Džungla. Roman iz afriških pragozdov. Angleški spisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. 23 Lepe, vitke, postave je bil, pa silna moč je počivala v njegovih zdravih, krepko razvilih udih. Krog vratu je nosil zlato verižico z diamantnini naveskom, na hrbtu mu je visel lok in tulj s puščicami, črez ranio je imel v rahlih kolobarjih ovilo svojo vrv z Ietečo zanko in za pasom mu je tičal v usnjati nožnici oslri očetov nož. Tudi dolgo okovano sulico je nosil seboj, kadar je mislil, da jo bo potreboval. Iz njegovega plemenitega, odkritega, moško lepega obraza je govorila razumnost in duhovitost, v njegovih rjavih, velikih očeh je sijala bistroumnost in neustrašenosl, pa tudi dobrosrčnost, da, ženska mehkoba in nežnost. Pa vsega tega se Trzan ni zavedal. Saj ni imel nikogar, ki bi mu bil povedal, kak lep, mlad junak da jc, poosebljena zdrava, nepokvarjena mladost in svcžosl. Le tega se je zadeval, da je človek in da mora živeti kakor živijo Ijudje, ki jih je poznal iz knjig. Vkljub vsem svojim izrednim telesnim in duševnim lastnostim je bil skromnega, krolkega, miroljubnega, da, mehkega značaja in kakor pri vs?h Ijudeh, ki živijo v tesni zvezi z naravo, je bil tudi pri njem zelo razvit čut za poštenost, pravičnost in dobrosrčnost. Srečno, mirno, zadovoljno je živel. Pa prišli so tudi dnevi, ko je bil zamišljcn in otožen. Čudna, bolcstna vprašanja so ga ledaj vznemir-jala. Neznano koprnenje mu je polnilo dušo. Pa ni si vedel dati odgovora. Zama-p je popraševal svoje knjige, zaman je zrlčrcz sinje morje, ki se je raztezalo ob vznožju koče, roke so se mu dvignile ]n se hrepeneče prožile ven na morje, kot bi od tam pričakoval odgovora, rešitve iz svojih mučnih misli. Žalosten je klonil glavo in šcl na lov, da bi se raztresel in razvedril. — Pa prišel je dan, ki ir.u je prinesel rcšitev in odgovor na mučna vprašanja sem črez daljno morje —. XIII. K a k o s e j e C 1 a y t o n o v s i n p r v i k r a t s r e č a 1 z be 1 im i 1 j u dm i. pn'*s55r^ ¦^•¦»¦fc.-^-i rj_»-*w --__,>»... .-»...[ Pozno proti poldnevu se jt vračal tislega usodnega dne Trzan domov. Še pred zoro je odšel na lov daleč v džunglo. Slabo je spal, nemiren je bil, čudne misli so ga nadlegovale. V lovu in naporih in nevarnostih pragozda si je iskal utche. Svež na telesu in potolažene dobre volje je hitel proti obrežju. Džungla se je zredčila, lalmo je skočil z vej, s prožnim koupkom se je bližal robu gozda. Njegove oči, žejne sinjega morja, so hrepeneče objele brezkončno gladino. Pa kakor ukopan je obstal —. Morjc, njegovo morjc, ki ga je bil vajen da je ležalo pred njim dneve in lela tiho, samotno, prazno, to morje danes ni bilo več samotno —. Čuden, nenavaden prizor so zazrle njegove oči. Na mirnih valovih zunaj pred obrežjem se je rahlo zibala velikanska stavba in ob obali zaliva je leža) čoln. Pa najbolj ga je prevzelo in osupnilo nekaj druga. Ljudje, — da, beli Ijudje so hodili na obali, od čolna k njegovi koči in spet nazaj —. Za Trzana ni bilo nobenega dvoma, da so to beli ljudje, Ijudje njegovega rodu in plemena. Prav lake je vid6l na slikah v svojih knjigah. Srce niu je burno udarilo. Pohitel bi ven k njim, jih pczdravil —. Konono vendar je našel svoje ljudi —. Pa nekaj ga je zadržalo. Trzana je vzgojila narava, dvajset let je preživel med divjinii živalmi in se učil od njih. In živali pragozda so sprevidne, boječe —. Trzan ni pohitel med bele ljudi. Sklonil se je, previdno, oprezno je lezel na rob gozda. Tam je skočil v veje gostega orjaka, čakal in opazoval. Deset mož je šlela družba belih ljudi. Temnih, zagorelih obrazov so bili, divje so gledali, robato so se obna.šali. Zbrali so se pri čolnu, kričavo so govorili, kri1111 z rokami in stiskali pesti. Sedaj je eden izmed njih, pritlikavec hudobnega obraza, položil roko na ramo svojemu tovarišu,- velikemu, močncmu človeku, s katerim se je družba že ves čas prepirala in prerekala. Prillikavec je pokazal s prstom proti gozdu in nekaj pripovcdoval. Tovariš se je obrnil in pogledal. Tedaj jo pritlikavec potegnil skrit samokres in ustrelil lovariša v hrbet. Velikan je vrgel roke kvišku, kolena so se mu zašibila, sesedel se je in mrtev padcl po tleh. Prvikrat v življenju je čul Trzan strel. čudil se je sicer, pa njegovi zdravi, močni živci se niso nili najmanj stresli ali vznemirili. Pač pa ga je hudo vznemirilo obnašanje belih Ijudi. Ncvoljna guba se mu je nabrala na čelu, ves se je zamislil. Dobro da se ni vdal prvemii čuvstvu in da ni nepremdšljeno skočil ie jo-da y poedr«y belitn rojakom —. Talti so toc«j beli Ijiudje, je pomišljal. Drug drugega ubijajo na. ysem lepem —! Pray nič se ne ločijo od krvi željnih čmcey! In mnogo slabši so ko diyje živali, -(udobnej.i ko Sabora ali p« Kržak —. Zamišljm je gledal Trean družbo belokožih Ijudi. Za trenutek so molče in osuipli stali ter gledali mrtvega velikana in pritlikavc« poleg «jeja. Nato pa je eden izined njih potrepljal pritlikavcapo plečih, vsi so se zasmejali, mnogo so govotili, pre-pira pa ni bilo yeč med DJi-oi. Po dolgem besedičenju in krilenju e roktmi so šli na obal, sprayili čoln y yodo, poskakali yanj in Trzan je v nemem čudenju gledal, kako so gladko playali po morju yen k yeliki stavbi. Poznal je vse te reči. Velika hiša zunaj na morju je bila »ladja«. Koliko lepega je o ladjah bral y knjigah in kako si je želel, da bi kedaj ladja prišla sem črez morje k njemul Šel bi nanjo in se odpeljal črez morje v svet, kjer živijo beli ljudje —. In ladja je res prišla —. Trzanovo hrepcneje po daljncm, bclem svetu pa so čudne, nemirne misli tlačile k tlom. Nezadovoljen je gledal za čolnom. Pristal je ob ladji, ljudje na krovu — Trzan jih je dobro videl, kako so lelali sem ler tja — so yrgli vrv in vsa družba je drug za drugim zlezla kvišku. Tedaj je Trzan skočil z drevesa, počenil in po vseh štirih pohitel h koči. Zbal se je, da mv niso Jcje odnesli njegovih zakladov. Prcvidno, da ga niso mogli videti z ladje, se je približal vratom. Odprta so bila, smuiknil je y ko<5o. ¦ Res —! Ni se bal zam*n. Hudo so gospodarili beli neznanci po koči. Knjige, papirji, syinčniki, yse je ležalo razmetano po tleh. Njegoyo orožje, ki si ga je tekom časa nanosil ykup, so mu pobrali s sten, delonia polomili in potnetali y kot. Jeza ga je pograbila, brazgotina na čclu s« mti je nabreknila, vsa kri mu je šinila v glayo. Hipoma se spoauie najyečje svoje dragocenosH. Skočil je k omari in iskal po predalu. Ah —! Zadovoljen si je oddahnil. Pločevinasta škatlja je bila še na syojem mestn. Brž jo je yzet iz predala in odprl. Obledela slika prijaznega mladega moža in drobno popisana knjiga, ki je ni znal brati, vse je na veliko yeselje našel še nedotaknjeno \n nepokyarjeno. Še j« premišljeval, kam bi shrapil te svojc najdržaje reči, ko mu udari na uho nenayaden brup. Skočil j€ k oknu. Drug čoln so spuščali v morje poleg tistega, ki je že ležal ob ladji. Ljudje so plczali s krova po vrvi in se spuščali y čoln. Kaj nameravajo —? Ali bodo y večjem številu prišli na suho —? Koj nato je vidcl, kako so spuščali po vrveh zaboje, svežnje in druge reči ter jih nakladali v čolne. Prišli bodo nazaj —! Morcbiti se naselijo v njegoyi koči? Trzan je pograbil kos papirja in svinčnik ter je y velikib tiskanih črkah, kakor se jih je naučil iz knjig, nekaj napisal na listek. Z žeblji je pritrdil listek na vrata, pograbil syojo pločevinasto škatljo, sulice, loke in puščice, kolikor jih jc mogel nesti, šinil skozi yrata in izginil y gozd. Čolna sta medtem odplula na obreaje, polna do roba. Kakih dvajset ljudi je slopilo na suho, ko sta se čolna ustavila tia drobnem, srebrnobelem pesku. Pa kako različni so bili ti ljudje! Večina jih je bila mohiarjey, robati ljudje, hudobnih obrazov. Videti jim je bilo, da so izyržek človeštva, brezsrčni, krvoločni, priprayljeni za vsako hudobijo. Med njimi pa jc bilo petero Ijudi, ki so se zelo ločili, po zunanjosti in po obnašanju, od siroyih mornarjev. Eden je bil star gospod e dolgimi belimi lasmi in velikimi očali. Suhljat je bil, ozkih pleč, črno dolgo suknjo je nosil, ki mu je nerodno visela na telesu, pa je ^bila sicer snažna in neomadeževana. Na glavi je imel visok, svetel klobuk, ki se mu je zelo čudno podajal tukaj na robu afriške džungle. Drugi je stopil na breg mlad, vitek človek v beli športni obleki. Za njim je prišel spet postaran človek z visokim čelom in nemirnim, razburjenim obnašanjem. Za njima je nerodno lezla na suho debela postarana ženska y široki pisani obleki; njene velike, plašne oči so v nemirnem strahu gledale divjo džunglo, še y večji grozi pa prekiinjajočo družbo mornarjev; ki so ylačili na suho zaboje in svežnje in drugo prtljago. Zadnja je stopila na suho nežna, yitka, devetnajstletna deklica. Mladi človek v športni obleki ji je pri tem uslužno pomagal. Melče je stopala pisana družba proti koči. Mornarji so šli naprej in nosili prlljago. Nihče ni zinil besedice, videti je bilo, da so se že prej vsc domenili. ^Dalje prihodnjič).