Venec lepih  dogodkov  iz življenja našega cesarja
5   Vljudnost našega cesarja.
aš cesar je bil leta 1904. v Lvovu. Nekega dne se je z grofom Badenijem peljal iz mesta, kar se približa vozu množica kme-tov ter kleče povzdiguje roke in ponuja svoje prošnje. Cesarski namestnik da znamenje, naj se odstranijo m naj ne bodo nadležni; cesar pa sam sprejemlje prošnje in jih skrbno spravlja na vozu. Kmetje hvaležno poljubljajo vladarju roke, noge in oblačila ter ga navdušeno pozdravljajo, dokler jim ne izgine cesarski voz izpred oči.
Leta 1892. je bil naš cesar 2. januarja na Sta-jerskem na lovu. Ko se je nekega dne vračal domov, je vprašal svojega zvestega služabnika: »No, Miihl-bacher. zakaj pa ne kadite?«
»Veličanstvo, nimam smodke pri sebi,« od-govori.
Cesar mu pomoli svojo zalogo in reče: »Nate, izberite si!«
Plahoma vzame spremljevalec smodko, pa si je ne upa vpričo cesarja zažgati, tudi bi si jo rad ohranil v spomin, ter jo vtakne v žep.
Kmalu na to ga cesar vpraša:
»Zakaj pa ne kadite, saj zdaj imate smodko?«
»Veličanstvo, doma jo bom pokadil.«
»Ne, zdaj morate kaditi!« odvrne cesar ter po-nudi lovcu ogenj, da si jo nažge.
Nekega dne (leta 1889.) je šel naš cesar zjutraj na vse zgodaj na lov na divjega petelina. Lovci so bili odrinili nekoliko prezgodaj in so morali čakati ter so se precej glasno pogovarjali. Kar prideta mimo dva drvarja. Ker je bilo še temno, nista spo-
33   130   VS.
znala cesarja in njegovih spremljevalcev. Eden dr-varjev stopi k cesarju in reče kar po domače: »Lo-vec, ali imate kaj ognja?« Cesar prižge gobo in jo <la drvarju. Ta si zažge pipo in vprašuje dalje: »Lo-vec, ali greste nad petelina?« •— »Da,« odvrne ce-sar, »pa zakaj to vprašate?« — »No, zato, ker vam bo petelin lepo zapel, če se boste tako glasno po-govarjali,« zavrne drvar. Njegov tovariš ga sune in mu zašepeče na uho, da stoji pred cesarjem. Drvar pa se urno odreže: »Pa brez zamere, nisem mislil nič hudega!« potegne iz vivčka, privzdigne klobuk in gre dalje. In cesar? Smejal se je na tihem in kaj všeč mu je bila ta gostobesednost preprostega moža.
*      #     *
Ob vojaških vajah na Moravskem (leta 1887.) se je vsak dan naš cesar peljal iz grada, kjer je sta-noval, na kraj vojaških vaj in potlej zopet nazaj. Ljudstvo ga je veselo pozdravljalo. Nekoč se mu je ob taki priliki bližalo več poljedelcev, pa le boJj od-daleč in z nekakim strahom. Cesar pa jih kliče k sebi, rekoč: »Le pridite le-sem vsi, saj ste vsi moji otroci.«
Pozneje je dal lastnik onega gradu tam posta-viti spomenik, ki naj bi pričal potomcem, kako pri-jazno in blagohotno občuje naš svitli vladar s svo-
jim ljudstvom.
*      *     *
Kovaški mojster Ferdinand Bokar na Ogrskem je dobil leta 1886. zlat zaslužni križec za svoje iz-vrstne poljedelske stroje. Za to odliko se je šel na Dunaj zahvalit cesarju. Predno se poslovi, vzame vrli mojster iz žepa cesarjevo sliko in zaprosi: »Ve-Jičanstvo, še eno prošnjo! Ko bi blagovolili pod to-le sliko zapisati ime?« — Cesar ga vpraša, zakaj želi to, in Bokar odvrne: »Ko umrjem, bo treba zaslužni križec nazaj dati, pa bi rad svoji družini zapustil spomin, da sem bil pri Vašem veličanstvu.« — »Pa nimam nič pri rokah, da bi mogel podpisati!« — »Jaz imam svinčnik pri sebi,« reče mojster in ga
PS   131   VS,
hitro ponudi cesarju. Cesar se nasmehne in zapiše svoje ime pod sliko. Bokar se zahvali in pokašljuje kakor v zadregi. »Ali še kaj želite?« ga vpraša ce-sar. »Da, veličanstvo — svoj svinčnik prosim, rad bi ga daroval domači šoli v spomin.« Zopet se na-smehne cesar in vrne svinčnik, ki ga je bil v roki pridržal, ter se ljubeznivo poslovi od kovaškega rnojstra.