepega sina od doma, zdaj pa so ji oči sijale od ponosa, ko je zvedela, da je njen fant z lepim uspehom zaključil svoje prvo šolsko leto. Slepi pionir in mladinec sta poročala o razgibanem delu krožkov. Pionirski odred o zavodu slepe mladine ima štiri krožke: glasbenega, pevskega, bralnega in šahovskega. Letos je bil na novo ustanovljen pionirski pevski zbor, ki je sodeloval na več prireditvah in se lepo uveljavil. Tudi mladinci radi šahirajo. Skupaj s pionirji so letos ustanovili o zavodu taborniško družino. Svoj Mladinski dan so praznovali 2?. aprila s celodnevnim izletom na Gorenjsko, kjer so obiskali Begunje, Drago, Vrbo, Bled in Bohinj. Iz poročila zavodove kronistke smo zvedeli, da je bila letos v zavodu urejena nova politehnična delavnica, kjer se gojenci usposabljajo za razne poklice. Poleti bodo gojenci tri tedne taborili ob sinjem Jadranu, kjer si bodo nabrali novih moči za prihodnje šolsko leto. V zadnjem šolskem letu je učiteljski zbor izgubil enega najboljših tovarišev, slepa mladina pa enega najboljših vzgojiteljev: pri avtomobilski vožnji se je smrtno’ponesrečil učitelj France Petrič, ki je s svojimi modernimi metodami kakor tudi s svojo veliko požrtvovalnostjo in ljubeznijo veliko pripomogel, da je zavod tako lepo napredoval. Nato je ravnateljica zavoda, neumorna, požrtvovalna Mira Dobovškova spregovorila o učnih uspehih. Ne le šolsko znanje, tudi pridnost in prizadevnost ter vedenje so vzgojitelji upoštevali pri oceni posameznika. Najboljši so prejeli za nagrado lepe knjige — darilo sveta za prosveto pri Mestnem ljudskem odboru. Teh knjig sicer .sami ne bodo mogli brati, toda brali jim jih bodo njihovi starši ali njihovi bratje in sestre ali prijatelji ... z mrtvimi očmi Drug za drugim so prihajali nagrajenci in prejemali iz rok predsednika upravnega odbora dr. Kržišnika darila — Gamzi Alalči, Pustinek Rudolf in Videnškov Tonček, učenci prvega razreda; Pelko Tinka, učenka drugega razreda; Pogačnik Josip in Čebul Marinka, učenca četrtega razreda; Kobal Cvetka in Zgane Marjan, dijaka prvega razreda gimnazije; Strašek, dijak drugega razreda gimnazije; Jereb Janez in Skrabec Gusti, dijaka tretjega razreda gimnazije. Kot najboljša gojenka gospodinjskega tečaja je prejela knjižno darilo Ančka Koren, dalje sta bila nagrajena še Cener Dezider, ki je izredno glasbeno nadarjen in igra pet instrumentov, in Krže Jože, ki je bil najbolj marljiv pri glasbenem udejstvovanju. Posebno nagrado od Mestnega ljudskega odbora je prejel dijak Skrabec Gusti, ki je slep in brez rok, kljub temu pa je tretjo gimnazijo izdelal z odliko. Podpredsednik Mestnega ljudskega odbora mu je še posebej čestital in ga povabil na kosilo, ki ga je Svet za prosveto priredil za najboljše dijake ljubljanskih šol. Skrabec Gusti je doma blizu Stične. Sedem let je imel, ko je o zapuščenem italijanskem bunkerju našel ročno granato, ki mu je v roki eksplodirala. Pri tem je izgubil obe roki do zapestja in oči. V zavodu za slepe je prav zanj učitelj Jože Karič izumil posebno protezo s pisalom, s katero se je Gusti učil pisati v pisavi za slepe. Pozneje je bil na ortopedski kliniki o Ljubljani operiran. S plastično operacijo so mu ločili nadlaktnico od podlaktnice in mu tako umetno napravili dva »prstan, s katerimi sedaj je, piše, riše. se oblači itd. V to roko mu je segel podpredsednik Mestnega ljudskega odbora, ko mu je čestital. Gusti se je smehljal in na njegovem obrazu je bilo toliko vedrine in jasnine, da smo popolnoma pozabili, da so njegove oči mrtve in ničesar ne vidijo. Sledil je kratek kulturni spored, na katerem so gojenci peli, igrali, plesali in deklamirali. Iz sleherne precizno izvajane točke sta dihali radost in življenjski zanos. Predsednik združenja slepih Rožanc mi je pripovedoval, da se slepi v podjetjih in zadnji čas tudi v industriji vedno bolj uveljavljajo. Povsod jih imajo radi, ker so vestni, marljivi delavci. Združenje slepih jim pomaga pri iskanju zaposlitve ter jim nudi v prvih mesecih, dokler V politehnični delavnici se slepi usposabljajo za razne poklice V pripravljalnem razredu zaneti učiteljica Anja prvo iskrico v mladih bitjih, obsojenih v večno temo se delu ne privadijo, tudi finančno pomoč. Običajno pa se slepi v delo hitro uvedejo ter postanejo najboljši delavci. Povsod jih imajo radi in podjetja, ki iščejo delavce, se dostikrat obračajo na združenje slepih. Da, danes stopajo pri nas slepi na svojo samostojno življenjsko pot s trdim, vedrim korakom. In kdo jim je pomagal pri prvih korakih na tej poti? Na širokem hodniku je polno kovčkov. Gojenci odhajajo domov in se poslavljajo od svojih največjih prijateljev-vzgojiteljev . .. Ti so res slepim v pravem pomenu besede prijatelji, najboljši, najbolj razumevajoči, in to prav vsakemu izmed njih, saj drugače pač ne bi mogli biti vzgojitelji v zavodu slepe mladine. Matere prihajajo k ravnateljici Miri. V očeh imajo solze. Vsaki se vidi, da bi rada povedala nekaj lepega. Pa se vse izlije v jecljajočo besedico: >Hvala Dam/« >11 vala vam!Edinosl< ZDA PRVOMA JSKiI KONCERT PEVSKEGA ZBORA »PREŠEREN« V CHICAGU Dne 1. maja je bil v Sokolski dvorani v Chicagu velik koncert tamošn jega pevskega zbora »Prešeren«. Na koncertu so sodelovali: mlada slovenska pianistka Marie Tome iz South Chicaga, ki je to pot nastopila prvič na javnem koncertu in ima vse odlike, da postane nova slovenska glasbena umetnica. Zatem pa so nastopili zbor Slovenske ženske zveze, zbor prireditelja »Prešerna« pod vodstvom pevovodje Franka Gradiška in operni pevec Dragotin Šoštarko, ki je s svojim močnim baritonom navzoče očaral. Koncert je bil zelo dobro obiskan. PRENOVITEV SLOVENSKEGA NARODNEGA DOMA V NORTH CHICAGU Letos spomladi je bil prenovljen Slovenski narodni dom v North Chicagu, 111. Na pročelju je zdaj napis v slovenščini in angleščini. Tako moderno urejenih prostorov nima zdaj nobeno gostinsko podjetje daleč naokrog. Imajo tudi posebno sobo za zabavanje upokojencev. Ob otvoritvi je bilo toliko gostov, da sploh hi bilo mogoče dobiti prostora. PROSLAVA 50-LETN-ICE SNPJ V WILLOCKU, «PA. Dne 16. aprila je bila proslava 50-letnice društva št. 36 SNPJ v Willocku, Pa. Po govoru glavnega predsednika SNPJ Josepha Culkarja je nastopil moški zbor iz Claridgea, ki je zapel v splošno zadovoljstvo pesem »Hej Slovenci«, zatem pa je pel mešani zbor »Prešeren« iz Pittsburga, ki deluje že H let. Prireditev je bila izvrstno obiskana in . so bili vsi zadovoljni s sporedom in zabavo. 50-LETNICA DRUŠTVA ABZ Društvo št. 53 Ameriške bratske zveze (ABZ) v Little Fallsu, N. J. je proslavilo 5. marca 50-letnico svoje ustanovitve s slavnostno večerjo in zabavo. VELIK USPEH AKCIJE ZA ftOVE NAROČNIKE PROSVETE Poročali smo že o pričetku jubilejne kampanje SNPJ za pridobitev 500 novih naročnikov za dnevnik Prosveto. Kampanja je trajala šest mesecev in je bila zaključena 30. aprila. Imela je poln uspeh: 536 novih naročnikov. Prvo mesto med nabiralci je dosegla Mary Udovich iz Chicaga, ki je nabrala 79 novih naročnikov in bo dobila za nagrado brezplačno vozovnico od New Yorka do Ljubljane in nazaj. Drugo mesto je dosegel Frank Klune iz Chisliolma, Minn. z It celoletnimi naročninami, tretje mesto Louis Klemencicli iz Toronta, Ont.. ki je dobil med kanadskimi Slovenci 50 novih naročnikov. DVE USPELI PRIREDITVI GLASBENE MATICE V CLEVELANDU Glasbena matica v Clevelandu, ki bo proslavljala letos 15-letnico obstoja, je imela pod vodstvom pevovodje Toneta Šublja 17. aprila v Slovenskem narodnem domu na St. Claim svoj pomladanski koncert. Na sporedu so bile klasične in narodne slovenske pesmi. — 15. maja pa je Glasbena matica v istih prostorih uprizorila Mozartovo komično opero »Figa-rova svatba«. Nastopili so predvsem slovenski rojaki druge in tretje slovenske generacije. Pri klavirju je bila pianistka Vera Slejko. Kostumi so bili iz Chi-caške komične opere. Občinstvo, ki je povsem napolnilo dvorano, je bilo navdušeno. Med navzočimi je bil tudi guverner države Ohio Frank Lauslie, slovenski rojak. NOV SLOVENSKI ZDRAVNIK V CLEVELANDU V naselbini Collinwood v Clevelandu je pričel nedavno ordi-nirati mladi slovenski zdravnik dr. Milan F. Vozel iz znane družine Steva in Leopoldine Veodovih. ki sta delavna pri mnogih slovenskih društvih v Colllii w(xkIu. Dr. Vozel se je specializiral za notranje bolezni in ima svojo ordinacijo na Waterloo Rd. Naše čestitke! IZOBRAŽEVALNA KONFERENCA V CLEVELANDU Po zgledu izobraževalne akcije nekdanje JSZ nadaljuje zdaj tudi SNPJ z rednimi letnimi izobraževalnimi konferencami po svojih okrožjih. Tako je bila 27. marca taka konferenca za federacijo SNPJ v Clevelandu. Konferenci, ki se je je udeležilo kljub izredno slabemu vremenu nad 50 delegatov, je predsedoval Matt Petrovich. Glavni referat je imel mladinski direktor SNPJ Michael Vrhovnik. NOV SLOVENSKI 'PEVSKI ZBOR V FONTANI Slovenci v Fontani, Calif., kjer je tudi mnogo Slovencev — upokojencev, so ustanovili pod okriljem gospodinjskega kluba v Slovenskem domu mešani pevski zbor. Imena še niso izbrali. Vaje imajo vsak teden. V septembru nameravajo prirediti že prvi koncert. PREDVAJANJE POUČNIH FILMOV Da se dobi jo začetna sredstva za obnovitev dela mladinskega krožka št. 2 SNPJ v Clevelandu, je bilo 20. maja v Clevelandu v Slovenskem narodnem domu predvajanje zvočnega filma v barvah, ki ga je posnel Jože Žele ml. v domovini. Predvajanje je zelo uspelo. — Društvo SNPJ št. 33 v Ambridge, Pa. je predvajalo 1. maja film iz naše Dalmacije. ABZ V LETU 1954 Ameriška bratska zveza (ABZ) s sedežem v Elyju, Minn, je druga najstarejša slovenska osrednja podporna zveza. Obstoji že 57 let. Po poročilih na seji njenega glavnega odbora z dne 25.—26. februarja je imela 31. decembra 1954 v oddelku odraslih 17.452 članov, v mladinskem oddelku pa 11.889 članov, skupno 29.341 članov, kar je 182 več kakor 1953. Lani je sicer imela jubilejno kampanjo ob 40-letnici ustanovitve mladinskega oddelka in dosegla 1142 novih članov, toda izstopi, črtanja in smrt so vzrok, da porast ni večji. Društev je imela ABZ 160, za dve manj kakor leto dni prej. Skupno premoženje znaša konec 1954 skupno 6,170.637 dolarjev. Zveza izdaja kot svoje glasilo polmesečnik New Era (Nova doba), ki je bil do konca 1954 še tednik. Izhaja v 11.000 izvodih in je pisan v jjrvem delu v angleščini, v drugem pa v slovenščini. NOVI KAMPANJI ZA ČLANE PRI SNPJ IN ABZ Ob tridesetletnici ustanovitve prvih društev SNPJ z angleškim uradnim jezikom je SNPJ razpisala kampanjo za pridobivanje novih članov, ki bo trajala od 1. aprila do 30. novembra. Namen je pridobiti 3000 novih članov, za vsako leto 100. Geslo kampanje je: Naprej za SNPJ! Pridobivanje je organizirano po točkovnem sistemu, pri čemur se zlasti upošteva zavarovalna vsota z razredom, kamor se priglasi novi član. Zmagovalci, ki bodo dosegli vsaj 500 točk in je njih število neomejeno, bodo kot nagrado dobili brezplačno vozovnico za Miami na Floridi in 250 do 150 dol. za počitniške stroške. — Tudi ABZ je razpisala člansko kampanjo v počastitev prihodnje konvencije, ki bo v septembru 1956 v Wau-keganu. Kampanja traja od 1. maja 1955 do 31. maja 1956. Namen je doseči toliko članov, Z mladinske predstave v Slovenskem narodnem domu v Fontani na velikonočno nedeljo Rojaki Aleksander Kocijančič z ženo Mary in Andrej Gabrijelčič iz ZDA na obisku v rojstni Primorski Primorska rojaka Anton Zamar in Marija Fikfak iz Francije sta obiskala svoj rodni Solkan da bo imela ABZ skupno 30.000 članov. Poleg rednih nagrad za pridobitev novih članov bodo uspešni nabiralci dobili po določenih pogojih tudi pravico častnega delegata na prihodnji konvenciji s plačano vožnjo in dnevnicami. PROSLAVA 1. MAJA V FRANKLINU Kakor vsako leto je tudi letos priredila kansaška federacija društev SNPJ proslavo delavskega praznika 1. maja. Na tej proslavi se vsako leto zberejo v tej stari slovenski naselbini vsi stari prijatelji, ki so prejšnja leta premogarili po tainoš-njih revirjih. SLOVENEC PREDSEDNIK CLEVELANDSKEGA FILHARMONIČNEGA ORKESTRA Za predsednika clevelandskega filharmoničnega orkestra je bil izvoljen slovenski godbenik Frank Slejko. Slejko je odličen violinist in je član navedenega orkestra že od njega ustanovitve. DVE ZLATI POROKI Dne 1. maja sta proslavila v Hibbingu, država Minnesota, v krogu svoje družine zlato poroko zakonca Ribič. Ribič se je priselil v Ameriko iz Spodnjega Preskarja, njegova žena pa iz Dešan pri Moravčah.—-15. maja pa sta proslavljala v Mulber-ryju, Kansas 30-Ietnico poroke John in Marija Žordani. John je star 7i let in je doma iz Poljane pri Kamniku, Marija pa je rojena Okornova iz vasi Vrli pri Kamniku ter je nekaj let mlajša. Poročila sta se doma, teden dni po poroki pa sta odpotovala v Ameriko v Pittsburgh. Od šestih otrok jih živi še pet, trije sinovi in dve hčerki. Proslava zlate poroke je bila svečana in so jubilanta počastili mnogi znanci. Obema paroma tudi čestitke »Rodne grude«! UMOR IN NESREČE Dne 25. aprila je bil umorjen v Chicagu v svojih poslovnih prostorih rojak Joseph Kristan, star 65 let, doma z Vač nad Litijo. Zabodel ga je 60-letni Slovenc Joseph Zakrajšek. Pokojnik je z zlatnino mnogo potoval po zahodnih ameriških drža vali in bil med rojaki dobro znan. Zdaj je bival mnogo let v Chicagu in se ukvarjal s prodajo zemljišč in hiš, katerih je več tudi sezidal za prodajo. Z Zakrajškom sta bila v sporu zaradi nekega zemljišča in ob ponovnem prepiranju mu je Z. prerezal vrat, da je Kristan izkrvavel. Pokojnik je bil od 1. 1928 član SNPJ in je rad obiskoval slovenske napredne prireditve. Bil je samski, v Ameriki je zapustil nečaka, brata v Litiji, sestro v Logatcu. Konec aprila je izbruhnil v Chicagu hud požar v hotelu Green Mili. Gašenje je vodil tudi slovenski gasilski častnik Edvard Duller. Pod njim so se zrušile stopnice in se je udrl v plamene. Šele po koncu požara so ga potegnili ožganega izpod ruševin. Pok. Duller je bil med rojaki zelo priljubljen. Od leta 1952 je bil pri gasilcih ter je postal kapitan. V tem požaru je izgubilo življenje j)o-leg Dullerja še 12 oseh. V Cornwallu. Pa. se je smrtno ponesrečil Ciril Wizar. Pomagati je botel delavcu, ki je padel s kamiona in obležal nezavesten. Ustavil je prvi avto in peljal z njim ranjenca v bolnišnico. Toda avto je na ledeni cesti zaneslo v šolski avtobus. Ciril in ranjenec sta bila na mestu mrtva, voznik težko poškodovan, avtomobil pa razbit. SLOVENEC ŽE PET-IC IZVOLJEN ZA MESTNEGA FUNKCION4R JA V začetku aprila je bil že petič izvoljen za pomožnega nadzornika (asistent supervisor) v občini La Salle, Pa. Slovenski rojak Matt Vogrich, predsednik nadzornega odbora društva SNPJ »Triglav-Zora« v La Salle. 50-LETNiICA DRUŠTEV SNPJ Dne 16. aprila je proslavljalo 50-letnico ustanovitve društvo št. 56 SNPJ v Willacku, Pa. Slavnost je bila odprta z banketom, nato pa sta pela pevski zbor »Prešeren« iz Pittsburga, Pa. ter moški zbor iz Claridge, Pa. Slavnostni govornik je bil Joseph L. Culkar, glavni predsednik SNPJ. — 2i. septembra bo imelo svojo 50-letnico društvo št. 16 SNPJ v Milwaukee, Wis. ARGENTINA ZALOŽBA >NOVE DOMOVINE. V BUENOS AIRESU Edini slovenski napredni list v Argentini in sploh 'v Južni Ameriki je polmesečnik »Nova domovina«, ki se pa bori s finančnimi težkočami. Zaradi tega je bilo na posebnem sestanku vseh rojakov, ki jim je list pri srcu, ustanovljeno posebno podjetje Založba »Nove domovine«, katere naloga bo izdajati poleg lista tudi še koledar in razne knjige. Založba bo imela obliko delniške družbe in pričakovati je, da bo uspela tako v moralnem kakor tudi v finančnem oziru in zbrala okrog sebe vrsto novih sotrudnikov. 'DOM IN DRUŽINA Ohranimo naso lepo narodno nošo Tončka Arhar PREKMURSKA NOŠA Dežela klopotcev in topolov preko Mure je izoblikovala svojega človeka in mu vdihnila pečat ljubezni tudi v narodni noši. Tu je doma bela noša iz domačega platna. Svojo staro narodno nošo pa je prekmurski človek že pred desetletji opustil. Ni je popolnoma zavrgel, le shranil jo je in jo še danes obleče ob raznih svečanostih, ki si jih ni mogoče predstavljati brez stare narodne noše. Najstarejši viri za prekmursko nošo, ki pa ne segajo preko začetkov 19. stoletja, nam jo opisujejo takole: Moški so nosili poleti lahko obleko, široke hlače, tkane iz domačega platna in bel suknen jopič. Pod jopičem so nosili telovnik. Pokrivali so se s klobukom, čez ramena so obešali torbo. V zimskih dneh so se v predelu ob Muri odevali v črne, do ledij segajoče kožuhe. V severnejših predelih Prekmurja pa so bili v navadi kratki beli okrašeni kožuhi. Namesto belih platnenih hlač so v zimskem času oblekli toplejše modre suknene hlače in suknen plašč. Obuvali so »čižme«, to so neke vrste nagubani škornji, ali pa so si obuli »topanke«, ki so tudi del slovaške noše. Topanke so višji škornji brez pet, namesto katerih imajo nabito višjo ali nižjo podkvico. Ovratnih rut moški v tem predelu niso nosili. Žene so se oblačile poleti v obleko, podobno dolgi srajci. Čez srajco so oblekle životek »oplečnik«, ki so ga na prsih spenjale z rdečimi ali modrimi trakovi. Dekleta so nosila ua-gubana, do gležnjev segajoča krila ter janko. Kadar so odšle na pot. so si pokrile glavo z belo pečo. Moder, zelen ali rdeč suknen pas pa so si opasale okrog pasu. Črni, kratki predpasniki so bili takrat splošni del noše. Kakor moški so se tudi žene obuvale v čižme ali topanke. Poročene žene v višjih predelili so si čez platnene čepice zavezovale še belo štirioglato pečo. Po načinu zavezovanja so se ločile žene iz severnega Prekmurja od onih iz ravninskih predelov. Prve so zavezovale pečo zadaj na glavi, druge pa na temenu v obliki dveh rogov. Po svojevrstnem pokrivalu so se odlikovale tudi žene iz okolice Rabe. Te so nosile na glavi »polo« podolgovate oblike. Dekleta so prvotno nosile »parte«, venčku oziroma traku podoben nakit, kasneje pa le še z rdečimi trakovi prepletene kite, ki so jim padale prosto po hrbtu. Stara narodna noša pa se je v desetletjih pod raznimi vplivi precej spremenila. Moški so se ob začetku 20. stoletja oblačili v »robačo«, ki je imela široke rokave in je visela čez hlače do bokov. Bele platnene hlače imajo spodaj kratke rese. Čez robačo so oblekli telovnik »pru- slek« temne barve in s temnimi gumbi navzkriž do vratu zapet. Vrhnje oblačilo je bila jopa iz debelejšega suknenega blaga. Jopa sega do kolen in se zavezuje z žnoro. Kožuh je nadomestil plašč »gaban«. Obuvali so škornje, »čižme«, pokrivali pa so se s suknenimi kapami. Žensko nošo so v tem času sestavljali rokavci, dolgi do pasu, s širokimi nabranimi rokavi do komolcev. Krilo, »janka«, je imelo pas na več mestih ojačen s pokončnimi paličicami. Čez krilo so imele predpasnik, narejen iz domačega platna ali iz kupljene barvane tkanine. Poročene žene so pokrivale rdeče pisano kapico, čez to pa so si nadele pečo z vezeno rožo v vogalu, ki pada po hrbtu. Pečo so zavezovale na tilniku. Za potovanje so se žene ogrnile še v platnen prt, ki je bil velik kot rjuha in je imel po sredini rdečo progo. Vogale prta so zavezovale na prsih. Okrašen kožuh je bil zimsko žensko obla- čilo. 8 l a s i ut i m o loan Cankar Sla si mimo mojega življenja in si me gredoč pozdravila; šla si, enkrat si se še ozrla, samega si me ostavila. Šla si mimo kakor tihe sanje, in ob uri tisti sem spoznal, da sem sam na vsem širokem svetu, da sem sam bil, da sem sam ostal. Zdaj stojim pred svojim pustim domom; zame ni več pota ne ceste, ti greš dalje, komaj še te vidim, v soncu se bleščijo ti lasje. LoizeZupanc Smuški graščak hudoben ko vrag Belokranjska pripovedka Nad Semičem je gora Smuk. Na Smuku je v starih časih stal mogočen grad. V gradu pa je prebival graščak, ki je bil hudoben ko sam vrag. Kdorkoli je kdajkoli prestopil grajski prag, ga smuški graščak ni pustil več v dolino. Zadržal ga je v gradu, kjer je moral garati na grajskih njivah, okopavati grajsko trtje v Stari gori in hoditi z graščakom na lov kot gonjač, kajti graščak na lovskih hajkah ni potreboval psov, temveč grajske hlapce, tlačane in siromake, ki jih je bil zasužnjil, da so namesto psov tekali po loži in mu priganjali divjačino na odstrel. To pa še ni bilo najhujše! Smuški graščak je bil debel ko pitana krinača. In ker ni mogel hoditi, so ga tlačani morali nu nosilnici nositi: štirje so ga nosili, eden pa ga je na viseči nosilnici moral zibati ko dojenčka v zibelki. Nekoč je graščak spet odšel na lov. Pravzaprav ni šel, ampak so ga njegovi tlačani nosili na nosilnici, spotoma pa ga je zibal star Šokec, ki ga je bil hudobni graščak zasužnjil, ker ni pravočasno prišel na tlako. Nosili so tlačani smuškega graščaka po loži, nosili in se znojili ter jezili, ker je bil graščak težak ko vol. Stari Šokec pa ga Je spotoma zibal. Ko pa je graščak od nenehnega pozibavanja zadrnohal, je starček zapel: »Nobena reč ne traja večno, prišel bo čas, ko bomo srečno srne in zajčke sami lovili, ko bomo lepe graščake pobili. Zibaj se, zibaj, smuški graščak, še malo in vzel te bo vrag/« A sredi pesmi se je hudobni graščak prebudil in slišal, kaj mu starec poje. Razjezil se je in ukazal nosačem, naj se vrnejo v smuški grad. Komaj In res se je zgodilo, kakor je prerokoval stari Šokec. Še tisto leto so se kmetje v Šokariji uprli hudobnemu graščaku. Navalili so v grad, ujeli graščaka, ga zvezali in pahnili v prepad. Poslej ni v gradu nihče yeč prebival. Minila so leta, grad je razpadel in skala za skalo se je zvalila v prepad. Danes so na Smuku le še bedne razvaline nekdanjega mogočnega gradu. Šokci pa sami kopljejo svoja trtja v Stari gori, v smuških lozali pa sami srne in zajčke love. »ZVEZDA« Vodoravno: 1. praoče, 2. dum (množ.), 3. židovsko moško ime, 4. koroško žensko ime. Navpično: 1. gradi, 5. arabsko moško orne, 6. tibetanski svečenik (žival), ?. arabski zdravnik. KOROŠKE UGANKE Ni kradel nič naredil, pa je obešen bil. Kdo je to? (uoaZ) PASTIRSKA Koroška narodna Na planinci sem služil, sem pasel ovce, pa medved je prišel, pojedel je vse. Gospodar je prišel, pobaral me je: >Kam si zapravil ti moje ovce?« Jaz koj sem povedal, se nisem nič bal: »Medveda pobarajva, kam jih je djal!< so prispeli na grajski dvor, je graščak s korobačem pretepel ubogega starca, nato pa je ukazal grajskim hlapcem, naj ga vržejo v prepad. Rečeno — storjeno! Grajski hlapci so pograbili starca, ga zvezali in odvlekli k prepadu, ki je zeval za gradom. A preden so ubogega tlačana pahnili v prepad, je starček zakričal z močnim ' glasom, da je odmevalo v dolino: »Smuški graščak, hudoben si ko vrag! Preden boš osivel, boš za menoj prišel!« DRAGI ROJAKII Življenje in delo na Slovenski izseljenski maitici in uredništvu »Rodne grude« je zavzelo zdaj ob obisku rojakov novo obliko. Živahno razgibanost je čutiti vsak dan. Rojaki prihajajo in odhajajo na Matico, se tu seznanjajo, pripravljajo na izlete in še marsikaj. Ganljivo je videti srečanje ameriških rojakov na Matici, ko se nekateri niso videli med seboj že 40 ali pa še več let, zdaj pa se na Matici nenadoma srečajo. Njih srečanja so tako prisrčna, da si človek tega ne more predstavljati. Njihovi pomenki so ob obujanju spominov zelo živahni. Dela imamo torej dovolj, zato naj nam rojaki oproste, ako kateremu nismo utegnili na pismo odgovoriti takoj. Občutno nam manjka naš tajnik tov. Švagelj Albert, kateri je odšel na bolezenski dopust. Zdaj pa še nekaj o naših dopisnikih. Upamo, da smo ustregli našemu rojaku Raymond Kladniku z objavo slike njegove rojstne vasi. Sčasoma bomo ustregli tudi drugim našim rojakom, med katerimi so: Angela Bučar, ki si želi sliiko Špolarjeve hiše v Dobrepolju; Margareta Blatnik, ki si želi vas Podliž; Mici Pečenko, ki bi rada Boltetovo hišo v Dvorski vasi; Anton Potočnik, ki si želi nekaj iz Litije; Frančiška Križak, ki bi rada Šimčevo hišo pri Dobravicab; Frances Rozman bi rada sliko Kranja in okolice, in še Jennie Marinšek, ki si tako želi videti sliko Dravelj. Vsem bomo ustregli. Raymondu Kladniku smo hvaležni za 4 nove naročnike in se mu priporočamo še za nove. Tudi za našo rojakinjo iz Ljubljane Frances Jelareič bomo še kaj našli, da ji bo v drag spomin na sprehode v njeni mladosti. Želimo, da bi bila zadovoljna s poslanimi fotografijami. Žal nam je, da ne moremo sproti objaviti vseh pisem naših rojakov. Ko bi jih vi brali, bi čutili, kako veje iz njih do- motožje in ljubezen do rojstne domovine. Prepričani smo. da so naši rojaki veseli, ko vidijo naš pozdrav v »Rodni grudi« ali pa ko prejmejo na dom naše pismo kot odgovor na svojega. Upamo, da je tako. V zadnjem času smo morali veliko takih pisem izpustiti, ker nismo imeli v našem listu dovolj prostora, da bi jih objavili. Tem rojakom smo se za njihov trud zahvalili s pisemsko pošto. V posebno dolžnost si štejemo, da se javno zahvalimo rojaku Joseph Zibiliču, predsedniku »Doma Jugoslovena« iz Egipta, ki nam je poslal naslove za prvih 10 naročnikov iz tega dela sveta. Tudi naša zvesta rojakinja Doroty Sodnikova iz Chicaga se je izredno izkazala, ko nas je iznenadila z 10 novimi naročninami. Hvala Vam draga rojakinja! Le tako naprej, pa bo »Rodna gruda« kmalu v vsaki hiši, kjerkoli živi slovenski izseljenec. Za prelepo pismo in podporo listu naj se zahvalimo rojakinji Jennie Marinšek iz New Mexice, Johnu Kosmaču iz Toronta, Franku Vidmarju iz Coraopolis Pa., rojakinji Karolini Papesli iz Slovan Pa., Matt Vidmarju iz Coraopolisa Pa. in rojakinji Frances Gabrenji iz Johnstovna Pa. Rojakinji Louise Tellis iz Wennetka Illinoisa sporočamo, da smo naročnino sprejeli in drugo uredili po njeni želji. Uprava »Rodne grude« pozdravlja svoje naročnike v upanju, da se nam bodo še kaj oglasili z željo, da bi se njihov krog še povečal. Rojakom pa, ki se nahajajo na obisku v rojstni domovini, želimo prijeten oddih. Uprava CI.E ELU.M WASHINGTON Cenjenemu uredništvu »Rodne grude« se iskreno zahvaljujem za izpolnitev moje želje, saj mi je to v največje veselje. Presenečen sem bili, ko sem zagledal v 3. številki na naslovni strani sliko moje rodne vasi Luče v Savinjski dolini. Priporočam višem slovenskim izseljencem, da bi si naročili list »Rodno grudo«, saj jo bodo bralil z velikim veseljem. Sam sam naročnik že drugo leto. Prejel sem vse številke. Po temu se vidi, da so poštni uslužbenci tako v Sloveniji kot pri nas vestni v svojem delu. Pošiljam vam naslove za štiri nove naročnike. Naročnino vam pošljem po poštni nakaznici. Ko prejmete to moje piismo, pošljite novim naročnikom takoj »Rodno grudo«, saj jo težko pričakujejo. Raymond Kladnik NORTH CHICAGO, ILLINOIS ... Prav z veseljem vam sporočam, da sem prejela vse številke »Rodne grude«, katero sem naročila lansko leto, ko sem obiskala moj rojstni kraj, moje brate, sestre in sorodnike. Doma sem iz Polhovega Gradca. Ker ise mi list zelo dopade in mi je že potekla naročnina, vam pošiljam nakaznico za 6 dolarjev im sicer za mene in dive novi naročnici, katerih naslov prilagam. Mrs. Mary Debelak pravi, ko bere »Rodno grudo«, da se ji zdi, kot da je doma v stari domovini na Vrhniki. Letošnjim obiskovalcem priporočam, da si naročijo list »Rodna gruda«, saj jih je precejšnje število na obisku v domovini ilz North Chicaga in Waukegana. Prejmite pozdrave vsi obiskovalci domovine in vsi pri Slovenski izseljenski matici. Frances Gregorin MILWAUKEE 4 WISC. Pošiljam vam 5 dolarjev kot naročnino za enega starega in enega novega naročnika. Štiri naj bodo za »Rodno grudo«, enega pa darujem Matici. Nisva še pozabila, kako lepo smo bili sprejeti, ko smo bili na obisku 1953. leta. »Rodna gruda« se nama tudi dopade. Najprej pre- gledava slike domačih vasic in mest. Prejmite lepe pozdrave! Gabrijela Benko PUEBLO COLO. ... Priloženo prejmete nakaznico za ponovitev naročnine za leto 1956. Posrečilo se mi je dobiti enega novega naročnika. Je zelo dober rojak in rodoljub ter mn je tudi »Rodna gruda« zelo pri srcu. Upam, da boste razumeli, kar sem »oa-šrajbal«. Prav lepe pozdrave vsem pri Slovenski izseljenski matici in »Rodni grudi«. Vedno vaš rojalk Frank Boltežar NEW CASTLE, PA. Cenjeno uredništvo »Rodne grude«. Prejmite najlepše pozdrave vsi v uredništvu. Iz daljne Amerike vam pošiljam za nadaljnjo naročnino »Rodne grude«, katera se mi zelo do- pade, ker je zanimiva, toliko bolj, ker prihaja iz daljnega kraja, od koder smo se morali ločiti in si drugje iskati boljšega kruiha. Kmalu bo preteklo eno leto, ko sem stopila na slovensko zemljo. Koliko sem imela veselja med svojimi znanci in sorodniki. Hitro je čais potekel in treba se je bilo posloviti z obljubo, da še pridemo in obiščemo domovino. Sedaj je toliko večja želja, da bi jo znova obiskali. Bodite pozdravljeni vsi v uredništvu, enako tudi tajnik Matice Šva- geilj. Tončka Škufca MC. KEESPORT. PENNA. Pošiljam vam dva dolarja za »Rodno grudo«, katero redno prejemam. Hvala vam, zelo jo ljubim in jo takoj, ko jo prejmem. prečitam. Oprostite, ker vam že preij nisem poslala na- ročnine, sem bila zelo zaposlena vso pomlad. Dala sem brati »Rodno gruldo« eni Slovenki in upam, da jo boste lahko uvrstili med naročnike, ker jo bo sigurno naročila. Saj vsak zaveden Slovenec še goji ljubezen do svoje rodne g'rude in domovine. Upam in želim, da se vidimo drugo leito v lepi Sloveniji in na domači Štajerski. Vam ostajam hvaležna in vam pošiljam rojaške pozdrave. Josephine Ranzinger DELAFIELD WISC. ... Pošiljam vam ček za 2 in pol dolarja za »Rodno grudo«. Veselje jo je brati» ker veliko najdem v njej, kako je v moji rojstni domovini. Obenem se vam lepo zahvalim za trud, da mi list pošiljate tako daleč v tujino. Zato prisrčna hvala vsem. Pozdravljeni. Anna Podlesnik Sto dvajset telovadnih društev iz vse Slovenije je nastopilo Od 10. do 12. junija je teles-novzgojina organizacija »Partizan« priredila v Kopru veličasten pokrajinski zlet, na katerem je 'sodelovalo nad 10.000 telovadcev in telovadk iz več kot 120 društev Primorske, Dolenjske, Notranjske in Gorenjske. S ito veliko prireditvijo je telovadna organizacija v Sloveniji proslavila 10. obletnico osvoboditve. Že v petek dopoldne so se pričeli zbirati v Kopru prvi telovadci, katere so v to prijazno obmorsko mesto vozili številni avtobusi im kamioni. V petek so bile na sporedu tekme v vajah ina orodju m v mnogoboju, na katerih je sodelovalo nad 1000 tekmovalcev. Tudi v soboto so ise te tekme nadaljevale, toda žal isamo dopoldne, kajti popoldne is e je nebo pooblačilo in 'začelo je močno deževati. Zraven je zapihala še burja, tako da je zavladala vsesplošna zaskrbljenost: kaj bo jutri, na glavni izletni dan, če bo tudi jutri,takšno vreme? Zaradi dežja je moralo v soboto zvečer odpasti več prireditev, im sicer slavnostno tekmovanje jadrnic ob svatu žarometov, bengalični ogenj iin še marsikaj. Zaskrbljenih obrazov so v soboto odhajali tisoči telovadcev k počitku. OSEM TISOČ TELOVADCEV V SPREVODU Nedeljsko jutro je pregnalo vse skrbi in bojazni, 'kajti na brezoblačnein nebu je sijalo sonce din dvigalo veselo razpoloženje med množicami. Zgodaj zjutraj so se na stadionu formirale kolone telovadcev in proti li. uri se je po mestu razvil slavnostni siprevod, v katerem je korakalo nad 8000 telovadcev. Gledalci so navdušeno pozdravljali .vrste mladih telovadcev in telovadk, posebno pozornost iin navdušenje pa so vzbudili pripadniki »Partizana« v novih krojili 'ter oddelek zagorelih in stasi tih mornarjev, ki se je priključil sprevodu. Po končanem sprevodu se je nad 10.000 pripadnikov »Partizana« in gledalcev zigrnilo na glavni trg, kjer je. spregovoril med 'navdušenim vzklikanjem množic predsednik Izvršnega sveta LRS in pokrovitelj zleta v Kopru Boris Kraigher. U NU SE PRIPELJE NA ZLET Popoldne so se že 'dolgo pred 15. uro zbrali na stadionu .tisoči m tisoči gledalcev, ki so pričakovali pričetek popoldanskega nastopa. Prav tako pa so množice nestrpno pričakovale pri- Zlet društev »Partizan« v Kopru hod predsednika vlade Burmanske unije g. U Nuja, kajti že pred nekaj dnevi se je po mestu razširila govorica, da ho zlet obiskal predsednik Burme U Nu. Okoli 15.50 je na stadionu vzvalovilo, kajti pred vhodom se je pokazal predsednik burmanske vlade v spremstvu podpredsednika Zveznega izvršnega sveta Aleksandra Rankovi- ča, predsednika Izvršnega sveta LRS Borisa Kraigherja in drugih. (vodilnih, funkcionarjev. Med navdušenim vzklikanjem se je g. U Nu povzpel na častno tribuno, (kamor 'so trni pionirji prinesli cvetje, nato pa so ga pozdravili predstavniki krajevnih oblasti. Predsednik U Nu, ki ga je lep in prisrčen sprejem vidno vzradostij, se je za vse pozdrave in darila zahvalil z daljšim govorom, v katerem je med drugim dejal: »V posebno čast si štejem, da lahko na tem mestu pozdravim mladino ljudstva, ki je meni kakor tudi burmanskemu narodu majdraž-ja na svetu.« Takoj po končanem govoru predsednika Burme se je pričel telovadni nastop. Prvi so prikorakali na stadion mladinci in mladinke domačih društev »Partizan«, okoli 300 po številu. Nastopajoči so skladno izvajali razne gibe, ob zaključku svoje točke, Iki je nosila naslov »Pozdrav«, pa so s svojimi telesi formirali imeni Tito — U Nu. Ta prizor, ki je simbolično prikazal prijateljstvo med dvema narodoma, po geografski legi sicer zelo oddaljenima, vendar prizadevajoč si doseči iste cilje, je dvignil med gledalci viharne ovacije. Takoj nato so se pričele od-, vij ati druge točke programa, 12 po številu. Visega skupaj je nastopilo okoli 10.000 telovadcev in telovadk vseh starosti, od najmlajših pionirjev in pionirk do članov in članic. Posebno navdušenje je vzbudil med gledalci nastop .oddelka Jugoslovanske ljudske armade. Naši vojaki so v nastopu s puškami pokazali veliko izurjenost in spretnost, tako da so jih gledalci upravičeno nagradili z dolgotrajnim ploskanjem. Lepa zmaga jugoslovanskih nogometašev v Italiji Dne 29. maja sta se v Torinu pred 70.000 gledalci srečali nogometni reprezentanci Italije in Jugoslavije. Za tekmo je vladalo med milijoni pristašev nogometa v Jugoslaviji in Italiji veliko zanimanje, kar ni nič čudnega, saj se Obe državi v nogometu uvrščata med vodilne v Evropi. Italija je pred vojno dvakrat osvojila svetovno prvenstvo in je bila nesporno vodilna nogometna »velesila«. Po vojni je kvaliteta italijanskega nogometa sicer občutno nazadovala, vendar iso se v zadnjem času. Italijani precej popravili. To velja zlasti za zadnje mesece, ko je italijanska državna reprezentanca zaporedoma dosegla tri blesteče mednarodne uspehe, in sicer nad Argentino (2:0), nad Belgijo (2:0) in nad Nemčijo (2:1). Italijani so pred tekmo z Jugoslavijo računali, da jim je treba narediti samo še »piko na i« in italijanska enajsterica bi spet zavzela vodilni položaj v Evropi. Ta »pika ni i« naj bi bila popolna zmaga nad jugoslovanskim moštvom. Toda zgodilo se je prav nasprotno. Jugoslovanski strokovnjaki so bili pred tekmo precejšnji pesimisti, kajti naši nogometaši so na trening tekmah pokazali razmeroma slabo formo. Zato pa so tem bolj zablesteli na tekmi v Torinu, kjer so popolnoma premagali italijansko reprezentanco s 4:0 (0:0). Jugoslovanski nogometaši so Z nogometne tekme v Torinu zaigrali borbeno in z vsemi silami, zavedajoč se važnosti tega srečanja. Pa ne samo v borbenosti, tudi glede taktike in kondicije so bili jugoslovanski igralci neprimerno boljši' in so povsem zasluženo dosegli tako visoko zmago. Italijanske igralce so razjarjeni gledalci ob koncu tekme izžvižgali in obmetavali s praznimi steklenicami Coca-cole, dočitm so jugo- slovanskim nogometašem navdušeno ploskali. Posebno lep sprejem so dočakali jugoslovanski nogometaši ob povratku v Trstu, kjer .se je zbralo na positaji na tisoče tržaških Slovencev in tudi Italijanov, ki so navdušeno manifestirali za Jugoslavijo. Na spodnji sliki vidite, kako je bil dosežen prvi gol za Jugoslavijo. Tiska 'tiskarna »Toneta Tomšiča«, Ljubljana NAJVEČ JI SLOVENSKI DNEVNIK PRILJUBLJENI TEDNIK ILUSTRIRANO REVIJO IN UGANKARSKI LIST ČASOPISNO-ZALOŽNIŠKO PODJETJE »SLOVENSKI POROČEVALEC« PREPRIČANI SMO, da vam je nad vse draga sleherna vest iz domačih krajev, zato vas vabimo, da si naročite naša izdanja v Upravi časopisno-založniškega podjetja »Slovenski poročevalec«, Ljubljana, Tomšičeva 5/II. Mesečna naročnina za »Slovenski poročevalec« 350 din, za »Tedensko tribunom 110 din, za '.Tovariša-' 200 din in za »Kaj veš — kaj znaš m 50 din. Naš list vam bo prijazen posrednik najnovejšib vesti iz domačih krajev, najtoplejša vez med nami in najiskrenejši pozdrav iz domovine v sliki in besedi! TOVARNA KOVINSKE EMBALAŽE Proizvaja embalažo za prehransko, kemijsko in farmacevtsko industrijo, električne aparate za gospodinjstvo, n. pr. električne kuhalnika, električne likalnike in prenosne električne peči. Izdeluje pribor za avtomobile in kolesa: avtomobilske žaromete velike in male, zadnje*svetilke, stop svetilke,, signalne svetilke, zračne zgoščevalke za avtomobile in kolesa, zvonce za kolesa. Razne predmete za široko potrošnjo litografirane ponikljane pladnje, razne litografirane J otroške igrače in drugo. LJUBLJANA - MOSTE OB ŽELEZNICI 16 PUTNIK SLOVENIJA Postojnska jama c91 o j a k i, ko prihajate na obisk v staro domovino, udeležujte se naših avtobusnih krožnih potovanj po Sloveniji in Jugoslaviji, ki jih prirejamo ža vas!