Na Lavrici ni mleka že ob treh popoldne!
To je že stara pesem, ki se vleče že dobrih deset let. Da pogledamo kar resnici v obraz: nedavno sem stopila v trgovino z namenom, da kupim liter in pol mleka, pa morda še kruh, vendar sem morala vsa razočarana sprejeti od-govor, da nimajo ne mleka ne kruha. To me je razkurilo, da sem začela nekoliko ugovarjati. Zakaj sploh imajo to trgovino tu, ko pa nič nimajo? Že marsikdo se je tako vprašal in ne samo jaz. Tako moramo Lavričani stopiti v me-sto, namesto da bi to malenkost imeli možnost nabaviti doma na Lavrici! Naj podam še primer-javo: imela sem možnost obiskati marsikatero
trgovino izven ljubljanskega območja, pa je bilo povsod možnost nakupa katerekoli hrane oziro-ma blaga. Pozno popoldne sem obiskala trgovi-no v Mokronogu, Kremlju. Trebnjem in še bi lahko naštevala, pa so vedno imeli vse, kar sem želela kupiti. Tu pa nimajo prav ničesar.^Pogo-varjam se z marsikatero gospodinjo iz Lavrice in tudi njej ne zmanjka pripomb glede slabe pre-skrbljenosti te lavriške trgovine!
Ko že razmišljam o vsem tem slabem poslova-nju, naj omenim tudi naslednje: zelo mlada prodajalka bi morala nekoliko pospešiti hitrost strežbe vsaj v sobotnih dopoldnevih, ko je mno-go strank. Glede olike bi se morala spomniti, da se je treba do odjemalcev obnašati vljudno, kulturno, ustrežljivo, skratka primerno za takš-no delo. Uporablja neprimerne izraze ob strež-bi, ne zna se držati vrstnega reda in če pošlješ otroka v trgovino, ga sploh ne vidi, vsi pridejo preje na vrsto. Če otrok ni preko meje korajžen, sploh ni postrežen!
Moram pohvaliti prodajalko Božičevo, ki zelo urno opravlja svoj posel, je prijazna do strank, vljudna, tako da jo resnično pogrešamo, kadar nas ne pozdravi njen prijazni »dober dan«. Po njej naj se zgledujejo njene sodelavke, ki so ji pravo nesprotje!             JELKA KOVALJEV