JOŽE ŠlFRER
JERNEJ ŠIFRER, NJEGOV ROD IN ROBOTNA PRAVDA LOŠKIH
PODLOŽNIKOV
Slovenci se v svoji zgodovini ne moremo ponašati z velikimi uporniškimi
voditelji, ki naj bi bili rušili stare družbene sisteme in ustvarjali nove razmere
ali vsaj bolj t^'orno sodelovali pri nastajanju slovenske nacionalne skupnosti.
Vendar pa so se tudi v naših sredinah tu pa tam pojavljali voditelji, ki so sicer
delovali v ožjih regionalnih okvirih, z manj jasnimi idejnimi koncepti in seveda
tudi z manjšimi uspehi, a glede na okoliščine in možnosti SD bili navsezadnje
prav tako junaki svojega časa kot večji voditelji večjih narodov. Eden takih
je bil nedvomno Jernej Šifrer (Bartholomaus Schiffrer) iz Žabnice, ki je bil
sredi 17. stoletja eden glavnih akterjev dolgotrajne, trdovratne in za takratne
čase zelo pogumne robotne pravde proti loškemu gospostvu.
Jernej Šifrer je potomec tistih bavarskih kolonistov, ki jih je bil freisinški
škof v 12. stoletju naselil na zahodnem robu Sorskega polja, predvsem v Bitnjem,
v Zabnici in še v nekaterih bližnjih vaseh, jim ukazal krčiti gozdove in
obdelovati polja ter pokorno služiti visokemu gospodarju. Kolonisti so se v
naslednjih stoletjih mešali s prvotnim slovenskim prebivalstvom, polagoma
opuščali stare navade in prevzemali nove in tudi v jezikovnem pogledu postajali
Slovenci. Do 17. stoletja, ko je živel Jernej Šifrer, so se stvari že kolikor
toliko izčistile, danes pa na njihovo bavarsko poreklo spominjajo le še številna
ledinska in gozdna imena (med temi so značilna imena s samostalnikom pah
= Bach, npr. Pušpah, Marnpah, Štanapah itd.) ter priimki Šifrer, Kuralt, Hafner,
Vilfan, Cegnar, Volgemut, Oman, Langerholc itd. Vsekakor so bili podložniki
s priimkom Šifrer trden, rodoviten in pokončen rod, saj so se zlasti v 17.
stoletju razlezli po mnogih naseljih loškega gospostva, njihova imena pa kar
pogosto najdemo med tistimi, s katerimi so oblasti imele težave. Toda stari,
uporniški Jernač je med temi v največji meri izpričal neko življenjsko silo,
tisto, ki jo je bil podedoval od svojih prednikov in ki so jo potem hude podložniške
tegobe spodbujale k dejanjem.
Rodovina Jerneja Šifrerja^ izvira iz Žabnice, ki je po kolonizaciji spadala v
bavarsko, pozneje bitenjsko župo. V urbarju freisinških škofov iz leta 1501 je
za predzadnjo hubo proti jugovzhodu vpisan lastnik Luka Schiffrer. Posedoval
je dva fevdna travnika v Dorfarjih in nekaj fevdne zemlje pri Sv. Duhu, drugo
zemljo pa je imel v Žabnici. Poleg njegovih njiv, ki so se vrstile druga za drugo
proti vzhodu Sorskega polja, je že tedaj vodila skupna pot, »gone« imenovana
(Viehweg), po kateri so tudi drugi vaščani smeli goniti živino na pašo.
Tako je že Lukova huba pomenila nekakšno središče vaškega življenja in dela,
34
četudi je stala skoraj na koncu razpotegnjene vasi. Luka je bil leta 1501 še
edini žabniški podložnik s priimkom Schiffrer, medtem ko urbar iz leta 1560
izkazuje že tri Šifrerje; na predzadnji hubi je takrat gospodaril Valentin in
tako potem še v letih 1568 in 1570. V urbarjih iz 1584, 1588 in 1610 je za to
hubo vpisan Paul Schiffrer, v letu 1633 pa že Bartlmeo (Jernej) Schiffrer,^ ki
ga v rodovniških listinah tudi že imenujejo z domačim imenom »Taine von
Safnitz«.
Rojen je bil okoli leta 1590, verjetno pozneje kot prej, kajti iz urbarjev
rojstni datumi niso razvidni, matične knjige pa so v Stari Loki začeli voditi
šele z letom 1612, In tako je znano le to, da je bil prvi Jernejev otrok Urban
rojen leta 1618, sledilo pa jih je še šest: Gregor (1622), Jurij (1631), Ana (1628),
Eva (1634), Marko (1637) in Jera (1640).^ Iz matičnih zapiskov ni razvidno, od
kod izvira Jernejeva žena Margareta, za njegove potomce pa je podatkov že
več, četudi so matične knjige iz 17. stoletja precej pomanjkljive. A vendar je
dovolj jasno, da se je rod naglo širil naprej, zlasti v Zabnico in bližnjo okolico
ter v Poljansko in Selško dolino. Danes se v Žabnici še pri 12 hišah pišejo
Sifrer in po rodovniških podatkih je ugotovljeno, da so vsi ravno Tajnetovega
rodu: 8 jih izvira od Jerneja, 4 od njegovega brata Urbana; tudi vsem Sifrerjem
iz obeh dolin, iz kranjske okolice ter iz širšega slovenskega območja je
prednik Jernej, vulgo »Taine von Safnitz«, ali kvečjemu kdo od njegovih bližnjih
prednikov na tej hubi. Jernejev naslednik na domačiji je bil tretji sin
Jurij, ki je po vsej priliki nadaljeval tradicijo uglednega, prizadevnega in
bistrega kmetovalca. Rod s tem priimkom je živel na kmetiji do leta 1761, ko
se je domača hči Helena poročila z Jožetom Rozmanom z Godešča in tako je
to večstoletno rodovniško drevo padlo, vendar Jernejeva kri še danes živi in
dela na tej kmetiji in še danes nosi domače ime Tajne.
Preveč bi bilo navajati ves ta razvejani rod, omenimo pa naj nekatere
značilne veje in ljudi, ki so s svojo ustvarjalnostjo dokazovali, da so potomci
Jerneja ali katerega od njegovih bratov; Jernej je imel tri brate: Urbana,
Gregorja in Matevža.
Urban se je naselil v Dorfarjih ter postal obrtnik, njegov sin Mihael pa
jermenar v Kranju, kjer se mu je med 6 otroki rodil tudi Jožef Anton (1677
do 1756). Ta je postal duhovnik in se leta 1707 znašel na Dunaju kot dvorni
kaplan in spovednik cesarice Eleonore, žene Leopolda I. Pozneje je postal
župnik v mestu Laa nad Dunajem, dekan, passauski svetnik, infulirani prost
adonski (Madžarska), pri stolni cerkvi v Ljubljani pa je ustanovil kanonikat
in z njim dva ustanovna prostora v seminarju in šest dijaških ustanov.= Pred
letom 1647 je kupil grad v Preddvoru in z oporoko naročil sorodnikom, naj
Bartholomaus
Schiffrer
vulgo Taine
von
Safnitz
Georgius
Schiffrer
nat. 4. Martii 1631
uxor ejus Marina
Stammhaus
Taine
Safnitz
Joannes
Schiffrer
4. Decembris
nat. 1681
Markus
nat. 20. Martii
1708
Nosilci glavne veje rodu Jerneja Sifrerja. (Izpis iz rodovnika v Narodni
in univerzitetni knjižnici v Ljubljani)
3* 35
ga prodajo ter z izkupičkom ustanovijo štipendijski sklad, s pomočjo katerega
naj bi se potem šolali potomci njegovih sorodnikov in drugi revni kranjski
dijaki.^ Zapuščina tega bogatega dobrotnika je obstajala prav do konca prve
svetovne vojne in mnogi njegovi sorodniki so s »Schiffersteinovo« štipendijo
nadaljevali šolanje na srednjih in visokih šolah. To so bili tudi že daljni sorodniki
z različnimi priimki. Iz obširnega Šifrerjevega rodovnika in drugih listin
je moč ugotoviti kar 84 različnih rodbinskih priimkov, ki so iskali potrdila,
da so Jernejevi ali Urbanovi potomci in potemtakem upravičeni do štipendije.
Jožefov bratranec Andrej iz Stare Loke je bil dvorni svetnik na Dunaju in
morda je bila prav po njegovi zaslugi rodbina povišana v plemiški in pozneje
v viteški stan s pridevkom pl. Schifferstein. Rodbina je torej prodrla v sam
vrh tedanje avstrijske aristokracije, saj je bila v letu 1780 Andrejevemu vnuku
-za krstno botro sama cesarica Marija Terezija, zastopala pa sta jo grof pl.
Auersperg in grofica pl. Lamberg.''
Med vsem tem razširjenim potomstvom pa so seveda tudi možje, ki se
sicer niso povzpeli tako visoko, so pa zato pomagali razvijati duhovno podobo
slovenstva in večkrat tudi nadaljevali z uporniško tradicijo velikega Jerneja.
V tej smeri sta pač najbolj pomembna Robert (Valentin) Kuralt (1739 do
1803) in Martin Kuralt (1757—1845). Oba sta bila rojena v Zabnici, študirala
teologijo in se znašla v stiškem samostanu, toda ne prvi ne drugi ni zdržal za
njegovimi zidovi. Robert je bil jožefinec in cerkveni pisatelj, Martin sodobnik
in prijatelj Antona Tomaža Linharta, pa dokaj znan pesnik iz dobe slovenskega
preroda. Zaradi svoje svobodomiselnosti in frankofilstva je bil večkrat interniran
in je kot interniranec umrl v Mirovu na Moravskem.** Zabničan je bil tudi
Tone Šifrer (1911—1942), pesnik, pisatelj in dramatik, med nemško okupacijo
prvi ustreljeni talec iz Zabnice. Sifrerjev rod se je hitro širil v okolico in v
Dorfarjih je bil doma veliki pravnik Tomaž Dolinar (1760—1839), dunajski
dvorni svetnik in profesor prava na dunajski univerzi, ki je vzdrževal slavistične
stike z Josefom Dobrovskim, Jakobom Zupanom in Jernejem Kopitarjem.^
Iz tega rodu izvirajo tudi pesnik, prevajalec in urednik France Cegnar
(1826—1892), rojen pri Sv. Duhu, potem škofjeloški dramatik Anton Leskovec
(1891—1930) ter znana slovenska literarna zgodovinarka Marja Boršnikova
(roj. 1906). Vnukinja Jerneja Šifrerja, Eva po imenu, pa se je poročila v Poljane,
dobila priimek Inglič in tam s številnimi potomci nadaljevala Jernejev
rod. Njena vnukinja Barbara Inglič se je poročila na Visoko z Johanom Kalanom.
Iz te veje izvirata tudi brata Ušeničnik iz Poljan, teološki pisatelj Franc
(1866—1952) in Aleš (1868—1952), pred prvo svetovno vojno eden glavnih
krščanskih filozofov na Slovenskem, ter misionar Lojze Demšar (1909—1974) iz
Gorenje vasi, ki je med zadnjo vojno toliko storil za stradajoče indijsko ljudstvo,
da si je prislužil visoko angleško odlikovanje.^"
Še in še bi lahko naštevali, a ti primeri naj bodo le dokaz za to, kako
na široko se je razlivala Jernejeva kri in kako se je pojavljala tudi v imenih,
za katere bi že težko mislili, da so z njim v kakršnem koli sorodstvu. Rodovitnost
Šifrerjevega rodu pa nikakor še ni usihala. Jernejev pranečak ali Urbanov
vnuk Janez se je v drugi polovici 17. stoletja priženil na Praprotno v Selški
•dolini in prinesel s sabo tudi veljavno domače ime Tajne. Janezov tretji vnuk
po veji navzdol, Jakob po imenu (1841—1921), se je trikrat poročil in imel
skupaj kar 32 otrok.
36
Jernej Šifrer je začel na svoji hubi gospodariti prav v času, ko so se odnosi
med podložniki in loškim gospostvom začeli zaostrovati. Freisinški škof je
namreč hotel povečati svoje dohodke, kajti njegova blagajna je prihajala v
vedno večje težave, zlasti pa je gospostvo trpelo ves čas tridesetletne vojne
(1618—1648). Škofovo blagajno naj bi bili seveda polnili predvsem podložniki,
ti pa so se upirali toliko bolj, kolikor več so imeli v svojih vrstah ljudi, ki so
bili pripravljeni in sposobni te odpore voditi. Freisinški škof pri vseh svojih
terjatvah, novih in starih, ni hotel prav nič popuščati, kajti dobro se je zavedal,
da ima na svoji strani vse tedanje oblastne strukture in v skrajnem primeru
tudi zapore, ki so s svojim železjem omehčali marsikaterega puntarja. Na svoji
uporniški poti je lahko ostal le tisti, ki je bil dovolj pogumen, trdovraten in
ki se je že zavedal, da pri vseh teh nasprotjih gre za usodo tlačanstva nasploh.
In tak je bil tudi Jernej Sifrer.
V prvi polovici 17. stoletja je na ozemlju loškega gospostva prišlo do večjega
konflikta med podložniki in gospostvom v letu 1621, ko je škof na tem
posestvu hotel napraviti pristavo, ki naj bi ji priključil še zemljišča pri Sv.
Duhu in v Dorfarjih. Toda podložnikom v teh dveh naseljih zadeva očitno ni
bila po volji, zakaj ko je tedanji oskrbnik Jakob Fankel od prizadetih podloznikov
zahteval pismene dokaze o pravicah do teh zemljišč, so se nekateri izgovarjali,
da teh pisem nimajo, drugi jih pa niso hoteli dati iz rok. Zaradi tega
je oskrbnik vrgel v ječo Jakoba Sifrerja, Matijo Zontarja in Jurija Porento-^^
Zadevo naj bi bil v imenu loškega gospostva izvedel Jurij Puecher, škofijski
svetovalec, stolni dekan freisinške škofije in škofijski komisar v Skofji
Loki. Toda zaradi odpora kmetov je prišlo leta 1622 do sodne obravnave,
na kateri so podložniki razmeroma hitro in lahko uspeli in tako je škofova
zamisel padla v vodo. Ogorčeni Puecher se je za ta poraz hotel maščevati
in je tako še isto leto od podloznikov zahteval, da poleg navadne robote
plačujejo gosposki od 30 krajcarjev do 1 gld. robotnine, kar naj bi bila za
podložnike čisto nova obremenitev. Večina je to robotnino plačala, le kmetje
bitenjske župe so se pritožili pri kranjskem deželnem glavarju in spet uspeli,
že pobrani denar pa je gosposka morala vrniti.^^
Vprašanje je, koliko je bil pri vseh teh pravdah vmešan že Jernej Šifrer
iz Zabnice. Jakob Šifrer, ki ga je bil oskrbnik leta 1621 vrgel v ječo, je bil
doma pri Sv. Duhu, saj ta priimek za Sv. Duh navaja že urbar iz leta 1560,
bil pa je vsekakor v bližnjem sorodstvu z žabniškim Jernejem. Lahko pa je
domnevati, da je vse te zdrahe pozorno spremljal tudi Jernej in morda pri
pritožbi bitenjskih podloznikov že tudi sodeloval.
Z razsodbo deželnega glavarja pa se je robotna pravda pravzaprav šele
začela in je z menjajočimi se uspehi trajala cela tri desetletja. Puecher namreč
ni hotel odnehati in je za sedaj nameraval podložnikom povečati tlačanska dela
ter se pri tem skliceval na tlačanske obveznosti, ki so veljale drugod po
Kranjskem. Podložniki so se tudi temu uprli, češ da v njihovo obveznost spada
še tovorjenje sladkega vina iz Italije do Mauterndorfa na Salzburškem, česar
drugim kranjskim tlačanom ni treba opravljati.'^ Spet so uspeli, hkrati pa
sprožili sodno pravdo glede robotnine, ki so jo dobili leta 1633. Gosposka se z
vsemi temi neuspehi seveda ni mogla sprijazniti in tedanji loški oskrbnik in
glavar Jakob pl. Wangnerekh je glede robotnine vložil priziv na notranjeavstrijsko
vlado v Gradec ter po naročilu škofa Vida Adama obljubil tamkajšnjemu
kanclerju in njegovim referentom precejšnje vsote denarja, če bi bila
razsodba za gospostvo ugodna.^* Navzlic takšnemu podkupovanju, ki je vselej
37
učinkovito, pa podložnikom spočetka vendarle ni slabo kazalo, kajti okrog
leta 1635 so se ponekod na Kranjskem kmetje začeli spet puntati, česar se je
freisinški škof očitno nekoliko ustrašil. Naročil je namreč svojemu oskrbniku v
Škofji Loki, naj previdno ravna z njegovimi »ubogimi in ljubimi« podložniki,
da se ne bodo spuntali, obenem pa naj jim sporoči, da bodo obdržali vse svoje
stare pravice, kakor so zapisane v tako imenovanih salskih knjigah (Salbiicher).!^
Toda zadeva s punti se je, kot kaže, uredila in leta 1637 je škof naročil
oskrbniku, naj gre v Gradec in pospeši pritožbo, s seboj pa naj vzame
tudi denar za podkupnino.^^
In to je bilo najbrž odločilno, kajti leta 1638 je kranjski deželni glavar
•odločil, da morajo podložniki opravljati običajno tlako ali plačevati robotnino.^''
Odlok deželnega glavarja je bil torej za gospostvo razmeroma ugoden in škof
je sedaj, ko mu je stvar bolje kazala in ko je bila tudi nevarnost za upore mimo,
spet zategoval vajeti. Kmalu za tem je namreč oskrbniku predlagal, naj bi
podložniki odslej zastonj tovorili sladko vino z Laškega v Mauterndorf, medtem
ko so dotlej za to težavno delo dobivali nekaj plačila v denarju in naturalijah.
A tu je celo loški oskrbnik menil, da je misel sicer dobra, a zaradi
»trmoglavosti« podložnikov neizvedljiva, češ da bodo raje iskali svoje pravice
pri sodniji, kot pa privolili v to spremembo. Tudi odvetnika loškega gospostva
Hiiczing in Pučar se s tem škofovim predlogom nista strinjala,^' kajti preveč
očitna je bila njegova namera, da bi si s tem spet pridobili novih financ, saj
bi se bil takoj pripravljen odpovedati tej roboti, če bi za to dobil od podložnikov
ustrezno robotnino v denarju.
Proti odloku deželnega glavarja so se podložniki spet pritožili v Gradec
in leta 1640 je tam prišlo do široke obravnave. Predstavniki gosposke, med
katerimi je bil tudi loški glavar in oskrbnik pl. Wangnerekh, so ugotavljali,
da podložniki loškega gospostva nimajo nobenih posebnih pravic, tudi oni so
dolžni pokorščino svojemu zemljiškemu gospodu. Drugod na Kranjskem in
Štajerskem sme vsak deželni gospod zahtevati, da mu podložniki namesto tlake
plačujejo robotnino, in tako naj bi bilo tudi na loškem gospostvu. Sicer da so
se škofovi komisarji o robotnem dinarju pogodili s podložniki že leta 1622,
odlok kranjskega deželnega glavarja iz leta 1638 pa je potem končno razsodil,
da naj podložniki, če bo tako zahtevala gosposka, namesto tlake plačujejo
robotnino. Podložniki niso tako revni, da ne bi mogli plačevati, saj so za svoje
kolovodje in podpihovalce nabrali že 1200 goldinarjev, upirajo pa se iz same
prevzetnosti in nagajivosti. Podložniki so se pri svojih obtožbah sklicevali predvsem
na salsko knjigo ter na sodnijski odlok iz leta 1633, v katerem je določeno,
da naj ostanejo pri stari roboti. Gosposka je trdila, da res obstaja neka
salska knjiga iz leta 1502, vendar jo je sestavil le loški žitničar, potrdil pa je ni
niti deželni knez niti škof niti freisinški kapitelj in je potemtakem neveljavna.
Podložniki so temu ugovarjali, češ da obstaja še neka druga, prava salska knjiga;
i8 vendar problem okrog te knjige niti na tej razpravi niti pozneje ni bil
do konca razjasnjen.
Podložniki so pravdo sicer dobili, a loški oskrbnik je kljub temu začel
izterjavati robotnino. Pomanjkanje denarja je spričo vojnih nadlog vedno bolj
stiskalo škofovo blagajno in na drugi strani tudi podložnike, ki marsikdaj niti
kruha niso imeli pri hiši. Loško oskrbništvo se je močno trudilo, da bi od
kmetov izterjalo vse davčne zaostanke, rubilo jim je obleke in drugo, vendar
ni imelo kaj prida uspeha. Tedanji protipisar je v pismu freisinškemu škofu
pogumno izrazil željo, »da bi škof sam slišal tarnanje ubogih ljudi, ki nimajo
38
ničesar, da bi plačali davke.«^'^ Toda škof je bil neomajen in za vsako ceno je
hotel imeti svoje. 2e leta 1643 je komisarja Puecherja poslal na Dunaj, da bi
s podkupovanjem zadevo z robotnino skušal obrniti v svoj prid, in cesar je
res odobril revizijo procesa.21 Hkrati je škof ostro priganjal svoje uradnike v
Škofji Loki, naj pri podložnikih vendarle izterjajo zaostale obveznosti.
A tudi bitenjski podložniki niso hoteli odnehati. Leta 1645 so pri kranjskem
deželnem glavarstvu vložili tožbo glede tovorjenja vina iz Italije v Mauterndorf,
pravda je tekla tudi zastran hrastovega, jelovega in smrekovega lesa v
bitenjskem gozdu,22 v zvezi s še vedno nerešenim robotnim problemom pa so
njihovi pooblaščenci še vedno odhajali v Gradec k tajnim svetovalcem notranjeavstrijske
vlade. In med temi je bil tudi Jernej Šifrer. Menda so z darili
odšli celo na Dunaj, vsaj tako je svojemu škofu poročal loški oskrbnik,
vendar pa kaže, da je škof Vid Adam s svojim vplivom in denarjem več dosegel,
kajti cesar Ferdinand III. je sredi leta 1651 v zvezi z obnašanjem loških
podložnikov in z njihovo pravdo izdal posebno resolucijo, v kateri jim je predvsem
zapovedal, naj molče in naj ga več ne nadlegujejo. Zavrnil je njihove
pritožbe zoper loško gospostvo, jim prepovedal, da bi se še nadalje sestajali in
zbirali denar, če jim pa ni kaj prav, naj se obračajo do deželnega glavarja.^*
Škofov komisar baron Puecher je pridno podkupoval tudi druge osebnosti,
ki bi lahko odločale o robotnini, in tako je bila imenovana komisija, ki
naj bi stvar natančneje raziskala. Vendar je gosposka takoj, še preden je komisija
karkoli razsodila, začela od kmetov pobirati robotnino, in sicer po 4 goldinarje
ne glede na velikost kmetije. Podložniki niso bili zadovoljni s komisijo,
še manj pa seveda s pobiranjem robotnine, zato so takoj spet začeli zbirati
denar za pravdne stroške, po eno srebrno krone od kmetije. Komisija se je dne
Današnja Tajnetova hiša v Zabnici s sprednje strani
39
Vhcxlni del današnje Tajnetove hiše v Zabnici
cesarja počakala, ko je šel ravno v cerkev, in mu pogumno izročila svojo pritožbo.
Puecher je menda vse to videl in na cesarstvo vložil oster »memorial«,
v katerem je zahteval, da Šifrerja ostro kaznujejo, dosegel pa vsaj to, da prošnje
še pogledali niso, naslednjo resolucijo loškim podložnikom, naj plačujejo
robotnino, pa naj bi izdal sam državni zbor. »Potem bi rad videl, ali bodo kmetje
ubogali ali ne,« je Puecher samozavestno zapisal loškemu glavarju.^^
A kmetje niso in niso hoteli ubogati. Ko se je odbor vrnil z dolge poti, je
začel pregovarjati podložnike, naj bi zahtevali novo komisijo, ki bi pregledala
vse kmetije, do tega časa pa naj nihče ne bi plačeval robotnine.^ Takšna komisija
očitno ni bila nikdar sestavljena, pač pa je loški glavar zaradi davčnih
zaostankov začel prizadevno zapirati svoje podložnike in jim rubiti premoženje.*'
Zato ni čudno, da je odpor naraščal. Ko so Ivanu Šustu, imenovanemu Hrvat,
doma je bil iz Gorenje vasi v Poljanski dolini, hoteli zarubiti premoženje, je
dejal, da bo prej treba obesiti tri Nemce, preden bodo podložniki začeli plačevati
robotnino. Na sodišču v Loki je ponovil to trditev in dodal, da prej ne bo
miru, dokler ne pride do punta; in glavar ga je vrgel v ječo in dal vkovati
v železje.*"
Podložniki pa so spet začeli zbirati denar, da bi enega od »kolovodij« poslali
v Gradec ali v Regensburg. Toda kmalu za vsem tem, aprila 1653, je cesar
izdal ponovno resolucijo glede loških podložnikov. V njej ponavlja svoje ukaze
iz prejšnjega leta, ugotavlja, da so podložniki ponovno prelomili pokorščino
in zapoved molčanja, da so spet začeli zbirati denar, in zato ukazuje deželnemu
glavarju, da takoj ujame glavnega »kolovodjo« Jerneja Šifrerja in ga zapre.
Robotnina naj se začne pobirati, ne sicer za nazaj, ampak od te resolucije
dalje, znaša pa naj ne več kot 4 goldinarje od kmetije.^^
42
Tako je Sifrer prišel v direkten spopad s samim cesarjem, pri tem pa seveda
ni mogel imeti nobenega upanja na uspeh, kajti razmerje sil je bilo
strahotno neenako. Kranjska gosposka je hitro jela uresničevati cesarjevo resolucijo.
V maju 1653 je kranjsko deželno glavarstvo ukazalo loškemu glavarju
in oskrbniku pl. Wangnerekhu, naj v smislu resolucije polovi glavne kolovodje
in jih izroči deželni sodniji, v prvi vrsti Jerneja Šifrerja, potem pa še Andreja
Jenka, Lenarta Žontarja in tudi Jurija Trepala, brodskega župana.^^ Obenem
je naročilo grofu na ljubljanskem gradu. Andreju baronu Buczelleinu, naj takoj
pošlje v Loko stražnega glavarja in šest najboljših vojakov, da jim bo
Wangnerekh izročil te štiri kolovodje, ki naj jih potem odpeljejo v Ljubljano
in zapro v grajsko ječo.''^ Kmalu za tem je cesar z novo resolucijo ukazal tajnim
svetovalcem notranjeavstrijske vlade v Gradcu, kako je treba postopati z loškimi
podložniki. Kolovodje, je zapisano v resoluciji, bi bilo dobro zapreti in po
potrebi tudi vkovati v železje.** Iz Gradca je ukaz zoper kolovodje prišel v
Ljubljano, vendar je bil deželni glavar že ukrepal.
Vendar kakega posebnega učinka ni bilo, »kolovodje« so bili še zmerom
zelo agilni in nemir, zlasti po bitenjski župi, vedno večji. Podložniki te župe
dosledno niso hoteli plačevati robotnine, rubežem so se tudi s silo upirali, in
ko jih je loški glavar poklical k sebi, se niso hoteli odzvati.*5 V svojih pritožbah
deželnemu glavarju so ugotavljali, da sme loško oskrbništvo zahtevati od njih
le po 4 goldinarje robotnine in ne več, od freisinškega škofa so pa hoteli dobiti
pismen reverz o tej dajatvi.*^ Pritožbe in ukazi glede robotnine so se potem z
ene in druge strani hitro menjavali, središče upiranja je bila še naprej bitenjska
župa in v septembru 1653 je bil Jernej Sifrer še vedno imenovan kot eden
glavnih »šuntarjev«, ki da bi jih bilo treba ostro kaznovati.*^
Oktobra 1653 je posegel vmes spet lisjaški baron Puecher in predlagal, da
bi bilo treba robotnino najprej zahtevati od kolovodij po bitenjski župi, če pa
ne bi hoteli plačati, bi jih bilo treba odgnati v ljubljanske ječe, če bi pa še
naprej trmoglavih, pa v Karlovac ali kam drugam, kjer bi morali delati v
rovih.*^ Puecher je torej hotel upor zatreti pri njegovih koreninah. Vendar se
tudi to ni zgodilo, pač pa je glede robotnine prišlo do nesoglasja celo med
loškim oskrbništvom in kranjskim deželnim glavarstvom. Šlo je namreč za
tolmačenje cesarskih ukazov, ki so predpisovali po 4 goldinarje od kmetije,
vendar glede na njeno velikost, a loška gosposka je zahtevala od večjih kmetij
po 5 goldinarjev.*'' Tudi robotna knjiga (Robotsregister), ki jo je podpisal kranjski
deželni glavar, zadeve še ni mogla rešiti, nobenega učinka pa tudi ni imela
cesarska resolucija iz junija 1654, v kateri je vladar v glavnem le ponovil ukaze
iz prejšnjih resolucij.'* Strasti so se razvnemale naprej in loški oskrbnik je
poslal bitenjskim in gode.škim podložnikom na vrat vojake, da so jih morali
oskrbovati. Toda deželni glavr je ukazal, da morajo vojaki oditi, razen tega
pa loškemu glavarju prepovedal, da bi kmetom še naprej delali krivico, in poslal
v Loko posebno komisijo, ki naj bi preverila, kako se robotnina izterjuje.^i Ob
tem se je nasprotstvo med loškim in deželnim glavarjem poglabljalo in vsak
po svoje je nasprotnika obtoževal pri novem (od leta 1652 dalje) freisinškem
škofu Albrechtu Sigmundu.
Sčasoma se je nemir vendarle začel polegati, tudi novi škof je bil vsaj v
začetku svojega vladanja nekoliko manj zahteven kot njegov prednik Vid
Adam. Loško gospostvo je v dolgoletni pravdi popolnoma uspelo, četudi so
podložniki zdaj pa zdaj naleteli na razumevanje pri notranjeavstrijski vladi
v Gradcu in pri deželnem glavarstvu v Ljubljani. Gotovo so imeli na svoji
43
strani tudi del loškega meščanstva, saj je npr. loški sodnik Jurij Friiperger imel
težave s ponovno izvolitvijo prav zaradi tega, ker da je podložnikom pri njihovi
pravdi pomagal z nasveti.^^ Razmerja pa so bila vendarle jasna: na eni
strani gosposka z vso svojo močjo, z zvezami in z denarjem, na drugi strani
pa revni podložniki, katerih možnosti so bile strašno omejene.
Jernej Sifrer, vojvoda in glavni »kolovodja« loških podložnikov pa se je,
kot kaže, počasi umikal v ozadje. Razlog za to najbrž ni bila samo bližajoča se
starost, ampak tudi nesporazumi, ki so nastali med njim in drugimi podložniki.
Leta 1658 je Šifrer zahteval od kmetov okrog .340 goldinarjev, ki da jih je potrošil
iz lastnega žepa, ko se je v njihovem imenu pravdal z loškim gospostvom.
(Vsota je ustrezala polovični vrednosti srednje kmetije.) Prišlo je celo do sodnega
postopka. Kmetje so trdili, da so mu že leta 1642 dajali po eno srebrno
krono za te stroške, vendar niti Šifrer niti njegov tovariš Pavel Kaiser ni
nikdar napravil računa o tem. Šifrer je sicer na razpravi trdil, da je napravil
račun, vendar je loška sodnija razsodila, da je bil to nekak površen račun, in
Jernej je v Loki izgubil tudi to pravdo. Pritožil se je na deželno glavarstvo v
Ljubljani in prosil za ustno zaslišanje, obenem pa obdolžil loško upraviteljstvo,
da je iz sovražnosti krivično postopalo proti njemu. In res, loški glavar Wangnerekh
je osebno interveniral pri deželnem glavarju, da bi Šefrerju ne dovolil
ustnega zaslišanj a.^^
Tako, brez nadaljevanja pri deželni vladi se je ta poslednja Sifrerjeva
pravda najbrž tudi končala. Po končanem boju je vodja premagancev ostal sam,
kar se v življenju tako cesto dogaja.
Podoba Jerneja Šifrerja je zanimiv primer iz loške tlačanske zgodovine,
zato ni čudno, da se je ob njej ustavil tudi Ivan Tavčar. V Visoški kroniki je
sicer prizor z Jernačem, »pravdarskim vojvodom loških podložnikov«, postavil
v leto 1690, ko je bila robotna pravda že davno končana in ko naj bi bil Jernač
star že okrog sto let, vendar je s svojo umetniško silo primerno, z dokajšnjo
zgodovinsko verjetnostjo nakazal uporniško naravo tega strastnega pravdača.
Šifrer zmerja loške prebivalce s teleti, tepci, ovcami, ki pustijo, da jih škof
samo striže, on da bi že vzdignil tožbo z največjim pečatom in spoknril njihovega
škofa. Grajski ječar Mihol Schwaiffstrigkh mu očita mast, ki jo je za
svoje pravde nabiral med kmeti, žena pa ga opozarja, da Schiffrer ne bo nikdar
močnejši cd škofa na gradu, pa naj živi tisoč let. In da bo konec spet tak, da
ga bodo zaprli, pa še ni dolgo tega, kar je šest tednov presedel na gradu, in
pšenica se bo morala sejati ter stelja pripravljati, sama pa ne bo mogla vsega
opraviti. Cas je že, da se spametuje, saj ima pet otrok, ki so vsi že odrasli.
Toda Schiffrerju v Visoški kroniki ne gre ne za delo ne za spametovanje, ampak
za ponos in pogum. »Samo tega nočem,« odgovarja ženi, »da bi piškavi
grajski gospodje mislili, da se jih bojim. Prav nič se jih ne bojim in nič bi se
jih ne bal, če bi tudi deželnega glavarja na svoji strani ne imel.«54 — Ta Sifrerjeva
nekoliko karikirana podoba se sicer harmonično sklada s stilom Tavčarjeve
Visoške kronike, ne posega pa globlje v problem; je le epizoda, ki pomaga
barvati čas, v katerem Izidor doživlja svojo usodo.
Z drugačnega vidika je nameraval osvetliti usodo pravdarskega vojvode
Tone Šifrer, njegov osmi vnuk po veji navzdol. V pisateljevi zapuščini je
ohranjen osnutek za dramo z naslovom Mož iz samote, v kateri naj bi Jernej
doživel tragično usodo puntarja, ki v neosveščeni sredini prehiteva svoj čas..
Kratek osnutek se glasi:^^
44
MOŽ IZ SAMOTE
Drama iz kmečkih uporov in bojev v 17. stol. na gorenjskem škofjeloškem
posestvu.
I.
1. Po jezdi. Sprejo se Jernej Sifrer in Lampfritzhaimb. Obenem je proščenje
v Crngrobu. Nastopajo Jakob S., ki drži malo z gosposko. Salske knjige.
2. Sklenejo voditi pravdo proti gospodu.
3. Dekle ga odvrača od tega, ker se v svoji ženski duši boji zanj.
II.
JVa gradu: Odnos do kmetov. Izpraševanje. Lampfrizhaimb in Jernej se
soočita. Ta sklene podkupiti vse oblasti in napove Jerneju brezobziren boj.
Jernej sklene iti osebno k cesarju. Brat dekleta sporoči, naj Jernej neha, če
ne se bo odvrnila od njega.
m.
Na Dunaju. Na videz mu prošnjo uslišijo, v resnici napravijo vse, da bi
bilo zastonj in da ne bi prišel pred cesarja. Pred cesarjem. (Višek.)
IV.
Doma: Zavrne dekle, ker ima višje cilje, tragičnost, se ne poda nasprotniku.
Po navodilu glavarja se začne pobirati denar za nadaljnjo pravdo. To dela
Jakob Sifrer. Kmetje godrnjajo. Prispel je patent o roboti.
Proglase patent, množica zbesni. Izkaže se, da je bil Jakob falot, Jerneja
ubijejo. Spozna nemoč voditelja, če so množice nezrele.
Tudi Tone Šifrer je v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi postavil Jernejevo
puntarstvo v obdobje loškega glavarja Franca Matije Lampfritzhaimba (1659
do 1684), vendar ko gre oziroma naj bi šlo za umetniško delo, so tudi v tem
primeru bolj važna družbena in osebna razmerja kot zgodovinska verodostojnost.
Brez dvoma pa bi bila drama zanimiva, ko bi bila kdaj napisana.
Jernej Šifrer, »pravdarski vojvod loških podložnikov«, v svojem času ni
mogel uspeti, a njegova uporniška kri tudi v potomcih ni mirovala. Morda ni
povsem slučaj, da so bili njegovi nasledniki Tone Šifrer, Peter Oman, Janez
Sifrer in Peter Šifrer, ki je leta 1929 kot priženjenec zagospodaril na Tajnetovom
domu, v letu 1941 med prvimi ustanovitelji Osvobodilne fronte v 2abnici.
Tone Šifrer je v Mauthausenu padel kot talec, Petra Omana je ubila črna
roka, Janez in Peter Šifrer pa sta po vojni umrla za posledicami dachauske
internacije. Toda njihovo uporništvo je vendarle obrodilo sadove in stari Jernač
bi bil gotovo ponosen nanje.•'^
O p o m b e
1. Rodovnik Jerneja Sifrerja, hrani rokopisni oddelek NUK, Ljubljana. — 2.
P. Blaznik, Urbarji freisinške škofije, SAZU, 1963. — 3. Priimek verjetno izvira iz
nemške besede »deine« (tvoje). — 4. Arhiv župnije Stara Loka. — 5. Mittheilungen
45
des Historischen Vereins fiir Krain, 1850, str. 17. — 6. J. Zontar, Zgodovna mesta
Kranja, Ljubljana, 1939, str. 237. — 7. L. Schiiviz von Schiivizhofen, Der Adel in
den Matriken des Herzogtums Krain, Gorica, 1905. — 8. SBL, str. 591—593, — 9.
SBL, str. 143. — 10. Podatek Marije Grobelnik, Kranj. — 11. F. Kos, Doneski k zgodovini
Škofje Loke in njenega okraja, Ljubljana, 1894, (cit. Doneski), št. 99, str. 69.
—• 12. P. Blaznih, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorskem polju, Razprave
SAZU, 1953 (cit. Kolonizacija), str. 227. — 13. Kolonizacija, str. 227—228. — 14. Doneski,
št. 134, str. 91. — 15. Doneski, št. 138, str. 93. — 16. Doneski, št. 148, str. 97. —
17. — Kolonizacija, str. 228. — 18. Doneski, št. 152, str. 101. — 19. Doneski, št. 170—
171, str. 115—125. — 20. Doneski, št. 220, str. 150. — 21. Kolonizacija, str. 229. — 22.
Doneski, št. 222, str. 151. — 23. Doneski, št. 282, str. 178. — 24. Doneski, št. 291, str.
183—184. — 25. Doneski, št. 293, str. 185. — 26. Doneski, št. 305, str. 190. — 27. Doneski,
št. 306, str. 191. —28. Doneski, št. 301, str. 188. — 29. Doneski, št. 317, str.
196. — 30. Doneski, št. 319, str. 196—197. — 31. Doneski, št. 320, str. 197—198. —
32. Doneski, št. 325, str. 199. — 33. Doneski, št. 328, str. 200. — 34, Doneski, št.
332, str. 202. 35. Doneski, št. 338, str. 204. — 36. Doneski,, št. 341, str. 205. — 37. Doneski,
št. 340, str. 204—205. — 38. Doneski, št. 348, str. 208—209. — 39. Doneski, št.
350, str. 210. — 40. Doneski, št. 351, str. 211—212. — 41. Doneski, št. 353, str. 212—213.
— 42. Doneski, št. 354, str. 213. — 43. Doneski, št. 355, str. 213. — 44. Doneski, št.
356, str. 213. — 45. Doneski, št. 364, str. 216. — 46. Doneski, št. 364, str. 216. — 47.
Doneski, št. 372, str. 219. — 48. Doneski, št. 379, str. 222. — 49. Doneski, št. 389,
str. 228. — 50. Doneski, št. 390, str. 228. — 51. Doneski, št. 396, str. 232. — 52. Doneski,
št. 454, str. 254—255. — 53. Doneski, št. 456, str. 256. — 54. I. Tavčar, Visoška
kronika, Ljubljana, 1948, zbirka Klasje, št. 17—18, str. 76—78. — 55. Zapuščino Toneta
Sifrer j a hrani Jože Sifrer, Ljubljana — 56. Mnoge podatke za ta prispevek
je zbrala in posredovala Tončka Sijrer iz Zabnice, ki se specialno ukvarja z rodovnikom
Jerneja Šifrerja.
Z u s a m m e n f a s s u n g
JERNEJ ŠIFRER, SEINE ABSTAMMUNG UND DER FRONDIENSTPROZESS
DER UNTERTANEN VON SKOFJA LOKA
Jernej Sifrer (Bartholomaus Schiffrer) kam Ende des 16. Jh. in Zabnica zur
Welt. Dieses Dorf gehorte zur Zeit der Freisinger Herrschaft zum sogenannten
Bayrischen Amt, der spateren Bitenjschen Zupa, wo der Freisinger Bischof im
12. Jh. Bauern aus Bayern angesiedelt hatte. Die Zugewanderten verschmolzen jedoch
allmahlich mit den umwohnenden slowenischen Einwohnern. Jernej Sifrer
war eine bedeutende und angesehene Personlichkeit seiner Familie und viele seiner
Nachkommen machten sich im slowenischen offentlichen Leben geltend. Er lebte
gerade zu, der Zeit, in der sich die Beziehungen zwischen den Untertanen und der
Obrigkeit der Herrschaft von Skofja Loka zusehends verscharften. Im Jahre 1621
kam es zu einem FrondienstprozeB, der sich gut dreiBig Jahre lang hinzog. Die Herrschaft
verlangte namlich von den Bauern, sie miiBten auBer ihren alten Verpflichtungen
oder teilweise statt ihrer noch ein Frongeld zahlen, womit jedoch besonders
die Bauern der Bitenjschen Zupa nicht einverstanden waren. An die Spitze des
Kampfes der Bauern fiir ihre alten Rechte schwang sich Jernej Sifrer allmahlich
empor. Er kampfte hartnackig gegen seine starken Gegner, mit seinen Genossen
reiste er des ofteren nach Graz zur innerosterreichischen Regierung und sogar nach
Wien bzw. Regensburg zum Kaiser. Alle seine Bemiihungen waren jedoch umsonst
und schlieBlich befahl der Kaiser der Krainer Landhauptmannschaft, Sifrer gefangenzunehmen
und einzusperren. Mit ihrem langjahrigen FrondienstprozeB erreichten
die Bauern nichts, hatte doch die Grundherrschaft samtliche behordlichen Strukturen
auf ihrer Seite, auBerdem konnte sie auch gewandter als die Bauern mit
Hilfe von Bestechungen ihre Ziele erreichen. Ivan Tavčar beschreibt in seiner Visoška
kronika (Chronik von Visoko) Jernej Sifrer leicht karikiert, im NachIaB des
Schriftstellers Tone Sifrer, eines Nachkommen des Jernej, liat sich dagegen der
Entwurf zu einem Drama mit dem Titel Mož iz samote (Der Mann aus der Einsamkeit)
erhalten. Das Drama solite diesen streitbaren »Herzog« als vereinsamten
Rebellen aufzeigen, der seiner Zeit voraus war und sich deshalb nicht behaupten
konnte.
46