199 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 355.711(497.1) 355.11:73.071.1"1960/1980" Prejeto: 23. 6. 2021 Ivan Smiljanić mag. zgod., mladi raziskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana E-pošta: ivan.smiljanic@inz.si Spomeniki kiparjev vojakov v slovenskih vojašnicah JLA IZVLEČEK V prispevku so predstavljeni kiparski spomeniki, ki so jih med služenjem vojaškega roka v slovenskih vojašnicah izdelali likovno nadarjeni vojaki Jugoslovanske ljudske armade. Vojske so v preteklosti pri izdelavi spomenikov po- gosto angažirale kiparje in tudi JLA je rekrutom v času služenja vojaškega roka omogočala ustvarjanje likovnih del. Na lastno pobudo ali na pobudo poveljstva vojašnice so kiparji vojaki, ki so pogosto prihajali iz drugih jugoslovanskih republik, ustvarjali kipe, posvečene narodnim herojem, po katerih so se imenovale vojašnice, Josipu Brozu Titu ter ose- bam iz starejše vojaške zgodovine. V poldrugem desetletju med koncem šestdesetih let in začetkom osemdesetih let 20. stoletja je bilo po slovenskih vojašnicah postavljenih najmanj 15 takih spomenikov. Na podlagi časopisnih prispevkov so predstavljena ozadja postavitve in odkritja individualnih spomenikov, pa tudi njihova usoda po letu 1991. KLJUČNE BESEDE spomeniki, vojašnice, Jugoslovanska ljudska armada, Socialistična federativna republika Jugoslavija, vojaška zgodovina, memorialna dediščina ABSTRACT SCULPTORS–SOLDIERS’ MONUMENTS GRACING YUGOSLAV PEOPLE’S ARMY BARRACKS IN SLOVENIA The contribution presents monumental sculptures produced by artistically talented conscripts of the Yugoslav Peo- ple’s Army while performing military service in barracks across Slovenia. In the past, armies would often engage sculptors in monument building, and the Yugoslav People’s Army, too, enabled its recruits to engage in artistic produc- tivity during military service. On their own initiative or the initiative of their commanding officers, sculptors–sol- diers, many coming from other Yugoslav republics, built statues honouring national heroes that gave names to respec- tive barracks, e.g., Josip Broz Tito and prominent figures from earlier military history. In the fifteen years’ period between the end of the 1960s and the early 1980s, at least fifteen such monuments were erected in barracks across Slovenia. Based on newspaper articles, the contribution presents the backgrounds of erecting and unveiling individual monuments as well as their fate after 1991. KEY WORDS monuments, barracks, Yugoslav People’s Army, Socialist Federal Republic of Yugoslavia, military history, memorial heritage 200 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 Uvod Jugoslovanska ljudska armada ( JLA), vojaška sila Socialistične federativne republike Jugoslavije in nje- nih predhodnic, v slovenskem zgodovinopisju ni pri- tegnila veliko raziskovalne pozornosti.1 Posamezni vidiki njene zgodovine so že bili obravnavani, toda med njimi se razteza veliko neraziskanih področij. To nedvomno velja tudi za nevojaške vidike njenih de- javnosti. Zdi se paradoksalno, da so taki vidiki sploh obstajali, vendar je JLA gojila tudi druge aktivnosti, med katerimi nas bo v nadaljevanju zanimala likovna umetnost oziroma, konkretneje, spomeniško kipar- stvo. V slovenskih vojašnicah JLA je namreč mogo- če spremljati približno poldrugo desetletje trajajoče obdobje od konca šestdesetih let do začetka osem- desetih let 20. stoletja, v katerem je cvetelo oblikova- nje skulptur s tematiko narodnoosvobodilnega boja (NOB) ter njegovih voditeljev, ki so jih oblikovali likovno izšolani vojaki določene vojašnice, običajno doma iz drugih jugoslovanskih republik. Skulpture so bile postavljene znotraj vojašniškega kompleksa, s čimer so utrjevale pripadnost vojakov ter starešin določeni vojašnici, pa tudi JLA in Jugoslaviji nasploh. Ta sklop spomenikov, ki so ga v specifičnih okolišči- nah ustvarili takratni sodržavljani in današnji tujci, ni bil še nikoli celostno obravnavan ne v zgodovi- nopisnih ne v umetnostnozgodovinskih raziskavah (predstavljen ni bil niti pred razpadom Jugoslavije),2 zato bo analiziran v nadaljevanju. Spomeniki v slovenskih vojašnicah pred letom 1945 O spomenikih ali kipih, ki bi slovenske vojašnice krasili v avstro-ogrskem obdobju, ni znanega veliko. Najmarkantnejši spomenik te slabo raziskane sku- pine je celopostavni, okoli 2,3 metra visok bronasti kip cesarja Franca Jožefa I., delo kiparja Edmunda Hofmanna von Aspernburga, ki je bil 10. maja 1899 slavnostno odkrit pred poslopjem Kadetnice v Mari- boru. Morda je šlo za prvi spomenik na Slovenskem, ki širši javnosti ni bil na ogled,3 saj ta ni imela dosto- pa do objektov vojaškega značaja. Po prvi svetovni vojni, v Kraljevini Srbov, Hrva- tov in Slovencev, so simbole Avstro-Ogrske zame- njala nova obeležja, ki so slavila kraljevino in njeno vladarsko dinastijo Karađorđević. Franc Jožef izpred mariborske Kadetnice je bil odstranjen, na izpraz- njen granitni podstavek pa je, po navedbi novejše 1 Marković, Jugoslovanska ljudska, str. 11–12. Za kratek oris zgodovine JLA gl. Švajncer, Vojna, str. 198–204. 2 Osrednji (a še vedno pomanjkljiv) popis slovenskih spomeni- kov NOB omenja le dva izmed teh spomenikov. Gl. Jakopič, Vodnik, str. 158 in 534. 3 Čopič, Javni spomeniki, str. 232–233. raziskave, prišel kip kralja Petra I., ni pa znano, kdo je njegov avtor ali kdaj je bil odkrit.4 Znotraj vojašniških kompleksov so s spominski- mi obeležji komemorirali tudi padle vojake. V an- gleškem parku mariborske vojašnice vojvode Mišića (danes je na tej lokaciji Oddelek za psihiatrijo ma- riborskega kliničnega centra) je bil 28. junija 1927 v prisotnosti Rudolfa Maistra odkrit spomenik 44 vojakom mariborskega pešpolka, ki so padli v bojih za Koroško v letih 1918 in 1919.5 Napis na obeležju v obliki betonske piramide je bil v srbščini,6 povelju- jočem jeziku jugoslovanske vojske. Menda je šlo za prvi spomenik tem vojakom: »Za odkritje spomenika vlada tem večje zanimanje in navdušenje, ker je to sploh prvi spomenik ne samo na teritoriju Slovenije, temveč cele države, ki se postavlja v spomin žrtev, ki so dale svo- je življenje za takrat že obstoječo novo našo domovino Jugoslavijo.«7 Podoben spomenik, prav tako posvečen koroškim borcem, je bil postavljen še v celjski voja- šnici kralja Petra na Dečkovem trgu (današnji Trg celjskih knezov).8 Druga svetovna vojna in okupacija sta ponovno prinesli spremembe in stari spomeniki so bili zno- va porušeni. Odstranjen je bil tudi kip kralja Petra izpred mariborske Kadetnice, podstavek pa je bil še tretjič uporabljen, tokrat za spomenik okoli sedem tisoč nemškim pripadnikom 47. pehotnega polka, ki so padli med prvo svetovno vojno. Poleg plošče z nemškim napisom je bila na podstavek postavlje- na ovalna žara, v kateri je gorel plamen. Predstavni- ki nemške okupatorske uprave so spomenik odkrili 17. maja 1942.9 O tem, ali so slovenske vojašnice v vojnem času okupatorji opremljali tudi z drugimi spomeniki ali kipi, ni znanega veliko. Italijanom po- stavljanje spomenikov v vojašnicah sicer ni bilo tuje, saj so že 4. decembra 1938 v vojašnici v Vipavi posve- tili marmornat, poltretji meter visok kip sv. Barbare, posvečen padlim pripadnikom 9. regimenta artilerij- ske mejne straže.10 Vojaki kot avtorji spomenikov pred letom 1945 Skulpture so eno od učinkovitih sredstev politične propagande, zato so bili talenti kiparjev ob vstopu v vojsko neredko uporabljeni za različne projekte. Čas prve svetovne vojne je dober zgled. Avstro-ogrski in 4 »Spomenik Franca Jožefa I. pred Kadetnico v Mariboru: nje- gov pomen in materialna dediščina«. Dostopno na: http:// www.mariborart.si/documents/10227/621051c5-6316- 4383-841b-8b2dd14a2237 (3. 6. 2021). 5 Mariborski večernik Jutra, 21. 5. 1927, str. 3, »Prvi spomenik«; Jutro, 11. 6. 1927, str. 3, »K odkritju«; Slovenec, 1. 7. 1927, str. 3, »Odkritje spomenika«. 6 Mariborski večernik Jutra, 30. 6. 1927, str. 3, »Hvaležna domo- vina«. 7 Slovenec, 14. 5. 1927, str. 3, »Spomenik padlim«. 8 Slovenec, 28. 10. 1938, str. 6, »Vsem koroškim«. 9 Štajerski gospodar, 16. 5. 1942, str. 12, »Svečano odkritje«; Šta- jerski gospodar, 23. 5. 1942, str. 7, »Spomenik padlim«. 10 Rodman, Kip, str. 31–32. 201 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 nemški kiparji so bili angažirani pri snovanju »mož iz žebljev« (nem. Nagelmänner ali Kriegsnagelungen), lesenih skulptur različnih oblik, katerih površino so sčasoma povsem prekrili z žeblji. Zabijali so jih lah- ko tisti, ki so dali prispevek za vojne namene.11 Na Slovenskem, recimo v Ljubljani in Kranju, je bilo v ta namen postavljenih več t. i. brambnih ščitov. Sloven- ski akademski kipar Alojzij Repič, ki je šel med vojno poučevat v Split, je zasnoval še večjo skulpturo. Po časopisnem poročilu je »za Dubrovnik izrezal iz lesa in krasno polihromiral kip dalmatinskega domobranca v naravni velikosti. Kakor piše spljetski list 'Naše Jedin- stvo', je vpodobil umetnik vojaka, stoječega na straži. S krepko roko drži na tleh stoječo puško, oko pa mu ostro zre daleč tja v sovražnikovo zemljo.«12 V vojni so si vojaške suknje nadeli tudi številni izšolani slovenski kiparji. Kipar in mobiliziran pod- častnik Josip Urbanija je v Sarajevu po ukazu gene- rala Stjepana von Sarkotića ustvaril tri metre visok kip umirajočega leva, ki je bil postavljen na enem izmed mestnih pokopališč kot spomenik padlim vo- jakom. Med kiparjenjem se je umetnik, kot je po- ročal tedanji tisk, trudil biti čim počasnejši, da bi se izognil fronti.13 Urbanija je med vojno izdelal tudi spomenik padlim vojakom 27. črnovojniškega pe- hotnega polka v podobi orjaškega dvoglavega orla, postavljenega blizu Višegrada.14 Najslavnejša sloven- ska vojna skulptura je po dimenzijah skromnejši kip Kranjskega Janeza. Pobudo za spomenik, posvečen 17. pehotnemu polku, je dal neki prostovoljec. Po- veljstvo polka je predlog sprejelo, slikar Ivan Vavpotič je izdelal osnutek, kipar Svetoslav Peruzzi pa je kot vojak v Judenburgu leta 1916 začel delati na kipu, pri čemer naj bi, tako kot Urbanija, z delom zavlačeval. Kljub temu je bil odpuščen, preden je delo končal, zato je večino kipa izklesal enoletni prostovoljec, prav tako kipar Lojze Dolinar (ki je kasneje izdelal tudi doprsje Svetozarja Boroevića). Kip je bil postavljen šele leta 1923 na ljubljanskih Žalah, konec tridesetih let pa je bil premeščen ob vhod v kostnico žrtev prve svetovne vojne.15 Morda najbolj znana skulptura na slovenskem delu soške fronte – spomenik branite- ljem Rombona na pokopališču v Logu pod Mangar- tom – ni delo slovenskega umetnika, temveč Čeha Ladislava Jana Kofránka, ki je po odločbi armadnega poveljstva betonski kip izdelal sredi vojne, med slu- ženjem vojaškega roka.16 Vzdolž fronte so rasla tudi številna druga spomin- ska obeležja manjših dimenzij ter uniformnih zasnov, 11 Densford, Brambovci, str. 15–24. 12 Slovenec, 26. 2. 1916, str. 5–6, »Dalmatinski domobranec«. 13 Čopič, Javni spomeniki, str. 278–279. 14 Križaj, Spomenik, str. 24–25. 15 Zgodovina kipa je bila že večkrat raziskana, gl. Čopič, Pre- lovšek in Žitko, Ljubljansko kiparstvo, str. 148; Čopič, Javni spomeniki, str. 277–278; Jezernik, Mesto, str. 347–351; Glo- bočnik, Likovno, str. 336–344. 16 Pipan, Spomenik, str. 48–52. saj so se zgledovala po že postavljenih. Njihovo števi- lo je po odsekih močno variiralo. »Na območjih, kjer je gostota objektov izredno velika, je bil za to najverjetneje zaslužen le en človek: postavljanju spomenikov in obele- žij naklonjen vojaški poveljnik in/ali produktivni vojak umetnik.«17 Memorializacija vojne v času, ko je vojna še tra- jala, ni imela velike podpore med ljudmi in vojaškim vodstvom. Pogosto se je pojavljalo mnenje, naj se s postavljanjem spomenikov počaka do konca vojne, cesar Franc Jožef pa je podprl idejo, naj se denar, namenjen spomenikom, porabi za vdove in sirote.18 Časopisna propaganda je sicer zbujala vtis, da mo- narh spodbuja umetniško ustvarjanje v vojnih raz- merah. Še nekaj tednov pred njegovo smrtjo je tisk poročal: »Pretekli četrtek je sprejel naš cesar v avdijenci desetnika, ki je po poklicu kipar. Ta desetnik-kipar je v prostem času napravil kip iz lesa, ki predstavlja vojaka- -strelca. Cesar si je ogledal kip z vidnim zanimanjem in je podelil vojaku-kiparju v znak svojega priznanja zlato žepno uro.«19 Prav tako je cesar zahteval, naj spome- niki ohranijo strogo vojaški značaj. Ko so julija 1916 vojaki rekonvalescenti v Osijeku izdelali in postavi- li monarhov spomenik, je slovesnost ob odkritju na njegovo izrecno željo potekala zgolj ob prisotnosti vojaških predstavnikov, brez civilistov, prav tako pa je bil na povojni čas preložen prevzem spomenika v občinsko last.20 Ustvarjanje v vojnih razmerah se je kasneje pre- selilo predvsem v komunistični blok, v čemer velja iskati tudi zametke podpore, ki jo je umetnosti ka- sneje nudila JLA. Nezanemarljivo vlogo umetnosti v tem okolju so v času med svetovnima vojnama po- udarjali markantni člani, kot sta slikar Moša Pijade in nadrealistični pesnik Koča Popović, prenašala pa se je tudi med tiste, ki niso bili del komunistične intelektualne elite. Omenimo slikovit primer. Ob koncu španske državljanske vojne se je precej sloven- skih borcev Mednarodnih brigad znašlo v taborišču Gurs na francoskih tleh. Med njimi je bil krojač Ivan Gregorčič, ki je med internacijo opazoval, kako ita- lijanska taboriščnika iz gline ustvarjata skulpture ter jih postavljata po taborišču, vključno z doprsnim ki- pom Giuseppeja Garibaldija. Četudi se Gregorčič s kiparstvom ni nikoli ukvarjal, je po tem zgledu tudi sam ustvaril monumentalni skulpturi Ivana Cankarja in delavske pesti. Dogodkov se je spominjal takole: »Med Italijani sta bila […] dva, ki sta iz ilovice de- lala različne kipe. Vsi so ju občudovali. Za to delo sem se odločil tudi jaz. V neposredni bližini naše barake smo postavili potrebno ogrodje in začeli kopati ilovico, katero smo mešali s slamo. Moj brat Jože kar verjeti ni mogel, da mi bo ideja uspela, toda ko je bil kip Cankarja narejen 17 Ovčak, Neponovljiva sporočila, str. 14. 18 Rauchensteiner, The First, str. 219. 19 Straža, 4. 9. 1916, str. 3, »Zdravje našega cesarja«. 20 Hrvatska obrana, 1. 7. 1916, str. 4, »Spomenik«; Hrvatska obrana, 12. 7. 1916, str. 4, »Otkriće spomenika«. 202 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 do prsi, je le uvidel, da mislim resno in mi je nato skup- no z ostalimi tovariši navdušeno pomagal. Kip Ivana Cankarja z iztegnjeno roko je bil visok 2.75 m, pozneje pa sem napravil še stisnjeno delavsko pest, visoko dva metra in pol. Za moje delo so se začeli zanimati tudi drugi ljudje. Kmalu je prišla tudi nekakšna komisija, ki si je delo ogledala. Člani te komisije so bili prepričani, da sem kiparski umetnik; le težko sem jih prepričal, da sem samouk in da sta oba kipa prvo tovrstno delo v mojem življenju.«21 Med drugo svetovno vojno je umetniško ustvar- janje ostalo živahno tudi v partizanskih vrstah. Li- kovna dela, pesmi in tudi kipi so imeli pomembno vlogo pri promoviranju ciljev narodnoosvobodilnega boja (NOB), upodabljanju žrtev in projiciranju boljše prihodnosti, ki bo sledila vojni. Morda najbolj znana partizanska skulptura iz vojnega časa je doprsni kip Josipa Broza Tita, ki ga je novembra 1943 po živem modelu ustvaril hrvaški kipar Antun Augustinčić. Bil je del odrske dekoracije na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu, kasneje pa je bil domnevno uničen. JLA – podpornica umetnosti? V imaginariju socialistične Jugoslavije je ime- la umetnost pomembno vlogo. Obravnavana je bila kot sredstvo, ki učinkovito propagira vrednote NOB ter povezovanje jugoslovanskih narodov s politiko bratstva in enotnosti. Z javnimi naročili, finančnimi podporami, razstavami itd. je država spodbujala tako visoko kot tudi amatersko umetniško ustvarjanje, ki je sicer moralo v idejnem smislu ostati znotraj ideološko pravovernega okvira, vendar je bilo lahko po opustitvi politike socrealizma izraženo v zelo raznolikih for- mah. V kiparstvu so do izraza prišli abstraktni spo- meniki revoluciji in NOB, ki so jih ustvarjali najemi- nentnejši jugoslovanski kiparji, njihovi futurističnosti pa se dandanes čudi zahodno občinstvo. Zapostavlje- no ni bilo niti umetniško delovanje laikov, saj ga je država prav tako obravnavala kot markanten izraz misli in prepričanj ljudstva, tako da je naivna umet- nost postala eden izmed temeljev samoprezentacije jugoslovanske umetnosti. Kot so v prvih povojnih le- tih ponavljali jugoslovanski kulturni ideologi, je bilo treba umetnost vrniti ljudstvu, tako da so se kultur- ni programi ter druge kulturne aktivnosti pojavili in razvijali v številnih skupnostih, od tovarn do vojske. Recepcija umetniških aktivnosti med ljudmi ni bila vedno tako pozitivna, kot je pričakovala država. Hrvaški muzealec Vlatko Čakširan je opazil, da pov- prečen delavec ni bil dovolj izobražen, da bi zadostil visokim pričakovanjem države in se udejstvoval v številnih raznolikih panogah. Da bi lahko bil sočasno strokovnjak na svojem delovnem mestu, inovativni umetniški ustvarjalec in še konzument umetnosti, bi moral postati neke vrste »superdelavec«, in le redki 21 Železar, 4 (1961), str. 124, »Borci«. so bili pripravljeni v tako preobrazbo vložiti čas in energijo. V tem smislu se idealizem intelektualne eli- te ni prenesel na delavske množice.22 Vendar to ne pomeni, da je bila jugoslovanska kulturna politika povsem neuspešna, saj je kultura s pomočjo zagretih posameznikov vstopila v skupnosti, v katerih je do takrat ni bilo. Ko danes omenjamo JLA, likovna umetnost ali ustvarjalna svoboda nista ravno med prvimi asocia- cijami. Kljub temu to ni bil svet, ki bi bil ločen od armade. »Ali se monumentalna umetniška dela lahko rojevajo tudi v razmerah, v katerih se stikata dva na- videz povsem nasprotna principa – subordinacija kot osnova vojaškega poveljevanja in umetniška svoboda kot temelj umetniškega ustvarjanja?« se je nekoč spraševal poročevalec Dela in odgovoril pritrdilno: »Izpod rok pripadnikov JLA v vojašnicah po Jugoslaviji vsak dan nastajajo številna umetniška dela, ki dokazujejo, da tak- šne dileme v JLA pravzaprav ne more biti, pa čeprav hotenja vojaškega okolja pred umetnika le postavljajo določene okvire.«23 JLA torej ni bila ustanova, v kateri bi bilo umet- niško delovanje zgolj tolerirano; namesto tega je armada samo sebe predstavljala kot spodbujevalko in mecenko umetnosti. To se je odražalo zlasti pri ustvarjalcih, ki so služili obvezni vojaški rok. Čeprav je armada v glavnem ostala nepopustljiva pri izpol- njevanju obvez vojakov med urjenjem, je bil prosti čas vojakom na razpolago, da se »razživijo po svojih nagnjenjih«.24 Armada je, vsaj formalno, vojakom omogočala ukvarjanje z različnimi področji, od špor- ta, glasbe in književnosti do umetnosti. Glede na to, da so vojaki vojaški rok pogosto slu- žili po dokončani fakulteti, so se med njimi – poleg amaterskih ustvarjalcev – znašli tudi akademski sli- karji in kiparji. Mnogi so z ustvarjanjem nadaljevali v vojašnici, kjer so si ponekod uredili vojaške ateljeje, v katerih so se posvečali izdelovanju fotografij, gra- fik, plakatov, osnutkov za značke, risb, slik in kipov. Pri organizaciji je bilo marsikaj prepuščenega pobudi vojakov. V postojnski vojašnici Milovana Šaranovića so vojaki uredili svoj klub, ki je bil hkrati galerija za vojake likovnike, obenem pa so z njihovimi stvaritva- mi opremili vse vojašniške hodnike.25 Kljub velikemu pomenu samoiniciativnosti je bila podpora vodstva posamezne vojašnice dobrodošla, skoraj neobhodna spodbuda, saj so nekatere vojašni- ce razvile živahno umetniško aktivnost zahvaljujoč naklonjenim odzivom poveljnika in vodje vojaškega kluba. Ustvarjalce so ponekod nagrajevali, tako da so lahko dobili več dopusta, si skrajšali vojaški rok ali pa jim je bilo ukvarjanje z umetnostjo omogočeno tudi izven prostega časa. Med vojašnice, ki so bile 22 Čakširan, Kolonija, str. 53. 23 Božič, Da bi, str. 10. 24 Zadnikar, Umetniki, str. 17. 25 Soban, Vojaki, str. 10. 203 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 naklonjene ustvarjanju, lahko uvrstimo tisto v No- vem mestu. Njeni vojaki umetniki »so imeli pri vod- stvu bršlinske garnizije vse razumevanje. Njihovo delo sodi v okviru izredno razvejanih svobodnih dejavnosti med vojaki, ki dobivajo vso podporo.« Izraženo je bilo upanje, da se bo umetniško udejstvovanje vojakov nadaljevalo: »Ni rečeno, da tudi novi rodovi vojakov ne bodo sledili začrtani poti, čez leta lahko bršlinska voja- šnica postane poleg drugega še prijeten umetniški koti- ček, mesto, kjer so shodili mladi umetniki.«26 Podoben pristop so gojili v vojašnici na Stari Vrhniki, kjer so vojašniški park opremili s tremi spomeniki. Poveljnik vojašnice je zatrdil: »Vsak izmed vojakov, ki prihajajo k nam iz vse Jugoslavije, pusti za seboj sled – v sebi in v nas. Prepričani smo, da ima takšna ali drugačna dejav- nost vojaka, ki ni v najtesnejši zvezi z našim osnovnim namenom – urjenjem – najmanj dvojno korist. In ker ta namen dosegamo, smo po pravici zadovoljni.«27 Ne glede na naklonjenost vodstva so od likovno nadarjenih ali izšolanih vojakov pričakovali, da se bodo obravnavane teme in njihova motivika nana- šale na JLA ali vojsko nasploh. Slike vojakov so ne- redko prikazovale prizore iz NOB, pa tudi starejše vojaške zgodovine južnoslovanskih narodov,28 kipi pa so upodabljali vojake ter osebnosti iz NOB in voja- ške preteklosti. Priljubljen motiv je bil seveda Josip Broz Tito, njegove skulpture so v vojašnicah nastajale že zgodaj (akademski kipar Stane Jarm je maršalo- vo doprsje v času služenja roka ustvaril že okoli leta 1957).29 Kipi, ustvarjeni na pobudo kiparjev vojakov ali vodstva vojašnice, so prikazovali zlasti narodne heroje, po katerih so vojašnice nosile ime. V primeru, ko je pobuda za postavitev dveh kipov v mariborskih vojašnicah prišla z vrha, je umetnostni zgodovinar dr. Sergej Vrišer zapisal: »Akcija za postavitev obeh spomenikov zasluži vso pohvalo. Vojaško vodstvo se je odločilo za umetniško nalogo, ki naj jo uresniči vojak, hkrati pa je mlademu likovnemu ustvarjalcu utrlo pot v poklic in v področje, kjer se mu utegnejo odpreti še nove možnosti za delo in razvoj.«30 Tak recipročen odnos, ki je koristil obema stranema, je bil eden osrednjih motivov pri odkrivanju spomenikov – del umetnikov vojakov. Ti so s skulpturami krepili svojo povezanost z vojašnico, v kateri so služili rok, ter hkrati ustvarili simbol, ki je vojašnici dal identiteto. Stvaritve vojakov umetnikov so bile na ogled na številnih razstavah. Domovi JLA po vsej državi so bili poleg samih vojašnic pogost kraj razstavljanja v voj- ski nastalih umetnin. Razstave z naslovi v slogu Ju- goslovanska ljudska armada v delih vojakov – likovnih umetnikov31 niso bile redkost niti na civilnih razsta- viščih, v galerijah, muzejih in šolah; v tem primeru so 26 Dokl, Veliko dejanje, str. 7. 27 N. L., Vojak, str. 5. 28 Gl. Grivec, Obisk, str. 3. 29 Ilich Klančnik et al., Stane Jarm, str. 113. 30 Vrišer, Dva nova, str. 7. 31 Mrvič, Naša armada, str. 8. bile uporabljene kot zgled dobrega sodelovanja med vojašnicami ter civilisti. Govorniki na odprtjih teh razstav so neprestano podčrtovali »angažiran odnos armade do prosvetljevanja, kulturne dediščine, kulturne in umetniške ustvarjalnosti«.32 Najtrdnejši podpornik teh aktivnosti je bil dom JLA v državni prestolnici, ki je vojake umetnike nagrajeval, zbiral njihova dela ter organiziral tekmovanja in razstave. »Ta galerija je za- dnja leta imela že nekaj takih razstav na teme NOB in vojaškega življenja in jih je posredovala tudi tujini, kjer so te razstave vzbudile, zlasti v vzhodnih deželah, veli- ko zanimanje in celo presenečenje nad dejstvom, da lahko umetniki tudi v času služenja vojaškega roka nemoteno ustvarjajo.«33 Od konca 60. let je državni sekretariat za narodno obrambo izkazoval več skrbi za umetni- ke, ki jim je vojaški rok prekinil delo; z ustvarjanjem v okviru likovnih sekcij domov JLA po odsluženem roku jim je bilo omogočeno nadaljevanje kariere na področju likovnega ustvarjanja.34 Spomeniki v vojašnicah JLA – dela civilistov Pred obravnavo kipov – del vojakov JLA – ve- lja nekaj pozornosti posvetiti vojašnicam, ki se niso odločile za postavljanje tovrstnih obeležij. V teh pri- merih so bili spomeniki naročeni pri preverjeno kva- litetnih, civilnih akademskih kiparjih. Takih vojašnic je bilo manj kot tistih s spomeniki kiparjev vojakov. Tradicija spomenikov NOB, postavljenih na jav- nosti nedostopnih področjih vojaškega značaja, se je na Slovenskem morda pričela z doprsnim kipom Franca Rozmana Staneta, delom kiparja Jakoba Sa- vinška, ki je bil 13. maja 1956 odkrit v parku pred šolo Državnega sekretariata za notranje zadeve v Tacnu.35 Odkrivanja kipov v vojašnicah JLA so se pričela z zamikom. V vojašnici v Kranju je bil 22. de- cembra 1963 postavljen doprsni kip Staneta Žagarja, delo akademskega kiparja Staneta Keržiča.36 Sledila je vojašnica v Novem mestu, na dvorišču katere so 28. oktobra 1971 slavnostno odkrili doprsje Milana Majcna – delo akademskega kiparja Julijana Renka ter arhitekta Borisa Kobeta –, po katerem je vojašni- ca nosila ime.37 Akademski kipar Boris Kalin je bil avtor doprsnega kipa Borisa Kidriča, postavljenega ob vhodu v upravno stavbo vojašnice v Šentvidu, ki je leta 1958 dobila revolucionarjevo ime.38 Kip je bil leta 1973 opremljen z napisno ploščo.39 Vojašnica v Bo- hinjski Beli, poimenovana po Andreju Žvanu Borisu, 32 Delo, 12. 12. 1974, str. 8, »Vojaki umetniki«. 33 V. Š., Razstava del, str. 5. 34 Zadnikar, Umetniki, str. 17. 35 Ljudska pravica, 14. 5. 1956, str. 2, »Odkrili«; Tovariš, 20. 5. 1956, str. 523, »Praznik«; Miglič, Spomin, str. 80. 36 – J., Slovesnost, str. 1. 37 Kolar, Po 30, str. 5; S. D., Spomenik heroju, str. 6; Muser, Spomeniki, str. 26. 38 Slovenski poročevalec, 12. 4. 1958, str. 2, »Vojašnica Borisa Ki- driča«. 39 Miglič, Spomin, str. 69. 204 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 je v spomin na tega narodnega heroja 10. julija 1977 odkrila njegovo bronasto doprsje, delo jeseniškega akademskega kiparja Jaka Torkarja. Isti kipar je izde- lal tudi Žvanov profilni relief, ki je bil postavljen ob vhodu v vojašnico,40 prav tako pa je zmodeliral dopr- sni kip Antona Dežmana Tončka, slavnostno odkrit 22. decembra 1979 pred vojašnico v Radovljici, ko je bila poimenovana po tem narodnem heroju.41 Spomeniki vodilnim jugoslovanskim in sloven- skim politikom so stali tudi pri karavlah, kot je tista pod hribom Peč, ki so jo 15. avgusta 1979 poimeno- vali po Edvardu Kardelju in pred njo odkrili njegovo doprsje, delo akademskega kiparja Zdenka Kalina, Borisovega brata.42 22. maja 1982 so ob ljubeljski karavli slavnostno odkrili doprsni kip Josipa Broza Tita, še eno delo Borisa Kalina. V bližnji spominski sobi naj bi bil postavljen še Titov doprsni kip, ki ga je izdelal Frančišek Smerdu.43 15. avgusta 1984 je bil ob karavli na Viču pri Dravogradu postavljen dopr- sni kip Franca Leskoška Luka, delo Stojana Batiča,44 točno leto dni kasneje pa je bil doprsni kip (prav tako Batičevo delo) postavljen Mihi Marinku pred kara- vlo v Prosenjakovcih.45 V nekaterih vojašnicah, kot sta tisti na Stari Vrh- niki in v Bohinjski Beli,46 je bilo mogoče najti skulp- ture Toneta Svetine, ki je kot material za svoja kipar- ska dela uporabljal kose odsluženega orožja, zato je bil logična izbira za opremljanje vojaških ustanov s skulpturami. Večina naštetih obeležij je v vojašnicah ohranjena do danes, izginili pa so vsaj Tito,47 Kidrič, Kardelj in Svetinova plastika v Bohinjski Beli. Nekaj spomenikov v slovenskih vojašnicah je bilo tako unikatnih, da jih ne moremo uvrstiti v nobe- no širšo kategorijo. Mednje sodi spomenik sanitetni službi, ki je bil neznanokdaj, toda pred letom 1960, postavljen v parku za takratno vojašnico maršala Tita na Poljanski cesti 40 v Ljubljani. Neznani projektant je želel s kompleksnim zaporedjem epskih prizorov in verzov na spomeniku predstaviti junaško zgodbo pripadnikov sanitetne službe v bitki na Neretvi.48 Spomenik je medtem izginil, menda je bil ukraden.49 Še en specifičen spomenik je bil postavljen v vo- jašnici na Stari Vrhniki. Gre za ameriški tank M3A3 vrh betonskega podstavka, na katerem je pritrjenih pet marmornatih plošč s seznamom 167 imen pad- 40 ABV., Slovesno odkritje, str. 20; Kos, Po poti, str. 77–78. 41 B. B., Vse pripravljeno, str. 10; Glas, 25. 12. 1979, str. 1, »Ra- dovljica«; Kos, Po poti, str. 176–177. 42 Saje, Po poti, str. 1. 43 Vrabl, Trdnejša meja, str. 7; M. K., Karavla, str. 2; Saje, Spo- štljiva zahvala, str. 1. 44 I. P., Karavlo, str. 6. 45 B. S., Karavla, str. 1; Soban, Karavla, str. 2. 46 Kos, Po poti, str. 78. 47 O dveh Titovih kipih na Ljubelju gl. Breščak, Frančišek Smer- du, str. 10. 48 Spomeniki NOB, str. 20–21. 49 Podatki konservatorskega svetovalca Borisa Vičiča, vodje Službe za kulturno dediščino, Območna enota Ljubljana. lih pripadnikov 1. tankovske brigade NOVJ, saj je ta brigada po koncu vojne imela domicil v tej vojašnici. Tank spomenik je bil odkrit 21. julija 1959.50 Še da- nes stoji v parku zdaj opuščene vojašnice. Omeniti je treba tudi spomenik Notranjskemu partizanskemu odredu, ki je bil 18. septembra 1966 svečano odkrit pred vojašnico v Velikih Blokah.51 Šlo je za betonski obelisk, na katerem sta bili bronasti plošči z reliefom borca in spominskim napisom, na vrhu pa je bila pritrjena rdeča zvezda. Kipar ni znan, tako da spomenika ne moremo uvrstiti med dela ki- parjev vojakov. Sredi osemdesetih let je komandant vojašnice organiziral prenovo spomenika, v okviru katere je bil obelisk obložen z marmorjem; pri delu so sodelovali vojaki, ki so služili vojaški rok. Po letu 1991 je bil spomenik postopoma uničen: najprej je bila odstranjena zvezda, nato sta izginili kovinski plošči, leta 2009 pa so neznanci porušili še ogoljen obelisk.52 Gre za enega od razmeroma redkih slo- venskih spomenikov NOB, ki so bili tako temeljito demolirani. Spomeniki v vojašnicah JLA – dela vojakov S pregledovanjem gradiva in terenskim delom je bilo identificiranih 15 spomenikov, ki so jih kiparji vojaki izdelali v dvanajstih vojašnicah; ni izključeno, da je kak spomenik nehote izostal iz pregleda. Vojašnica Slavka Šlandra v Celju Prvo spominsko obeležje narodnemu heroju Slavku Šlandru Alešu (1909–1941), postavljeno v Celju, je bilo odkrito v krogu mestne vojašnice, ki je nosila njegovo ime, v današnjem Knežjem dvor- cu z muzejem.53 Leta 1967 so proslavljali 25. oble- tnico ustanovitve Gubčeve brigade, saj je bila njena enota nameščena v tej vojašnici. Enota je ob proslavi 11. septembra 1967 »prispevala še presenečenje«, saj so na vojašniškem dvorišču odkrili Šlandrov doprsni kip.54 Pobuda za spomenik je po poročanju Celjskega tednika prišla od vojakov, ki so za izvedbo predlagali svojega kolega, Črnogorca Vojislava Orlandića, di- plomanta likovne umetnosti na univerzi v Novem Sadu. Ko je predlog o spomeniku potrdilo vodstvo vojašnice, so podporo dobili tudi na celjski občinski skupščini. Eden od vojašniških častnikov, major Štih, je o hitrem razvoju dogodkov povedal: »Pred kakšnim mesecem, ko sem se ravno pripravljal za dopust, je prišel k meni vojak Vojo Orlandić in mi rekel, da ima idejo … 50 Delo, 24. 7. 1959, str. 2, »Slovesnosti«. 51 Glas Notranjske, 1. 10. 1966, str. 1, »Spomenik Notranjskemu partizanskemu odredu«. 52 »Velike Bloke, kasarna – spomenik«. Dostopno na: https:// obelezja.wordpress.com/2018/03/17/velike-bloke-kasarna- -spomenik/ (5. 6. 2021). 53 Medved, Knežji duh, str. 9. 54 -ec, Spomenik heroju, str. 1. 205 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 Kdo pa je tik pred dopustom navdušen nad idejami, vas vprašam? Toda ko mi je rekel, da bi vojaki radi videli, da bi on, Voja, naredil spomenik Slavka Šlandra, sem za nekaj časa odložil misli na počitnice. Vse se je tako naglo razvijalo. V keramični v Libojah smo dobili glino in Voja je začel. Obrnili smo se še na podjetja in občinsko skupščino za pomoč, potem sem šel na dopust … Ko sem se pred dnevi vrnil, je bilo vse narejeno. Marmorni podsta- vek z napisom, doprsni kip odlit v bronu …«55 Orlandić je po lastnem pričevanju kip ustvarjal en teden: »Delal sem po fotografijah. Zanimal sem se za njegov lik, spraševal, bral. Na kipu sem ga upodobil v srajci rubaški. Tako srajco mu je sešila sestra in jo je rad nosil, kot mnogi predvojni revolucionarji.« Kipar je še moker mavčni odlitek odpeljal v beograjsko livarno. Ko je končni izdelek videla predsednica celjske ob- činske skupščine Olga Vrabič, ki je Šlandra osebno poznala, je izjavila, da ga je Orlandić zelo dobro za- del.56 Slavnostnega odkritja so se udeležili predstavni- ki celjske politike in kulture, ki so poslušali govore kapetana prve klase Albina Vaktariča o delovanju Gubčeve brigade, vojaka Luka Malikovića o pobudi za postavitev kipa ter narodnega heroja, rezervnega generala in predsednika občinskega odbora Zveze borcev Franca Rojška Jaka o Šlandrovi življenjski poti. Rojšek je ob pokanju častnih salv s spomenika odgrnil rdečo zastavo. Kulturni del programa sta do- polnila igralec Pavle Jeršin in godba na pihala društva France Prešeren. Celjski tednik je poročilo sklenil s pohvalo pobudi: »Celje je po zaslugi pobude med vojaki bogatejše za še en spomenik z revolucionarno tematiko, za spomenik, ki sicer ni na javnem prostoru, je pa velik dokaz trdne povezanosti JLA z revolucionarno preteklo- stjo, iz katere je izšla.«57 Istega dne je Orlandić iz navadnega vojaka na- predoval v desetarja in zaključil vojaški rok. Kot je povedal, se je nameraval vrniti v Črno goro in postati učitelj v Baru. Dodal je, da bi se tudi v prihodnje rad ukvarjal s kiparstvom, »samo ne vem, če bom v civilu imel tudi take priložnosti in podporo, kakršno sem imel kot vojak«. Novinar pa je pripomnil: »Njegovo delo, odlito v bron, bo še neštete generacije vojakov spominjalo na heroja Šlandra in vsi bodo zvedeli, da je kip izdelal vojak, mlad kipar, ki je v Šlandrovi kasarni preživel čas, ko je služil svoj kadrovski rok.«58 Vojašnica Ljuba Šercerja v Ljubljani Pobuda za postavitev spomenika nosilcu ime- na vojašnice, narodnemu heroju Ljubu Šercerju (1915–1941), se je pojavila tudi med vojaki ljubljan- ske vojašnice za Bežigradom, med Dunajsko cesto 55 J. Kr., Vojislav Orlandić, str. 2. 56 Prav tam. 57 -ec, Spomenik heroju, str. 1. 58 J. Kr., Vojislav Orlandić, str. 2. in Peričevo cesto.59 Kip je izdelal Viktor Plestenjak (1944) v času služenja roka. Pri njem so ga naročili, ker je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Za delo je imel na razpolago velik atelje v kleti vojašnice. Z dokončanim kipom je bil zado- voljen, podobnost pa je potrdil tudi Šercerjev brat, rezervni polkovnik Miro Šercer.60 Doprsje je bilo od- lito v bron in slavnostno odkrito 21. decembra 1971, v okviru večdnevnih proslav ob dnevu JLA ter 30. obletnici ustanovitve armade. Prireditve v vojašnici so se udeležili predstavniki občine ter gospodarskih in družbenopolitičnih ustanov, šolarji ter upokojeni in rezervni vojaški starešine, prišel je tudi Miro Šer- cer. »Pred vojaki in starešinami ter prisotnimi gosti je predstavnik JLA najprej prebral čestitke Vrhovnega ko- mandanta Jugoslavije maršala Tita vsem pripadnikom oboroženih sil SFRJ, nato so prebrali povelja o napre- dovanjih, odlikovanjih in pohvalah starešin in vojakov, na kar je navzoče v imenu občinske skupščine Ljubljana- -Bežigrad pozdravil njen predsednik Karel Kušar. Slo- vesnost je zaključil podpolkovnik Nikola Damjanovič in pozval vse goste na odkritje doprsnega kipa narodnega heroja Ljuba Šercerja, po katerem nosi vojašnica ob Ti- tovi cesti ime.« Kip je nato odkril Kušar, »ki je v kraj- šem nagovoru čestital ustvarjalcu in starešinam, ki so to delo omogočili, nato je na kratko orisal lik borca – heroja Ljuba Šercerja in ga postavil kot svetel vzgled pristoj- nim mladincem in vojakom.« Po zaključku svečanosti so bili gostje povabljeni na zakusko.61 Po pričevanju kiparja Plestenjaka, ki je za Generalštab JLA izdelal tudi ilustracije za knjigo o izvajanju fizičnih vojaških vaj, je ljudem od celotne prireditve v spominu ostal predvsem okusen pasulj.62 Vojašnica Milana Majcna v Novem mestu V novomeški vojašnici so nekaj mesecev po od- kritju prej omenjenega kipa Milana Majcna postavili še eno skulpturo. Šlo je za celopostavni, 2,25 metra visok kip jugoslovanskega predsednika Josipa Bro- za Tita (1892–1980) iz armiranega betona, ki so ga spomladi 1972 začeli ustvarjati v likovni sekciji vo- jakov.63 Avtor kipa je hrvaški akademski kipar vojak Pavao Hudek (1944–2009) iz Marije Bistrice.64 Pri delu mu je pomagal pravnik Zvonimir Puškarić, idej- ni osnutek spominskega parka okoli spomenika pa je zasnoval arhitekt Branko Mikša. Trojica je morala z delom hiteti, da je bil lahko Titov kip slovesno od- krit za dan mladosti, 25. maja 1972, ob maršalovem 80. rojstnem dnevu. Izdelava kipa naj bi stala »več 59 Za pregled ljubljanskih vojašnic in ustanov v lasti JLA gl. Ša- rac, Prostorski, str. 117–125. 60 Podatki akademskega kiparja Viktorja Plestenjaka. 61 M. S., Proslave, str. 4. Primorski dnevnik je poročal, da je bila odkrita spominska plošča; D. K., Številne slovesnosti, str. 1. 62 Podatki akademskega kiparja Viktorja Plestenjaka. 63 Dolenjski list, 13. 4. 1972, str. 11, »V vojašnici«. 64 Muser, Spomeniki, str. 10. 206 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 milijonov«.65 Hudek naj bi bil za opravljeno delo na- grajen z dopustom.66 Slavko Dokl, poročevalec Dela in Dolenjskega lista, se je o kiparju Hudku izražal pohvalno ter ga označil za odločnega, poštenega in skromnega Za- gorca, domačina iste regije, ki je dala tudi Tita. »Ideja, da bi upodobil Tita, ni njegova. Pravi, da je prvi dal pobudo major Ilić. Pavel se je zamislil in po treh dneh premisleka odgovoril: 'Naredil bom spomenik!' Lotil se je težkega in odgovornega dela. Od začetka ni šlo vse tako gladko, kot je želel. Glino je gnetel toliko časa, da je bil z osnutkom zadovoljen. Ko je bil lik izdelan v glini, je bil že na pol poti. Vedel je, da bo uspel. Kasneje so pri- šle na vrsto še druge tehnike, danes pa že stoji v lepem parku med zelenjem in rožami več kot dve toni težak kip Tita, ki je lep okras vojašnice.« Hudek novinarju ni hotel povedati, koliko časa je porabil za delo, zato je pomočnik Puškarić pojasnil, da sta na kipu delala okoli tisoč ur in da zaradi časovne stiske tudi pet- najsturni delavnik ni bil redkost. Četudi se Hudek ni zelo osredotočal na portretno podobnost (želel pa je ujeti Titovo »značilno držo«), je novinar menil, da »je le zadel vse tiste značilnosti in poteze našega predsedni- ka«. Med kiparjenjem sta imela Hudek in Puškarić v ateljeju ves čas veliko radovednežev. »Nekdo je celo v šali pripomnil, da se je ob spomeniku zvrstilo več vo- jakov in starešin kot v jedilnici. Vsi so čutili, da je to skupinsko delo, da je to del njih in skupni prispevek do človeka, ki ga vsi spoštujejo.« Hudek je tudi poudaril, »da je imel veliko moralno in drugo pomoč v vodstvu no- vomeške garnizije« in da kipa brez take podpore ne bi zmogel dokončati v tako kratkem času. »Nanj je zelo ponosen, čeprav tega iz njegovih besed ne boste razbrali.« Dokl je prispevek sklenil z napovedjo: »V vojašnici Milana Majcna se bo zvrstilo še na tisoče mladeničev iz vseh krajev Jugoslavije. Kot kip maršala Tita, tako bo v Bršlinu živel tudi lik neutrudljivega mladega kiparja, ki je v podobo Tita vložil del svojega življenja, značilnega za ljudi iz Zagorja. Iz kipa govori velika Titova oseb- nost, ki nam bo vedno ostala simbol borca za mir, člove- ške pravice in za vse tisto, kar naj bi ljudi združevalo. Kaj takega lahko ustvari samo človek, ki globoko veruje v vrline moža, katerega je upodobil. To je v svojem delu dokazal Hudek.«67 Dokl je nekaj tednov po odkritju Titovega kipa zapisal, da je Hudkovo »veliko delo«, »ki v vsej svoji razsežnosti prikazuje lik velikega človeka«, že »naletelo na izredno ugodne kritike«. Hudek pa se je po počitku kmalu lotil ustvarjanja nove skulpture za vojašnico in do konca avgusta 1972 izdelal kip vodje hrvaško- -slovenskega kmečkega upora Matije Gubca (1548– 1573). »Kot v spomenik Titu, je tudi v armirani beton kmečkega vodje – Matije Gubca vdihnil življenje in del 65 Pezelj, Več tisoč, str. 12. 66 Podatki kustosinje zgodovinarke Marjete Bregar iz Dolenj- skega muzeja. 67 Dokl, Vsi smo, str. 24. svojega zagorskega značaja, ki ga prevevajo skromnost, odločnost in ljubezen do vsakogar, ki se bori za človeško dostojanstvo.«68 Četudi je bilo najprej napovedano, da bo Gubčev celopostavni kip v vojašnici odkrit ob ob- činskem prazniku 29. oktobra,69 je do dogodka prišlo 12. decembra 1972, ob 29. obletnici ustanovitve hr- vaške Gubčeve brigade ter bližajoči se 400. obletnici hrvaško-slovenskega kmečkega upora. Na prireditvi so se poleg vojakov in starešin zbrali številni gostje iz Slovenije in Hrvaške. Osrednji govor je imel povelj- nik garnizije Joso Božič; v njem je slavil zgodovinske dosežke brigade. Hudek je do takrat že zaključil s služenjem vojaškega roka, vendar se je odkritja ude- ležil kot civilist. Skupaj z generalnim majorjem Fili- pom Jadrijevićem je odkril spomenik.70 Že med ustvarjanjem Titovega kipa je imel Hu- dek načrte tako za izdelavo Gubčevega kipa kot tudi doprsnega kipa narodne herojinje Majde Šilc (1923– 1944), da bi »v vojašnici zapustil kasnejšim rodovom umetniška dela, ki ponazarjajo legendarne osebnosti iz naše zgodovine«.71 Kip Majde Šilc, ki se je kiparju »s svojimi dejanji v boju posebno priljubila«, je hotel izdelati pred zaključkom vojaškega roka, tako da bi vojašniški spominski park krasila tri njegova dela, ki »bodo še poznim rodovom ostala v trajen spomin na bi- vanje Pavla Hudeka v metropoli Dolenjske«.72 Doprsja pa mu ni uspelo končati pred odhodom, vendar je ob odkritju Gubčevega kipa še vedno načrtoval, da bo Dolenjski poklonil še svoje tretje delo.73 Novinar Dokl je predlagal, da novomeška občina z občinskim priznanjem nagradi prizadevnega kiparja, čigar delo »verjetno presega že meje vojašnice«,74 vendar ga po znanih podatkih ni dobil. Prav tako ni znano, ali je bil kip Majde Šilc sploh kdaj postavljen; odkritje v časopisju ni zabeleženo. Hudek je po vojaškem roku nadaljeval z ustvarjanjem, leta 2002 pa je v Mariji Bi- strici odprl galerijo svojih del. Vojašnici Slave Klavora in Franca Rozmana Staneta v Mariboru Srbski akademski kipar vojak Miroljub Kostić (1948–2019) iz vasi Salaš blizu Zaječarja je končal srednjo umetniško šolo v Nišu in leta 1973 diplo- miral na beograjski akademiji uporabnih umetno- sti. Vojaški rok je takoj po diplomi služil v vojašnici Franca Rozmana Staneta v Mariboru, v kompleksu nekdanje Kadetnice. V tem času je za svojo in še eno mestno vojašnico izdelal dve skulpturi. 68 Dokl, Veliko dejanje, str. 7. 69 Dokl, Pred praznikom, str. 7. 70 Dokl, V spomin, str. 7; Dolenjski list, 14. 12. 1972, str. 24, »V počastitev«. 71 Dokl, Vsi smo, str. 24. 72 Dokl, Veliko dejanje, str. 7. 73 Dokl, V spomin, str. 7. 74 Dokl, Veliko dejanje, str. 7. 207 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 Sergej Vrišer je skulpturi ocenil kot »obogatitev za spomeniško premoženje našega mesta«. O nastanku po- bude za kipa je zapisal: »Naključje je hotelo, da je [Ko- stić] prišel v okolje, ki se je že dolgo ogrevalo za kulturno akcijo – postavitev spomenikov narodnim herojem, po katerih imajo ime mariborske vojašnice. Poveljstvo vo- jaške enote, v katero so dodelili Kostića, je spoznalo, da je napočil čas, ko bi bilo smiselno uresničiti spomeniške načrte. Mlademu kiparju-vojaku so zaupali častno in zahtevno nalogo, da izdela spomenika narodnima he- rojema Slavi Klavori in Francu Rozmanu - Stanetu. Kipar se je prizadevno lotil dela, študijsko se je poglobil v tematiko slovenske NOB, posebej v življenje obeh le- gendarnih osebnosti. Izdelal je osnutke, ki so naročnikom ugajali, in po nekaj mesecih trdega dela je v cementu odlil dva spomenika.« Kipar je delo, tako Vrišer, opravil z veseljem: »Saj tudi ni povsem vsakdanja stvar, če ti leto dni po diplomi uspe postaviti dva javna spomenika in po vrhu še dvema zgodovinskima osebnostma. Kdor je spremljal Kostićevo delo, ve, da skulpturi nista nastali tjavdan.« Vrišer je poudaril, da je minil čas patetič- nih likovnih upodobitev NOB, zato je moral Kostić ubrati subtilnejši pristop. »Naloga, pred katero je stal Kostić, ni bila preprosta. Ustvaril naj bi lika dveh oseb- nosti revolucije, ki naj bi ju bilo moč na zunaj spoznati kot Slavo Klavoro in komandanta Staneta, obenem pa se je zavedal, da s prenašanjem fotografije v plastiko ne bo ustvaril umetnine. Iz razgovorov z mladim kiparjem, še bolj pa iz skic, s katerimi je napolnil sobico, ki so mu jo v vojašnici namenili za atelje, je bilo razbrati, da bo ubral logično srednjo pot, ki bo zadovoljila naročnika in izpričala obenem dovolj samosvojo umetnikovo vizijo.« Vrišer je ocenil, da je Kostić ideje, razvite v modelih, uspešno prenesel na končna izdelka.75 Doprsni kip narodne herojinje Slave Klavora (1921–1941) nadnaravne velikosti je bil ob dnevu borca, 4. julija 1974, postavljen na marmornat pod- stavek in slavnostno odkrit pri vhodu v vojašnico, ki je nosila njeno ime. Kip je bil postavljen na pobudo poveljstva vojašnice in krajevne skupnosti.76 Doprs- je je v prisotnosti sorodnikov narodne herojinje ter predstavnikov družbenopolitičnih organizacij in JLA odkril polkovnik Alojz Kajin. O življenju in delu slav- ljenke je spregovoril podpolkovnik Jože Zbašnik.77 Vrišer je o Kostićevem delu na kipu zapisal: »Skrbno se je poglobil v fotografije mladega dekleta, šlo mu je pa za tem, da ustvari več kot bolj ali manj posrečeno fakto- grafijo v skulpturi. Domiselno je portretnost povzdignil s košato vihrajočimi lasmi. V kipu je tako sprostil dina- miko, portretno poprsje se je spremenilo v simbolično po- javo kljubovalnosti in odpora, v lik, kakršnega bi si npr. zlahka predstavljali na kljunu stare bojne ladje. Tudi v resnici bi plastika bolje sodila na konzolni podstavek na 75 Vrišer, Dva nova, str. 7. 76 Rakovec, Spomeniki; Rakovec, Mariborski spomeniki, str. 210. 77 M. K., Spomenik Slavi, str. 5. vogalu kakega poslopja kot na ustaljeni spomeniški slop, na katerem stoji sedaj.«78 Ko so vojaki čez nekaj dni, 18. julija 1974, pra- znovali dan vstaje, je bil v parku vojašnice Franca Rozmana Staneta postavljen še Kostićev celopostav- ni, več kot tri metre visok kip tega narodnega he- roja (1912–1944), izdelan iz jeklobetona; šlo je za kiparjevo največje izvedeno delo. Po zapisu Delovega poročevalca je šlo za »svojevrstno darilo vojaka – ki- parja vojski, mestu Mariboru in slovenski partizanski tradiciji«, ki je bilo deležno tudi strokovne pohvale. Med intervjujem je šestindvajsetletni Kostić, ko je bil povprašan o omejitvah vojaškega okolja, v katerem je ustvarjal skulpturi, povedal: »Meni je nasprotno vo- jaško okolje mnogo pomagalo, da sem se lahko vživel in našel bližnji stik s takima osebnostma, kot sta bila Slava Klavora in komandant Stane. Čim sem slišal zanju, sta me zaradi svoje človeške veličine pritegnila. Začel sem zbirati ustrezno dokumentacijo in graditi svojo idejo in vizijo, kako ju oblikovati. Kot sedaj vidite, gre za rea- listično jedro, vendar pa tudi za ustrezno likovno stili- zacijo. Moj namen je bil, da poudarim človeško veličino obeh herojev, kajti že ta sama po sebi je odločilna in pre- vladujoča, zato niso potrebni takšni poudarki v drži in kretnji, ki prenapenjajo in naturalistično izražajo patos ali ekstazo. To je sicer simbolika, vendar simbolika člo- veka trdnosti, neupogljivosti in zrelosti.« Na vprašanje, ali je z delom zadovoljen, je Kostić odgovoril: »Še bolj bi bil zadovoljen, če bi lahko delal z ustreznim orodjem in boljšim materialom, recimo v kamnu. Vojska mi je pomagala z gradivom, omogočila pa mi je tudi delo. Če upoštevam vse okoliščine, povrhu pa še zelo pomanjkljivo dokumentacijo o obeh likih, upam, da sem se kljub vse- mu približal resničnosti, ki sem jo hotel izraziti. Zame so stvarnost, resničnost in danost temelj, iz katerega izhajam. Abstrakcija je lahko dekoracija, v človeški in zgodovinski resničnosti, kakršno vsebujejo liki herojev, ki so dali vse, svoje življenje, ni uporabna. Stvari lahko razbijamo in abstrahiramo, resničnih ljudi ne. Treba je biti do resničnosti in resničnih ljudi pošten. V poštenem ustvarjalnem odnosu je vse. Meni obeh stvaritev ni nih- če naročal, ideja in volja sta prišli od mene.«79 Tudi Vrišer je poudaril, da je bil Rozmanov kip zahtevna naloga, pri kateri se kipar ni omejeval na komandantovo fizično podobnost, temveč jo je vzel za »osnovo, na kateri je gradil podobo njegovega bistva. Izbral je ustrezno kleno in robato kiparsko govorico. V ostrih potezah je izklesal obličje in telo v koraku. Čerav- no je figura zajeta v bloku in v obrisu ni kako posebej razgibana, izžareva energijo, ki prehaja s trdih potez obraza v gibe rok in stojo, v zalome vojaškega oblačila, in se slednjič sklene s kamnito klado, ki je hkrati podstavek spomenika.« Vrišer je omenil, da Kostić sicer črpa iz že znanih virov – njegov komandant Stane je od da- leč podoben Titovemu kipu Antuna Augustinčića –, 78 Vrišer, Dva nova, str. 7. 79 Vresnik, Vojak sklesal, str. 7. 208 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 vendar je bil pri tem izviren in ustvaril svojo različico. »Kiparju je šteti v prid, da se je tako pogumno spopadel s problemi, ki se neizbežno pojavljajo pri plastiki takega koncepta in tolikšnih dimenzij, tudi ta kip je nadnaravne velikosti, in da je pri tem vendarle izbojeval učinkovi- tost, ki je pomenljiva.«80 Kipar Kostić sodi med peščico vojakov umetnikov, ki niso utonili v anonimnost, saj je postal profesor na beograjski akademiji uporabnih umetnosti in za Niš izdelal več spomenikov. Na svečanosti ob odkritju Stanetovega kipa, ki so se je udeležili borci, narodni heroji, predstavniki družbenopolitičnih organizacij in mladi, je prisegla tudi nova generacija vojakov. O komandantovem življenju je govoril podpolkovnik Adem Kordić.81 Ob kipu je bil postavljen kamen z vklesanim ime- nom upodobljenca. Vojašnica na Stari Vrhniki V že omenjeni vojašnici na Stari Vrhniki so ra- zen spomenika s tankom in Svetinove skulpture postavili še eno plastiko. 1. avgusta 1974 so proslav- ljali 30. obletnico I. partizanske tankovske brigade in ob tej priložnosti odprli razstavo ter spominski park, v katerem je bil nedaleč od Svetinove skulp- ture postavljen dva metra visok kip Zmaga iz belega drobljenega marmorja s cementom in železom kot vezivoma. Kip je izdelal srbski vojak in akademski kipar Ljubodrag Jovanović (1946), doma iz Vršev- ca pri Kuršumliji, ki se je šolal na srednji umetniški šoli v Nišu ter na beograjski akademiji za uporabno umetnost. Kipar je o nastanku Zmage pojasnil, da »se je tega zahtevnega dela lotil kot član kulturno-umetni- ške sekcije, in sicer na pobudo starešin, ki so pripravljali proslavo 30-letnice ustanovitve I. tankovske brigade«. Pri skulpturi po avtorjevem pojasnilu »ne gre zgolj za enega samega vojaka, temveč za vse Jugoslovane borce, ki jih je skušal simbolično združiti v tej oblikovni podo- bi«: »Hotel sem prikazati moč, željo in nezlomljivo voljo jugoslovanskega vojaka-borca do zmage, ki jo pogoju- jejo naš samoupravni sistem, socialistična usmeritev in obrambni koncept. Na modernistični način sem posebej s poudarjenimi linijami želel simbolično poudariti moč, ki raste iz našega prepričanja in volje, da ostanemo in napredujemo po poti, ki smo si jo začrtali.« Jovanović je zasnoval tudi značko za proslavo obletnice tankovske brigade, podobno kot Vojislav Orlandić pa je le dan po odkritju svojega dela zaključil s služenjem voja- škega roka. Za Delo je povedal, da bo kot oblikova- lec sodeloval v tovarni čevljev Leda in poučeval na gimnaziji.82 Naslednja desetletja je res preživel kot srednješolski likovni pedagog v Knjaževcu. 80 Vrišer, Dva nova, str. 7. 81 Jerman in Fideršek in Božič, Mladi vojaki, str. 5. 82 N. L., Vojak, str. 5. Vojašnica Jožeta Meniha Rajka v Celju Pobuda za obeležje se je pojavila tudi v celjski vojašnici Jožeta Meniha Rajka, današnji vojašnici Franca Rozmana Staneta. Septembra 1974 je potekal sestanek, na katerem so se zbrali predstavniki celjske vojašnice ter občine Hrastnik, od koder je bil doma narodni heroj Menih (1922–1943); sodelovanje med celjsko vojašnico in Hrastnikom je imelo že večlet- no tradicijo. Srečanje je bilo namenjeno dokončni uskladitvi glede postavitve Menihovega doprsnega kipa v vojašnici. Bodoči videz spomenika sta zbra- nim predstavila projektanta – vojaka celjske vojašni- ce, kipar Miodrag Jeremić iz Beograda in ljubljanski arhitekt Jurij Kobe (1948).83 Novi tednik je poročal, da so bili odzivi ugodni: »Hrastniški politični delavci so bili navdušeni nad arhitektonsko zamislijo avtorjev spomenika njihovemu rojaku, narodnemu heroju in bor- cu Pohorskega bataljona. Hrastniška občina bo s sredstvi in materialom pomagala pripadnikom JLA pri gradnji, priskrbela pa je tudi obširno gradivo o življenju in delu znanega borca za svobodo.«84 Postavitev Menihovega kipa je bila le ena izmed umetniških aktivnosti, ki so jeseni istega leta poteka- le v vojašnici. Več likovno nadarjenih vojakov se je na različne načine lotilo obravnave Menihove podobe, potem ko so jih starešine podučili o njegovem življe- nju. Franci Božič je za Delo zapisal: »Mladi heroj, po zadnjih letih svojega življenja vrstnik vojakov, se je na- selil v njihova srca. Po napornih dopoldnevih vojaških urjenj na poligonu so se tisti z umetniškim navdihom želeli v prostem času zbirati v ateljejih, ki so jih sami uredili, in snovati dela na temo 'njihovega' heroja. Kot osnova za likovno in kiparsko upodobitev heroja Rajka so – ob dobrem poznavanju njegovega življenja in dela – služile fotografije, ki so jih s spretnimi montažami in povečavami iz samo treh slabo ohranjenih originalnih fotografij izdelali vojaki v foto sekciji.« Nastalo je več Menihovih portretov, ki so jih ustvarili beograjski akademski slikar Čedomir Vasić, ljubljanski obli- kovalec Peter Kordiš in Alojz Berlec iz Kamnika, glasbenik Branislav Jović pa je komponiral Zgodbo o junaku.85 Med Jeremićevim modeliranjem Menihovega doprsja se je v podstrešnem ateljeju oglasil »Rajkov šolski kolega in somišljenik Stanislav Požun in se nadvse ugodno izrazil o doprsnem kipu svojega padlega tovari- ša«. Dokončan, v bron odlit kip je bil postavljen na dvorišču vojašnice na podstavku, nastalem po Kobe- tovi zamisli, tako da je bil »heroj Rajko pravzaprav prisoten na vsakem zboru vojakov«. Pri gradbenih delih so pomagali tudi drugi vojaki.86 Na podstavku kipa je vklesan napis z osnovnimi podatki o Meni- 83 Delo, 27. 9. 1974, str. 8, »Spomin borcu«. 84 Božič, Celje, str. 12. 85 Božič, Da bi, str. 10. 86 Prav tam. 209 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 hu, na prisekanem kamnitem slopu pred kipom pa so dodani še znani Kajuhovi verzi iz pesmi Materi padlega partizana. Spomenik je bil slavnostno odkrit 20. decembra 1974 dopoldne, v okviru občinskih proslav ob dnevu JLA. Dogodka so se udeležili tudi predstavniki hrastniške občine. Po kulturnem pro- gramu so si lahko obiskovalci ogledali razstavi orožja in umetniških del vojakov umetnikov.87 (Kipar Jere- mić ostaja povezan s Slovenijo, saj v zadnjih letih so- deluje pri pobudi za postavitev spomenika srbskemu častniku Stevanu Švabiću v Ljubljani.) Poleg Menihovega doprsja je bil v vojašnici čez nekaj let odkrit bronasti spominski relief, posvečen Slavku Šlandru in Šlandrovi brigadi. V času služenja vojaškega roka ga je v vojašnici ustvaril akademski slikar vojak Branko Suhy (1950) iz Maribora,88 di- plomant ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Zasnoval je likovno domišljen spomenik iz petnajstih kvadratnih ploskev z obsežnimi napisi o Šlandrovem življenju in zgodovini brigade, vrezanimi črtami ozi- roma pikami in Šlandrovim reliefom. Prvotno so re- lief nameravali odkriti za dan borca, 4. julija,89 vendar je bil dogodek prestavljen na 7. september 1979,90 s čimer so proslavili 36. obletnico nastanka Šlandrove brigade. Na svečanem odkritju so se tako poleg go- stov iz drugih občin ter organizacij zbrali nekdanji borci brigade, vključno z njenim komisarjem Jankom Sekirnikom in komisarjem Mitjo Ribičičem.91 Celjski Novi tednik je odkritje ocenil takole: »Bila je to lepa prireditev z mimohodom zastave in bogatim, pestrim kulturnim programom, vse skupaj pa je mini- lo v utrjevanju nadaljnjih vezi med pripadniki JLA in občani.«92 Sekirnik je imel osrednji govor, posvečen nastanku in zgodovini brigade. O tem, kdo je odkril relief, ki je bil »sad skupnih prizadevanj med pripadni- ki JLA in občani na ohranjanju tradicij NOB« in »ki je kot vsa podobna obeležja kažipot na naprej«, se navedbe razlikujejo; po eni je to storil Sekirnik, po drugi pa Franc Tavčar. Sledil je kulturni del programa, ki je nastal v sodelovanju med vojaki celjske vojašnice in celjsko mladino. Nastopil je tudi vojak Nikola Mitrić, ki je »povedal, da je tudi odkritje spominskega obelež- ja Slavku Šlandru v srcu njihove vojašnice doprinos k temu, da skupaj oboji, tako pripadniki JLA kot 'civili' nadaljujemo bitko po varnosti in miru«. Prireditev je potekala pod pokroviteljstvom občin Celje, Žalec, Mozirje in Velenje, pa tudi šestih podjetij. »Bilo je to lepo, nepozabno srečanje, ki je obveznost za nadaljnje skupne akcije«, je sklenil poročevalec Novega tednika.93 87 P. B., Proslave, str. 15; Vrabl, Spomenik heroju, str. 2; Dopi- sniki Dela in Tanjug, Slovesnosti, str. 2. 88 S. D., Spominski relief, str. 12; Dolenjski list, 6. 9. 1979, str. 1, »Suhyjevo delo«. 89 Novi tednik, 24. 5. 1979, str. 12, »Vojakova čestitka«. 90 Delo, 1. 9. 1979, str. 12, »Vse borce«. 91 Novi tednik, 6. 9. 1979, str. 1, »Zbor borcev«. 92 Novi tednik, 13. 9. 1979, str. 3, »Spomenik borcu«. 93 Vrabl, Simbol sloge, str. 3. Vojašnica Jožeta Gregorčiča Gorenjca v Škofji Loki Vojašnica v Škofji Loki je od leta 1959 nosila ime narodnega heroja Jožeta Gregorčiča Gorenjca (1903–1942),94 brata prej omenjenega Ivana Gregor- čiča. Njegovo celopostavno, 2,55 metra visoko skulp- turo iz litega belega betona je leta 1975 izdelal kipar vojak Predrag Građanin iz Beograda, sicer rojen v Vrnjački Banji. V intervjuju z novinarjem Glasa, ki ga je skupaj s fotografom prišel obiskat v vojašnico, je natančno opisal, kako je prišlo do postavitve spome- nika. »Po poklicu sem kipar. […] Obiskoval sem šolo za upodabljajočo umetnost. Približno pred petimi leti sem jo končal. Pred letom dni pa sem prišel v Škofjo Loko. Služiti vojaški rok, kajpada. Že prve dni sem se odlično vključil v vzoren vojaški kolektiv. Začel sem sodelovati v raznih sekcijah: predvsem seveda v likovni. Že dober mesec po tistem, ko sem oblekel vojaško suknjo, sem si v glavo vcepil in zabil idejo, da moram izklesati skulpturo – kip – narodnega heroja Jožeta Gregorčiča - Gorenjca, po katerem nosi ime naša vojašnica. Začel sem se seznanjati z njegovo življenjsko potjo, z njegovim revolucionarnim delom pred vojno in med vojno. Na voljo sem imel tudi precej fotografskega gradiva. Pa še prijatelji Jožeta Gre- gorčiča, njegovi soborci z Jesenic, ki so me obiskovali, so mi povedali marsikatero podrobnost iz njegovega življe- nja. Tako sem vse bolj spoznaval junaška dejanja Jožeta Gregorčiča!« Ideja o postavitvi kipa, ki je v vojašnici živela že dlje časa, je zagon ter podporo vojakov in starešin dobila v začetku leta 1975. »S samim delom na spomeniku sem začel konec januarja letošnjega leta. […] Prijatelji so si z zanimanjem ogledovali nastajajoče delo. Prav tako tudi starešine! Moram pa priznati, da sem ustvarjal nekoliko s strahom. Saj veste, moral sem opra- vičiti zaupanje. Prvič sem se poglobil v vojno tematiko. Prvič sem upodabljal lik narodnega heroja. Pred tem sem že imel pet samostojnih razstav, izdelal sem že več deset skulptur, sodeloval sem na simpoziju kiparjev v Bihaću v Bosni in Hercegovini.«95 Spomenik, postavljen v parku vojašnice, je bil slavnostno odkrit 25. oktobra 1975. Na prireditvi je o Gregorčičevem življenju in delu govorila članica sveta federacije, narodna herojinja Mira Svetina, ki ga je osebno poznala, po govoru pa je odkrila spo- menik. Prav tako je na svečanosti prisegla nova ge- neracija vojakov JLA.96 Glas je sklenil: »Predragu je v letošnjem letu pri delu pomagal ves kolektiv. Z delom talentiranega mladega beograjskega kiparja pa so zdaj tudi vsi zadovoljni. Zadovoljni so vojaki in starešine iz škofjeloške vojašnice, zadovoljni so na organizaciji ZZB NOV na Jesenicah ... Svojega uspeha pa se iskreno veseli tudi Predrag.«97 94 Glas Gorenjske, 21. 12. 1959, str. 2, »Škofjeločani«. 95 Govekar, Spomenik junaku, str. 16. 96 Stružnik, Spomenik heroju, str. 8; -jg, Odkritje spomenika, str. 1; Železar: glasilo delovnega kolektiva SŽ Železarne Jesenice, 30. 10. 1975, str. 13, »V soboto«. 97 Govekar, Spomenik junaku, str. 16. 210 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 Vojašnica Mirka Bračiča v Ribnici V vojašnici v Ribnici, poimenovani po naro- dnem heroju Mirku Bračiču (1915–1943), je v se- demdesetih letih vojaški rok služil akademski kipar Aleksandar (Saša) Mančić iz srbskega Pirota, ki je na Ribniškem polju pustil tri svoje kiparske por- trete. Spomladi 1977 je zaključil delo na doprsnem kipu narodne herojinje Majde Šilc, ki je bil kasneje (26. marca 1980)98 odkrit pred ribniškim vrtcem, po- imenovanim po njej. V intervjuju za Dolenjski list je Mančić povedal, da se je trudil ujeti portretno po- dobnost, četudi je imel na razpolago le eno fotogra- fijo upodobljenke, pri delu pa mu je z napotki poma- gala tudi njena sestra. Bil je vesel, da se je lahko lotil takšne naloge: »Najprej naj povem, da pomeni to delo tudi nadaljevanje dobrega sodelovanja med pripadniki JLA in civilnim prebivalstvom. Posebno sem zadovo- ljen, da delam prav kip Majde Šilc. Na njen lik me veže spomin iz študentovskih let, ko sem delal šele prve korake po poti kiparstva. Takrat nam je na akademiji predaval Rodoljub Čolaković, ki je danes član predsedstva, o več ženskah-narodnih herojih. Zelo lepo in slikovito je go- voril prav o Majdi Šilc. Takrat si sploh nisem mislil, da bom kdaj videl Ribnico in kraje, kjer se je rodila, živela in se borila Majda Šilc.«99 Do konca junija 1977 je Mančić dokončal svoje drugo delo, doprsni kip pesnika Franca Zbašnika, ki je bil 26. novembra istega leta100 postavljen v Do- lenji vasi. Tako kot kip Majde Šilc je bil tudi ta v bron odlit v Zagrebu.101 Takoj po zaključku dela se je pripravljal, »da bo izdelal še kip narodnega heroja in ko- mandanta 14. divizije Mirka Bračiča, po katerem nosi ime vojašnica v Ribnici«.102 Mančić je Bračičev kip do septembra zmodeliral v mavcu,103 končna različica pa je bila odlita v bronu. Postavljen je bil ob vhodu v rib- niško vojašnico in slavnostno odkrit med proslavami ob dnevu mladosti, 25. maja 1978.104 Že pred odkritjem kipa je ribniška občina kiparja nagradila za opravljeno delo. »Med dobitniki plakete 'Jelenov žleb' je bil tudi kipar Saša Mančić, ki je do pred kratkim služil vojaški rok v Ribnici. Na podelitev pri- znanja ob občinskem prazniku je prišel iz Novega Sada. Bil je prijetno presenečen.«105 Bračičev doprsni kip je bil v naslednjih letih prizorišče svečanosti, tudi ko- memoracij ob prvem novembru.106 98 Primc, Vstani, mladina, str. 1. 99 Glavonjič, Kip junakinji, str. 24. 100 Dolenjski list, 24. 11. 1977, str. 1, »Sprejem«; Primc, Odkrili kip, str. 19. 101 Dolenjski list, 28. 4. 1977, str. 19, »Še en kip«. 102 Dolenjski list, 30. 6. 1977, str. 5, »Zbašnikov kip«. 103 Dolenjski list, 22. 9. 1977, str. 5, »Kip heroja«. 104 Glavonjič, Koledar prireditev, str. 19; M. P., Koledar priredi- tev, str. 10; Glavonjič, Vrsta proslav, str. 18. 105 Dolenjski list, 6. 4. 1978, str. 19, »Priznanje kiparju«. 106 Dolenjski list, 4. 11. 1982, str. 17, »Poklonili«. Vojaška pekarna v Mariboru Poleg Titovega kipa v Novem mestu je bil v vo- jaški pekarni v Mariboru postavljen še en maršalov celopostavni kip, toda podatki o njem so skopi. Kaže, da postavitev kipa ni bila zabeležena v časopisju, tako da se moramo zanesti na ustne vire. Eden izmed de- lavcev v pekarni je trdil, da je železobetonski kip nad- naravne velikosti delo po imenu neznanega vojaka iz Makedonije, ki ga je izdelal med služenjem vojaške- ga roka v Mariboru v drugi polovici sedemdesetih let; kasneje naj bi postal akademski kipar. Pri kom- poziciji se je neznani umetnik nedvomno zgledoval po maršalovem portretu, ki ga je leta 1947 naslikal Đorđe Andrejević Kun, saj tako slika kot kip prika- zujeta Tita v času druge svetovne vojne, oblečenega v uniformo in ogrnjenega v plašč. Kip naj bi naročilo vojaško vodstvo. Večkrat je bil prepleskan s temno sivo barvo, stal pa je na betonskih temeljih ter niz- kem podstavku, obloženem z marmorjem.107 Vojašnica Dušana Kvedra Tomaža na Ptuju Doprsni kip je bil postavljen tudi v vojašnici na Ptuju na naslovu Vičava 1, od leta 1979 poimenovani po narodnem heroju Dušanu Kvedru Tomažu (1915– 1966). Tudi ta spomenik je bil postavljen po načrtu vojakov ter odkrit na dan enote, 15. julija 1981.108 Iz betona ga je izdelal po imenu neznan vojak. Novejša raziskava (ki se sklicuje na ustne vire) navaja, da je bil kipar vojak doma iz Aranđelovca, s katerim je bila ptujska občina od leta 1967 pobratena. Morda od tod izvira napačna navedba, da je bilo doprsje iz belega marmorja, po katerem slovi to srbsko mesto.109 Kip je bil postavljen na visok podstavek, okoli katerega so bili razporejeni štirje nižajoči se kvadri, na katerih so bili izpisani upodobljenčevo ime, nazivi in letni- ci rojstva ter smrti. Ptujski časnik Tednik je poročal: »S tradicionalnim zborom so včeraj v ptujski vojašnici obeležili 3. dan enote Dušan Kveder Tomaž. Za to pri- ložnost so se izredno skrbno pripravili: skupina vojakov je pripravila idejni projekt za izdelavo doprsnega kipa heroju, po katerem nosi enota ime in ki je bil včeraj od- krit. Zbrani ob spomeniku so vojaki obljubili, da bodo zvesto sledili izročilu Dušana Kvedra.«110 Ker so dan enote v vojašnici praznovali tudi v naslednjih letih ter z njim ohranjali »sporočilo v ohranjanju spomina in dela našega velikega revolucionarja«, je doprsni kip ostal v središču proslav.111 107 Podatki mag. Andreje Rakovec z ZRC SAZU in Boruta Wenzla. 108 V. S., Dan enote, str. 2. 109 »Doprsni kipi in drugi spomeniki NOB«. Dostopno na: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/dolane-30.html (2. 6. 2021). 110 MG, Doprsni kip, str. 1. 111 MG, Prenašanje, str. 1. 211 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 Že v letu odkritja spomenika je bila njegova ne- posredna okolica dopolnjena z okrasno fontano. Za dan topništva, 7. oktobra 1981, so se v vojašnici zbrali številni obiskovalci, ki so prisostvovali slavnostnemu programu, vključno z odprtjem fontane. »Izdelal jo je Drago Miklavčič iz Titovega Velenja; potrebne elemente za gradnjo pa je prispeval Vegrad iz Titovega Velenja.«112 Vojašnica Pohorskega bataljona v Slovenski Bistrici V vojašnici v Slovenski Bistrici so spomin na Pohorski bataljon gojili tako, da so sodelovali pri proslavah in oskrbovali spomenike na Pohorju. Ob dnevu vstaje, 22. julija 1982, so spominsko obeležje postavili tudi sredi vojašnice. V prisotnosti vojakov, starešin, lokalnih predstavnikov politike in gospo- darstva ter staršev vojakov, ki so istega dne prisegli ob začetku vojaškega roka, so odkrili spomenik po- horskim partizanom. Edino poročilo, ki ga je objavil tisk, je izpostavljalo, da so na spomenik »tako starešine kot vojaki še posebno ponosni, saj ga je ustvarjalo večje število vojakov, starešin in tudi civilni prebivalci«.113 Spomenik je bil sestavljen iz treh delov. Na vrhu je stal 80 centimetrov visok aluminijast kip s podobami ranjenca, partizanke in partizana, ki ju brani s puško. Spomenik je izdelal znani srbski akademski kipar Oto Logo (1931–2016), sicer avtor številnih spome- niških skulptur po Srbiji in tujini, ki je vrsto let pred odkritjem v tej vojašnici služil vojaški rok. Kip, ki ga je ustvaril v tem času, je bil najprej razstavljen v domu JLA. Ko je dom prenehal delovati, je bila skulptura preseljena v prostore vojašnice in šele zatem uporab- ljena kot spomeniška plastika v vojašniškem parku.114 Logov kip je stal na granitnem podstavku, ki so ga izdelali delavci granitne industrije Cezlak na Po- horju. Pri tleh je stal še betonski »nosilni podstavek iz petih krakov, ki simbolizirajo bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov«. Med kraki je bil urejen cvet- lični nasad. Na granitni podstavek je bila pritrjena spominska plošča s srbskim napisom: VI ŽIVITE U NAMA / POHORSKIM PARTIZANIMA / PRIPA- DNICI GARNIZONA. Napis je po mnenju poroče- valca Tednika celoten spomenik preobražal v »pose- ben prispevek ohranjanja tradicij NOB in še posebno pohorskim partizanom«. Potem ko je spomenik odkril predsednik slovenskobistriške občinske Zveze bor- cev Milan Ivanuša, so vojake nagovorili in jim česti- tali tudi drugi govorniki.115 Usode spomenikov po letu 1991 Potem ko je vojašnice JLA prevzela Slovenska vojska, so simboli armade postali nezaželeni. Iz vo- 112 MG, Uspešni, str. 3. 113 Horvat, Odkrili spominsko, str. 5. 114 Penič, Zbornik spomenikov, str. 42. 115 Horvat, Odkrili spominsko, str. 5. jašnic so izginili tudi nekateri spomeniki. Ker so bili tako ali tako nedostopni širši javnosti, odstranitev pa vojska ni podrobno dokumentirala, je mogoče več- krat ugotoviti zgolj to, da spomenika na nekdanji lo- kaciji ni več in da njegova usoda ni znana. O tem, ali so končali pri zasebnih zbiralcih, na smetišču ali kod drugod, lahko zgolj ugibamo. Treba pa je poudariti, da je neznanokam izginila manjšina, tj. šest od pet- najstih spomenikov. Podatki so neznani predvsem za vojašnice, ki so zdaj opuščene. Nič ni znanega o doprsnem kipu Slavka Šlandra v Celju, kipu Zmage na Stari Vrhniki, doprsnem kipu Mirka Bračiča v Ribnici ter dopr- snem kipu Dušana Kvedra na Ptuju. Bračičev kip naj bi na svojem mestu stal tudi po odhodu vojakov JLA, šele po namestitvi Teritorialne obrambe pa je bil po- škodovan (očitno prestreljen s strelnim orožjem) in umaknjen neznanokam. Na njegov podstavek so bili nato nameščeni nastavki za drogove zastav.116 V zvezi s Kvedrovim kipom je mogoče zaslediti navedbe, da so načrtovali njegovo selitev v ptujski Sončni park117 in da ga je leta 2012 zaradi zaščite pred vandalskimi napadi prevzel Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.118 V resnici muzej kipa ne hrani niti nima dokumentacije o prevzemu,119 tako da je usoda doprsja neznana. V opuščeni vojašnici stojijo le še kvadri s Kvedrovim imenom. Kar se tiče doprsnega kipa Ljuba Šercerja v ljubljanski vojašnici, mu je prav tako nemogoče priti na sled, saj je bila vojašnica v devetdesetih letih po- rušena, na njenem mestu pa zgrajen Bežigrajski dvor. Usoda kipa ni znana niti njegovemu avtorju Viktorju Plestenjaku. Prav tako ni zabeleženega nič o doprsju Majde Šilc iz novomeške vojašnice, vendar pa, kot je bilo omenjeno, obstaja verjetnost, da ta spomenik sploh ni bil odkrit. Ohranjena je večina, to je devet spomenikov, med katerimi sta oba Titova kipa. Kip iz novomeške vo- jašnice je bil odstranjen po osamosvojitvi. Prevzel ga je Dolenjski muzej v Novem mestu, ki ga še danes hrani na javno dostopnem vrtu pred Ropasovo hišo. Tam je nekoč prišlo do vandalskega napada; kip je bil polit z rdečo barvo, katere sledovi so vidni še danes; spet drugi naj bi pred kip polagali cvetje in sveče.120 Dolenjski list, ki je dve desetletji prej tako navdušeno hvalil kip in kiparja Hudeka, je ob selitvi objavil foto- grafijo kipa na novi lokaciji in meditiral o minljivosti vsega: »Kip maršala Tita v (nad)naravni velikosti, ki je včasih stal v novomeški vojašnici, je našel zadnje zatoči- šče na dvorišču ene od stavb Dolenjskega muzeja, ob zar- javelem topu, ostanku kmečkih sani in med kamni med vojno požganih dolenjskih gradov. Maršalov kamniti lik 116 Podatki Daniela Divjaka. 117 MG, V dobro, str. 8. Gl. tudi Po poteh, str. 191. 118 Lepej, Kakšen je, str. 6. 119 Podatki muzejske svetnice mag. Nataše Kolar iz Pokrajinske- ga muzeja Ptuj-Ormož. 120 Podatki kustosinje zgodovinarke Marjete Bregar iz Dolenj- skega muzeja. 212 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 srepo zre proti zahodu in obrača hrbet tistemu delu nje- gove nekdanje države, kjer se, tudi v njegovem imenu in z njegovo zapuščino, dogaja krvava balkanska rihta.«121 Titov kip v mariborski vojaški pekarni je imel menda ob zasedbi leta 1991 odlomljen nos, v nasle- dnjih letih pa je bil mnogokrat (delno) prebarvan s spreji, tudi pozlačen, ali pografitiran, zlasti potem, ko je v njegovi okolici začel delovati center alternativne kulture. Odbiti nos je bil leta 2019 nadomeščen z no- vim, ki je delo akademskega kiparja Marijana Mirta. Prav tako se je večkrat spremenila mikrolokacija kipa znotraj kompleksa.122 Spomenik so hoteli večkrat odstraniti, saj ga je Slovenska vojska sredi devetdese- tih let nameravala prenesti v spominski park pri ma- riborski Kadetnici, leta 2011 pa so ga želeli delavci, ki so prenavljali nekdanjo upravno stavbo, odpeljati na deponijo. V obeh primerih so upravniki možnost za- vrnili ter vztrajali, da skulptura pripada tej lokaciji.123 Na nekdanjem mestu sta ostala tudi kip Matije Gubca, ki, opremljen z informativno tablo o upodob- ljenčevi zgodovinski vlogi, stoji znotraj kompleksa novomeške vojašnice,124 ter mariborski doprsni kip 121 Dolenjski list, 11. 6. 1992, str. 16, »Tako preide«. 122 Podatki akademskega kiparja Marijana Mirta. 123 Podatki Boruta Wenzla. 124 Podatki polkovnika Vasilija Maraša in kustosinje Marjete Bregar iz Dolenjskega muzeja. V vojašnici je bila postavljena tudi razstava o Gubčevi brigadi, v okviru katere je bila na Slave Klavora, četudi vojašnica ne obstaja več (kip stoji v Parku mladih, blizu Ulice Pariške komune). Menihovo doprsje in Šlandrov relief še danes stoji- ta na dvorišču celjske vojašnice. V slovenskobistriški vojašnici je ohranjen spomenik pohorskim parti- zanom, le da stoji na novem granitnem podstavku s ploščo, na kateri je bil srbski napis nadomeščen s slovenskim: V SPOMIN / POHORSKIM / PARTI- ZANOM.125 Kip Jožeta Gregorčiča v Škofji Loki je prav tako mogoče najti na isti lokaciji, ki pa ni več del vojašniškega kompleksa in je prosto dostopna. Spomenik in park okoli njega sta bila vrsto let zane- marjena, kipu pa so odbili roko z granato in del obra- za. Leta 2012 so podobo spomenika osvežili mladi tuji prostovoljci v okviru delovne akcije, ki jo je vodil škofjeloški mladinski kulturni center Zavod O. V novo Gregorčičevo dlan so namesto granate stisnili jabolko. Prav tako je bila tlakovana okolica spomeni- ka. Park je bil odprt 1. septembra 2012;126 danes je v njem urejen kolesarski poligon. ogled še ena skulptura Matije Gubca. To skulpturo so, tako kot vse preostale eksponate, vojaki JLA avgusta 1991 odpe- ljali v Srbijo. 125 Podatki Draga Selinška. 126 Hanc, Marjana. »Heroj Jože Gregorčič Gorenjc namesto bombe dobil jabolko«. Dostopno na: https://old.delo.si/novi- ce/slovenija/heroj-joze-gregorcic-gorenjc-namesto-bombe- -dobil-jabolko.html (8. 6. 2021). Tabela 1. Spomeniki – dela kiparjev vojakov v slovenskih vojašnicah JLA. Spomenik Tip spomenika Kraj vojašnice Avtor Datum odkritja Današnje stanje Slavko Šlander Aleš Doprsni kip Celje Vojislav Orlandić 11. 9. 1967 Neznana usoda Ljubo Šercer Doprsni kip Ljubljana Viktor Plestenjak 21. 12. 1971 Neznana usoda Josip Broz Tito Celopostavni kip Novo mesto Pavao Hudek, Zvonimir Puškarić 25. 5. 1972 Prestavljen v Dolenjski muzej Matija Gubec Celopostavni kip Novo mesto Pavao Hudek 12. 12. 1972 Stoji na prvotnem mestu Majda Šilc Doprsni kip Novo mesto Pavao Hudek Neznano, morda nepostavljeno Neznana usoda Slava Klavora Doprsni kip Maribor Miroljub Kostić 4. 7. 1974 Stoji na prvotnem mestu Franc Rozman Stane Celopostavni kip Maribor Miroljub Kostić 18. 7. 1974 Prestavljen v vojašnico v Celju Zmaga Celopostavni kip Stara Vrhnika Ljubodrag Jovanović 1. 8. 1974 Neznana usoda Jože Menih Rajko Doprsni kip Celje Miodrag Jeremić, Jurij Kobe 20. 12. 1974 Stoji na prvotnem mestu Jože Gregorčič Gorenjc Celopostavni kip Škofja Loka Predrag Građanin 25. 10. 1975 Stoji na prvotnem mestu Mirko Bračič Doprsni kip Ribnica Aleksandar Mančić 25. 5. 1978 Neznana usoda Slavko Šlander Aleš in Šlandrova brigada Relief Celje Branko Suhy 7. 9. 1979 Stoji na prvotnem mestu Josip Broz Tito Celopostavni kip Maribor Neznani, morda iz Makedonije Domnevno druga polovica 70. let Stoji na prvotnem mestu Dušan Kveder Tomaž Doprsni kip Ptuj Neznani, morda iz Aranđelovca 15. 7. 1981 Neznana usoda Pohorski partizani Skupina treh figur Slovenska Bistrica Oto Logo 22. 7. 1982 Stoji na prvotnem mestu 213 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 Zanimiva je usoda mariborskega kipa Franca Roz- mana Staneta. Leta 2020 je namreč vojašnica v Celju praznovala sedmo obletnico poimenovanja po tem komandantu in ob tej priložnosti je bil urejen spo- minski park, kamor je bil prenesen mariborski kip. Že v preteklih letih so se v celjski vojašnici »trudili prido- biti spomenik, ki bi izkazoval Rozmanovo pomembnost za slovenski narod in krepil kolektivni duh v vojašnici«. To jim je nazadnje uspelo v dogovoru s poveljnikom 72. brigade in mariborsko vojašnico. Novi tednik je poročal: »Premik več kot tri metre visokega betonskega spomenika je na začetku predstavljal skrb in izziv, ven- dar sta se prevoz in postavitev na novo mesto končala uspešno in brez poškodb. Spomenik bo tako v vojašnici izkazoval spoštovanje do lastne preteklosti in negovanje tradicije za prihodnje rodove.« Odkritje spomenika je bilo načrtovano za obletnico komandantove smrti, 7. novembra, toda zaradi pandemije je bilo prestav- ljeno na 26. marec 2021, ob obletnici Rozmanovega rojstva.127 Kip je postavljen v bližini Menihovega do- prsja in Šlandrovega reliefa, tako da skupaj sestavljajo galerijo kiparjev vojakov JLA v malem. Odkrivanje spomenikov v vojašnicah se je nada- ljevalo tudi potem, ko jih je prevzela Slovenska voj- ska. Kot je bilo omenjeno, je Franc Rozman Stane še vedno dobrodošel gost slovenskih vojašnic, zato ne preseneča, da je bil leta 2003 v ljubljanski vojašnici, ki danes nosi ime Edvarda Peperka, odkrit še en nje- gov spomenik, delo Janeza Pirnata, četudi je dogodek izzval politične ter ideološke polemike o primernosti tovrstne počastitve.128 Leta 2012 je bil v kompleksu nekdanje meljske vojašnice v Mariboru odprt Spo- minski gaj generala Maistra, v katerem je bilo nasled- nja leta odkritih več oblikovno raznorodnih spome- nikov, ki spominjajo na vojne 20. stoletja ter osebe, vpletene vanje. V letu stoletnice smrti Ivana Cankar- ja, 2018, je bil književniku odkrit doprsni kip v vo- jašnici na Vrhniki, delo Edina Šćuka; gre verjetno za prvi spomenik umetniku znotraj slovenskih vojašni- ških kompleksov. Trenutno najmlajši je doprsni kip Rudolfa Maistra, odlitek umetnine Nikolaja Pirnata, postavljen leta 2020 v parku mariborske vojašnice, ki se od leta 1992 imenuje po generalu. Zaključek Spomeniki v slovenskih vojašnicah so segment memorialne dediščine, ki še ni bil obravnavan kot celota. Gre za specifičen tip spomenikov, saj so za razliko od večine obeležij, ki stojijo na karseda fre- kventnih prostorih, usmerjeni le na ozek segment naslovnikov, ki jim je dovoljeno gibanje v vojaških prostorih. Posledično so slabo znani v širši javnosti in tudi pomanjkljivo dokumentirani v literaturi ter arhi- 127 Ferlež, Obeležje, str. 45; Feldin, Celje, str. 11; podatki majorja Andreja Kresnika. 128 Gl. Svobodna Slovenija, 8. 5. 2003, str. 6, »V Ljubljani«. vih. To še bolj velja v primerih, ko so bili spomeniki umaknjeni z nekdanjih lokacij. Odstranjevanje javnih spomenikov že samo po sebi običajno v virih pusti le malo sledov, to pa v še večji meri velja za spome- nike s prostorov, na katere javnost ni imela dostopa. Tako je neznanokam izginilo šest izmed petnajstih obravnavanih kipov, del kiparjev vojakov JLA. Mor- da bi lahko dandanes ocenili, da to ni prevelika ško- da, češ da skulpture niso imele umetniške vrednosti. Četudi kipom, ki so običajno nastajali v vojaško ro- batih, neplemenitih materialih, kot je beton, res ne moremo pripisati visoke umetniške vrednosti – in tudi večina kiparjev se pozneje ni proslavila s svojimi deli –, je vendarle treba upoštevati, da je šlo za dela mladih akademskih kiparjev in ne popolnih laikov. Prav tako je mogoče gliptoteko, zbrano v prispevku, obravnavati kot odraz specifičnosti JLA in Jugoslavije nasploh. Država je skušala državljane oplemenititi s konzumiranjem in ustvarjanjem kulture, kar je med drugim storila z vnašanjem kulture v širšo javnost, tudi v vojsko. Rezultati so bili omejeni, toda umetni- ško talentirani posamezniki so zahvaljujoč tej politiki lahko ustvarjali dela, ki so vsebovala sporočila, všečna političnemu in vojaškemu vrhu. V tem okviru so na- stajale tudi spomeniške skulpture v vojašnicah. S tem, da so kipe običajno ustvarjali vojaki iz drugih jugo- slovanskih republik, se je na simbolni ravni utrjeval status JLA kot »kovačnice bratstva in enotnosti«. Čas je pokazal, da so bile vse te aktivnosti jalove, toda spo- meniki so še vedno relikti idealov, v katere so nekoč verjeli tako vodje vojašnic kot tudi kiparji vojaki.129 VIRI IN LITERATURA ČASOPISI Delo, 1959, 1974, 1979. Dolenjski list, 1972, 1977, 1978, 1979, 1982, 1992. Glas Gorenjske, 1959. Glas Notranjske, 1966. Glas, 1979. Hrvatska obrana, 1916. Jutro, 1927. Ljudska pravica, 1956. Mariborski večernik Jutra, 1927. Novi tednik, 1979. Slovenec, 1916, 1927, 1938. Slovenski poročevalec, 1958. 129 Za posredovane podatke se zahvaljujem Viktorju Ajdu, ku- stosinji zgodovinarki Marjeti Bregar, Danielu Divjaku, mag. Nataši Kolar, majorju Andreju Kresniku, Borutu Kruderju, polkovniku Vasiliju Marašu, akademskemu kiparju Marijanu Mirtu, muzejski svetnici dr. Mariji Počivavšek, Dragu Selin- šku, akademskemu kiparju Viktorju Plestenjaku, konserva- torski svetovalki prof. Juditi Podgornik Zaletelj, mag. Andreji Rakovec, konservatorskemu svetovalcu Borisu Vičiču in Bo- rutu Wenzlu. 214 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 Straža, 1916. Svobodna Slovenija, 2003. Štajerski gospodar, 1942. Tovariš, 1956. Železar: glasilo delovnega kolektiva SŽ Železarne Jese- nice, 1961, 1975. LITERATURA ABV.: Slovesno odkritje spomenika. Glas, 12. 7. 1977, str. 20. B. B.: Vse pripravljeno za praznik. Delo, 19. 12. 1979, str. 10. B. S.: Karavla bo nosila ime Miha Marinka. Delo, 13. 8. 1985, str. 1. Božič, F.: Celje. Novi tednik, 26. 9. 1974, str. 12. Božič, Franci: Da bi heroj živel … Delo, 19. 12. 1974, str. 10. Breščak, Mateja: Frančišek Smerdu (1908–1964), do- nacija Narodni galeriji. Ljubljana: Narodna gale- rija, 2020. Čakširan, Vlatko: Kolonija likovnih umjetnika Žele- zare Sisak 1971–1990: povijesni pregled: izložba Gradskog muzeja Sisak. Sisak: Gradski muzej, 2012. Čopič, Špelca in Prelovšek, Damjan in Žitko, Sonja: Ljubljansko kiparstvo na prostem. Ljubljana: DZS, 1991. Čopič, Špelca: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna ga- lerija, 2000. D. K.: Številne slovesnosti ob 30-letnici JLA. Pri- morski dnevnik, 22. 12. 1971, str. 1. Densford, Kathryn E.: »Brambovci v železu: merilo javne podpore v zaledju v času prve svetovne voj- ne«. Zgodovina za vse 28, 2021, št. 1, str. 15–24. Dokl, S.: Pred praznikom. Delo, 6. 10. 1972, str. 7. Dokl, S.: V spomin Gubcu. Delo, 13. 12. 1972, str. 7. Dokl, Slavko: Veliko dejanje. Delo, 15. 8. 1972, str. 7. Dokl, Slavko: Vsi smo ponosni nanj … Dolenjski list, 25. 6. 1972, str. 24. Dopisniki Dela in Tanjug: Slovesnosti ob dnevu JLA. Delo, 23. 12. 1974, str. 2. -ec: Spomenik heroju Šlandru v Celju. Celjski tednik, 14. 9. 1967, str. 1. Feldin, Brane: Celje. Svobodna beseda, april 2021, str. 11. Ferlež, Aleksandra: Obeležje ob obletnici. Novi ted- nik, 12. 11. 2020, str. 45. Glavonjič, M.: Koledar prireditev. Dolenjski list, 26. 1. 1978, str. 19. Glavonjič, M.: Vrsta proslav pred vrati. Dolenjski list, 20. 4. 1978, str. 18. Glavonjič, Milan: Kip junakinji Majdi Šilc. Dolenjski list, 24. 3. 1977, str. 24. Globočnik, Damir: Likovno in simbolno: kolektivni spomin slovenstva v likovni umetnosti. Ljubljana: Slovenska matica, 2017. Govekar, J.: Spomenik junaku Jožetu Gregorčiču. Glas, 31. 10. 1975, str. 16. Grivec, F.: Obisk v ribniškem garnizonu. Novice: glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva občin Kočevje in Ribnica, 20. 12. 1963, str. 3. Horvat, Viktor: Odkrili spominsko obeležje NOB v vojašnici Pohorski bataljon. Tednik, 29. 7. 1982, str. 5. I. P.: Karavlo na Viču pri Dravogradu bodo poime- novali po Francu Leskošku - Luki. Delo, 4. 8. 1984, str. 6. Ilich Klančnik, Breda in Kovačič, Nadja in Rogina, Bojana: Stane Jarm – kipar. Kočevje: Pokrajinski muzej, 2012. – J.: Slovesnost v vojašnici. Glas, 23. 12. 1963, str. 1. J. Kr.: Vojislav Orlandić. Celjski tednik, 14. 9. 1967, str. 2. Jakopič, Albert (ur.): Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana: Založba Borec, 1978. Jerman, Jože in Fideršek, Franc in Božič, Franci: Mladi vojaki prisegli. Delo, 19. 7. 1974, str. 5. Jezernik, Božidar: Mesto brez spomina: javni spomeni- ki v Ljubljani. Ljubljana: Modrijan, 2014. -jg: Odkritje spomenika Jožetu Gregorčiču. Glas, 28. 10. 1975, str. 1. Kolar, Franci: Po 30 letih junaškega boja Milana Majcna in Jančija Mevžlja v Murnicah. Dolenjski list, 11. 2. 1971, str. 5. Kos, Alojz (ur.): Po poti spominov: radovljiški zbornik. Radovljica: Občinska konferenca SZDL, 1990. Križaj, Miomir: Spomenik ljubljanskega črnovojni- škega polka na srbskem bojišču. Vojnozgodovinski zbornik 32, 2008, str. 24–25. Lepej, Stanko: Kakšen je naš odnos do polpretekle zgodovine?. Štajerski tednik, 27. 7. 2012, str. 6. M. K.: Karavla maršala Tita. Delo, 24. 5. 1982, str. 2. M. K.: Spomenik Slavi Klavori. Delo, 5. 7. 1974, str. 5. M. P.: Koledar prireditev. Delo, 31. 1. 1978, str. 10. M. S.: Proslave ob Dnevu JLA. Zbor občanov: glasilo SZDL Ljubljana-Bežigrad, 27. 12. 1971, str. 4. Marković, Zvezdan: Jugoslovanska ljudska armada (1945–1991). Ljubljana: Založba Defensor, 2007. Medved, Drago: Knežji duh v vojašnici. Delo, 18. 7. 1991, str. 9. MG: Doprsni kip Dušanu Kvedru-Tomažu. Tednik, 16. 7. 1981, str. 1. MG: Prenašanje revolucionarnih tradicij. Tednik, 15. 7. 1982, str. 1. MG: Uspešni na vseh področjih. Tednik, 15. 10. 1981, str. 3. MG: V dobro Ptuja naj se podpre predlog za 14 po- krajin. Štajerski tednik, 28. 9. 2007, str. 8. Miglič, Gozdana: Spomin je moč: pomniki revolucije v občini Ljubljana-Šiška. Ljubljana: OK SZDL Ljubljana-Šiška, 1985. Mrvič, S.: Naša armada v delih vojakov. Novi tednik, 14. 11. 1974, str. 8. 215 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 Muser, Ema: Spomeniki naj govore: zbornik spomeni- kov NOB v občini Novo mesto. Novo mesto: Ob- činski odbor Zveze združenj borcev NOB, 1972. N. L.: Vojak v kamnu. Delo, 2. 8. 1974, str. 5. Ovčak, Tomaž: Neponovljiva sporočila s soške fronte 'ne obstajajo', ker jih stroka (še) ni odkrila. Delo, 17. 3. 1999, str. 14. P. B.: Proslave za dan JLA v Zasavju. Delo, 18. 12. 1974, str. 15. Penič, Lojze: Zbornik spomenikov narodnoosvobodil- nega boja v občini Slovenska Bistrica. Slovenska Bistrica: Občinski odbor Zveze združenj borcev NOV, Samoupravna interesna kulturna skupnost; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1976. Pezelj, J.: Več tisoč poljubov. Dolenjski list, 21. 12. 1972, str. 12. Pipan, David Erik: Spomenik hrabrim braniteljem Rombona. Na fronti: revija za vojaško zgodovino 2, 2003, str. 48–52. Po poteh krajev spomina – spomeniki in spominska obeležja 20. stoletja na območju nekdanje ptuj- ske občine. Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju (ur. Ljubica Šuligoj). Ptuj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2005, str. 173–198. Primc, J.: Odkrili kip svojemu pesniku. Dolenjski glas, 8. 12. 1977, str. 19. Primc, J.: Vstani, mladina, in stoj kakor hrast!. Do- lenjski list, 3. 4. 1980, str. 1. Rakovec, Andreja: Mariborski spomeniki znanim osebnostim: o vlogi naročnikov in umetnikov v drugi polovici 20. in na začetku 21. stoletja. Acta historiae artis Slovenica 20, 2015, št. 1, str. 197– 235. Rakovec, Andreja: Spomeniki znanih osebnosti v Ma- riboru (zloženka). Maribor: Umetnostna galerija, s. d. Rauchensteiner, Manfried: The First World War and the End of the Habsburg Monarchy, 1914–1918. Wien: Böhlau, 2014. Rodman, Magda: Kip sv. Barbare v Vipavi. Vipavski glas 14, 1999, št. 50, str. 31–32. S. D.: Spomenik heroju v vojašnici. Delo, 29. 10. 1971, str. 6. S. D.: Spominski relief Šlandrovi brigadi. Delo, 6. 9. 1979, str. 12. Saje, S.: Po poti Kardeljeve misli. Glas, 17. 8. 1979, str. 1. Saje, S.: Spoštljiva zahvala Titovemu delu. Glas, 25. 5. 1982, str. 1. Soban, Branko: Karavla v Prosenjakovcih bo nosila ime Miha Marinka. Delo, 14. 8. 1985, str. 2. Soban, Branko: Vojaki imajo nov klub. Delo, 1. 3. 1978, str. 10. Spomeniki NOB na Poljanah. Ljubljana: Zveza borcev terena 24 talcev, 1960. Stružnik, L.: Spomenik heroju Gregorčiču. Delo, 27. 10. 1975, str. 8. Šarac, Darko: Prostorski in urbanistični razvoj mesta Ljubljane skozi čas: vpliv vojsk na razvoj mesta. Maribor: Obzorja, 2021. Švajncer, Janez J.: Vojna in vojaška zgodovina Sloven- cev. Ljubljana: Prešernova družba, 1992. V. S.: Dan enote Dušana Kvedra-Tomaža. Delo, 17. 7. 1981, str. 2. V. Š.: Razstava del vojakov – umetnikov. Delo, 16. 12. 1969, str. 5. Vrabl, Tone: Simbol sloge. Novi tednik, 20. 9. 1979, str. 3. Vrabl, Tone: Spomenik heroju. Novi tednik, 19. 12. 1974, str. 2. Vrabl, Tone: Trdnejša meja s Titom. Novi tednik, 13. 5. 1982, str. 7. Vresnik, Drago: Vojak sklesal Stanetov kip. Delo, 19. 7. 1974, str. 7. Vrišer, Sergej: Dva nova spomenika NOB v Maribo- ru. Večer, 17. 7. 1974, str. 7. Zadnikar, Janez: Umetniki v sivih haljah. Delo, 24. 8. 1968, str. 17. SPLETNI VIRI »Doprsni kipi in drugi spomeniki NOB«: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/ dolane-30.html Hanc, Marjana: »Heroj Jože Gregorčič Gorenjc namesto bombe dobil jabolko«: https://old.delo.si/novice/slovenija/heroj-joze- -gregorcic-gorenjc-namesto-bombe-dobil-jabol- ko.html »Spomenik Franca Jožefa I. pred Kadetnico v Mariboru: njegov pomen in materialna dediščina«: http://www.mariborart.si/ documents/10227/621051c5-6316-4383-841b- 8b2dd14a2237 »Velike Bloke, kasarna – spomenik«: https://obelezja.wordpress.com/2018/03/17/ velike-bloke-kasarna-spomenik/ S U M M A R Y Sculptors–soldiers’ monuments gracing Yu- goslav People’s Army barracks in Slovenia One of many social groups aspiring to commem- orate its past with monuments is the army and its institutions. Slovenia boasts a long history of monu- ments erected on the initiative of various national 216 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 armies to preserve the memory of their commanders, victories, and casualties. Monuments were also un- veiled in the courtyards of military barracks, inacces- sible to the general public. Aiming to cast itself as a promoter and supporter of visual arts, the Yugoslav People’s Army upheld this tradition after the Sec- ond World War and decorated several barracks and border posts with monuments to Partisans, national heroes, and postwar politicians, produced by ac- claimed sculptors. However, the fifteen-year period between the end of the 1960s and the early 1980s also saw a growing trend of Slovenian barracks grac- ing their premises with monuments that artistically talented conscripts, mainly fresh art academy gradu- ates, constructed during their compulsory military service to help preserve the memory of national he- roes and other central figures of Yugoslavia’s military history (from Matija Gubec to Josip Broz Tito) that gave names to respective barracks. Initiatives to erect busts or full-length statues in their honour could be given by sculptors–soldiers themselves in the desire to impress a memory of their training as well as to create a symbol identifying the entire military com- plex. On the other hand, monuments could also be procured by commanding officers who took a vested interest in such projects. Some barracks that provid- ed artistically talented conscripts with support and material assistance for their creativity even erected a number of monuments. Given that sculptors–sol- diers usually came from other Yugoslav republics, the monuments also symbolized brotherhood and unity among various parts of the state and magnified the status of the army as the “forge” of these values. Whereas a detailed inventory has yet to be made, fif- teen such monuments have been documented so far. Most were constructed of concrete and bronze, and solemnly unveiled in the courtyards or parks of bar- racks. After 1991, six monuments were transferred to unknown locations and nine remain standing on the grounds of the former barracks or those still operat- ing under the Slovenian Armed Forces, largely inac- cessible to the general public. 217 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 Doprsni kip Slavka Šlandra v Celju. Foto Celjski tednik, 14. 9. 1967, str. 1. Kipar Pavao Hudek med ustvarjanjem Titovega kipa. Foto Slavko Dokl, Dolenjski list, 13. 4. 1972, str. 11. Kip Josipa Broza Tita v Novem mestu danes. Foto Dolenjski muzej. Spomenik Matiji Gubcu v Novem mestu ob odkritju. Foto Slavko Dokl, Delo, 13. 12. 1972, str. 7. Spomenik Matiji Gubcu v Novem mestu. Foto Vasilije Maraš Kipar Miroljub Kostić med delom na kipu Franca Rozmana. Foto Bogo Čerin, Delo, 19. 7. 1974, str. 7. 218 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 Spomenik Francu Rozmanu Stanetu v Celju. Foto Marijan Petan. Doprsni kip Slave Klavora v Mariboru ob odkritju. Foto Delo, 5. 7. 1974, str. 5. Doprsni kip Slave Klavora v Mariboru. Foto avtor. Odkritje doprsnega kipa Slave Klavora v Mariboru. Foto Večer, 17. 7. 1974, str. 7. 219 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 Kip Zmaga na Stari Vrhniki. Foto Delo, 2. 8. 1974, str. 5. Sestanek avtorjev spomenika Jožetu Menihu in naročnikov. Foto Novi tednik, 26. 9. 1974, str. 12. Doprsni kip Jožeta Meniha v Celju. Foto Marijan Petan. Relief Slavku Šlandru in Šlandrovi brigadi v Celju ob odkritju. Foto Viktor Berk, Novi tednik, 13. 9. 1979, str. 3. 220 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 Relief Slavku Šlandru in Šlandrovi brigadi v Celju. Foto Marijan Petan. Članek o spomeniku Jožetu Gregorčiču in kiparju Predragu Građaninu. Foto Glas, 31. 10. 1975, str. 16. 221 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–2222022 Spomenik Jožetu Gregorčiču v Škofji Loki. Foto avtor. Obnova spomenika Jožeta Gregorčiča v Škofji Loki leta 2012. Foto delo.si. Kipar Aleksandar Mančić med ustvarjanjem doprsnega kipa Mirka Bračiča. Foto M. Glavonjić, Dolenjski list, 22. 9. 1977, str. 5. Spomenik Josipu Brozu Titu v Mariboru. Foto avtor. Kip Dušana Kvedra na Ptuju. Foto Kamra. Doprsni kip Dušana Kvedra na Ptuju ob odkritju. Foto OM, Tednik, 16. 7. 1981, str. 1. 222 IVAN SMILJANIĆ: SPOMENIKI KIPARJEV VOJAKOV V SLOVENSKIH VOJAŠNICAH JLA, 199–222 2022 Trije spomeniki v celjski vojašnici. Foto Andrej Kresnik. Spomenik pohorskim partizanom v Slovenski Bistrici. Foto Drago Selinšek.