507
»Kiichlein", pa je razumel »kuhinjo" namesto »piščanca". „Visočajšij san" je drugi prestavil »najveli-čanstveniji san" namestu „ najvišje dostojanstvo". Maretič našteva stotine takih zgledov. Kaj pa, ko bi si vzel kdo čas, da bi slovenske prevode iz ruščine tako kritično pregledal! Mislimo, da bi naletel na go-rostasne stvari!
„Matica Srpska" je bila osnovana 1. 1826. na dan sv. Save v Budimpešti. Lansko leto je bilo v avstrijsko-ogrski monarhiji 868 članov; vseh skupaj je: rednih članov 1212, priložnikov 425, častnih 25, književni oddelek ima 75 članov.
Balkan in zapadna Evropa. »Matica Srpska" je izdala letos knjigo „Zapadna Evropa i balkanski narodi prema Turcima u prvojpo-lovini XV. veka". Pisatelj Jovan Rad o nič popisuje najbolj zanimivi del balkanske zgodovine — zadnje polstoletje pred padcem Carigrada 1. 1453, ko se je evropski zapad s papeštvom na čelu trudil, da reši balkanski polotok turškega nasilstva, a zaman.
Janko Veselinovič. 27. junija je umrl pri svojih stariših v Glogovcu pri Šapcu srbski pisatelj Janko Veselinovič v 45. letu svoje starosti. Veselinovič je izvršil štiri gimnazijske razrede, potem je vstopil v učiteljišče v Belemgradu. L. 1880. je postal učitelj v Mačvi. Ker se je porodil na vasi, je imel dovolj prilike, da je dobro spoznal vaško življenje, tako, da je pod vplivom slik, ki so se pred njegovimi očmi razvijale, napisal iz vaškega življenja pod naslovom „Luda Veliko" povest, ki je bila od kritike zelo prijazno sprejeta. To ga je ohrabrilo, da je v tej smeri dalje pisal in postal eden izmed najboljših srbskih pisateljev. Njegovi proizvodi so izhajali v raznih srbskih časopisih; nekateri so izšli v posebnih zbirkah. J. Veselinovič je znal izvrstno risati življenje srbskega seljaka; ker je bil tudi dober psiholog, je segel na dno duše tistih oseb, ki jih je opisoval v svojih slikah. Veselinovči je bil obenem pesnik; zaradi tega so njegove slike tako živahne. Njegov jezik je čist in poljuden. Večja dela, kakor n pr. „Hajduk Stanko" mu niso uspela. Ravno tako so njegove povesti iz belgrajskega življenja bolj slabe, polne dvomljivega naturalističnega okusa Nekaj časa je uredoval tudi leposlovni list »Zvezda", okoli katerega je zbral več boljših srbskih književnikov.
Bolgarsko bogoslovno časopisje. Z bogo slovnimi tvarinami se bavijo sledeči bolgarski listi: „ Svetnik", oficielno glasilo bolgarskega eksarhata, »Pravoslaven misioner", »Blagovestitel", „Črkoven Vestnik". Med znanstvenimi listi, ki prinašajo sem-tertje tudi cerkveno-zgodovinske ali modroslovno-apologetične stvari, sta „Zadružen trud" in »Perio-dičesko Spisanje". Najvažnejši med vsemi je „ Črkoven Vestnik", ki posnema popolnoma ruski »Cerkovnvj Vestnik". Splošno je bolgarsko bogoslovno slovstvo jako revno. Dokler je bila Bolgarija pod Carigradom, je bila vsa hierarhija grška, a bolgarskih duhovnikov
niso pustili k višjim študijam. Ko se je Bolgarija osvobodila, sije pa država podvrgla vso cerkveno upravo, kakor tudi izobrazbo klerikov, za katero pa ni storila mnogo. Po ruskem vzorcu so ustanovili kot najvišjo cerkveno oblast »Sveti sinod". Karavelov je v sobranju imenoval bolgarsko pravoslavno duhovščino „nevedno maso". — O bolgarskih katoličanih je spisal v »Letopisu na b-ilgarskoto knižovno družestvo" dr. A. Teodorov učeno razpravo „Bi>lgarite katolici vi Svištovsko i tehnata čerkovna borba", v kateri trdi, da so bolgarski katoličani potomci izpreobrnjenih patarenov. Pisatelj svetuje vladi, naj bo strpna proti katoličanom in naj podpira njihove težnje, da dobe domačih bolgarskih duhovnikov, ki se naj izobražujejo v katoliških semeniških pri drugih slovanskih narodih. „Slavjanska Beseda" v Sofiji. Dne l.in 2 julija je obhajalo društvo »Slavjanska Beseda" v Sofiji slovesno petindvajsetletnico svojega obstanka. Društvo je bilo ustanovljeno 1. 1880. v prvih letih bolgarskega političnega prerojenja in je celih 25 let tiho sicer, a intenzivno delovalo, da bi se med njegovimi členi razvila slovanska vzajemnost in plodonosno družabno življenje. Sedaj s ponosom gleda v svojo 25 letno preteklost, in ni dvomiti, da še večjih in lepših uspehov dočaka pri svoji 501etnici. »Slavjanska Beseda" ima sedaj 400 članov, lastno krasno poslopje in bogato knjižnico. Med njenimi udi so mnogi bivši in sedanji ministri, diplomatje, profesorji in skoraj vsi imenitni prebivavci Sofije in Slovani, ki v tem mestu prebivajo. Častni udje so: Eksarh Josif, knez Ferdinand, M. St Drinov, dr. K. Jireček i. t. d. Društveni predsednik je St. Kostov, tajnik sv. sinoda; podpredsednik S. I. Zahej, trgovec. Pri slavnostni seji so bili soglasno imenovani sledeči novi častni udje: Grof Ignatjev; Henrik Sienkiewicz; dr. Ljubor Niederle, češki učenjak in profesor; Iv. Hribar; Sve-tozar Hurban - Vajansky, slovaški pisatelj; general Gruič, srbski diplomat; metropolit Mitrofan iz Črne gore; S. J. Zahej, ustanovnik in 25letni podpredsednik »Slavjanske Besede"; Ivan Vazov, bolgarski pesnik.
Slovani in luteranstvo. V »Letopisu Matice Sipske" je objavil Jakub Bart-Čišinski jako zanimiv članek: »Razvoj literature lužičkih Srba sa osobitim obzirom na njeno sadašnje stanje." Kot vzrok velike narodne izgube tega najbolj germanizaciji izpostavljenega slovanskega rodu navaja pisatelj najprej politično odvisnost od Nemcev, potem pa nadaljuje: »Drugi udarec, ki je zadel ostale polabske Slovane, je bila reformacija na početku XVI. stoletja. Z reformacijo so se sirom otvorila vrata močni in nevzdržni germanizaciji. V polabske pokrajine so v jatah prihajali propovedniki nove Luthrove vere, večinoma brez vsake ali vsaj jako pomanjkljive sposobnosti. Niso poznali narodnega jezika teh krajev,  in  se ga
508
navadno niso hoteli niti učiti. Naravno je, da se med domačim prebivavstvom in med novimi nemškimi propovedniki niso mogli razviti prijateljski odnošaji, ampak nastajalo je večinoma odkrito sovraštvo, ki se osobito opaža pri nemških evangeljskih pridigarjih. Zatirani in podjarmljeni Polabci so tako izgubili svojo poslednjo uteho,   zadnjo   zaslombo,  ki  so
jo  imeli doslej v svojih svečenikih in uči             __
teljih; izgubili so brambo cerkve in pomoč njenih služabnikov. Prepuščeni sami sebi, so bili v pretežavnem in obupnem položaju. Zdaj so ponemčevavci lahko vršili svoj posel. Statistični pregledi posameznih krajev nam jasno kažejo, kako hitro so po uve-denju reformacije polabski Slovani izgubili svojo narodnost. Že takrat sta se identificirala pojma ,evangeljski' in ,nemški'.
O sv. Cirilu in Metodu obravnava Jan Hendrich v zgodovinski in cerkveno-pravni študiji „Jaky byl vztah verozvestu slovanskych Cyrila a Methodeje ke stolici rimske?" Pisatelj dokazuje, da je Solun, rojstni kraj svetih bratov, spadal pod rimski, ne pod carigrajski patriarhat. Oba sta dobila jurisdikcijo iz Rima, ko sta šla na Moravo oznanjevat sv. vero.
Praktična smer češke vede. Češki arhitekti in inženirji izdajejo ilustriran tednik „Zpravy spolku architektuv a inženyru v Kralevstvi Češkem", ki obvešča svoje čitatelje o vsem tehničnem napredku njihovih strok. Na znanstveno proučavanje domače zemlje v gospodarskem oziru se pa ozira poleg mnogih strokovnih listov »Arhiv pro pfirodovedecke prozkoumani Čech", ki je izdal nedavno knjigo „0 povaze pudy a živinnem kapitalu českych ornic".
Josef Kalus. 16. februarija je dovršil petdeset let tihi in skromni pesnik Valaškega Jos. Kalus. J. Kalus, učitelj v Čeladni na Moravskem, je zanimiv pojav v češki književnosti. Izučil se je tkalstva in začel študirati šele kot 25-leten mož. Leta 1881. je izdal prvo pesniško zbirko pod naslovom „Pisne", pozneje je izdal zbirke „Z Valašska", „ Oblaki" in „Kresby a pisne". O njegovih pesnih piše „Maj": »Kalusove pesni so preproste kakor vijolice ter imajo duh in čar zakotja, v katerem so vzrasle. Kalus je poljuden pesnik v pravem pomenu besede, in zato so njegovi verzi tako priljubljeni." Kalus je že dolga leta so-trudnik mesečnika „Osveta", ki rad bogati z njegovimi pesnimi svoje predale.
V. V. Tomek, za Palackim največji češki zgodovinar, ki je izdal momumentalno zgodovino Prage, je umrl dne 12. junija, star 87 let.
Slovanska pesem. Pri mednarodnem tekmovanju v Verviersu v Belgiji je dobilo prvo nagrado pevsko društvo „Smetana" iz Plzna.
Irma Geisslova, češka pisateljica, je 6. julija obhajala petdesetletnico svojega rojstva. Porodila se je 1. 1855. v Budimpešti, kjer je njen oče nekoliko let živel kot uradnik državne železnice. Sedaj je Irma Geisslova v Jičinu na Češkem, kjer živi njen oče v pokoju. I. Geisslova je začela književno delovati že
Uporna oklopnica „Knjaz Patjomkin".
1. 1874. (Vtem letu je izdal tudi Jar. Vrchlicky prvo svojo knjigo.) Leposlovni list „Lumir" je prinesel prve pesniške proizvode izpod peresa I. Geisslove. Z verzi „Z poesie nadražni" in pozneje s svojimi povesticami je začela Geisslova prvikrat na Češkem opisovati življenje železnicnega sveta. Od tiste dobe je pošiljala skoraj v vse češke časopise povesti, pesmi in humoristične črtice. Samostalno je izdala pesniške zbirke ,,Immortelly", dalje „Divoke koreni", „Z Pod-krkonoši* in dramatična dela „Valdštyn v Jičine" in „Napadnici". Razen tega je v knjižici „Pfitel domo-viny" izdala „Lid na železnici" in romane: „Inženyr Raček", „Vlnobitim ku pfistavu", „Mračny a Hrabin". Večina njenih spisov je pa še raztresena v mnogoštevilnih čeških in češko-ameriških listih.
Adoif Heyduk, najboljši češki lirik, je 7. junija obhajal 70 letnico svojega rojstva. A. Heyduk stoji v češki književnosti na tako odličnem mestu, da mu posvetimo v „Dom in Svetu" poseben daljši članek.
5§fi
Rusija.
Dan 27. maja je bil grozen za Ruse. Združeno brodovje Roždestvenskega in Nebogatova je priplulo v morsko ožino pri otoku C uši mi, kjer ga je čakal japonski admiral Togo. Dva dni je trajala bitka, v kateri je bil ubit admiral Felkersam, ranjen poveljnik admiral Roždestvenskij in vjet, kakor tudi admiral Nebogatov, ki se je vdal. Vse baltiško brodovje, ponos in nada Rusije, se je potopilo, kolikor ga ni prišlo Japoncem v roke. Samo denarno izgubo te grozne bitke cenijo Rusi  na 300 milijonov rubljev.   Mnogo