Kjerkoli so na krmilu takozvane svobodomiselne vlade, tamkaj se osebna, ljudska, narodna in cerkvena svoboda lepta v prah. Dokaz za to je Mehika, kjer vlada primeroma mala skupina svobodomiselno - framasonsko boljševiških ljudi nad ogromno večino katoliškega ljudstva. Da to ljudstvo ne more uveljaviti svojih verskih, politicnih in kulturnih nazorov v upravi in vladi države, je razlog v tem, ker nima prave organizacije in zato ne more uveljaviti svoje številčne moči v javnem življenju. Drugače pa je s svobodomiselstvom. To je, čeprav proti množici ljudstva velika manjšina, dobro organizirano ter opremljeno z vsemi modernimi sredstvi društvenega delovanja, časnikov, listov, knjižic in vseh pripravnih agitačnih sredstev. Mehiški ikatolicani so vse to puščali v nemar, prepuščajoč vse javno življenjo nasprotnikom katolicizma ter se omejujoč na cerkve. Sedaj pa so jih sovražniki katolicizma vrgli tudi iz — cerkva. Preganjanje katolicizma in njegovih vernikov traja v Mehiki z malimi presledki že 6 let. Ko je leta 1926 postal predsednik mehiške države zloglasni Calles, framasonski boljševik, je poostril proticerkveno zakonodajo. Opiral se je pri tem na določbe mehiške ustave iz leta 1917. Te določbe so se nanašale samjr na inozemsko duhovščino, ki je bila doma iz Španije, Calles s svojimi enakomislečimi pajdaši pa jih je začel izvajati proti ikatoliški duhovščini vobče. Njegov namen je bil katoliško Cerkev popolnoma zasužnjiti državi. Duhovniki so morali ven iz šol, katoliški obredi »tajnostnega značaja«, kakor n. pr. obhajanje bolnika v zasebni hiši, so brli prepovedani kot protidržavni čini, bogoslužne obrede naj bi smelo vršiti samo omejeno število duhovnikov, ki bi jih brez ozira na škofe postavila vlada sama. Ker Callesova framasonsko-boljseviška družba nikakor ni hotela odnehati, so m.hiški škofje zaprli brez izjeme vse ccrkve. Začelo sc je krvavo preganjanje katolicizma. Vlada je ccla tri leta na najsurovejši način prcganjala katoliški živelj, skušala zatroti najmanjše bogoslužno dejanje ccio med štirimi stenami domače hiše, izgnala skofe ter duhovnike zapirala. Mnogo cluhovnikov in svetnih ]judi je končalo svoje življenje pod kvogljami rabelj- skih oddelkov. Mehiška Cerkev je takrat zapisala cele strani junaškega mučeništva katoličanov. Ko to krvavo preganjanje ni doseglo zaželjenih uspehov, je Čalles kot predsednik padel, sledil mu je Portes Gil, ki je julija 1. 1928 sklenil z imskim papežem dogovor, ki naj uredi v Mehiki razmere med Cerkvijo in državo. Najgrše in najtežje proticerkvene ustavne in zaikonske določbe so bile ukinjene, škofje in duhovniki so zopet začeli redno in mirno delovati. Žal pa to ni dolgo trajalo. Brezbožno svobodorniselstvo ni mirovalo, mar več je podpihovalo sovraštvo proti sv. Cerkvi in duhovščini po posameznih zveznih državah, ki jih je 29. Zacela se je strastna gonja proti veri in duhovništvu po svobodomiselnib časnikib. Škofje se niso smeli vsi vrniti iz pregnanstva, mnogi so bili aretirani ter izgnani preko državnih mej. Niso se odprle vse cerkve, semenišča in druge cerkvene zgradbe. Verska vzgoja po šolah je bila zopet prepovedana, mladina se je začela zopet vzgajati po brezverskih načelih v nasprotju s katoliškimi inoralnimi predpisi. Da bi cerkveno in duhovniško delovanje pogodile v srce, so posamezne države začele z zakonskimi določbami omejevati število duhovnikov. Ena država je odredila, da pride 1 duhovnik na 32 tisoč vernikov, druga,. da pride 1 duhovnik na 45.000 vei*nikov, tretja da pride na 60.000, četrta (država Vera Cruz), da pride 1 duhovnik na 100.000 vernikov. Neka držftva Je celo odredila, da bo bogoslužje popolnoma ustavljeno, dokler se duhovniki ne oženijo ter postanejo uslužbenci države. Takšne razmere so sedaj v Mehiki, ko je po odstopu predsednika Ortiz Rubia prišla vlada popolnoma pod vpliv Callesa ter je bil za nredsednika izbran mladi Rodriguez. Ker vse opozoritve papeževe na dogovor med državo in Cerkvijo, sklenjen leta 1929, niso ničesar koristile, je bil papež Pij XI. prisiljen, obvestiti o položaju katoliške Cerkve v Mehiki svetovno javnost. To je storil s posebno okrožnico, ki jo je izdal 1. oktobra. V njej opisuje na podroben način dogodke, ki so se vršili v Mchiki in ki smo jih v tem članku kratko orisali, ter protestira proti preganjanju katolicizma v Mehiki pred obličjem vlad vsoh držav. Obenom poziva vse vernikc v Mehiki, naj pod vodstvom škofov in duhovnikov strnejo svoje vrste v složno nezlomljivo fronto v obrambo pravic Cerkve, svobode vesti ter na- rodnih in ljudskih pravic. Nujno jim priporoča pomnoženo delovanje v okviru Katoliške akcije, ki naj predvsem organizira mladino. Izpočetka bo to šlo bolj trdo radi razmer, ki so katoli-i čanom vsiljene. Blagonosne posledice tega dela pa ne bodo izostale, kakor se je to pokazalo pri drugih narodih, kl so tudi morali pretrpeti preganjanja. Papeževa okrožnica je kulturnobojne peteline mehiške hudo razkačila, Poslanska zbornica je sprejela resolucijo, ki zahteva od predsednika Rodrigueza, da izžene iz države papeževega legata (zastopnika) nadškofa Ruiz y, Floresa. Predsednik Rodrigucz je kajpada pohitel, da to svobodomiselnostno željo izpolni. V omikanem svetu pa je ta papeževa okrožnica napravila velik vtis. Spričo tega se moramo čuditi, da neki list slovenskega svobodomiselstva ne najde besedice obsodbe za na« silnosti proti katolicizmu v Mehiki, marveč se postavlja na stran mehiške vlade, češ, da se je dogovora med Cerkvijo in državo zares tudi držala ter. se ni nikjer vmešavala v urejevanje odnošajev države do Cerkve. Lepo izvrševanje dogovora in nevmešavanje v cerkvene zadeve, ako se z odredbami določa, da pride 1 duhovnik na 60.000 in celo 1C.000 vernikov! Gospodje advokati, zdravniki, učitelji, ki stoje za tem listom, naj pomislijo, kaj bi pomenjala določba, da pride 1 advcn kat, 1 zdravnik, 1 učitelj na 60.000 ali celo 100.000 prebivalcev! Čc bi pa to bilo nesvobodomiselno nasilje proti advokatom, zdravnikom in učiteijem, kako si smejo lažnjivi svobodomisleci kaj takega dovoljevati proti katoliški duhovščini?!