174    
Novicar iz domačih in ptujib dežel.
Predvčeranjim 20. dne t. m. se je prvikrat snidel državni zbor na Dunaj i. Predsednik ministerstva baron Beust je obema zbornicama predstavil predsednika in podpredsednika : gosposki zbornici kneza Karlosa Auersperga kot predsednika, kneza Fr. Kuefsteina pa kot podpredsednika, — zbornici poslancev predsednika dr. Griskro, kot podpredsednika pa Fr. viteza Hopfen-a in dr. Ziemaljkovskega. Predsednika pozdravljata zbor z govoroma, v kterih se ozirata na politične razmere poslednjih dveh let in važno nalogo povdarjata, ki jo zdaj ima državni zbor. Trikratni slavaklici na cesarja sklepajo sejo. Ko so poslanci po ustavnem običaji predsedniku oblj ubije vali,
so Slovenci slovenski,   Poljaki poljsko,   Lahi pa laško govorili.    Poljaki in  Slovenci  sedijo  na  desni.    Prvikrat,   kar ima Avstrija   državni zbor,   se je   v njem 20.   dne   t.   m.   slišala   slovenska   beseda.    Danes (v sredo) odpre presvitli   cesar   sam   državni  zbor.   — Ogerski   deželni   zbor   napreduje   v svojih   delih;   al Hrvatov, ki jih je pričakoval do 15. t. m. v Pest, ni še pričakal in jih pod krilom dvalizma tudi ne bode. — 11. dan t. m. na veke ostane častni dan v zgodovini hrvaški;   istina je,   da  si je ta dan narod hrvaški posvetil svoje lice.    Delal je deželni zbor hrvaški, kakor je od njega pričakoval narod.   Sprejetje bil Perkov-čev  nasvet:   „naj visoki zbor sklene,   da   ne bode ne obravnaval   ne   glasoval   v nekakem  predlogu,   naj ga poda vlada ali zbor,   dokler Njih Veličanstvo ne blagovoli potrditi zakona o svobodi in neodgovornosti deželnih poslancev,   kteri je   bil  sklenjen v 3. zborovi seji leta 1861."    Važen je ta enoglasni sklep posebno zato, ker je   še tudi več takih glasovalo za-nj,  kteri so prijatelji Magjarom, čeprav je vlada vse žile napela, da bi unijonistom pridobila večino.    Hrvaški ban  je  poklical pred-se vse uradnike in duhovne, ter jim veleval glasovati tako, kakor vlada zahteva.    Al zmotil se je.    Vse njegovo žuganje ni  stanovitnih in značajnih mož mogla preobrniti.    Vsi so soglasno odgovorili,   da  se ne morejo izneveriti reči,   ktero   so   zastopali  dozdaj po vestnem   prepričanju,    in   da   rajši   trpe  vse britkosti, kakor   da   bi  narod zatajili.    Tukaj njihove lastne besede,  ki so jih govorili banu v obraz:   Dr. Subotičr „Tu je moja glava;  al   tako ne bodem delal";   Priča je   ravno   tako   govoril;   Cepulič,   ki  ima   7   otrok t ,;Jaz ne prodajam domovine." Blažič:  „Položim   šest otrok na oltar domovini, al izdam je ne." Dr. Muhiču je rekla žena: „Bodi pošten; košček kruha si že še prislužiš; jaz imam zdrave roke in tudi najni hčerki; preživeli se bodemo;   al   domovina   gre  čez vse."   Enaka so govorili Torbar, Veber, Milic itd.  Veliki prost Kralj je odgovoril banu:   „Moji   dnevi so šteti;   živel tako ne bodem dolgo, al domovine ne izdam."   Vladika Gruic je   odgovoril  banu:   „Dokler mi  bode stala ta glava (pokazal je na svojo glavo)  na ramah,   dotle  ne bodo ta usta glasovala za združenje z Magjari." Trikrat slava takim možakom!   Resnične so besede „Pozora", ki pravi:   „Ti odgovori so vredni,   da  se s zlatimi črkami zapišejo  v zgodovino in ohranijo v srcu ljudstva. Mi mu dostavimo še to, da ti govori so taki, da, kakor se je nekdaj zidovje Jeriha treslo pred glasovi, tudi oni raztresajo ozidje dvalizma! —• Važen v tej seji je bil tudi predlog Vončine: „Deželni zbor trojedine kraljevine izrekuje slovesno, da trojedina kraljevina srbski narod,   kteri v nji živi,   s   hrvaškim  za isti in ravno-pravni narod priznava.    Predlog ta je  bil z živio-klici sprejet. — V seji 14. t. m. je že  ban naznanil,   da je Njih Veličanstvo potrdilo  omenjeno  postavo zarad varnosti poslancev.    Vsled tega  se  prične živa debata,   v kteri je večina izrekla, da dokler ne doide zboru sankcija tega zakona na  postavni   poti,   dotle   se   zbor   ne spušča v nobeno obravnavo.   —   18. dne t. m. je došel zaželjeni kraljevi reskript zboru,  in ta dan je bil odgovor,   ki   ga je   poslanec   Mrazovic  na pismo kraljevo nasvetoval, z dostavkom Vrbančičevim brez debate   z veliko   večino  sprejet.    Ta odgovor povdarja samostojnost trojedine  kraljevine po 42. članku od leta 1861.   Ta sklep je Magjarone v zagrebškem zboru zelo razsrdil.    Kaj bode dalje, se zdaj ne ve; govorica je bila poprej  o razpustu hrvaškega zbora,   zdaj  je zopet vse tiho o tem.