Ozir po domovini.
Na  Kocino!
Ako si bil kedaj po leti v Ljubljani, gotovo si opazil, da ves ljubi dan drdrajo brze kočije iz belega mesta v bližnjo okolico. Nekteri se sprehajajo po drevoredih , drugi spet sede po klopicah in ^ si v hladnej senci z mičnimi razgovori kratijo Čas. Čemu neki pa sem zahajajo? kaj je vabi v okolico in drevorede? prašaš me radoveden. I nu, pomisli malo; saj lahko uganeš. Zapri se v izbo, bodi vedno doma in delaj, kar te je volja. Koj v začetku bodeš morebiti zadovoljen. Ostani pa nekoliko tednov v svojej stanici, in videl bodeš, da ti bode takošno življenje čedalje neprijetnije. Izba ti bode pretesna, delo zoprno in sam sebi bodeš na poti. Hrepenel bodeš po prostem in Čistem zraku, po naravi.    To je vodi iz mesta pod sinje nebo.
Vendar ne misli, da so samo Ljubljančanje tako nevšečni ljudje, da jim mesto preseda in rajše po deželi stikujejo. Pojdi, kamor ti drago: ljudje so povsod takošni. Pa mi more biti poreče kteri kmetic: „To so neumneži, da hrepene po deželi, po kmetih! Pri nas nimamo pač nič dobrega. Mar ni v mestu lepše ?(i Ali počasi, nezadovoljni kmetic! Nikar se ne prenagli! Pojdi v mesto in poskusi! Nekoliko dni ti bode všeč. Mikale te bodo mestne posebnosti, zanimale lepe šta-cune, vabila te bodo velika in prostorna poslopja. Dokler bodeš imel novih reči, bode dobro. Ko pa vse pregledaš, naveličaš se kmalu. Mestni hrup te bode glušil, večni prah ti bode zopern, zrak pretežek, zidine ti bodo pretesne. Rad pojdeš spet iz mesta in porečeš: ,,Pojdi rakom žvižgat, pusto mestno življenje! Pri vas je dolg čas. Rajši sem doma v svojej vasici. Pri nas je lepše." Videl bodeš , da imam prav. Zato pa tudi ne govori, da so meščani neumni, ker rajše na deželo
303
304
hodijo, nego doma sede. Misliš li, da ste na kmetih bolji? Mar ti ni všeč, ako se zvečer v hladu pod milim nebom shajate ter se pomenkujete in prepevate? Mar to ne de dobro? Kako neki je to, da ob nedeljah tako rad pogledaš v ktero bližnje selo? Zakaj ne čepiš rajše doma? Kaj ne, da ti ne diši?
Povedal bi ti še marsikaj o tem lahko; al moj namen ni ta. Saj sam veš, da ima vsak kraj svoje posebnosti, da ima tudi vsak človek svoje navade in morebiti po vsem dolgem in širokem svetu ne najdeš takega, kteri bi se s teboj v vsem popolnoma vjemal. Kar tebe mika, to je tvojemu sosedu morebiti zoperno in ga draži; vendar pa vsakega nekaj veseli.
Premišljevaje to-le, sedel sem neki dan konec meseca avgusta v Kranj i „na starej pošti" in pil vrček piva, ker me je bila soparica tako zdelala, da se je skoro jezik k nebu prisušil. Bil sem ravno sam v sobi. Zato sem tudi lahko modroval, kar sem hotel; saj me ni nihče motil. Al kmalu sem se tudi tega naveličal. Ker sem bil prej nekoliko dni skoro neprenehoma delal, bil sem precej truden; samemu biti, pravijo, pa ni dobro. Bilo mi je dolg čas; in ker se je uže mra-čilo, bil bi prav lahko zadremal. Kar zaslišim v veži stopinje, in kmalu stopi nekdo v sobo. Koj na prvi pogled ga nisem spoznal. Ko pa bliže pristopi in za-kliče „na zdravje!" zapazim, da je znanec.
„Na zdravje!" odzdravim mu.
Vsede se za mizo zraven mene, in začela sva se pogovarjati.
„Veste, v saboto zvečer sem se namenil z nekte-rimi drugimi iz Kranja in Ljubljane na Grrintovec, pa so se vsi skesali", pripoveda mi. „Ker pa v nedeljo ravno nimam nobenega silnega opravka, pojdem sam."
„Na Grrintovec?" vprašam ga.
„Ne, ne, na Kocino."
„Na Kocino? Tje gor je pa neki zelo nevarno hoditi, ker celo pravijo, da se ne more na vrh priti."
„E, za kaj pa ne? Na vrh se že pride. Saj me pa tudi samo to tje gor vabi, ker je nevarno."
Čuden mož!    Marsikter se veseli,   da  mu nobena
. i.
nevarnost ne preti; ta pa še v njo sili. Čudne misli so mi po glavi rojile. Tudi mene je močno zanimalo, da bi se z domačimi planinskimi orjaki bolje seznanil; ali Kocine sem se plašil. Znani gospod, kteri je zraven mene sedel, bil je France Kadilnik, ki je bil, kakor so „Novice" pisale, lani vrh Triglava. Ta je že vse vrhove oblezel, mislil sem si; bilje že v marsikterej nevarnosti, pa vendar ni poginil; morebiti bodem tudi jaz srečen. Srčnost je zmagala.
„Ako vam je po volji, pojdem tudi jaz z vami", rečem mu.
„Dobro, le na Kocino! V saboto zvečer ob osmih se odpeljem iz Kranja. Ako vas je volja, pridite sem-le in pojdeva skupaj."
Dal mi je še nekoliko dobrih in potrebnih naukov, potem sva se pa za nocoj poslovila, ker mi se je domu mudilo.
Ako si se, dragi bralec! kedaj od doma na daljno pot odpravljal in te je kraj, kamor si se namenil, tudi mikal, gotovo si težko pričakoval tistega dne, ko si odrinil, gotovo si si želel lepega vremena; saj po grdem in deževnem nihče rad ne potuje. Tudi meni je bilo tako. Ko je napočil zadnji dan meseca avgusta, urno vstanem in naprej pogledam, kakošno je podnebje. Povsod je bilo jasno; samo na zapadu so se zibali tamni oblačici, kteri so pa kmalu z obzorja izginili. Vse je kazalo na to, da bode lep dan. Nisem se zmotil. Vesel se odpravim na delo.   Najprej poiščem dobrih in
prostornih čevljev ter je prav pošteno nakujem, da mi po pečinah ne bi noge spolzele. To je prvo in najpo-trebnije. Potem sem si preskrbel brešna: hlebček kruha, pečenke in klobas, pa čutarico dobre slivovice. Vse to sem natrpal v torbico. Čeravno je še le poldne zvonilo, bil sem vendar že na odhod pripravljen.
Kaj neki bi pa popoldne počel? premišljeval sem ves nestrpljiv. Iz Kranja odrineva še le zvečer ob osmih, solnce pa ravno nad nami vesla. Pogledoval sem na uro; ali zdelo mi se je, da se kazalo ne premika, akoravno mi je gosto peketanje po ušesih brnelo. Pustega Čakanja sit, popustim izbo in se odpravim po mestu, da bi mi poldne hitreje minulo. Ali tudi tukaj mi se ni mnogo bolje godilo. Naposled me dobi potni tovarš in me nekoliko utolaži, ko mi pove, da se odpeljeva že ob sedmih. Ker je bilo skoro šest, stopim naglo domii in se napravim; potem sem pa vesel korakal na „staro pošto", kjer naju je voznik čakal. Okrep-čavši se še nekoliko, vsedeva se na voz. V veliki cerkvi je ravno sedem odbila, ko voznik požene in z dvorišča odrdrava.
Naprej smo se zavili proti mestu in potem na levo, na okrajno cesto, ktera vodi v vas Kokro in po Ko-kriškej dolini naprej na Koroško. Cesta drži koj zunaj kranjskega mesta po strmem kljancu navzdol v globoko grapo, po kterej šuini Kokra. Po obeh straneh jo obdajajo svojih šestnajst sežnjev visoke peči, ktere se stegujejo tik Kranja skoro noter do izliva Kokre v Savo. Prispevši na dno grape, šla sva čez most in po cesti dalje memo vasi Huj navzgor peš. Vrh kljanca stoji majhna vas, ki se imenuje Klanj ec. Odtod naprej se razprostira precej dolga in široka ravnina, ktera sega od Kamniških planin noter do Šmarne gore.
Na Kljancu sva se spet vsedla na voz in peljala po rodovitnih poljanah skoz sela Primskovo, Gro-r e n j e in B r i t o f, ktera so le malo narazen. Lahko bi ti je tudi nekoliko natančneje opisal; ali ni moj namen. Hitiva rajše dalje, ker K o Čin a je še daleč.
Iz Britofa sva se pripeljala na Visoko, čedno in precej veliko vas. Odtod se vije cesta ves čas tik levega brega Kokre in pelje zmirom po malem navzdol. Z Visokega sva drdrala naprej skoz Hotemaže in prispela ob osmih v Tupaliče. Tukaj smo se ustavili. Zvedela sva uamreč, da je pred Dvorom mož, Kajžarjev Jože, kteri je bil že vrh Kocine in mu je pot tje gor znana. Zato sva se k njemu namenila, da bi nama bil vodnik. Voznik počaka pred krčmo ob cesti, sama se pa po stranskej poti napotiva v omenjeno vas.
Preddvor je veliko selo; na sredi stoji prostorna in čedna farna cerkev, a blizo nje se vzdiguje stara grajščina Dvor.
Omenjeni Jože je bil doma in ravno škornje mazal. Zaprosiva ga, da bi z nama na Kocino šel. Ali koj nama odkima. Obrekel je svojemu znancu, da pojde v nedeljo zjutraj ž njim na Limbarsko goro k sv. Valentinu. Pregovarjala sva ga sicer čvrsto, naj bi rajše božjo pot za nekoliko dni preložil; ali vse to nama ni nič pomagalo. Kar je obrekel, to je obrekel in tudi izpolnil. Taki možje so dan danes pač redki. Nasvetoval nama je vendar druzega vodnika, Primoža Suhadobnika izpod Grintovca, in zaznamoval pot na Kocino. Ker po tem takem nisva nič opravila, odpraviva se izpred Dvora nazaj na okrajno cesto v Tupaliče, in se ob pol devetih odpeljeva naprej proti Kokri.                                                         (Dal. prih.)
Ozir po domovini.
Na  Kocino!
(Dalje.)
Cesta je peljala od Klanjca do Tupalič zmirom ob levem bregu Kokre; ali koj zunaj vasi se zavije čez most na desni. .Ravnina se čedalje bolj krči in naposled stisne v ozko kokriško dolino, ktero bi skoro rajši kokriško sotesko imenoval. Po obeh straneh jo obdajajo visoke in strme gore; med njimi je večidel le toliko prostora, da si je rečica Kokra prekopala tesno strugo, a človeška roka tik nje napravila cesto. Ako hrepeniš po življenji, po veselem gibanji, nikar sem ne hodi; tukaj je samotno in skoro vse mrtvo. Kamor pogledaš, ne vidiš drugega, ko strme gore, ktere spenjajo svoje sive vrhove pod oblake, prete memp gredočega pod težkim bremenom pokopati; le sem ter tje zapaziš ktero kočico, včasi tudi kterega ogljarja, ki dela kopico, ali morebiti celo kteri voz, ki po cesti drdra.
Ko sva se dobre pol ure po tej soteski vozila, prišla sva v Kokro k cerkvi. Tukaj drži most čez vodo, a pred njim stoji mitnica. Ker je bilo vže precej pozno, bila je zaprta. Za to skoči moj tovarš z voza in pokliče cestninarja. Pove mu, da potujeva na Kocino in ga vpraša, kje bi dobila dobrega vodnika. Tudi cestninar nama je nas veto val Primoža.
Tukaj se zavije cesta z desnega obrežja Kokre na levo in vodi po dolgem in hudem klanci nad strmimi pečmi dalje po soteski. Z vrha sva se peljala spet precej dolgo navzdol, ter prišedši na dnu klanca v dolino in še enkrat čez most, privozimo ob pol desetih ponoči v Leskovec do Poljšnarjeve krčme ali „prve žage", kakor tisto hišo navadno imenujejo.
Voznik zavozi pred vežo in izpreže konja. Velela sva mu, naj tukaj prenoči in naju tako dolgo čaka, da se s Kocine vrneva. Ali ne misli, da sva bila tudi mi dva za danes pri svojem cilju. Najprej pobe-reva vsak svoje reči z voza in je znosiva v hišo. Dve ženski, gospodinja in dekla, ste še Culi in se ravno za nedeljo spletali. Povprašava ju, kje bi dobila kakoš-nega človeka, kteri naju bi spremil na goro k Šuha-dobniku. Možaki so sicer vže vsi spali, vendar skli-čete voditelja domaČe žage, Ferdinanda po imenu. Ko je stopil v izbo, noše v desnici svetiljko, držal se je kislo in je tako drobno gledal, da si na prvi pogled uganil, Jkaj mu je; gotovo se je izbudil iz sladkega spanja. Se le potem, ko sva mu ponudila kozarec vina, razvedri mu se čelo in se počasi dobro predrami. Ura je kazala vže deset. Treba nama bode odriniti, ker imava še poldrugo uro hoda do Suhadobnika in si morava tam gori vsaj nekoliko odpočiti, da bodeva jutri laže hodila: pravi mi potni tovarš. Za to opomniva Ferdinanda, naj užge svetiljko. Izroči vsi mu še svojav plašča, odideva z vodnikom iz krčme.
Sli smo še četrt ure daleč po okrajnej cesti dalje, potem smo jo pa zavili z dosedanje ceste na desno čez
312
most in koj unkraj vode zaceli lesti navkreber po ko-lovoznej poti, ktera vodi naravnost proti oznožju Kocine k Suhadobniku. Vodnik je stopal pred nama, da sva videla za njim hoditi. Pametno je storil, da je svetiljko seboj vzel, ker je bilo silno temno. V dobrej uri smo došli iz lesa na senokošo; ali tukaj smo zgrešili pravo pot. Vodnik je trdil, da je Suhadobnikovo poslopje na desnej strani senokoše. Krenemo toraj na desno in pridemo kmalu do njive, na kterej raste ajda. To je pričalo, da tudi hiša ni daleč odtod. Konec njive doidemo do plota. Mislili smo vže, da smo prav prišli; ali grdo smo se zmotili. Ozirali smo se naprej in nazaj, na desno in levo, pa hiše le ni bilo nikjer.
Kaj neki nam je pa sedaj početi? povpraševali smo se osupnjeni. Misle, daje Suhadobnik še bolj na desnej , splazimo se počasi čez plot in pridemo na livado. Ali tudi tukaj ni bilo hiše. Tavali smo po mokrej travi sem ter tje; vendar nam vse to ni nič pomagalo. Kar se spomni moj tovarš, kteremu je bil ta kraj nekoliko znan, ker je bil vže na Grintovcu in pri Suhadobniku, da je hiša na levej, a ne na desnej strani. Obrnemo se toraj nazaj doli po bregu in pridemo spet na senokošo. Sedaj smo se zavili na levo in korakali tik ajde navzgor. Kar zagledamo streho in kmalu potem zalaja pes. Zadeli smo jo. Bili smo, hvala Bogu! pri Suhadobniku.
Suhadobnik prebiva se svojimi ljudmi na planja-vici tik vznožja Kocine in ima dve hiši, skedenj in hlev. Sicer je pa prav na samem. Hiši ste le prav malo narazen; sicer je ena zidana, druga lesena. V prvej stanuje mladi gospodar sam, v drugej pa družina.
Odtisnivši leso pred dvoriščem, obrnili smo se naravnost proti lesenej hišici. Vežina vrata so bila samo priprta ter smo lahko noter prišli. Najprej odložimo svoje reči, potem se pa ogledamo po prostornej izbi in hramu, ne bi li kterega človeka našli; ali žive duše ni bilo nikjer. Odpravimo se toraj v drugo hišo. Ker je bila veža zaprta, potrkamo na duri. Gospodar se kmalu prebudi in odklene.
„Dober večer, oče Suhadobnik!" pozdraviva ga.
„Bog daj dobro jutro!" odzdravi precej zaspan.
„Prišla sva sem k vam, ker bi rada v goro, pa sama pota ne znava.    Kaj ne, da naju bodete vodili?"
„V goro bi rada? Ne vem, kako bo. Jutri je nedelja, in prav nič rad bi ne šel od doma."
„E! saj vas doma ni treba.  Le z nama pojdite!"
„Gospodar nekoliko pomisli in pomrmra, potem pa pravi: „Ako mi dobro plačata, naj pa bo."
„Ne skrbite, da vam ne bi plačala, kolikor zaslužite!" potolaživa ga.
„Saj gresta na Grintovec, kaj  ne?"
„Niste je zadeli.  Na Kocino sva se namenila."
„Na Kocino?" vpraša srnejč in pogledovaje naju debelo od nog do glave. „Ej, Kocina je huda, huda pa grda! Mlada sta še res oba; ali vendar — No, ako vaju je le volja in sta dovolj srčna, morebiti vendar na vrh priplezamo.   Kedaj bi pa rada odrinila?"
„0 štirih zjutraj.    Ta čas si pa malo odpočijeva."
Gospodar naju spremi v izbo in vžge leščerbo, ki je visela nad mizo. Pomenili smo se še nekoliko o domačih rečeh in o poti na Kocino. Ali dosedanjemu vodniku Ferdinandu se je mudilo domu. Za to odrine »a pot, a kmalu za njim odide tudi gospodar.
(Dalje prihodnjič.)
313
319
Ozir po domovini.
Na  Kocino!
(Dalje.)
Ko sva bila sama, sezujeva čevlje in je deneva na peč, ker so bili mokri, ko žaba. Potem se pa ogledava po izbi, iskaje pripravnega prostora, kjer bi se dalo najbolje počivati. Izvoliva si široko klop ob steni za posteljo in porabiva plašča za zglavje. Tovarš mi še naroči, naj si dobro zapomnim, kar mi se bode sanjalo, da staviva drugi dan v loterijo. Potem ugasneva luč in se vleževa.
Zunaj je vladala nočna tihota. Vse stvari so vže sladko počivale; samo Čukov turobno Čuvikanje se je še razlegalo po bližnjem lesu in visokih pečinah. Ali v najinej izbi je bilo vse drugače. Tukaj je prej ko ne sedaj še le vse prav oživelo. Ko sva se bila namreč dobro vlegla, začutiva, da so naju nekošne sitne živalce izvohale in napadle. Grizle in ubadale so tako čvrsto, da sva se sama sebi smilila. Tovarš je sicer trdil, da so prav navadne skokice; ali meni se je vse dozdevalo, da niso, ker so preveč hude in požrešne. Prevračala sva se po klopi sem ter tje in se prav hrabro branila; ali razdraženega sovražnika se le nikakor nisva mogla odkrižati. Ura je ravno eno udarila. Kar me spet nekaj ugrizne, da sem se po vsem životu stresel. Bes te plentaj, tebe pa moram vloviti, naj velja, kar hoče! mislil sem si. Res sem nekaj zgrabil. Vesel povem tovaršu, da sem živalco vjel. Urno prižgeva leščerbo in jo pogledava. Prav planinska „species"! Kolikor sem pri luči spoznal, bila je živalca po hrbtu sivkasto rdeča, ploščnata in četrt palca dolga; ali je imela tudi peruti, ali ne, tega ne vem na tanko. Sicer pa spada, ako se ne motim, v vrsto polkrilcev ali „hemiptera", kakor smo se v šoli učili. Prav žal mi je, da nisem vsaj enega eksemplara seboj prinesel, ker nisem imel pripravne posodice. Ako pa le kterega naravoslovca mika, potrudi naj se tje gor; tam jih je toliko , da vse mrgoli. Kesala sva se, da nisva šla na seno spat; ali prepozno. Kaj nama je bilo početi? Spet sva se vlegla, tovarš na mizo zraven klopi, a jaz njemu nasproti na drugo mizo sredi izbe, mislč, da bode sedaj bolje; ali zmotil sem se. Tudi tukaj ni bilo miru. Težko sem čakal jutra.
Naposled vendar hišina ura zadrdra in zabije pol štirih. Treba je bilo vstati. Zato prebudim tovarša, ker je bil nekoliko zadremal. Koj potem se odpro vežine duri. V izbo stopi gospodinja, a kmalu za njo pride tudi go-
spodar. Ker sva se bila še zvečer priporočila, da bi nama zjutraj pred odhodom mleka skuhali, zato gospodinja zakuri in pristavi nama lonec mleka, svojemu možu pa lonček kave. Premišljeval sem, kako neki se je krasnemu spolu toliko priljubljena kavica noter na planine prikradla? Se bolj me je pa zanimalo majhno ognjišče, kakoršnega doslej še nisem videl. Dva ali tri čevlje od vrat je v steni precej prostorna luknja, ktera je na dnu ravna. To luknjo rabijo za ognjišče in manje reči na njem kuhajo. Slišal sem, da imajo tukaj povsod taka ognjišča.
Ko sva se dobro napravila in svoje reči vredila, zavre mleko. Gospodinja je vlije v mogočno skledo in prinese dve leseni žlici. Spraviva se na zajutrek. Tudi gospodar nama se pridruži se svojo kavo. Okrepčavši se spet nekoliko, vstanemo izza mize in se pripravimo na odhod. Vodnik prinese še puško in streliva, da bi ktero divjo kozo vstrelili, ako bi na njo naleteli. Potem naveže najina plašča in brešno na puško. Bili smo gotovi. Ura je kazala ravno pet, ko smo odrinili od Su-hadobnika, želč si, da bi se tudi srečno vrnili. Ob odhodu radoveden poprašam vodnika, kedaj dospemo na vrh Kocine?   Reče mi, da ob dveh popoldne.
Z dvorišča smo šli še dober streljaj daleč navkreber po kolovoznej poti, konec Suhadobnikovega travnika smo se pa zavili na levo, na ozko stezo, ktera vodi po strmem in pri dnu še precej zaraščenem rebru v goro. Pri vznožji ie površje zemlje sploh še takošno, kakoršno je po nižin gorah. Ali čem više smo prišli, tem bolje nas je vsa priroda spominjala, da se približujemo večnemu snegu. Mehka trava se spremeni v trdo in ostro rugo, drevje je čedalje rejše in pritlikasto; le sem ter tje se še vzdiguje kteri mecesen. Cvetice, ktere sicer po nižavah rastejo, umikajo se planinskim. Dobila sva n a 1 i p ali pasjo smrt (aconitum), o č i n o zelišče ali gorsko zvezdico (edehveiss), ravš (alpenrose), gorski pelin, kteri ima prav majhna peresca in se tudi po prijetnem duhu razločuje od navadnega, pa še več drugih gorskih cvetic.
Po nekterih ovinkih smo prišli do razdrte majhne kočice. Sem noter zaganjajo drobnico, kadar je na teh planinah; sedaj se je pasla na Dolgih Njivah. Do kočice smo hodili večidel po stezici, ktera je pa sosebno proti vrhu tako zaraščena, da jo prav težko slediš; ali tukaj se popolnoma izgubi. Zato smo od tod dalje kar po celini udarili, in sicer naravnost gor po Zajčijem Plazu proti Planji na levi rob Kocine. Tukaj je izginilo vse drevje, grmovje in tudi ruga, ter smo precej dolgo stopali po večem in manjem kamenji dalje po plazu. Vrh tega se začenja samo mahovje, ktero se pa ne razprostira povsod na okoli, marveč le sem ter tje med pečmi košček zemlje pokriva. Po tem mahovji smo prišli na Planjo, še precej prostorno peč na levem robu Kocine. Jaz in tovarš bi bila rada tukaj nekoliko časa ostala; ali vodnik nama nasvetuje, naj bi rajši malo više počivali. Ker od tod pa noter do vrha sega samo golo pečevje, lezli smo toraj po skalovji dalje ob robu in prispeli ob devetih zjutraj do Velikih Vrat.
Tukaj se ustavimo in, odloživši svoje reči, vse-demo na zložni rob. Zrak je bil tako miren, da smo slišali iz doline Kokriški veliki zvon, ki je vabil ljudi v cerkev. Solnce je stalo vže precej visoko, in, ker se je bila megla vzdignila, imeli smo prav lep razgled, sosebno po Gorenskem in južnej strani Koroške. Dasi-ravno je bilo pa tukaj lepo, vendar nas je vrh Kocine še bolje mikal.    Napotimo se dalje.
(Dalje prihodnjič.)
*
Ozir po domovini.
Na Kočino!
(Dalje.)
Pri Velikih Vratih se spenja dobra dva sežnja visoka in le prav malo nagnjena stena. To nam je veljalo preplezati. Vodnik se popne prvi na vrh in prime mojo palico, ker mi je bila na poti. Za njim sem lezel jaz, tipaje kamenje, da li se stene trdno drži, in pomagaj e si z obema rokama. Ko sem bil na vrhu, poda mi tovarš svojo gorjačo in za nama pripleza. Srečno smo zmagali gor grede* največo nevarnost. Potem se zavijemo okoli stene in smo stopali ves čas dalje ob robu, opiraje se na peči, ter prispemo na vrh Kocine na tanko ob desetih dopoldne. Vodnik se je po tem takem zmotil za štiri ure; saj sva pa tudi vso pot tako krepko hodila, da naju ni mogel prehvaliti.
Kocina stoji na severu kranjske dežele, kjer se začenjajo kamniške planine, in meji se svojima sosedoma Grintovcem in Grebenom, ktera se koj zraven nje na desnej strani vzdigujeta,   Kranjsko in Koroško.
Višava nad morjem jej je nad 8000 čevljev; sicer je pa za nekoliko niža od Grintovca. Sleme je precej ravno, kaka dva sežnja široko in svojih dvanajst sež-njev dolgo. Pokriva je zgolj apnenec. Iztočno rebro je hud6 strmo in veči del plažo vina, zapadno, proti Koroškej obrnjeno, pa prepadno in skoro ovisno. Zato pa tudi po rebrih nikakor ne moreš na sleme priti, ampak samo po robeh.
Oddahnivši si malo, spravimo se najprej nad klobase in pečenko. V Dolenjem Jezeru je ravno k maši pozvonilo, ko smo začeli kositi. Med tem sva si omiš-ljevala, kako bi nekterim, kteri so obljubili, da naju bodo skoz daljnogled opazovali, naznanila, da sva na vrhu. Kar ugledamo za kupom kamenja skoro dva sežnja dolg kol. Vodnik je povedal, da ga je pred nekterimi leti nekdo sem gor prinesel in v tisti kup kamenja zasadil. Ali strela ga je na tla pobila in tudi precej razmesarila, kar so treske pričale. Ker nam se je prav pripraven zdel, vtaknemo ga med kamenje, a na-nj obesimo moj plašč. Prav dobro smo jo zadeli, ker so res ljudje pozneje pravili, da so bili nekaj čr~ nega na vrhu videli.
Po obedu smo nekoliko po deželi pogledali. Na jugu se je daleč pod nami razprostirala podkovi podobna prelepa Gorenjska ravan se svojimi obrasenimi kopicami. Zrak je bil tako čist, da smo posamezne griče in hribe, veče vasi ter mesta Kranj, Loko in Ljubljano dobro razločili. Na zapadu, in sicer na Koroškej meji, vidijo se ostri snežniki ali grintovci: Storžec, Košuta, Begušnica in Stol; potem bohinjske pjanine z obgorji Babjega Zoba, Triglava in Črne Prsti. Na jugozapadu se kupici niže predgorje z Blegašem, Starim, Mladim in Črnim Vrhom, Oselnikom in Lebnikom. Na jugu se stegujejo Kraške gore; na jugovzhodu Gorjanci; na vzhodu Makolske gorice, Sučavske planine in P o h o r j e; na severovzhodu in severu pa Labod-ske in Krške planine z ravnino med Celovcem in Velikovcem. Toliko smo s prostimi očmi razločili; vendar še to večidel težko, ker je bilo razun Gorenjske in bližnje koroške strani vse obzorje megleno.
Ali čas je hitro bežal, in ura je vže kazala blizu pol dvanajstih. To je res, da nama je bilo tu gori lepo in prijetno ter bi bila še dalje rada na Kocini ostala; vendar sva morala na odhod misliti, ker bi zvečer imela biti v Kranj i. Sicer se je pa tudi iz za Storžca prikadila gosta megla, pode se naravnost proti nam. Zato tudi vodnik opomni, da bi bilo pametno, ako jej pete odtegnemo. Saj je pa takošna megla res neugodna, ker te tako ogrne, da za ped daleč ne vidiš, zraven te pa še vsega premoči; potem pa tavaj po spolzkih pečeh in lovi stopinje, ako te je volja, ali se pa v ktero razpoko vsedi in mirno čakaj, da se spet zvedri. Nemudoma se toraj napravimo na odhod. Vodnik naveže spet plašča na puško, obesi na ramo brešno, kolikor nam ga je še ostalo; moj tovarš pa napiše ta čas naša imena na kos „Politike" ter ga dene med kamenje poleg kola, da ga veter ne bi odnesel ali pa dež zmočil. Potem zgrabimo vsak svojo gorjačo in zakličavši Kocini poslednji „na zdravje!" v slovo, odrinemo na tanko ob poldvanajstih s slemena.                       (Kon. prih.)
328
Ozir po domovini.
Na Kočino!
(Konec.)
Gor grede smo hodili ves čas po levem robu, ker je tudi najbolje, dasiravno je na nekterih krajih nevarno ] ali doli grede te poti nikoli ne priporočam, ker je tako strma, da bi moral skoro noter do Planje večidel ritinsko lesti. Zato nama je tudi vodnik desni rob nasvetoval, ker je res bolj i, dasiravno ima tudi svoje posebnosti. Prišedši na gornji konec slemena do majhnega pa  ostrega rtiča,   spustimo   se  nekoliko na-
335
vzdol, potem se pa zavijemo na levo proti desnemu robu. Pot je v začetku grda, ker se koj pri vrhu začenjajo ozke pa strme drse ter je površina zemlje bolje peščena. Morali smo toraj sem ter tje ktero drso preskočiti, sicer pa pazljivo stopati, ker se je drobno kamenje pod nogami vsipalo in naprej po drsah valilo. Vendar nam se je pot zboljšala, ko smo prispeli h Kr-vavej Peči, ktera se spenja pod desnim slemenom Kocine. Kdo in čemu je to steno tako krstil, ne vem' povedati, ker sem pozabil vodnika vprašati. Sicer nama je pa kazal koj poleg nje precej dolg kos rujave gru-daste zemlje, vele, da je tam notri železna ruda.
Pustivši Krvavo Peč za hrbtom, stopali smo dober lučaj daleč na desno po precej zložnem rebru. Tukaj ugiedamo tri orle, zibajoče se visoko nad nami. Vodnik pograbi puško in vstreli; ali ni nobenega pogodil, ker so bili predaleč. Potem se zavijemo na levo z rebra doli po strmcu ter pridemo po precej velikem ovinku spet pod desno sleme, na Plesmo. Od tod naprej je pot spet huda. Na levej se spenjajo visoke pečine, na desnej zijajo debri in prepadi, a med njimi je le toliko prostorčka, da se, opiraje se na peči, jedva preplaziš. S Plesma vodi kake štiri čevlje visoka pečica, s ktere smo morali navzdol skočiti, na Legaj, in potem smo došli na Divji Plaz.
Divji Plaz se steguje med Kocino in Grintovcem ter je močno širok in dolg. Sicer ga pa po vsej pravici divjega imenujejo. V kotu, kjer se začenja, Štrli nad njim visoko in grozno razdrto pečevje, od kterega se vsak čas peč odkrhne, bobne v brezdno zavali in dalje po plazu kotali, dokler se popolnoma ne razdrobi. Zato pa tudi Divji Plaz samo ostro kamenje in pesek krijeta. Vodnik nama veli, naj vsak svojo gorjačo v to sodrgo zastaviva, potem se pa na skok po plazu spustiva. Drčali smo drug za arugim tako hitro, ko po železnici. V petih časkih ali minutah smo bili skoro na dnu; gor gredč bi bili potrebovali gotovo dobro uro. Saj smo si pa tudi čevlje pošteno zbrusiii! Blizu dna izvira kraj plaza studenčič, ki je pa hude vročine skoro vsahnil. Le toliko je še crljal, da sem po papirnatem žlebu in z veliko potrpežljivostjo jedva toliko vode vjel, da smo si žarečo žejo vsaj nekoliko pogasili. Od studenČica smo se zavili s plaza proč na desno in prišli na precej prostorno peč, kjer smo si nekoliko odpočili. Tukaj se spet začne rastlinsko življenje. Tla pregrinja sem ter tje mahovje, a izpod njega vzdigujejo gorske cvetke svoje glavice; očinega zelišča (edehveiss) je bilo tukaj vse belo.
Od tod dalje smo šli še nekoliko časa na desno ob pečeh; potem smo se pa spustili naravnost doli po rebru ter prispeli po rugi in grmovji na Travnik tik vznožja Grintovca in Kocine, ob štirih popoldne pa na Suhadobnikovo domovanje, kjer sva južinala.
Ob pol petih odrineva z vodnikom, kteri se je med tem praznično oblekel, v dolino in pridemo ob šestih v Leskovec k Poljšnjarjevej žagi, kjer sva bila prejšnji večer voznika pustila. Tukaj se posloviva od vrlega Suhadobnika. Poslednji žarki solnca so še zlatili vrhove Kocine, Grintovca in Grebena, ko sva se vsedla na voz in oddrdrala.
Ob osmih zvečer sva se pripeljala strgana, pa srečna in vesela spet v Kranj.
Tako-le sva, dragi bralec! hodila na Kocino in nazaj. Ako te mika, hajd gor! in drži se naše poti. Gotovo se ne bodeš nikoli kesal. Res , da je pot težavna in Kocina, kakor moj tovarš g. Kadilnik sam pravi, glede nevarnosti prva za Triglavom, vendar se ne straši.   Srčnost največ pomaga!                 F. R.
336