itia vrednost ilib ndov. Ravno silni čas sedanje svetovne voine je primeren za razmotrivanje o kulturni vrednosti narodov, malih po številu. Saj v sedanjem svetovnem obračunu ne gre samo za stvar oniti »velikih«, marveč tudi za stvar malih, pa naj že ti poslednji tvorijo samostojne državne formacije, ali pa naj so le sestavni deli velikih držav, ali naj se sami udeležujejo vojne, alt naj stoje ob strani. Namen tem vrsticam ni, da bi razmotrivale o tem, kako je vojna že sedaj učinkovala na male narode in kako utegne učinkovati vbodoče — ampak so te vrstice namenjene le kulturelni strani vprašanja narodov. In tu imajo mali narodi poln razlog, da drže glave pokonci, ko v knjigi kulturne zgodovine človeštva pregledujejo svoje dosedanje čine. Vzernimo Grke! Koliko zakladov lepega in dobrega na umetnosti in modrosti so poklonfli skupnemu človeštvu za vse čase — bodi že, da so dali iz svojega, ali da so sami sprejemali od vzhoda, najbolje prebavili in sijajno transformirali. Kake temeljne stebre privatnega in javnega prava so Latinci podali svetu za vse čase! In to še tedaj, ko so bili še Latini, to je: mal narod, ki niti še sanjal ni o ponosnem, svet obsezajočem poznejem »Imperium romanum!« Koliko kulturnih pridobitev je prlnesei civiliziranemu svetu mali narod Portugalcev s svojimi podjetnimi mornarji okolo sveta, s svojim živahnim smislom za trgovino in poleg tega še s svojo umetnostjo in znanostjo! Kako visoko stoje v kulturni zgodovini Nizozemci! V svetovni trgovini, s smislom za kolonizacijo, z vzorno uredbo svojega meščanstva, svojim vrtnarstvom in poljedelstvom dajejo naravnost šolski zgled za to, koliko more mali narod priboriti sebi samemu in človeštvu, ako je nadarjen in ako zna napenjati svoje moči smotrno in sistematično. A bratje Nizozemcev na Severnem in \zhodnem morju, mali narodi Dancev, xNorvežanov in Švedov! Tudi ti so izvrstno obogateli kulturna imetja človeštva: z dejanji in knjigo, z besedo, pismom in čopičem, dletom itd. Seveda se tičejo ti podatki malili narodov, ki so po svoji leži ob morju videli svet pred seboj, so se mogli in morali temu primerno uravnati in so imeli s tem ugodne pogoje za ustvaritev in ohranitev svoje državne samostojnosti. Mali narodi v notranjem evropskega kontinenta niso imeli tako ugodnih pogojev. Ravno zato pa je relativno tem višje ceniti njihov delež na obogatenju kulturne zakladnice. — Češki narod n. pr. je dal človeštvu Jana Husa, husitski demokratizem jezikovno in šolsko uedinjenje čeških bratov, slavistiko, mnoga dela umetnosti in znanosti, tehnike, gospodarstva. — Hrvatski narod, to »predzidje krščanstva«, je tudi oddal svoj delež v rečeno zakladnico in slovenski narod tudi! To so dejstva, ki se ne dado omajati, zakaj zgodovitiska dejstva moremo pač tupatam potajevati, ali s sveta jih ne moremo cdpraviti. Pa je še drugih momentov, ki dokumentirajo posebno kulturno vrednost malih narodov napram številno in teritorialno velikim. Prednosti teh poslednjih so v velikem številu prebivalstva in dalekosežni posesti dežel in voda. Torej v svobodi gibanja, materialnega in duševnega, ki izhaja ravno iz njihove številnosti in posesti. V širokih horizontih! Ali ti široki horizonti imajo poleg svetlih tudi svoje senčnate strani, ki jih je lahko pogoditi, četudi se tičejo notranjosti in ne vnanjosti. Pri malem narodu je n. pr. razdalja med književnim jezikom in oniin, ki ga deli naroda v resnici govore, tako minimalna, da je vpliv literature na ljudske mase ve- liko večji in izdatneji nego v velikih narodih. Specialna ljudska literatura pri malem narodu je tudi smotreneje urejena, nego pri velikih. V tem ni nikakega protislovja. Pri malen narodu mora narodu zvesta inteligenca v pretežni večini pogledov pristopati veliko bliže k ljudski ma&i, nego pri velikem. — Posamezna oseba ima pri malem narodu ravno zaradi njegovega malega števila veliko večjo ljudsko vrednost. Inteligenca mora takorekoč vse pripadnike naroda držati v evidenci in zbirati. Tu treba vsako izgubo zaznalmovati in jo čimprej nadomestiti. Tudi treba sistematično gledati na to, da je vsak soplemenjak vedno in kolikor le možno oborožen za boj za obstanek. Šolskaj strokovna in javna vzgoja so zato pri malem narodu, ako je nadarjen in se hoče primerno uveljavljati v družini narodov, daleko bolja, in to ne le relativno, ampak tudi absolutno. Na Ceškem ni n. pr. analfabetov v pisanju in čitanju. Slovenci zaostajaimo seveda za Čehi. Vendar pa je ponekod, n. pr. na našem Krasu, vsaj približno tako. Naša inteligenca si prizadeva, da ne bo v narodu analfabetov v duševnem smislu. Malo število pripadnikov provzroča pri malih narodih samo po sebi, da je smisel skupnosti razvit, da inteligencai dviga ljudsko maso k sebi1 ter da ves narod prevevajo načela plemeriite demokracije. Tudi javna rnorala mora biti pri malem narodu veliko občutljivejša nego pri velikem. V malem narodu so vse potence velikto vidneje, in vse dejanje m nehanje je podrejeno veliko bližji kontroli, nego drugod. — Marsikaj, kar pri velikem narodu ostaja neopaženo, ali pa živi le od danes do jutri, tvori često pri malem narodu afero in nastaja čistilna nevihta. Pri takem malem narodu, kakršen je naš slovenski, si pa moramo k vsem drugim kulturnim svojstvom vsi želeti še to lastnost, da bo v vseh skupnih stvareh, v vseh narodnih potrebah načeloma nastopal složno za vso bodočnost!