f Anton Sivka Zatisnil je oči 21. novembra in 24. novembra je bil položen v zemljo tovariš Anton Sivka, upokojeni šolski upravitelj v Št. Jurju ob južni železnici. Rodil se je 1863. kot učiteljski sin, študiral in maturiral je 1884. v Mariboru, nakar je služboval 41 let do 1925. Od Sv. Tomaža pti Ormožu je 1903. prišel v Št. Jurij, kjer si je na mah pridobil veliko ugleda in spoštovanja kot učiteljska osebnost z visokimi vrlinami plemenitega človeka. Inteligenten, resen, stvaren, koncilianten, kot kristal jasen, dosleden v vseh pogledih, nesebičen do skrajnosti, je bil, ne da bi to hotel ali iskal, avtoriteta povsod, kjer se je pojavil. Že s tem je ustvarjal trdne predpogoje za uspehe v šoli in s šolo, zakaj zaupanja ljudstva je bil vseskozi deležen. V gospodarsko naprednem in narodno zavedr.em šentjurskem okrožju se je uveljavil kot kmetov gospodarski sodelavec, tako je dolgo predsedoval podružnici Sadjarskega m vrtnarskega društva. Izkazal se je kot šolski vrtnar, kot vinogradnik in sadjar, pa tudi na svojcm ljubem posestvu pri Špitaliču. Delaven je bil tudi v občinskem odboru. Vzorno je vodil veliko šentjursko deško šolo. Svojemu učiteljstvu je bil duhovni in delovni vodja. Bil je vzgojitelj in učitelj z navdušenjem, pri delu je odkrival bogate kvalitete, ki ga kažejo kot zrelega pedagoškega delavca z darovi velike duhovne samostojnosti. Pokojnik je bil poln življenjskih energij, ki jih je iz notranjega vzgona uveljavljal tudi v prid stanu in njegove organizacije. Z velikimi pokojniki, tovariši Gradišnikom, Brinarjem in Černejem je tvoril nekoč jedro učiteljske generacije celjskega okrožja in je tu soustvarjal na častnih tradicijah stanu m organizacije, ki so žive in vplivne šc vse do danes. Predsedoval je učiteljskemu društvu za celjski okraj od 1919. do 1926., torej v dobi, kakor je zgodovina slovenskega učitelja ne pozna milejše. Tedaj se je bil učitelj vrnil iz gorja svetovne vojne in je na njenih razvalinah pričel graditi temelje novi bodočnosti slovenskega naroda v Jugoslaviji, kulture, demokracije, enakopravnosti in socialne pravičnosti. V učiteljskih vrstah je bilo tedaj mnogo vedrega idealizma, rastočega iz pogojev, ki so dopuščali učiteljevemu delu in živIjenju najvišji razmah v dobi gesla: »Boj za krub dobojevan!« in v dobi popolnc pravne gotovosti učiteljstva kot državnega uradništva, ko nizkotne strasti še niso razjedale osnov našega javnega življenja. Tedaj je bil maloštevilni, a gospodarsko močni naš narodni nasprotnik na Spodnjem Štajerskem še v stalnem umikanju. Polno optimizma je tedaj učiteljstvo zrlo v bodočnost. Anton Sivka pa je v tem času doživel dva neizmerno težka osebna udarca. S plemenito svojo gospo soprogo Josipino je živel v vzorno popolni rodbinski sreči, ki mu je dala sina edinca Tončka. Najnadarjenejši dijak celjske gimnazije se je srečno prebil kot vojak skozi veliko vojno, dokler ni ncmil slučaj 1921. zahteval njegovega življenja 14 dni pred promocijo za doktorja prava. Pet let je morala kloniti mati, da je mogla slediti sinu. Tako je tovariš Sivka ostal sam ob pokopani svoji življenjski sreči in se je skoro zrušil. Toda slednjič je našel vsaj del utehe osiromašenemu srcu. Saj so mu tovariši ostali zvesti, ob njihovem prijateljstvu se je še ogreval in tudi ob zaupanju ljudstva, ki ga je bil zdaj po vseh nesrečah osiroteli deležen v še toplejši iskrenosti. Toda kupa gorja še ni bila do dna izpita. Bolezni so ga pričele telesno rušiti, in tako je moral pretrpeti v petih letih neizrekljive muke, da se je mogel posloviti od vsega zemeljskega. Tu se je pokazal junakamučenika do kraja. Ves Šent Jurij z okolišem in z gosti iz vse Slovenije ga jc spremljal na zadnji poti k Mariji Botričnici, ki se je blestela v sončni dan. Deležen je bil spremstva množice tovarišev in tovarišic, petja in cvetja, ljudskih solz in obujenih spominov. In preden se je zemlja zgrnila nad njegovimi telesnimi ostanki, so mu spregovorili v slovo postajenačelnik g. Bolka in tov. Hajnšek kot domačina, nato tov. Gosak za prijatelje in predsednik celj-s skega, to je onega, učit. društva, ki ga je veliki pokojnik vodil sedem let nadvse uspešno. Spomin na Antona Sivka ostane živ, topel, lep še dolgo. V tem spominu bo ohranjen lik učiteljske osebnosti, tako časten in velik, da bo kot vzor mogel sijati iz preteklosti v bodočnost. V zgodovini celjskega učiteljskega društva bo doba njegovega predsednikovanja tvorila najlepše poglavje. V njem bo počaščen učitelj in človek, kakršen je bil med mnogimi eden: Anton Sivka! Fran Roš.