Žare če sonce je slovo jemalo
Od dneva, kter'ga milo je ogrevalo,
Skrivavši za večerne se gore; Ozirajo nazaj se žari zlati, Ter blagi zadnjič zemlji pozdrav tlati,
Oblakov sterme stene rumene.
Zdej moe neznana m' serce vabi, žene Sprehajati poleg dobrave se zelene ,
Svitlost noči na prostim oglcdvat'5 In v misli mnogotere b'Io vtopleno Serce, ki mu je bilo perpušeno,
Svetit lepoto v nočnim mrak' spoznat'.
V oblakov namreč sim zagledal redu Podobo rajsko, čudapolno ogledu,
Strašivši silno me samotniga 5 Obličje njeno čela krog oviti Leskečih žarov lepi venec kiti —
Ime bliši se v njim „Slovenija.Li
Al dalej nisim mogel več prestati, Perkazni čudne dalej ne oglcdvati,
Podi me v nagli beg neznana moč 5 In komej v tek po ravni se planjavi Sim spustil  — glej ! tekočiga me vstavi
En glas prijetni mi tako rekoč:
Posvečenje.
^Nazaj oberni se, moj sin predragi! Ne delaj žalosti vec mater' blagi,
Ki dolgo, dolgo nisi je poznal; Ze mnogotero sim te obdarila, Ze od mladosti jezik svoj učila,
Al ti le p tujce si ohol iskal."
„Komu serce hitrejši le ne bije, Komu gorkejsi solnce le ne sije,
Ko drage domačije sliši ime? Tam ki mladenc iz dečka raste gori, Ki iz mladenca cversti moz izzori —
Oh, ktirga za to ne kipi serce!"
y)Glej sinov krog nebrojeno število, K' se trudjo radi za Slovenh milo,
Goreči za svoj jezik presladak: Zato z slovenskim duham volni Tud' ti osercje svoje si napolni,
De za Slovenjo drago bos gorak."
To govorivši je perkazen zala Ko bliska nagliga svitlost zbežala.
In več nje rajskiga ni b'lo sledu — In glej! radosti sladke v moje žile Do domačije so se mi razlile  —
V rodoljubov biti čem redu!            Šmarski .
List 13.