405
Poučni in zabavni del.
Fortunatus.
Sebastijan Cifra je čevlje krpal. Ta posel izvrševal je z nedosežno vstrajnostjo in ženijalnostjo. Zato je bil včasih tako zabarikandiran z neštevilnimi ženskimi in moškimi čevljički in čevlji, da Fortunatka, ženka njegova, ni mogla do njega. O tacih prilikah bil je Cifra strašno srečen.
Cifra je bil omamljivo visoke postave. Poleg svoje visokosti imel je namreč lastnosti navadnega termometra. Včasih je rasel in rasel, drugo pot pa zopet padal in minal se, da se mu je moral človek čuditi. To bilo je tako.;
Kadar je Cifro kdo pohvalil, češ, da mu je dobro zakrpal na pol razpalo ubutev, zaiskrilo se mu je oko, ščetinasti lasje so se mu ulegli po nizkem čelu, in tanka postava njegova je vzrasla. To je desegel Cifra z glavo strop svoje zaduhle in tesne besnice. Usta so se mu do ušes raztegnile in prikazalo se je iz njih troje majajočih se zob, jedino, kar mu je od tega zaklada ostalo pr nekem tepeži. Pri tacih pohvalah smejal se je Cifra, kakor bi ga šegetal ves svet.
Kadar je pa Furtunatka prišla v sveti jezi v njegovo tovarno z metlo v roci — in to je bilo najmanj jedenkrat na dan — nižal se je Cifra kakor sveder, ki se ga zavrta v mehek les.
Po dokončanem dnevnem delu šel je Cifra redno v gostilno in tam zavžil dva kvargelja in vrček piva. Kvargelji bila so mu najljubša delikatesa njegova. Morali so pa biti temnorujavi in mehki, da so sa skoraj cedili.
Mladi poredneži hodili smo v njegovo druščino in hvalili njegovo idealno krpanje. Vselej so se na to razprostrle Cifrove dolge roke in v nebeškem veselji objele nas vseh pet ali šest, kolikor nas bližini. Potem se je Cifra v nizkem basu zarezal, da je rohnelo in hreščalo. kakor star kovaški meh, in dejal ponosno: „0, fantje, to pa, to! Krpati pa znam, da nihče tako."
Iz Dunaja, kamor sem šel za dve leti, prijadram veselega srca nazaj v rodno mesto.
406
Necega večera sedim v kavarni pri kasirki in sre-baje črno kavo, izprašujem jo, kdo je ta, kdo oni. Pri zadnjem billardu opazim h krati obrise visoke, tenke postave, ki je, ne posebno gracijozno, igrala karambol s tujim gospodom.
»Kdo je oni dolgin, ki na tretjem billardu igra?" vprašam kasirko.
nPravijo, da je slovenski igralec. Prej je bil čevljar." »Cifra, Cifra!" uide mi tiho, zategnjeno iz grla in komaj čakam, da konča moj stari prijatelj partijo.
Kmalu potem položi Cifra, divje svojega nasprotnika zroč, palico na billard in de z gromovitim glasom:
„Gospod, ugnali ste vse! To je moje občutljivo srce užalilo, zato vam tega ne odpustim nikdar." Tujec ga zučujeno pogleda. Cifra se pa vsede na stol ob steni stoječi, in prekriža nogi. V tej poziciji dotika se ogromno stopalo njegove tenke desne noge ravno billardeve stene.
Nekaj časa ga opazujem potem si pa mislim: »Glej, glej! Cifra slovenski igralec. To je zanimivo.
Moram govoriti z njim.44
Počasi korakam proti osamelim dolgim in vprašam:
»Gospod Cifra, me še poznate?"
Nič odgovora. Glasneje ga ogovorim.
»čujte, gospod Cif . . ."
Niti izgovoriti me ne pusti. Grozno me pogleda in zagromi:
»Kakošna vragova Cifra? Jaz Cifra? Da bi vas na mestu Faustov Mafistel premikastil! Jaz nisem več tisto, kar sem bil, temveč slovenski igralec Fortunatus. Ste me razumeli, mladi Fortunatus sem! Sploh pa ne nadlegujte mirnih ljudi!"
Ta prepijazni vsprejem me je sicer pogrel, a vendar se utolažim in začnem lagati:
„Kaj, vi ste oni slavni igralec Fortunatus, o katerem sem na Dunaji že toliko bral? če je to resnica moram vam pač častitati."
Podam mu roko.
Tedaj se mu raztegnejo usta, ravno tako, kakor pred leti, ko je še čevlje krpal. Krepko mi potrka na ramo in veselo presenečen pravi:
»Gospod, oprostite mi! Zdaj se spomnim na as. Da, da, nič se niste izpremenili. Prej sem bil malo zamišljen, zato sem bil slabe volje, ko ste me ogovorili. Pa saj veste, mi, kar nas je igralcev, moramo se učiti, misliti in včasih tudi pesnikovati. Na Dunaji, pravite, ste brali o meni?"
»Da, na Dunaji. Kako ste vendar postali igralec, gospod Cif . Ci . . Cincinatus, ali kako ime imate zdaj ?u
»Fortunatus. O gospod, na to ime sem ponosen. Kako sem postal to, kar sem zdaj? Ženka moja, saj ste jo poznali, mi je umrla. V zadnjih dihljejih me še pokliče k sebi in reče: »Rastel, ti si za kaj višjega rojen, kakor za čevljarje. Ti bi bil izvrsten igravec." Še te besede izusti, potem pa precej umrje."
Pri zadnjih besedah izdihne Cifra tako globoko, da vrže sapa njegova nekaj listov z mizice.
„Njej na ljubo", nadaljuje Cifra, »vstopil sem potem med slovenske igralce in si dal ime Fortunatus, ker se je ona klicala za Fortunatko. Tako sem zdaj na gle-diškem odru jedna najvišjih oseb"!
Premerim ga od nog do glave in moram si pritrditi, da prav pravi velikan.
vKake uloge pa imate navadno" ? vprašam ga.
»O, gospod, meni vse prav pride, naj bo to ali ono".
Nekaj časa še govori z mano, potem se pa oprosti, da mora oditi po sila nujnih glediških opravkih.
Poreden prijatelj mi oni večer zatrdi, da Fortunatus večino kulise premika, česar mu seveda ne verujem.
Necega dne grem v hudem dežji po dunajski cesti domov. Srečam ženico ki nosi glediške plakate okrog. En komad ponudi tudi meni. Med igralci berem danes tudi Fortunatus-ovo ime.  Prisodili so mu ulogo strežaja.
Na mizi v moji sobi čaka me  pismo,   črke   ravno
niso vabljive,  kajti  jedna   stoji  navpično,   druga  je  na
levo, tretja na desno naslonjana.   Znamke   ni  na   pismu
nič. Prijatelj, s katerim sem skupaj stanoval, mi   pravi: »Ti, glej, kazen sem zate plačal, ker ni bilo znamke na
pismu. Kaj praviš,   je   oddajalec pozabil pritisniti  jo, ali se je odluščila, ko je bilo pismo oddano" ?
»Čakaj, bodem pogledal, kdo mi piše, potem se bo že razvidelo, kaka je stvar".
Pismo odprem. List je ves popisan. Res, da so na vsaki strani le štiri vrstice, toda kaj je obsežnost proti vsebini.
Pismo glasi se tako:
»Spoštovani gospod"!
Nebo se mi odpira. Danes imam prvo večjo ulogo. Vabim Vas uljudno, da pridete Itudi Vi pogledat svojega znanca — igralca. Gospod, jaz Vas ljubim; Vi mi morate jutri povedati, če bodem danes igral izvrstno ali samo prav dobro. Zaupajoč samemu sebi in ženki svoji, ki gotovo danes zame Boga prosi, stopil bodem neustra-šljivo pred slavno občinstvo. Ne bodem se tresel in bal. O, mi znamo.
Srčno se Vam klanja vedno Vaš
Fortunatus.
Priložena je vstopnica in program.
Toraj prost vstop in mene izbral si je kritikom. Pa saj tako vem, da ga ni rodila zemlja, ki bi bil mojemu znancu kot igralec kos.
Med branjem polasti se me strah: Kaj ko bi Cifra prišeš k meni ker me tako ljubi? Že čujem v duhu trde njegove korake po stopnicah, vidim kako so sobina vrata odpro, kako vstopi dolgin, se vrže na stol in pravi: Tukaj sem, ljubljeni gospod! Ži? krst me ne spravi več od Vas! Jaz Vas ljubim, jaz sem Vaš od pete do las.
Na svoje veliko veselje sem se zaman bal neljubega poseta.
Ura za uro poteče. Tisti večer bil sem — sicer jeden med zadnjimi — prvi v gledišči.
407
* *                   *
Oglašena igra bila je noviteta in zato meni neznana. Ugibljem in ugibljem, kako ulogo pač ima Fortu-natuB. Gotovo smešno, mogoče koga usmrti, ali se zaljubi v lepo grofico, ki potem z njim ubeži.
Godba neba svirati.
Cin, cin, cin.
Zagrinjalo se dvigne. Fortunatus-a ni videti. Oder predstavlja sobo. V desnem kotu stoji mizica. Ob nji sede tri stare gospodične in pleto nogavice. Najstarša pozvoni. Vrata se odpro — v sobo se prikaže debela glava Fortunatus-ova. Gospodična, ki je pozvonila, zahteva kave. Glava izgine.
Tako prične se igra. Pazil še nisem nikdar tako kakor oni večer.
Tu se začno vrata na odru tresti, cela stena se že maje.
nPum" in vrata leže na tleh. Fortunatus se prikaže in malo v zadregi, menda je preveč butnil ob vrata z nogo, de pol glasno: „Vragove vrata"!
Smeh med občinstvom.
Hladnokrven, kakor je bil še kot črevljar, postavi Fortunatus desko s kavnimi skledicami na tla, pobere vrata in jih nasloni ob steno.
Homeričen smeh med gledalci.
Potem vzame desko in se napoti k mizi. Sreča mu ni mila. Dolgo njegovo stopalo zamota se v preprogo in Fortunatus, kakor je dolg in širok pade in bela barovka mu odleti.
Diaboličen smeh in burno ploskanje.
Fortunatus se hitro pobere pogleda v skledice, in menda v opravičenje, se zadovoljno nasmehne  in  pravi:
„Kofeta pa vender nisem izlil"!
Tedaj pa se občinstvo nič več ne smeji, ampak tuli, vije se, ječi, sosed soseda ščiplje.
„Živio Fortunatus! Izvrstno Fortunatus"! čuje se med hrupom raz galerijo.
Zdi se mi, da sem čul tudi glas: »Živio Cifra"!
Čez dolgo potem, ko je „moj prijatelj Fortunatus" klanja je se odšel raz oder, potihni hrum in smeh.
Tisti večer ni Cifra nič več nastopil. Drugo jutro je celo mesto govorilo o njegovem prvem nastopu.
K meni ga ni bilo kritike poslušat.
Po igri mi pride prijatelj na misel, ki je svoj čas trdil, da Fortunatus večino kulise premika. Morda je vender prav imel!
Gospod, ki je stanoval pod Fortunatus-ovo sobo pravil mi je pozneje, da se je Fortunatus štirinajst dnij učil za ono ulogo. Po cele noči je neki prenašal kavo v svoji sobi iz jednega kota v drugi.
«
Čez jedno lete privede me slučaj v ozko, umazano ulico. Ko 'grem mimo nizke hišice, uiari mi hud kvar-geljev "duh  v   nos.    Ozrem   se  in zapazim pri odprtem
oknu Cifro z razcapanimi čevlji v roci. Pred sabo na mizici ima krožnik kvargeljev in vrč piva.
„0, gospod Cifra, kako pa, kako?" vprašam ga.
Še dosti dobro."
„Kaj ne igrate nič več?"
„A, vrag vzemi igre in gledišče. Prej postane svet štirivoglat, kakor da mene še kdo spravi na oder." Potem zavžije en kvargelj, pomigne mi dobrotno z roko in zapre okno.
Cifra je gotovo že name pozabil — meni je jjpa še v spominu vedno moj   Fortunatus   in  njegov   prvi   nap.
Rudolf.