OZIR NA „LJUBEZNIVE BRALKE" IZ i LETA 1850. DR. J. T. j Žcnstvo le napreduje, in bolj in bolj i se mu priznava opravičenost do napredka. O resnem in doslednem napredovanju se" da pač govoriti še le v novejšem času ; j pri Slovencih se osredotočuje okrog- »Slo- venke«, ki si pač sme prav zaradi pozi- tivnega dela na tem polju prisvajati če že j ne vseh zaslug, pa vendar vsestransko ' inicijativo v vseh zadevah, ki se tičejo na-j šega ženstva. Nemala pa je tudi njena I zasluga, kar se tiče informacij o ženskemi gibanju drugod; saj je znano, da je svet j — zlasti naš slovenski — pripravljen pri-1 trjevati le onemu, kar se vrši drugod, že', vrši ! i Da opozorim na eno dejstvo. Še leta j 1893. je mogel zapisati dr. Janko Pajiiä sledeče besede : »Razv?n Josipine Turno-1 gradske in Lujize Pesjakove res da pred] Pavlino Pajkovo in ob enem z njo ni de-i lo vala nobena obče znana pisateljica slo-| venska...« Kako pa je dandanes ! Lep venec: slovenskih pisateljic že imamo, izmed ka- terih ta in ona lahko vspešno tekmuje s sodobnimi in preddobnimi tekmeci »privile- govanega« spola... tn kdof zasleduje razvdj naše književnosti, mora zopet priznati, da je prav t Slovenka« bila ono ognjišče, ki so se pri njem najprej zbirale, potem grele in naposled si praktično urile svoje »nežne ročice« slovenske pisateljice. Za one, ki bero >Slovenko«, ni treba navajati imen in podkrepljevati trditve z zgledi. Nfimen »Slovenke« seveda ni, vzgoje- vati pisateljice. Poglavitno je, da prinaša nekaj specifično ženskega gradiva, ki mu pri nas drugod ni prostora : znano pa je, da ženstvo rado čita, rajši menda ko moški, ki — baje — bolj Ijiibijo resne pogovore in globoko umstveno premišljevanje. Žen- sko duševno življenje je gorko, utriplje naglo, je zelo receptivno., potrebuje zato mnogolične hrane ; ženska pa ima tudi nagon k izobrazbi, čuti nje potrebnost..... Zato bi se morali listi, ki hočejo služiti napredku celega naroda — narod je le v slovnici samo moškega spola — tudi na- čeloma ozirati na duševne potrebe ženstva. Saj ta zahteva ne seza bogvedi kako da- leč, ker so te potrebe izvečine tudi potrebe moških. Sploh pa si morajo moški do- sledno reči: »Česmo na plesišču, v salonu, na promenadi dvorljivi, ne da bi se ču- tili ponižane, udarno se pač lahko ideal- ncjši, pravi dvorljivosti črno na belem, ne da bi s tem kaj odkrcali od svoje moške prevzvišenosti....« V dobi narodnega navdušenja, v sredi 19. stol., se kažejo pojavi prave obzirnosti. Zanimivo svedočbo najdemo v Janežičevi »Slovenski bčeli« 1. 1850. V nekem »pri- jateljskem dopisu« se čita med drugim sledeče : »Ne manj potreben je (skrbnih ozirov) tudi naš ženski spol. Žalostna sku- šenost nas uči, da tudi v izobraženem svetu polovica človečanstva t. j. ženski spol nima občega pristopa k veci omikanosti. Na kmetih se misli, da je hčer že zadosti omikana, ako zna na molitven,k moliti, g. fajmoštru pred omoženjem katechsmus od- rekati in na trgu rajtati. U mestih je to J17 res boljše, zakaj tam imajo tudi Strick- stund (!), potem smo pa tudi hitro gotovi«. »Bogati roditelji si res drugači (bolj nobel) počinajo. Nemški, francoski, cngli- ški Sprachmeister, Hofmeister, Conversa- tionsmeister, Fortepiano in Bog ve še kaki Meister ima kaj opraviti, kar drugače niso gebildet ; na prave potrebe krasnega spola se je pri nauCovanju čisto pozabilo.....! Odtod toliko nesrečnih roditeljev brez prave ljubezni in lepega obnašanja otrok, torej tako malo slovenskih rodoljubov, kir je materno mleko saj pri jednim delu sloven- skih občanov čista ptujšina, za slovensko pokolenje pogubljivi strup. Da krasotice nekaj čitati hočejo, vsakteri vidi, kdo vi- gred človeškega življenja pozna ; i kir jim vsaj v mestih nimamo ničesar zabavnoga (kratkočasnega) podati, se poprimejo po- kažljivih nemških romanov, s katerimi je že skoro celo Slovanstvo poplaveno, n. p. Parižke tajnosti.... To kervavo rant> zaceliti je preimenitna naloga slovenske Bčele, dokler duh veka tudi ženskemu spolu obče ustave za izobraženost ne poda. Tako je slavni rodoljub Purkinja, doktor lekarstva, sklenil v Pragi, ako še ne tekočega (1850.), saj prihodnjega leta za ženski spol več zloj znamenitih predmetov predajati ; le početka je treba«. Res nam vse to nekaj diši po plesni- vosti — saj živimo že v novem stoletju — ali naše srce sluti, da klije pod to plesn.jo toplo življenje, prava ljubezen. Ponosni smo, da smo tekom 50 let mnogo napredovali, da smo postavili svoje ideale višje, ali na tihem tudi vzdihnemo : »Postali smo višji in večji, ali tudi malenkostnejši U 118