številka 1 | 2011 | letnik IV. ^Slavia (Centralis (SCN) ISSN 1855-6302 Izdaja Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Published by Department of Slavic Languages and Literatures Faculty of Arts, University of Maribor http://www.ff.uni-mb.si/index.php?page_id=225 Glavni in odgovorni urednik — Editor-in-chief Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Uredniški odbor — Editorial Board Silvija Borovnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Jožica Čeh Steger (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Marc L. Greenberg (University of Kansas, USA - Univerza v Kansasu, ZDA; urednik za jezikoslovje — linguistics editor), Alenka Jensterle Doležal (Univerzita Karlova v Praze - Charles University of Prague, CS), Ludvig Karničar (Karl-Franzens-Universität Graz - University of Graz, A), Mihaela Koletnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Mark Richard Lauersdorf (University of Kentucky, USA - Univerza v Kentuckyju, ZDA), Istvan Lukacs (Eötvös Lorand Tudomanyegyetem - Eötvös Lorand University of Budapest, H), Irena Stramljič Breznik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Miran Štuhec (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO; urednik za literarne vede — literature editor), Božena Tokarz (Uniwersytet Sl^ski - University of Silesia, PL) Tehnična urednica — Technical editor Natalija Ulčnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Jezikovni pregled — Language Editors Natalija Ulčnik (slovenščina - Slovene) Victor Kennedy, Marc L. Greenberg (angleščina - English) Uredniški svet — Advisory board Eric P. Hamp (Chicago), Istvan Nyomarkay (Budapest), Ivo Pospišil (Brno), Emil Tokarz (Bielsko-Biala), Zinka Zorko (Maribor) © Slavia Centralis (SCN) SCN izhaja dvakrat na leto - SCN is published twice yearly Vključenost SCN v podatkovne baze — SCN is indexed/abstracted in: MLA Directory of Periodicals, Modern Language Association of America, New York; Ulrich's Periodicals Directory, R. R. Bowker, NY, USA; Linguistic Bibliography, The Netherlands Naslov uredništva — Editorial address Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor Letna naročnina: 12 €, za študente in dijake 8 € TRR: 01100-6000020393 Cena posamezne številke: 6,80 € Annual subscription/single issue (outside Slovenia): 24,20 €/13,60 € Tiskano s finančno podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in Slavističnega društva Maribor - Published with financial support of Javna agencija za knjigo Republike Slovenije and Slavistično društvo Maribor. Oblikovanje in prelom — Design and typesetting: Katarina Visočnik Natisnil — Printed by: Dravska tiskarna Naklada — Circulation: 150 Vsebina / Contents Razprave / Studies 5 Eric P. Hamp, Indo-European 'ego', Slavic ja = Runic ek, and Celtic 0 / Praindoevropsko 'ego', slovansko ja = runsko ek in keltsko 0 14 Martina Orožen, Anton Martin Slomšek, Djanje svetnikov božjih - vzgoja duha, kultura srca in govora v novoslovenskem knjižnem jeziku sredi 19. stoletja / Anton Martin Slomšek, Djanja svetnikov božjih - The Education of the Spirit, the Culture of the Heart and Speech in the NeoSlovene Literary Language of the Middle of the 19th Century 48 Andreja Žele, Skladenjske posebnosti slovenščine v razmerjih glagol - vezljivost - stavčni vzorec / Syntactical Peculiarities of Slovenian in Verb, Valency and Sentence Pattern Relations 69 Eric P. Hamp, Slavic *mokrb, Irish ainmech 'wet, rain' / Slovansko *mokrb, irsko ainmech 'moker, dež' 72 Zoltàn Virag, Translation as the mutual reflection of neighbouring nations (About the cultural activity of Kornél Szenteleky) / Prevod kot vzajemna refleksija sosednjih narodov (Kulturna dejavnost Kornéla Szentelekyja) 80 Irena Avsenik Nabergoj, Resnica v avtobiografiji. Sporočanje resničnega v nekaterih svetovnih avtobiografijah in v Cankarjevem Mojem življenju) / Truth in Autobiography. Representation of Reality in some Historic Autobiographies and in Ivan Cankar's Moje življenje ('My Life') 97 Aleksandra Đurić, Trubarovi imaginarni čitatelji: problem autorske knjižne posvete u protestantskoj literaturi 16. stoljeća / Trubarjevi imaginarni bralci: problem avtorskih posvetil v protestantski literarni vedi 16. stoletja 111 Joanna Pszczola, O t^sknotach poety. Mysli przez Ivana Hribovška podpowiedziane / O pesnikovem hrepenenju. Misli, ki jih je zašepetal Ivan Hribovšek 123 Edita Prihodova, Podobe modernosti v prvencu Janka Silana Čuki / The Image of Modernity in Janko Silan's Čuki Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports 135 Dejan Kos, Saša Jazbec: Man taucht in eine andere Welt ein ... Lesestrategien beim Lesen fremdsprachiger Literatur: eine empirische Studie am Beispiel slowenischer Germanistikstudentinnen und -studenten 138 Regina Wojton, Przeklady literatur slowianskich 145 AneKcandpa TomKuna, Kara^HH Kpoo: HmepTeKCTyanbHaa ^o^THKa poMaHa H. C. TypreHeBa «PygHH» 148 Patrovics Péter, Vig Istvan: Horvat nyelvtan 151 Irena Stramljič Breznik, Vidobraženja istori! ta kul'turi narodu v slovotvoreni: dopovidi XII Mižnarodno! naukovo! konferenci! Komisi! zi slov'jans'kogo slovotvorenja pri Mižnarodnomu komiteti slavistiv (25-28 travnja 2010 p., Ki!v, Ukra!na) - Zbornik dvanajste konference Komisije za slovansko besedotvorje pri Mednarodnem slavističnem komiteju. 154 Anja Benko, Bernard Rajh: Gtöati po antnjoško. Gradivo za narečni slovar severozahodnoprleškega govora 159 Istvan Vig, Lukacs Istvan: A passióhagyomany a horvat irodalomban 162 Peter Svetina, Mladen Pavičić (ur.): Szlovén irodalmi antológia III 163 Anja Benko, Poročilo z Dnevov Maksa Pleteršnika: Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja 168 Navodila avtorjem 170 Guidelines for contributors Indo-European 'ego', Slavic ja = Runic ek, and Celtic 0 Eric P. Hamp Professor Emeritus, Department of Linguistics, 1010 East 59th Street, Chicago, IL 60637, linguistics@uchicago.edu - SCN IV/1 [2011], 5-13 - Razprava podaja novo rekonstrukcijo razvoja osebnega zaimka za prvo osebo ednine v indoevropskih jezikih in ugotavlja naslednja območja inovacij: (1) anatolijsko < *VK; (2) jugovzhodno indoevrop-sko (indoiransko, armensko) *eg'-H-ém; (3) grško, latinsko, venetsko *eg'-(ó)H; (4) severno indoevropsko (albansko, baltsko, slovansko, germansko, traško, toharsko) *eg'. The paper gives a new account of the development of the first person singular pronoun in Indo-European languages, finding innovating areals (1) Anatolian *VK; (2) South-East Indo-European (Indo-Iranian, Armenian) *eg'-H-ém; (3) Greek, Latin, Venetic *eg'-(ó)H; (4) North I-E (Albanian, Baltic, Slavic, Germanic, Thracian, Tocharian) *eg'. Ključne besede: etimologija, osebni zaimki, indoevropski jeziki, balto-slovanski prajezik, keltski jeziki Key words: etymology, personal pronouns, Indo-European, Proto-Balto-Slavic, Celtic The twin Slavic forms *ja and *jaz~b remain a riddle; see for example Slawski 1956: 477sq. In fact, one may fairly say that the matter is little advanced from the position represented by Meillet (1924, 394sq.): "ce jaz s'est en général réduit à ja. Cette forme est énigmatique... La longue initiale, étant propre au slave, ne se laisse expliquer que par des hypothèses incertaines" The numerous attempts at explanation ring all imaginable changes in detail but scarcely vary in principle; for a rich summary with references see TpyöaneB, ed., 1974: 100-3. So far as I can see, there is one approach — the correct approach — that has not yet been seriously considered.1 1 The discussion expands on the previous versions of the paper which were published in Indogermanische Forschungen (1976) and International Journal of Slavic Linguistics As with all other problems of reconstruction we must pay close attention to the question of dialectology among descendant branches. The North European dialects of I-E showed the simplest attested preform for this pronoun, *eg'. The originally endingless shape of this form in Germanic is guaranteed for us by the Runic ek, which is found on the horn of the Gallehus beside the accusative neuter horna < *k 'rnom (cf. Ind. srnga- 'cornu'). Likewise Baltic furnishes us a clearly endingless form in OPruss. as ~ es, OLith. eš < ež. Hittite u-uk probably represents a revocalization (on the second person) of the same preform; see now my article in Bombi 2006 (Festschrift Gusmani), and remarks below. On the basis of the dialect geography of I-E we must therefore expect a (pre)-Slavic *ez, to match its fellow North European dialects. The regular open syllable rule of Slavic would then lead us to expect a form *(j)e. It seems clear that ja must somehow be the descendant of this inherited I-E form, and not an (illicit) apocopation of jaz. It remains only to explain the deviant quality of the vocalism. Diverging from my earlier abbreviated account of this pronoun (IF 81, 1976, 39-40), it is now no longer necessary to depart from Occam's razor and look for an external source for the apparently long *e vocalism, in view of W. Winter's formulation in J. Fisiak ed., Recent Developments in Historical Phonology, Mouton 1978, 431-46, esp. 433. We see below also that the Proto-Slavic *e would have fitted well phonetically with the interfering early Iranian vocalism. The assumption of *e does not however preclude the possibility of a coexisting *e, since the Baltic evidence points indubitably to a short reflex. We therefore assume that at an early date *eg - must developed a sandhi devoiced alternative before voiceless obstruents, thus yielding a later short *(j)e not lengthened by following voicing. We may pause here to note that on similar grounds a solution to the puzzling Albanian pronoun is also found; for I am convinced that Albanian is also to be classed as a North European I-E dialect (see, e.g., IJSLP 16, 1973, 1-6; since that time I have argued this relation on various grounds (e.g., in Hylli i Drites in press 2008) which I consider logically stronger than and indeed prior in correctness to such claims made earlier by Jokl, which I have discussed in my 1966 article, Position of Albanian, 118sq (Hamp 1966).2 The standard and literary Shqip form une is to be segmented u-ne (cf. dialectal ti-ne 'thou' from my field notes), and the archaic simplex is preserved in Geg of Buzuku's language (1555) and the Tosk Arberesh and Arvanitika enclaves as u; see my remarks Studies presented to Whatmough (1957; see now Studime krahasuese per shqipen 2007) 78sq. Now it is possible to derive this vocalism u in pretonic and Poetics (1983). An earlier version of the following appeared as IJSLP 27, 1983 'JA = Runic EK'- Addenda not entered in proof are here inserted in this revised version, which takes account of matters I have learned over the past two decades. The first version of this article was written in 1975; cf. a brief start IF 81, 1976, 39ff. 2 Trans. now in Albanian in E. P. H. Studime krahasuese per shqipen, pergatiti dhe redaktoi Rexhep Ismajli, Prishtine 2007, #4, 115-145 = Studime 13, 2006 (Prishtine), 45-72. Dr. Rrahman Pajarizi. or (later) closed syllables (e.g., in sandhi) from an earlier diphthong *uo, which is the normal Albanian product of *o. This o~na~ue in turn may come from e. Such an Albanian form could be derived only from the endingless *eg', since otherwise the obstruent would leave a reflex in the attested language. We need then only assume that in pre-Albanian *eg' was lengthened to *eg'. As I show in extenso elsewhere, this pronoun furnishes one of the pieces of evidence that Albanian and Illyrian shared with Balto-Slavic in the lengthening of syllabics before original medire, which Winter has demonstrated. By contrast with the North European I-E etymon, Greek, Latin and Venetic show *eg'-óH, perhaps *eg- óHo (with H3). I have argued (JAOS 90, 1970, 230) that Armenian es reflects *eg'H, and that such a form is required to explain the Armenian s (and not c or j). We see then that the South European or Mediterranean dialects are characterized by a laryngeal suffix. I have further suggested (Papers from the 7th Regional Meeting of the Chicago Linguistic Society, 1971: 442) that the Tocharian A feminine nuk and the Tocharian B näs reflect *m-yek-(-w-). But this has also been contested; it may well need revision (see D. Q. Adams, Tocharian Historical Phonology and Morphology, 1955, 153sg). Perhaps *m-yek-we (f. *-wä) would account for the data. If that is so, it is possible that *yek reflects a North European *eg' which agrees with my present view (2009) of Tocharian. Venetic ego is important for classifying Venetic among I-E dialects. It should be noted explicitly that in this respect Venetic goes with Latin (and Greek), and not with the North of Europe. Regarding *mego, which valuably confirms ego, and the parallel that has been noted with Germanic ik/mik, Sommer's theory of an analogy on the nominative seems to me by far the best, regardless of whether the forms are genetically one or, as I think, parallel. The Hittite situation stands quite apart, but tends to illustrate how a like result can be produced independently, yet independently in the same paradigm and thus related by complex context. It is time now to turn to jaz; surely we must accept the arguments which have been adduced claiming the initial yod as the older form and the OCS and Bulg. azb as a regional development with loss of yod. We must note immediately that for such an I-E form it is totally unmotivated, particularly morphologically, to seek a preform in *o; this means that the natural avenue to a solution bearing yod will be via the vowel *[è]. We also see clearly now that the doubly suffixed form *eg'-H-Vm, perhaps *eg'-Ho-ém, is characteristically part of a distinct Indo-Iranian dialect feature: Skt. aham, Avestan azsm, OPers. adam; cf. Skt. tvam, vam (du.), yuvam (du.), vayam, yüyäm, Av. tvsm, vä (du.), vaem, yüzsm, OPers. tuvam, vayam - almost all attested with the same ancient enclitic added. It seems reasonable to equate this -am with Latin emphatic em, and ultimately with Welsh [ef], which I have discussed elsewhere. It will be seen that I differ here with Wackernagel (Altindische Grammatik III, 2 453-67), who regards the first singular as inherited from I-E in this complex form and the other pronouns as formed upon that analogy; I see them all as similarly formed innovations, with enclitic added. Burrow appears to follow Wackernagel. On the basis of the above reasoning I therefore suggest that jaz cannot reasonably be inherited by Slavic from I-E as a unit. Yet we find *jazb attested in Slovene in jàz (to sem jàz), but ja, jä in Resia (Friuli) and ja dialectally in Eastern Styria and Bela krajina (Pleteršnik 1894) and perhaps in Bulg. 3HaM % 'of course I know'. These marginal Bartoli distributions point to a very early diffusional adoption of * jaz-b. Ever since Rozwadowski, and increasingly with the recent work of my lamented late friend Gol^b (For Wiktor Weintraub, 1975: 151-9), it has been clear that important and intimate relations between the Slavs and Iranian speakers must be assumed to have held over a considerable time period. We may speculate how the Iranian borrowing may have been natural in Slavic. We must further recall that in these westerly dialects of Iranian the descendant of Iranian short a was markedly fronted; cf Ossetic xz, Kurd ä. Moreover, since the old long and short vowels had diverged in quality (height etc.), thereby destroying the original Iranian correlations of quantity, it was possible for new contextual phonetic quantities to arise. Hence we may suppose than an x in open syllables sounded somewhat long to a Slavic ear. A bilingual Slav could therefore have easily matched [rezam] with his native *ez, attributing to the former a derivational morphology comprising a suffix and perhaps a functional relation of emphasis or topicalization or the like. Let us now summarize the reconstructions and groupings arrived at. It is not important whether or not this pronoun actually had an initial laryngeal, which could have been only the first laryngeal, or *Hr Figure 1. Areal Branches Genetic South J (-East) ^ I-E North Europ. I-E North Europ. I-E Anatolian: Hitt. ü-uk Indic: Skt. ahäm Iranian: Av. az3m OP adam Armen. es, *eg'H Greek éyró *e goH Latin ego Falisc. eko Venet. ego Oscan iiv? Alban. u < *e p Slav. ja < *é Balt. eš, *ež Gmc. ek ?Toch. *yek? Thracian "Cimmerian" Prehellenic Messapic Alban. Phrygian Italic *VK *ego *eg'-H-ém •n > *-óH *eg'-(ó)H We see immediately that the *VK and *eg' branches represent what we may call "conservative I-E" for this feature. If Celtic goes with North European, as I think it does, and especially if it is not Indo-Iranian or Pontic or Italic (which are clearly all true), and this is "residual I-E", then we would expect Celtic to show reflexes of unsuffixed *eg' > "centum" *eg. What we actually find can be illustrated by Old Irish. I cite Thurneysen's inventory for Olrish (and also for other forms and certain comments) from the informative and thoughtful article of Diarmuid Ó Sé (1996); the tabulation of Thurneysen (Ó Sé 1996: 20) is, showing basic and surviving contrastive ("emphatic") forms: Figure 2.3 Singular Plural 1. mé/me-sse sni/si-nni 2. tü/tu-ssu sifsi-b(-si) 3. m. é/é-som é/é-ssom f. sl/si-s(s)i n. ed Ó Sé remarks on the ambiguities and asymmetries in this system (20sq.) and then goes on to show how new balances were instituted over time and in the dialects. We may summarize the main lines of formal development (26 and 30): Figure 3. Scotto-Manx parent Mod. Ir. Early Mod. Ir.~Erris, Mayo sg. 1. mé (mi?)/mi-se mé/mi-se mé 2. t(h)ü/t(h)u-sa t(h)ü/t(h)u-sa tü/thü 3. m. é/é-san sé, é/sei-sean, ei-sean sé, é f. i/i-se si, i/si-se, se si, i pl. 1. sinn/sinn-e sinn/sinn-e muid~sinn 2. sibh/sibh-se sibh/sibh-se sibh 3. iad/iad-san siad, iad/siad-san, iad-san siad, iad Ó Sé brings out the fact that in an Old Irish sentence (apart from proclitic possessive, enclitic redundant NP and VP echo-forms, and suffixed prepositional objects) personal marking is accomplished by: 1. suffixed inflexion of the verb for the subject;4 3 Hyphens are mostly my own. 4 The deviant marking on olse, olsi (and olseat) 'inquit' results because ol was a deictic, and not a verb, in origin. Its personal marker was therefore a clitic, no doubt a predicate phrase (with the relative copula as < *est-to) at bottom. Note that Welsh heb(yr) was on its way to the same end from the opposite (verbal Latin in-quit) direction. 2. clitic insertion on the verb for the pronominal object; 3. independent personal pronouns as predicates to the copula. The copula itself was proclitic. On this basis we may say that the I-E origins of these forms of marking were: 1. proclitic possessives < I-E clitic genitives; 2. suffixed prepositional objects < I-E enclitic personal and deictic datives and accusatives, and frozen or fossilized locatives, locativals, and instrumental; note also that I-E independent personal pronouns in the dative had been replaced by prepositional or focused-particle (directional or relational) constructions; 3. verbal suffixed inflexion < I-E suffixed personal inflexion and enclitic deixis; 4. clitic pronominal objects < I-E clitic pronouns in Wackernagel's position;5 5. independent predicate pronouns < I-E topicalized (accented) pronouns. We see then that when we investigate the fate of *eg in Celtic we must inspect the forms and behaviour of the last-named class of marking. Generally, the forms we find in this class: 2. tü < I-E *tu m. é < *ei f. si < *siHa ^ *seHa = sä (see my note in current Studia Celtica) 3 pl. é < *ei-es These forms are derived from old nominatives, which is appropriate for predicates in a copula sentence. The neuter ed< *i-d(-a...) as a nominative-accusative is equally appropriate. The 1 pl. and 2 pl., sni and si < swi (= Welsh chwi), can also be plausibly accounted as nominatives within our explication of their divergence from cognates in other I-E branches. The remarkable gap, alone among well attested branches of I-E, is *eg. Why should this be, and why do we instead find mé < *me (or *?me) accusative (and perhaps in Middle Irish mi < *?mi dative?)? We must recall the much noted and discussed change that took place in Insular Celtic sentence structure, whereby verb-first order (VSO) took over. This had two great consequences relevant to our problem: (1) I-E *Cop(ula) + Pers(onal predicate) could survive; (2) I-E *# Persx > ICeltic *# Cop + Persx, or was transformed The resulting structures were: (nom. = nominative; obl = other case) 5 In accord with this distribution, I would note my claim that in Wackernagel's position in compound verbs we find the nominative only in the form of the anaphoric *-s, which in Insular Celtic has the effect of blocking lenition. I announced this finding in my Thurneysen lecture in Bonn 1989. (1) *Cop + Pers nom (2) *Cop + Pers nom, obl (2) would result especially if REL(ative marker) did not show case inflexion, as it sometimes did not. Thus the case form of Pers became nom (as we have already seen for most instances and for good reason), or nom-acc. (ed), or potentially obl = obliquus. We assume that the last was mostly forced out, as being in conflict with inherited Cop(ula) syntax. Now consider the phonological fate of *eg. By final obstruent loss (*tod neut. sg. nom-acc. > tó 'yes') *eg > *e (an similarly for British Celtic). Then by lengthening in monosyllable Auslaut, *e > *é. Meantime *ei > ICeltic *e in 3 m. sg. *ei and 3 pl. *ei(-es) > *ei-h. The ambiguity of 3 sg. m. and pl. and 1 sg. was too great. The otherwise occurring *obl (acc.) mé, and perhaps old dat. mi, was preferred, and replaced *é. Thus the shift to VSD structure in Insular Celtic must have had a powerful effect in disfavouring the descendant of *eg'. In turn, the phonological aspect of our argument makes it strongly likely that Celtic once possessed the North European unsuffixed centum form *eg. REFERENCES Douglas Q. ADAMS, 1988: Tocharian Historical Phonology and Morphology (=American Oriental Society, vol. 71). New Haven: American Oriental Society. Raffaella BOMBI (ed.), 2006: Studi linguistici in onore di Roberto Gusmani. Alessandria: Edizioni dell'Orso. Victor ERLICH (ed.), 1975: For Wiktor Weintraub: Essays in Polish Literature, Language, and History Presented on the Occasion of His 65th Birthday. Berlin: Mouton de Gruyter. Eric P. HAMP, 1966: The Position of Albanian. Ancient Indo-European Dialects. Eds. H. Birnbaum and J. Puhvel. Berkeley & Los Angeles: University of California Press. —, 1976: Western Indo-European Notes. IF, 36-40. - -, 1983: Ja = Runic ek. IJSLP, 11-13. —, 2007: Studime krahasueseper shqipen. Rexhep Ismajli, ed. (= Botime te vegan-ta LXXXIII, Seksioni i gjuhesise dhe i letersise, Libri 37). Prishtine: Akademia e Shkencave dhe e Arteve te Kosoves. Indogermanische Forschungen (= IF). International Journal of Slavic Linguistics and Poetics (= IJSLP). Journal of the American Oriental Society (= JAOS). Antoine MEILLET, 1924: Le slave commun. Paris: Champion. Diarmuid Ó SÉ, 1996: Personal Pronouns in Gaelic Dialects. Éigse XXIX, 19-50. Papers from the 7th Regional Meeting of the Chicago Linguistic Society. Chicago: University of Chicago, 1971. Maks PLETERŠNIK, 1894/95: Slovensko-nemški slovar. Ljubljana: Knezoškofijstvo. Ernst PULGRAM, 1957: Studies Presented to Joshua Whatmough on his Sixtieth Birthday. The Hague: Mouton. Franciszek SLAWSKI, 1956: Slownik etymologiczny jgzyka polskiego. Cracow: Towarzystwa Milosników Jgzyka Polskiego. Oner H. TPYEA^EB (ed.), 1974: ^muMono^u^ecKuü cnoBapb cnaBmcKux h3mkob. Moscow: Nauka. Jacob WACKERNAGEL, 1896-1957: Altindische Grammatik, Bände I-III. Göttingen. Werner WINTER, 1978: The distribution of short and long vowels in stems of the type Lith. èsti : vèsti : mèsti and OCS jasti : vesti : mesti in Baltic and Slavic languages. Recent Developments in Historical Phonology. J. Fisiak, ed. The Hague, New York: Mouton. 431-44. PRAINDOEVROPSKO 'EGO ', SLOVANSKO JA = RUNSKO EK IN KELTSKO 0 Razprava, ki razširja in dopolnjuje prejšnji različici članka, objavljeni v revijah Indogermanische Forschungen (1976) in International Journal of Slavic Linguistics and Poetics (1983), prinaša nova spoznanja na področju indoevropskega jezikoslovja; avtor podaja novo rekonstrukcijo razvoja osebnega zaimka za prvo osebo ednine v indoevropskih jezikih, pri tem pa ugotavlja štiri območja inovacij: (1) anatolijsko < *VK; (2) jugovzhodno indoevropsko (indoiransko, armensko) *eg'-H-ém; (3) grško, latinsko, venetsko *eg'-(ó)H; (4) severno indoevropsko (albansko, baltsko, slovansko, germansko, traško, toharsko) *eg'. Anton Martin Slomšek, Djanje svetnikov božjih - vzgoja duha, kultura srca in govora v novoslovenskem knjižnem jeziku sredi 19. stoletja Martina Orožen Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana _ SCN IV/1 [2011], 14-47 _ Prispevek poglobljeno prikazuje obsežno Slomškovo izdajo svetniških življenjepisov Djanja Svetnikov božjih, ki je izšla leta 1853-1854 v Gradcu in je pomembna za vzgojo kulture duha (etično držo), kultu -re srca (plemenitost ravnanja) ter jezikovno, pisno in govorno kulturo izražanja. V besedilih se je uspešno porajal normativno poenoteni, skupni, novoslovenski knjižni jezik 19. stoletja, ki se je nadalje z veliko prizadevnostjo jezikoslovnih teoretikov in jezikovnih ustvarjalcev zvrstno tudi uspešno razvijal. This article analyzes in detail Slomšek's extensive publication of hagi-ographies Djanja Svetnikov božjih, published in 1853-1854 in Graz. This publication is of great importance to Slovene literature because it promotes the culture of the spirit (ethical standards), culture of the heart (nobleness of action) and the linguistic, written, and spoken culture of expression. The text successfully initiated a normatively unified, common, Neo-Slovene literary language in the 19th century which was further developed through the efforts of linguistic theoreticians and practitioners. Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Djanja Svetnikov božjih, svetniški življenjepis, novoslovenski knjižni jezik Key words: Anton Martin Slomšek, Djanja Svetnikov božjih, hagi-ography, Neo-Slovene literary language Slovensko nabožno slovstvo, ki je nastajalo v t. i. »purističnem obdobju« v desetletjih po izidu Kopitarjeve slovnice (Kopitar 1809), je spričo neugodne literarnozgodovinske oznake ostajalo izven raziskovalne pozornosti. Vendar so prav ta namembnostna vzgojna besedila v razvoju kranjskega in kasneje enotnega, novoslovenskega knjižnega jezika, zelo pomembna podlaga vseh jezikovnih knjižnih zvrsti in besedilnih vrst. Njihovi pisci, prirejevalci so po Kopitarjevih smernicah, po vzoru kultiviranega ljudskega jezika (slovenska narodna pesem, govor pripovedništva) v dobrih tridesetih letih stari kranjski knjižni jezik, na skladenjski ravnini in v besedišču še prepleten s številnimi arhaičnimi kalki in prvenstveno iz nemščine prevzetim besedjem, po skladenjskih in besedotvornih vzorcih sodobnega govorjenega jezika normativno preoblikovali. S teh vidikov je bil jezikovno prenovljen ves nabožni knjižni repertuar vključno s cerkveno pesmijo ter poustvarjena in napisana nova vzgojna besedila ob prevodih Krištofa Schmida (gl. Orožen 2006a: 476-484; Legan Ravnikar 2006: 519-527). Razširil se je tudi vsebinski obseg dotedanjih prvenstveno bogoslužnih besedil, ki je v zgodovinskem razvoju po protestantskem obdobju vse do konca 18. stoletja obsegal: tiskane lekcionar-je, molitvenike, katekizme, cerkvene pesmarice, pridige in katoliški prevod Biblije. Skrb za normativno oblikovanje starega kranjskega knjižnega jezika izkazuje dvakratni ponatis Bohoričeve slovnice (v Ljubljani in Celovcu) in rokopisni večjezični slovarji, ki vse do natisnjenih Pohlinovih jezikoslovnih del (slovnice in slovarjev) ostajajo v rokopisih. Že zgodaj po zatonu protestantizma pa so vidne težnje po vsebinski razširitvi in poglobitvi tega katoliškega repertoarja z deli za vzgojo duha in srca. Razvidne so iz prevodov nekaterih mističnih del, kot je npr. A. Skalarja, Šula tiga premišluvanja (iz leta 1643), ki je ostala v rokopisu, ali knjige premišljevanj o poslednjih rečeh, Nebeški cil M. Kastelca (1684), zlasti pa natisov oz. ponatisov trikrat prevedenih Bukev Kempčana (Hipolit 1719, 1725; Petrinar, Paglovec 1745, 1788; Zalokar 1820), Scupulijeve Svete vojske v Paglovčevem (Petrinarjevem) prevodu iz italijanščine, natisnjene leta 1747 (Hipolit 1719, 1725; Petrinar, Paglovec 1745, 1788; Zalokar 1820). Škofjeloški pasijon kot prvo dramatično rokopisno besedilo z udeležbo angelov in svetnikov se že preizkuša v skladenjsko spretno izoblikovanih verzificiranih govornih monologih in dialogih, ki morajo biti sodelujočim in gledalcem razumljivi ter tako še predstavno vzgojno, slušno in vizualno, delovati na gledalca.1 Svetniškim pridigam J. Svetokriškega, o. Rogerija in J. Basarja se pridružijo v Pohlinovih molitvenikih že tudi opisi novejših svetnikov (Orožen 2008: 183-193). Vsemu temu janzenistična miselnost na prelomu 18./19. stoletja ni bila naklonjena. In vendar, potreba po versko vzgojnih besedilih, vzgojnih nabožnih vsebinah je bila velika in opismenjenost ljudstva že tolikšna, da je v času normativne prenove kranjskega knjižnega jezika že v letih 1828-1829 tudi prvič izšlo obsežno delo Franca Veritija, Shivlenje Svetnikov in Prestavni Godovi (spisal Mihael Hofman, po njegovi smrti dovršil F. Veriti). Drugi razširjeni natis štirih obsežnih knjig z opisi svetnikov in cerkvenih praznikov po veljavnem cerkvenem koledarju pa spet v letih 1831-1844; obe izdaji že v zgledno normativno prenovljenem kranjskem knjižnem jeziku. Iz ganljivih 1 V zadnjem času sta izšli kot novost dve deli: Benedik 2008; Ogrin 2009. svetniških zgodb je razvidno, kako so te vzpodbudne življenjske vsebine nadalje v slovenskem jezikovnem prostoru motivirale pripovedne vzorce, ki so vodili v razvoj pripovedništva in poljudnega domačijskega zgodovinopisja. Splet zgodovinskih okoliščin je po Napoleonovih vojnah, po uvedbi splošne šolske obveznosti, po letih hude lakote, privedel do spoznanj, da sta za razvoj bivalnih okoliščin človeka in njegovega duha, potrebni strokovno izobraževanje in vzgoja. Na obeh toriščih so bili prvih štirideset let 19. stoletja v prvi vrsti dejavni odlično izobraženi možje duhovskega stanu s primernimi izkušnjami te vrste. Njihov prispevek na gospodarskem področju (kmetijstvo, čebelarstvo, sadjarstvo, vinoreja) v »purističnem« obdobju je deloma že ovrednoten (gl. Orožen 2007a: 59-75), zdaj pa je na vrsti vzgojno nabožno slovstvo. Ko je namreč to svojo, zlasti jezikovno normativno vlogo v danem času izpolnilo, se je spričo Prešernove pesniške jezikovne ustvarjalnosti (Poezije, 1849) in z razvojem slovenskega pripovedništva z Martinom Krpanom (1858) v ospredje pozornosti prebila posvetna književnost kot »estetska kategorija« (tako akademik F. Bernik, Radijski pogovori, III. program RTV, 19. 11. 2008), in tako ostaja vsa raznovrstna prevodna in izvirna tvornost nabožnega slovstva vse do naše sodobnosti izven raziskovalne pozornosti. Ob pojmu »nabožno slovstvo« se vendarle kaže nekoliko ustaviti in se zamisliti, v čem se to pravzaprav razlikuje od posvetne laične književnosti kot »estetske kategorije«. Med njima se v literarnozgodovinskem vrednotenju že vse od Ivana Prijatelja, izpred druge svetovne vojne, postavlja ostra ločnica. Tako, kot že rečeno, nabožno slovstvo kot besedilna vrsta versko naravnanih vzgojnih besedil ostaja izven znanstvene raziskovalne pozornosti, čeprav jim pri jezikovnem ubesedovanju stilistično-estetske drže nikakor ni odrekati. Ker je le versko vzgojno, namembnostno, ni umetniško, ni uvrščeno v »knjižno proizvodnjo«. Zakaj? Kot da vzgoja ni prava umetnost! Končno pa je tudi za posvetno književnost značilna določena namembnost. Bodisi da gre za idejo narodnosti (19. stoletje), za idejo socialne in družbene pravičnosti (20. stoletje) ali za racionalistično-ateistično ideološko usmerjenost (po drugi svetovni vojni). Tudi v sodobnosti se v književnosti na različne načine manipulira z bralcem, deluje na razum, na čustveno in čutno doživljajsko območje, da bi se spremenil pogled na življenje, na življenjsko stvarnost, ali pa se vztraja pri jezikovnem eksperimentiranju oz. larpurlatizmu. Zanjo je pač značilna drugačna namembnost, zato je v ospredju literarnega sporočanja »rušilni naboj«, ki pa ne prinaša za prihodnost nikakršne odrešilne vizije. Sodobna jezikoslovna teorija o jezikovno-knjižnih zvrsteh in besedilnih vrstah pa je toliko široka, da zajema vsa besedila in tako v raziskovanje lahko vključuje tudi obravnavo oz. vrednotenje nabožnega slovstva. Vzgoja je vsekakor nadvse pomemben življenjski dejavnik. Že star kitajski pregovor pravi: Če načrtuješ za eno leto, posej žito; če načrtuješ za deset let, posadi drevo; če načrtuješ za sto let, vzgoji človeka! Nabožno slovstvo obstaja in nastaja kot medij posredovanja vrednot vere, ki je kljub družbenim motnjam skozi stoletja uspešno oblikovala moralno, etično držo Evropejcev - in preprostega slovenskega podeželana. Zdaj vidimo, kako pomembna je bila njegova vloga, ko se je v sodobnosti, brez verske vzgoje, sesul stoletja skrbno oblikovani evropski sistem vrednot. Na jezikovno-stilistični in slogovni ravni je med nabožnim slovstvom in posvetno književnostjo osnovna razlika v tem, da prvo pri jezikovnem sporočanju ne išče zavestno opaznih stilemov, ostaja vseskozi na ravni splošne sporočilne razumljivosti, druga pa vidi »u visokih inu kunštnih besedah«, kot se je izrazil že Trubar, del svojega »estetskega« poslanstva (znano ali novo povedati na nov način). Za posvetno književnost je značilna domnevna realnost, tudi nosilci idej nosijo poteze živih osebnosti. Predmet obravnave nabožnega slovstva pa je prvenstveno negativno zaznamovana življenjska stvarnost, etično vprašljivi liki (zunanji človek), ki jih je treba oz. se skušajo ob dobrih zgledih, nosilcih etičnih vrednot, dvigniti na višjo duhovno raven (notranji človek). V ta namen pa so bili, in so še, kako pomembni prav življenjepisi, hagiografije svetnikov, ki so bili živi ljudje s slabostmi, kot mi, pa so jih z vero ob evangeliju in posnemanju Kristusa s samopremagovanjem presegli in dosegli duhovno popolnost ... Po tej potrebni zastranitvi se vrnimo spet v zgodovino k predmetu naše obravnave. Končno je na začetku 19. stoletja dozorel čas, ko smo tudi Slovenci v svojem jeziku lahko spremljali življenja svetnikov po celotnem cerkvenem koledarju. Kot že rečeno, jih je F. Veriti še v bohoričici napisal v zglednem kranjskem knjižnem jeziku (preko 2500 strani besedila osmerke), ki bo ponazorjeno z njegovimi uvodnimi mislimi. Vsak svetniški življenjepis je zaključen še z obsežnim veroučnim Naukom in razlago, ki je občasno zelo dolga, povzeta pa še v zaključni Molitvi. Življenjske zgodbe svetnikov tako nudijo tudi pripovedne vzorce za posvetne povesti. Namesto svetnika je v določene življenjske okoliščine postavljen posvetni junak, junakinja, in tako so nastajale ganljive vzgojne povesti. Že pred Ciglerjevo Srečo v nesreči (1836) sta v danih razmerah nastala npr. dva prevoda takih zglednih povesti: Ita Togenburfka grafinja. Lepa in nauka polna sgodba dvanajftiga ftolétja, sa vfe pobofhne kriftjane popifana, pofebno sa tajifte, kateri v'nedolfhnofti terpé. Is nemfhkiga preftavlena (domnevno Juri Kosmač), Ljubljana 1831. Ali npr. Hirlanda, Bretanjska vajvodinja ali zmaga čednosti in nedolžnosti. Nauka polna povest za starost in mladost. Ljubljana 1830, z drugim natisom l. 1846. Čas, ko je pri nas začelo nastajati nabožno vzgojno slovstvo, je pravzaprav le odsev splošnih prizadevanj za vzgojo zanemarjenih vojnih sirot in zapuščene mladine v sosednjih evropskih državah; razumljivo, da na verskih osnovah. Odmevni švicarski protestant, J. Pestalozzi, je v svojih delih (npr. Abendstunde eines Einsiedlers, 1780, ali Linhard in Gertruda, 1781-1787) razvijal misli o človeku kot družinskem bitju, kar mu je osnova za razumevanje ciljev vzgoje, ki mora ob delu oblikovati razum, srce in ravnanje, ali drugače rečeno, človek naj postopno raste iz naravnega prek družbenega v moralno stanje (Veliki splošni leksikon, 1998). Pa tudi sicer so znani vzgojni romani iz 18. stoletja (npr. Goetheja, Wilhelm Meisters Lehrjahre, 1795-96). Nič čudnega torej, da je tudi v slovenskih deželah na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem ta vzgojna usmeritev prisotna. Tako M. Ravnikar (in drugi) v Ljubljani že zgodaj prevaja oz. prireja za šolsko mladino popularnega nemškega mladinskega pisatelja in duhovnika, Krištofa Schmida (Sgodbe Svetiga Pisma sa mlade ludi, 1815-1817), v Gradcu je že l. 1824 izšel Dajnkov prevod, Kmet Isidor s'svojimi otroki ino lydmi (seveda v dajnčici in štajerski deželni knjižni različici) (gl. Rajh 1998 in 2002), Slomšek je v Celovcu že l. 1832 s svojimi gojenci v semenišču poslovenil Prijetne perpovedi sa otroke, s ponatisom leta 1836. Krištofa Schmida sta prevajala tudi Felicijan Globočnik (Sala perpoved sa otroke, Celovec 1836, 1846; Martin, mladi pušavnik, Celovec 1836) in J. Burger (Evstahi, povést is pisem K. Šmida, Ljubljana 1832; še v metelčici), če omenimo le važnejše. Vse to so bile vzgojne povesti, pripovedi za učečo se slovensko mladino. Cerkev pa je poskrbela tudi za »izobraževanje odraslih«. Dejstvo, da je Veriti po desetih letih pripravil že drugo izdajo, dokazuje, da je prva bila brana in je pošla. Življenjepisi svetnikov in svetnic pa so v danem času kar trikratno na-membnostna besedila: S svojo versko vsebino, predstavljeno ob opisu osebnosti svetnika, svetnice, bralca versko ozaveščajo, oblikujejo njegovo duhovno držo, poglabljajo njegovo versko znanje. Ob zunanjih okoliščinah, časovno zgodovinskem in prostorsko zemljepisnem okviru svetnikovega življenja, pa širijo med bralci splošno kulturno obzorje. In še eno je važno. Po načinu ubesedovanja privajajo bralce na sodobni, knjižni način izražanja in tako se med ljudstvom utrjuje tudi znanje knjižnega jezika oz. kultura govora. Življenjepisi svetnikov tako vzgajajo kulturo duha (etično držo), kulturo srca (plemenitost ravnanja) ter jezikovno, pisno in govorno kulturo izražanja. Tako nas ne preseneča, da se je A. M. Slomšek kot vsestranski vzgojitelj, učitelj vere, jezika kot skupnega sredstva za sporazumevanje koroških, štajerskih in kranjskih rojakov, ustanovitelj nedeljskih šol, pisec šolskih učbenikov, slovničar in praktični učitelj slovenskega jezika v celovškem bogoslovju (18281839), dejavno vključil v ustvarjalnost te vrste. Spomnim naj na Kerjhanjko Devijhtvo, napisano še v prenovljenem kranjskem knjižnem jeziku z občasno zaznavnimi jezikovnimi prvinami, tudi razlikovalnim besedjem koroškega prostora, natisnjeno še v bohoričici. Ti »Potrebni uki, isgledi ino molitve sa shenjko mlado/t« (fpifali mladi duhovniki v'zelovjki duhovjhnizi), natisnjeni v Celovcu leta 1834, so bili do leta 1868 sedemkrat ponatisnjeni! Z znanim epigramom jih je ovekovečil tudi Prešeren (Je stara para zlodej, devištva preveč vzel, je njega mlajši Zlomšek prodajat ga začel!). V tej knjigi Slomšek z vidika posebnih kreposti opisuje 52 svetnic (npr.: Sv. Hema, isglèdkerfhanfke Gofpodinje; Sv. Isabela sglèd vfmilene devize; Sv. Nesha, isglèd nepremaglive devize, itd.), medtem ko jih v Djanju Svetnikov božjih (1853-1854) predstavlja celostno, v dokaj poglobljenem, razširjenem obsegu. Veriti je po cerkvenem koledarju vključil med hagiografije svetnikov precej manj svetnic kot kasneje Slomšek. Prav značilno je, da pri njem god sv. Heme sploh ni omenjen, medtem ko ji je Slomšek kot koroški svetnici kar trikrat izkazal posebno pozornost (v Keršanskem Devištvu 1836, v Djanju Svetnikov božjih 1853-1854 ter v Drobtinicah leta 1854). Tako se zdi povsem razumljivo, da je nekaj let za Slomškom J. Cigler posebej opisal njeno življenje v razširjeni obliki, pravzaprav kot povest.2 Kako je bila v tem času svetniška tematika aktualna, dokazuje tudi Baragova nabožna knjiga z metaforičnim naslovom Slate Jabelka (Ljubljana 1844); v njej se pisec poglablja v dvanajstih krščanskih čednosti (npr: Ponifhnoft, Pokorfhina, Poterpeshlivofi, Saüpanje, Molitev, itd.). Njihova rast in dosega v življenju kristjana je utemeljevana s spokorno življenjsko držo posameznih svetnikov. Vsa navedena in še druga dela nabožnega slovstva tega časa so napisana še v prečiščenem, skrbno skladenjsko oblikovanem kranjskem knjižnem jeziku s prenovljenim besediščem, zlasti prečiščeno obredno terminologijo. Tako velja vse do leta 1848, ko je v prvem slovenskem političnem časopisu mladoslovencev, v Sloveniji (izhajala je v Ljubljani samo dve leti, 1848-1850), izšla znamenita Peticija o Zedinjeni Sloveniji, v njej pa tudi zahteva po uvedbi (enotnega) slovenskega (knjižnega) jezika v urade in šole. Ker je le-ta dejansko še obstajal v treh deželnih različicah (tradicionalno najmočneje zastopani kranjski, potrjeni koroški in vzhodnoštajerski), je nujno moralo priti do njegovega poenotenja na glasoslovno-oblikoslovni ravnini. Leta 1850 je v ta namen izšel v Sloveniji sestavek Luke Svetca »O novih oblikah«, predlog o potrebnih korekturah razlikovalnih glasovno-oblikovnih prvin, ki naj bi v svoji zgodovinsko izpričani prvotni etimološki podobi omogočile normativno knjižno poenotenje vse treh različic v - en skupni knjižni jezik. Sklenjen je bil kompromisni dogovor, ki so ga že kar nekaj časa pripravljali slovenski slovničarji (A. Murko, J. Muršec, U. Jarnik, F. Miklošič, A. M. Slomšek), Anton Janežič pa je »nove oblike« vpeljal tudi v Slovensko slovnico (1854, zlasti 1863) in jih tako normativno uzakonil (gl. Orožen 1996: 103-119; 153-177). V besedilih pa jih je prvi udejanjal A. M. Slomšek s svojimi celovškimi učenci, v teh letih že zglednimi sodelavci in pisci Drobtinic. V tem prelomnem času ima prav Slomšek izjemne, še ne ovrednotene zasluge za razvoj enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. V svoji jezikovni praksi, bolje rečeno, »celovški jezikovni šoli«, je res izhajal iz Kopitarjevih smernic in idej,3 vendar jih je sooblikoval in poglabljal sam, tudi preobražal glede na praktične in duhovne potrebe v pastorali danega prostora, zaznamovanega z deželnimi razlikovalnimi jezikovnimi prvinami 2 Glej reprint, Ema Krška. Hagiografije (Faganel 2007). Izdaji je dodana še prepesnitev njenega življenja uršulinke M. Elizabete Kremžar: Ema -Korotanski biser, nastala okrog l. 1938, vendar v rokopisu nedostopna za javnost do te izdaje. Spremno besedo o njej prispevala M. Stanonik. 3 Med temi je bil prav načrt o prenovi starega kranjskega knjižnega jezika v nabožnem slovstvu, ki naj bi ga izvedli jezikovno izobraženi duhovniki, učenci Stolice za slovenski jezik v Ljubljani in Gradcu. V Celovcu je to delo dolga leta prostovoljno opravljal spiritual v bogoslovju, Slomšek, in tako za Lavantinsko škofijo vzgojil vrsto jezikovno nadarjenih ustvarjalnih sodelavcev. Vključeval jih je v vse svoje slovstvene načrte in dejansko je v Celovcu osnoval ter izoblikoval svojo »jezikovno šolo«. Spoznavamo jih v njegovih delih in v vseh letnikih Drobtinic (od 1847 do njegove smrti leta 1862), kjer so pod prispevki podpisani. Slomšek je imel velik smisel za skupinsko delo, ki je dejansko v danem primeru prineslo dobre rezultate. tako na Koroškem kot na Štajerskem. Kot slovenski Pestalozzi4 je s svojo živo besedo, s svojimi spisi ob geslu: Sveta vera bodi nam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne in narodove omike, za osnovnimi deli, ki so dobro znana (Blaže in Nežica v nedeljski šoli, šolska berila, molitveniki, prigodniške pesmi) (gl. Ferenčak 2009), ljudstvu in duhovščini oskrbel tudi duhovno in jezikovno nadgradnjo s svojimi pridigami5 s Pastirskimi listi, z ustanovitvijo in zasnovo Drobtinic, ki so izhajale od l. 1846 dalje kot izvrsten zbornik za pastoralo, duhovno in kulturno razgledanost ter vzgojo ljudstva. Za kmetijsko-rokodelske vsebine, občasno popestrene tudi s političnimi, leposlovnimi, etnografskimi in poljudnozgodovinskimi prispevki, so skrbele Bleiweisove Novice v Ljubljani, Drobtinice pa so zaživele bolj med koroškimi in štajerskimi Slovenci; tudi pisali so jih prvenstveno Slomškovi celovški učenci slovenskega jezika. Razkrivajo nam pravzaprav Slomškove vzgojne in jezikovne smernice, skratka, njegovo normativno jezikovno šolo. Za Drobtinice je v danem času značilen neprimerno lahkotnejši ubesedovalni način različnih besedilnih vrst, kot ga zaznavamo v Bleiweisovih Novicah. Zanimivo, da so Drobtinice tudi vse od začetka med drugim prinašale domačijsko, kulturološko-zgodovinsko zaznamovana življenja svetnikov z lepo naslovno upodobitvijo in častilnim verzom svetnika. Leta 1848 npr. o sv. Maksimilijanu Celjskem, 1849 o sv. Modestu, leta 1850 o sv. Miklavžu, leta 1851 o sv. Mohorju in Fortunatu, leta 1854 o Zveličavni Hemi, slovenski knezinji, 1856 o sv. Martinu, leta 1857 o sv. Frančišku Ksaverjanu, leta 1858 o tržaškem patronu, sv. Justu itd., torej o patronih slovenskih pokrajin. V času, ko je bila v Ljubljani polemika glede uvedbe »novih oblik«,6 ki jih je predlagala Cigaletova Slovenija (»dunajski Slovenci«) zelo razgreta, je A. 4 Primerjava s švicarskim vzgojiteljem ni naključna. Že pred drugo svetovno vojno je Ema Deisinger pod naslovom »Slomšek - Pestalozzi« v pedagoškem časopisu Slovenski učitelj kar v treh letnikih (l. 37, 1936; l. 38, 1937; l. 39, 1938) obravnavala to temo. Ob tem kaže pripomniti, da so podobno razumevali Slomškove zasluge in prizadevanja za vzgojo rojakov tudi Slovenci v Švici, pravzaprav lektorat slovenskega jezika prof. Ljudmile Schmid - Šemerl, ki so mu leta 1962 v spomin na njegovo bivanje v Rogaški Slatini, kjer je vodil svoje zadnje duhovne vaje v treh jezikih (slovenščini, nemščini in latinščini), iz hvaležnosti dali vzidati spominsko ploščo. 5 Glej Hrana Evangelijskih naukov bogoljubnim dušam dana na vse nedelje in zapovedane praznike v leti (leta 1835, 2. izd. 1845) in Apostolska hrana bogoljubnim dušam dana po branji apostolskih listov ino drugih bukuv svetigapisma, za nedele ino svetke cerkveniga leta. Pisal Anton Slomšek, nekedajni nadfajmošter u Vuzenici. V Celovci 1949-1950. Glej o tem M. Orožen 2007b: 136-153. 6 »Nove oblike« so pravzaprav etimološki popravki določenih razlikovalnih glasovno-obli-kovnih prvin, ki so opazno razdvajale obstoječe deželne knjižne jezikovne različice. Sve-tec jih je navedel le manjše število, da ne bi preveč podnetil »novooblikarskega viharja«, ki se je dvignil v Ljubljani. Gotovo jih je vpeljala »dunajska« Slovenija pod uredništvom M. Cigaleta. Zdi se potrebno pripomniti, da sta bila oba s Svetcem - Kranjca. Od glaso-slovnih predlaga naslednje: namesto de - da, namesto š - šč (kleše - klešče), namesto ner lepši (za vse tri spole) - naj lepši, najlepša, najlepše; enotne končnice za sr. spol: lepe mesta - lepa mesta; rodilniška končnica -iga - -ega (lepiga - lepega), edninski orodniški in množinski dajalniški -am - - om (z bratam, za mestam - z bratom, k bratom; za mestom, M. Slomšek v Celovcu pripravljal svojo novo izdajo svetniških življenjepisov, Djanje Svetnikov božjih, ki so v dveh knjigah izšli leta 1853-54 v Gradcu; približno 1700 strani besedila.7 Djanje Svetnikov božjih je prvo delo, ki po predlogih dunajskih »mladoslovencev« upošteva in uveljavlja »nove oblike«; ne še povsem dosledno, tudi ne vseh, a led je bil prebit. V teh dveh knjigah Svetnikov božjih se je uspešno porajal normativno poenoteni, skupni, novoslo-venski knjižni jezik 19. stoletja, ki se je nadalje tudi z veliko prizadevnostjo jezikoslovnih teoretikov in jezikovnih ustvarjalcev zvrstno uspešno razvijal -mimo nabožnega slovstva, ki mu je ustvarilo izhodiščno podlago. Slomšek se je zavedal velike potrebe in koristnosti svetniških vzgledov kot primernega čtiva za rojake. Za podlago je vzel priznano nemško izdajo svetniških življenjepisov jezuita Vogla,8 vendar se predloge ni togo držal, kot tudi ne Veritijeve razvrstitve po cerkvenem koledarju; z njim se ne ujema tako glede razvrstitve in izbora svetnikov, posebej ne svetnic, katerih število je pri Slomšku močno naraslo (za približno 40). Izbor svetnikov je Slomšek kar najbolj prilagodil domači verski tradiciji in cerkvenim določilom. Upošteval je šibko versko znanje, zlasti pa vzgojne potrebe ljudstva na domačih tleh, prvenstveno na Koroškem in Štajerskem, oziral se je na govorno jezikovno izražanje, na ljudski jezik, ki ga je v svojih delih požlahtnil in ustvarjalno dvignil na višjo, knjižno ubesedovalno raven. Ozrimo se še za dobrih dvajset let nazaj, na prvo Veritijevo izdajo, za katero prvotni viri niso znani, na Shivlenje Svetnikov in prestavne godove iz leta 1828, kjer v Predgovoru takole osmišlja svoje delo: Dofih mal je slo malo na Jvetlobo prijhlo od shivljenja Svetnikov v flovenfkim jesiku: sato fim jim téle bukve fpifal, in s' boshjopomozhjo jim hozhem fhe druge saporedama sa vfe mefze zeliga leta fpifati, de bodo shelje dobrih nafitene /.../ k mestom) in še kaj. Tem predlogom, ki jih Slomšek s sodelavci večinoma sprejema, se pridružujejo v njegovih besedilih še dodatne. Tako npr. zaimenski in orodniški -oj za ž. spol (z mojoj rokoj) in koroška pridevniška dajalniška ter mestniška končnica ž. spola -ej (mojej ženi, pri mojej sestri). Značilnost njegovega pravopisa je tudi še pisava er za kasnje vpeljani zlogotvorni r (smert - smrt) ter občasna nihanja pri zapisu polglasnika. Vse kaže, da se je Slomšek pri uvedbi »novih oblik« prvenstveno opiral na Murščevo Slovensko slovnico (1847), prvo s slovenskim razlagalnim jezikom, ki pa je bila prav zaradi teh oblik v Novicah (1850) predmet uničujoče Potočnikove kritike. Sicer pa je Slomšek sam kot slovničar zelo dobro poznal slovnično zgradbo slovenskega jezika, ob ubeseditvah najrazličnejših vsebin pa sam odkrival prikrite, še neubesedene sistemske skladenjske možnosti, besedišče pa bogatil s tvorjenkami in pogovornimi besednimi zvezami, aktiviral pa je sopomensko tudi staro pokrajinsko razlikovalno besedje. 7 Zakaj tak naslov? M. Pleteršnik v (Slovensko-nemškem) slovarju pod geslom djanje, das Thun, navaja tudi d. svetnikov, die Geschichte der Heiligen. Slomšek pa z besedo »djanje« očitno prvenstveno izpostavlja njihovo izredno dejavnost v danih družbeno--zgodovinskih okvirih. 8 Glej Miklavčič 1967a: 29-30; Miklavčič 1967b: 69-70. V prispevku v nadaljevanju je predstavljen ves historiat slovenskih izdaj Življenja svetnikov do sodobnosti, naveden pa je tudi vir, ki ga je Slomšek uporabljal. Ozhitno Jposnam, de Jo mi pomagali prezhaJtitlivi Gofpod Mihael Hofman, nekdaj korar v' NovomeJtu, ktiri Jo pervi dan Kimovza 1826 v'Bogu saJpali: Oni Jo s' Jtanovitnim pridam, in hvale vredno uzhenoJtjo JpiJali veliko od preJtavnih prasnikov, od shivlenja Jvetnikov, in vJe to pomnoshili s' lepimi nauki. To mi je bilo dobrotljivo v roke dano, in njih pridnoJt je mojo delo slo polajJhala /./ Kar v 'dobro napeluje, je pomagljivo, ako bi tudi bile prilike, ktirih je doJti tudi v'Jvetim evangelji: ne Jmemopa Joditi od mogozhnoJti gnade boshje nadJvetnikipo JvojiJlaboJti. V' popiJovanji shivljenja Jvetnikov Jim Je Jkerbno varoval, kar bi samoglo veJt Jlabih raniti. Ljubi Slovenzi! Berite te in prihodne bukve od Jvetnikov s'miJlijo in voljo Jvoje shivlje-nje poboljshati. Svetniki naJuzhé ljubiti Boga is vJiga Jerza; Jtanovitno njemu Jlushiti; v'pokorJhini radovoljno in sveJto shiveti; pravizhno in uJmiljeno goJpodovati; Jvoje greJhno telo pokoriti; nadloge in krivize voljno preterpeti; Jtorjene krivize popraviti; reJnizhno Je Jpokoriti; Jovràshnikam savolj Boga odpuJhati; po vJih sapovedih Jtanovitno shiveti. Svetniki Jo bili zhloveki kotJmo mi; vJih Jtanov Jo bili kakor mi; v'Jredi pohujJhanja Jo bili ko mi, pa s' gnado boshjo Jo premagovali sapeljive JkuJhnjave, mozh hudizha, Jilo hudobnih, vJe. Da je v razmeroma kratkem času (1828-1853) prišlo do občutnih knjižnih jezikovnih normativno-ubesedovalnih sprememb, se prepričamo, ko vzamemo v roke Slomškovo Djanje Svetnikov božjih. Slomšek nam v svojem uvodu dobrih dvajset let kasneje že v poenotenem slovenskem knjižnem jeziku »celovške šole« razkriva drugačen, kar romantično-realistični način upovedovanja, tako značilen za njegove pridige. Tudi pisava, gajica, dokazuje, da je huda »abecedna vojska« že mimo. Takole bralce nagovarja: Keršanska duša! Vzemi in beri Djanje Svetnikov božjih, izvolenih prijateljev in prijatelic tvojih. Živlenje svetnikov, pravi sv. Frančiško Zalezian, je živ evangeli Kristusov, ki ti prelepo kaže pot izveličanja - pot živlenja svetiga. Hočeš po pravi poti izveličanja serčno hoditi, bali, hočem te u ograd ali vert naše preljube matere, svete katol. cerkve peljati, u rožni ograd, kterega je vsmileni Jezus svoji nevesti zasadil, in kojega sv. Duh rosi, da rastejo in neprenehoma u njem cveté božji svetniki in svetnice, kakor nebeške rože, mnogoverstno pisane po svojih čudežih in svetih čednostih. V Kazalu razvidno oznako svetniških osebnosti9 takole metaforično predstavlja: Pervo dobo kristianov so cvetele rože kervavo rudeče svetih mučenikov, ki so prelili za Jezusa svojo kerv. Svet njih ni bil vreden, in Jezus jih je presadil u nebeški vert svetiga raja. - Za njimi najdeš u pušavi skrite modre violice svetih pušavnikov - po mnogo samostanih bele lilie čistih devic, nedolžne Jezusove neveste. Pod ojstrim trnjem posta in pokorjenja so prirastile in napolnile s žlahtnim duhom svete ponižnosti in notranje svetosti ves keršanski svet. - Za njimi so rastli in še rastejo zeleni rožmarini svetih spoznovavcov in pobožnih vdovic vsakega stana in vsake starosti. 9 Tako npr. Sv. Albin škof; Sv. Donat škof, mučenik; Sv. Damian in Kozma, mučenika; Sv. Baldomir, rokodelec; Sv. Barbara devica, mučenica, Sv. Boštian hlapec; Sv. Elizabeta mati ubogih; Sv. Cita devica, dekla itd. Lepo se je svetila luč njih čednosti pred ljudmi, in pripravleni so šli, kakor modre device s svojim ženinom u nebeško veselje. Iz vsih tih nebeških cvetlic spleta sveta kat. cerkev veličasten venec premage svojemu ženinu; oni so krona Jezusova in Jezus je sonce izvoljenih. - Oh, kako čuden (pomeni čudovit) je Bog u svojih svetnikih! Kako ljubeznivo nam občestvo svetnikov! Oni nam roke podajajo in nas oživljajo za nebesa skerbeti /..J Življenje svetnikov je kristianom vsigdar veliko veljalo, in še velja, ter ljudi u pravej véri terdi, hude grešnike k pokori, pravične u dobrem stanovi, drami zaspane, mlačne ogreva, tolaži žalostne in osupnjene serca; daja bolnikom poterplenje, njim dela kratek čas, in revne oveseluje. Ni ti starosti, ne stanu, ki bi u svojih revah in težavah med svetniki tovarša ne najdel, ki ga prijazno vabi rekoč: »Ravnaj se po meni, kakor sim se jaz po Kristusu.« - Se hočemo enkrat v družbi svetnikov veseliti, mormo, jih posnemaje, za njimi hoditi. Svetniki so bili slabi, kakor mi - so bili vsih stanov, kakor mi - so imeli skušnjave, kakor mi - so u sredi hudobnega sveta živeli, kakor mi; oni so s božjo pomočjo premagali; zmagali bomo tudi mi. »Ako so oni in one, zakaj bi pa mi ne?« pravi sv. Auguštin. Že iz obeh uvodov v življenje svetnikov, iz Veritijevega in Slomškovega, je razvidna normativna in slogovna naravnanost ubeseditve. Veriti še dokaj hladno, razumsko, še utesnjeno normativno strogo umerjeno naznanja svoj namen, Slomšek pa s toplino, z metaforičnim zanosom, kot ga poznamo iz njegovih pridig, že v normativno določenem vseslovenskem knjižnem jeziku, z delno ubeseditvijo »novih oblik«, napoveduje koristnost in lepoto vsebine Djanj. Če bežno preletimo Kazali obeh piscev, Veritija in Slomška, se nam ob nizanju svetniških godov po cerkvenem koledarju, ob poimenovanju svetnikov oz. njihovih stanov, razkrivajo tudi določene besedotvorne razlike in že tudi razlikovalna terminologija. V prihodnje so v večji meri obveljale Slomškove izbire. Tako npr.: Veriti: Obresovanje Jefufovo, Sveti Polikarp, Jhkof in marternik; S. Gidon meshnar; Slomšek; Obreza Jezusova, Sv. Polikarp, škof in mučenec; Sv. Gidon, cerkovnik; Veriti: S. Hermagora in Fortunath, marternika, Krajnjke deshele pomozhnika; S. Petra Ketine; S. Mihael veliki angel; Slomšek: Sv. Fortunat in Mohor, mučenika; Sv. Petra verige; Sv. Mihael, arhangel. Ko je Slomšek pripravil načrt za izdajo tako obsežnega dela, kot je Djanje Svetnikov božjih, je k sodelovanju že lahko povabil svoje nekdanje učence slovenskega jezika. V tem času so že bili nekateri odlični mojstri peresa in ugledni duhovniki Lavantinske škofije. Celotni sestav kaže na jezikovno--združevalni vidik, saj je Slomšek upošteval pisce vseh slovenskih pokrajin, tako je npr. v delo vključil tudi M. Ravnikarja in Š. Kocjančiča, oba rojaka iz osrednjega jezikovnega prostora. Vsi, razen dveh, so kot zaslužni možje vključeni v SBL. Bili so to gospodje: Jožef Ulaga, Mihael Pikel, Janez Zumper, Juri Caf, Felicijan Globočnik, Peter Cizej, Jernej Ciringer, Matevž Ravnikar, Štefan Kocjančič, Franc Sorčič, Franc Kosar in Slomšek sam, povrhu še kot glavni jezikovni redaktor. Torej dvanajst prevajalcev oziroma ustvarjalnih oblikovalcev tako privlačno in sugestivno napisanih svetniških življenjepisov, ki pa se po določenih jezikovnih prvinah med seboj še prepoznavno razlikujejo. Slomšek sam naglaša, da: /.../ ako to Djanje svetnikov pazno čitaš, ne spotikaj se, če zapaziš, da niso vsi popisi svetnikov iz ednega peresa potekli. Kakor v občestvo svetnikov verjem, tako obsežno delo ljubim in mu zaupam, kajti sdružena moč veliko premore, in veliko jeh lehko stori, kar bi ednimu bilo pretežko. Kakor pa ljudje u vsakem kraju ravno tistega jezika nimajo, in razne besede razno gučijo (govoré), jih tudi včasih razno zapišejo. Gerdo bi bilo jih vkarjati, in še gerše jih za to grajati, ako se vsakemu beseda prav po domače ne zarobi. Prava ljubezn ne sodi hudo, pa tudi komarjev ne preceja, kedar potreba ni (uvod, VII-VIII). Iz uvodnih besed je razviden Slomškov razumevajoč odnos do tako zahtevnega skupinskega dela, zlasti v vprašanjih jezikovnega ubesedovanja. Skušajmo zdaj v glavnih obrisih predstaviti to Slomškovo delo in izpostaviti njegove odlike. Nikakor ni izgubilo svoje aktualnosti, nasprotno; nam, ki smo vzdušju te dobe precej odmaknjeni, more na novo spregovoriti ... Djanje Svetnikov božjih in razlaganje prestavnih praznikov ali svetkov je izšlo v dveh delih (I, II) leta 1853-1854 v Gradcu. Spisali družniki sv. Mohorja, na svetlo dal Anton Slomšek. Kazalo godov I. in II. dela z razvrstitvijo svetnikov in drugih cerkvenih praznikov po abecednem redu dosega število 581, obseg oz. dolžina hagiografij pa je različna; 2-6 strani, odvisno od pomembnosti svetnika v določenem času in prostoru, pa tudi glede na vire, zapise in izročila, ki so o posameznikih ohranjeni oz. uporabljeni. Oba dela, vključno z uvodom in kazalom, presegata 1507 strani besedila. Nobeno slovensko pripovedno delo tega časa in 19. stoletja sploh ne premore tolikšnega pripovednega razmaha. Obsežno je skoraj kot Biblija, ki je v tem času ponovno nastajala v novem prevodu.10 Besedila Djanj jezikovno-normativno niso povsem enotna in avtorsko niso označena. Celotno jezikovno redakcijo s sestavo Nauka in posneme ob vsakem življenjepisu svetnika in svetnice je izpeljal Slomšek sam. Opravil je nepredstavljivo delo. Kot je nakazal že v uvodu, je razvidno, da je na skladenjski ravnini in v besedišču dopuščal nekatere avtorske ali pokrajinske značilnosti, ki dajejo slutiti deželni izvor pisca. V jezikovnem pogledu pa je za nas važna normativna (in slogovna) podoba sporočila na vseh jezikovnih ravninah. Kljub (delni) uvedbi »novih oblik« še ne moremo govoriti o popolnem normativnem poenotenju jezika, pač pa o njegovem uspešnem začetku. Glasoslovno-obliko-slovne razlike, ki so razdvajale kranjsko, koroško in vzhodnoštajersko knjižno različico, so bile s tem delom prvič načrtno presežene in zgledno oblikovani pripovedni knjižni jezik lepo teče. O tem se bomo ob izbranih ponazoritvah 10 Zanimivo, da je nastajal ta podvig tudi v Slomškovem krogu v Celovcu. Placid Javornik, »benediktinar, c. k. učenik svetega pisma Stare zaveze in istočnih jezikov na bogoslov-skim učilišču v Celovcu« je v letih 1848-1854 prevedel Staro zavezo, do III. Mojzesovih bukev. Prvi Sv. Mojzesovih bukev z obsežnim komentarjem je izšel l. 1848 v Ljubljani. Nadalje je bil P. Javornik v krog sodelavcev - prevajalcev vključen v Ljubljani, kjer je nastajal nov prevod Svetega pisma, t. i. Wolfova Biblija. Izhajala je v letih 1856-1859, ki pa »novih oblik« še nikakor ni upoštevala. lahko prepričali. Hagiografije so izražene pripovedno, brez opazne stilizacije sporočila. Stvarna pripoved (referencialna funkcija jezika) je občasno zaznamovana ekspresivno, skladno z vznemirljivo vsebino. Skladenjski vzorci so povzeti po naravnem govornem izražanju; med njimi občasno še zasledimo privajene arhaične oblikoslovne in skladenjske kalke, tudi posamične stare prisvojenke, pa tudi nekatere sočasne dogovorne knjižne skladenjske rešitve,11 ki so bile kasneje iz knjižnega jezika izločene. V glavnem pa je poslovenjena tudi že vsa obredna terminologija. Po potrebi so prisotne pomensko ustrezne novotvorjenke, pogovorne besedne zveze, pokrajinsko izvirno besedje in ljudski pregovori. Besedila so napisana nazorno, razumljivo in za bralca privlačno. Ob takem pristopu, takem sporočevalnem načinu, je pričakovati tudi zagotovilo, da bo namembnost dela dosežena. Slovensko ljudstvo, mohorjani, so z vzgojno vsebino osvajali tudi njeno jezikovno obliko, nastajajoči vseslovenski knjižni jezik. V tem dejstvu pa je tudi še nedocenjena zasluga tako obsežnega dela za vzgojo duha in kulturo srca, pa tudi splošno kulturo jezikovnega izražanja slovenskega kristjana na prelomu 19. stoletja. Da bo lažje razumeti, kakšen normativni premik je bil izpeljan v knjižni jezikovni zgradbi in upovedovanju, se kaže vsaj bežno ustaviti ob besedilni primerjavi nekaterih svetnic v Keršanskem devištvu in Djanju. Na prvi pogled je najbolj opazna različna pisava. Prvo delo je natisnjeno v bohoričici, drugo že v gajici. Knjižni jezik Keršanskega Devištva je sistemsko prepoznan še kot puristično prečiščeni, središčno slovenski - kranjski, Djanje Svetnikov božjih pa je napisano že v poenotenem, vseslovenskem knjižnem jeziku. Deli tudi z vidika obvestilnosti nista enako zasnovani. Svetnice, mučenice v Devištvu so stavljene ženski mladini za vzgled z vidika določene kreposti, zato so natančnejše okoliščine iz njihovega življenja opuščene. V Djanju pa nasprotno. Življenjepis je zasnovan v nekaterih primerih (kot npr. pri sv. Emi, koroški knezinji, ali pri Zveličani Lihard, pošteni zakonski in milodarni vdovi, tudi koroški rojakinji) zelo podrobno, dodatni Nauk in posnema pa izpostavljata njihove posebne kreposti, ki so dobrodošlo izhodišče za sprotno aktualno katehezo. Primerjava besedilnih odlomkov bo pokazala, kako veliki odstopi so bili možni in kako je Slomšek starejše pripovedne vzorce razširjal. Tako je razvijal nesluteno pripovedno prožnost in sproti normativno preobražal vse 11 Med oblikoslovnimi kalki izstopajo nekatere predložne zveze npr. od + rodilnik ob trpniških zvezah, tudi v mestniški vlogi; pojavlja se še arhaična zveza skozi + tožilnik, Slomšek sam izpušča predlog od v zvezah, ki ga zahtevajo (hiperkorektura), in podobno. Zelo opazna je raba namernega in celo zgodovinskega nedoločnika kot skladenjskega strnjevalca, in seveda v nekaterih svetniških opisih pogoste deležijske zveze z deležji na -oč, -aje, in preteklega na -vši, vse v vlogi skladenjskega strnjanja. Vemo, da je tako izražanje gojil zlasti M. Ravnikar, tuje pa ni bilo piscem iz Radgonskega kota. Kolikor se ta raba pojavlja, je besedilno skladenjsko ustrezna in učinkovita. Občasno je rabljen predpreteklik, posebej zanimiva pa je izmenjava opisnega preteklika z zgodovinskim sedanjikom, ki prispeva k napetosti in živahnosti pripovedovanja. Tudi stava naslonk občasno kaže na vzhodno rabo, kot tudi trpnik s se. jezikovne ravnine. V ponazorilo ugotovljenega sta izbrana dva življenjepisa: svete Helene in svete Neže. S. Helena je mati perviga kerfhànfkiga zefarja Konfhtantina. Rojena od bornih ajdovfkih ljud^, pa sale poftave ino glave modre, je rimfkiga vojfhaka Konftanzja Klora sa mo-sha dobila, ki je po tém sa zefarja povsdignen bil. Alj flaba je bila vfa njena frezha, ker fhe pràviga Boga fposnala ni (Keršansko Devištvo: Sv. Helena, isglèd dobrodarne kristjane, 72). Sv. Helena, slavna mati perviga keršanskega cesarja Konštantina, je bila, kakor se sploh misli, slovenskega rodu; zato se tudi po vsih slovenskih krajih posebno časti, in veliko belih cerkvi se sv. Heleni u čast sveti. Rojena vbogih ajdovskih starišev, pa zale postave in bistrega uma je rimskega vojšaka in poglavarja Konštancija Klora moža dobila, kteri je poznej u cesarsko čast povzdignen kristianom posebno dober bil, in jih veliko u svoji službi imel. Po njih je tudi cesarica Helena sveto vero spoznavati in ljubiti jela (Djanje: Sveta Helena, cesarica, I., 375). Mogozhen Konftantm, njeni fin, je imel s' fvojim nafprótnikam hud ino nevàrn boj. Bal fe je od fvojga fovràshnika premagan biti. V'tej fkerbi fe njemu na nebi fvetel krish perkashe, ino na krishi befede sapifane: »Po tem snamenji bofh premagal.« - Dal je satorej na fvoj bandér slat krish narediti, ga pred febó v'vojfko nefti, ino fovrashnik je bil pokonzhan. - Po tém fe je on kerftiti dal, in tudi njegova she per shtir ino fhéftdefet lét ftara mati Helena. Od tega zhafa je bila ona vfa gorezha sa fveto Jesufovo véro; je zérkvam po meftih ino po vefih lepe, drage zerkvene rezhi vbogajme dajala, ino je vfa ponishna s'drugimi kriftjànami k'boshji flushbi hodila. (Kerfansko Devifhtvo) Mogočni Konštantin, njeni sin, je imel s svojim nasprotnikom Maksenciom hud in nevaren boj; šlo mu je za cesarsko krono. V tej veliki skerbi se njemu na nebi svetel križ pokaže, in na njem veličastne besede pisane: U tem znamnju boš zmagal. Brez odloga da na svojo bandero zlat križ narediti, ga pred seboj u vojski nositi; sovražnik je bil pokončan, in Konštantin u kratkem edini cesar vsega širokega rimskega sveta. Potem se je dal kerstiti; in tudi njegova že pri 64 let stara mati Helena. Od tega časa je bila ona vsa goreča za sveto vero Jezusovo, da se je širila, in pomnoževala božja čast. Postavila je s svojim sinom cesarjem po mestih in deželah lepih cerkvi, ktire je krasno in drago okinčila in ozalšala, ter je vsa ponižna s drugimi kristiani skerbno u cerkv k službi božji hodila (Djanje). Besedilo v Keršanskem Devištvu se, kot tudi pri vseh drugih svetnicah, zaključi z verzom, ki povzema osnovno lastnost svetnice, sv. Helene: Vfako pridno dobro delo Le kdor dela dobro rad Boplazhilo tam imelo. Bo v'nebefih tam bogat. V Djanju pa njenemu razširjenemu življenjepisu sledi tudi Nauk in posnema, zajeta v dveh točkah. Ob romanju sv. Helene v Sveto deželo in njenih zaslugah za cerkev božjega groba spregovori Slomšek tudi o romanjih danega času, v drugi točki pa o pomenu in potrebi opravljanja dobrih del. Kako je Slomšek znal učiti, kako je vse vedel in vse videl in tudi povedal, kar je bilo v luči vere prav ali narobe, nam izvrstno ponazarjajo misli Nauka: 1. Sveta Helena se je u visoki starosti napotila svete mesta obiskat; njena božja pot je bila prelepa steza pobožnih in pa dobrih del. Tudi ti morebiti rad po božjih potih hodiš; ali kakšni so pa tvoji božji poti? Prepogosto po božjih potih hoditi ni po navadi dobro; lehko dolžnosti svojega stanu mudiš in se postopanja privadiš. Od takih romarjev pobožni Tomaž Kempčan prav govori: »Kteri veliko romajo, se redko izveličajo.« S tem argumentom se Slomšek sooča z lastno sodobnostjo oz. božjepotnimi nameni svojega časa. Pogovorno ekspresivno se glasi njegovo svarilo takole: Najhujša pa je razvada, in mladini najnevarnejša, po bližnem cerkvanju letati, u slabe tovarišije zahajati, pijančvati, rajati in reči dopernašati, kojih še ziniti se nespodobi. Varuj se takih božjih potov! Se pa na kako sveto Goro, alj u kako dalno cerkvo podaš, do koje posebno zaupanje imaš, hodi u duhu pokore, u pobožni tovaršiji, in pomni gredé, da smo popotniki iz časnosti u večnost ter iščemo svojega doma u hiši Očeta, kder je nam vsmileni Jezus veliko prebivališ pripravil, naj jih srečno zaslužimo, kakor sv. Helena. Druga točka strnjeno povzema »dejanja« sv. Helene v veri in za vero. Takole je zapisal: 2. Sv. Helena je vse svoje dni, kar je kristiana bila, neprenehoma dobre dela opravljala, grešnike svarila, nevedne učila, in posebno svojega sina, cesarja Konštantina, u dobro opominjala, veže božje lepšala in vbogaime dajala. Oh, kolika tolažba je na smertni posteli tako življenje, u božjo čast obernjeno, bogato dobrih del! Kolika žalost pa mora biti, ako grešnikposledno uro u pretekle leta pogleda in si očitati mora po besedah sv. Pisma: »Moji dnevi so pretekli, in niso česar dobrega videli!« - Torej delaj neprenehoma po izgledu sv. Helene, kar te bo enkrat posledno uro veselilo (377). Od prvotnega zapisa o življenju sv. Neže v Keršanskem Devištvu je v drugem, v Djanju, ostalo komaj kaj stičnih točk; opisa se precej razlikujeta. Gola dejstva so v Djanju upovedovalno razširjena s podrobnostmi (pomnožijo se prilastki, prislovna določila, polstavki itd.), ki nam lik svetnice ganljivo vsestransko osvetlijo ter v nas ob njeni pripravljenosti na mučeništvo vzbujajo občudovanje in sočutje. Kaj devijhki Jtan velja, kako Je sapeliv Jvét premaga, nam J. Nesha lepo, de nizh lepjhi, pokashe. Bila je v'Rimi bogatih JtariJhov hzhér, she v'Jvojim trinajJtim leti toljko sala ino ljubesniva, de je veliko Jnubzov imela. Med vJemi jo hozhe Prokop, rimJkiga oblaJtnika Jin, sa Jvojo imeti: PoJhilja ji na dom mnógotere ino drage dare, pa Jhe ne pogleda jih, ino mu je nasaj poJhle. Sazhél je sa njoj lasiti, de bi njo premotil; alj spodila ga je rekozh: »Poberi Je Jitni sapeUvez, ino ne miJli, de bi deviza Je tebi vdala, ki je GoJpodu vJiga Jveta sarozhena. ZhiJte duJhe Jo saklad alj shaz nebéJhkiga Shénina ino nevmerUvoJt je njihova juterna« (dél alj dév). SapiJhi Ji dekelza te beJede globoko v'Jvoje Jerze, ino tudi ti sapelivzam takó odgovori. (KerJhanJko DeviJhtvo: S. Nesha, isglèd nepremaglive devize, 114) Med vsemi sv. Devicami, ki so za sv. Vero kerv prelile, sv. Neža mende najbolj slovi, ko prava junakinja keršanska. Sv. Jeronim pripoveduje, da njeno življenje visoko hvalijo vsi narodi u vsih pismih in jezikih, ker je premagala slabost otročjih let in grozovitost kervoloka, u dokaz, koliko je vredna prelepa cvetlica - deviška čistost. To govori od nje tudi sv. Ambrož. Neža je bila rojena u Rimu od plemenitih in premožnih starišev. Komej je začela zpoznavati, da ni lepšega blaga na zemlji, ko deviška čistost, je že sveto zaobljubo storila, se Bogu darovati in devica ostati vse žive dni. Bila je lepe postave in krasnega obličja. Ko enkrat sramožljivo iz učilnice domu gre, jo zagleda sin cesarskega namestnika Simfronia. Njeni krasni obraz se mladenču tako globoko u serce vtisne, da je noč in dan pozabiti ne more. Poda se k njenim staršem, in jih prosi, naj mu dajo hčer za nevesto. Prinesel je s seboj dragocenih darov, ktere je ponudil čistej devici. Ali Neža se blišeče juterne ne dotakne, ampak mu odkrito in resno odgovori: »Ne hodi k meni! Imam že drugega ženina, kteremu sim poklonila svoje serce. Bogatejši je in žlahtnejši od tebe; njemu hočem zvesta ostati, in mu iz serca vdana biti.« (Djanje: S. Neža, devica, mučenica, I., 74) Žal ne moremo soočati celotnega dramatičnega dogajanja njene resnične, s čudeži obdarjene poti v smrt. Bila je končno obglavljena, saj drugi mučilni postopki niso bili učinkoviti. Grmada, kamor je pogumno stopila, ni hotela goreti, v javni hiši sta jo zavarovala pred nečistniki dva angela, ko so jo golo vodili skozi mesto, so jo zakrivali njeni razpuščeni lasje, in še rabelj je okleval, da bi ji odsekal glavo ... Slomškova vzgojna kitica (v Keršanskem Devištvu), ki zaključuje popis njenega mučeništva zaradi čistosti, se glasi: Glej, de ne smoti v'tvoji lepoti Serzno fe brani, Zhiftoft ohrani, Tebe, o dekliza fpazheni fvet; Jesuf, tvoj shenin Te hozhe imét! Nauk in posnema se osredinjata na dve važni življenjski drži. Na nepremišljenost življenjskih obljub in spoštovanje, čuvanje devištva, ki je vrednota. Slomšek svoje ovčice takole ozavešča in graja tovrstno lahkomiselnost: 1. Sv. Neža je u mladih letih zaobljubo storila, svojo deviško čistost vedno Bogu ohraniti, in to obljubo je tako zvesto dopolnila, da je rajše kerv prelila, ko da bi bila odstopila od storjene obljube. - Mnogokrat se tudi zdaj ljudje zaobljubijo, posebno kadar jih bolezen stiska, ali kakova nesreča zadene, ali pa kadar se jim u prenapeti pobožnosti zdi, da jim je za nebeško kraljestvo vse mogoče storiti. Alj potem, ko pride čas zaobljubo dopolniti, še le spoznajo težave, in jim serce lenosti vpada. Hitro odstopijo od svojih obljub in hočejo, da bi jih mašnik oprostil, ali pa odlagajo in odlagajo, kar bi lahko precej storili, dokler jim je zadnič res nemogoče. Ti pa, moj kristjan, si to dobro zapomni. Sveto, Bogu dopadljivo, in tebi koristno delo storiš, ako se Bogu zaobljubiš! Preden pa to storiš, dobro pretehtaj, ali ti bo mogoče dopolniti, kar obljubiš, posebno kadar zaobljuba u celo tvojo življenje sega. Tudi preveč zaobljub nikar ne delaj, da si ne boš nemira u serce zasadil. Kar si pa Bogu obljubil, zvesto in na tanjko zveršuj. Lenoba u dopolnjenju obljub je vsakokrat grešna po meri, kakor je obljubljena stvar več ali manj vredna /./ 2. Nepremagljivo je 13 let stara Neža svojo čistost branila; pa tudi neomagljiva je ostala v sveti véri. Prilizuna odpodi, ko se jej hoče prikupiti s sladkimi besedami, z zapeljivimi darovi. Zvitih besed ne posluša, nevarnih darov se ne dotakne /.../ Tako se obnašaj tudi ti, kadar te kdo u greh nagovarja. Ne poslušaj ne zapeljivca, ne zapeljivke; zlato pšenico obeta, pa černo ljulko boš žel. Darovi, ki ti jih ponuja, so slaba cena za sveto nedolžnost tvojo, in na duši pečejo hujše od žarečega ognja. U hudih skušnjavah proti nebesam poglej, kder sv. Neža u družbi izvoljenih devic rajsko veselje vživa; zraven prosi Boga za pomoč. Posnemaj sveto Nežo u stanovitnosti vére katolške, in ne stopi u zakon s'nevernikom alj krivovercem. Kdor smolo prijema, se oberzdd in kdor se s neverniki druži, bo njim enak. Marveč »vojskuj se u pogumni vojski za véro in poprimi se večnega življenja«, opominja sv. Paul. Tako je mogoče besedilno-jezikovno soočati v navedenih Slomškovih delih kar 56 svetnic (v Djanju preseže njihovo število 80) ter spoznavati jezikov-no-ustvarjalni pripovedni talent in nesluteno bogastvo Slomškove praktične kateheze. Nekatere od hagiografij, kot. npr. o bavarski svetnici, sv. Notburgi, sv. Ziti, dekli, in drugih, so pripovedno prav mojstrsko oživljane s slikovitim opisom pokrajine, z živahnim dialogom med osebami, z dinamičnim dogajanjem in s - čudežnimi dogodki. Značilno za Slomška je, da z današnjega stališča še tako neverjetnih čudežev iz življenjepisov ne izloča, saj so za verujočega posebno znamenje, pri Bogu pa je vse mogoče ... Tako npr. opisuje, kako je sv. Notburgi, dekli, v soboto ob delopustu, ki ga je želela praznovati proti volji gospodarja - kmeta, njen srp »obvisel na nebini«, kako so voli »skrinjo« z njenim truplom sami od sebe z gradu, kjer je umrla, peljali daleč v neznano - v kapelo sv. Ruprehta, kjer je tako rada molila. Navajam le dva krajša, značilna odlomka iz Djanja (Sv. Notburga, devica, II., 291). Pobožno in zvesto Notburgo je mlada grajska gospa zasovražila, jo hotela odsloviti, ker je dobrosrčno svoj živež razdajala revežem, in tako je po njeni nenadni smrti Notburga zapustila nehvaležnega gospodarja Henrika Rotenburškega, ker je ženinim klevetam nasedal. Notburga ni hotla dalej u gradu služiti; in desiravno bi bila lehko dobro službo dobila, se je raji nekimu kmetu vdinjala, ki je eno uro daleč od Rotenburga stanoval. Njegova kmetija je bila na samim, med gorami in skalami u dolini Eben, ki še zdaj ima to ime. Tukaj si je izgovorila, da bo, kedar bode nedelam in praznikam večernice alj na delo-pust zvonilo, smela od dela nehati. Blizo te kmetije je bila kapela sv. Ruperta, kamor je Notburga posebno ob delopustih, ob nedelah in praznikih pogostoma hodila molit. U kmetii na Ebeni so Notburgo čezdalje bolj spoznavali, in otroci so se nje bolj prijeli kot matere; vedla jim je svete zgodbe pripovedovati, in vsako delo veselo napraviti. Mir, veselje, blagoslov božji je bil k hiši prišel, kar se je očitno vidilo. Kmetica je večkrat rekla: »Ko naša Notburga moli, bi človek mislil, da res vidi angela s Bogom govoriti.« Eno saboto popoldne po žetvi, ko je Notburga slišala k nedeli zvoniti, je hotla po navadi od dela nehati. Kmet pa ni hotel od tega slišati; ter je rekel: »To malo mora še požeto biti, saj nima to nič posebnega na sebi, in pri Bogu tudi ne bo zamere, če boš u tako majhi reči od svojega naprejvzetja in navade odstopila.« Ona pa je odgovorila: »Vi tako pravite, jaz pa nasproti mislim. Bog naj bo sodnik, kdo naji ima prav. Serp bom na nebino alj zrak obesila; če na tla pade, naj bo znamenje, da imate vi prav, če pa ne pade, bomo verjeli, da imam jaz prav.« Kmetu je bila ta pogodba ušeč. Notburga obesi serp na nebino, in k največem začedenju vsih pričujočih je obvisel. Še tisti večer se je vse križem okolj te čudež razglasil, in vsi so pobožno služavnico božjo še več obrajtali, kot popred! Notburga je bila na posebno navdihnenje božje to pogodbo storila, sicer bi bila s tem napačno Boga skušala /./ Tako Slomšek ta čudež neopazno komentira. Nauk in posnema zadevata v obeh točkah služinčad, služenje in posle, ki so bili posebna skrb škofa Slomška.12 Dobro je poznal vse težave in nevarnosti 12 Med Sedem postnih pridig, ki jih je imel Slomšek dobro leto pred smrtjo l. 1861 »v predmestni fari Matere Božje v Mariboru«, je tretja pridiga »O družini« namenjena prav poslom, hlapcem in deklam. Ob vseh tegobah in pasteh, družbenem podcenjevanju tega stanu, je Slomšek z vso toplino in globokim razumevanjem za vsakršne stiske tolažilno naglasil dostojanstvo služenja po zgledu Jezusa in Marije. Glej posmrtno izdane pridige v jezikovni priredbi F. Lampeta (1887: 23-37). tega stanu pod pokorščino, ki je včasih neznosna, zato je ob tej svetnici posebej spregovoril o njihovih dolžnostih, opozarjal na nevarnosti prostega časa ter nakazoval njihovo pravo duhovno in etično držo. 1. Posli se imajo iz življenja Notburge učiti, kaj naj storé, če hočejo u svojem stanu srečni in zveličani biti. Naj molijo, gospodarje ubogajo, zvestoba pri delu, poštenost do gospodarjevega imetja, v prostem času naj molijo, sv. Bukve berejo, kadar ura bije, svoje misli k Bogu povzdignejo, naj bodo do ubogih usmiljeni. Nedelje in praznike naj posvečujejo (ne le se hlapčevskih del zderževati, ampak tudi dobre dela dopernašati). Kar se tiče delopuste pred nedelami in prazniki ni nobene zapovedi, da bi se morli ob njih po zgledu sv. Notburge od dela zderževati, se tako na prihodni dan bolj pripraviti. Po cirkveni zapovedi se sme do polnoči brez greha delati. O polnoči se začne nasledni dan in terpi spet do polnoči. Če u teh štir in dvajsetih urah praznika alj nedelje kdo hlapčevska dela opravlja brez sile alj dovoljenja alj brez zadostnega uzroka, naj bo že to po dnevi alj po noči, pred božjoj služboj alj potlej, tak se hudo pregreši: Gospodarji se tudi hudo pregrešé, če tako delo dopustijo, in še huje, če tako delo ukažejo. Boga je bolj poslušati, kot ljudi, in tretja božja zapoved se ne da ljudem odpraviti. Nikar se ne daj noben posel premotiti, da mu je sploh pripušeno ob nedeljah in praznikih delati, kakor se mu poljubi. Ta nauk je od hudega Duha, ne od Boga /.../ V drugi točki nauka in posneme se Slomšek razpiše proti plesu, zabavi in ženski nečimrnosti: 2. Pri sv. Notburgi najdemo, da ni nikoli želela kam iti, kder so se mladi ljudje sberali, se razveseljevat s plesom alj s drugimi kratkočasi, kteri so lehko nevarni če so tudi dopušeni. Posel, ki ob nedelah in praznikih pohajkova s osebami drugega spola, ki rad na plesiša in druge nevarne kraje zahaja, in zraven še pridigo, alj kak del božje službe zamuduje, se u večo nevarnost stavi, kakor misli. Če hoče lepo pobožno živeti in srečno umreti, naj se takih razveselenj varuje. Od plesiša in drugih takih krajev se človek nikdar pobožniši ne verne. Veliko jih je pri tem zapravilo vso pobožnost in nedolžnost; pred Bogom in ljudmi so u sramoto prišli, si sovražtvo nakopali, časno in večno nesrečni. Nikolj ne najdemo u živlenju svetnikov, da bi bili mladenči in device, kterim je bila čistost mar, radi plesali, posebno po kerčmah in drugih kotih. Da so se pa tega skerbno varovali in ogibali, to se večkrat bere. Tudi lehko zapazimo, da niso hotli plesa gledati, ne na preže hoditi; bali so se, da bi gledanje ne obudilo u njih pregrešnih misel in želj, ker skušnja uči, da je marsikoga snikavost (?) alj vsakorečnost u največe nečiste pregrehe pripeljala. Ples, pravi sv. Frančišek Salezi, »pri veliko ljudeh marskajpregreh za sebo pripelje.« Ravno to se lehko reče od snikavega zjanja /.../ Če svojo dušo ljubiš, se ogibaj takih nevarnosti ob nedelah in praznikih. S plesom, s radovednim zjanjem in prežanjem se gotovo nedele in prazniki ne posvečujejo, kar je kristianu zapovedano. Sv. Karl Boromej, za čast božjo in za zveličanje svojih podložnih unet, je djal vsega premisleka vredne besede: »Svete dneve, ki so postavleni za premišljevanje božjih skrivnost in dobrot, in za češenje svetnikov, pa s pijančevanjem, igranjem in plesom preživeti, s čemur se človek k pregrešni pohlepnosti draži, in hudiču veselje napravlja, je velika pregreha in ostudna sramota.« Če premislimo, kako prešerno se godi ples po kerčmah, vprašam: ali ima sv. Karl prav ali ne? Nemogoče je zadovoljivo predstaviti, povzeti številčno in vsebinsko tako razvejano paleto svetniških hagiografij in to poleg vseh drugih glavnih cerkvenih in Marijinih praznikov. Te puščamo tokrat ob strani, saj je vseh skupaj s svetniškimi godovi vred preko 400. Kot je Slomšek v uvodu poudaril, je v vsakem stanu mogoče postati svetnik. Po tem stanovskem »ključu« se osredi-njamo na nekatere, po imenu znane, ne pa po dejanjih, ki so jih povzdignila do svetosti. Naj spomnimo, da so med svetniki premnogi mučenci in mučenice; med njimi so: apostoli, škofje, menihi, puščavniki, papeži, vojaki, kralji, spo-znavavci in spokorniki, cerkveni učitelji, pa tudi kak rokodelec, kmet, berač, kupčevalec, strelec, pastir, krčmar, celo mlinar. Iz Kazala je ugotovljiva in razvidna tudi njihova številčna zastopanost. Vsak življenjepis pa je zaznamovan s svojsko življenjsko usodo, z lastno neponovljivo duhovno držo v prostoru in času ter v družbenih okoliščinah, ki jim kljubuje. Izpostavljeni bodo le nekateri znani, manj znani svetniki, pač glede na značajske lastnosti, njihovo gorečo pobožnost in vero, ter izjemna čudežna znamenja, ki so jih spremljala že v njihovem življenju. Sv. Florjan, zavetnik zoper ogenj, je vsem dobro znan. Kako je to postal, nam govori presenetljiva in pretresljiva zgodba o vojščaku, ki se v času najhujših preganjanj kristjanov (za časa cesarjev Dioklecijana in Maksima) že v 3. stoletju, na današnjih avstrijskih tleh, ob poganskem »ideološkem« pritisku ni dal zlomiti in je z vojaško hrabrostjo sprejel mučeniško smrt (tako tudi sv. Jurij v Grčiji in še nekateri drugi vojščaki). Slomšek nam je s plastično pripovedjo približal čas in prostor dogajanja, nas z dialogi zbližal s Florjanovo preizkušnjo in »sodnim procesom« tako, da z njim sodoživljamo, z njim sočustvujemo in ga obenem občudujemo. Sv. Florian, vojšak, mučenik,13 je bil rojen u nemškem tergu Ceiselmauer na spodnem Austrianskem okolj polovice tretjiga stoletja. Živel je pod grozovitnema cesarjema Dio-klecianom in Maksimianom, ktera sta kristiane naj bolj preganjala, in keršansko véro po celem rimskem cesarstvu zatreti hotela. Bil je pogumen vojšak in častnik alj oficir u cesarski armadi, pa ravno tako serčen kristian in neprestrašen mučenik za sv. véro Jezusovo: Kakor namreč sta imenovana cesarja kristiane grozovitno preganjala, ravno to sta tudi svojim oblastnikom po deželah vkazovala, in kervoželjni cesarski namestniki niso le povelja cesarske na tanko spolnovali, temuč dostikrat še hujše zoper kristiane divjali. Bil je takrat u Laureaku, poglavitnem mestu na Austrianskem blizo Donave, Akvili rimski oblastnik, hud sovražnik keršanstva. Ravno je vkazal 40 kristianov, ki niso hotli malike častiti, hudo terpinčiti in potem u temno ječo vreči. Sv. Florian, ki je scer u Laureaku prebival, je bil takrat ravno doma; ker je pa grozovitno povelje Akviliana zvedil, se je u svoje mesto vernil, da bi preganjane kristiane s svojo serčnostjo u véri poterdil. Na poti ga srečajo vojšaki, ktere je oblastnik poslal kristianov iskat in lovit. Sv. Florian njih namen zvediti se u pričo kristian spozna, rekoč: »Ako kristianov jišete, tudi jaz sim kristian, le peljite me k oblastniku.« Brez odloga ga k poglavarju žen0. Oblastnik ga pobara, ali je zares kristian, in ga nagovarja, naj kakor njegovi tovarši po ukazi cesarski malike moli, ako si hoče življenje oteti. Sv. Florian pa mu naravnost 13 Da so bila Djanja Svetnikov božjih duhovnikom dobrodošla pomoč pri sestavljanju pridig, dokazuje npr. Pastirsko ogledalo v Drobtinicah l. 1856. V njih je objavljenih več pridig A. Olibana. II. Keršanska beseda o spominu sv. Joana Kerstnika. Od gizdaste, pregrešne obleke, kjer pridigar stavlja za vzgled skromno oblečenega svetnika, ogrnjenega z živalsko kožo. III. Keršanska beseda o godovnu sv. Floriana, zavetniku zoper ogenj, pa se osredinja na tobakarje, kadilce pip, ki so pogosto brez potrebe iz neprevidnosti zanetili kak požar. odgovori: »Tega nikdar ne storim, le spolni cesarsko povele!« Oblastnik se mu grozi, hudo ga mučiti, če malikov ne časti. Sv. Florian pa za to ne mara, temuč oči k nebesam povzdigne in moli: »Moj Bog in moj Gospod! U tebe imam vse zaupanje; pod tvojoj bramboj se hočem vojskovati, tebi vso čast dati! Tvoja mogočna roka naj me brani in podpira. Vzemi me med svoje izvoljene, ki so pred menoj tvojo sv. Ime spoznali; daj mi svojo pomoč, da tebe hvalim in častim, kterimu vsa čast in hvala na vekomaj gre« (kristjanova molitev!). »Kaj basaš, kakor bi ti ob pamet bilo? ga oblastnik zasramuje; kako se prederzneš cesarsko povelje zaničevati«? Sv. Florian mu pohlevno odgovori: »Jaz častim svojega Boga in le njega molim; ti imaš oblast čez moje telo, ne pa čez mojo dušo; čez njo ima le Bog oblast. Rad sim pokoren cesarju in vsem, kar je po moji službi; malikom darovati pa mi nihče zapovedati ne more; nikolj jih molil ne bom.« Ves razkačen poglavar ga ukaže zdaj izleči in nevsmileno tepsti. Med tepenjem ga nagovarja: »Daruj malikom in nič se ti više bati ni.« Sv. Florian pa reče: »Ravno zdaj darujem svojemu Jezusu, ki me toljko časti, da mi za njega terpeti da.« To poglavarja še bolj razserdi, in reče ga še hujši tepsti. Sv. Florian pa vse mirno in veselo prestoji. Vkaže ga oblastnik na to s železnimi grebeni po plečah mesariti; pa tudi u tih strašnih mukah sv. Florian Boga hvali in časti in na glas priča, da je kristian. Ker je oblastnik vidil, da tako z njim kaj ne opravi, ga k smerti obsodi in zapové u vodi Aniži ga vtopiti. Ko sv. mučenik sliši, da je k smerti obsojen, veselo Jezua hvali, da ga je vredniga storil k večnem živlenju poklicati, ktero je vsim obljubil, ki njega ljubijo in mu zvesto služijo. Ko ga na smerti kraj priženo, je bil ravno tako dobre volje, kakor bi se kopat šel. Na mostu, iz kateriga so ga u reko vreči imeli, poprosi, naj mu dajo nekoljko časa pomoliti. Proti sončnemu izhodu se zdaj oberne, serčno moli in svojo molitvo sklene, rekoč: »Jezus, moj Gospod, sprimi mojo dušo.« Nato ga vojšaki zvežejo, mu kamen na vrat obesijo in ga u vodo vežejo. Tako je sv. vojšak za večno veselje časno živlenje dal 4. velikotravna, blizo leta 303 I...I (Djanje I., 453-455). To besedno poustvarjanje grozljivih dogodkov, stopnjevanje napetosti z izmenjavo opisnega preteklika, zgodovinskega sedanjika, dialoga, namernih nedoločnikov kot skladenjskih strnjevalcev in še drugih tipičnih jezikovnih prvin, je značilno še za več življenjepisov; po svoji besedilni zgradbi so blizu zgodovinski povesti. Slomšek pa je v Nauku in posnemi spregovoril še o zelo važnih rečeh. Dotaknil se je vojaškega življenja nasploh in ob vzgledu sv. Florjana spregovoril o »ideološki« pokončnosti: 1. Sv. Florian in za njim še več drugih vojšakov, je u vojaškem stanu imeniten svetnik in mučenik bil, da je ravno u tem stanu mnogo nevarnosti in pohujšanja, ki vojakom u izveličanje brani. Naj bi mladenči, ktere Bog u vojaški stan pokliče, dolžnosti svojega stanu ravno tako na tenko spolnovali, naj bi bili pokorni cesarju in njegovim oblastnikom po svoji službi, zravno pa zvesti kristiani, ki na Boga ne pozabijo in pobožno živijo kakor sv. Florian, le tako zamorejo u svojem stanu zveličani biti /./ Bog te o sodbi ne bo baral, ali si imenitnega ali bornega stanu, temuč kako si dopolnil dolžnosti, ktere ti je tvoj Stvarnik po tvojem stanu naložil; in blagor tebi, ako ti enkrat večni Sodnik poreče: »Pridi zvest hlapec u veselje svojega Gospoda. Ker si bil u malem zvest, bom te čez veliko postavil.« 2. Sv. Florian je nevernimu oblastniku rekel: »Ti imaš oblast čez moje telo, ne pa čez mojo dušo«; in če ravno po svoji službi zvest cesarju in oblastnikom vendar ni vbogal, da bi malike molil in je raji vse preterpel, kakor Jezusa zatajil, ker se je Boga bolj kakor ljudi bal. Naj bi tudi ti kristian nikdar ne pozabil Jezusovih besedi: »Ne bojte se jih, ki telo umorijo, duše pa ne morejo umoriti, temuč bojte se veliko več tistega, kateri zamore dušo in telo pogubiti u pekel.« Ne bojte se zamere, kedar je treba podložne svariti; ne vbogaj jih, kteri ti kaj grešnega velevajo; ne porajtaj zato in ne baraj, kaj bodo ljudje rekli, ako imaš po pravici in po nauku Jezusovem ravnati; bolje ti je celimu svetu zameriti se, kakor Bogu /./ Med svetniki je tudi nekaj kraljev (tako npr. »vogerska kralja« sv. Štefan, sv. Ladislaj; španski kralj sv. Ferdinand, angleška sv. Ožbalt in sv. Edvard in še kdo); izmed njih se po bližje seznanimo s pri nas manj znanim, malo češčenim, sv. Venceslavom ali Vaclavom (Djanje II., 362-368), patronom Češke,14 mučenikom iz časa pokristjanjevanja te slovanske kneževine. Posredno je še učenec sv. Metoda, ki je l. 884 krstil njegovega deda Borivoja, vzgajala pa ga je njegova babica sv. Ljudmila, ki jo je sovražna snaha Dragomira, zagrizena poganka, vdova po knezu Vratislavu, mati Venceslavova, iz sovraštva in vladeželjnosti v kapeli na njenem gradu Tešin dala zadaviti. Kot poganka je sovražila tudi starejšega sina Venceslava, po očetu določenega za vladarja. Gradila je pot do oblasti sebi in mlajšemu pogansko vzgojenemu sinu Boleslavu. Ob družinski slovesnosti na družinskem gradu rodovine Premislov je tako na vzpodbudo matere Boleslav pred cerkvenimi vrati na praznik sv. Kozme in Damijana leta 936 brata napadel, ga udaril z mečem, zarotniki pa so ga v cerkvi, kamor se je zatekel, okrutno pokončali. Življenjepis o njem je zelo dolg; posega v obdobje zgodovine pokristjanjevanja, ko je tudi za knežje družine ob opori plemenskih poglavarjev značilen razcep: za ali proti krščanstvu. Tako je najbrž bilo tudi v Karantaniji po Hotimirovi smrti, saj sta v krajšem časovnem obdobju izbruhnila dva krvava upora, ki so jih končno Bavarci zadušili in je bila tako pokopana tudi karantanska samostojnost. Vso to zgodovino je Slomšek dobro poznal; dotaknil se je je tudi v življenjepisu sv. bratov, Cirila in Metoda, sv. Ljudmile ter sv. Modesta. Kot lahko med vrsticami razberemo iz življenjepisa kneza Venceslava, je šlo za osebnost, za vladarja, ki je vladal ljudstvu po »Božjem zakonu«,15 s tem pa izzval odpor tudi pri poganskih starešinah oz. vojih (vojvodih). V odlomkih bo izpostavljena družinska zarota, njegova svetniška osebnost in vladarska modrost. Ko je oblastna Dragomira vidila, da so ji nje naklepi spodleteli (ljudstvo in »deželni stanovi« so Venceslavu zaupali oblast) in da je od vsih zapušena šla iz Prage, se s Bo-leslavom združila, ker je ravno tako kristiane sovražil kakor ona. Venceslav je pa živel 14 Po ponovni ustalitvi češke republike, po mirni ločitvi od Slovakov (leta 1992), je po letih ateističnega ideološkega pritiska v novo nastalih sproščenih razmerah izšla zanimiva monografija o pomenu in sporočilnosti sv. Vaclava skozi vsa obdobja češke zgodovine - do sodobnosti (Obrazovà, Vlk 1994). 15 Nadškof Metod je proti koncu življenja prevedel tudi »Cerkveni zakonik«; ohranjena pa je v Glagoliti Clozianum (glagolskem rokopisu, izdanem trikrat: Kopitar, Dunaj 1836; V. Vondràk, Praga 1893; A. Dostàl, Praga 1959) tudi njegova pridiga »Slovo božie vladykom«, ki naj bi bila vodilo krščenim vladarjem. Ker je bila sv. Ljudmila učenka Metodovih učencev, je razumljivo, da je tudi svojega vnuka Venceslava vzgojila po teh načelih. po naukih svoje stare matere, ostal nedolžen, trezen, čist, in do vsih dobrotljiv. S svojimi podložnimi je bolj po očetovsko, kot po knežje ravnal. Po več ur se je u pobožnih delih vadil, po noči je več časa premolil, brez da bi pri tem vladarske opravila u nemar pušal. Včasi je po noči bos hodil po cirkvah in tudi u najhujši zimi. Spremljevalec, kterega je seboj jemal, se je enkrat zavolj velikega mraza pritožil. Sv. Venceslav mu je rekel, da naj ravno po njegovih stopinjah stopa. Ko je služavnik to storil, ga ni več zeblo; stopinje sv. kralja so bile od velike ljubezni do sv. rešniga Telesa popolnoma gorke. Duhovne je zlo spoštoval. Posebno je častil preblaženo devico Mario. Kolikorkrat je šel k deržavnemu posvetovanju, alj s vojskoj u boj, si je dal uselej nje podobo prednašati. S pomočjo modrih činovnikov, ki jih je bil u svoj posvetovalni sbor vzel, je skerbel med podložnimi za mir, za pravico in za véro. Skerbel je ljubeznivo za vdove in sirote, in za vse nesrečnike; vbogim je donašal dreva in obiskal jetnike. Zlo težko mu je djalo, ki je moral kakega hudodelnika k smerti obsoditi /.../ Zraven da je bil do duhovnih radodaren, jim je večkrat pri maši stregel. Tega ni terpel, da bi jim bil kdo kaj žalega storil, alj rekel. Pri sv. maši se je posebno lepo zaderžal, in je bil pri njej vsak dan s vso pobožnostjo. Celo sam je sejal pšenico za peko svetih hostij; in je vse oskerbel, kar je za nje peči treba. Ravno tako je vse storil pri tertah in pri vinu, ki je pri sv. maši potrebno. S enoj besedoj, Venceslav je vladal in živel kakor svetnik. Že v njegovem življenju so se dogajali čudeži, ko je bil prisiljen braniti svojo kneževino pred poganskimi nasilnimi vojvodi - sosedi. Njega pa ni sovražila le mati, tudi drugi so se kot njegovi sovražniki oglasili, ter ga zavolj njegove mladosti in pobožnosti zasmehovali. Najhujši med temi je Radislav kurinski vojvoda, kteri je s vojskoj njegovo deželo napadil in mislil, da bo kneza osovraženega od matere, od brata, od marskterih baronov in od drugih boljarjev (poimenovalna zadrega za poganske plemenske starešine), ki so u njegovem vojvodstvu, narložej od deržave obropal. Venceslav je želel miru s vsemi, torej je odpravil poslance do njega zvediti, kaj je uzrok sovražnosti, da bi mu po tem vedil spodobne pogodbe miru ponuditi. Radislav je vse to za bojazljivost spoznal (nerazumevanje Venceslavove drže ali pa lokavost sovražnika) in poslancom kljubestno odgovoril, da je edina pogodba mir ohraniti ta, če mu Venceslav vso Česko odstopi. Venceslav se vidi k brambiprimoranega, torej vzdigne na noge vojsko, da gre s njoj proti sovražniku, kteri njegove dežele pustoši. Ko se imate vojski udariti, še želi Venceslav s Radoslavom pomeniti in mu pravi: »Če ima mir le s bojem ohrànjen biti, tako bi ne bilo pametno toliko kervi prelijati, temuč če imata sama uzrok in začetnika vojske biti, tako gre, da jo sama u dvoboju končata.« Misliti si je da je Venceslav po vikšem navdihnenju to ponudbo storil (Slomškova komentar k Venceslavovi ponudbi). Radislav jo je poterdil; na svojo moč se je zanašal, in se zmage že gotovega mislil. Oba se snideta na borišu. Venceslav ima lahek oklep, kratek meč. Radislav pa ima dolgo sulico u roki in ob strani dolg meč, in je poln zaupanja na svojo moč. Vence-slav pa vso svojo zaupanje na Boga stavi, in stori sv, križ, ko ga hoče Radislav s sulico prebosti: U tem času je Radoslav zagledal dva angela in zaslišal glas. »Stoj!« Taka groza ga je obšla, da mu je orožje iz rok na tla padlo. Koj je tekel, se pred Venceslava na tla vergel, ga odpušanja prosil, in se popolnoma njegovi volji podvergel. Obe vojski ste stermeli, in skorej svojim očem niste verjeli, ker ste na eni strani vidili prevzetnega kneza pri nogah svojega nasprotnika, ki je slab, od druge strani pa razžaljenega kneza, ki je razžaljivca serčno objemal in mu storjene krivice odpušal. Venceslav je ponižno Boga zahvalil za prejeto varstvo, in ko se je bil s Radislavom pomiril, je še bolj goreče Bogu služil; in si vse prizadjal, da je med podložnimi pravica in véra gospodarila. Kmalo potlej je bil deržavni sbor u Vorms razpisan, kamor je moral tudi Venceslav iti /./ Tu pa se je nekaj podobnega, še veličastnejšega dogodilo. Venceslav se je na državni zbor zakasnil, ker je šel prej k sveti maši. Čakajoči knezi so mislili, da je to storil nalašč ali iz ošabnosti (razžaljenje časti!); užaljeno so sklenili, da ga bodo brez pozdrava prezrli, ko pride. Ko je sv. vojvod u sbornico stopil, je cesar Oton vidil dva angela, ki sta ga spremljala in ga s zlatim vencom počastila. Od začetka je cesar pri tem pogledu ostermel, pa kmalo se je zavedil, vstal iz prestola, šel svetniku naproti, in ga na odločeno mesto peljal. Vsem pričujočim se je to na moč čudno zdelo. Ko jim je cesar povedal, kaj je vidil, se tudi oni niso mogli več zderžati, da bi ne bili ponižno Venceslava počastili. Cesar mu je tičas sam od sebe podelil kraljev naslov in kraljevo oblast, mu odpustil davk, ki ga je bilo cesarski kroni odrajtovati od časov Karola velikega, tudi mu je bil u dar dal eno roko sv. Vida, ki je bila nekoliko pred iz Francozkega na Saksonsko prenesena, in svetinjo sv. Sigizmunda burgundskega kralja. Sv. Venceslav je to svetinjo s velikim spoštovanjem sprejel in na Česko prinesel. Jih spodobno shraniti je okoli leta 930 izzidal stolno cirkev sv. Vida na Hradšinu /./ Kraljevega naslova se Venceslav ni poslužil, akoravno so mu ga cesar in drugi nemški knezi u pismih dajali. U svojem kraljestvu je odpravljal razvade, odstavljal podkupljive alj krivične sodnike, kaznoval vlasteline alj barone, ki so bili do kmeta nevsmileni, in jih zavračeval na njih dolžnosti, njih samooblastnost pa s ojstrimi postavami vstavljal (skratka, odpravljal je vso brezversko korupcijo oz. stare običaje). Modro in pravično vladanje, ktero bi mu bilo imelo spoštovanje vsih pridobiti, mu je namesti tega napravilo sovražnike, in je tiste zoper njega nadražilo, ki niso pravice ljubili, in so le po svojih pregrešnih strasteh želeli živeti. Ti so zaničljivo besedovati začeli od njegovih pobožnih del, od pogoste molitve, od pridnega ob iskovanja božje službe in od njegovega ponočnega čuvanja, in od drugih njegovih zatajevanj; vse to so zmanjševali, kakor bi se pobožnost s serčnostjo ne vzela, in se ne podala visokemu stanu vladajočega kneza. Flüsterpropagande! Kot metoda zarotnikov, ki so pripravljali umor. Slomšek je vse te dogodke podrobno in prizadeto opisal, opomnil pa tudi, da tak zločin ne ostane brez kazni. Ta moritva se je zgodila 28. kimovca leta 936. Zaslužena kazen ni dolgo izostala. Dra-gomira se je s konji in vozom živa u zemljo pogreznila u tistem delu pražskega mesta, ki se mu Hradšin pravi. Boleslavovi pomagavci pri moritvi so nekteri ob pamet prišli, nekteri so se sami umorili. Boleslava sicer dalj časa ni kazen zadela, vendar mu pa tudi ni izostala. Cesar Oton ga je zavolj moritve kaznoval s vojskoj in ponižal. Boleslav je dal zdaj truplo svojega rajnega brata u Prag prenesti, in ga zraven rake sv. Vida shraniti /.../ Truplo sv. kralja, patrona Češke dežele je Gospod Bog na zemlji s velikimi čudeži poveličal, dušo pa u večni časti olepšal. Kdo ne bi bral takih življenjepisov! Koliko znanja, koliko spoznanj, kakšne razlage dogodkov v luči vere! Kako so nam vsi ti dogodki po Slomškovi živi besedi blizu! Nauk in posnema še posebej izpostavljata Venceslavove kreposti. Slomšek jih sooča s slabostmi sočasnega kristjana. 1. Izmed velikega števila čednost, ki so sv. Venceslava lepšale, si vzemi k sercu zlasti njegovo posebno pobožnost do daru sv. maše in njegovo spoštovanje do duhovnih. Kar tiče sv. mašo, res ni mogoče, da bi vsak dan sv. Venceslava posnemal, ter pšenico in vino za presveti dar pripravljal. Da je pa tak vojvoda in kasneje kralj tudi k sv. maši hodil, in bil pri nji s vsoj pobožnostjo, dasiravno je imel sicer veliko in veliko opravil, se mu ni mamo le čuditi, ampak ga tudi posnemati. Tako velik gospod je pri svojih kraljevskih opravilih dovolj časa imel k sv. maši hoditi! Kaj pa ti k temu porečeš? Ti imaš veliko manj opravil, pa vendar praviš, da ne vtegneš. Ako bi bilo tvoje spoštovanje do tega daru tako veliko, kakor je bilo sv. Venceslava, bi gotovo ne govoril tako. Premisli, kaj te sv. véra od sv. maše uči, in boš gotovo veliko spoštovanje do nje imel, in ne boš lehko kak dan brez sv. maše ostal. Ne boj se, da bi za to pri časnem kaj škode terpel, alj pri opravilih kaj zamudil. Čas, ki ga Bogu tako daruješ, nič škode ne prinese, ampak je še celo h koristu in blagoslovu, kar časno tiče. Stori torej naprejvzetje, vsak dan kolikor največ mogoče k sv. maši iti, pa ob enem stori tudi naprejvzetje, to tako s spoštovanjem delati, kakor je sv. kralj delal. Opusti celo vse nepotrebno govorjenje, vso radovednost oči, vse nespodobno ponašanje, in kar bi božjim očem ne bilo ušeč. Tak se vstopi in obnašaj kakor se spodobi za te, ki si berač pred Gospodom nebes in zemlje, vbogi grešnik pred svojim sodnikom, reven červ zemlje pred svojim Bogom. Cirkva je za res božja hiša in vrate nebeške. Kako vse, kar je Slomšek naglasil pod točko 2, o odnosu do duhovnikov, velja tudi za danes. 2. Tudi spoštovanje, ki ga je sv. kralj do duhovnikov imel, pridno posnemaj /.../ Vselej duhovnikom spodobno čast skaži. Nikar ne bodi kakor so tisti hudobneži, ki gerdo in zaničljivo govoré od duhovnih in od njih djanj, njih slabosti povsod raznašajo, alj jim še celo lažnjivo kaj pritikajo. Če bi se tudi semtertje kak duhoven kaj pregrešil, ti vendar nimaš uzroka njega kot božjega poslanca zaničevati. Tudi marsikteri poslanci posvetnih kraljev imajo svoje slabosti, zato jih pa ni pripušeno zmerjati, ker so kraljevi poslanci. Duhovniki so pa božji poslanci; za voljo te njih službe si jim posebno čast dolžen. Če bi tisti, ki imajo navado veliko nespodobnega od duhovnih govoriti, na svoje še veče pregrehe se ozerli, bi gotovo najdli, da nimajo kaj uzroka ob poslance božje svojega gerdega jezika brusiti /./ Sveti Rok, spoznavalec (Djanje II., 165-170), je pri nas znan in češčen svetnik, vendar podrobnosti iz njegovega življenja niso znane. Opis, pripoved o njegovem življenju je zelo dinamična. Podobno je opisan tudi sv. Alekš, berač. Vključuje znamenja, ki se zdijo nepomembna podrobnost, pa se kasneje, ob smrtni uri, izkaže, kako so bila sporočilno daljnoročna. Po živahni pripovedi sodeč, je njegovo življenje in »djanje« izoblikoval kak Štajerec, verjetno pa je bil soudeležen tudi redaktor Slomšek sam. Svetnika spremlja kot očividec in ekspresivno ubeseduje okoliščine dogajanja z določenimi skladenjskimi prvinami, kot so: ustaljene ekspresivne pogovorne zveze (kuga razsaja, pri tej priči, vbogaime kruha prositi), tvorjenke (dečec, temnica, temničar, temničenje, bolenišnica), manjšalnice (ročice, bajtica), slabšalnice (ogleduh). Predvsem pa presenečajo deležja na -vši (stopivši, sledivši) v vlogi skladenjskih strnjevalcev ter funkcionalna izmenjava opisnega preteklika z zgodovinskim sedanjikom; tudi stava naslonk ni osrednjeslovenska, kot občasno tudi ne sklonska vezava. Vse te prvine zasledimo tudi v življenjepisih sv. Blaža, sv. škofa Ruprechta, sv. škofa Urha, sv. Bonifacija, škofa in mučenca, sv. Filemona, godca in mučenca, ter drugih. Največ pove o značilnostih jezikovnega upovedovanja soočanje z besedilom samim. Starši sv. Roka u mestu Montpellier na Francoskem, visoko plemenitega rodu in bogati časnega blaga, so živeli nekaj let u zakonskem stanu brez otrok. Obernejo se k Materi božji s prošnjo, da bi jim Bog naslednika dal, ki bi njihovo premoženje na dobro obernil in Bogu lepo služil. Zadobili so otroka u letu po Kr. 1284. Roka so imenovali sebi od boga podeleno dete, ki je pokazal kmalo u detečjih letih, da ga je Bog za kaj posebnega odločil, tudi so na njegovih persih rudeči križ (skrivnostno znamenje) zapazili. Ob sredah in sabotah je samo enkrat materno mleko zizal, in kadar se je jokal, ga niso mogli ležeje vtolažiti, da so Mariino podobo mu pokazali alj mu njo u ročice podali (izjemna drža). Tako skerbno so ga odgojili njegovi stariši, dokler še je nedolžen dečec bil. Dvajset let star zgubi svoje stariše, ter je zdaj dedič znamenitega premoženja. Ker si pa ni upal u tolikem bogastvu svoje duše zveličati, in je hrepenel po bolj nebeškem kakor po zemeljskem bogastvu, sklene u prostovoljnem vbožtvu Kristusa Gospoda našega nasledovati; in vse gotove dnarje med vboge razdeli (izjemna odločitev). Še nekaj svojega blaga je prodal, in tudi te dnarje med vboge razdelil. Ostalo blago, ktero prodati ni mogel, pusti svojemu stricu, se skrivej romarsko obleče, zapusti svojo domovino, ter se u Rim nameni. Na poti je bogajme kruha prosil, in je mnoge težave prebil. Stopivši na Toskansko začuje, da u mestu Akvapendente kuga razsaja. Kmalo občuti u svojem sercu goreče želje, kužnim bolenikom strečti, da bi tako svojo živlenje dal Bogu u dar ljubezni. Božjemu poklicu koj pokoren gre u bolenišnico, prosi dovoljenja bolenikom strečti, ter kmalo vse mogoče dela ljubezni opravlja. Zdelo se je, da je Bog to junaško ljubezen sv. Roka za blagor in srečo celega mesta pri tej priči plačati hotel, ker kuga moriti neha, in mestjani popolnoma ozdravijo. Enako se je zgodilo tudi u mestu Cesena, kamor se je sv. mož napotil, berž ko je slišal, da tam tudi kuga ljudi mori /./ Nato je šel v Rim in na njegovo priprošnjo je kuga ponehala. Potoval in stregel je bolnikom tudi po drugih krajih. Med temi mestami je bila tudi Piacenca, kder je svetnik precej dolgo kužnim bolnikom stregel. Zdaj Bog dopusti, da sv. Roka tudi ta bridka bolezen napade. Prehudih bolečin je večkrat na glas javkal in izdihaval. Da ne bi drugih bolnikov nadlegoval, je prosil, naj ga u kaki daljni ulici u kakšen kot položijo. To se zgodi; alj sosedi so se bali, da ne bi tudi kuge nalezli; zatorej svetnika primorajo iz mesta gladko se pobrati, za katero je vendar toliko zasluženja imel. Alj to ga ni kaj žalilo, timveč je bil le vesel, da je saj nekoliko svojemu Zveličarju podoben postal, kteremu se je tudi dobro s hudim vračalo; vzeme svojo palico, poiše vse svoje moči, ter težko svoje boleno truplo nese vun skoz mestne vrata. U bližnem gojzdu, kamor je prikoračil, najde neko tesno bajtico, u kateri se na tla vleže, u veselem zaupanju, da bo tukaj vmerl. Alj Bog mu na pomnoženje njegove nebeške dike še dalje živeti odloči; zatorej ga tudi s potrebnim živežem oskrbi. Ne daleč od tega gojzda je u gradu stanoval neki plemenitaš. Eden plemenitaševih pesov je med obedom večkrat kako hrano iz mize vzel, ter nesel tajisto ravno sv. Roku; kar je sluga sledivši za pesom videl. Blizo bajtice je izvirala studenčnica, ta je svetniku bila za žejo, s njoj si je tudi svoje rane izpiral, svoje bolečine lajšal /./ Ko slednjič ozdravi, z znamenjem sv. križa v Piacenci ozdravlja kužne bolnike. Po božjem glasu opozorjen se spet vrne v svojo domovino, kjer pa ga kot izčrpanega romarja ne prepoznajo ter v rodnem mestu kot ogleduha vržejo v ječo. In tam se ob njegovi bedni smrti razodene njegova svetost in svetniška osebnost. Slednič mu Bog razodene dan in uro njegove smerti; sv. Rok poprosi svojega temničarja za mašnika, da bi se njim svojih grehov spovedal (vikanje mašnika). Mašnikpridejo, ga vidijo vsega u nebeški svetlosti; ga spovejo ter spoznajo njegovo veliko svetost. Na to dirjajo mašnik u eni sapi k poglavarju, mu povejo, kaj so videli, zraven opomnivši, da je zares velik svetnik, nedolžen jetnik u temnici zapert. Poglavar se sicer temu smeje, pošlje vendar temničarja, da bi to rečpreiskal. Temničar, dveri otvorivši, najde vso temnico u nebeški svetlosti, svetnika pa na zemlji ležečega in že mertvega. Zraven njega je ležala tablica, na kteri je bilo zapisano njegovo ime. Poglavar to zvedši ves ostermi, pové svoji materi, ktera je sv. Roku babica bila. Ona dirja u temnico; na rudečem križu, kterega je sv. Rok s seboj na svet prinesel, spozna, da je to u resnici njeni ljubljeni vnuk, kterega je že dolgo mertvega objokvala. Lehko si mislimo, kaj je ona, kaj so vsi drugi mestjani o tej prigodbi občutili. U svojem 34. letu je te velik služavnik božji sveto umerl. Truplo tega svetnika so s največim spoštovanjem in častjo pokopali. Sv. Roka so vsikdar do naših dnevov posebnega varha zoper kugo spoznali in s čudovitim pridom u pomoč klicali. V Nauku in posnemi Slomšek podrobno spregovori o dobrih in slabih straneh zemeljskega bogastva ter o malo iskani vrednoti, o duhovnem bogastvu. Povzemamo le glavne misli: 1. Sv. Rok ni upal u obilnem časnem bogastvu svoje duše zveličati; torej sklene u prostovoljnem vbožtvu živeti po izgledu Kristusovem. Posest časnega premoženja sama na sebi nikakor ne zavira večnega zveličanja. Lehko smo bogati in vendar zveličani. To vidimo pri mnogih velikih svetnikih, ki so na zemlji veliko bogastva posedli, in se zveličali. Alj vendar ne moremo tajiti, da bogastvo tega sveta je že mnogim ljudem bilo spotika zveličanja in priložnost pogubljenja. Kristus to resnico sam spriča s temi besedami: »Resnično vam povem, da bogat pojde težko u nebeško kraljestvo. In spet vam povem: Lažej je kameli iti skoz šivankino uho, kakor bogatemu priti u božje kraljestvo.« Mnogi se za bogastva del pogubijo, ker si ga po krivici pripravijo. Drugi se za bogastva del večno pogubijo, ker krivično pridobljenega bogastva lastnikom ne povernejo. Spet drugi, ker svojega bogastva dobro ne obernejo, timveč samopašno pozapravijo, siromakom prepičlo darujejo, alj ga celo na vsakotere grehe in hudobije vžijejo. Slednič se mnogi pogubijo, ker svojo serce preveč na dnarje in blago navežejo, tajisto brez vse mere in skoraj več ko Boga samega ljubijo; zatorej le malo na večnost in na zveličanje svoje duše pomislijo, temveč le na to, kako bi svojo bogatijo ohranili in pomnožili, ko bogatin u evangeliu /./ 2. Sv. Rok je bolj hrepenel po nebeški, ko po zemeljski bogatiji. Za uno si je prizadeval s tim, da je u prostovoljnem vbožtvu živel, bolenikom ljubeznivo stregel, vse protivnosti poterplivo nosil, in po drugih krepostnih delih, ktere je do svoje smerti goreče opravljal. Kako razumno se je sv. Rok u tem obnašal! Zemeljska bogatija je nečimerna, ne more človeka prav zaprav razveseliti, ne u resnici osrečiti. Terdo, s težkim trudom in skerbjo se pridobi, in ker smo pridobili, nismo mirni pri njej. Zemeljsko bogastvo lehko mnogoverstno zgubimo. U eni uri je naj veči bogatin berač. Ohranimo pa bogastvo do konca svojega življenja, mormo ga vendar o smerti zapustiti. Na drugi svet ga ne moremo seboj vzeti. U živlenju bogastvo nikogar ne ovaruje bolezni alj drugih nesreč /./ Celo druga je s duhovnim, nebeškim premoženjem. To je pravo premoženje, ki človeka razveseljuje in osreči. Lehko si ga pridobimo, varno ga posedemo. Nihčer nam ga ne more po sili vzeti. Duhovno premoženje nas tolaži u smerti, nas sprevodi na uni svet. Na sodbi božji je s nami in nam daja veselo serce. Časne smerti sicer ne odverne od nas, da nam pa nebeško živlenje zadobiti, koje bomo celo večnost u popolnem miru in blaženosti vživali. Po dobrih delih, po krepostih, poterpežlivosti u križih in težavah, po spolnovanju božjih in cerkvenih zapoved si tega premoženja pripravimo. »Hočete li, ljubi moji bratje! obogateti, hočete bogastva imeti,« govori sv. Gregor papež, »išite pravega bogastva /. / Sv. Joanez Nepomučan, mučenik (Djanje I., 498-503), nam znani sv. Janez Nepomuk, čigar zanemarjeni kipi še krase nekatere rečne mostove po Sloveniji; zakaj, celo večini krajanov ni znano. Njegova življenjska pot in pogumno mučeništvo sta zaznamovala konec 14. stoletja na Češkem ter kasneje njegovo češčenje razširila zlasti po vsej Avstriji. Bil je rojen v trgu Nepomuk blizu Prage. Starši so bili dolgo brez otrok, sprosili so ga na Marijino priprošnjo. Že ob njegovem rojstvu so se nad »njih hišo čudne lučice prikazale, ktere so za pomen njegove prihodne svetosti imeli.« Še kot otrok je nevarno zbolel in po zaobljubi starišev k Mariji Devici čudežno ozdravel (nenavadno znamenje). Kot že odraščen »dečec« je najraje ministriral pri maši in rad je molil. U šoli in doma se je rad učil, in tako visoko učenost dosegel, da so ga za doktorja svetega pisma in duhovskega pravništva povzdignili. Mašnik posvečen se je cel mesec od človeške drušine odločil, ter se s velikoj molitvijo, s postom in ojstrim pokorjenjem na svojo pervo darovanje sv. maše pripravljal. Kmalo na to je bil pridgar pri Devici Marii u Prazi postavlen, kder je svojo službo toliko hvale vredno opravljal, da je bil od Pražkega nadškofa korar in predgar pri stolni cerkvi izvoljen kar je tudi do konca ostal. Venceslav, tačasni česki kralj je s svojimi dvorniki njegove pridge rad poslušal, in ga za del njih visoko obrajtal. Ponujal mu je škofistvo u Litomišlu in pozneje bogato proštijo u Višegradu; pa sv. Joanez vsega tega ni hotel, ker je menil, da s službo božje besede več prida stori. Kraljica Joana, žena kralja Venceslava, si ga je spovednika, in svojega milošinarja izvoljila. Ravno to je priložnost dalo, da je sv. Joanez tako častit mučenik postal. Kralj namreč, ki je za svoje kraljeve opravila in dolžnosti malo maral, je skoz prešestvanje, pijančvanje in svojo grozovitnost u veliko pohujšanje svojih podložnih silo hudobno živel; pobožna kraljica ga je prosila, opominala in svarila, pa vse ni pomagalo. Spovednik ji svetje, vse mirno poterpeti, in rajši s molitvijo in drugimi dobrimi delami kralju spreobernenje od Boga izprositi /./ Kralj Venceslav pa je bil vse drugačnih misli. Hotel je vedeti, česa se kraljica pri Joanezu Nepomuku spoveduje. Sam nezvest je posumil v njeno zvestobo in tako se je na spovednika pričel pritisk. Ta grešna radovednost ga je čedalej bolj pekla. Pokliče k sebi sv. Joaneza, in mu po dolgih ovinkih svoje želje razodene, mu tudi nekaj praznih uzrokov pove, zakaj od njega to želji, ter mu vso svojo veličast obeča, ako mu njegove želje dopolni. Sv. Joanez se tega silno prestraši, kralju pravi, kolika pregreha bi bila, ako bi spovednik naj manjšo reč iz spovedi razodel, in mu na ravnost pove, da taužentbart raj umre, ko v njegove želje dovolji. Kralja tak odgovor scer vjezi, vendar svojo jezo zakrije, in meni pri drugi priložnosti kaj več opraviti /.../ Taka priložnost se je kmalu našla. Okrutni kralj je namreč dal peči svojega kuharja na ražnju, ker mu je na mizo prinesel premalo pečenega kopuna. Nihče se ni upal kralju zoperstaviti, le sv. Joanez je pogumno stopil k njemu in ga posvaril zaradi te okrutnosti. Kralj pa ga ni ubogal, marveč ga je vrgel v ječo. K njemu je poslal ječarja z grožnjo, da mora izpolniti kraljevo zahtevo, če hoče ostati pri življenju. Nato kralj poskusi še zlepa, se opraviči, češ da mu je žal in ga naslednji dan k sebi povabi na kosilo. Tu svojo zahtevo ponovi, spovednika pridobiva »s velikimi obljubami, po tem pa s grozovitnim protenjem«. Ker pa vidi, da s vsim tem nič ne opravi, vkaže sv. Joaneza spet u ječo vreči, ga hudo terpinčiti in s baklami po životi nevsmileno žgati. Serčen mučenik pa med toljkim terple-njem svoje oči k nebesam povzdiguje, in pogosto presvete imena Jezus in Maria izreka. Po dolgem strašnem terpinčenju kralj sv. Joaneza spet prostega izpusti. Sv. mučenik nobenimu človeku prestanih muk ne pove, temuč ko zaceli, kakor poprej svojo službo oskerbuje. Ker mu je Bog naznanil, da bo za svoje molčečnosti del življenje dati moral, je u svoji zadni pridgi u nedelo pred velikim Križovem od svojih poslišavcov slovo vzel. Govoril je po besedah sv. evangelia: Čez majhno me ne bote več vidli« /.../ Ko se je po romanju k Devici Marii v Boleslavo, kjer se ji je z gorečo molitvijo za zadnje smrtno bojevanje priporočil, zvečer vrnil v Prago, ga je kralj zagledal sloneč pri oknu in zaničljivo ogovoril: »Čuj, far! Umerl mi boš, kakor resnično živim, če mi berž ne poveš vse, kar se ti je kraljica izpovedala. Zaprisežem, da boš vodo pil!« Svetnik pa mu je odgovoril: »Rajši taužentkrat umerjem.« Kralj ga nato da »okovariti« (ukleniti) in ko se zmrači, zapové svetnika na most peljati in v reko Veltavo (Moldavo) vreči. To se je zgodilo u letu 1383. Akoravno po noči storjena, vendar ni skrita ostala ta strašna hudobija. Lepe lučice (nepričakovano sporočilo) namreč so semtertje letale okolj svetega trupla; torej ima sv. Joaneza podoba majhne zvezdice okolj glave /.../ Drugo jutro najdejo sred vode na suhem sv. Joaneza truplo, celo nepoškodovano. Korarji ga sperva u bližno cerkev denejo, kmalo ga pa u stolno cerkev slovesno prenesó, kder so ga verni kot svetnika častili, Bog pa z mnogimi čudeži (sporočili iz duhovnega sveta) poveličal. Čez 300 let ga iz groba vzdignejo, in njegov jezik nestrohnen zlo tak najdejo, kakor je živega človeka /./ Nauk in posnema se osredinjata na dve važni vprašanji v življenju kristjana: na vlogo govorjenja sploh in na neoporečnost resnice o spovedni molčečnosti. Za oboje je svetnik prepričljiv vzgled. Slomšek pravi takole: 1. Sv. Joanez je neprestrašen govoril, kadar je bila njegova dolžnost govoriti, ter je hudobnega in okrutnega kralja svaril, pa ravno tak je molčal, kadar mu je bilo molčati, ter ni besedice iz kraljičine spovedi povedal, čeravno ga je kralj h temu s lepimi obljubami zapeljati, in s protenjem in terpinčenjem in clo s grozovitno smertjo prisiliti hotel. O pravem času govoriti, ob pravem času molčati je vsakemu k izveličanju potrebno. Koliko grehov se stori, ker se govori, kar, kedar in komur bi se povedati ne smelo; in ker se molči, kedar bi se molčati ne imelo. Kedar zoper poštenje in dobro ime svojega bližnega govoriš, kedar njegove skrivne pogreške raznašaš in praviš takim, kterim jih ni vedeti; kedar lažeš, kolneš, brez potrebe prisegaš, zakramentom nečast delaš, zoper Boga in prejpostavle nevoljno godernaš, razžaljenikom hudo rečeš, nesramno klafaš alj zaničlivo od sv. vere in cerkve in svetih reči govoriš i. t. d., tolikobart se pregrešiš, ker govoriš, ko bi govoriti ne smel Nasproti, kedar molčiš, ako drugi nesramne, hudobne marne imajo, alj bližnega obnašajo (ogovarjajo), alj od svetih reči zaničlivo govorijo, alj kedar vidiš podložne grešiti, pa jih ne posvariš, alj kedar pri spovedi svojih grehov čisto ne poveš, alj ti ni mar za božjo čast in za prid svojega bližnega le besedico ziniti 1. t. d., toljkobart grešiš, ker molčiš, ko bi molčati ne imel. Vzemi si toraj sv. Joaneza u izgled, in zapomni si, kar sv. pismo pravi:« Je čas molčati in je čas govoriti.« 2. Sv. Joanez ni povedal, kar je na spovedi čul, naj se je ravno kralju zameril in u smert zapadil. Kar je sv. Joanez storil, je vsakega spovednika sveta dolžnost. Naj bi mu tudi za življenje šlo, vendar besedice ne sme komu ziniti, kar na spovedi čuje, in ne ve se, da bi kedaj kteri spovednik to dolžnost bil prelomil. Tako Bog sam (po svoji dobroti in obzirnosti) za skrivnost sv. spovedi skerbi, da bi se ti grešnik ne sramoval svoje grehe povedati. S čem se tedaj še hočeš izgovarjati, da svojih grehov odkrito na spovedi ne poveš, ker vendar dobro veš, da spovednik ničesar iz spovedi razglasiti ne smejo? Ne daj se nikolj od napčne sramožlivosti zapeljati, da bi kak smertni greh na spovedi zamolčal. Tako se nam od strani do strani odkriva enkratna tako raznolika in veličastna podoba svetnikov, pa tudi nepresežna moč vere, temeljita teološka vednost, življenjska izkušnja in katehetska pronicljivost njihovega povzemalca in razlagalca - svetniškega kandidata A. M. Slomška. Tudi naš sodobni obraz se kaže v njegovem ogledalu! Bolj ko se zazremo v luči svetniških življenj, njihove duhovne vsebine, v evropsko krščansko preteklost, več nepojmljivih in neverjetnih znamenj božjega delovanja odkrijemo. Spremljala so jih, kot nekoč apostole. Globoko verni Slomšek nikakor ni dvomil v čudeže in čudežne dogodke, zakaj bi mi, saj tudi v sodobnosti takih prič vere ne manjka (npr. sv. Janez Vianej, sv. Favstina Kovalska, sv. Maksimilijan Kolbe, sv. p. - Pij). Izredne osebnosti doživljajo izredne stvari. Polno čudežev in otroške vere je npr. življenje kmečkega patrona sv. Izidorja, sv. Foke, vertnarja, mučenika, sv. Boštiana, hlapca - in mnogih drugih. Sv. Izidor, kmet in torej posebno kmetom in vsim, ki so niskega stanu, prelep izgled, je bil rojen na Španskem, blizo poglavitnega mesta Madrid. Njegovi starši so bili revni, pa pogaboječi. Ker so sv. Izidora sevilskega nadškofa posebno častili, so tudi svojemu sinu ime Izidor dali /./ (Djanje I., 476-479). V kratkem življenjepisu so izpostavljene njegove posebne lastnosti, že za življenja povezane s čudežnimi dogodki, ki so na kratko povzeti. Sv. Izidor je služil na pristavi gospodarja, plemiča. Pred delom je vedno molil, obiskoval sv. mašo. Drugi hlapci so ga pri gospodarju tožili, češ da zamuja na delo. Gospodar gre preverjat govorice; na polju vidi ob ratarju Izidorju še dva druga pluga z belimi volmi, ob njih pa dva ratarja. Začuden ga vpraša, kdo mu pomaga orati. Izidor o tem ne ve nič. Gospodar Bergas spozna in se prepriča, da Izidorju pri delu pomagajo angeli. Blagoslov polja (zgovorno znamenje) ga prepriča o svetosti Izidorja. Naslednji nenavadni dogodek se je zgodil na paši. Otrok ga pride v cerkev klicat, da je volk voli napadel. Odgovoril mu je: »Le pojdi domu, mojo dete, božja volja naj se izide.« Kaj Izidor po maši na paši najde? Mrtvega volka pri voleh. O njem je tudi zapisano, da ni /.../ veseljačil, ni klel, ni hudičeval; s nesramnimi in razvujzdanimi se ni nikdar pečal, nevarnega, nečimernega veselja, kakor plesa alj igre, se nikoli vdeležil. Marnov in pesem, ki bi bile malo kaj na klafanje vlekle, nikolj ni terpel, nobeden se vpričo njega kaj tacega prederzniti ni smel /. / U svojem samiškem kakor u zakonskem stanu je sv. Izidor dobrotliv ubogim bil, in Bog mu je dostikrat s očitnim čudežem pomagal, da je le, kakor je željel, vbogaime dati mogel. Neko saboto je vse, kar je gleštal, že med vboge razdelil, kar še en berač pride in ga za božji dar poprosi. Izidor je dobro vedel, da je omara že prazna, vendar reče svoji ženi: »Pojdipoglej, ali ni ničesarca več, vbogajme dati (notranji namig kot sporočilo).« Ona gre, in se silno začudi, ko poprej prazno omaro naenkrat polno živeža zagleda. Večbart se je vidilo, da se mu je pšenica alj drugo žito, ki ga je vbogim dajal, u rokah množilo /./ Sam se je ojstro postil, spokorne dela opravljal /./ Zadnič zboli, in ker mu je Bog dan njegove smerti razodel, se je na zadno uro po vsej moči skerbno pripravljal, da so vse pričejoče solze polile. Kmalo potem je svojo dušo polno božje milosti in zasluženja Bogu sporočil in mirno u Gospodu zaspal leta 1130. Stirdest let po njegovi smerti izkopljejo njegovo sveto truplo iz groba, kamor je bilo pokopano, pa bilo je še vso celo, kakor tudi obleka na njem. Prenesli so ga slovesno u cerkev sv. Andreja; med tem so vsi zvonovi celega mesta Madrida sami od sebe čudno (čudežno) zvonili. Se več drugih čudežev (sporočil duhovnega sveta), se je pri častiti prenesbi njegovega sv. trupla zgodilo, posebno med bolniki, med kterimi so bili neki tudi kraljevega rodu. Pa tudi u živlenju je Bog sv. Izidora s mnogimi čudežipoveličal. Enega dne je bil njegov gospodar na polji silno žejn, in sv. Izidora pobara; ali bi ne vedel blizo za kak studenc. Izidor mu stran pokaže rekoč: »Tam le je studenc.« Gospodar gre, pa drugega ne vidi, kakor suho peč (skalo), in misli da ga je Izidor vkaniti hotel. Sv. Izidor pa stopi, in s svojo palico po peči vdari, in na enkrat iz nje najčistejša voda priteče. Čudno je tudi hčero svojega gospodarja mertvo obudil. Dan denašen se sv. Izidor po vsem Španskem mogočni priprošnik časti, ne le od priprostega ljudstva, temuč tudi od duhovstva in kraljeve in drugih naj imenitnejših rodbin. Njegovo še nestrohneno sv. truplo se vidi u sreberni s dragim kamnjem okinčani raki alj trugi, ktero so srebrarji Madriški iz svojega naredili, in katero na šestnajst jezarov cekinov vrednosti cenijo. U letu 1612 je bil sv. Izidor s sv. Ignaciom, s sv. Frančiškom Ksaveriom, s Filipom Neriom in s sv. Terezjoj od papeža Gregoria XV. u versto svetnikov prištet. Od tega časa je češčen tudi po naših krajih. Nauk in posnema prinašata vzgojne napotke in vzpodbude o stanovskih vprašanjih, vključujeta pa tudi »kulturo govora in kulturo obnašanja«, ki je v naši sodobnosti na nižji stopnji, kot v Slomškovem času. 1. Sv. Izidor je u niskem kmetiškem stanu sveto živel in se izveličal; tako zamore človek u vsakem stanu sveto živeti in se zveličati. Sv. Izidor je svetost in zveličanje dosegel, ker se je vsakega greha skerbno varoval, dobrega obilno storil, svoje dela in dolžnosti voljno izpolnoval, križe in težave poterpežlivo prenašal, ter božje in cerkvene zapovedi zvesto deržal. Tudi ti zamoreš kakor on - le prav terdno skleni, to storiti /./ 2. Dasiravno je sv. Isidor težko delal in veliko po svojem stanu terpel, vendar nikolj preklinjal ni, kakor je nekterih ljudi gerda navada, ako jim kaj po volji ne gre. Nikoli ne kolni ne dela, ne živine, nar manj pa ljudi; kletev se za kristiana ne spodobi, in Boga žali. Kletev je strašen guč alj marn pogublenih u peklu, ker eden drugega rotijo in preklinjajo; ne bodi jim u živlenju tovarš, da po smerti u njih drušno ne prideš. Kako boš neki pred Jezusom enkrat na sodbi obstal, ki gerdo kolneš, ako pomisliš, da bo človek za vsako nepotrebno besedo pred večnim sodnikom težek odgovor dajal? Praviš da le kolneš, če te kaj vjezi; ali te morde jeza izgovori? Ne veš, da je keršanska dolžnost jezo premagovati? Ako se jeziš, grešiš, ako pa u jezi celo kolneš, še veči greh storiš. Stariši, ki svoje otroke kolnejo, se dostibart izgovarjajo, da morajo kleti, ker otroci so svojoglavni in jih ne vbogajo; pa tudi njih izgovor ne velja. Veliko je namreč otrok, pri kterih se s lepim več opravi, ko s hudim. Kder pa lepa beseda in ojstro svarjenje, ako jepotrebno, kaj ne pomaga, tudi kletev pomagala ne bo /.../ Če si se kleti navadil, da iz navade kolneš, toljko hujše za te, ker u hudi grešni navadi tičiš; prisrčno Boga prosi za pomoč, in skerbno si prizadevaj, navajene kletve se odvaditi; zakaj »preklinjavci bodo pogu-bleni,« pravi sv. pismo. Zato tudi sv. Pul verne svari, rekoč: »Nikarte ne preklinjajte.« Za zaključek te izbrane prestavitve šestih svetniških življenjepisov iz Djanja je izbran še eden, ki je pripovedno mojstrsko izpeljan. Odlikuje ga pripovedna živahnost, dinamičnost dogajanja, jasnost izražanja in pogovorna plastičnost z ekspresivnimi prvinami. Bralca kot očividca pritegne v dogajanje. Vsaka beseda, vsaka poved je sporočilno funkcionalna, na svojem mestu. Bere se kot osem let kasneje napisani Martin Krpan. Le proti koncu se opis zresni, saj je burkež in godec, kasnejši svetnik mučenik, sv. Filemon, v času preganjanja kristjanov godčevsko držo opustil, ni počastil malikov, marveč priznal Kristusa in kot mučenik srečen zanj umrl. Res, kako čudna so Gospodova pota! Tudi danes. Vse v sodobnosti izstopajoče jezikovne prvine (tako polstavki, pogovorne besedne zveze, besedišče s panonizmi, s terminološkimi in z ekspresivnimi tvorjenkami, funkcionalno zaporedje opisnega preteklika z zgodovinskim se-danjikom, namernim nedoločnikom kot skladenjskim strnjevalcem, trpnikom s se, in še kaj) so odlika Slomškovega ubesedovanja, značilne pa so tudi za nepričakovan razplet zgodbe Filemonovega življenja. Ker je besedilo krajše, bo navedeno v celoti. Za cesarja Diokleciana, ki je kristiane nevsmiljeno preganjal, je živel u egiptovskej pokrajini Tebaidi, u mestu Antinoe nek brezbožnik, po imenu Filemon, ki je s godboj svoj vsakdanji kruh si prislužil. Kedar je on na svojej pišali zapiskal, je vse na nogah bilo, in je on pobrenkal, je vse u veselje se zavilo. Verh tega je bil bistroumen, da malo takih, je znal burke vganjati in kratkočase delati, da kamorkoli je stopil, je vse s veseljem ga sprejelo. Clo mestni velikaši so ga radi povabili, da jim je norce bril in smešnega kaj povedal. (SV. Filomen, godec in mučenik, Djanje, I., 128-131) Tisti čas pride povelje od cesarja Diokleciana, da vsakdo kristianov ima ali malikom darovati, ali pa do smerti tepen in šiban biti. Nato večdel vsi vérniki zbežé, ali se po berlogih poskrijejo; samo duhovniki in nekoji drugi, ki so bolj serčni in pogumni bili, ostanejo: ali sleduhi jih kmalo ovohajo in pred mestnega poglavarja Ariana ženejo; bilo jih je vsih skupej sedem in trideset. Mestni glavar ves serdit jim dan odkaže, kterega imajo ali malikam aldovati, ali brez milosti mučeni in umorjeni biti. Take dni je vselej nesošteta množica ljudi se sošla; od vsih krajev so derli, vse se jih je lomilo in terlo, med njimi je bil tudi burkež Filemon, ves radovedčen, kaj se bo godilo s vjetimi kristiani. Ura doteče, vjetnike prižen0 in vsih oči se na njih obernejo; oni pa zaporedom kakor pridejo, zaničljivo na malika gledajo in le kedar smertno orožje ozrejo, se vidi, da se njih čelo izjasni in nekako notranje veselje u njihovem očesu igra. - Samo eden zmed njih, Apoloni s imenom, ki je bil diakon ali duhovnik nižjega reda, je bil sicer močno pobožen; ali zadostne pogumnosti, zažugane muke prestati, vendar ni imel, tudi na milost božjo in njegovo pomoč je premalo zaupal: tode od vére odstopiti ni hotel. U tej hudi zadregi je sklenul podkupiti kakega nevérnika, da bi namesto njega daroval. In ko premišljava, na koga bi se obernul, zagleda kot nalaš Filemona, kterega je dobro poznal; mu pomigne, tiho pošepta, kaj bi rad, in mu štir zlate obljubi. Filemon je hitro pri volji, vzame denar, kterega mu Apoloni ponudi, in poverhnje oblačilo njegovo, ter mu svoje godbeno orodje shraniti da. Ali ravno na tem potu ga je milost božja čakala, mu oči odperla, in tega terdega nevernika u pobožnega in serčnega kristiana prestvarila (Slomškov komentar dogodka). Filemon stopi bližej do Ariana, ki ga podptujoj oblekoj ni spoznal, in namesti darovati se na čelu prekriža, rekoč: »Jaz sim kristian, in tvojim malikom ne bom daroval.« Arian ves nevoljen, mu veli: »Ako ne boš daroval, se ti bo godilo, kakor tistim, ki so ravno zdaj, kakor si sam vidil, zavolj terdovratnosti svoje žalostno smert storili.« Filemon odgovori: »Iz ljubezni do Jezusa Kristusa sim pripravljen vse terpeti, kar mi žugaš, in druzega ne želim, kakor skorej u večni pokoj priti.« Na to se sodnik še bolj razserdi, od jeze s zobmi škriplje svojim trinogam ukaže, pogumnemu vjetniku obraz razkriti, in zagledaje občno znanega burkeža vsa množica od smeha skakati in s rokami ploskati začne; vse je namreč mislilo, da nalaš in samo za kratek čas je to storil. Tudi Arian se začetno nekoliko pomuzne, potem pa ves resen veli, da zdaj ni čas burke vganjati, in ker je berž ko ne marskdo se nad njegovim sedajnim vedenjem pohujšal, mora brez odloga malikom darovati; vsim pokazati, da je samo za smeha voljo se tako všemil in kakor kristian se obnašal. Ali Filemon mu ravno tako resno odgovori: »Pri živem Bogu ti zaterdim, da resnico govorim; jaz sim kristian.« Arian ves osupnjen ne vé kaj bi začel, potem se clo prijazno k njemu oberne, rekoč: »Glej! Ljudje te toliko radi imajo, in lehko si preživel sebe in svoje. Kdo vendar te je tako preslepil, da si taki bedak postal, in sebe in ženo in otroke svoje u tako nevarnost pripraviš? Kakor hočeš, sam si izberi, ali veselo živlenje ali grozovitno smert. - Ker se pa Filemon od svojega terdnega naprejvzetja vkrenuti ne da, mu glavar nekoliko dni pomisleka da, nadjaje se, da ga bodo žlahta, žena in otroci pregovorili in vmajali; ali Filemon je bil med tim časom toliko srečen, s kerstnoj vodoj prerojen biti, ter je potem še stanovitniši pravo véro pričal in od dne do dne popolniši dohajal. Ker je njegova žlahta vidila, da prave vére nikakor zatajiti noče, je zatožila diakona Apolona, kteri je po njenej misli naj več se zadolžil, da Filomen je kristian postal; zategadel Arian obadva Apolonia in Filemona pred svoj sodni stol zakliče. Pridša bota obedva nevsmileno tepena; noge so jima prevertali, skoz rane verv potegnili in po mestnih ulicah semtertje vlačili; ali ravno to nečloveško divjanje ju je u véri še bolj poterdilo, in sodnik vidši, da ju zmagati ne more, jima glavi odsekati ukaže. To se je godilo 25. marca 287; sv. katolška cerkva pa njuni spomin 8. marca obhaja. - Ne dolgo potem se je tudi sodnik Arian preobernil in življenje za sv. vero dal. Nauk in posnema ponovno načenjata vprašanje »zabavne glasbe«, plesa in veseljačenja, kar Slomšek na mnogih mestih skladno z naukom vere odsvetuje. 1. Sv. Filemon poprej godec, se je potem preobernil. Kako srečen pač je bil! Godcov, piskačev, burkežev in posvetnih dobrovoljcev tudi dan današni cele kupe vidimo, ali kdo iz med njih se preoberne? Lahko rečem, da redki so. Godčevski posel je tako nevaren in u toliko grehov najbližna priložnost, da se skorej vsakemu odsvetovati mora. Tisti, ki u nedelah in praznikih po kerčmah brenkajo in okrogle godejo, se vdeležijo vsih grehov, ki se na plesu storé, in gorjé jim na sodbi božjej! Marskaka drago odkuplena duša ple-saje in piskaje u pekel pade; kajti na plesišču se vsi grehi s človekom vred verté. Kdor hoče srečen biti na tem in unem svetu, naj bolje, da se nikdar na plesišu ne zaverti /./ S temi razmeroma obsežnimi življenjepisnimi ponazoritvami izbranih svetnikov (treh svetnic in šestih svetnikov) se zaključuje predstavitev Slomškovega Djanja Svetnikov božjih. Njegova beseda nas je po svoji miselni vsebini in globini (odkritju skrivnostnih sporočil) kot tudi jezikovni ubeseditvi nagovorila bolje, kot vsakršna druga podrobna jezikovna analiza. Ta ostane še za prihodnje. Spričo dosežene normativne urejenosti na vseh jezikovnih ravninah (kljub manjšim individualnim odstopanjem) in sporočilne sproščenosti je poenoteni slovenski knjižni jezik Djanja Svetnikov božjih prešel med ljudi in prispeval k pisni in govorni kulturi najširšega sloja slovenskega prebivalstva v 19. stoletju. Zgled ubesedovanja je bil tudi pišočim 19. stoletja, zlasti v območju nabožnega (cerkvenega) pa tudi posvetnega slovstva. Lahko si je predstavljati, da tako delo ni ostalo brez tvornega odmeva. Poenoteni skupni slovenski knjižni jezik, njegov ubesedovalni polet in razmah je bil v teh besedilih praktično preverjen in preizkušen. Hagiografije svetnikov pomenijo vsestransko versko, vzgojno in kulturno obogatitev, so odkritje sporočilnosti duhovnega sveta. Bralcem so odkrivale najbolj dramatične osebne odločitve svetnikov, posebej mučencev, v kar so jih silili in se nad njimi okrutno izživljali zatiralci krščanske vere - v vseh obdobjih zgodovine. Kako so nam blizu! Njihovo pobožno svetostno držo so pogosto spremljali čudeži, ki se nam danes zdijo neverjetni; potrjevali pa se niso le v njihovem življenju, marveč tudi ob njihovih grobovih. Slomšek očitno ni dvomil vanje, saj jih iz življenjepisov ni izločal, marveč jih je kar sproti z lučjo vere komentiral. Posebnega pomena v tem delu pa je Slomškov Nauk in posnema ob vsakem življenjepisu ali cerkvenem prazniku. Gre za praktično katehezo, izoblikovano ob značilnih krepostih, karizmah, predstavljanega svetnika. Ta zajema vsa področja, ves razpon človekovega vsakdanjega zemeljskega in duhovnega življenja. Pretresane so vse slabosti, vsa grešna dejanja in nakazani izhodi iz njih v luči vere, sv. pisma in cerkvenega nauka. Pa na tako preprost, razumljiv pogovorni način! Vredno bi bilo vsa ta Slomškova samostojno napisana vzgojna poglavja posebej izdati. Razumljivo, da so zaznamovana s cerkveno in z družbeno stvarnostjo tedanjega časa, vendar so po svoji miselni globini neoporečna in tudi danes povsem aktualna. Če bi te njegove nauke posebej soočali s sodobnim družbenim stanjem, bi lahko ugotovili, kako daleč smo od vrednot, za katere si je prav on vse življenje iz vseh moči prizadeval. Iz njih je razvidno, koliko truda je treba vložiti za notranjo rast in etično držo človeka, ki jo omogoča in zagotavlja samo vera. In še ena misel. Če bi Slomšek hotel, bi bil lahko izvrsten leposlovni pripovednik, celo romanopisec. Imel je za to vse pogoje, odločil pa se je za višje, življenjsko pomembnejše, nadzemeljske večnostne cilje. Za vse smo mu dolžni neminljivo zahvalo.16 LITERATURA Metod BENEDIK, 2008: Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Ane Škofja Loka. Celje: Mohorjeva družba. Ema DEISINGER, 1936-1938: Slomšek - Pestalozzi. Slovenski učitelj, l. 37, 1936; l. 38, 1937; l. 39, 1938. Jože FAGANEL (ur.), 2007: Ema Krška. Hagiografije. Celje: Mohorjeva družba. 16 Glej Lendovšek 1876-1899. Med zbranimi deli Slomškovega Djanja Svetnikov božjih se ni. Štefan Alojzij FERENČAK, 2009: Glasbena dejavnost Antona Martina Slomška. Slomškovo zbrano delo III/I; Monografije I. Celje-Ljubljana: Mohorjeva družba. HIPOLIT, 1719, 1725: Bukvice od slejda inu navuka Cristusa. Ljubljana. Jernej KOPITAR, 1809: Grammatik der slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiyermark. Laibach. Frančišek LAMPE, 1887: Antona Martina Slomška sedem postnih pridig. Drobtinice XXII, 23-37. Andreja LEGAN RAVNIKAR, 2006: Liturgična terminologija v procesu oblikovanja enotne knjižne norme. Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Maribor: Slavistično društvo. (Zora 41). 519-527. Mihael LENDOVŠEK, 1876-1899: Ant. Mart. Slomšeka zbrani spisi. Celovec: Mohorjeva družba. Maks MIKLAVČIČ, 1967a: Leto svetnikov - zdaj in kako? De »Anno Sanctorum preparando (I). Cerkev v sedanjem svetu, 1-3, 29-30. —, 1967b: Leto svetnikov - zdaj in kako? De »Anno Sanctorum preparando (II). Cerkev v sedanjem svetu, 4-6, 69-70. Pavla OBRAZOVÀ, Jan VLK, 1994: Maior Gloria. Sväty kmže Vaclav. Praha. Matija OGRIN (ur.), 2009: Oče Romuald, Škofjeloški pasijon. Celje: Mohorjeva družba. France ORAŽEM, 2001: Franc M. Paglovec - prevajalec Kempčanove hoje za Kri-stusok in Scupolijeve Svete voiske. Paglovčev zbornik. Kamnik, 117-120. Martina OROŽEN, 1996: Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta. —, 2006a: Puristično prečiščeni kranjski knjižni jezik v nabožnem slovstvu pred normativnim poenotenjem slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Uredili M. Koletnik, V. Smole. Maribor: Slavistično društvo. (Zora 41). 476-484. —, 2006b: Slovenske narodne legende v prozi. Globinsko pomensko sporočilo in površinska jezikovna ubeseditev. Obdobja 23. Metode in zvrsti. Slovenska kratka pripovedna proza. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 605-618. —, 2007a: Prepleti medzvrstnih jezikovnih prvin v strokovnih besedilih prve polovice 19. stoletja. Obdobja 24. Metode in zvrsti. Razvoj slovenskega strokovnega jezika. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 59-75. —, 2007b: Govorne prvine v jeziku Slomškove pridige kot besedilna novost nabožnega slovstva purističnega obdobja. Besedje slovenskega jezika. Uredil Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo. (Zora 50). 136-153. --, 2008: Podoba svetega Martina v »životopisih« svetnikov in v leposlovju 19. stoletja. Sveti Martin Tourski kot simbol evropske kulture. Celovec, Ljubljana: Mohorjeva družba. 183-193. Marijan PEKLAJ, 2001: Paglovčev prevod Tobijeve knjige. Paglovčev zbornik. Kamnik: Občina Kamnik. 112-116. Bernard RAJH, 1998: Knjižnojezikovno delo Petra Dajnka kot poskus standardizacije vzhodnoslovenskega narečja. Ljubljana. —, 2002: Od narečja do vzhodnoštajerskega knjižnega jezika. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora, 19). Anton Martin SLOMŠEK, 1835 (2. izd. 1845): Hrana Evangelijskih naukov bogo-ljubnim dušam dana na vse nedelje in zapovedane praznike v leti. V Gradci. —, 1949-1950: Apostolska hrana bogoljubnim dušam dana po branji apostolskih listov ino drugih bukuv svetiga pisma, za nedele ino svetke cerkveniga leta. Pisal Anton Slomšek, nekedajni nadfajmošter u Vuzenici. V Celovci. Veliki splošni leksikon, 1998: Geslo Pestalozzi (Jochann Heinrich), švicarski vzgojitelj in reformator šolstva. Šesta knjiga P-Rž. Ljubljana: DZS. Janez ZALOKAR, 1820: Tomaža Kempčdna hoja za Kristusam. Ljubljana. ANTON MARTIN SLOMŠEK, DJANJA SVETNIKOV BOŽJIH - THE EDUCATION OF THE SPIRIT, THE CULTURE OF THE HEART AND SPEECH IN THE NEOSLOVENE LITERARY LANGUAGE OF THE MIDDLE OF THE 19th CENTURY At a time when the topic of Saints was very contemporary, Anton Martin Slomšek published his Acts of God's Saints (1853-1854) in Graz. It was the first work based on the proposals of Viennese "young-Slovenes," which considered and introduced what were then called "new forms," even though not quite consistently. On the syntactic level and in the text, Slomšek permitted some authorial or regional characteristics which revealed the writers' national origins. What matters to linguists is the normative (and stylistic) shape of the message on all of its linguistic levels. The phonetic and morphological differences that separated the Carniolan, Carinthian and East-Styrian dialects were for the first time deliberately presented in this work, so that its well-formed narrative literary language flows smoothly. Hagiographies are expressed in narrative form, with no notable stylization of the message. The real narrative (referential function of language) is at times marked expressively, in accordance with the content. Syntactic patterns follow natural speaking patterns; among them from time to time can be found archaic morphological and syntactic calques, as well as particular old loan words, and some contemporary literary syntactic forms which were later eliminated from literary language. Most of the text's liturgical terminology had already been translated into the Slovene language. When needed, there are synonymous neologisms, colloquial word connections, original regional expressions, and folk proverbs. The texts are written in a clear, comprehensible style, attractive to the reader. This approach guaranteed that the purpose of the work would be fulfilled. Skladenjske posebnosti slovenščine v razmerjih glagol -vezljivost - stavčni vzorec Andreja Žele Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Novi trg 2, SI - 1000 Ljubljana, andrejaz@zrc-sazu.si _ scn iv/1 [2011], 48-68 _ Prispevek opozarja na nekatere skladenj ske posebnosti v slovenščini, ki so odraz razmerij med vezljivostnimi zmožnostmi določenih glagolov in možnimi oz. razpoložljivimi stavčnimi vzorci v slovenščini. S tem v zvezi je opozorjeno na specifične lastnosti določenih udeležencev, na njihove udeleženske vloge, ki se na izrazni ravni kažejo kot razmerja med vezljivimi določili in obveznimi dopolnili. The paper presents some of the syntactical peculiarities of Slovenian that are reflected in the relation between valence capabilities of certain verbs and sentence patterns that are possible in the Slovenian language. In connection with this we also discuss specific characteristics of certain participants and their participant roles that on the expressive level are reflected in relations between adverbial valency and obligatory complements. Ključne besede: vezljivost, stavčni vzorec, sestavljeni udeleženec, obvezna dopolnila Key words: valency, sentence pattern, complex participant, obligatory complements 1 Posebnosti v glagolski in povedkovi vezljivosti 1.1 Glagoli s pomenjem, ki omogoča, da je v osebku vršilec dejanja ali prizadeto z dejanjem v enako- ali (vsaj) podobnosporočilnih povedih. V teh primerih je še bolj pomenljivo prikazano soodvisno razmerje med glagolsko vezljivostjo in stavkotvornimi zmožnostmi v okviru stavčnih povedi. Tu bodo upoštevani samo glagoli, katerih pomenje se giblje v vzročno-posle-dičnem razmerju, ki z izhodiščno tvorno prehodnostjo (vsaj) nakazuje ostanke potencialne ergativnosti: ajati (Ženske so ajale ('pestovale') otroke > Otroci so ajali ('spali')), bivati (Ti ljudje bivajo ('živijo') umetnost > Umetnost biva ('obstaja') pri teh ljudeh), Dimnik buha ('meče') dim > Dim buha ('bruha'), Bušknil ('sunil') ga je ven > Bušknil ('hitro odšel') je ven, Buta ('udarja') z vrati : Vrata butajo ('udarjajo'), Kap(lj)a ('daje po kapljicah') zdravilo : Zdravilo kap(lj)a ('pada po kapljicah'), Veter kroži ('obrača') dim : Dim kroži ('se obrača / zavija'), Mati lije ('izloča') solze : Solze lijejo ('se izločajo'), Loputnila ('udarila') je z vrati : Vrata so loputnila ('udarila'), Veter niha ('ziba') vrv : Vrv niha ('se ziba'), Vojne obubožajo ('osiromašijo') ljudi : Ljudje obubožajo ('postanejo revni'), Tone piha ('izloča') toplo sapo : Topla sapa piha ('se izloča'), Tone pljuska ('razliva') mleko : Mleko pljuska ('se razliva'), Otrocipolegajo ('tlačijo') travo : Travapolega ('upada'), Prenočevali ('dajali prenočišče') so ga : Prenočeval ('preživljal noči') je pri njih, Prezimijo ('ohranijo čez zimo') zelenjavo > Zelenjava prezimi ('se ohrani čez zimo'), Promovirali ('razglasili') so ga > Promoviral je ('pridobil je doktorski naziv'), Namerno so ga stradali ('postili') > Namerno je stradal ('se je postil'), Starajo ('povzročijo, da zori') sir : Sir stara ('zori'), Strmoglavili ('vrgli') so stari režim > Stari režim je strmoglavil ('je padel'), Gospodinja vre ('intenzivno kuha') juho > Juha vre ('peneče narašča'), Mati vzhaja ('povzročiti, da narašča') testo > Testo vzhaja ('se dviga'), V odprtino zadela ('tesno vstavi') smolo > Smola zadela ('tesno zamaši') odprtino, Stacionirali ('namestili') so čete ob meji > Čete stacionirajo (so nameščene) ob meji, Zavibriral ('zatresel') je kitarsko struno > Kitarska struna je zavibrirala ('se je zatresla'), Zorijo ('starajo') sir > Sir zori ('se stara'). Glagoli, ki lahko v osebku vežejo ali vršilca dejanja ali prizadeto z dejanjem, imajo v svojem pomenju pomensko sestavino 'premikanja', ki zaradi vključenega 'samopremikanja' oz. 'samodelovanja' lahko ukinja povratni se, tako se vzpostavljajo razmerja Veter giblje/premika veje > Veje se gibljejo/premikajo (pogovarjalna različica je npr. *Veje gibljejo). Pri primerih kot bivati in čustvovati pa je vključena 'procesualnost', ki pa ni nič drugega kot posplošeno 'premikanje in spreminjanje'. Podobna stavčnopovedna razmerja se lahko vzpostavljajo še z glagoli s se kot npr. Amortizirali so stroj : Stroj se je amortiziral, Angažirali so umetnika : Umetnik se je angažiral, Bočili so pločevino : Pločevina se je bočila ipd. 1.2 Prostomorfemski glagoli z vidika pomenske razločevalnosti 1.2.1 Glagoli s se nasproti istoizraznim glagolom brez se - primeri, ko je poleg 'samopremikanja' poudarjena še katera dodatna razločevalna pomenska sestavina samodelovanja. Poleg tipičnih parov premikati : premikati se, spreminjati : spreminjati se ipd. imamo tudi razmerja tipa delati : delati se 'pretvarjati se', igrati : igrati se 'neresno ukvarjati se'; v teh primerih je poudarjeno splošno razmerje 'obvladovanja česa' nasproti 'konkretna aktualizirana dejavnost', ki jo skupaj z osebkom aktualizira prav se1 se izraža z glagoli boksati : boksati se, drsati : drsati se, smučati : smučati se, voziti : voziti se, zaklinjati 'rotiti' : zaklinjati se 'prisegati' v primerih kot On boksa za 'obvladuje boks' (nasproti Trenutno/Ob sredah se boksa). 1 Raba se ob glagolih v teh primerih aktualizira tako osebek kot njegovo dejanje. Najtipičnejši zaimenski/zaimkovni morfem je se/si z različno stopnjo pomenske izpaznjenosti.2 Visoka stopnja pomenske izpraznjenosti omogoča tudi izbirno uporabo, npr. oddaljiti se/si, premisliti se/si, upati si/se. In če predložni morfem z dodatnim pomensko-izraznim izpostavljanjem t. i. vezljivih pomenskih sestavin glagola vezljivost uvaja oz. širi, jo zaimkovni morfem z zasedbo udeleženca - prizadeto/prejemnik oži: upati v uspeh/na rešitev - upati si/se dvomiti o uspehu/rešitvi, igrati nogomet s pomarančo - igrati se slepe miši z otroki : *igrati se šah na računalniku, premikati pohištvo po sobi - premikati se po sobi; privoščiti prijatelju počitnice - privoščiti si počitnice, seznaniti sodelavca z novostmi - seznaniti se z novostmi, želeti ljudem srečo - želeti (si) pijačo ipd. 1.2.2 Obglagolska predložna raba - pomenska razločevalnost med nepredložno in predložno rabo istoizraznih glagolov: Benti ('jezi se') nad sinom : Benti ('preklinja') sina, Buljil ('napeto gledal') je vanj : Buljil ('napenjal')je oči, Čustvuje ('vznemirja se') zaradi izgube : Čustvuje ('podoživlja') izgubo, Igra ('kratkočasi/zabava') s kartami : Igra ('obvladuje') karte, Igra ('poskuša') na tomboli : Igra ('stavi') tombolo, Pridirkati ('z dirko prispeti') na prvo mesto : Pridirkati ('doseči')prvo mesto, Sope ('lovi se') za svežim zrakom : Sope ('lovi') sveži zrak, Sune ('hipno trzne') z nogo : Sune ('hipno premakne') nogo, Trenirati ('vaditi') na parterju : Trenirati ('vaditi') parter, Trpeti ('prenašati') bolečine : Trpeti ('biti prizadet') zaradi bolečin ipd. 1.2.2.1 Predložna raba je neobvezna pri določenih glagolih, ki v svoji pomen-skosestavinskosti že vključujejo 'namenskost' ali 'ciljnost' ali sploh usmerjenost na določeno vsebino, primeri za na in za: čakati (na) vlak, gledati (na) oblake, igrati (na) piščalko, odgovoriti (na) vprašano(Rd) : odgovoriti (na) vprašanje(Pd), paziti (na) otroke/zdravje, pritiskati (na) gumb, streljati (na) sovražnika, zadeti (na) oviro; loviti (za) rokav, popasti (za) nogo, poterjati (za) denar, prositi (za) pomoč. 2 Raba pa potrjuje, da prostomorfemski se/si ni nikoli pomensko povsem izpraznjen ('povratnost' je stalna sestavina), zato ga glede na njegov (razločevalno)pomenski prispevek k pomenskosestavinskosti glagola delim na a) se 'samopremikanja' v premikati se (nasproti: premikati koga/kaj), utopiti se (nasproti: utopiti koga/kaj), zgubiti se (nasproti: zgubiti koga/kaj) ipd., b) se 'samodelovanja' v razdajati se (nasproti: razdajati kaj), najesti se (nasproti: jesti kaj), dolgočasiti se (nasproti: dolgočasiti koga) ipd., c) se 'stanja (počutja)' v bati se (nasproti: strašiti koga/kaj), veseliti se (nasproti: /raz/veseliti koga), jokati se, kesati se, kujati se, naveličati se, počutiti se, smejati se, zdeti se ipd., č) se 'pojavnosti' v daniti se, svitati se, temniti se, kolcati se (komu), zehati se (komu) ipd., d) se 'splošnovršilske navajenosti/navadnosti' v primerih kot Tod se hodi na Triglav ipd. 1.3 Dvoja (predložna ali brezpredložna) vezava Dvojo (predložno ali brezpredložno) vezavo omogoča dovolj široka pomenskost glagola - ko lahko izbiramo med njegovimi pomeni;3 v teh primerih gre za glagole oz. glagolske pomene, ki predvidevajo vsaj tri potencialne/možnostne udeleženske vloge s tremi udeleženci, od katerih je lahko eden neizražen, ker je sestavni del glagola ali izraženega (sestavljenega) udeleženca. Včasih določeni udeleženec lahko nastopa v dveh udeleženskih vlogah, ki se vsaj delno prekrivata oz. vzajemno dopolnjujeta - npr. prizadeto z dejanjem se lahko vsaj delno prekriva z izhodiščnim mestom dejanja ali s ciljem dejanja. Izbira udeleženca pa vzvratno vpliva tudi na izbiro določenega glagolskega (skladenjskega) pomena v okviru istega glagolskega leksema, npr. izčistiti 'odstraniti/očistiti' madež z obleke : izčistiti 'odstraniti' madež : izčistiti 'očistiti' obleko ipd. Podobna vezljivostna razmerja so še v primerih: dotočiti pijačo 'doliti' : dotočiti 'napolniti' kozarec, doliti vino : doliti kozarec, izmiti 'očistiti' rane : izmiti 'odstraniti' umazanijo iz rane, izpiti 'izprazniti' kozarec : izpiti 'odstraniti' vino iz kozarca, izčrpati vodo iz vodnjaka : izčrpati vodnjak, izčistiti madež z obleke : izčistiti obleko, izpiti vino : izpiti kozarec, izcediti sok : izcediti limono, izčistiti madež z obleke : izčistiti obleko, izkrtačiti prah iz obleke, izkrtačiti obleko, izpihati cevi : izpihati prah iz cevi, izterjati denar iz/od ljudi : izterjati denar, nabasati jabolka v košaro : nabasati košaro, oplesti ličje okrog steklenice : oplesti steklenico, oluščiti kožico s fižola : oluščiti fižol, odviti pokrov od steklenice : odviti steklenico, odkrhniti kos od krede : odkrhniti kredo, izpleti plevel : izpleti pšenico, iztrgati zvezek : iztrgati liste iz zvezka, naliti juho na krožnike : naliti krožnike, nametati misli na papir, nametati na papir, natlačiti jabolka v košare : natlačiti košare, vplačati prvi obrok za nov avtomobil : vplačati (za = 'ohranja sestavinsko razmerje') nov avtomobil, vrezati navoj (v kovino), posaditi gredo (z radičem), vskočiti (z dodatno kitico) pri zadnji pesmi, natovoriti voz (s pridelki), dognojiti posevke : doliti bencin : doliti/naliti kozarec, nasuti/dosuti : dosipati moko v vrečo : dosoliti, dotočiti/natočiti vodo : dotočiti/natočiti kozarec, dovesti razpravo do sklepa, dovesti ga do zdravnika, prikositi/dokositi do meje, namazati kruh : namazati marmelado : primazati ga, pripéti slavo/dovolj denarja : pripéti do ceste, zamešati testo : zamešati sestavine v testo, zradirati papir : zradirati črte na papirju, zasaditi/posaditi gredo : zasaditi zelje na/v gredo, zarezati (črte v) drevo, zamazati deblo (s smolo) ipd. 1.4 Posebnosti povedkovodoločilne (kvazi)vezljivosti Posebnost so vezljivi neizglagolski pridevniki. V okviru povedka oz. povedkovodoločilne vezljivosti je treba omeniti omejeno skupino izglagolskih in neizglagolskih pridevnikov, ki označujejo telesna in duševna stanja. In če je pri izglagolskih pridevnikih vezljivost posledica izhodiščnega glagolskega pomena, je pri neizglagolskih pridevnikih vezljivost posledica dinamičnega 3 V slovensko jezikoslovje je razlikovanje med dvojo vezavo (z možnostjo izmenične uporabe dveh različnih sklonov) in dvojnično vezavo (z možnostjo hkratne uporabe dveh sklonov) v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja vnesel Janez Dular in to tudi natančno uporabljal v svojih razpravah. pomena pomensko sorodnih glagolov - gre predvsem za stanjske pridevnike s prevladujočim razmernostanjskim skladenjskim pomenom (ki ga dodatno potrjuje še prostopredložnomorfemska raba): a) meritve/mere: biti oddaljen od (koga/česa), biti prisoten (pri kom/čem), biti skupen {komu/čemu), biti prost/ poln (koga/česa), biti odprt (za koga/kaj); b) primerjave: biti isti/enak (kot kdo/ kaj//s kom/čim), biti enak za (koga/kaj), biti odvisen od (koga/česa), biti podoben (komu/čemu); in c) vrednotenja lastnosti/stanja: biti očiten/jasen/znan (komu), biti zmožen (česa), biti nagnjen k/h (čemu/komu), biti radoveden za (koga/kaj), biti ponosen na (koga/kaj), biti nujen/obvezen/primeren/upravičen/pomemben za (koga/kaj), biti izkušen/zadovoljen/nepošten/pravičen/ljubezniv s (kom/čim). 1.4.1 Povedkova samo stavkotvorna neudeleženska (in zato) neprava vezljivost v vremenskih povedih poleg stavkotvorno enodelnih izrekov - povedi tipa Dežuje, Lije, Piha ipd.4 omogoča kar nekaj samo navidezno dvodelnih stavkotvornih različic Dež je / Dež gre/pada, Dež lije, Veter piha ipd.5 Pri vremenskih bre-zosebkovih/brezosebnih6 stavkih je pomenskopodstavno/propozicijsko samo povedje tipa Dež je, kjer dež združuje osebkovo-povedkovodoločilno vlogo (tj. združljivost/kompatibilnost oz. medsebojno odvisnost osebkove in poved-kovodoločilne vloge, tako da je osebkova samo formalnostavkotvorna vloga, povedkovodoločilna vloga pa je hkrati povedkovniška pomenskoskladenjska kategorija s povedkovim pomenom in lastnostmi (Vidovič Muha 2000: 124, 125), kar se tudi dovolj eksplicitno združuje v primerih kot Dež pada - Pada - Padalo je/bo - Dež je /bil/ - Deževno je /bilo/, Mraz je /bilo/ - Mrzlo je /bilo/ ipd.), vključena je lahko še nenujno upovedena okoliščina. 4 V primerih tipa Dežuje, Rosi, Grmi A. Vidovič Muha (2009: 251) govori o stavkotvorni (levi) vezljivosti, ki je notranja oz. zakrita in se lahko eksplicitno razvezuje v *Dež dežuje, *Rosa rosi, *Grom grmi ipd., in s tem v zvezi posledično izpeljuje z vezljivostnega vidika relevantno trditev, da »v tem smislu ne vzdrži trditev o nevezljivih glagolih«. 5 Nova slovenska skladnja J. Toporišiča (1982: 82, 83) tovrstne povedi pomenljivo obravnava pod poglavjem nevezljivi in hkrati seveda tudi neprisojevalni glagoli, vendar vse naštete vremenske povedi v nadaljnji krajši razlagi ne obravnava kot neprisojevalno in samo slovničnoformalno stavkotvorne, temveč dopušča t. i. prvotno ali drugotno /ne/ prisojevalnost. Odpiranje možnosti prvotne in drugotne prisojevalnosti pa le dodatno opozarja na spremembo glagolskega pomena v povedju oz. na pomensko- in struktur-noskladenjsko spremembo povedka sploh. 6 Pridevnik brezosebkov poudarja stavkotvorni vidik in stavkotvorne zmožnosti brez pravega udeleženskega osebka, temveč samo s končniško obliko za tretjo osebo ednine srednjega spola - s t. i. formalnim osebkom; pridevnik brezosebni pa se v prvi vrsti nanaša na brezosebni glagol brez konkretne osebe oz. brez pravega konkretnega osebka in zato tudi brez osebila oz. končniškega morfema (za izražanje oseb oz. osebka), ampak ima za izražanje samo oblikovne/formalne določnosti (na samo izrazni ravnini), tj. končniško obliko za tretjo osebo ednine, ki v zloženih oblikah izraža oz. pokaže tudi srednji spol - to so tretjeosebne (formalnoosebkove) glagolske oblike (nasproti brezosebnim glagolskim oblikam). 2 Posebnosti pri vezljivih udeležencih oz. določilih 2.1 Tožilniška vezava pogosto naznanja vsebinskega udeleženca (nasproti predložnim sklonom, ki izražajo pretežno okoliščine, npr.: Bije ('udarja') po mizi : Ura bije ('naznanja') polnoč, Bobna ('udarja') s prsti : Bobna ('igra') koračnico, Igra ('stavi') na loteriji : Igra ('obvlada') tombolo, Teče ('goji/trenira') maraton, Pritekel/Prismučal ('dosegel') je zlato medaljo ipd. 2.2 Nakazane težnje v tožilniško vezavo Težnje v tožilniško vezavo so nakazane pri glagolih s prevladujočimi pomenskimi sestavinami 'voditi, usmerjati, uravnavati' navadno imajo ali vsaj dopuščajo tožilniško vezavo, npr.: sprehajati se s psom (prizadeto z dejanjem) 'voditi psa na sprehod' : sprehajati psa, upravljati s premoženjem (vsebina dejanja) : upravljati premoženje, upravljati s strojem (sredstvo dejanja) : upravljati stroj ipd. Neke vrste prehod med neudeleženskimi in /iz/udeleženskimi obpovedko-vimi dopolnili so primeri, kjer vsebinski udeleženec propozicijsko natančneje lastnostno oz. načinovno opredeljuje povedkov glagol, npr. iz športa On plava kravl in metuljčka (nasproti že lastnostno rabljenim On drsa posamezno / v paru < drsati kot posameznik / drsati s kom v paru). Že pravo udeležensko določilo pa je v primeru Vozi formulo (< Vozi se s formulo). 2.3 Nedoločniško in namenilniško določilo Vezava nedoločnika kot nesklonskega določila z neko »notranjo predikacijo« je priznana tako v slovenistiki kot širše v slavistiki. Nedoločnik se uporablja lahko tudi nevezavno, npr. Tukaj ostati ni varno, medtem ko je raba namenilnika lahko samo vezavna, v nasprotnem primeru gre za izpust vodilnega glagola, npr. Takoj spat! Vezava nedoločniških določil gre v smeri glagolske popolnosti. Z vidika stavčnega vzorca so glagoli z nedoločniškimi določili dvovezljivi. Vsa nadaljnja vezljiva nedoločniška določila pa niso več neposredno vezljivostno odvisna od izhodiščnega glagola, zato lahko govorimo le o razširjenem prostem stavku, to so primeri kot Pripravlja se govoriti o aktualnih problemih. 2.4 Posebnosti osebkovih in orodniških vezljivih določil 2.4.1 Osebkove udeleženske vloge Osebek lahko označuje različne udeleženske vloge, ki glede na to ali so a) prvotne osebkove udeleženske vloge ali b) drugotne osebkove udeleženske vloge izražajo a) izhodiščne stavčne zgradbe ali b) pretvorjene/drugotne stavčne zgradbe. Prvotne osebkove udeleženske vloge so vršilec/povzročitelj/pobudnik (V/Pv/Pbd) ob glagolih tipa spreminjati/zažigati/vzpodbujati in nosilec dejanja/ dogajanja/procesa/stanja (Nd/dog/p/s) ob glagolih kot teči/dogajati se/spreminjati se/bivati ipd. Drugotne osebkove udeleženske vloge pa so prizadeto/prejemnik/ sredstvo/rezultat pri dejanju (Pr/Pre/S/R) v pretvorjeni povedi, npr. iz izhodiščnega stavka Anica (Vd) stavi vazo (Prd) na mizo v Vaza (Prd) je stavljena/ se stavi na mizo (tj. potrpnjenje proti stanju Vaza (Ns) stoji na mizi) in v Vaza (Prd) je postavljena na mizi (postanjenje). Določenim udeleženskim vlogam in določenim določilom na izrazni ravnini pa ustrezajo samo udeleženci z določenimi pomenskimi lastnostmi (Daneš 1987: 60, 61). Tako je npr. uporaba udeleženca s pomenskimi sestavinami živo+, človeško+ v orodniku nesmiselna, npr. Pavel je zaprl okno : Okno se je zaprlo s Pavlom* (možna smiselna razlaga s Pavlom je, da je sovršilec dejanja - poleg še enega neizraženega vršilca). Primera Veter je zaprl okno : Okno se je zaprlo z vetrom, pa kažeta, da pri naravnih pojavih lahko govorimo o nadomestnih vršilcih dejanja s pomenskimi sestavinami kot živo-, naravno+ (pravi povzročitelj ni izražen), zato je izražanje z orodnikom možno in izraža nekakšno naravno sredstvo dejanja. Sicer pa se s sklonsko uporabo (npr. imenovalnik ali orodnik) v okviru osebka jasno izrazi tudi vršilskostna hierarhija oz. stopnja vršilskosti7, npr. Janez (Vd) je razbil okno : Kladivo (Sd) je razbilo okno (pomenski prenos oz. metonimija) : Janez (Vd) je razbil okno s kladivom (Sd). Iz povedanega sledi, da ima osebek, kljub temu, da lahko izraža različne udeleženske vloge, stalno stavkotvorno ujemalnoprisojevalno razmerje. Izražanju z neimenovalniškimi določili (t. i. logični osebek) nasprotuje že utemeljitelj 7 V zvezi z razširjanjem območja vršilskosti se zlasti v angleški in ameriški jezikoslovni literaturi omenja t. i. ergativno razmerje (ergativ = osebek prehodnega glagola, tj. erga-tivne zgradbe so prehodne), ki je obenem tudi nekakšno vzročno-posledično in oziralno razmerje med pobudnikom/povzročiteljem dejanja (lahko je eden ali pa jih je več) in vršilcem/nosilcem dejanja. Torej se poleg vršilskosti 'to do' izpostavi tudi vzrok dejanja oz. pobudnika 'make to do' (o tem M. A. K. Halliday 21994: 163-164, 169-172). Tako se navadno razmerje Janez (vršilec dejanja) brca žogo (predmet/cilj dejanja) lahko spremeni v Marko (pobudnik) povzroča/spodbuja, da Janez (vršilec) brca žogo (prizadeto). Z izpustom enega izmed delovalnikov znotraj vršilskosti se poruši vzročno-posledično razmerje, s tem pa se spremeni tudi pomen sporočila v Marko brca žogo. O ostankih ergativnosti v določenem jeziku lahko govorimo vzporedno z ohranjanjem leksikalnih razlik neprehodnosti in prehodnosti. Skladenjska definicija ergativnosti pa osebek prehodnega dejanja pojmuje drugače kot osebek neprehodnega dejanja, predmet prehodnega dejanja pa enako kot osebek neprehodnega dejanja - v ergativni tipologiji je ergativni stavčni vzorec zgled za prehodni stavek, absolutni stavčni vzorec pa zgled za neprehodni stavek. Zmožnost t. i. ergativnih glagolov je, da isto dejanje lahko opišejo s stališča povzročitelja ali s stališča prizadetega, tj. da se lahko uporabljajo prehodno ali neprehodno, npr. upirati se, zapreti (se), blokirati (se), raziti se, hiteti, eksplodirati, napihniti (se), odtajati (se), razveseliti (se); ergativni glagoli imajo v desni vezljivosti lahko prislovna določila, npr. oditi, izstopiti, vstati, izluščiti se, vzpenjati se, spustiti se, nalepiti/prilepiti se ipd. pomenskega sklona Ch. J. Fillmore, ki v skladu s tvorbeno-pretvorbeno teorijo osebek opredeljuje kot površinskoizrazno kategorijo samo v okvirih pomenske delitve osebkovih imenovalnikov.8 Fillmorjevo osebkovo imenovalniško teorijo podpira tudi stavčnočlenska analiza, ki vršilce dejanja ali nosilce dejanja/stanja označuje kot imenovalniške osebke ali kot neimenovalniške predmete (kamor sodi tudi logični/smiselni osebek). G. Helbig pa s stavčnočlenskega vidika z upoštevanjem slovničnih kategorij neživo in nečloveško razširi obseg osebkovih vlog od t. i. normalnega osebka na netradicionalne vsebine osebkovih vlog.9 Sistemsko bolj dodelana glede na vrstnost delovanja in sorazmerno nova, prilagojena računalniškim zmožnostim obdelave, je novejša delitev udeležen-skih vlog v slovaškem jeziku10. 8 Ch. J. Fillmore (1968: 6) deli osebkove imenovalnike na a) nominative of personal agent, b) nominative of patient, c) nominative of beneficiary, č) nominative of affected person in na d) nominative of interested person, kar je v slovenščini imenovalnik vršilca dejanja (Mož je brcnil žogo), imenovalnik prejemnika dejanja (Mož je dobil udarec), imenovalnik koristnika (Mož je dobil darilo), imenovalnik naklonjenega osebka (Mož jo ljubi) in imenovalnik obravnavanega osebka (Mož ima črne lase). Na Ch. J. Fillmora se je pri določanju 'pomenske valence' ruskega jezika opiral Ju. D. Apresjan (21995: 25-26, 125-126), ko je po Fillmorovem vzorcu globinskih sklonov izdelal 9 osnovnih udeleženskih vlog za ruščino in 25 natančnejših različnih možnih tipov pomenske ve-zljivosti (glede na pomensko različne udeležence). 9 Gl. G. Helbig, J. Buscha (1984: 560-562). Osebkove možne (prvotne in drugotne) udeleženske vloge so: vršilec dejanja (Mati pere), vzrok dejanja (Voda je spodkopala hišo), nosilec dejanja (Roža je odcvetela/Fant se je razvil), nosilec stanja (Peter ima vročino/Perilo je suho), udeleženec (sopovzročitelj) dejanja ali stanja (Mleko vre/Peter je poškodovan), rezultat dejanja (Hiša bo zdaj zgrajena), naslovnik (Učenci so dobili pomoč), sredstvo dejanja (Nož reže kruh), mesto dejanja (Zaboj je poln knjig), nosilec telesnih procesov (Prst mi krvavi), nosilec duševnih procesov (Igralec se jezi zaradi poraza), udeleženec (sopovzročitelj) duševnih procesov (Neurje je prestrašilo otroka), nosilec razsodbe/spoznanja (Voznik je ocenil položaj), udeleženec razsodbe/spoznanja (Ta problematika je za znanstvenika nova), nosilec zaznave/opažanj (Mati opazuje otroka), udeleženec zaznav/opažanj (Njegov klic na pomoč je bil sprejet), nosilec (priredni/ podredni) razmerij (Sekcija ima dva oddelka/Dva oddelka spadata v to sekcijo), označevalec obstajanja/navzočnosti (Včeraj se je pripetilo hudo neurje), nameščeni udeleženec (Knjige so na polici). 10 E. Paleš (1990) ločuje »agens« (živega povzročitelja in vršilca dejanja, npr. Sosedje kupil avto, Voznik vozi avto), za neciljno delovanje ima »elementiv« (neživi prapovzročitelj dejanja oz. naravna sila, npr. Veter je razbil okno, Reka je očistila korito), za povratno dejanje ima »procesor« (svojo dejavnost usmerja nase Kmet kosi (travo)), »produk-tor« (živi ali neživi proizvajalec ostaja nespremenjen in njegovo dejanje ne prizadeva nobenega predmeta, npr. Sonce sveti, Oče kriči, včasih je nosilec lastnosti, npr. Rože dišijo), »statual« (nosilec fizičnega ali psihičnega stanja, npr. Micka je zardela, Grad je opustošen; v vlogi osebka v govornih procesih avtor ločuje »editor« (govorca oz. tvorca govornega ali pisnega izdelka), v procesih zaznavanja »perceptor« (npr. Dekle je zavonjalo duh rože, v procesih spoznavanja »kognizant« (npr. Faust se je zamislil nad življenjem), v čutnih ali čustvenih procesih »afektor« (živi preživljalec, npr. Deček se je 2.4.1.1 Določanje osebka z upoštevanjem pomenske sestave povedi in členitve po aktualnosti11 presega meje leve vezljivosti. Težave pri določanju osebka se najbolj jasno odkrivajo v BITI-stavkih (Kunst Gnamuš 1989/90). Pri nas je bilo ugotovljeno, da v takšnih primerih vlogo osebka pripišemo tisti besedi, ki v nezaznamovanem besednem redu zaseda vlogo izhodišča. Drugo merilo pa je pomenski dejavnik, ki vlogo osebka prisoja besedi s pomensko lastnostjo 'konkretno' (proti besedam z abstraktnejšimi pomeni), npr. v Ta knjiga je resnica je osebek ta knjiga. Tudi v angleščini je močna težnja zliti izhodišče z osebkom (Halliday 21994: 117), sicer pa je osebek = oznaka vsebine (Token, H. 129) in obvezno določilo = ovrednotenje (Value, H. 129), tako da veljajo ustaljena razmerja osebek : določilo, določano : določujoče, oznaka vsebine : ovrednotenje. V istovetenjskih BITI-stavkih so vloge opredeljene kot Janez (osebek = določana vsebina) je eden izmed najbogatejših ljudi (povedkovo določilo = določujoča vrednost); iz tega primera lahko izpeljemo tudi stavka Janez (določani osebek) je najbogatejši (določujoče povedkovo določilo), kjer je istovetnost je izražena v smeri ovrednotenja vloge, nasproti Najbogatejši (določano povedkovo določilo) prestrašil psa), v procesih pripisovanja lastnosti »atributant« (npr. Zemlja je okrogla), v procesih istovetenja »identifikant« (npr. Janez je postal vodja). 11 Z večjim poudarjanjem in upoštevanjem členitve po aktualnosti pa se logičnemu osebku in slovničnemu osebku dodaja še psihološki osebek (nanj opozarja M. A. K. Halliday (1970), v ruski vezljivostni teoriji pa je označen kot psevdosubjekt, gl. I. B. Levontina (1996: 49)). V primerjavi s prvima dvema je besedilna prvina in hkrati tudi eden izmed nosilnih elementov sporočila - je del sporočilnega jedra ali izhodišča. Določitve osebkov s stališča besedilne teorije oz. teorije govora pa so drugačne. Po Hallidayu (21994: 30, 44, 72, 80, 93, 163-174, 285-286) npr. Mati (slovnični osebek) mi (logični osebek) je dala ogrlico. Ogrlica (psihološki osebek) je bila pozneje spravljena pri hčerki. Pozneje smo ji (psihološki osebek) vdelali še napis. Brez upoštevanja besedila in sobesedila pa bi bila pričakovana določitev: Ogrlica (slovnični osebek) ji (logični/smiselni osebek) je všeč. V besedilu (in mogoče z upoštevanjem še sobesedilnih elementov) pa je ogrlica lahko tudi psihološki osebek. Tako stavčnočlenska oznaka osebek označuje tri krovne osebkove vloge na različnih jezikovnih ravninah - v sporočilu se kot besedilna/kontekstna sestavina pojavlja t. i. psihološki osebek, ki je glede na govorčevo zavest tudi nezaznamovano izhodišče sporočila oz. tema; slovnični osebek vzpostavlja prisojevalno razmerje tudi z nečloveškim ali z neživim vršilcem ali nosilcem dejanja; t. i. tipični/navadni osebek v imenovalniku pa označuje človeškega vršilca dejanja. Neimenovalniški logični/smiselni vršilec dejanja je površinskoizrazno predmet. V stavku so lahko vse te tri pomenske vloge označene z istim osebkom ali z različnimi osebki ali s predmetom, npr. Vojvodinja (psihološki/ slovnični/logični osebek) je dala moji teti ta čajnik, Moja teta (psihološki/slovnični osebek) je dobila ta čajnik od vojvodinje (predmet), Ta čajnik (psihološki osebek) je vojvodinja (slovnični/logični osebek) dala moji teti, Ta čajnik (psihološki osebek) je moja teta (slovnični osebek) dobila od vojvodinje (predmet). Glede na razporeditev osebkovih pomenskih vlog K. F. Sundén (1916) ločuje še logične in nelogične predikacije. Kot lastnost nelogičnih predikacij, ki so izpeljane iz logične predikacije z isto pomensko zgradbo, navaja nesovpad logičnega in slovničnega osebka. Tako, da je pomembna logična vrednost slovničnega osebka v predhodni (neizpeljani) logični predikaciji (gl. primere zgoraj). je Janez (določujoči osebek) o istovetnost je izražena v smeri oblikovanja vsebine. Poleg tega pa se pokaže, da je določujoče v povedi vedno tudi pomensko poudarjeno, kar pa uvaja tudi zaznamovani besedni red. 2.4.2 Orodniško vezljivo določilo S splošnoslovanskega oz. primerjalnoslovanskega vidika je za začetek potrebna opomba, da je v slovenščini nujna uporaba predloga oz. predložnega glagolskega morfema. Za osnovni in izhodiščni pomen je označen spremstveni pomen.12 Pri izražanju pomensko nujne spremstvene okoliščine ob nepolnopomenskih glagolih sta brezpredložni orodnik v povedkovodoločilni rabi, npr. Imenuvali su Napoleona cesarom, Detetom postajem, nadomestila imenovalnik ali (predložni) tožilnik, kar pa sporočilno ni isto - On je bil sodnikom lahko prevajamo kot On je bil za sodnika (začasna/pridobljena lastnost) nasproti On je bil sodnik (trajna lastnost).13 Z vidika stavčnočlenskosti orodnik izpostavlja najtežje določljivo razmerje med (predložnim) predmetom in prislovnim določilom/dopolnilom načina.14 12 F. Kopečny (1973: 246-249) orodniški spremstveni pomen označuje tudi s slovenskimi zgledi kot Kdor se z volkovi pajdaši, mora z njimi tuliti; potovati s kom, s praznimi rokami priti. V okviru spremstvenega pomena izpostavi predvsem izražanje vsebine, npr. hrnec s vodou ('lonec z vodo'), lopata s držadlem ('lopata z ročajem'), bogat z žitom, in izražanje načina, ki je predstavljeno predvsem s pojmovnimi samostalniki in s telesnimi deli, npr. za slovenščino s strahom pogledati kam, s praznimi rokami priti. V tesno povezanost s spremstvenim pomenom postavi tudi izražanje sredstva in orodja, kjer so tudi samostalniki s pomeni telesnih delov, npr. s palicami biti, s kolom udariti koga, igrati se s puško : Konj se brani s krepko nogo. Pri nas A. Bajec (1959: 107-109) v zvezi z uporabo predloga oz. predložnega glagolskega morfema z/s ugotavlja, da je tudi za slovanske jezike prvotna uporaba »s sociativnim intrumentalom, ki pomeni skupnost, združenje /.../.« In še pomembna pripomba pri stavčnočlenski uporabi predložnega orodnika (Oz/s), da je vsako sredstvo nekakšna spremljajoča okoliščina in zato »/.../ se ni čuditi, da je poleg golega orodnika (instrumentala) jel nastopati v takih primerih s + družilnik (sociativ) /.../.« Čeprav je opozorjeno na ločevanje med družilnikom (tepsti se s fanti) in orodnikom (tepsti se s cepci), pa niso obravnavane stavčnočlenske razlike predložnih samostalniških zvez med Z njim so dobili mogočnega zaveznika (o s kom? - z njim), Vozniki se že peljejo z balo (o s čim? - z balo) : Prišel je s praznimi rokami (o kako? - s praznimi rokami), Z veseljem vam ustrežem (o kako?). 13 Zgodovinski pregled uporabe in obravnave predlogov oz. predložnih morfemov v slovenskem jezikoslovju imamo v razpravah M. Orožen (1975) in I. Orel Pogačnik (1993), ki potrjujejo tezo, da se je predložni sistem v smislu sodobne knjižne norme izoblikoval šele konec 19. stoletja in se tako približal današnji. 14 V drugi polovici sedemdesetih let v okviru vezljivosti v sodobni poljščini npr. D. Buttler (1976: 163-186) pri orodniku v skladenjski vlogi predmeta (narzgdnik w funkcji dopelni -enia) z vidika glagolskega pomena govori o bližjem dopolnilu (dopelnienie bližszi) - tj. o obveznem določilu. Za orodnik v skladenjski vlogi prislovnega določila (narzgdnik w funkcji okolicznikowej) pa z vidika glagolskega pomena govori o okoliščinskih pomen- Tako npr., če je pomen udeleženega sredstva/orodja15 namesto z orodnikom lahko izražen s še kakšnim drugim pomensko enakovrednim sklonom, je takšno sredstvo/orodje stavčnočlensko (predložni) predmet, npr. posuti cesto s peskom : posuti pesek na cesto (Orešnik 1994: 42). V tem primeru je udeleženec bolj snov kot sredstvo in je zato še bolj upravičeno predmet.16 Isti orodniški udeleženec lahko glede na glagolski pomen prevzame vlogo snovi ali sredstva, sredstva ali prizadetega npr. polniti kad z vodo (snov) : umiti kad z vodo (sredstvo), obmetavati ograjo s kamenjem (sredstvo/prizadeto). Zadrege pri stavčnočlenskih opredelitvah izraža tudi oznaka prislovno določilo orodja/sredstva (Orešnik 1994: 42). Razlika med sredstvom dejanja (Sd) in orodjem dejanja (Od) je ta, da sredstvo (Sd) pri dejanju spreminja tudi svoje lastnosti oz. za uresničitev določenega dejanja lahko prispeva del sebe, orodje (Od) pa tudi po koncu dejanja ostaja nespremenjeno. Sredstvo in orodje dejanja imata kot določili tudi z vidika strukturnoskladenjske hierarhije različni oblikoslovnoskladenjski vlogi (prim. Apresjan 21995: 128), npr. Šivati hlače s črno nitjo na šivalnem stroju ipd. skih razmerjih (okreslone znaczenie relacyjne) in o slabi vezavi (slaba rekcja). V poglavju o predložnih zvezah - V. Konstrukcje przyimkowe (187-215) v primerih predložnega glagolskega morfema ali (predložnega) predmeta govori o 'predložni vezavi glagola' (rekcja przyimkowa czasowników), pri predložnih prislovnih določilih pa o okoliščinski vezljivosti (okreslona walencja). Orodnik kot (predložno)sklonsko določilo, ki označuje prehodni tip med vezljivostnimi in nevezljivostnimi stavčnimi členi, natančneje in primerjalno uporabno tudi za slovenščino obravnava Mluvnice češtiny - Skladba 3 (1987: 190-192). J. Dular (1982: 191) navaja, da so ob orodniku najpogostejši predložni morfemi z/s, za, pred, med, nad. Za predmetno stavčnočlensko vlogo orodnika J. Dular navaja pogoje: a) Orodnik izraža prizadeti predmet pri glagolih številnih pomenskih skupin (npr. glagoli, ki vežejo telesne dele (vrteti z očmi/z glavo), glagoli, ki se vežejo samostalniki, kot npr. ravnati s strojem; b) Orodnik izraža vsebinski predmet pri glagolih tipa ukvarjati se s tihotapstvom, obirati se z odhodom ipd.; c) Orodnik izraža razmerni predmet pri glagolih, ki izražajo solidarnost ali podobnost, npr. potrpeti z ljudmi, primerjati se s sorodnico ipd. 15 Za sredstvo in orodje dejanja SSKJ v pomenskih razlagah uporablja tipski oznaki naprava (za večje, sestavljeno) in priprava (v ožjem pomenu tudi: orodje; za manjše, enostavnejše). Izraz sredstvo je nadpomenka za napravo in pripravo (ki vključuje tudi orodje in je namenjena za določeno delo). Tipski oznaki orodje in stroj sta v primerjavi z zgornjimi pomensko ožji, ker natančneje označujeta namenskost za določeno delo. 16 J. Orlovsky (21965: 372) zagovarja pravilo, da če je orodnik zamenljiv s tožilnikom, ima skladenjsko vlogo (predložnega) predmeta. Če pa orodnik ni zamenljiv s tožilnikom, ima skladenjsko vlogo prislovnega določila, npr. šuhat' nohami - šuhat' nohy o (predložni) predmet. V slovenščini v pomenu 'drgniti' ali 'drsati' to ne gre, ker sta orodnik in to-žilnik pomenskorazločevalna. Podobno še krütit' hlavou - krütit' hlavu (v slovenščini se v pomenih 'vrteti, sukati, obračati' uporablja tožilnik, npr. vrteti glavo). Tudi za slovenščino zanimivo razpravljanje o orodniku po zgledu Fillmora je v članku Barbare Hall Partee.17 Opozorjeno je na razmerja med a) vsebinskim predmetom v tožilniku ali orodniku (the instrumental adverb) in med b) orodnikom, ki izraža orodje (the clearly instrumetal), npr. a) We loaded hay onto the truck, We loaded the truck with hay ('Na voz smo naložili seno, Voz smo naložili s senom') : b) We loaded the truck with hay with pitchforks (*'S senenimi vilami smo naložili voz s senom'). Ugotavlja, da bi v primeru a) težko govorili o prislovnem določilu v orodniku (the instrumental adverb), ker so pomeni pod a) pomensko zelo blizu povedku s tem, da je uporaba enkrat tožilnika in drugič orodnika pomenskorazločevalna, npr. Na voz smo naložili seno 'ni nujno, da je voz poln') : Voz smo naložili s senom 'voz je poln'). Pod b) pa je jasno izpostavljeno pomensko razločevanje med orodnikom kot vsebinskim predmetom in orodnikom, ki izraža orodje, npr. *S senenimi vilami (prislovno določilo orodja) smo naložili voz s senom (vsebinski predmet). Ista opažanja in isti pomenski premiki veljajo tudi za slovenščino. Orodnik kot sredstveni predmet ali kot prislovno določilo orodja pretvor-beno določata E. V. Padučeva in R. I. Rozina (1993). Avtorici ugotavljata, da orodnik izraža sredstvo, ko ostaja poved smiselna tudi po površinskoizrazni pretvorbi orodnika v imenovalnik (orodnik > imenovalnik), npr. Dokumente je spel s sponko > Sponka spaja dokumente; če pa orodnik izraža orodje, poved po površinskoizrazni pretvorbi orodnik > imenovalnik ni več smiselna, npr. Dokumente je spel s spenjačem > *Spenjač spaja dokumente. V primerih kot Ona je zagrnila okno z zaveso : Zavesa zagrinja okno zaradi zmanjšanja števila skladenjskih udeležencev po pretvorbi udeleženec zavesa združuje udeleženski vlogi vršilca in sredstva dejanja (Vd 0 Sd). Je potemtakem sredstvo dejanja vsak leksem, ki lahko sprejme tudi vlogo vršilca dejanja? Po zgornjih primerih bi lahko odgovorili pritrdilno. Pretvorbe iz orodnika v imenovalnik ali tožilnik kot merilo za ločevanje med predmetnim in prislovnodoločilnim orodnikom (verjetno tudi pod vplivom Padučeve) navaja tudi D. Buttler (1976: 163-186). 2.4.2.1 Ob polnopomenskih glagolih ravnanja/upravljanja s pomenskima sestavinama 'premikanja' in 'sonahajanja/sopojavljanja' ima orodnik skladenjsko vlogo predmeta (s čim), če je glagolski pomen neposredno povezan s pomenom udeleženca. Med prvotnim glagolom in udeležencem torej ne sme biti še dodanega vmesnega premostitvenega glagola, npr. Preti s sekiro > v pomenu 'pretiti s telesno poškodbo' (sekira je tu s stališča glagolskega pomena vsebinski predmet, zato je lahko izražena tudi v imenovalniku Preti mu sekira v prenesenem pomenu 'Preti mu telesna poškodba'). Drugače pa je v primeru Preti s sekiro s 17 Gl. članek On the Requirement that Transformations preserve Meaning - Pogoji, da pretvorbe ohranjajo pomen v zborniku razprav Ch. J. Fillmorja in D. T. Langendoena (1971: 21). Ch. J. Fillmore (1968: 24-25) med opisom globinskih sklonov označi orodnik (instrumental (I)) kot sklon, ki izraža neživo silo ali predmet, ki je vključen v dejanje oz. ga določa glagolski pomen. premostitvenim glagolom udariti z/s v pomenu 'Preti, da ga bo udaril s sekiro' (sekira je tu s stališča glagolskega pomena orodje dejanja (Od), zato pretvorba iz orodnika v imenovalnik na površinskoizrazni ravnini ni smiselna *Preti mu sekira (sekira = 'orodje')). Pretiti je tu šele v posrednem odnosu s sekiro, zato je v tem primeru s sekiro neobveznovezljivo prislovno določilo načina (kako?). Zgornji primeri samo potrjujejo, da je pri stavčnočlenskem ločevanju med (predložnimi) predmeti in prislovnimi določili potrebno poleg slovničnega vidika upoštevati tudi sporočanjski vidik oz. predvsem členitev po aktualnosti. Tako npr. je pomenski poudarek na sekira, ko ta pomeni 'telesno poškodbo', v drugem primeru pa je pomenski poudarek na pretiti, saj sekira tu pomeni le 'eno izmed različnih orodij pri pretnji'. Z vidika istorečja je v primeru sekati s sekiro izpis udeleženca sekira na prvi pogled čisto odveč, v resnici pa ima njen izpis pomenskorazločevalno vlogo18 v pomenu 'sekati s sekiro, in ne s kakšnim drugim rezilom' in je stavčnočlensko zato predmet. Sploh pa je pomenskorazločevalna vloga stalna ob predložnomorfemskih glagolih z oslabljenim pomenskoskladenjskim pomenom, npr. Maha s sekiro (predmet), zato imamo v tovrstnih pomenih samo obveznovezljiva določila. 2.4.2.2 Kot (primerjalno) posebnost je potrebno omeniti vezavno družljivost ob glagolih premikanja, ki jo uvaja orodnik. V okviru glagolov premikanja19 imamo osnovna glagola iti in peljati se20, ob katerih je prevozno sredstvo različno strukturnoskladenjsko oz. stavčnočlensko (kot prislovno določilo načina ali kot (predložni) predmet) opredeljeno. Tako se po predložni zvezi z avtobusom v glagolski zvezi iti z avtobusom vprašamo s KAKO?, ker je predlog pomensko del predložnega prislovnega določila načina in zvezo lahko pomensko razgradimo v 'iti' v vozilu/avtobusu' ^ iti kako?; vprašalnico primerjalno potrjuje glagolska zveza iti peš. Podoben primer je bežati s kolesom, ki ga pomensko razložimo kot 'hitro iti' + 'biti na kolesu' ^ 'hitro iti, tako da si na kolesu' ^ 'hitro iti' kako? ^ bežati kako? ^ predložna zveza s kolesom je prislovno določilo načina. V glagolski zvezi peljati se z avtobusom pa že glagol peljati se vključuje pomene 'iti + biti v vozilu', tako da je avtobus samó natančnejša pomenska določitev vrste vozila, in zato ima stavčnočlensko vlogo (predložnega) predmeta. 18 Npr. v okviru glagolskih tvorjenk A. Vidovič Muha (1985: 49) obravnava tudi skladenj-skopodstavno orodniško vezavo, kjer »glagolska tvorjenka poimenuje dejanje na podlagi pripomočka, sredstva, s katerim se dejanje opravlja /.../«. 19 F. Daneš (1987: 88-119) pri glagolih premikanja govori o pomenskih sestavinah kot: samogib. +/- (samohyb +/-), živo +/- (anim +/-), orod.+ (instr +), narav. + (natur +) ipd. 20 Pri nas je o vezljivostnih posebnostih glagolov premikanja pisala I. Černelič Kozlevčar (1979), predvsem z vidika oblikovanja slovarskih pomenov in izbire ponazarjalnega gradiva. Sicer pa so ob procesnih in dogodkovnih glagolih premikanja21 lahko trdimo, da pomen prevoznega sredstva navadno združuje sredstvo in mesto dejanja (Sd O Md), npr. peljati se z avtobusom (Ju. D. Apresjan 21995: 128, 140). Prvotno orodniško sredstvo dejanja zaradi lastne aktivnosti oz. izvornosti dejanja lahko po metonimični/metaforični pretvorbi nastopa tudi v vlogi osebka. Navadno je to tehnični pripomoček, stroj ali naravna sila, še najbolj navadno pa je prevozno sredstvo, npr. Pripeljal se je z avtobusom, Avtobus ga je pripeljal (Paleš 1990: 35). Ta pretvorbena zmožnost sredstva dejanja nastopati v osebkovi vlogi ga, vsaj pogojno, uvršča v vezljivostno polje glagolov premikanja. 2.4.2.3 Glagolski pomen ustvari določeno udeležensko hierarhijo, posledica katere je strukturnoskladenjska hierarhija med določili - med predmeti in izsamostalniškimi prislovnimi določili. Vzemimo, da sta izsamostalniška prislova ročno in strojno okoliščinski nadpomenki za delovalnike, ki označujejo orodje dejanja (Od) ali sredstvo dejanja (Sd). Če je ob istem glagolu poleg udeleženca z vlogo sredstva ali orodja smiselna uporaba izsamostalniškega načinovnega prislova strojno ali ročno, ki označuje način glagolskega dejanja, je samostalniški udeleženec stavčnočlensko (predložni) predmet, ki pomensko/predmetno natančneje določa način dejanja strojno/ročno. Če pa uporaba prislova strojno ali ročno ni smiselna, je takšen samostalniški udeleženec stavčnočlensko navadno del predložnega prislovnega določila načina. Glede na povedano so možne strukturnoskladenjske različice z določili: Piše (ročno/strojno) (kako?) s peresom/z računalnikom (s čim?), Piše s peresom/z računalnikom (kako?) proti dopolnilom: Računa s svinčnikom/z računalnikom (kako? ^ prim. pog.: Računa peš). V nasprotju z neživimi samopremičnimi delovnimi/prevoznimi sredstvi so abstraktni pojmi kot veselje, žalost ipd. neudeleženske sestavine (tj. ne spadajo v pomensko podstavo povedi). Povedkov glagol samo lastnostno opredejujejo -to potrjujejo pretvorbe v izpridevniške prislove, npr. Z veseljem se je odpeljal - Veselo se je odpeljal. 2.4.2.3.1 Razmerja med vršilcem dejanja (Vd) ali družilnikom (Dd) in orodjem (Od) so izražena v zgledih kot Se je odpeljal/je kopal / s prijateljem / s psom / z lopato ('On in prijatelj/pes sta se odpeljala' / 'On in prijatelj sta kopala, tako da sta zarila lopati' (možna pretvorba iz orodnika v imenovalnik izraža vršilca dejanja ali družilnika). Medtem ko je primer *Lopata je kopala dokaz, da lopata z udeležensko vlogo orodja (Od) zahteva tudi vršilca dejanja (Pauliny 1943). Uporabljene besede prijatelj (Vd/Dd), pes (Dd) in lopata (Od) so samostalniška določila, stavčnočlensko pa predmeti. Ko pa ima glagolski pomen zasedena že vsa svoja bistvena udeleženska mesta kot so vršilec dejanja, prejemnik in prizadeto z dejanjem, površinskoizrazno pa 21 Takšno delitev glagolov premikanja povzemam po F. Danešu (1987: 88-119), v poglavju Vzorce se slovesy pohybu. je prenasičen z orodniki, npr. S sosedi (družilnik) so založili klet (prejemnik) s premogom (prizadeto) z lopato (okoliščina), sta sredstvo ali orodje lahko samó okoliščinski dopolnili. Udeležensko hierarhijo oz. hierarhijo udeleženskih vlog v stavčni povedi potrjuje tudi Fillmorova teorija o globinskih sklonih in sklonskih razmerjih,22 ko npr. osebek enkrat izraža vršilca dejanja (a), drugič pa orodje dejanja (b). V primeru, ko sta v povedi obe udeleženski vlogi, pa je osebek vršilec dejanja (c): a) John broke the window ('Ivan je razbil okno') : b) A hammer broke the window ('Kladivo je razbilo okno') : c) John broke the window with the hammer ('Ivan je razbil okno s kladivom'). Ker osebek lahko označujeta (po Fillmoru) dva različna globinska sklona (agentiv = pobudnik/vršilec glagolskega dejanja, je živo bitje : instrumental = sredstvo/orodje, je neživa sila ali predmet, ki povzroča glagolsko dejanje ali stanje), ju ni mogoče povezati v priredno zloženi osebek, npr. John and hammer broke the window ('Ivan in kladivo sta razbila okno'). Dokaz torej, da enakovrednosti prirednih sestavin ni mogoče razumeti samo strukturnoskladenjsko, ampak mora biti vedno upoštevan pomen teh sestavin (Kunst Gnamuš 1981: 121). Pretvorbe tudi pokažejo, da je vloga sredstva dejanja (Sd) neposredno povezana z dejanjem (De), tako da sredstvo učinkuje na predmet, ne da bi pri tem moralo postati orodje - je samodelovalno. Zato sredstvo dejanja (Sd) lahko nadomešča vršilca dejanja (Vd). Orodje dejanja (Od) pa je samo posrednik med vršilcem dejanja (Vd) in predmetom dejanja (Pd), zato ne more nadomeščati vršilca dejanja (Vd). Sredstvo proti orodju izraža tudi samodelovalne lastnosti. Strukturnoskladenjsko oz. površinskoizrazno ločevanje orodnikov z udeležensko vlogo sredstva dejanja (Sd), orodja dejanja (Od) in vršilca dejanja (Vd) je v angleščini23 razlikovalno izraženo, predvsem v trpniku, s predložnim morfemom by za Sd in Vd in s predložnim morfemom with za Od, npr. I go to school by car (= Sd, 'V šolo grem z avtomobilom'), He was killed by a terrorist (= Vd, '(On) je bil ubit od teroristov') : You can cut the bread with that knife (= Od, 'Ti lahko odrežeš kruh s tem nožem'). To samó potrjuje samodelovalno zmožnost predvsem Vd, kot izvor delovanja se mu pridružuje še Sd, medtem ko je Od pasivni udeleženec dejanja. Primeri uporabe orodnika + z/s v trpniku pa kažejo, da samostalnik za predložnim morfemom by označuje predvsem Vd, ko pa tega ni, lahko tudi Sd/Od, npr. pri The window was broken /by a boy/by a ball proti The window was broken with a ball/*with a boy, kjer samostalnik za with v trpniku lahko označuje samo Od, v tvorniku pa tudi družilnik, npr. You're coming with us (Quirk idr. 1993: 160). 2.4.2.3.1.1 Posebnost je, ko v vlogi sredstva dejanja (Sd) nastopa človek ali pa samo deli telesa, npr. Božal ga je z očmi (s čim? ^ z očmi = Sd; z možno 22 O tem Ch. J. Fillmore (1968: 22); pri nas pa s prenašanjem te teorije tudi O. Kunst Gnamuš (1981: 30>). 23 Prim. R. Quirk idr., A Comprehensive Grammar of the English Language (201994: 559). pretvorbo Njegove oči so ga božale). Pretvorba samo še potrjuje del telesa oz. organ kot delujoči del osebka, zato v takšnih primerih govorimo o osebkovi vezljivosti, ki vključuje 'osebo' in 'vršilskost' (proti predmetni vezljivosti, ki vključuje 'predmet' in 'udeleženost' (po Apresjanu 21995: 165, 'sub''jektnaja valentnost in ob''jektnaja valentnost'), in ne o orodniški predmetni vezljivosti (prim. Apresjan 21995: 129).24 V. Kalenić (1970: 121) primere kot Streljao me je bijesnim očima označuje kot vzorčne zglede orodnika s kategorijo živosti+. Pri nas se odklanja teza, da bi predvsem udeleženska vloga orodja imela tudi stavčnočlensko vlogo osebka, npr. Roka je premaknila žogo (< 'Janez je žogo premaknil z roko'). Celo v nevsakdanjih metonimičnih rabah osebka se namreč udeleženska vloga orodja (in tudi sredstva) umika v prislovno določilo orodja (ali sredstva), ki je najprimernejši nosilec domnevne vloge orodja ali sredstva, npr. Roka je premaknila žogo z mezincem. (Zgled je z vidika naravne rabe slovenščine prisiljen, kaže pa na normativne zmožnosti jezika.) Od tod tudi upravičena misel, da je pomen sredstva ali orodja skrit že v predložnem morfemu z, ta pa podeli vlogo orodniku (Orešnik 1992: 14, 24). 2.5 T. i. sestavljeni udeleženci z vidika razmerij udeleženci : udeleženske vloge : določila oz. obvezna dopolnila. Načeloma vsak udeleženec vsakič nastopa v eni udeleženski vlogi in je izražen z enim določilom. Posebnost so t. i. sestavljeni udeleženci, ki se pomensko in strukturnoskladenjsko lahko razdelijo v dve- ali več udeleženskih vlog in so posledično tudi izraženi z dvema določiloma ali več določili, npr. en udeleženec (kot delujoča celota) v dveh udeleženskih vlogah (s poudarjanjem posameznega telesnega dela) v Udarilo (mu) je na ledvice (dvovezljivo) nasproti Po navadi udari na ledvice (enovezljivo); ko je sestavljeni udeleženec delujoče bitje, npr. človek, so deli telesa lahko v vlogi obveznih (oz. obveznodružljivih) modifikatorskih dopolnil, npr. enovezljivo Dela /z rokami = obvezno dopolnilo/ (nasproti dvovezljivemu Boli ga roka ali trovezljivemu Udaril ga je v ramo) ipd. T. i. sestavljeni udeleženci so tako vezljivostna kot posledično tudi obvezno-družljivostna posebnost, ker navadno zaradi njihove visoke stopnje vršilskosti en sestavni del udeleženca prevzame vodilno udeležensko vlogo vršilca/nosilca dejanja, drugi sestavni del udeleženca pa je v vlogi obveznodružljive okoliščine načina dejanja /ki je v nadaljnjih zgledih v poševnih oklepajih/, npr. Božal ga je /z očmi/ (kako? ^ z očmi) - v teh primerih možna pretvorba Njegove oči so ga božale samo še potrjuje del telesa oz. organ kot delujoči del osebka. V okviru obveznodružljivih dopolnil je treba poudariti, da glede na določeno specifiko pomenskosestavinskosti glagolov v povedku, na podlagi katere glagole razvrščamo v pomenske skupine, imajo bolj navadno obvezno izpridevniško prislovno dopolnilo glagoli ravnanja, stanja (nastopa stanja), poteka/procesa in premikanja s poudarjenimi pomenskimi sestavinami 'vedenja' ali 'razmerja'; 24 F. Daneš (1987: 89 >) pravi, da se povedki z isto pomensko formulo povedja (SF - séman -tickà formule) razlikujejo glede na t. i. izbirne/selektivne pomenske težnje udeležencev (selekčm sémantické tendence participantù). predvsem 'razmerje' napoveduje udeležensko vlogo 'razmerja dejanja', obe poudarjeni sestavini 'vedenja' in 'razmerja' s skupno nadsestavino 'odnosa' pa napovedujeta in vključujeta obvezen način, ki 'vedenje' in 'razmerje' lastnostno (kakovostno, kolikostno, vzročnostno) ali vrstno in primerjalno oz. oziralno (izudeležensko s sredstvom/orodjem, s primerjalnim/ozirnim (razmernim) udeležencem) opredeli. Najširše in najobširnejše možnosti uporabe obvezno-družljivih dopolnil imajo splošnopomensko in oslabljenopomensko rabljeni glagolski pomeni. 3 Nepropozicijski/zunanji udeleženec Nepropozicijski/zunanji udeleženec je hkrati tudi tvorec sporočila oz. tudi t. i. »modalni operater« (Korensky 1984: 137) in zato se v zvezi z zunanjim udeležencem govori tudi o t. i. »vnešnoj modal'noj ramke« (nasproti »vnutrennoj sub''jektivnoj modal'nosti« (prim. Hrakovskij 1985: 15)), npr. Jutri bo morda dež. Tovrstno zunanjeudeležensko tvorčevo zaznavanje in ugotavljanje pojavnosti je izraženo v nepropozicijskih časovno-naklonskih določitvah, npr. Je bil hrup / Je bilo hrupno - Je bilo slišati hrup / Je škoda, da je tak hrup - to J. Korensky (1984: 36) poimenuje kot »dicendialno semantiko«, ki omogoča ločevanje med bazičnimi pomenskimi lastnostmi in pragmatičnimi lastnostmi. Tako se samo še potrjuje misel Charlesa Ballyja, ki jo poudarja F. R. Mikuš (1945: 7), in sicer, da mora biti vsako jezikovno izražanje združevati logični, psihološki in jezikoslovni vidik obravnave, in to z vključevanjem neskladenj-skopodstavnih sestavin in z upoštevanjem členitve po aktualnosti. 4 O obveznosti prislovnih in pridevniških dopolnil v povedi in besedilu Stopnja skladenjskopomenske obveznosti povedkovih prislovnih in pridevniških dopolnil je obratnosorazmerno odvisna tudi od stopnje polnopomenskosti uporabljenih glagolov v povedku. Splošnopomenske izpridevniške prislove tipa lepo, grdo, slabo, dobro Ju. D. Apresjan opredeljuje kot 'nemotivirano obvezno vsebinsko vezljivost', ki obenem izpostavi ali celo omogoči tudi vezljivostne posebnosti glagolov, npr. enovezljivost v smislu zamejitve vezljivosti samo na vršilskost, npr. dobro kuhati, lepo slikati.25 25 Apresjanova 'nemotiviranost' je tu z vidika glagola mišljena kot pomenskoskladenjska neusmerjenost (nasproti glagolski pomenskoskladenjski usmerjenosti, ki jo enačimo z glagolsko vezljivostjo). Sicer pa pomensko- in strukturnoskladenjsko vlogo prislovn/ (o)zveznih dopolnil ruska skladenjska teorija označuje kot 'določnostno odvisnost' v nasprotju z 'udeležensko odvisnostjo', gl. Ju. D. Apresjan (21995: 51, 130). Češka skladenjska teorija, gl. Mluvnice češtiny - Skladba (1987: 18, 38, 192, 254), takšne primere označuje kot »syntagmata rozvità«. Izpridevniška prislovna določila načina so opredeljena kot skladenjsko obvezna dopolnila (t. i. 'skladenjska relevanca', ki oblikuje 4.1 Predvsem v okviru obveznodružljivih /ob/povedkovih prislovnih dopolnil so že velikokrat navajani in obravnavani primeri, ki še dodatno dokazujejo, da je smiselno obravnavati in opredeliti prislovna in pridevniška dopolnila tudi kot obvezne lastnostne dopolnilne sestavine povedka in s tem kot obvezne sestavine povedi in nadpovednih besedil, npr. Navadno hodi peš, Navadno hodi brez nogavic, Navadno hodi bos, Sava teče motna, kjer je vzajemna pomen-skoskladenjska odvisnost povedkovega glagola in prislovnega oz. pridevniškega dopolnila več kot očitna, tako da sicer polnopomenski glagol zaradi svoje splošnopomenskosti ob konkretnem (celo specializiranem) polnopomenskem prislovnem ali pridevniškem pomenu propozicijsko oslabi, v zgornjih primerih glagola hoditi in teči ob prislovnih in pridevniških dopolnilih prehajajo v glagol biti.26 Tako zgoraj navedeni zgledi, tudi zaradi izpridevniškega prislova, izraža neaktualno oslabljeno glagolsko dejanje. Z vidika modifikacijskih dopolnil pa se v konkretnih zgledih potrjuje, da tudi splošnopomenskost prislovnega oz. pridevniškega dopolnila tipa lep/lepo, dober/dobro ni vedno in ob vsakem po-vedkovem glagolu pomenskoskladenjsko ustrezna oz. ustrezno povedna, npr. Lepo se (jim) je godilo - (Lepo) se jim godi / Godi se jim - (Lepo) se imajo / Imajo se - Dogajanje je bilo lepo - Na srečanju je bilo lepo - Srečanje je bilo lepo - *Lepo so se srečali, Dobro so se zabavali - Zabava je bila dobra ipd. Izudeleženska obpovedkova prislovna dopolnila pa že delujejo (tudi) kot pretvorbna razmerja med vezljivostjo in obvezno družjivostjo - to so t. i. vrstni prislovi (SLP: 76-77) v vlogi prislovnih dopolnil, ki pretvorbno vključujejo tako delovalnike kot okoliščine, npr. Že večkrat so ga samo ambulantno zdravili, To obdeluje samo strojno, Dela honorarno, Politično deluje ipd. 4.2 Pridevniška obpovedkova dopolnila so v primerjavi s prislovnimi dopolnili malokrat obvezna. Pomenskoskladenjsko so pridevniška dopolnila lahko obvezna predvsem ob glagolih stanja ali procesa (ti vključujejo 'vedenje', 'razmerje z ravnanjem') in sicer, ko pomenskoskladenjsko oz. sporočilno prevladajo nad povedkovimi glagoli, katerih konkretni pomen zato pomenskoskladenjsko oslabi npr. Čaka prestrašen > Je prestrašen, On hodi poškodovan > Je poškodovan, Ravna/upravlja/govori nepodučen/nepripravljen > Je nepodučen/ nepripravljen, Živi razsipno > Je razsipen, Ustvarja/oblikuje navdahnjen/ pretresen > Je navdahnjen/pretresen ipd. Nasproti pa se pridevnišk/(o)zvezn/a 'obrobni/stranski tip (okrajovy typ) stavčnega vzorca') predvsem v izpeljanih stavčnih zgradbah v okviru sekundarne diateze - »adverbiàlm vyrazy se stavah obligatormm komponentem derivované struktury«, v nasprotju s »syntagmatu valenčm«. 26 Pomisleke ob teh primerih je v oceni Nova slovenska skladnja J. Toporišiča (1984: 142-155) A. Vidovič Muha obrazložila: »/.../ Pomislek zbuja glagol hoditi, ki je v zvezi hoditi bos predstavljen kot polnopomenski - zveza naj bi se po znanem pravilu dala razstaviti v hoditi + biti bos, vendar pa se zdi, da taka razstavitev ni mogoča, npr. Poleti (večkrat ipd.) hodim bos ne pomeni, da Poleti hodim + Sem bos, ampak enostavno Poleti sem bos (biti bos); glagola hoditi torej ne moremo brez pomislekov uvrstiti med polnopomenske« (150-151). dopolnila neobvezno pomenskoskladenjsko dodajajo glagolom dogodka/dejanja, npr. Vrnil se je bolan, Poškodoval ga je omamljen ipd. 5 Za konec velja poudariti, da glagolska vezljivost ujeta v stavkotvorna in besedilotvorna merila poudari skladenjske posebnosti posameznega jezika. Glagol s svojo osrednjo skladenjskopomensko organizacijsko vlogo namreč poudarja zlasti tesno vzajemno oz. soodvisno povezanost med stavčnopovedno in glagolsko besednozvezno skladnjo; z obpovedkovimi oz. obglagolskimi prislovnimi dopolnili pa je omogočeno tudi sporočilno zgoščanje, ki ima med-propozicijsko vlogo in sega v nadpovedno/besedilno skladnjo. VIRI IN LITERATURA Jurij D. APRESJAN, Ju. D., 21995: Leksičeskaja semantika. Vostočnaja literatura RAN. 2. popravljena in dopolnjena izdaja. Moskva. Anton BAJEC, 1959: Besedotvorje slovenskega jezika IV: Predlogi in predpone. Ljubljana: SAZU. Danutta BUTTLER, 1976: Innowacje skladniowe wspólczesnejpolszczyzny (Walen-cja wyrazów). Warszawa: Panstwowe wydawnictwo naukowe. Ivanka ČERNELIČ KOZLEVČAR, 1979: O glagolih premikanja zlasti glede na glagol iti in stavčne vzorce. Jezik in slovstvo XXV. 45-47. František DANEŠ idr., 1987: Vetné vzorce v češtine. Praha: Academia. Janez DULAR, 1982: Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku (20. stoletja). Doktorska disertacija. Ljubljana. 1-259. Charles John FILLMORE, 1968: The Case for Case. Universals in Linguistic Theory. Urednika E. Bach in R. T. Harms. USA. Charles John FILLMORE, D. T. LANGENDOEN, 1971: Studies in Linguistic Semantics. New York. Miroslav GREPL idr., 1987: Mluvnice češtiny (3 - Skladba). Praha: Academia. Michel A. K. HALLIDAY, 1970: Language Structure and Language Function. New Horizons in Linguistics I. New York. 158-165. Michel A. K. HALLIDAY, 21994: An Introduction to Functional Grammar London: Edward Arnold. Gerhard HELBIG, J. BUSCHA, 1984: Deutsche Grammatik. Ein Handbuch für den Ausländerunterricht. Leipzig: VEB Verlag Enzyklopädie. 137, 352-398, 535-564. Vasilij S. HRAKOVSKIJ, V. S. idr., 1985: Tipologija konstrukcij s predikatnymi aktantami. Leningrad: Nauka. Vatroslav KALENIĆ, 1970 : Raba sklonov v slovenščini in srbohrvaščini. Slavistična revija XVIII/1-2. 107-128. František KOPEČNY, 1973: Zàklady c^eské skladby. Praha: SPN. Jan KORENSKY, 1984: Konstrukce gramatiky ze sémantické bäze. Praha: Academia. Olga KUNST GNAMUŠ, 1981: Pomenska sestava povedi. Ljubljana. Ivana B. LEVONTINA, 1996: Celeobraznost' bez celi. Voprosy jazykoznanija XLV/1. 42-57. Franciskus Radivoj MIKUŠ, 1945: Što je u stvari rečenica? Fragment iz teorije jezika i mišljenja. Ljubljana: U vlastitoj nakladi. Janez OREŠNIK, 1992: Udeleženske vloge v slovenščini. Ljubljana: SAZU. —, 1994: Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica. Ljubljana: SAZU. Jan ORLOVSKY, 21965: Slovenskd syntax. Bratislava: Obzor. Martina OROŽEN, 1975: Razvoj predložnih zvez v slovenskem jeziku. XI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. 13-16. Elena V. PADUČEVA, R. I. ROZINA, 1993: Semantičeskij klass glagolov polnogo ohvata: tolkovanie i leksiko-sintaksičeskie svojstva. Voprosy jazykoznanija XLII/6. 5-16. Emil PALEŠ, 1990: Sémantické roly slovenskych slovies. Jazykovedny časopis XLI/1. Diskusie. 30-48. Helen B. PARTEE, 1971: On the Requirement that Transformations preserve Meaning. Studies in Linguistic Semantics. New York. 1-21. Emil PAULINY, 1943: Štruktura slovenského slovesa (Študia lexikàlno-syntaktickà). Spisy Slovenskej akadémie vied a umeni 2. Bratislava. Irena POGAČNIK OREL, 1993: Predložni sistem v razvoju slovenskega knjižnega jezika od 16. do 19. stoletja: disertacija. Ljubljana. Ronald QUIRK idr., 271993: A University Grammar of English. Hong Kong. Ronald QUIRK idr., 201994: A Comprehensive Grammar of the English Language. New York. Jože TOPORIŠIČ, 1982: Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS. Ada VIDOVIČ MUHA, 1984: Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. SR XXXII/2. 142-155. Ada VIDOVIČ MUHA, 1985: Primeri tvorbenih vzorcev glagola. XXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. 47-61. Ada VIDOVIČ MUHA, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje(SLP). Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ada VIDOVIČ MUHA, 2009: Skladenjska interpretacija glagolskih predponskih obrazil - vprašanje propozicije. Slavistična revija 57/2. 251-261. SYNTACTICAL PECULIARITIES OF SLOVENIAN IN VERB, VALENCY AND SENTENCE PATTERN RELATIONS This paper discusses a co-dependant relationship between verbal valency and clause-forming capabilities in one-clause sentences. Verbs with semantic properties represent a peculiarity of the Slovenian language from the standpoint of valency and clausal capabilities, allowing the agent and the patient to function on the same (or at least similar) level. The semantic aspect of verbs that allow for the merging of the agent and patient roles contains the component of 'motion', which because of inherent 'self-motion' or 'self-action', can eliminate the need for the reflexive pronoun se. In this way the following relations are established: Veter giblje/premika veje > Veje se gibljejo/premikajo (the colloquial version is: *Veje gibljejo). Words such as bivati 'to exist' and čustvovati 'to emote' contain an element of 'procession', which is nothing more than simplified 'motion and change'. Similar sentence-clausal relations can be established in verbs containing the reflexive pronoun se, such as Amortizirali so stroj : Stroj se je amortiziral, Angažirali so umetnika : Umetnik se je angažiral, Bočili so pločevino : Pločevina se je bočila, etc. A broad enough semantic base of a given verb enables double valency (prepositional and non-prepositional), providing a choice between different meanings of the verb. In this case, we are concerned with verbs or verbal meanings that allow for at least three potential/possible participant roles with three participants, of which one may be left unexpressed because it functions as a component part of the verb or the expressed (complex) participant, e.g., izčistiti 'odstraniti/očistiti' madež z obleke : izčistiti 'odstraniti' madež : izčistiti 'očistiti' obleko, etc. The clause-forming non-participant and hence non-proper valency of verbs in weather-related sentences besides clause-forming one-part expressions, such as Dežuje, Lije, Piha, etc., enables such seeming two-part clause-forming variations as Dež je / Dež gre/pada, Dež lije, Veter piha, etc. Adverbial complements derived from participant roles function (also) as transformational relations between valency and obligatory collocability. These are the so-called adverbs of type in the role of adverbial complements, which from the transformational perspective include both agents and circumstances, e.g., Že večkrat so ga samo ambulantno zdravili, To obdeluje samo strojno, Dela honorarno, Politično deluje, etc. The non-prepositional temporal/ mood formulations such as Je bil hrup / Je bilo hrupno - Je bilo slišati hrup / Je škoda, da je tak hrup, etc., express the notion that at least some kind of an external participant or agent is present. Slavic *mokrb, Irish ainmech 'wet, rain' Eric P. Hamp Professor Emeritus, Department of Linguistics, 1010 East 59th Street, Chicago, IL 60637, linguistics@uchicago.edu - scn iv/1 [2011], 69-71 - Avtor prikazuje etimološke povezave med baltščino, slovanščino, albanščino in keltščino za pojem 'moker, dež', ki se kažejo v rekonstrukciji praindoevropskega korena *mek- (~ *mok-). The author demonstrates the etymological connections among Baltic, Slavic, Albanian, and Celtic for the term 'wet', reflected in PIE *mek- (~ *mok-). Ključne besede: indoevropski jeziki, etimologija, balto-slovanski prajezik, keltski jeziki Key words: Indo-European, etymology, Proto-Balto-Slavic, Celtic Pokorny IEW698 registers Lith. makoné (note lack of accent!) 'Pfütze' under *1. mak- 'naß, feuchten' along with makénti, maknóti 'durch Kot waten'. He adds Latv. mäkuönis 'Bewölkung', but I would rather set this aside, especially since Pokorny did not so much as show the enterprise to survey the Baltic horizon. Pokorny then turns to the rich Slavic evidence, which he represents by OCS mokrb 'naß, feucht', močg, -iti 'ßp£%£iv', russ. móknutb 'naß werden', močitb (accent supplied) 'to wet, soak', moča 'urine'. The iterative Russ. mačivatb and Czech màkati 'nässen', Russ. makàt' 'dunk (e.g., in butter)' simply exemplify the well-known Balto-Slavic produktive Dehnstufe / vrdhi derivative process. We can ignore Ligurian Macra and such river names, whether "Alteuropäisch" or not. Anyhow, they will be secondary and only approximative. We now have E. Fraenkel, Litauisches etymologisches Wörterbuch (vol. 1, 1955) to supply (399sq. s.v. makénti 'in sumpfigem Boden herumwaten...', where the 'Straßenkot' and 'tiefen Kot' are surely important purely for its drenching wetness) makoné 'Sumpf, Morast, Pfütze' from Nesselmann (Wörterbuch, Königsberg 1851) 378 citing Brodowski, and the meticulous P. Skardžius (Lietuvty kalbos žodžty daryba - Lithuanian word formation - Vilnius 1971) 276, who documents the word from Dusetos and Daugeliškis in the Vilnius (Švenčionys) region, i.e., the phonetically clear eastern dialect area. Note also mak(n)yné 'Stelle, wo viel Morast ist' (Skardžius LKŽD 271, 356) from Séta in the Kèdaniai district; I take the alternation in this noun to result from dissimilation, thus yielding a source stem makn-. Continuing with Fraenkel's entry, we have Latv. makna 'Sumpf, moorige Stelle', and verb makmt derived from this. Fraenkel then cites Slavic cognates (part of those above). Note that he also cites Latv. mäkuöna, -nis, makulis 'Wolke', mäkuluöt, màktiès 'sich bewölken', but these have a different suffix set and may or may not be related. Thus from Baltic we clearly have Lith. makòné, makn-, makénti, maknóti, maknótas, Latv. makna. Remember that Lith. o represents earlier *a, and therefore cannot represent directly the vocalism of a full-grade IE nasal suffix; it must result from an innovative Lithuanian creation, but with a nasal. We thus recover *makn-. It is now possible to see that Slavic *mokrb does not need to be *mok-ró- or *msk-ró-. It appears strongly that in Baltic *makn- and Slavic *mokr- we have the residue of an old heteroclite *mokr/n-, like *uodr/n-, etc. Vasmer (Russisches etymologischer Wörterbuch 2, 1955, 148) added to these Irish möin 'Sumpf, Moor'; he clearly got this from Whitley Stokes (Wortschatz der keltischen Spracheinheit, 4th ed. 1894, part 2 of A. Fick's Wörterbuch, p. 197; 5th unaltered issue Göttingen 1979). I think that this looks less than likely for us. Perhaps we can farther than Vendryes LÉIA M-60 or LEW3 2.30, but that is a discussion perhaps outside the present one. Note that peat goes beyond rain, wet, and urine. Pokorny IEW also mentioned Arm. mör 'Kot, Schlamm, Sumpf'. This could of course represent *mawr in Armenian, and come from *matr-. But one must in any case consult G. R. Solta, Die Stellung des Armenischen im Kreise der indogermanischen Sprachen (Wien: Mechitharisten 1960) 191-2 s.v. mrur 'Bodensatz, Schmutz, feces, residuum', esp. 192, which leads to *meu- (IEW 741), and then proceed from there. Again, our attention is properly focussed on wetness, and not on filth and feces, in wich connexion cf. the derivations and semantic phraseology s.v. make;ti in Smoczinski SEJLit (Wilne 2007) 369-370. We may now turn back to Balto-Slavic *mokr/n-, (Balto)Slavic *mok- and Albanian make 'film formed on liquid, scum', which are all that remain of Pokorny's mak-. But they can equally reflect *mok-. Apparently it was really only Ligurian that seemed to tip the scales in the first place! We can now easily accommodate Frankel's suggestion of Lith. mekeris 'Fastensuppe aus Wasser, Schwarzbrot und Zucker', referring to Skardžius LKŽD 305; note also the -r- alongside the -n- we have observed. (The e-grade could have belonged to the locative sg. of the r/n-paradigm.) Note also Lith. meketas, -is 'aus Sahne und Schmalz ohne Zusatz von Mehl bereitete Tunke zu Kartoffeln' (Fraenkel op. laud. 428 citing from Skardžius LKŽD 339, attested from Mosèdis in Kretinga dictrict). We may surely recognize a base *mek- (~ mok-) in Balto-Slavic. For ain(n)mech 'wet, rainy' Vendryes LÉIA A-37 opines laconically 'sans étymologie'. It is now proposed that with intensive an- (LÉIA A-70) we have *ande-meko- (whether the compound is old or not) or *ande-moko- if it is surely old. But with or without the Celtic the Balto-Slavic-Albanian (and early and semantically) restricts us to North European IE or its substrata.1 REFERENCES Ernst FRAENKEL, 1955: Litauisches etymologisches Wörterbuch. Heidelberg: C. Winter. Georg Heinrich Ferdinand NESSELMANN, 1851: Wörterbuch der Littauischen Sprache. Königsberg. Pranas SKARDŽIUS, 1971: Lietuviq kalbos žodžiq daryba. Vilnius: Lietuvos mo-kslos akademija. (= LKŽD) Max VASMER, 1955: Russisches etymologisches Wörterbuch. Heidelberg: C. Winter. Whitley STOKES and Adalbert BEZZENBERGER, 1979: Wortschatz der keltischen Spracheinheit. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, unaltered reprint of August FICK, Vergleichendes Wörterbuch der indergermanischen Sprachen: 2. Teil: Wortschatz der keltischen Spracheinheit, von Whitley Stokes und Adalbert Bezzenberger. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. Joseph VENDRYES, 1974: Lexique étymologique de l'irlandais ancien. Paris: Centre National De La Recherche Scientifique Paris. (= LÉIA) Julius POKORNY, 1959: Indogermanisches etymologisches Wörterbuch. Bern and Munich: Francke Verlag. (= IEW) Georg Renatus SOLTA, 1960: Die Stellung des Armenischen im Kreise der indogermanischen Sprachen. Vienna: Mechitharisten. Wojciech SMOCZINSKI, 2007: Siownik etymologiczny jgzyka litewskiego. Vilnius: Vilniaus Universitetas Filosofijos fakultetas. (= SEJLit) SLOVANSKO *MOKRb, IRSKO AINMECH 'MOKER, DEŽ' Avtor prikazuje etimološke povezave med baltščino, slovanščino, albanščino in keltščino za pojem 'moker, dež', ki se kažejo v rekonstrukciji korena *mek- (~ *mok-). Prabalt. *makn- in praslov. *mokr- dokazujeta nekdanji obstoj heteroklita *mokr/n-, skupaj z alb. make pa odražajo praindoevropsko *mok- (namesto mäk- Pokornega). Sestavljenka ain(n)mech, če je res sestavljena iz domnevnega *ande-meko- ali *ande-moko-, prav tako kaže na prevojni različici *mek-/*mok-. Areal ostanka tega korena je omejen na severno indoevropščino ali njene substrate. 1 EPH in Markey & Greppin When Worlds Collide 1990, 291-305. Translation as the mutual reflection of neighbouring nations (About the cultural activity of Kornél Szenteleky) Zoltàn Vlràg Szegedi Tudomànyegyetem Bólcsészettudomànyi Kar, Egyetem utca 2-6, HU - 6722 Szeged, viragz@hung.u-szeged.hu - scn iv/1 [2011], 72-79 - Razprava na podlagi konteksta pripovedk, romanov in esejev Kor-néla Szentelekyja obravnava doživljajske tipe, življenjske izkušnje, značilno topografijo in zvrsti avtorjevega življenjskega dela. Avtor povezuje vloge, govore in izkušnje pomanjkanja, ki se odražajo v delih Szentelekyja, z markantnimi usmeritvami hrvaške, srbske in slovenske proze. Predstaviti skuša eksistencialna prizorišča ter okvire del Kornéla Szentelekyja, in sicer skozi multietničnost, manjšinske identitete, periferije, kulturne križpote in doživljanje travm. In the context of Kornél Szenteleky's volumes of short stories, novels and essays, this essay examines the types of disposition, life experience, typical topographies and genres of the author's epic works. The roles, stock of phrases, and experiences of deprivation present in the world of Szenteleky's short stories, novels and essays relate his prose to several authors of a significant trend in Croatian, Serbian and Slovenian literature. The essay observes the existential spaces and boundaries of Szenteleky's oeuvre, viewing it as going along the trails of existential experience of multiethnicity, minority identity, peripheral existence, cultural crossroads and traumas. Ključne besede: Kornél Szenteleky, kulturni aktivizem, regionalna identiteta, multietničnost, izkušnja pomanjkanja, vzajemna reflek-sivnost Key words: Kornél Szenteleky, cultural activism, regional identity, multiethnicity, experience of deprivation, mutual reflexivity In March 1943, Zoltan Csuka, Janos Herceg, Karoly Szirmai, Jeno Koltay--Kastner, Jeno Krammer and many more authors, literary critics and patrons of art gathered in Zombor (Sombor) to establish for the third time (after 1934 and 1937) the Literary and Artistic Society named after Kornél Szenteleky. Luckily, the joint struggle of the 40 ordinary and the 18 honorary members, the maintenance of their own periodical called Kalangya, and the publication of a couple of important books proved to be a lasting project. However, in the mother country, very few people had heard of the namesake of the society, a conscientious doctor who healed the sick in Szivac and rode his bicycle tenaciously among the hills of Telecska (Telečka) in order to help Catholic Serbians, Croatians, Hungarians, Germans and Serbs in need. His pleasant-sounding name in front of the titles of his poems, short stories, novels, dramas, literary correspondence, travelogues, essays and articles was known only to a few. As a doctor, he was persistently working on alleviating the pain of his patients; as an artist, on supporting and encouraging the authors of Bacska; and as an enthusiastic co-ordinator of cultural life, he considered the communication of cultures, the facilitation of dialogue between neighbouring nations, and the interpretation of origins (relieved from restrictive ideology) his duty. To prevent or moderate cultural lapses of memory, we should still evaluate him as an outstanding intellectual, a member of a group of authors with a western cultural heritage, writers dealing with peasants in their narratives, charismatic organizers, modernists breaking with old forms, ardent and pure poets, short story writers raising the problems of the lower middle class, vexed, tormented and suffering novelists struggling with ghosts and mists, militantly arguing turbulent spirits, rebels with social ills, and enthusiastic polemists of religion (see Draskóczy 1944: 250) all gathered together. A literary, artistic, social and economic weekly periodical called Hid, published only for a few volumes in Budapest and edited by Lajos Zilahy, the remarried widow of Kornél Szen-teleky (Sztankovics), recalled the position and the contemporary evaluation of Szenteleky in the following way: "He mentioned one of his fellow writers who was considered to be less talented than he was many times. But his fellow remained in Budapest and became famous. He returned home to Bacska to become the supporter of minority writers/writers of minority literature" (Komaromi 1944: 250). The provincial mentality, theoretical principles of local colour, mannerisms of narration, or the naked and spicy usage of peasants did not really allow Kornél Szenteleky to distance himself from the infinite quagmire of the country, the drab world of roads leading nowhere, houses yawning and standing empty all day long. On the other hand, his activity "could never be characterized by his leadership controlling others of opposing ideas, for which we can find so many examples from the history of culture, but (disregarding all his merit) by the consciousness of his own valid perspective" (Thomka 1992a: 90-91). His excellent knowledge of languages and the openness and the comprehensive nature of the artistic, musical, literary and philosophical directions of his interests enforced a definite approach and attitude, with the help of which he continuously reshaped and in his gradual reinterpretation fulfilled the tradition respecting, reconciled immersion in couleur locale, saveur locale, and esprit locale. At the 1933 Pen World Congress, his authoritative gesture as a writer, translator and editor manifested his faith, conscientiousness, and positive attitude toward intellectual life in Bacska in a special edition containing German, English, French, Italian, and Serb opening announcements. His intellectual quietism was of a pretty broad perspective because it included the neighbouring other as well as the distant other worlds, while he consistently tried to reveal the experiences imprinted in the national consciousness, the latent patterns of identification, and the problems of national identity. The realization of the importance of local history, the obvious proofs of the dreariness of the country, the innumerable relics of chronicle-based narration, the versatility of figures used in the local dialects, and the autobiographical parade of authors all contributed to the spread of the plain style and to the universal dilettantism of the Hungarian literature of Voivodina. On the other hand, the mimicry of multiple bonds was brought into being by all these factors. Thus, an excellent opportunity was created for an extension of meaning and an interrelatedness of different artistic and literary cultures. In this atmosphere, the high standard needed for the depiction of the homeland and its regions could be appreciated. Folklore became important not only because of its own canons, but because it was considered to be a real and creative source of quality because of its undiscovered and still unpublished ideas. The comprehensive values and the increased and expanded proportions of poems, fiction, translations, letters, essays, critiques, travelogues written by Kornél Szenteleky were strong components of the decisive role of "culture, cultural tradition and the intellectual life of Europe" (Thomka 1992b: 95), and to the constant evaluation of origins and different forms which constitute real Europeanness in the cultural sense. The prolific connections and fruitful interaction of interethnic dialogue can never be fulfilled in the mother tongue only, but with a balanced mixture of languages and cultures existing side by side, in a capacity for dialogue and the mutual recognition of otherness that can "accept the risk and the unforeseeable consequences of the communication of identities and can persevere in diversity" (Losoncz 2002: 276). It is not by chance that in Kornél Szenteleky's works, transforming universal culture into his own and the first-hand experience of mixed cultures culminates in thematic groups of stressed importance, such as foreignness, forlornness, homelessness, the national character, the love of culture, the difficulties of language, and the problems of belonging to a minority group. Thus, the works of Szenteleky, who considered himself a short story writer, are worth paying attention to despite their fundamental differences in quality and fluctuation of standards. They are not only evidence of a valuable life, they initiate substantial co-operation, surpassing superficial gestures of sympathy and empathy coming from the intersection of boundaries of language and cultures. In the short stories "Viszontlatas" (1925, "The Meeting"), "Parizsi virag" (1925, "Flower of Paris"), "Üllöi uton" (1926, in Üllöi Road), "Suta este" (1927, "Lame Evening"), "Levél egy masik vilagba" (1927, "Letter to Another World"), "Galans kaland" (1928, "Gallant Adventure"), "Szindbad utolsó estéje" (1928, "The Last Evening of Sindbad"), "Tilike mar tizéves mUlott" (1929, "Tilike Is Already More Than Ten"), "Érvényestìni!" (1933, "To Succeed") and in the novels Kesergö szerelem (1914, Lamenting Love) and Isola Bella (1931), montages of time and place, methods for making the country seem improbable, spheres resisting memory of the essence cut out from the landscape and surroundings, scenery like artistic stylistic marks, and the recurrent metaphorical and metonymical devices make it obvious to what extent the spaciousness of the horizon cannot be regarded equal to the impression created by the eyes. The mingling of languages and cultures, transition, migration, and relocation are realized in the thrill of qualities worthy of constant renewal, so as to shed light on the gradually shrinking scope of the individual living in an ethnic minority. The structure of the novel Isola Bella deconstructs the fable with a digressive technique of narration; the subjectivity of the protagonist appears as he positions himself as a point without co-ordinates in the different spheres outside language and the modes of existence. Immersed in cultural heterogeneity, Szabolcs Szabó retreats to fissures of momentary illusions, loses himself in tiny details of images, cosy moods, myriads of snatches of memory, and dissolves totally in the neutrality of time. The text touches upon the problems of the mother tongue, fate and origin, and can be compared to the thoughts of Miroslav Krleža in a number of his narrative works. However, the text does not naturally share Krleža's mercilessly offensive ideas regarding the whole Hungarian cultural sphere. In the world of the novel, which can be closely connected to short stories such as "Horvat rapszódia" ("Hrvatska rapsodija", 1917, "Croatian Rhapsody"), "Hodorlahomor, a Nagy" ("Hodorlahomor, Veliki", 1919, "Hodorlahomor, the Great"), "Magyar kiralyi honvéd novella" ("Kraljevska ugarska domobranska novela", 1921, "The Short Story of the Hungarian Royal Soldier"), "In extremis" ("In extremis", 1923, "In Extremis"), "Krizs-ovec Ivan" ("Ivan Križovec", 1926, "Ivan Križovec"), "Marcel Faber-Fabriczy szerelme" ("Ljubav Marcela Faber-Fabriczyja za gospođicu Laura Warronig-govu", 1929, "The Love of Marcel Faber-Fabriczy"), "Temetés Terézvarott" ("Sprovod u Terezienburgu", 1929, "Burial in Terezienburg"), "Doktor Gregor elso talalkozasa a Gonosszal" ("Kako je doctor Gregor prvi put u životu susreo Nečastivoga", 1929, "Doctor Gregor's First Encounter with the Devil"), and "Klanfar foispan elso lakodalma" ("Svadba velikog župana Klanfara", 1929, "The First Wedding of Lord Lieutenant Klanfar"), the human and the national dimensions can be modified and supplemented. The essence of existence cannot necessarily be defined as the national state, the closed and pure ethnic group, or the ideal and the categories of racial and religious superiority: "The restriction of human beings is awfully rough, and the constant emphasis on the national character can be the reason why they cannot understand each other, why they protect the borders with bayonets and why they believe all sorts of unfounded incitement." In this work the question of national independence goes back to the tradition of folk music and songs in order to exemplify the difference in living connections between the majority and the minority, the mother country and the recipient country, the refugee and the immigrant, and the hybrid and the subordinate with the stylized anthropomorphism of Europeanness. Kornél Szenteleky was trying to create an emblematic tableau vivant of cultural and regional identity to promote his cultural and scholarly mission, and to raise awareness of the importance of language in his essays and critical writings, such as "Nyelvi problémàk" (1931, "Problems of Language"), "Népiességünk" (1931, "Our Popular Character"), "A mi irodalmunk" (1932, "Our Literature"), "Irodalmi 0nképzés" (1932, "Literary Self-Education"), "A helyes kritika" (1932, "The Proper Criticism"), "Egy dunai kultùrterv" (1932, "A Danubian Cultural Plan'), " Szétforgàcsolódàs felé?" (1932, "Towards Dissipation?") and "Az ùj kritikus feladata" (1932, "The Duty of the New Critic"). He evaluated the territorial relations of Eastern Central Europe and compared the fundamental differences of views with a perfect respect for autonomy and sovereignty so as to find possibilities to lessen the distances, and moderate the tensions between old and fixed habits of behaviour, like me and the Other, us and them, the wish and the fear, forbearance and confrontation. In the tolerant intellectual foundations of "Egy dunai kultùrterv" ("A Danubian Cultural Plan") he expressed the goals and the necessary conditions of a possible self-definition brave enough to get rid of national spasms and obsessions: 'We do not know each other. At the moment five nations coexist by the Danube, in one geographical area, but they are foreign to each other in their languages and cultures. All Danubian states except for Austria embody national unity. This can be the explanation of strict cultural uncommunicativeness and the economical chauvinism. This is why we cannot know each other. Moreover, a person with a strong wish to know the other has to overcome a number of obstacles, the accusation of treason, and the difficulties of untrodden paths to reach his goal. The nations of Danube basin are similar to each other in relation to culture; there are no significant differences considering the minds of the people, as the culture, psyche, temperament, and character development of a nation are much more influenced by geographic, climatic and economic factors than by race relations. The best example of this is the United States of America, which unites many different races with different cultures and views of life. Exaggerating the differences and emphasizing racism are weapons of the impatient, provoking type of politics, but real culture can never be intolerant; it considers every culture its kin, primarily those of neighbouring and therefore similar nations. We have to go back to the root of the problem, says Le Bon. We have to know each other, says the timely commandment adapted to our situation. Kornél Szenteleky was not philosophising about the dominance of a self-aggrandizing idiom or the forced establishment of some temporary ethnic identity, but he envisioned an ethno-cultural and ethnographic diorama in which "ethnic self-recognition is being built in the intersection of cultures with the recognition of differences and similarities, the promotion and protection of intellectual and critical autonomies" (Bànyai 1996: 48). At that time, for lack of unified collaboration Szenteleky's well-founded positivist plan, revealing the influence of a series of articles entitled Dunavska konfederacija written by Veljko Petrovič and published from August 1930 in Belgrade in a newspaper called Politika, and vividly evoking the mentality of Endre Ady, might have seemed utopian (see Bori 1994: 78). Nevertheless, in his observations, Kornél Szenteleky, surpassing Endre Ady and Veljko Petrovič, who was well-known for his enthusiasm for the national and cultural emancipation of his country, threw a new and special light on the mental map of moving frontiers and on the easing of interethnic differences by highlighting and differentiating the connections and factors of racism and history from the relations of the mutual recognition of each other. With his sophisticated originality, the European from Szivac could point out the basic differences between atav(ist)ic and composite cultures, the former going back to remote ancestors and obscure privileges, the latter gaining benefit from diversity and a mixture of values. In general, atav(ist)ic culture deduces its right to legitimize its supremacy over a territory, treating it as its own thereafter from some myth of origin and the connected genealogy. The founding myth, no matter how dubious and obscure it is, from the very beginning authorizes the given community to understand their existence as the absolute continuity of genealogy and to consider the given piece of land their own national territory. The possibility of the expansion of legitimacy preserved in the consciousness of the community is judged as a lawful heritage on the basis of which the borders of this territory can be modified and expanded anytime, to any direc-tion.1 Szenteleky was in favour of a complex, versatile type of culture which facilitates having more roots, making it possible to live out one's composite identity; what's more, it regards the homeland as more precious than a place of practising favouritism and of maintaining privileges. His attempts to liberate the individual and his observations in connection with making the borders unnoticeable were summed up in the memorable criteria of Népiességmk (Our Popular Character), based on the starting point of Nyelvi problémak (Problems of Language) including enduring intellectual preparation and the mastery of languages: "Not a single one of us wants to live a primitive amoebic life, to be enclosed in a narrow-minded world and to be unable to see further than the ocean of the human soul and culture. We can only be the cells of a huge organism, the universal human culture, in which these cells can have specific roles in the whole organism, but they cannot exist independently. Our popular character cannot be understood as negation, but as a force of development in the eternal construction of human culture. We are far from imprisoning ourselves in the otherwise open spiritual world of our community and forgetting about Europe and the perennial Catholicon: the great human universality." His principles, built on an awareness of the transience of frontiers, his personal and professional contacts with excellent Croatian, Serbian and Slovenian poets, novelists and translators, the basic need for a mutual shaping of attitudes, the broadening of perspectives and the simultaneous, comprehensive apprehension of spaces in-between, decisively influenced the fundamental experience 1 About the detailed description and characterization of atavic and composite cultures see Glissant (1996: 59-62). of (minority) existence in the kaleidoscope of different cultures and languages in his writings. It cannot be simple coincidence that in this well-grounded intellectual field and cultural environment we can find graduates from famous universities of Western Europe, travellers of the world, diplomats, leaders of artistic groups, and committed supporters of establishing contact with and mediating between translators of English, German, French, Italian, Croatian, Serbian, Slovenian and Hungarian literatures. One of these, Jovan Dučić, was a philosophy and sociology major student at the University of Geneva, knew Paris perfectly well, worked as a diplomat in Istanbul, Sofia, Athens, Cairo, Rome, Bucharest, Lisbon and whose whole intellectual orientation was aiming for the interpretation of authenticity and Europeanness; another, Veljko Petrović, who was a lawyer in Budapest, edited magazines in Zagreb and Sarajevo, was an active propagator of newspapers in Geneva, and in whose writings the atmosphere of Zombor, the mentality and local history of Ravangrad, have an outstanding role; Svetislav Stefanović was a doctor of medicine, too, but studied literature and was interested in the Anglo-Saxon mentality; Oton Župančič studied philosophy, history and geography in Vienna, and was employed by noble families as a private tutor while he travelled all around Europe; finally, Todor Manojlović studied law in Budapest, but adored Florence and other centres of art; moreover, at the university of Basel he studied art history, then edited newspapers in French and Italian, later organized artistic groups from the fans of modern trends, knew and translated the works of Gyula Juhasz, Lajos Kassak, Endre Ady, about whom he also wrote essays, just like about Apollinaire, and in his memoirs he recorded his memorable meetings with prominent European artists. This list could be significantly widened to include Ivo Andrić, Miloš Crnjanski and Mladen Leskovac, with whom Crnjanski corresponded regularly. Constant growth and enrichment were the keynotes of Szenteleky's unluckily short but versatile and meritorious career as a doctor, writer, translator, editor, cultural organizer, cyclist and drummer. Szenteleky was always trying to assess and compare the contrast of the centre and the periphery, the time factors of multi-directional memory, the historical situations, the periodization, social practice, institutional circumstances, artistic and literary arrangement of the difficulties of the free choice and use of languages, of the formation national self-recognition, of the possibility of independence, and of the revelation of denomination in such a way as to recognize their differences as the components of their inner identity (see Biti 2000: 91-92). Szenteleky's intellectual world, which necessitated co-operation with the Other, and urged a change of tone of trustworthy authors, has not lost any of its validity and novelty through the decades. The main reason for this was that because he wanted to moderate the unavoidable colonizing tendencies, he was fundamentally aware of the common fate of co-existing nations. If the national consciousness of a nation can be successfully deduced from its respect for the intellectual and material values of other nations, in the spirit of Kornél Szenteleky we should be fully aware of the mutual reflection of nations in order to avoid the minority region's imprisonment in its myths and prejudices, resulting in a literary, artistic and political (hyper-)culture. BIBLIOGRAPHY Janos BÀNYAI, 1996: Kisebbségi magyaróra. Ujvidék: Forum. Vladimir BITI, 2000: Strano tijelo pri/povijesti (Etičko-politička granica identiteta). Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada. Imre BORI, 1994: Szenteleky Kornél. Ujvidék: Forum. Ede DRASKÓCZY, 1944: Magyar kisebbségi irodalom a Délvidéken. Délvidéki Szemle 6. Edouard GLISSANT, 1996: Introduction à unepoétique du Divers. Paris: Gallimard. József Sandor KOMÀROMI, 1942: A költo képe a kedves szrvében. Hid, 1942/ januar 20. Alpar LOSONCZ, 2002: Európa-dimenziók. Ujvidék: Forum. Beata THOMKA, 1992: Prózatòrténeti vàzlatok. Ujvidék: JMMT. PREVOD KOT VZAJEMNA REFLEKSIJA SOSEDNJIH NARODOV (KULTURNA DEJAVNOST KORNÉLA SZENTELEKYJA) Razprava želi s pomočjo analize delovanja Kornéla Szentelekyja dokazati, da avtorjevo prisvajanje univerzalne kulture in njegova neposredna izkušnja medkulturnih prepletanj ne vodita zgolj naključno k posebno pomembnim temam o tujstvu, sirotstvu, brezdom-stvu, narodnem značaju, ljubezni do kulture, o jezikovnih in manjšinskih težavah. Dela avtorja, ki sebe prišteva med noveliste, kljub različni in nihajoči kakovosti, niso le dokumenti spoštljive življenjske poti, ki jo je potrebno ohraniti, temveč jih je potrebno še naprej graditi, in sicer v upanju odpiranja vsebinskega sodelovanja, ki presega navidezne geste simpatij in empatij do sečišča jezikovnih in kulturnih meja. Prispevek predstavlja odločilen vpliv sistema pogledov (ki je bil izdelan v zavesti minljivosti meja in s pomočjo poznanstva z odličnimi hrvaškimi, srbskimi ter slovenskimi pesniki, pisatelji in prevajalci), širitve obzorij, vsestranskega istočasnega občutenja vmesnih prostorov na temeljno doživetje (manjšinske) biti v kaleidoskopu različnih kultur in jezikov v delih Kornéla Szentelekyja. Resnica v avtobiografiji Sporočanje resničnega v nekaterih svetovnih avtobiografijah in v Cankarjevem Mojem življenju Irena Avsenik Nabergoj Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko, Vipavska 13, SI - 5000 Nova Gorica, irena.avsenik-nabergoj@guest.arnes.si - scn iv/1 [2011], 80-96 - Članek obravnava vidike izražanja resničnosti in resnice v avtobiografiji ob upoštevanju nekaterih avtobiografskih del od antike do danes in Cankarjeve avtobiografije Moje življenje. Predstavitev različnih stališč o resničnosti in resnici ponuja kriterije presojanja avtentičnosti in verodostojnosti literarnih predstavitev življenj ske izkušnje in življenjskih zgodb. Tako lahko bolj jasno vidimo, kaj je skupnega in kaj je različno v avtobiografskem pisanju v primerjavi s pesništvom oziroma fikcijo. Poglavitni namen članka je presoja možnosti in meja sporočanja resnice o življenju z izpovednimi oblikami, ki so značilne za zvrsti avtobiografije. This article discusses aspects of conveying truth in autobiography with respect to a variety of historic autobiographical works in comparison to Ivan Cankar's autobiography,Moje življenje ('My Life'). A discussion of different viewpoints on truth and reality provides criteria for judging the authenticity and credibility of literary presentations of life experience and life stories. In this way, it is possible to see more clearly what is common and what is different in autobiographical writing compared to poetry and fiction. The aim of the article is to assess the possibilities and limits of conveying truth about life by means of confessional forms characteristic of genres of autobiography. Ključne besede: biografija, avtobiografija, zgodovina, resnica, Ivan Cankar Key words: biography, autobiography, history, truth, Ivan Cankar V literaturi vseh literarnih vrst in zvrsti od antike naprej je temeljno vprašanje resničnosti, verodostojnosti in resnice. To velja zlasti za tiste literarne vrste in zvrsti, ki izhajajo iz splošne ali osebne zgodovine. Ko poskušamo presojati pojma resničnosti in resnice v literarnih delih, ki v umetniških oblikah prikazujejo resničnost snovnega sveta in resnico o življenju v vseh njegovih odtenkih, je smiselno izhajati iz splošnih opredelitev teh pojmov. V novejšem obdobju so si filozofi prizadevali razviti teorije, s katerimi bi pojasnili naravo resnice in njenega nasprotja, neresnice. Pomenska širina je razvidna iz vidikov specifikacije teorij resnice: koherenčna teorija (Baruch Spinoza, Georg W. F. Hegel, Gottfried Leibniz), korespondenčna teorija (Bertrand Russel, George E. Moore), pragmatična teorija (Charles S. Pierce, John Dewey, William Jones). Ko »navadni« ljudje, ki živijo v resničnem svetu, uporabljajo izraz »zdrava pamet«, je to navadno v kontrastu z njegovim nasprotjem, nesmislom, ker je tisto, kar je proti zdravi pameti, nesmiselno. Na splošno ljudje, ki uporabljajo zdravo pamet, radi zaupajo svojim petim čutom zaznavanja in zato zaupajo opažanjem o realnosti, ki jih njihovi čuti zaznajo. Zdrava pamet kot oblika resnice se običajno upira »velikim« in očitnim paradoksom in ljudem daje zaščito pred skrajnimi absurdi (Smallwood 1995: 883-886). Vendar formalna logika ne zmore pojasniti nekaterih vrst resnice, neresnice ali zmote, še posebej tistih, ki so povezane z moralnimi ali etičnimi vsebinami. Prizadevanje za resnico ni samo zadeva »zdrave pameti«, ampak tudi številnih drugih skritih lastnosti človeškega duha in medčloveških odnosov. Narava medčloveških odnosov in neizbežnost tesnih medsebojnih vezi sta lahko razlog, da se tudi prizadevanje denimo nekega pisatelja za resnico lahko konča vsaj z etičnim dvomom, ko je njegovo razkrivanje resnice povezano z zasebnostjo drugih ljudi in njihovo svobodo. Prizadevanje za resnico pa lahko vodi tudi v zmoto, ko resnico človek razglaša pod vplivom predsodkov, samovoljnosti ali »občutkov«. Ljudje, ki ne poznajo »dejstev«, doživljajo neko vrsto praznine ali vrzeli in zato svojo praznino ali vrzel pogosto zapolnijo z zmotami. Hotena neresnica pogosto vodi v nemoralnost in/ali neetično ravnanje. Zdi se, da so predsodki poglavitni vir hotenih neresnic, ki povzročajo veliko škode in trpljenja. Ko poskušamo najti možnosti presojanja resničnosti in resnice na področju literature, se srečamo z življenjskimi prizori in usodami sredi kočljivih zgodovinskih okoliščin in izzivov. To dejstvo je Käte Hamburger izpostavila, ko je v svoji knjigi Resnica in estetska resnica opravila natančnejšo analizo opredelitev resnice na področju estetskih teorij. Na koncu svojega dela pravi: V naši analizi estetskih teorij resnice smo si prizadevali pokazati, da je v njih uporabljeni pojem resnice pomensko prazen, pojem estetske resnice pa aporija; nasprotno, toda ravno s tem pa smo tudi skušali resnico »rešiti« pred njeno zlorabo na področju umetnosti in jo razumeti v njenem navsezadnje etičnem pomenu kot vodilni vrednostni pojem človeškega življenja in človeške družbe (Hamburger 2004: 139). Käte Hamburger je na tej točki končala svojo raziskavo pojma resnice. V novejšem obdobju pa imamo nekaj prispevkov literarnih teoretikov in pisateljev, ki obravnavajo vprašanje resničnosti in resnice v literaturi. Leta 1946 je Erich Auerbach objavil svoje monumentalno delo o prikazovanju resničnosti v zahodni literaturi pod naslovom Mimesis} V tem delu avtor poglobljeno razlaga vidike resničnosti in resnice, ki jih pogrešamo v večini teorij o estetiki. Najnovejši poskus strokovne presoje izražanja resničnosti in resnice v literaturi je zbornik esejev pisateljev, ki jih je leta 2008 izdal David Lazar v knjigi Truth in Nonfiction. Dvajset pisateljev in literarnih teoretikov je prispevalo svoje ugotovitve o resnici v literarnih zvrsteh, kot so biografija, avtobiogra-fija, spomini, dnevniki, eseji itd. Pogledi pisateljev so dragoceni tudi zato, ker svoje ocene o resnici v teh vrstah literature ne sporočajo samo pod vidiki narave in namena literarne predstavitve življenjskih zgodb, temveč tudi pod vidikom narave literature kot takšne in svojih lastnih zgodb glede na odzive na njihova literarna dela, v katere vključujejo osebe iz svojega ožjega ali širšega življenjskega okolja. Ko govorimo o resnici, ki se kaže v medčloveških odnosih in v naših nazorih o temeljnih vrednotah zasebnega in družbenega življenja, se srečamo z različnimi vrstami aporij. Iskanje resnice je bistveno povezano z razponom med šibkostjo in močjo, ki ju doživlja vsak človek. Mohandas K. Gandhi v svoji avtobiografiji, ki ji je dal naslov Zgodba o mojih eksperimentih z resnico, pomenljivo opisuje svojo izkušnjo iskanja resnice: Iskanje resnice je preprosto in težavno hkrati. Nadutemu človeku se bo nemara zdelo povsem nemogoče, nedolžnemu otroku pa čisto mogoče. Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu. Svet tepta prah pod seboj, iskalec resnice pa se mora tako zelo ponižati, da ga celo prah lahko potepta. Šele tedaj, nič prej, se nam odstre uvid v resnico (Gandhi 2010: 18). 1 Skupne in posebne lastnosti resnice v pesništvu, biografiji in avtobiografiji Od grške antike naprej so kriterije resničnosti in resnice v literaturi presojali pod različnimi vidiki. Platon se o tem sprašuje v deseti knjigi Države (Politela) in jasno izraža pomislek do umetnosti posnemanja, zlasti pesništva. Meni, da slikar, čigar delo je samo posnetek narave, ne more izpovedati ničesar »bistvenega«, ničesar pravi biti ustreznega. Zato se vda čutni predstavi, če na primer naslika stol perspektivično. Po Platonu enako velja za pesnika, če posnema ljudi v vsakdanjem življenju pri njihovih opravilih in kretnjah. Pesništvo, ki oblikuje bitja s pogledom na bistvo življenja, na ideje, torej bitja, ki iščejo iz vsakdanjosti pot v večno veljavni svet, je za Platona pravo pesništvo, seveda ob upoštevanju etične življenjske norme kot vodila (Platon 1995: 404, Košarjeva opomba). V deseti knjigi (6. razdelek) Platon meni: »Kar pesnik prikazuje, so posnetki, zelo oddaljeni od resnice« (Platon 1995: 305). Vidike resničnosti v zgodovinopisju in literaturi pa označi Aristotel na začetku devete knjige svoje Poetike: 1 Izbor besede za glavni naslov je pomenljiv, saj je posnemanje (mimesis) resničnosti od grške antike naprej osrednja tema, ko gre za načine izražanja v umetnosti na splošno in posebej v literaturi. Pesnikova naloga ni pripovedovati, kaj se je v resnici zgodilo, temveč kaj bi se bilo lahko zgodilo, se pravi, kaj bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi. Zato tudi razlika med zgodovinarjem in pesnikom ni v tem, da eden piše v prozi, drugi v verzih (saj bi tudi Herodotovo zgodovino lahko kdo prelil v verze, pa bi ne bila nič manj zgodovina kot v prozi), razlika je marveč v tem, da eden opisuje, kar se je v resnici zgodilo, drugi pa, kar bi se bilo lahko zgodilo. Zato je poezija nekaj, kar je bliže filozofiji in pomembnejše kot zgodovinopisje: poezija govori bolj o splošnem, zgodovinopisje o posameznostih (Aristoteles 2005: 96). Iz te izjemno vplivne opredelitve razlike med pesništvom in zgodovinopisjem ni razvidno, katere vidike resničnosti ima Aristotel v mislih, ko govori o pesnikovem prikazovanju resničnosti. O tem lahko domnevamo predvsem ob upoštevanju njegovega izhodišča v pojmu posnemanja (mimesis), ki ga uporablja in razlaga na več mestih svoje Poetike. Aristotel govori o posnemanju dejanj in značajev, torej o prikazu brez odpiranja moralnih dilem glede vesti in osebne nedolžnosti oziroma krivde junakov. Pesniku celo priporoča svobodo glede prirejanja značajev (15. poglavje, 1454 b 10).2 V 16. stoletju je bilo v presojanju umetnosti aktualno vprašanje definicije narave, razumevanja načina posnemanja v umetnosti, objekta in smotra poetične reprezentacije v odnosu do resničnosti. Na to se je odzval Sir Philip Sidney (1554-1586) z delom The Defense of Poetry (1580-1581), ki se opira na Aristotelovo Poetiko in Horacijevo delo Ars Poetica. Zavrnil je stališča, ki ne ustrezajo naravi poezije. Sidney poeziji prisoja večjo prepričevalno moč v sporočanju resnice kakor filozofiji in zgodovini. V svoji obravnavi številnih literarnih zvrsti, kot so pastorala, elegija, satira, komedija, tragedija in ep, zavrača tezo, da je pesnik »lažnivec«, in poudarja, da poezija moralno sporočilo posreduje s sredstvi umetnosti, ki posredujejo tudi občutek veselja. Kriterij resničnosti je v prvi vrsti sporočilo v razmerju do naravnih danosti in etične kakovosti oseb, ki jih literarna dela obravnavajo. Ta kriterij mu omogoča stopnjevanje skladnosti z resničnostjo in resnico v posnemanju in izražanju stvarnosti v razponu od najbolj vzvišenih namigov na Boga in njegovo pravičnost v Svetem pismu, prek bogov in polbogov v grško-rimski kulturi, do najbolj preprostih resnic v različnih vrstah mitov, ki opisujejo naravo in človeške značaje. Ker so miti literarne stvaritve in prikazujejo najrazličnejše vidike vrednot v zvezi z bogovi in ljudmi, brez dvoma s svojimi umetniškimi prezentacijami sporočajo resnico na privlačen način. S svojo celostno podobo resničnosti in s slikovitostjo resničnost in resnico posredujejo bistveno bolj razumljivo kakor filozofija, zgodovina in pravo, ki imajo vsaka svoj specifični namen udejstvovanja.3 2 Sodobno zgodovinopisje postavlja pod vprašaj vprašanje resnice oz. trditev, da zgodovinar »opisuje, kar se je v resnici zgodilo«. Zdi se, da je vloga zgodovinarja blizu vlogi pesnika. Gl. Luthar 2008: 178-188. 3 Za predstavitev Philipa Sidneyja in celotno besedilo njegovega dela The Defence of Poetry gl. Vincent B. Leitch (ur.), The Norton Anthology of Theory and Criticism. New York / London: W. W. Norton & Company, 2010, 251-283. Na začetku svojega dela The Defence of Poetry Sidney navaja prvotno latinsko oznako za pesniško vrsto literarnih del: pesnik je bil vates 'prerok, vedež', vaticinium 'prerokba'. Že izraz sam pove, da so pesniki veljali za posrednike božjih sporočil. Utemeljenost tega poimenovanja vidi predvsem v »božjih spevih« Davidovih Psalmov. Gre za nebeško poezijo, ki opeva »neizrekljivo in večno lepoto, ki jo vidijo oči razuma, razsvetljenega z vero« (Leitch 2010: 256). Grški pojem »poet« prihaja iz glagolapoiein 'narediti, ustvariti' v najod-ličnejšem pomenu besede. Tako kot vse znanosti ima tudi umetnost stvaritve narave za svoj poglavitni objekt, zato se v osnovi ne morejo motiti. Pesnik pa poustvarja naravo, pa tudi oblike bitij, ki jih v naravi nikoli ni bilo: »junake, polbogove, kiklope, privide, furije in podobno« (Leitch 2010: 257). Pesnik v prezentaciji primerov prave ljubezni, stanovitnega prijateljstva, junaških in odličnih mož ustvarja na temelju ideje, ki presega vidno naravo. Na temelju grško-rimske razlage, da je umetnost posnemanje (mimesis), Sidney poudari možnost metaforične izrabe narave z dvema ciljema: pouk in zadovoljstvo. Vzvišen moralni cilj pesništva Sidneyju daje podlago za to, da vlogo pesnika povzdigne nad vlogo filozofa moralista, zgodovinarja in pravnika. Filozof abstraktno razglablja o kreposti, zgodovinar resnico išče v posameznih dejstvih, pravnik o dobrem in slabem sodi pod prisilo, pesnik pa vodi v uresničevanje vrline s tem, da zajame celoto živete resničnosti; »pesnik je dejansko pravi ljudski filozof« (Leitch 2010: 263). V drugi polovici prispevka Sidney zavrača kritiko pesnikov, češ da njihov način posnemanja resničnosti ne ustreza resnici. Temeljni argument je, da pesnik ničesar ne trdi, zato nikoli ne laže. Lagati pomeni trditi, da je resnično nekaj, kar je napačno. Drugi umetniki, posebno pa zgodovinarji, se s svojimi trditvami o številnih rečeh v meglenem znanju človeštva težko izognejo številnim lažem. Toda pesnik ne more lagati, ker nikoli ničesar ne trdi in bralca ne sili v to, da njegovo pisanje sprejme kot resnično. Zato ne laže, tudi ko pripoveduje stvari, ki niso resnične. Pesnikovi karakterji in dejanja so le slike tega, kar bi moralo biti, ne pa zgodbe o tem, kaj je bilo, zato lahko posredujejo resnico tudi v literarni fikciji. Samuel Johnson (1709-1784) je Sidneyjeve poglede potrdil s svojo razlago bistva fikcije in umetniške odličnosti Shakespearovih zgodovinskih dram. Po njegovi razlagi dela fikcije prikazujejo življenje v njegovem »resničnem stanju« (true state), resnica pa se ne kaže samo v posnemanju narave po njenem videzu, temveč predvsem po ustreznem prikazu moralnega stanja glavnih osebnosti, ki nastopajo v literarnih delih. Ne strinja se z nevtralnim stališčem glede vloge etike; po njegovem je treba nenehno zabičevati, »da je krepost najvišji dokaz razumevanja in edina trdna osnova veličine, in da je pokvarjenost naravna posledica ozkega mišljenja; da se začne v napaki in konča v sramoti« (Leitch 2010: 337-371). V svojem predgovoru k izdaji Shakespearovih del leta 1765 pa Johnson sporoča svoje ugotovitve, kako je Shakespearu uspelo v svojih delih, ki so v bistvu literarne fikcije, čeprav pogosto temeljijo na zgodovinskih dogodkih, prikazati resničnost oziroma resnico. Uspelo mu je ustvariti zvesto zrcalo vedenja in življenja, človeško naravo skladno z delovanjem v resnični nujnosti, svoja čustva je prilagodil resničnemu življenju, njegova opažanja vsebujejo »splošno in prevladujočo resnico«, njegovi značaji so naravni in dosledni v ravnanju, v svojih delih je ohranil enotnost dejanja. Glede na te bistvene lastnosti kakovosti literarnega dela Johnson različnih Shakespearovih pomanjkljivosti, zlasti pogoste neusklajenosti v prikazu zaporedja in izbora zgodovinskih dogodkov v njegovih delih, nima za usodne hibe (Leitch 2010: 373-386). Pisateljica Judith Ortiz Cofer, profesorica angleščine in ustvarjalnega pisanja na Univerzi v Giorgi, je sprejela moto Philipa Sidneyja »Poglej v svoje srce in piši (Look into Thy Heart and Write)« in za knjigo Truth in Nonfiction pripravila prepričljiv prispevek o vidikih resnice v poeziji in avtobiografiji.4 Vloga pesnika je, da v jezik grobe človeške izkušnje postavi tisto, kar je Czeslaw Milosz imenoval »edina domovina«; v tem je resničnost poezije: Pesmi so vedno resnične. Lahko čutite njihovo resničnost; v vas odmeva kot glas čistega kristala. In ko slišite dobre pesmi, vprašanje, ali se je to v resnici zgodilo?, ki ga pogosto slišimo od neizkušenih bralcev, nima odmeva, ker to ni pomembno. Resnica poezije je kakor kvantna fizika. Sprejeti jo moramo, tudi če je ne dojemamo prav dobro. Es la pura verdad (Lazar 2008: 27). Avtorica poudarja, da si v pisanju o življenjskih zgodbah izrecno prizadeva za točnost v navajanju zgodovinskih dejstev, a se zaveda, da je »resnica umetnosti različna od zgodovinskega dejstva«. Ko je svoje sorodnike posamično spraševala o istih dogodkih, so se zgodbe »dramatično« razlikovale druga od druge. Narava spomina je takšna, da v življenjskem toku nastajajo različne verzije istih dogodkov. Tako nastane opredelitev resnice v pisanju iz spomina, ki jo sporoča Virginia Woolf: to so osebni vtisi, sledovi, ki te vodijo nazaj do tvojih trenutkov bivanja. Poskusi, da razišče resnico o svojem življenju in jo izrazi v umetniški obliki, jo silijo, da »najde univerzalno v posameznem« in pri tem ugotavlja, da smo v neki točki dejansko vsi tujci v svojem domačem okolju (Lazar 2008: 29-30). Definicija o avtobiografski pripovedi ali pripovedi o življenju bolj, kot da bi določala pravila kot žanra ali oblike, razume to pripovedovanje kot zgodovinsko umeščeno prakso samopredstavljanja. V takšnih besedilih pripovedovalci selektivno predstavijo svojo življenjsko zgodbo skozi osebno pripovedovanje zgodbe. Umeščeni v specifične čase in prostore so hkrati v dialogu z osebnimi procesi in arhivi spomina. Smith in Watson zaradi bogate in raznolike zgodo -vine samoreferencialnih modelov razlikujeta med nizom terminov - pripoved o življenju (life writing), življenjska zgodba (life narrative) in avtobiografija. Pripoved o življenju je splošni izraz za raznovrstno pisanje, ki zajema življenje kot svoj subjekt. Takšno pisanje je lahko biografsko, romanopisno, zgodovinsko ali eksplicitno samo-referencialno do pisca. Življenjsko zgodbo razumemo kot nekoliko ožji termin, ki vključuje več vrst samoreferencialnega pisanja, vključno z avtobiografijo (Smith and Watson 2001: 3). 4 Gl. La Verdad: Notes on the Writing of Silent Dancing, partial Remembrance of a Puerto Rican Childhood (a Memoir in Prose and Poetry). V. David Lazar, ur. Truth in Nonfiction, 26-30. V človeški naravi vzporedno s težnjo po resnici deluje težnja po iskanju zgodovinskih »dejstev«, zato ni samoumevno, da bralec avtobiografske pripovedi dovolj zavestno razlikuje med »estetsko« in »zgodovinsko« resnico. Pisci avtobiografij so morali vsak na svoj način najti način usklajevanja teh dveh postavk. Prej kot »dejstvo« ponujajo subjektivno »resnico« (Smith in Watson 2001: 10). Več vprašanj se odpira, ko poskušamo ugotoviti, kaj je specifično v izražanju resnice v avtobiografskem pisanju v primerjavi z biografijo, romanom ali zgodovinskim pisanjem: Kakšen je položaj resnice v avtobiografskem razkritju? Kako vemo, ali in kdaj pripovedovalec govori resnico ali laže? In kakšno razliko bi to razlikovanje povzročilo? /.../ Kaj je tisto, kar pričakujemo, da nam bo pripovedovalec o življenju povedal resničnega? Ali pričakujemo zvestobo do dejstev, do pripovedovalčevega življenjepisa, do njegovih izkušenj, do samega sebe, do zgodovinskega trenutka, do družbene skupnosti, do prevladujočih prepričanj o različnih identitetah, do norm avtobiografije kot literarnega žanra samega na sebi? In resnica, za koga in zakaj? Za druge bralce, pripovedovalca o življenju ali za nas same? (Smith in Watson 2001: 12) Neva Šlibar, ki se je v slovenski literarni vedi dolgoročno in ciljno posvečala značilnostim avtobiografskega pisanja, še posebej v zvezi z ženskimi avtoricami, vidi majhno razliko med funkcijo biografskega in avtobiografskega pisanja. Po njenih besedah biografiki že zgodovinsko (z vzorčnim pripovedovanjem v življenjepisih in legendah) pripisujejo več etično-didaktičnega in faktografskega znanja, medtem ko je avtobio-grafika lahko močneje psihološko in socialno orientirana, nekako v obliki literature o življenjskih izkušnjah, ki jih je treba dojemati kot pomoč za življenje (Šlibar 1995: 392). V zvezi s tradicionalnim pripisovanjem »objektivnega« biografiki in »subjektivnega« avtobiografiki Neva Šlibar utemeljeno opozarja, da se v obeh vrstah prepletata težnja po iskanju objektivnosti in subjektivne sodbe, in pravi: Če posledično biografska besedila vsekakor kažejo 'avtobiografske' dele, velja enako obratno: Celo opisovanje samega sebe, ki je do skrajnosti osredotočeno na lastni jaz, kot na primer pet avtobiografskih knjig Thomasa Bernharda od Vzroka do En otrok, vsebuje predirljive portrete o sorodnikih, prijateljih in sovražnikih (Šlibar 1995: 393). 2 Eksperimenti z resnico v nekaterih avtobiografskih delih Presoja vsake biografske oziroma avtobiografske literature se neizbežno povezuje z vprašanjem resnice oziroma razmerjem med dejstvi in fikcijo, toliko bolj, če se pisec sam obveže, da bo v svojem delu oblikoval »izvorno biografijo« in se predstavil kot pričevalec o dogodkih.5 Bistvene lastnosti avtobiografije so: večinoma je to pripoved v prozi, prikaz individualne življenjske zgodbe, poi- 5 Podobno je pri zgodovinarju; zgodovinar ni »samo človek«, zgodovina pa ni samo preprosta »evolucija določenega procesa, temveč predvsem njegova epigeneza« (Luthar 2008: 179). stovetenje avtorja in glavnega junaka, značilna je retrospektivnost pripovedne perspektive (Wagner-Egelhaaf 2005: 1-6). Za avtobiografijo je najpomembnejše načelo, da se pisec čuti zavezanega resnici in si po najboljših močeh prizadeva za verodostojen prikaz dogodkov.6 Takšno aktualizacijo resnice osebne zgodovine opisuje Avrelij Avguštin v svoji avtobiografiji Izpovedi (Confessiones) 9, 18, ko pravi: Ko prihodnost in preteklost bivata, bi rad vedel, kje sta. A tudi če mi to še ni dano, to pa vem: kjer koli že sta, nikjer nista kot prihodnost in preteklost, ampak kot sedanjost. Kajti če bi bila prihodnost tudi tam prihodnost, bi še ne bila tam, in če bi bila preteklost tudi tam preteklost, bi ne bila več tam. Kjer koli torej sta in kar koli že sta, ne moreta biti drugo kot sedanjost. Kadar pripovedujemo preteklo zvestó po resnici, dvigamo iz spomina ne mordà stvari same na dan, ki so preš^, temveč le v besedah izražene podobe, ki so jih stvari nekoč, ko so prehajale mimo čutov, vtisnile v dušo. Tako je moja otroška doba, ki je ni več, pretekla v času, ki ga ni več: toda kadar se je spominjam in o njej govorim, gledam njeno podobo v sedanjem času, ker še zmerom biva v mojem spominu (Avguštin 1984: 257). Presojanje resnice oziroma verodostojnosti pa ni samo vprašanje znanstvenega uma, temveč tudi zadeva ustvarjalnega duha. Vsebinske podrobnosti v avtobiografskem pisanju niso objektivno preverljive, kot tudi ni jasen vzrok za drobne vsebinske razlike; med možnimi vzroki za razlike sta lahko večja časovna oddaljenost in vloga spomina, mogoči pa so tudi kakšni drugi razlogi. Neva Šlibar tudi glede vidikov resnice dobro opredeljuje razliko med biografskim in avtobiografskim pisanjem. Če je biografsko pisanje bolj »naravno« v literarni formi, pa je avtobiografsko pisanje tako med bralci kot tudi v znanstvenih krogih veliko bolj zapaženo. Za to dejstvo najde tudi utemeljen razlog: Vzroki za to preferenco ležijo v tem, da avtobiografska besedila veliko bolj neposredno kakor biografska ustrezajo stremljenju po avtentičnosti in neponarejeni življenjski izkušnji. /./ V estetskem pogledu so bolj stimulativna, ker omogočajo veliko bolj ustvarjalno obravnavo gradiva (Šlibar 1995: 394). Med najbolj znanimi avtorji avtobiografskega pisanja od antike do novejše dobe so Avrelij Avguštin, Jean-Jacques Rousseau, Johann Wolfgang von Goethe, George Sand in Mohandas K. Gandhi. V zadnjih dveh stoletjih so avtobiografska dela ustvarili še številni drugi avtorji svetovne in slovenske književnosti.7 V Avguštinovih Izpovedih se prepletajo spomini in spoznanja 6 Oto Luthar obravnava vire, ki po njegovem mnenju obstajajo samo kot del historične rekonstrukcije oziroma »spregovorijo« samo, ko so pravilno nagovorjeni. Meni, da je »vsaka prava interpretacija preteklosti zgolj pristranska, saj dejstva nikoli ne govorijo sama zase« (Luthar 2008: 178). 7 Naj navedem nekaj avtorjev avtobiografij iz kroga literarnih ustvarjalcev. Veliko je nemških avtorjev: Gottfried Benn, Marcel Reich-Ranicki, Klaus Mann, Heinrich Böll, Theodor Fontane, Peter Härtling, Christa Wolf, Uwe idr. Med avstrijskimi pisatelji je npr. židovski pisatelj Elias Canetti. V angleščini je veliko avtobiografij iz Severne Amerike: politik in znanstvenik Benjamin Franklin, John Steinbeck, pisateljica Sylvia Plath, črnski pisatelj Booker T. Washington, Henry Miller; avtobiografije so pisali tudi ameriški o Bogu. Posebnost teh izpovedi je, da so pisane v obliki pogovora z Bogom, ki mu Avguštin izpoveduje svoje zmote iz mladostne dobe in pred katerim poveličuje novo življenje, ki se je začelo z obratom k njemu. Bog je zanj poosebljena resnica in ob tej resnici presoja vse drugo, kar je doživljal v svojem razgibanem življenju. Jean-Jacques Rousseau je prevzel Avguštinov naslov za svojo izvirno avto-biografijo Izpovedi (Confessions) v dveh delih, pri katerem vsako obsega po šest knjig. Delo je končal leta 1769, a objavljeno je bilo šele po njegovi smrti, leta 1782. Njegove Izpovedi vsebujejo izrazito antropološko smer razmišljanja. Njegova izpoved se začenja z napovedjo: Snujem delo, ki mu do sedaj še ni para in ki ne bo imelo posnemovalcev, ko bo končano. Svojim bližnjim hočem prikazati človeka v vsej njegovi resničnosti; in ta človek bom jaz (Rousseau 1955, zvezek 1: 9). Pisatelj se obrača na bralce ter od njih pričakuje sočutje in razumevanje za svojo nevrednost in stiske; vedeti in čutiti jim da, da posebnosti njegovega značaja ni mogoče opisati. Pri tem mu gre za verodostojnost, ki jo tudi izrecno utemeljuje. Na koncu četrte knjige navaja svoje pogoje za dosego verodostojnosti: V ta namen pa ne zadostuje, da je moje pripovedovanje zvesto, ampak mora biti tudi natančno. /.../ Ene same stvari pa se moram bati pri tem pisanju: ne tega, da bi povedal preveč ali da bi se lagal, ampak da bi ne povedal vsega in da bi zamolčal resnico (Rousseau 1955, zvezek 1: 256). Kljub temu je očitno marsikaj zamolčal, saj šesto knjigo sklene s komentarjem: Takšne so bile zablode in pregrehe moje mladosti. Njih zgodbo sem povedal s takšno vernostjo, da je je moje srce veselo. Če bi v nadaljnjem izkazal nekoliko časti svoji zreli dobi s kakšno čednostjo, bi jo zabeležil z isto prostodušnostjo, in takšen je bil tudi moj namen. Toda tukaj se moram ustaviti. Čas utegne odstreti marsikatero zaveso. Če se me bo potomstvo spominjalo, bo morda nekega dne izvedelo, kaj sem imel še povedati. Tedaj bo tudi vedelo, zakaj sem obmolknil (Rousseau 1956, zvezek 2: 75). George Sand je svojo avtobiografijo Zgodba o mojem življenju (1855) napisala z bistveno drugačnim odnosom do življenjskih zgodb svojih znancev. Njeno osnovno vodilo je bilo ohranjanje zasebnosti, zato Rousseaujeve Izpovedi takole ocenjuje: »Na smrt trpim, ko vidim vélikega Rousseauja, kako se takole indijanski pisatelj Natachee Scott Momaday, iz Avstralije Geoffrey Piers Henry Dutton, iz Anglije George Gordon Byron in William Somerset Maugham, iz Irske William Butler Yeats idr. Med francoskimi pisci avtobiografij sta pisatelja Edmond in Jules de Goncourt, pisateljica Amantine Aurore Lucile Dupin (George Sand), Jean d'Ormesson, André Gide idr. Avtobiografijo je napisal tudi danski pisatelj Hans Christian Andersen, pa ruski pisatelji: Vjačeslav Šiškov, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Maksim Gorki. Znana je pred kratkim prevedena avtobiografija Gabriela Garde Marqueza (Kolumbija) idr. Avtobiografije so pisali tudi številni avtorji s področij politike, znanosti, likovne umetnosti in drugi. ponižuje ... in se, vtem ko si morda celo izmišlja vse te grehe, razbremenjuje krivde za pregrehe srca, ki mu jih pripisujejo njegovi sovražniki« (Sand 2004: 297). Nancy K. Miller se navezuje na Sandovo v zvezi z njeno kritiko Rous-seauja, ker ne upošteva zasebnosti oseb, ki jih vključuje v svojo avtobiografijo. Opozarja na etično odgovornost avtobiografov, ko poročajo o svojem življenju v intimnem odnosu z drugimi osebami, in priznava svojo stisko vesti v zvezi z njenim pisanjem, ko je z razkrivanjem resnice o odnosih do svojih staršev in drugih ljudi zagrešila »izdajstvo«. Izkušnja o prizadetosti oseb, ki so se znašle v avtobiografijah, ji narekuje spoznanje, kako zelo smo v življenjskih zgodbah pravzaprav vsi »ranljivi subjekti«. Sprašuje se, kako bi mogel avtobiograf pripovedovati zgodbo, ne da bi oskrunil osebne pravice drugih oseb: Zvesto zapisano ali zlobno potvorjena, vaša zgodba kroži, popolnoma zunaj vašega nadzora. Je lahko takšna objava sploh kdaj poštena? Lahko etika sodeluje z močjo? Si lahko predstavljamo - si želimo - etiko izdajstva? Etično izdajstvo?8 Weimarski klasik Johann Wolfgang von Goethe je v letih od 1808 do 1831 napisal delo Iz mojega življenja. Pesnitev in resnica (Aus meinem Leben. Dichtung und Wahrheit). V tej svoji življenjski in umetniški izpovedi, v kateri je prišel le do petindvajsetega leta svojega življenja, je pisatelj spomin na svoje življenje vključil v univerzalno idejo o zgodovini, ki se razvija k nekemu cilju. Njegov poglavitni namen ni bil raziskovanje razmer, dela in dejanj osebnosti iz njegovega časa; hotel je ustvariti umetnino o svoji lastni zgodbi o uspehu in jo predstaviti kot model, ki bo vzgojno deloval na bralce. V svojem delu sporoča, da resničnega dejstva našega življenja ni mogoče zaznati ob spominu na pretekle dogodke, temveč z refleksijo o njihovem pomenu za življenje. Njegovo pisanje je poskus, da se iz odbranega življenjskega gradiva oziroma iz odlomkov iz življenja »dvignemo« do tistega »višjega«, neizrekljivega, ki nas približuje »višji resničnosti«. Goethe je v svojem pisanju ne samo natančen v analizi vzgibov svoje duše, ne le izjemno živ v odslikavanju takratnega časa, temveč tudi samoironičen, prav to pa njegovemu delu daje poseben šarm. Cilj njegove avtobiografije, ki se opira na konkretne dogodke iz njegovega življenja, je tisto najbolj resnično, ki v literarnem Goethejevem geniju postane simbol poetične resnice, to pa ustvarja napetost med ugotovitvami o doseženem in idejo o dosegljivem (Trunz 1998: 625-634). Goethe je o »pesniški« in »fikcijski« resnici najbolj jasno spregovoril v obliki maksim in sentenc, posebno nazorno pa v obliki pogovora med odvetnikom umetnika in gledalcem z naslovom O resnici in verjetnosti umetniških del (Über Wahrheit und Wahrscheinlichkeit der Kunstwerke). V tem pogovoru Goethe izpostavi »notranjo resnico«, ko odvetniku na usta polaga besede: »Prej smo operi odrekli neke vrste resnico; trdimo, da nikakor tega, kar posnema, ne predstavlja kot verjetno; a ji lahko zanikamo notranjo resnico, ki izvira iz doslednosti umetniškega dela?« Gledalec odgovarja: »Če je opera dobra, seveda 8 Gl. The Ethics of Betrayal: Diary of a Conundrum. V: David Lazar, ur. Truth in Nonfiction, 47. zase naredi mali svet, v katerem se vse dogaja po določenih zakonih, ki presoja po svojih lastnih zakonih, hoče biti občuten po svojih lastnih lastnostih.«9 Mohandas K. Gandhi je leta 1925 končal svoje veliko avtobiografsko delo z naslovom Zgodba o mojih eksperimentih z resnico. V odgovor pomisleku svojemu prijatelju, da je pisanje avtobiografije posebnost Zahoda, na Vzhodu pa so pisali avtobiografska dela le tisti, ki so prišli pod zahodni vpliv, v uvodu daje razlago: Vendar ni moj namen, da bi napisal pravo avtobiografijo; povedal bi rad samo zgodbo o svojih številnih eksperimentih z resnico, in ker moje življenje ni nič drugega kakor zbirka teh eksperimentov, bo res videti tako, kot da gre za pravo avtobiografijo (Gandhi 2010: 16). Že v naslovu nakazuje, v uvodu pa izrecno poudarja, da je vse podrejeno iskanju resnice, tu pa daje tudi definicijo svojega razumevanja resnice: Resnica je zame vrhovno načelo, ki vsebuje še mnoga druga. Ta resnica ni zgolj resnicoljubnost v besedi in misli in ne zgolj relativna resnica našega dojemanja, temveč absolutna resnica, večno načelo, se pravi Bog. /.../ Na tem popotovanju se mi je često odstiral bežen in medel vpogled v absolutno resnico, Boga, in vsak dan sem bil bolj prepričan, da je edinole on resničen, vse drugo pa neresnično (Gandhi 2010: 17). V sklepnem zapisu Zbogom Gandhi znova izčrpneje razlaga svoje razumevanje resnice, in sicer v odnosu do samouresničevanja v življenju. Govori o potrebnosti samoočiščenja na vseh področjih življenja, zato se zaveda, da se mora osvoboditi strasti v mišljenju, govorjenju in dejanju. »Premagati pritajene strasti se zdi težje kakor z orožjem osvojiti snovni svet« (Gandhi 2010: 610). 3 Cankarjevo sporočanje resnice v avtobiografiji Moje življenje Vprašanje avtentičnosti oziroma resničnosti v Cankarjevi avtobiografiji Moje življenje je bilo deležno pozornosti v članku Jožice Čeh »Med fikcijo in resničnostjo v avtobiografski prozi«. Avtorica obravnava razmerje med fikcijo in resničnostjo v literaturi na splošno in v odnosu do Cankarjevega dela. Skladno s tradicionalno literarno teorijo ugotavlja, da ločnico med literarnimi in nelite-rarnimi zvrstmi predstavlja prav meja med fikcijo in resničnostjo (Čeh 2008: 23). Glede vidikov resničnosti, ki so temeljni v številnih delih Ivana Cankarja, je zanimiva študija H. Porterja Abbotta; v navajanju mnenj o razliki med žanri, ki se opirajo na dejanske dogodke, in fikcijo, opozarja na dejstvo, da tudi pisatelji, ki se opirajo na zgodovinske dogodke, te navajajo selektivno glede na njihov pomen in si pri tem v navajanju dogodkov dovolijo različne vrzeli. Bralec v literarnih delih išče bolj resnico pomena kakor fakta po svoji lastni izkušnji realnosti. Delo ne bo prepričljivo, če je zgodba na primer »predobra, 9 Gl. Goethes Werke, Band XII. Uredila Erich Tunz in Joachim Schrimpf. München: C. H. Beck, 1998, 67-73, citat na str. 70. da bi bila resnična«, še manj, če je zgodba napačna. Prav na pomen tovrstnega presojanja resnice opozarja Ivan Cankar na koncu svojega dela Moje življenje, ko po branju Rousseaujevih Izpovedi ugotavlja: Naprtil je svoji ubogi mladosti toliko različnih grehov, kolikor si jih je le mogel izmisliti, nazadnje pa je vse te grehe z globoko učenostjo razložil in opravičil. Ob njegovih samoizpovedih obide človeka tisti občutek, ki je za pisatelja najstrašnejša obsodba: ne verjame mu (Cankar 1975: 50). Cankarjev posluh za vprašanje resničnosti oziroma resnice se kaže tudi v njegovi oceni samoizpovedi Janeza Trdine. Njegove izpovedi v Mojem življenju pohvali: »Brezobzirno pravičen je bil do sebe, usmiljeno pravičen do drugih ljudi.« Kljub temu presodi, da podoba njegove mladosti ni čisto resnična, ker pisatelj »nikoli ne more zatajiti starokopitnega šolmaštra« (Cankar 1975: 50). Cankar poudari svoje razloge, zaradi katerih dvomi o verodostojnosti avtobiografskega pisanja: le-to se namreč v svojih poizkusih zmore le bolj ali manj približati »celotni«, »končni« resnici. Meni, da so nasprotja navzoča že v človekovi eksistenci, v nasprotju med njegovim iskanjem in begom; prav zaradi teh nasprotij bo človekova samopodoba po njegovem prepričanju »presvetla ali bo pretemna, resnična ne bo in nikoli ne more biti«. Človekova intimna razklanost povzroči tudi neskladnost v njegovi samoiz-povedi, kot pravi Cankar: »Umetnik je tisti otrok, ki poje v gozdu, da bi ne skoprnel od strahu. Ne išče se - ušel bi si rad.« In sklene: Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega enega dne. In razodel boš tolike strahote, da bodo ljudje najprej tebe kamenjali, nato pa drug drugega. In če bo kateri ostal, bo od prevelike radosti skoprnel ob nezaslišanih lepotah, ki si mu jih bil razodel (Cankar 1975: 51-52). Cankarjevo razglabljanje spominja na razlago odgovornosti do resnice, ki jo daje pisatelj in profesor Mark Doty z Univerze v Houstonu v svojem prispevku za knjigo Truth in Nonfiction. Verjame, da si pesniki in pisatelji življenjskih zgodb prizadevajo za resnico. Ne gre jim za to, kar se je zgodilo, temveč za izkušnjo o tem, kar se je zgodilo: Povedati želim, da onkraj osebne etike spomina - kako pošteni ali nepošteni smo do drugih ljudi v svojem življenju - in onkraj vprašanja točnosti obstaja višji etični standard, ki ima opraviti z etiko umetnosti: da je to, kar se ustvari, sorazmerno z resničnim (Lazar 2008: 14). Cankar v resničnem življenju doživlja nespravljivost nasprotij in se sprašuje: »Čemu še življenjepis?« (Cankar 1975 : 51). Toda kljub sodbi nekaterih, da si umetnik piše »nekrolog«, in mnenjem drugih, da si poje »slavo še ob živem telesu«, meni, da je življenjepis smiselno pisati: »Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temveč edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna« (Cankar 1975: 52). Cankar resnico presoja predvsem s kriteriji etike, kot med drugim zapiše v Beli krizantemi (1910): Ponos je v mojem srcu; kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici! Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja (Cankar 1975: 267). Ta Cankarjeva zavezanost resnici razloži lepoto in sugestivnost njegovega pisanja. David Shields v svojem prispevku »Reality, Persona« za knjigo Truth in Nonfiction (Lazar 2008: 77-88) zapiše nekaj izrekov, ki izražajo resničnost v tem univerzalnem smislu: »Vse najboljše zgodbe so resnične«; »Človekovo življenje, ki je kaj vredno, je neprekinjena alegorija«; »Kar je resnično zate v tvojem privatnem srcu, je resnično za vse ljudi«; »Vsak človek ima v sebi celotno stanje človeštva.« Cankarjevo delo Moje življenje je dragocen zgled izvirne literarne stvaritve, ki vsebuje še posebej veliko avtobiografskih prvin glede na njegov celotni literarni opus.10 Pisatelj v štirinajstih črticah opisuje doživljaje in podobe iz svoje mladosti. V njegovih spominih, v katerih se vrača v obdobja od zgodnjih otroških let do dijaških let v Ljubljani in do prvih študentskih let na Dunaju, je še posebej izrazita podoba njegove matere. V Cankarjevih prvoosebnih črticah je ubeseden eden ali več drobnih dogodkov iz otroštva, tako da je v ospredju pripovedovalčevo etično vrednotenje teh dogodkov. Črtice so razvrščene tako, da si posamezni dogodki iz otroštva sledijo v časovnem zaporedju, obenem posamezno besedilo deluje kot samostojna enota, ki jo lahko beremo tudi ločeno od preostalih delov, zato je Cankarjevo Moje življenje smiselno pojmovati kot cikel avtobiografskih črtic (Čeh 2008: 29). Jožica Čeh ugotavlja, da se v Cankarjevi avtobiografiji »kot pomembni bese -dilni fikcijski signali pokažejo avtocitatnost, avtotematskost, lirsko meditativni tip črtice, značilna simbolika, metaforika idr.« (Čeh 2008: 31). Marko Juvan z naslovom svojega prispevka »Avtobiografija in kočljivost zvrstnih opredelitev: Moje življenje med tekstom in žanrom« jasno nakaže težišče svoje študije o Cankarjevi avtobiografiji. Primerjava Cankarjevega dela z Avguštinovimi in Rousseaujevimi Izpovedmi, delno pa tudi s Trdinovim Mojim življenjem, ga vodi do sklepa, da je Cankarjevo besedilo eden od odličnih primerov, kako avtobiografija izpada iz žanrskih klasifikacij diskur-zov (literarni - neliterarni, zasebni - javni itn.) in v njih nedoločljivo kroži kot zvrstna monada sui generis (Juvan 2009: 319). V zadnji črtici Mojega življenja Cankar v zvezi s svojim pogledom na avtobiografsko pisanje izpostavi antitezo otrok // starec ter poudarja, da sta si njuni sodbi o modrosti v nasprotju (Cankar 1975 : 49). S tem nasprotjem obenem razkrije merilo za presojo verodostojnosti avtobiografskega pisanja: 10 Črtice iz tega cikla je Cankar začel pisati poleti ali vsaj v začetku jeseni leta 1913, izhajale so v reviji Slovenski narod do srede leta 1914, v knjižni obliki pa so bile objavljene šele leta 1920. (Janko Kos v: Cankar 1975: 275). to je etično merilo otroške čistosti in iskrenosti. O tem pravi: »Spoštovanje ne prenese nobene laži, ne zavijanja, še pretiravanja ne. Najhujše je, da tudi ne prenese prikrivanja« (Cankar 1975: 49). Po tem načelu Cankar presoja tudi verodostojnost Rousseaujevih Izpovedi (Cankar 1975: 50). 4 Sklep Namen pisanja avtobiografije so nekateri pisatelji sami označili. Rousseau na začetku svojih avtobiografskih Izpovedi pravi, da hoče prikazati človeka v vsej njegovi resničnosti - »in ta človek bom jaz«. Goethe je svoje življenje predstavil kot največje umetniško delo, ki vsaj toliko kot »zunanjo« odraža »notranjo« resnico, Ivan Cankar v Mojem življenju resnico o svojem življenju v ožjem in širšem življenjskem kontekstu doživlja in opisuje kontrastno pod različnimi vidiki. Gandhi svojo avtobiografijo imenuje »eksperiment z resnico«. Pisci avtobiografije prikazujejo različne vidike vsebinske in estetske resničnosti. Ob poizkusih, da bi čim jasneje prikazali življenjsko resničnost in resnico, navadno bolj ali manj izrecno izrekajo tudi svoje poglede na resnico v življenju in v literarnem besedilu. Pojma resničnosti in resnice se pojavljata pod različnimi vidiki dokaj nedoločeno, vendar vsakokratni kontekst nakazuje vidik, ki ga ima pisatelj v mislih. Pesniki in pisatelji pojme uporabljajo v celotnem razponu možnih pomenov, saj je ravno za literaturo značilno, da je ožji in širši kontekst osnovno merilo določitve pomenskih vidikov rabe besed. Zato je razumljivo, da osnovni namen posameznih literarnih vrst in zvrsti bistveno določa pomenski vidik v rabi besed resničnosti in resnice. VIRI IN LITERATURA H. Porter ABBOT, 2. izd. 2008, šesti natis 2010: The Cambridge Introduction to Narrative. Druga izdaja. Cambridge: Cambridge University Press. Zlasti poglavje 11: Narrative and Truth (145-159). ARISTOTELES, 2005: Poetika. Prevedel, uvod in opombe napisal Kajetan Gantar. Ljubljana: Študentska založba. (Knjižna zbirka Claritas, 39). Erich AUERBACH, 8. izdaja 1988: Mimesis: Dargestellte Wirklichkeit in der abendländischen Literatur. Bern / Stuttgart: Francke V slovenščino prevedel in spremno besedo napisal Vid Snoj, 1998: Mimesis: Prikazana resničnost v zahodni literaturi. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. (Zbirka Labirinti). Avrelij AVGUŠTIN, 1984: Izpovedi. Prevedel Anton Sovre, priredil Kajetan Gantar. Celje: Mohorjeva družba. France BERNIK, 1988: Avtobiografsko v novejši slovenski vojni prozi. Tipologija pripovednih položajev. Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1986. Ur. Boris Paternu in Franc Jakopin s sodelovanjem Petra Weissa. Ljubljana: Filozofska fakulteta. (Zbornik Obdobja, 8). 145-149. Ivan CANKAR, 1975: Zbrano delo, zvezek 22. Gl. ur. Anton Ocvirk. Knjigo pripravil in opombe napisal Janko Kos. Ljubljana: Državna založba Slovenije. —, 1975: Zbrano delo, zvezek 24: Bela krizantema. Opombe napisal Dušan Voglar. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Jožica ČEH, 2008: Med fikcijo in resničnostjo v avtobiografski prozi. Jezik in slovstvo 53/3-4, 23-36. Mohandas K. GANDHI, 2010: Avtobiografija: Zgodba o moji eksperimentih z resnico. Prev. Uroš Kalčič, spremno besedo napisal Andrej Ule. Ljubljana: Modrijan. Johann Wolfgang von GOETHE, 1998: Goethes Werke, zvezki 9-11: Autobiographische Schriften. München: C. H. Beck. --, 2007: Poezija in resnično. Iz mojega življenja. Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Štefan Vevar. Ljubljana: Študentska založba. (Zbirka Claritas, 46). Igor GRDINA, 2003: Poti v zgodovino. Ljubljana: Založba ZRC. —, 1994: Avtobiografska književnost pri Slovencih v dvajsetem stoletju: doktorska disertacija. Ljubljana: [Igor Grdina]. Käte HAMBURGER, 2004: Resnica in estetska resnica. Prevedel Tomo Virk. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. (Labirinti). Walter HIRSCH, 1995: Platon in problem resnice. Prevedel Aleš Košar. Phainomena 4/13-14, 20-48. Miran HLADNIK, 2009: Slovenski zgodovinski roman. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Marko JUVAN, 2009: Avtobiografija in kočljivost zvrstnih opredelitev: Moje življenje med tekstom in žanrom. Slavistična revija 57/2, 311-320. David LAZAR, ur., 2008: Truth in Nonfiction: Essays. Iowa City: University of Iowa Press. Vincent B. LEITCH (ur.), 2010: The Norton Anthology of Theory and Criticism. New York / London: W. W. Norton & Company. Philippe LEJEUNE, 2005: Signes de vie. Le pacte autobiographique 2. Paris: Editions du Seuil. Oto LUTHAR in Breda LUTHAR, 2007: Trio za orkester: Resničnost, pripoved in pomen. Filozofski vestnik 28/1, 103-119. —, 2008: Zapoznela budnica ali resnični začetek konca sanj o objektivni zgodovini? (Spremna beseda). Kaj je zgodovina? Avtor Edward Hallet Carr, prevod Tomaž Jurca. Ljubljana: Studia humanitatis. 169-189. PLATON, 1995: Država. Prevedel Jože Košar, spremno besedo napisal Valentin Kalan. Ljubljana: Mihelač. (Zbirka Svetovni klasiki, 40). Opombe Jožeta Košarja (325-411). Jean-Jacques, ROUSSEAU, 1955-1956: Izpovedi, zvezki 1-3. Prev. Silvester Škerl. Ljubljana: Slovenska matica. George SAND, 2004: Zgodovina mojega življenja. Prevedla Radojka Vrančič. Ljubljana: Delta, društvo za kulturološke raziskave. (Delta: knjižna zbirka za ženske študije in feministično teorijo). Philip SIDNEY, 2010: The Defence of Poetry. V: Vincent B. LEITCH (ur.), The Norton Anthology of Theory and Criticism. New York / London: W. W. Norton & Company. 251-283. James SMALLWOOD, 1995: Truth. International Encyclopedia of Ethics. Ur. John K. Roth. London, Chicago: Fitzroy Dearborn Publishers. 883-886. Sidonie SMITH in Julia WATSON, 2001: Reading Autobiography. A Guide for Interpreting Life Narratives. Minneapolis / London: University of Minnesota Press. Neva ŠLIBAR, 1995: Biographie Autobiographie. Annäherungen, Abgrenzungen. Geschriebenes Leben. Autobiographik von Frauen. Ur. Michaela Holdenried. Berlin: E. Schmidt. 390-401. —, 1996: Ženski (avto)biografski diskurz: O njegovi subverzivnosti in potrebi po uzaveščanju njegovih pravil. Delta: Revija za ženske študije in feministično teorijo 2/1-2, 65-77. --, 2009: Literarna dela in avtobiografski spisi Alme M. Karlin: Tematiziranje obdobja 1940-1945. Almine meje in margine. Ur. Marija Počivavšek. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje. 44-61. Miran ŠTUHEC, 2008: Slovenska esejistika v presečišču biografskih in avtobiografskih vidikov. Jezik in slovstvo 53/3-4, 89-100. Lev Nikolajevič TOLSTOJ, 1980: O umetnosti in družbi. Prevedla Janko Moder in Josip Vidmar. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Janez TRDINA, 1998: Moje življenje. Aron in Zman, Pripovedka od Glasan-Boga, Verske bajke (izbor), Bajke in povesti o Gorjancih (izbor), Moje življenje. Besedila pripravil in spremno besedo napisal Iztok Ilich. Ljubljana: DZS. (Zbirka Slovenska klasika). Martina WAGNER-EGELHAAF, 2. izdaja 2005: Autobiographie. Stuttgart: J. B. Metzlersche Verlagsbuchhandlung. TRUTH IN AUTOBIOGRAPHY Representation of Reality in some Historic Autobiographies and in Ivan Cankar's Moje življenje ('My Life') This article focuses on some of the inherent foundations of perceiving and expressing truth in autobiography, in comparison with the art of poetry and fiction, and compares relevant statements in classic autobiographies and Ivan Cankar's autobiography Moje življenje / My Life about his perception of truth. This work presents Cankar's originality in such a way that the generally important things and life's reality, with all its inherent tensions, are revealed. Any attempt to assess the content, truth, originality, and style of an autobiography presupposes knowledge of the general characteristics of autobiographical writing, especially when compared to various forms of biography. The basic question when judging the quality and value of autobiographical works is the criterion of truth. The life circumstances and feelings of the author are hardly unique in a strict sense. Ivan Cankar asks in Moje življene / My Life, in connection with his own experience: "Who is this? Is it really me? Is it not my poor George ...?" The interaction between historical fact and inner life is beyond the reach of our perception and description. Autobiographies, however, appeal wholly to observation and the experience of the value of moral truth. Virtue is the highest proof of understanding, and sincerity the only solid basis of greatness. Autobiographies reflect the mind that can only repose on the stability of truth. Trubarovi imaginarni čitatelji: problem autorske knjižne posvete u protestantskoj literaturi 16. stoljeća Aleksandra Đurić Eötvös Loränd Tudomänyegyetem, ELTE BTK Szläv Intézet, Müzeum krt. 4/D, HU - 1088 Budapest, adjuricl0@gmail.com _ scn iv/1 [2011], 97-110 _ Članek prinaša rezultate interdisciplinarne raziskave, ki povezuje literarno zgodovino, jezik in zgodovino. Analizira zgodovinsko vrednost dveh posvetil Primoža Trubarja (1508-1586). Prvo posvetilo je del knjige Ta prvi dejl tiga noviga testamenta iz leta 1557, drugo pa se nahaja v uvodu knjige Glagolski prvi del novoga testamenta iz leta 1562. Avtorica meni, da lahko posvetili uporabimo kot historiografski vir za raziskovanje odnosov in stališč, ki jih je imel Trubar o ljudeh v zgodnjem novem veku. Na podlagi Trubarjevih izjav želi rekonstruirati njegove bralce in prikazati duhovno ter kulturno raznolikost panonskega prostora v zgodnjem novem veku. This article describes interdisciplinary research linking knowledge of literary history, language, and history. It analyzes the historical value of two inscriptions (posvete) by Primož Trubar (1508-1586) found in the book Ta prvi dejl tiga noviga testamenta published in 1557 and the book Glagolski prvi del novoga testamenta published in 1562. The author believes that these "posvetila" are key to exploring the relationships and attitudes of people in the Early Modern Age. The task is to imaginatively envision Trubar's readers and show the interplay of spiritual and cultural diversity in the Pannonian region in the Early Modern Age. Ključne besede: zgodnji novi vek, multikonfesionalnost, multikultu-ralnost, panonski prostor, percepcija drugih, Primož Trubar Key words: Early Modern Age, multiconfessionalism, multicultural-ism, Pannonian region, perception of others, Primož Trubar U šesnaestom stoljeću Hrvatsko kraljevstvo pretrpjelo je silne gubitke na istoku, a prema Vjekoslavu Klaiću, na kraju stoljeća jedva da je obuhvaćalo 12 500 kilometara (Klaić 1980: 593). Poraz na Mohačkom polju rezultirao je pogibijom kralja Ludovika II. Jagelovića, a potom i izborom Ferdinanda Habsburškog za hrvatsko-ugarskog kralja smatrajući kako će dalekosežnije biti bolji izbor od protukandidata i domaćeg plemića Ivana Zapolje. U tom razdoblju jaka su nastojanja sultana Sulejmana Veličanstvenog da kroz Ugarsku dopre do Beča, no u tome ga je spriječio Nikola Jurišić kod Kisega 1532. godine. U više je navrata Beč bio željena odrednica osmanskih pohoda, no nije bio zauzet zahvaljujući nastojanjima graničnih zemalja - hrvatskih, slovenskih i ugarskih. Pritom je prostor Hrvatske sredinom šesnaestog stoljeća izgubio Požegu i Klis (1537), a potom i cijelu južnu Hrvatsku osim primorskih gradova koji su bili pod mletačkom vlašću. Nadalje, sultan kasnije (1541) stiže u Budim te proglašava zemlju između Blatnog jezera i Tise pa od Budima do Save, odnosno današnju Slavoniju sa Srijemom pašalukom, da bi nakon toga uspješno osvojio Valpovo, Orahovicu, Pakrac, Pečuh, Ostrogon. Hrvatska će potom izgubiti Viroviticu, Čazmu (1552) i Kostajnicu (1556). Napadi postaju rjeđi u slovenskim zemljama, a Osmanlije posljednji put provaljuju u Kranjsku 1559. Dakle, panonski prostor1 bio je često izložen neprijateljskim napadima, ali je isto tako bio izložen različitim kulturološkim, konfesionalnim i jezičnim utjecajima. Taj prostor je Habsburgovcima bio značajan u toj mjeri što predstavlja granicu koja ih dijeli od Osmanlija. On je predmet historijskog istraživanja zbog susreta triju različitih kulturalnih i konfesionalih elemenata - kršćanskog, islamskog, pravoslavnog, te u manjoj mjeri i protestantskog. S obzirom na ovakav prostor istraživanja te različitu konfesionalnu pripadnost, nužno je upotrijebiti metode primjerene interkulturnim i transkul-turalnim pristupima, kao i komparativnohistorijske pristupe i metode. U središtu istraživačkog interesa je percepcija drugih, marginaliziranih skupina iz habsburške vizure, no u interesnoj sferi slovenskog reformatora Primoža Trubara/Trubera.2 Pojam drugi3 ne označava samo konfesionalno ili socijalno 1 Panonski prostor je višegranični prostor kojeg čini ona jezgra srednjovjekovne Slavonije koja je u ranom novom vijeku bitna za hrvatski povijesni kontinuitet u europskom smislu, ali uključuje i »Tursku Slavoniju« s istoka te Štajersku sa zapada, kao i sve ostale granične zemlje u različitim podaništvima. 2 U knjizi Mirka Rupela Primus Truber, leben und Werk des Slovenischen Reformator izdanoj u Münchenu 1965. piše: »deutet darauf hin, dass ein Vorfare als Traupeter, villeicht auf iregedeinen Schlosse, diente Weshalb der Reformator seinem Zunamen anderte auch Trubar - schrieb, daruber lassen sich nur vermutungen aussern.« Rupel dvoumi o pravoj inačici Trubarova prezimena i kao objašnjenje zašto se danas upotrebljava Trubar, a ne Truber navodi kako su ga možda prilikom njegova boravka u Rijeci nazvali Trubar i kao dokaz tome navodi podatak da na ono što je slovenskom jeziku troba u hrvatskom je truba. Ovdje treba također napomenuti da nakon svih pregledanih posveta u izdanju Oskara Sakrauskog vidljivo je da se Trubar redovito potpisivao s Truber, izuzetak je propovijed u Katekizmu iz 1550. gdje se potpisuje kao Trubar. 3 Pojam drugi bio je središnji pojam konferencije Tolerance and Intolerance on the Triplex Confinium - Religions, Cultures, Societies, Politica Structures of the Other in Eastern Adriatic (15th-19th Centuries) održane u Padovi u razdoblju od 25. do 27. ožujka 2004. različitog, već i kulturološko različitog. Drugi označava skupinu ljudi koja se međusobno razlikovala u poimanju vjere i kulture, ali koja se nalazila i dolazila u kontakte sa skupinama ljudi izvan svog područja, izvan granica koje nisu samo geografske već su podrazumijevale socijalne i kulturne barijere koje su bile više ili manje vidljive. Upotreba terminološkog pojma drugi ovdje je samo autoričina kako bi se naglasila polarizacija u radu na relaciji Trubar - drugi. Primož Trubar ne koristi taj pojam, ali ga razumije budući da u posvetama jasno dolazi do izražaja njegovo zapažanje o kulturološkim, konfesionalnim razlikama graničnih zemalja. Trubar uočava razlike između drugih i bilježi ih, no te razlike postaju irelevantne zbog sličnosti u konfesiji, jeziku i socijalnim, društvenim karakteristikama koje su Trubaru mnogo važnije zbog njegove želje za približavanjem tih društvenih skupina »pravoj vjeri«, kako je sam naziva. Stoga će Trubar u drugima tražiti podudarnosti i svima pripisivati, kao što će biti vidljivo, iste ili slične karakterne osobine koje su uvijek pozitivne. Pretpostavlja se da će to činiti zbog nekoliko razloga. Prvo je ozračje doba u kojem je živio, a koje je naglašavalo vrijednosti čovjeka čime se Trubara može svrstati uz bok ranonovovjekovnim misliocima koji su imali opću potrebu za znanjem i njegovom klasifikacijom.4 Drugo, snažna prisutnost vjere u Trubara. Treće, U objavljenom zborniku zapisano je: »In the mainstream post-colonial theory there is a distinction between 'other' and 'Other' based on Lacan's theory of subjectivity. The other usually refers to the colonized others who are marginalized by imperial discourse, identified by their difference from the centre and who become the focus of anticipated mastery by the imperial ego. On the other hand, Other - 'with the capital O' - is the great, symbolic Other in whose gaze the subject identity. This Other is mostly identified to the imperial centre, imperial discourse and it has twofold function: it provides the terms in which the colonized subject gains a sense of its identity and it becomes ideological framework in which the colonized subject may become to understand the world. Cfr. B. Ashcroft, G. Griffiths and H. Tiffin, Key Concepts in Post-colonial Studies, London-New York 1999, pp. 169-171« (Blažević 2007: 45). 4 U humanizmu su tek naznačene smjernice koje će svoj puni zamah dobiti u trenutku poklapanja povijesne situacije s obrazovanjem, studia humanae litterae, i formiranjem novovjekovnog individue. Konstatacija književne povjesničarke, Dunje Fališevac o humanizamu kao »kotaču zamašnjaku renesanse« (http://omega.ffzg.hr/file.php/534/Du-nja-Falisevac_Renesansa.doc) i tvrdnja Paula Oscara Kristellera koji humanizam naziva »prožimajućom značajkom renesanse« (http://omega.ffzg.hr/file.php/520/Kristeller.pdf) su utemeljene. Utjecaj novog doba koji se osjeća na svim područjima umjetnosti, bolje je vidljiv u filozofiji. Metoda znanstvene spoznaje koja je počela prodirati u razdoblju renesanse, postaje temeljni problem novovjekovne filozofije, no valja napomenuti kako se filozofija ranog novog vijeka bavila i drugim idejama. Spoznaja se rane antike temeljila, upravo kao i humanistička, na promatranju čovjeka i prirode. Dok antički čovjek zastupa Aristotelovo mišljenje o promatranju kao idealnom znanju, dotle se čovjek renesanse ne zadovoljava pukim saznanjem o sebi kao promatraču već želi razumjeti svijet da bi ga mijenjao što je korak ka gospodarenju svijetom. Dakle, kada Francis Bacon (1561.-1626.) istupa s krilaticom znanje je moć dokazuje kako se u renesansnom čovjeku javila potreba da ovlada znanjem kako bi ovladao svijetom. Stoga se kao novo pitanje renesansanom čovjeku nameće pitanje načina znanstvenog istraživanja koje su u svoju sferu postavili spomenuti Bacon i Rene Decartes (1596-1650). Prvi je bio ovakva naglašena pozitivnost jest stereotipiziranje, formiranje ljudskog stereotipa koje je u Trubarovom smislu bilo potrebno zbog njegove naglašene potrebe da formira čitatelja otvorenog za primanje njegovih naučavanja o protestantizmu. Naglašava se njegovih, jer je poznato kako je protestantizam u godinama formiranja podlijegao različitim tumačenjima (Luther, Zwilingli, Kalvin) što je vjerojatno bio jedan od razloga njegove neodrživosti spram katoličkog učenja. Protestantizam koji je izravno vezan uz probleme indugencije i nemoralnosti svećenstva u Crkvi, u 16. stoljeću, geografski gledajući, imao je jakih odjeka u njemačkim zemljama, te nešto slabijih u panonskom arealu i Istri gdje je ostao samo pokušaj, sveden samo na enklave u današnjoj Hrvatskoj, Sloveniji i Mađarskoj. Pokušaj prodora protestantizma na taj prostor bio je osobito jak u stoljeću Trubarova djelovanja. Hrvatska povijest književnosti iako ne zaobilazi protestantske pisce u pregledima povijesti književnosti, ne pokazuje u 21. stoljeću potrebu da se detaljnije njima bavi što se djelomice može pripisati nedovoljnom utjecaju i slabom učvršćivanju te uspješnoj Tridentskoj obnovi u 16. stoljeću. Trubar je dobar izvor za praćenje širenja protestantizma, ali i pokazatelj duhovne isprepletenosti, kulturološke i konfesionalne raznolikosti u panonskom arealu u ranom novom vijeku. Kako bi se elaborirale navedene tvrdnje, u središte historiografskog istraživanja postavljaju se dvije Truba-rove posvete5 (posveta iz 1557. namijenjena je »Vsem pobožnim krstjanom, ki prebivajo v deželi Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, na Krasu, v Istri in v Slovenski marki, naj bodo kateregakoli stanu« u knjizi Ta prvi dejl tiga uvjeren da su temelji znanosti pogrešno postavljeni i da logika, na kojoj se od vremena Aristotela zasnivalo ljudsko zaključivanje, nije ispravna. Nadalje, držao je da ukoliko su pojmovi pobrkani, onda nema potvrde tvrdnje te je stoga jedini ispravni postupak u zaključivanju indukcija, od pojedinčanog prema općem. Dok se Bacon bavi indukcijom kao metodom, dotle Decartes iznosi četiri načela: claro et distincte (jasno i razgovjet-no), analiza, sinteza, načelo potpunosti postupka, koja bi ispravnom primjenom trebala dovesti do spoznaje za koju njemački filozof Gottfried Wilhelm Leibniz (1646.-1716.) tvrdi da razlikuje ljude od životinja. Navedene metode, Baconove i Decartesove, bili su pokušaji filozofa da usustave, klasificiraju novu količinu znanja i spoznaja o svijetu. 5 Posvete se mogu okarakterizirati kao kulturno-književni oblici. Rafo Bogišić (Bogišić 1982: 119) ih drži značajnim fenomenom u narodnoj i kulturno-književnoj praksi i komunikaciji koje »poslije srednjovjekovnih bilježaka (glose, kolofoni, pa humanističkih i kasnijih, renesansnih, biografija i poslanica, te raznih usputnih zapisa u historijskim analima, predstavljaju uvode i pionirske segmente književne historiografije« (Bogišić 1997: 235). Posvetama je moguće pristupiti kao historiografskom izvoru, kao vrelu za proučavanje svakodnevice u ranom novom vijeku. Na ovakav način se pristupa posvetama u ovom članku. Pritom se uzimaju u obzir neke od spoznaja koje historiografija ima o književnim izvorima - Hayden White, Dominic La Capra, Mirjana Gross, Marc Bloch. Za daljnje istraživanje vidi: Gross, 2001: Suvremena historiografija : korijeni, postignuća, traganja. Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta; Hunt, 2001: Nova kulturalna historija. Zagreb: Naklada Ljevak; Uvod u komparativnu historiju: izbor; Marc Bloch ... [et al.]; Drago Roksandić. Zagreb: Golden marketing - Tehnička knjiga, 2004; Bloch, 2008: Apologija historije ili Zanat povjesničara. Zagreb: Srednja Europa. noviga testamenta,6 dok je druga »Posvetilo presvetlemu in premogočnemu knezu in gospodu, gospodu Maksimilijanu« u knjizi Glagolski prvi del novoga testamenta posvečena Maksimilijanu II. Habsburškom7 (car od 1564-1576) a datira iz 1562.) u kojima Trubar često iznosi svoje viđenje povijesne situacije, istovremeno su izvor za istraživanje odnosa i predodžaba koje je imao o Hrvatima, Srbima, Turcima.8 Taj puk predstavlja Trubar jedinstvenom sintagmom kao »ubogo krščansko ljudstvo« (Rupel 1966: 119). Autor intencionalno koristi ovaj naziv iz dva razloga: potreba jedinstvenosti zbog čega se svojevremeno Trubara stavljalo u krug Mavra Orbinija i njegovog Kraljevstva Slavena te naglašavanje konfesi-onalnosti. Več u samom početku kreče od zajedničkih značajki višegraničja,9 prostornih poveznica te time naznačuje ideju o stvaranju imaginarnog konstruiranog čitatelja. Koristi se riječ konstruirani budući da če u svom opisivanju osobina graničnog puka, osoba koje žive pod naletima Osmanlija, Trubar redovno tražiti sličnosti zbog lakšeg prelaska na novu, njegovu vjeru što če rezultirati stereotipiziranjem, kao što je ranije naglašeno. Iz Trubarove logike proizlazi da je potrebno obaviti određene predradnje - upoznati druge, stvarne buduče čitatelje, njihove konfesionalne i kulturološke oznake. Iako su istraživani aspekti Trubarovih imenovanja susjednog ljudstva od strane Janka Lokara (Lokar 1908: 1-20, Rotar 1988: 173) 1908. godine preko Franca Kidriča koji je prikazao Trubarovo korištenje etnika Slovenci (Rotar 1988: 173) 1938. do Janeza Rotara koji je prateči razvoj slovenske protestantske književnosti istraživao Trubarovo imenovanje etnika (Rotar 1988: 174-186), nije obračena pažnja na 6 Originali te knjige nalaze se, prema Mirku Rupelu u celjskoj knjižnici. Tome nedostaje Ta slovenski kolendar, a Dolga predguvor je samo djelomice sačuvana. Pored se nalazi En register... ena kratka postila 1558. za koju Rupel navodi da je vidio tri primjerka ove knjige. Prvi se nalazi u Neuchätelu u Bibliothèque despasteurs, dok je drugi u Mjesnoj knjižnici u Schaffhausenu. Ukoričena je 1562. kao sve knjige koje su izašle iz tiskare u Urachu u smeđu kožu s Trubarovim likom na prvoj te Konzulovim i Dalmatinovim na zadnjoj stranici. Posebna zanimljivost ovoga primjerka jest to da je sastavljen upravo onako kako je Trubar naložio Bullingeru u pismu 20. studenog 1557. Treči primjerak se nalazi u Öffentliche Bibliothek der Universität Basel. Korice su presvučene bijelom kožom, na naslovnici se nalazi Trubarov portret, a na zadnjoj strani Konzulov i Dalmatinov, ali ovaj put likovi na koricama nisu pozlačeni što je bio slučaj s prethodnim. 7 Maksimilijan II. Habsburški jedan je od trojice sinova Ferdinanda Habsburškog koji je nakon podjele austrijskih nasljednih zemalja 1554. naslijedio austrijske podunavske pokrajine. Maksimilijanov brat Ferdinand naslijedio je Tirol i Donju Austriju, dok je trečem Karlu pripala Unutrašnja Austrija (vidi: Zöllner - Schussel 1999). 8 Koriste se nazivi Hrvati, Srbi i Turci buduči da su to riječi kojima se koristi sam Trubar. U nastavku članka korist če se naziv puk, koji je opčenitiji te je u skladu s historiografskom praksom o formiranju nacija. O tome vidi: Korunič, 2005: Nacija i nacionalni identiteta. Revija za sociologiju, 36, 1/2. 87-105. Ili Korunič, 2002: Nacija i nacionalni identitet : uz porijeklo i integraciju hrvatske nacije. Historijski zbornik, 55. 65-11. 9 Pojam višegraničja u skladu je s istraživačkim postavkama međunarodnog projekta Triplex Confinium Filozofskog fakulteta u Zagrebu. Vidi: www.ffzg.hr/pov/zavod/triplex/ dravavalleyhrv.htm. pridjeve kojima Trubar opisuje pojedine etničke skupine niti su traženi uzroci navođenja sličnih ili istih karakternih osobina puka graničnih područja o čemu če nadalje biti riječi. U svojoj posveti Makimilijanu Trubar piše: najprej po kratko in po vrsti temeljito povem in opišem, kakšne posebnosti, navade in vero ima ubogo krščansko slovensko in hrvatsko ljudstvo, ki prebiva ob turških mejah, pod Turki v Bosni, Srbiji, Bolgariji in v tamkajšnjih sosednjih deželah (Rupel 1966: 119). Dakle, pridjevi koje Trubar koristi kako bi okarakterizirao svoje stvarne čitatelje su »ubogo, preprosto, dobrosrčno ljudstvo« (Rupel 1966: 71). Navedeni primjeri često se pojavljuju u dvjema posvetama s istom imenicom: Ljubi krščanski gospodje i bratje /.../ često sem vzdihnil in vzkliknil k Bogu, naj se zaradi posvečenja svojega imena in razširitve svojega kraljestva milosno ozre tudi na naše ubogo, preprosto, dobrosrčno slovensko ljudstvo (Rupel 1966: 71); poročam o ubogih krstjanih, ki morajo živeti pod turškim trinoštvom (Rupel 1966: 120). Ove sintagme koristi u obračanju široj konfesionalnoj zajednici te one naglašavaju njegovu empatiju prema skupinama koje žive u njegovoj neposrednoj blizini pod stalnim osmanskim naletima: Oba naroda slovenskih in hrvatskih dežel se mi namreč srčno smilita in bi se po pravici zares morala smiliti vsakomur ne samo zaradi tega, ker morata prebivati in stanovati na turški meji /./ ampak /./ ker prav malo ali skoraj nič ne vesta o najpotrebnejših in najbolj tolažilnih naukih naše prave krščanske vere (Rupel 1966: 72), ali ukazuju i na pokušaj stvaranja jedinstvenosti u samih čitatelja kao i naglašeno žaljenje što ubogo ljudstvo ne zna ništa o pravoj vjeri te ih treba izvesti iz njihove zablude. Kako bi to učinio, treba upoznati taj puk. To je činio kroz vlastitu komunikaciju (pisma), tiskarsku djelatnost i kroz informacije koje su mu bile posredovane što govori o subjektivnosti koju posvete posjeduju. Iako je političku situaciju gradio na subjektivnosti, njegova konfesionalna spoznaja vidljivo je vjerodostojnija budući da je konzultirao izvore koji postoje na terenu, što navodi kada govori o liturgiji Srba gdje kao izvor navodi Liturgiju Zlatoustega: Vsi ti krstjani v Srbiji in del krstjanov iz Bosne in okolice /./ imajo posebno, dolgo mašo v svojem navadnem srbskem in hrvatskem jeziku, ki jo imenujejo liturgijo Zlatoustega /./ od besede od besede primerjal in pregledal (Rupel 1966: 120-121). Ovdje sam radi razliku između onoga što je čuo od drugih, što je sam posvjedočio te za što je našao potvrde u pisanim izvorima čime ga se može okarakterizirati kao osobu koja je promišljala o vjerodostojnosti i kritici izvora.10 Trubar če u posvetama spomenuti svoje izvore koji su mu služili kao posredova- 10 Kritika izvora koju Mirjana Gross (1996: 393) tumači kao »postupak dobivanja što pouzdanijih obavijesti iz ostataka prošlosti koje se mogu provjeriti« našla je na u Trubaru svog zagovornika. Pretpostavlja se kako mu je naobrazba koju je primio omogučila doticaj s humanističkim postavkama i njihovim preispitivanjima izvora. telji informacija čime je, moguće, želio biti vjerodostojan: »O tem krščanskem ljudstvu sem pred nekaj leti slišal često in od verodostojnih oseb« (Rupel 1966: 120). U dvjema posvetama spominju se svjedoci poput plemenitoga gospodina Žige Višnjegorskega koji je kao pregovarač 1528/29. boravio u Carigradu, trgovaca i dva svećenika grčke vjere koje Franjo Fancev i Alojz Jembrih imenuju kao Matiju Popovića i Ivana Maleševca koji su ostali šest mjeseci u Urachskoj tiskari.11 Među svjedocima spominje se i Ivan III. Ungnad (1493-1564) koji je kao nekadašnji zapovjednik snaga u boju protiv Turaka poznavao situaciju na turskoj granici. Od izbjeglica i putnika doznao je o odnosima u Osmanskom carstvu, a od Petra Pavla Vergerija za stanje u Dalmaciji. Njegov interes za osmanske napade bio je vjerski orijentiran. Osim navedenoga, prihvatio se, na poticaj iz Tübingena koji je tražio nabavku Kurana od turskih zarobljenika u Kranjskoj, podrobnijeg prikupljanja informacija o islamu. Godinu dana ranije, točnije u kolovozu 1566., Usraim beg, vođa Osmanlija, bio je zarobljen od strane Herberta Turjaškog i bana Erdödya12 te je tom prilikom Trubar s njim razgovarao. Iako navodi dovoljno podataka o konfesiji pa i samim Osmanlijama i Srbima, podatci o izvorima informacija o Hrvatima su ograničeni, točnije ne navode se tako jasno i određeno kao kod ranije spomenutih grupa. Ovdje se može pretpostaviti, što proizlazi iz njegovog životopisa, kako je smatrao da je suradnja s Hrvatima u Urachskoj tiskari i raniji boravak u Rijeci dovoljan za poznavanje Hrvata. Istovremeno, kao izvor navodi »hrvatskega duhovnika iz Dalmacije, ki je znal tudi latinski in laški« (Rupel 1966: 75). Spomenuvši izvore koji su Trubaru posredovali informacije, potrebno je sagledati kako je Trubar oblikovao svoj diskurz, kako je zapisao posredovane informacije i najvažnije opisivao druge. Ljudstvo Hrvatske Trubar opisuje kao: Krstjane ki prebivajo najbliže turški meji in še pod krščansko oblastjo so Hrvati, Dalmatinci in Slavonci. Hrvati, ki jih sicer imenujemo Huzare so na glasu da so vestni, močni in silni ljudje /.../ Dalmatinci so na pol Lahi, imajo skoraj laške navade in vero. Slavonci, ki jim sicer pravijo Bezjaki, imajo skoro ogrske in hrvatske navade in lastnosti. Huzare opisuje kao jake, snažne, hrabre i dostojanstvene koji kad odrastu postaju vojnicima ili grofovima, a njihove žene su, prema pisanju Trubara, vjerne, odane, poslušne i uslužne koje se ne daju dirati ni grliti dok plešu. Iste pridjeve će koristiti i u ranijoj posveti iz 1557.: »dobri, pogumni Hrvati« (Rupel 11 Prema podatcima Raiča (1987: 95) i Jembriha (2007: 43) uskoci su došli 20. rujna 1561., a svoju posljednju plaću primili su 10. veljače 1562. Kao razlog odlaska se navode postupci koji se nisu sviđali samom Trubaru - »uskoki sta živela kar po svojem, jedla sta samo ribe, drugega mesa pa ne. Dolgi uskok (Matija Popović, op. a.) ga je kaj rad pil: pri večerji je spil 11 bokalov piva«. 12 Čete pod vodstvom Herberta Turjaškog i bana Erdödya napale su Kostajnicu na Uni. Sultan Sulejman Veličanstveni je tada opsjedao Siget, ali kada je saznao da kršćanska vojska napada tvrđave na Uni, poslao je Usraim bega koji je uskoro bio zarobljen, a kasnije otkupljen. 1966: 73). Kako su vjera i jezik primarni interes Trubara, on primjećuje da su oni pripadnici rimske vjere: »To ljudstvo je vse rimske vjere« (Rupel 1966: 124) koji u petak i subotu ne jedu meso, jaja, masti i sir dok svećenici, po njegovom mišljenju, ponekad pripovijedaju loše izmišljene bajke, a hrvatski jezik se piše, kakor veste, z dvojnimi hrvatskimi črkami, a govori se ne samo po vsej Hrvatski in Dalmaciji, ampak govore ga tudi mnogi Turki. Sam sem slišal od mnogih da ga govore in pišejo v Carigradu na dvoru turškega cesarja (Rupel 1966: 72). U otvaranju pitanja konfesionalne naravi spominje u posveti kako je čuo da »dobri, pogumni Hrvatje nimajo ne biblije ne vsega katekizma v svojem jeziku in pismu, kakor mi Slovenci ne« (Rupel 1966: 72-73). No, na sljedećoj stranici već dematira prethodnu tvrdnju: »Hrvatski duhovnik iz Dalmacije kmalu je prišel k nam in prinesel s seboj celotno hrvatsko rokopisno biblijo« (Rupel 1966: 75). To je naime, rukopisna Biblija Bernardina Frankopana o kojoj sam Trubar govori četiri stranice kasnije: Vendar pa bi utegnila biti last starega hrvatskega grofa Bernardina, ki je bival v Grobniku; o njej sem pred šestintridesetimi leti, ko sem hodil v šolo na Reki, večkrat slišal, češ da je dal omejeni grof na svoje stroške prevesti biblijo petim duhovnikom (Rupel 1966: 79). Vidljivo je da su informacije posredovane ili u slučaju navedene Biblije prizivane vlastitim sjećanjem, ali ne i provjerene. Informacije koje dobivamo od Trubara redovito su subjektivne, a njegove rečenice iz posveta pokazuju kako niže pozitivne tvrdnje. Postoji jedna tvrdnja o hrvatskom svećenstvu: »včasih tudi pridigujejo, toda najhujše, izmišljene bajke« koja u sebi sadrži razumljiv negativan naboj, vjerojatno zbog njega kao reformatora koji je imao drugačiji pristup propovijedanju i zbog njegovog ranijeg obrazovanja; njegovo jednogodišnje naučavanje u Rijeci ili kasnije kod Petra Bomona. Dalje, informacije o Hrvatima su oskudnije nego o Srbima ili Turcima. Oskudijevanje detaljnijih informacija u posveti iz 1562. vjerojatno je povezano s osobom (Maksimilijan II. Habsburški) /osobama (Nijemci, »gorenjih Nemcev«) kojima je posveta prvenstveno upućena, a koji su bolje poznavali prostor Hrvatske budući da je dodir Nijemaca, točnije njemačkih vojnika i Hrvata bio svakodnevan, te je znanje o Hrvatima koje je Trubar namjeravao prenijeti bilo za njega dostatno.13 13 Granica Hrvatsko-slavonskog kraljevstva se, prema Jaroslavu Šidaku (1984) ustalila na liniji koju je prodor Turaka dosegao uglavnom još u sredini 16. stoljeća. Hrvatsko-sla-vonsko kraljevstvo bilo je nemoćno da tu granicu trajno i obrani. Pomoć /./ su pružale unuutrašnjoaustrijske pokrajine, ma koliko to odgovaralo i njihovom vlastitom interesu. (Petrić 2005: 120) O međusobnom dodiru svjedoče i Fedor Moačanin (1984: 33): »U važnijim posadama bilo je uvijek nešto njemačkih vojnika (Deutsche Knechte). Ti su u početku bili pravi Nijemci, no teški uvjeti krajiškog života nisu privlačili nove, a stari su se ženili domaćim djevojkama.« i Hrvoje Petrić (2005: 130). On iznosi podatak za primjer Koprivnice koja je isto unutar panonskog prostora i jedno od centara, prema Petriću, protestantizma: »U Koprivnici su bili smješteni njemački vojnici, husari i haramije. Njemački vojnici su inače bili smješteni u kapetanijskim mjestima, a imali su plaće u U opisivanju Srba slijedi istu formulu opisivanja i pripovijedanja - iznošenja prvo ljudskih osobina potom vjerskih određenja i konfesionalnih razlika. Pridjevi koje upotrebljava u svom opisivanju osobina Srba gotovo da su identični s onima što je naveo o Hrvatima: Ljudstvo je po veliki večini prijazno, gostoljubivo in pošteno, da sprejeme vsakega tujega kakor znanega krstjana, ki pride k njim, zvesto in prijateljsko zastonj, brez plačila in da rado in obilno daje siromakom, kar prosijo; celo za nesrečne se imajo, če jih reveži pogosto ne prosijo. Ne trpijo vlačuganja niti prešuštva, kar menijo, da ni mogoče žaliti rodu ali srodstva kakor s tako nečistostjo (Rupel 1966: 120). Ponovno ne navodi izvor/izvore što čini u pogledu konfesije o čemu svjedoči njegova provjera vjerskih naučavanja. O tome govori njegov podatak iz posvete Maksimijanu u kojoj piše kako je usporedio njihove vjerske knjige s knjigama Erazma Roterdamskog: To pa je prav ista maša, kakor sem z omejenima duhovnikoma po njunih mašnih knjigah sam od besede do besede primerjal in pregledal, ki jo je Erazem Roterdamski prevel pred leti iz grščine v latinščino in ki jo nahajamo na koncu petega zvezka spisov Ivana Krizostoma, knezoškofa carigrajskega (Rupel 1966: 121). Ovdje je potrebno napomenuti, kako je Trubar proučivši liturgiju, smatrao da će više uspjeha u svom naumu imati kod pravoslavnog življa nego kod Hrvata katolika, zbog određenih sličnosti u poimanju vjere, kao što je primjerice ženidba svećenstva. Srpski puk bio mu je sljedeća etapa u širenju protestantizma do krajnjeg cilja, Carigrada. U opisivanju pojedinih osobina Trubar opet nudi samo pozitivne karakteristike. Mora se primjetiti kako je slika društava koju nam posreduje Trubar, slika savršeno oblikovanog svijeta, pomalo utopijska 0 čemu svjedoči odsutstvo loših osobina, prisutnost kreposti koja je poželjna osobina, kao i dobrota i gostoprimstvo; što podsjeća na učenja iz Biblije. Ovo je bio Trubarov pokušaj preobraćenja puka i vjerske poduke o moralu. Svjestan je sebe kao promatrača, ali se ne zadovoljava time, već želi razumijeti svijet kako bi ga mijenjao što je korak ka gospodarenju svijetom, tj. korak širenju protestantizma, prave vjere, do Osmanlijske prijestolnice. U tim nastojanjima, Trubar je osim pravoslavnog življa u protestantizam želio uključiti tursko stanovništvo koje bi tada, nakon prihvaćanja prave vjere, prestalo s ratovanjima. Trubarova zaokupljenost Turcima, kako ih naziva, došla je do izražaja u posveti iz 1562. godine. On simplificira tursko društvo do te mjere da ga dijeli na dvije skupine: nasilnike koji žele uključiti kršćansko stanovništvo u vojsku 1 koji uzimaju danak u krvi te na one koji su »dostojni, spodobni in skromni« (Rupel 1966: 123) te koji pomognu, napominje Trubar, svakom kršćaninu koji preuzme njihovu vjeru. Za skupinu nasilnih Osmanlija kao potvrdu njihove zloće navodi njihova postupanja prema kršćanima kao što su: bezrazložno smrtno premlaćivanje palicom, otimanje imovine, nevjesta i žena, sudjelova- rasponu od 4 do 10 rajanskih forinti ovisno o dužnosti koju su obavljali. /.../ Izgleda da su njemački vojnici, vjerojatno novcem dobivenim iz plaće, kupovali zemljišta.« nje u vojnim pohodima u kojima moraju voditi, o vlastitom trošku, topove i hranu a kao razlog navodi tursko krivovjerstvo. Smatrao je kako bi se širenjem protestantskih knjiga među Turcima prije sklopio mir negoli ratovanjem koje iscrpljuje stanovništvo na granici i vojsku na bojišnicama i dalje, kako će većina Turaka spremno prihvatiti evanđelje i poslušati propovijedi protestantskih svećenika te se preobratiti, odustati od islama kojeg je smatrao uzrokom svih zala i neprijateljstava. Ukoliko bi se preobraćenje pokazalo neuspješnim, uslijedio bi ratni sukob kojem bi se prišlo kao posljednjem rješenju. Ovakva ideja bila je plod proročanstva koje je zapisano u 92. psalmu Jakoba Pereza od Valencije (prije 1408-1490) o međusobnom boju Turaka prije početka sudnjega dana u kojem će se međusobno pobiti dvije trećine, dok će zadnja trećina spoznati da je Muhamed vražji prorok, Antikrist i primiti pravu vjeru. U skladu s tim, Trubar je pisao kako je čuo od nekih Turaka, vjerojatno onih u zarobljeništvu, da će islam uskoro propasti. No, takva su proročanstva bila posebice živa među pukom, posebno nakon bitke kod Lepanta 1571. djelomice zbog održavanja nade puka koji je dnevno trpio napade. Trubar Osmanlije postavlja i u relaciju s pravoslavnim svećenstvom i bilježi njihov odnos. Napominje kako svećenici ne gledaju blagonaklono na prisutnost turskog življa u svojoj zemlji, štoviše, zabranjuju svojim mještanima zajedničko nastupanje, odnosno Trubarovim riječima lov Turaka i kršćana na kršćane. Potvrđuje da ima i onih koji tu naredbu ne slušaju, mlado stanovništvo koje dobrovoljno ili silom polazi s njima: Duhovniki in menihi jim tudi pri pogubi njihovih duš strogo prepovedujejo, da bi hodili s Turki krstjanov lovit, vendar pa jih mnogi v tem ne slušajo, zlasti mladi, predrzni in tisti, ki imajo posebno veselje za vojskovanje in pridobivanje; razen tega jih pa tudi Turki silijo, da morajo z njimi (Rupel 1966: 121). Nakon podrobnog opisivanja loših Turaka, napominje kako nije sklon uopćavanju te da se: Nasprotno pa se najdejo tudi dostojni, spodobni in skromni Turki in Turkinje, ki kažejo do ujetih krstjanov in krstajnak pravo usmiljenje, jih prijazno nagovarajo, jim dajejo denar v božjem imenu, rekoč: Prosi svojega Boga zame. Turške žene pa pravijo ujetim krstjankam: O reva, zakaj nisi pobegnila, ko te je vrana s svojim neprestanim vpitjem svarila. Ne zasramujejo nikogar, ki bi bil bolehen ali pohabljen, ker - pravijo - Bog ga je pač tako ustvaril. /.../ In če krstjani kaj zinejo zoper turško vero jim ne zameri, jih tudi ne izda (če bi bil pa krstjan naznanjen, da je zasramoval turško vero, ga razsekajo na drobne kose ali pa se mora dati obrezati in sprejeti turško vero). Po dolgem raspravljanju pravi naposled: Bog nam daj vsem pravo vero. Mnogi odlični Turki, tudi iz najvišjih krogov, dajo svoje otroke skrivaj krstiti in, ko odrastejo, jih pošljejo v tujino h krstjanom, da bi se od njih naučili krščanske vere (Rupel 1966: 123). Drugi za Trubara su konfesionalno različiti što je moguće iščitati iz posveta, ali socijalno potpuno isti, identična karakterizacija likova - oni su dobronamjerni podjarmljeni puk koji trpi napade jednog dijela nasrtljivih Osmanlija. Ukoliko se iz ranijih Trubarovih rečenica ekstrahiraju samo pridjevi, dobiva se sljedeće: SRBI: »ljudstvo je prijazno, gostoljubno in pošteno; sprejeme vsakega tujega kakor znanega krstajan, ki pride, ki njim, zvesto in prijateljsko«, TURCI (oni dobri): »dostojni, spodobni in skromni«, HRVATI: »vestni, močni in silni ljudje«; »žene so zveste, poslušne in uslužne«, SLOVENCI: »dobro, pošteno, zvesto, rasnicoljubno, pokorno, gostoljubno ljudstvo« Svi ovi pridjevi, vrline trebali su formirati jednog čitatelja. Trubar je vidljivo stvorio jedan model čitatelja, poželjnog čitatelja koji kroz njegovo naučavanje, njegovu produkciju knjiga postaje moralan i svjestan moći vjerovanja. Konfesija i potreba za afirmacijom njemu su najvažniji. Kao što je rečeno na samom početku, važnost prenošenja i klasificiranja znanja u ranom novom vijeku bila je naglašena. No, znanje o pojedinim skupinama u posveti iz 1562. bilo je sakupljeno i namijenjeno prvotno Maksimilijanu II. Stereotipi koje Trubar postupno gradi u svojim posvetama jesu odraz njegovog jasnog konfesionalnog određenja i njegove odlučnosti i vjere u zajednički otpor protiv Osmanlija - duhovna i kulturna isprepletenost prostora daje mu mogućnost utemeljenja jedinstva i formiranja zajedničkog otpora. S Trubarova gledišta ne postoje različitosti jer je ostvarenje zajedničkog cilja, prihvaćanje protestantizma koje vodi tiskanju i širenju njegovih naučavanja i uklanjanje straha od osmanskih napada, važnije od kulturoloških različitosti. Trubar promatra sličnosti imenovanih skupina kako bi formirao svog jedinstvenog čitatelja. Njegov imaginarni, konstruirani čitatelj deriviran je iz stvarnih čitatelja. Oni posjeduju različite kulturološke, konfesionalne i političke odrednice koje nestaju u Trubarovom imaginarnom čitatelju. Taj čitatelj je renesansni čovjek koji širi svoje horizonte unutar svoje konfesije, a ujedno je i Trubarov odgovor na zahtjev vremena. Točnije, humanizam je trebao naznačiti i biti početak poboljšanja čovjeka, a renesansa vrhunac, završetak transformacije homo novusa. Transformacija, poručuje Trubar, moguća je samo unutar konfesije, prihvaćanjem različitosti. On je u tome vidio i vlastitu transformaciju, od anonimnog autora do prepoznatljivog autoriteta ne samo u panonskom arealu već i šire (ideja o širenju njegovih tiskanih knjiga do Carigrada). Ponudio je svoja razmišljanja, osjećanja i to prenio na ljudstvo o kojem je pisao u posveti Maksimilijanu. U toj posveti, ali i u onoj upućenoj kršćanima odvaja se od drugih na što ukazuje korištenje gramatičkog subjekta i objekta u rečenicama i zato je na početku članka istaknuta polarizacija Trubar-drugi. Čini se kao da je Trubarova želja bila da njegovi imaginarni čitatelji posjeduju dio njega samoga, a u većoj mjeri posjeduju one vrline koje Biblija naučava. Na kraju treba reći kako je Trubar primjer dobrog ranonovovjekovnog promotora samog sebe, kojem je vjera za koju je živio i na koju je čvrsto bio oslonjen i predan, ipak omogućila zasluženo mjesto u vjerskoj povijesti panonskog prostora. LITERATURA Josip ADAMČEK, 1985: Reformacija u hrvatskim zemljama. Zbornik radova trinae-stog znanstvenog skupa »Susreti na dragom kamenu«, Matija Vlačič Ilirik i njegovo doba, Labin i Istra danas. Pula. Ivan BELOSTENEC, 1998: Gazophylacium. Stari Grad, Zagreb. Vladimir BITI, 1997: Pojmovnik suvremene književne teorije. Zagreb. Aleksander BJELČEVIČ (ur.), 2010: Reformacija na Slovenskem (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva). Obdobja 27. Ljubljana: Univerza u Ljubljani, Filozofska fakulteta, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Zrinka BLAŽEVIĆ, 2007: Discourse of alterity- ottomanism in the works of Bartol Đurđevič. Tolerance and intolerance on the Triplex Confinium, Approaching the Other on the Borderlands Eastern Adriatic and beyond 1500-1800. Ur. Egidio IVETIC, Drago Roksandič. Padova. Josip BRATULIĆ, 1992: Glagoljaštvo i protestantizam. Radovi zavoda za slavensku filologiju. Zagreb. Josip BRATULIĆ, 2000: Hrvatski protestantski pisci. Vinkovci. Franjo BUČAR, 1904: Prilozi protestantizmu u Hrvatskoj u nadbiskupskom arhivu u Zagrebu. Vjesnik Kraljevskog hrvatsko-slavonskog-dalmatinskog zemaljskog arkiva, sv. 6. Zagreb. Franjo BUČAR, 1910: Povijest hrvatske protestantske književnosti. Zagreb. Janez CVIRN i dr., 1999: Kratka ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana. Darko DOLINAR, 1986: Reformacija kot problem starejše slovenske literarne vede. Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. Ur. Dolinar, Jakopin, Pokorn, Dolgan. Ljubljana. Igor GRDINA, 1999: Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor. Mirjana GROSS, 1996: Suvremena historiografija, korijeni, postignuća, trajanja. Zagreb. III. Trubarjev zbornik: prispevki z Mednarodnega znastvenega simpozija Reformacija na Slovenskem. Ljubljana, 9.-13. november 1987: ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja. Franc Jakopin; Marko Kerševan; Jože Pogačnik; Primus Truber. Ljubljana: Slovenska matica, 1996. Laszlo HADROVICS, 2000: Srpski narod i njegova crkva pod turskom vlašću. Zagreb. Aleksandar IVIĆ, 1924: Srpski doseljenici u Slavoniji oko sredineXVI veka. Zbornik radova posvečen Jovanu Cvijiču. Beograd. Stanko JAMBREK, 1999: Hrvatski protestantski pokret XVI. i XVII. stoljeća. Zaprešič. Hubert JEDIN, 1993: Velika povijest Crkve III / II. Zagreb. Radoslav KATIČIĆ, 2007: Zur Polemik von Primus Truber mit Paulus Skalich, Wiener Slawisches Jahrbuch 53. France KIDRIČ, 1951: Primož Trubar. Ljubljana. Fedor MOAČANIN, 1984: Vojna krajina do 1787. Vojna krajina (zbornik). Zagreb. Hrvoje PETRIĆ, 2005: Koprivnica u 17. stoljeću. Samobor. Jože POGAČNIK, Franc ZADRAVEC, 1973: Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor. Vinko RAJŠP, 1986: Družbeni nazor slovenskih protestantov v luči Trubarjeve slovenske Cerkovne ordinge. Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. Ur. Dolinar, Jakopin, Pokorn, Dolgan. Ljubljana. Jože RAJHMAN, 1986: Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana. Drago ROKSANDIĆ (ur.), 2004: Uvod u komparativnu historiju. Zagreb. Janez ROTAR, 1988: Trubar in Južni Slovani. Ljubljana. Mirko RUPEL, 1954: Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Mirko RUPEL, 1965: Primus Truber, leben und Werk des Slovenischen Reformator. München. Mirko RUPEL (ur.), 1966: Slovenski protestantski pisci. Ljubljana. Oskar SAKRAUTSKY (ur.), 1989: Primus Truber, Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk. Institut fur protestanische Kirchengesichte Wien mit der Slovenska akademija znanosti i umetnosti Ljubljana. Beč. R. W. SCHRIBNER, 1986: The German Reformation. Oxford press. Mirela SLUKAN-ALTIĆ, 2003: Povijesna kartografija. Kartografski izvori u povijesnim znanostima. Samobor. Majda STANOVNIK, 1986: Luthrov in Trubarjev pogled na prevod. Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. Ur. Dolinar, Jakopin, Pokorn, Dolgan. Ljubljana. Jaroslav ŠIDAK, 1984: O značenju Vojne krajine u hrvatskoj povijesti. Vojna krajina (povijesni pregled-historiografija-rasprave). Zagreb. Jure ŠONJE (ur.), 2000: Rječnik hrvatskog jezika. Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, Školska knjiga. Peter ŠTIH, Vasko SIMONITI, 2004: Slovenska povijest do prosvjetiteljstva. Zagreb. Janez ŠUMRADA, 1986: Gospodarske posledice turških vpadov na Kras do tridesetih let 16. stoletja. Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. Ur. Dolinar, Jakopin, Pokorn, Dolgan. Ljubljana. Zgodovina Cerkve 3 (reformacija, protireformacija in katoliška prenova 1500-1715). Ljubljana, 1994. PRIMOŽ TRUBAR 1508-1586, Razstava ob petstoti obletnici rojstva pisca prve slovenske knjige. Narodni muzej Slovenije, 6. marec 2008-30. april 2009. Erich ZÖLLNER, Therese SCHÜSSEL, 1997: Povijest Austrije. Zagreb. http://www.trubar2008.si/ (8. listopada 2010.) http://www.ffzg.hr/pov/zavod/triplex/dravavalleyhrv.htm (25. veljače 2011.) http://omega.ffzg.hr/file.php/534/Dunja-Falisevac_Renesansa.doc (25. veljače 2011.) http://omega.ffzg.hr/file.php/520/Kristeller.pdf (25. veljače 2011.) TRUBARJEVI IMAGINARNI BRALCI: PROBLEM AVTORSKIH POSVETIL V PROTESTANTSKI LITERARNI VEDI 16. STOLETJA Reformacija, ki je zajela severozahodni del južnoslovanskega območja, je imela pomemben položaj v zahodnoevropskih reformacijskih tokovih. Na slovenskem področju je bil reformacijski vpliv močnejši kot na hrvaškem ozemlju, kjer je reformacija zajela le panonski del in del Istre. Reformacija je bila doslej predmet zgodovinskih in jezikoslovnih raziskav v knjigah Franja Bučarja, Mirka Rupla, Jožeta Rajhmana, Zvonimira Bartolića, Radoslava Katičića, Krešimira Georgijevića, Josipa Bratulića, Vinka Rajšpa, Vaska Simonitija in Petera Štiha. S člankom Trubarjevi imaginarni bralci: problem avtorskih posvetil v protestantski literarni vedi 16. stoletja, ki povezuje znanje literarne zgodovine, jezika in zgodovine, pa dobiva svojo interdisciplinarno raziskavo. Primož Trubar (1508-1586), ki je osrednji predstavnik slovenske reformacije, je skušal na podlagi luteranskih in zwillingijanskih pobud ustvariti teologijo, ki bi presegala vse reformacij ske ovire. Članek analizira zgodovinsko vrednost dveh posvetil. Prvo posvetilo je del knjige Ta prvi dejl tiga noviga testamenta iz leta 1557, drugo pa najdemo v uvodu knjige Glagolski prvi del novoga testamenta iz leta 1562. Avtorica meni, da se posvetili, ki sta bili predmet raziskovanja in vir analize, lahko uporabljata pri raziskovanju odnosov in stališč, ki jih je imel Trubar o lastnem narodu in sosednjih narodih v zgodnjem novem veku. Članek je avtoričin poskus, v katerem želi na podlagi literarne teorije, literarne zgodovine in zgodovinopisja rekonstruirati Trubarjevega bralca ter razložiti problem stereotipov določenih narodnostnih skupin, ki ga obkrožajo - Hrvatov, Srbov in Turkov. O t^sknotach poety Mysli przez Ivana Hribovška podpowiedziane Joanna PszczotA Uniwersytet Slqski, Wydzial Filologiczny, ul. Grota-Roweckiego 5, PL - 41-205 Sosnowiec, joannapszczola@o2.pl - scn iv/1 [2011], 111-122 - Prispevek se osredinja na poezijo slovenskega vojnega pesnika Ivana Hribovška in na njegovo življenjsko zgodbo. Avtor je bil v domovini (pod komunistično oblastjo) prepovedan in zamolčan. Tako on kot njegova poezija sta bila deležna ignoriranja, saj se je Hribovšek odločil pridružiti »belim partizanom«; zaradi tega je bil obsojen iz-dajalstva. Ob tem je presenetljivo dejstvo, da v njegovi poeziji ne zasledimo politične note, temveč zgolj lirske refleksije o večnih literarnih motivih - Bogu, ljubezni, smrti in zemlji. In this article the author deals with the poetry of the Slovenian war poet, Ivan Hribovšek, and his story. In his homeland (under communist rule) he was rejected and condemned to oblivion. He and his poetry were ignored because he decided to join the guerrillas during the war and was later accused of treason. What is most interesting about his poetry is that it is not political at all; rather, this poetry is a lyrical reflection on God, love, death and the Earth, the eternal motifs of literature. Ključne besede: zemlja, Bog, življenje, smrt, ljubezen, vojna, svoboda, nujnost, vrnitev iz tišine Key words: the Earth, God, life, death, love, war, freedom, necessity, return from silence „[...] ta cz^sć [poety], która zwyci^zy smierć, to tekst. Zmartwychwstać znaczy być czytanym." R. Przybylski, To jest klasycyzm Literatura slowenska, jak pozostale jugoslowianskie i wiele innych, które w powojenne stadium swego rozwoju wkraczaly w sytuacji dotkliwego ogranicze-nia twórczej swobody, dostarcza wielu przykladów konfliktu mi^dzy doraznie zwyci^sk^ ideologi^ polityczn^ a jej przeciwnikami, czy nawet nie dosć gor- liwymi, bezkrytycznymi wyznawcami - jak Edvard Kocbek, w latach wojny aktywista Frontu Wyzwolenia,1 w okresie wczesnej mlodosci socjalistycznej republiki przedstawiciel jej spoleczno-politycznych elit, a po opublikowaniu tomu wojennych, personalistycznie i egzystencjalistycznie motywowanych no-wel Strah in pogum (1951) ogloszony jej wrogiem, który inteligenckie rozterki moralne przyplacil kilkunastoletniq banicjq ze slowenskiego zycia publicznego, przede wszystkim artystycznego - co dla twórcy szczególnie uciqzliwe. Na jeszcze dluzszq i bezwzgl?dnq banicj?, b?dqcq aktem politycznej zemsty za udzial we wrogiej komunistycznej partyzantce formacji „obronców domu", zo-stal posmiertnie skazany France Balantič. Najdrastyczniejsze skutki konfliktu mi?dzy politykq a literaturq dotkn?ly jednak Ivana Hribovška, którego poli-tyka - swoim zbrojnym ramieniem - najpierw fizycznie unicestwila, a potem wrzucila jego poezj? do orwellowskiego „grobu niepami?ci" Zanim jednak mozliwa stala si? publikacja twórczosci poetyckiej Ivana Hribovška w ojczyznie, za sprawq ówczesnego mentora slowianskosci na emigracji Tine Debeljaka, Slowenska Akcja Kulturalna w dwudziestq rocznic? tragedii w lasach kočevskich,2 decyduje si? na przedstawienie szerszej publicznosci zbiorku, nieznanego dotqd slowenskiego pisarza. W slowie wst?pnym do publikacji Pesem naj zapojem autorstwa Tine Debeljaka czytamy: „Zbirka je zato v nekem smislu zavestno prigodna, toda še bolj zavestno pa hoče biti pionirsko dejanje: iz množičnega groba doslej neznanega vojaka naj dvigne po čudni usodi v slovensko književno zgodovino mladeniča, o katerem moramo reči danes, ko ga predstavljamo, to, kar je slovaški pesnik Dilong zavpil v svet ob našem Balantiču: zabili basnika - Ubili so pesnika!" (podkr. moje J. P.) (Debeljak 1965: IX). 1 Niniejszy artykul, w nieco zmienionej formie jest cz?sciq monografii wydanej w biezq-cym roku pod tytulem Tajemnica transcendencji. Duchowosć poezji Ivana Hribovška (Pszczola 2011: 7-23). Front Wyzwolenia - (slow.) „Osvobodilna Fronta - politična organizacija in množično gibanje Slovencev 1941-52. OF je že 1941 sestavila program; končno ga je izrazilo 9 točk. [...] Ki so med drugimi izražale demokratične težnje slovenskega naroda: neusmiljen oborožen boj proti okupatorjem in njihovim sodelavcem za osvoboditev Slovenije, združitev vseh Slovencev, itd. OF je bila posebnost v jsl. partizanskem gibanju in širše." (Enciklopedija Slovenije 1994: 199-202). W Poetyckiej kosmogonii Edvarda Kocbeka Joanna Slawinska pisze: „Z perspektywy trzydziestu lat ocenia [.] Kocbek, pozycj? ugrupowan chrzescijanskich w ramach Frontu Wyzwolenia, formuluje swój krytyczny stosunek do wspólczesnego spoleczenstwa i zbiurokratyzo-wanej partii. Najwi?ksze jednak wzburzenie wywoluje jego wypowiedz dotykajqca nader bolesnego dla Slowenców problemu. Byl nim los formacji tzw. ,domobrancev', zlikwidowanych przez partyzantów w 1945 roku w lasach Kočevskiego Rogu. Slowa Kocbeka sq po raz pierwszy glosno sformulowanym oskarzeniem o zbrodni? (które jest równoczesnie samooskarzeniem) i zqdaniem ekspiacji" (Slawinska 1993: 15). 2 Haslo: Kočevski Rog: „[...] Po končani vojni so v nekaterih kraških jamah K. R. usmrtili nekaj tisoč slovenskih domobrancev in tudi pripadnikov drugih jsl. narodov. [.] Najbolj znani sta množični grobišči v jamah pod Macesnovo goro in pod Krenom" (Enciklpedija Slovenije 1991: 184). Celem eseju jest krytyczna prezentacja twórczosci poetyckiej Ivana Hri-bovška, oraz jej artystycznej wartosci. W pierwszej kolejnosci jednak, praca ta, jest prób^ dotarcia do autentycznych sensów jego poezji, nierozerwalnie splecionej z biograficznym doswiadczeniem kruchej, wrazliwej osobowosci po Heideggerowsku „wrzuconej" w wir historii. Poniewaz w ostatnim czasie literatury na powyzszy temat przybywa, prawdopodobnie nasz wklad w t? dziedzin? nauki w wielu, lub tylko, niektórych kwestiach nie b?dzie nowatorski, czy wr?cz potrzebny. Zywimy jednakze nadziej?, ze kazda mysl i kazda teza dopelnia, zawsze nie w pelni uchwycon^ sylwetk? poety i jego czasu. Celowe zatem b?dzie przypomnienie kilku najistotniejszych faktów biografii poety, maj^cych doniosly wklad w ewoluowanie i krystalizacj? jego artystycznego wizerunku. Ivan Hribovšek urodzil si? w Radovljicy 19 czerwca 1923 roku w rodzinie Marii Erman i Janeza Hribovška. Byl wi?c rok mlodszy od innego wielkiej miary poety France Balantiča, obydwaj jednakze dozyli zaledwie dwudziestu dwóch lat. Cóz zatem mozemy powiedzieć o krótkim zyciu, interesuj^cego nas, poety? Ojciec Ivana pracowal jako urz?dnik s^dowy, matka zajmowala si? wychowaniem czworga dzieci, dbaj^c szczególnie o ich rozwój duchowy. Nie mozna mieć zadnych w^tpliwosci, ze pierwsze lata zycia poety i srodowisko ludzi swiadomie wierz^cych, w którym wyrastal mialy na ksztaltowanie si? jego duchowosci przemozny wplyw. Pierwsze brutalne wyrzucenie ze swiata dziecinstwa w swiat przedwczesnej dojrzalosci i alienacji, nastopilo po raz pierwszy wraz z rozpocz?ciem nauki w szkole podstawowej, do której wst^pil jako spolecznie napi?tnowany, ze wzgl?du na zl^ kondycj? finansow^ ubogiej rodziny. Jednakze od pierwszych klas wyrównywal, nierównosci powstale na materialnym poziomie, talentem i sumiennosci^, dzi?ki którym na cenzurkach blyszczaly same najwyzsze oceny, nie pozostawiaj^c zadnych w^tpliwosci o koniecznosci dalszego ksztalcenia uzdolnionego mlodzienca. Pytanie dotyczylo raczej szkoly i miasta, do którego korzystniej byloby chlopca poslać. „Osnovnošolsko spričevalo daje navedek, da je Hribovšek 26. junija 1934 uspešno opravil sprejemni izpit na realni gimnaziji v Kranju, zraven najdemo dokumentacijo, da je bil v šolskem letu 1934/35 vpisan v 1. b razred Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano" (Hribovšek 1993: 78) - pisze France Pibernik wnikliwy badacz poezji „prze-milczanego" poety. Czyzby wybór szkoly stanowil dla rodziny az tak istotny problem, ze do ostatniej chwili trudno bylo podj^ć decyzj?? Ojciec, obawiaj^c si? wyzwolenia w chlopcu zbytniej niezaleznosci, zwi^zanej z dlugotrwalymi dojazdami do kranskiego gimnazjum, zdecydowal o ksztalceniu i (ksztalto-waniu swiatopogl^du) syna w szkole katolickiej. Matka prawdopodobnie nie poradzilaby sobie z gospodarstwem, opiek^ nad chorym m?zem i wychowy-waniem dorastaj ^cych chlopców. Decyzja szybko przyniosla dobre rezultaty, zwlaszcza ze, niedlugo po jej podj?ciu, Janez Hribovšek osierocil zon? i troje dzieci. Chlopcy zamieszkali wówczas w przyszkolnym internacie, pod dobr^ opiek^ doswiadczonych prefektów. Ivan Hribvšek przebywal tu jednak tylko do konca 1940 roku, byl to bowiem rok „czystki" (okreslenie Tine Debeljaka) w szkole. Kiedy to wielu uczniom poradzono, by poszukali sobie nowego zawodu. Obydwaj bracia, bo takze i mlodszy France opuscili szkol?. Ivan wpisal si? do Gimnazjum Klasycznego w Ljubljanie, gdzie z powodu wybuchu wojny, w kwietniu 1941, kontynuowal nauk? jedynie przez rok. Gdy Sloweni? przeci?la linia demarkacyjna, dziel^c kraj na niemieck^ oraz wlosk^ stref? wplywów,3 Hribovšek pozostal po stronie niemieckiej. Matur? zdal w niemieckiej szkole w Beljaku, by nast?pnie udač si? na studia klasyczne na uniwersytet wiedenski. Z powodu slabego zdrowia zostal tymczasowo zwolniony z obowi^zku sluz-by wojskowej w wojsku niemieckim. Nie mog^c przyst^pič jawnie do domobra-ndw,A zostal przez nich rzekomo sil^ zwerbowany. Jego dowódca mówi o nim: „Vojak ni bil, a bil je med najbolšimi domobranci tako glede discipline na postojanki kakor na varnostnih pohodih ali v boju" (Debeljak 1965: X). Wspomina on takze jego wieszcz^ przepowiedni?, któr^ wypowiedzial uciekaj^c do Karyntii: „Gremo k Angležem, toda oni nas boda vrnili partizanom" (Debeljak 1965: X). Niestety byla to prawda. Wiemy, ze potem byl uwi?ziony w szentwidzkiej kaplicy, w której wielokrotnie przedtem bywal, by si? modlič i rozmyslač. Co si? wydarzylo pózniej, to raczej hipotezy anizeli fakty. Prawdopodobnie uciekl i pomagal innym domobranom uwolnić si? z niewoli, wkrótce zostal ponownie zlapany i rozstrzelany nie wiadomo gdzie i kiedy, pewne jest jedynie to, ze strzelano w tyl glowy i pochowano go wraz z towarzyszami niewoli w zbiorowej mogile. Temat, przyst^pienia poety do politycznie znienawidzonej organizacji, przedstawia w jego biografii, nierozerwalnie zl^czonej z sylwetk^ twórcz^, rys istotny - b?d^c nosnikiem tresci donioslych przy prezentacji sylwetki twórczej poety - zolnierza - wart, by zaj^l si? nim jakis historyk (Debeljak 1965: X), jak pisze Tine Debeljak we wst?pie do zbiorku poety. Nas interesować b?dzie natomiast los Hribovška poety. Lata szkoly sredniej to okres, w którym dzi?ki katolickiemu wychowaniu ksztaltuje si? fundament etyczno-religijny swiatopogl^du mlodzienca, lecz co równie istotne, odslania si? wówczas charakterystyczny rys rodz^cej si? literackiej osobowosci Hribovška - potrzeba aktywnosci twórczej oraz „glód metafizyki" Dziala wówczas w rozmaitych organizacjach uczniowskich, pisze i publikuje w szkolnych pi-semkach. Juwenilia pisane pod pseudonimem Triglavski Feniks, datowane na 3 „Sloweni? rozdzielono mi?dzy Resz? i Wlochy. Powolujqc si? na sytuacj? z Austro - W?-gier, wlqczono do rzeszy prowincje Krainy i Styrii. Teren ten podlegal bezposredniemu zarzqdzaniu z Berlina. [...] We wloskiej strefie okupacyjnej powstala prowincja Lublany (Provincia di Lubiana) pod zarzqdem komisarza i wspóldzialajqcej z nim Konsulty, organem wladzy cywilnej o blizej nie sprecyzowanych uprawnieniach" (Madany 1988: 339). 4 „Domobranci" byli kolaborujqcq z hitlerowcami slowenskq formaj wojskowq, utworzo-n§ we wrzesniu 1943 roku. Pod koniec wojny okolo 14 tysi?cy domobranów oddalo si? w r?ce aliantów, którzy odeslali ich z powrotem do Slowenii, gdzie w lasach Kočevskiego Rogu zostali skrycie zamordowani przez partyzantów titowskiego Frontu Wyzwolenia (OF). Wydarzenie to stanowi jedno z najtrudniejszych i najbardziej kontrowensyjnych zagadnien w slowenskiej historii wspólczesnej. Por. takze hasla: domobranstvo (Enci-klpedija Slovenije 1991: 308). rok 1937 i opublikowane w pisemku „Jutranje zarje" maj^ klasyczny charakter. Poeta czerpie wzory z Prešerna, Župančiča, Kettego tworz^c sonety, gazele, glosy. Rok kolejny przyniósl nast?pne klasyczne publikacje z t^ jednak róznic^, iz podpisane zostaly one nazwiskiem twórcy. „Domače vaje" pismo starszych literatów szentwidzkiego gimnazjum redagowane przez Janeza Remica i Jožeta Brejca stalo si? kolejnym szczeblem w literackim dojrzewaniu mlodego poety. Na pazdziernikowym spotkaniu pracowników i wspópracowników pisma Re-mic, który ocenial opublikowany numer zauwazyl: „Pesem Na oknih je enotna v svojem osnovnem razpoloženju. Moti nedognana podoba: [.] gledajo v neskončno melodijo [...], ki kaže Hribovška kot izrazitega vizualista, ki priteguje pojave vsega čutnega sveta v svet vidnega [...]. S Hribovškovo pesmijo smo dobili v Domače vaje nov izraz, ki ima v sebi vrednote, ki jih večno ekspresi-onistične ,Domače vaje' skoraj ne pomnijo" (Pibernik 1993: 86). Ten okres literackiego rozwoju slowenskiego poety, charakteryzuje si? in-tensywnym rozwojem warsztatu twórczego - jego poezja nabywa pierwszych rysów indywidualnosci, chociaz wci^z jeszcze spotkać mozna gdzieniegdzie wplyw poetów doby slowenskiej moderny. Prawdziwie zachwyca si? koncep-cjami twórczymi dwóch czolowych poetów chrzescijanskich: Antona Vodnika i Edvarda Kocbeka. Zachwyt Vodnikowym eteryczno-religijnym swiatem, nie-bawem ustal gdy okazal si? nie być prymarnym swiatem Hribovška, podobnie rzecz si? miala z fascynaj ekspresjonizmem, która takze okazala si? być efemeryczna. Trwal^ fascynaj i wiernosci^ obdarzyl poeta natomiast zjawi-sko historycznoliterackie, którego „ojcem chrzestnym" na gruncie slowenskim zostal Edvard Kocbek, mowa o „nowej rzeczywistosci" Joanna Slawinska, autorka pracy poswi?conej, najwi?kszemu autorytetowi moralnemu powojennej Slowenii, zauwaza: „Wyj^tkowosć debiutu Kocbeka dostrzegla takze wspólcze-sna poecie krytyka. [.] Tomik od razu wzbudzil spore zainteresowanie, choć jak wynika z przekazów historycznoliterackich - cz?sciej bywal argumentem w szerszej dyskusji na temat mlodej literatury slowenskiej niz obiektem krytycz-nych analiz czy interpretacji. [.] Najwazniejszy krytyk i ideolog owej generacji literackiej, France Vodnik, okreslil tomik Kocbeka jako dowód na zauwazaln^ zmian? orientacji literackiej ,od skrajnego spirytualistycznego ekspresjonizmu' w kierunku ,uduchowionej rzeczywistosci', dzi?ki czemu, jak s^dzil, slowenska liryka odnalazla znów kontakt z obiektywnym, realnym swiatem" (Slawinska 1993: 21). Nie cala ówczesna krytyka byla jednomyslna, lecz ze wzgl?du na mysl przewodni^ eseju nie b?dzie ona stanowić prymarnego problemu niniejszej rozprawy. Faktem jest natomiast, ze nowy kierunek w literaturze znalazl od razu, spragnionych novum nasladowców, jednym z nich byl Ivan Hribovšek. W wyst^pieniu na temat poezji Vodnika, ekspresjonizm okresla on jako „zjawisko przemijaj^ce w [...] literaturze", w którym znalazl wiele negatywnych stron jak: ucieczk? od zycia, patetyczn^ leksyk?, niezbyt zdyscyplinowan^ form?. W innym miejscu zarzuca ekspresjonizmowi, iz „obrnil se je proti človeku, ker poudarja samo duha. Duh ga je zastrupil, zato je moral umreti" (Pibernik 1993: 92). Nowa rzeczywistosć proponuje powrót do przedmiotów, nie do ich naturalistycznych wygl^dów, lecz do ich rzeczywistosci metafizycznych. Poeta maj^c przed sob^ Kocbekow^ Ziemiq (Zemljo) sam próbuje konsty-tuować indywidualne rysy swej poetyki, która jest blizsza rzeczywistosci materialnej niz u Kocbeka, lecz tym samym „lapczywiej" poszukuje wymia-rów duchowych. Tw0rczosć Ivana Hribovška dostarcza wielu przykladów; jak choćby Prošnja pesem, Pastirji, Brzojavni drogovi v dolgi vrsti, w których mozna wysledzić t? now^ wlasciwosć poetyki slowenskiego poety, wiersz Jutro stanowi doskonal^ egzemplifikacj? przeplatania si? pierwiastka materialnego z potrzeb^ duchowej konstatacji: Drevesa so polna kadila, veje mi prebadajo oči, iz njih mi droben dež prhti, še senca drevesa se bo zmočila. tice letajo okrog, od njive do drevesa se blesti za njimi pot in stvari gledajo, kako po njej gre Bog. (Hribovšek 1965: 8) Fundamentalne znaczenie dla ewolucji tak osobowosci, jak i sylwetki twór-czej poety miai pobyt w Jelowicy, domu letnim dobrze sytuowanej rodziny Resmanów, gdzie oprócz ciepla i sympatii domowników spotkal swoj^ pierwsz^ i jedyn^ przyjaciólk?, powiernic? swej twórczosci oraz wielk^ niespelnion^ milosć. Anica Resman, bo o niej tutaj mowa, stala si? tyle mecenasem, co i muzq mlodego poety: swój pierwszy tomik Pesmice zadedykowal Čudoviti priateljici Anici Resman v spomin in zahvalo. V Radovljici, 20. avgusta 1939. Ivan Hribovšek. Tomik obejmowal dwadziescia osiem wierszy rozdzielonych w cztery cykle: Žarki me božajo, Tesnoba teče mi skoz grlo, V usta se mi vsi-pljejo cvetovi, Čez obraz polzi mi kri. Cykl pierwszy jest jakby dokumentem fascynacji poety „now^ rzeczywistosci^", l^czy realistyczne przezycie swiata z przezyciem metafizycznym (duchowym). Wedlug Franceta Pibernika: „Prvi cikel Žarki me božajo je vsekakor najbolj zanimiv. V njem nosijo težo pesmi, ki so izšle iz Kocbekove Zemlje in ki jih imenitno predstavlja predstavlja pesem Jutro. Iz nje izžareva poduhovljenost predmetov in uravnana, z ničimer obremenjena svetloba tega sveta" (Pibernik 1993: 99). Waznym motywem tej twórczosci - impresjonistycznym refleksem - jest przyroda, ze swoj^ we-wn?trzn^ antynomi^ swiatla i cienia, na której tle rozgrywaj^ si? egzystencjalne problemy czlowieka wspólczesnego. Droga literackiego rozwoju Hribovška biegla identycznymi tropami jak droga wszystkich innych uczniów gimnazjum w Szentwidzie, mianowicie jako debiutanci wspóltworzyli oni pisemko mlodych uczniów „Jutranje zarje", jako uczniowie starszych roczników pisywali do pisma „Domače vaje". Szeregi szentwidzkiego gimnazjum obfitowaly w zdolnych i obiecuj^cych poetów jak: Jože Brejc, Janez Remic, Franc Peršin, wsród których pi^toklasista Ivan Hribovšek byl najmlodszy. Kolejnym zas etapem jego literackiego rozwoju byl „Dom in svet", w którym to pismie redagowanym przez Tine Debeljaka, Remic, najsilniejsza osobowosć wsród mlodych literatów i reszta publikowali sw^ poezj?. Faktem, o donioslym znaczeniu dla ksztaltowania sylwetki twór-czej mlodego poety, urzeczonego personalizmem chrzescijanskim byl kontakt i wspólpraca z Edwardem Kocbekiem i „Dejanjem". Rok 1940 przynosi kolejne publikacje wierszy debiutanta Ura i Rast, tym razem w renomowanym pismie zalozonym przez Kocbeka. „Razen teh dveh pesmi mi ni ničesar znanega iz njegovega nastopanja v javnosti pred drugo svetovno vojno. Verjetno bi natančni pregled ,Mentorja', ,Mladike' in drugih listov utegnil odkriti pod raznimi pseudonimi njegovo avtorstvo. [...] Vsekakor je bil tiskan vsaj eno leto prej kot eno leto starejši Balantič" - pisze Tine Debeljak w slowie wst?pnym do Pesem naj zapojem (Debeljak 1965: XII). Zbiorek Pesmice przygotowany przez 16 letniego poet? w 1939 roku zachowal si? do dzis. Podobnie jak zbiorek kolejny zatytulowany Pesmi Marjana Gostiše (maj 1944). S^ to wiersze powstale w roku 1940, po rezygnacji z szentewidzkiej szkoly do wst^pienia w szeregi domobranów. Tine Debeljak tworz^c Pesem naj zapojem, obydwa tomiki pol^czyl: w miejsce tytulu Pesmice, zlozone z czterech cykli: Žarki me božajo, Tesnoba teče mi skozi grlo, V usta se mi vsipljejo cvetovi, Čez obraz mi polzi kri, zaproponowal Slikarski osnutek rok, podkreslaj^c dominuj^cy w juweniliach obrazowy, barwny ich charakter. Debeljak poczynil takze par? zmian: do pierwszego cyklu dodaj^c dwa wiersze: Presnavljanje oraz Brzojavni drogovi. Wiersz Kanal opublikowany w „Dejanju" Kocbeka, w 1940, pod tytulem Rast, Debeljak przesun^l na koniec, decyzj? swoj^ motywuj^c, jakby pozagrobow^ wymow^ wiersza. Nieco niewielkich zmian, dotyczylo takze cyklu czwartego: przeniósl dedykacj? na pocz^tek zbiorku, oraz wiersz Pismo, wczesniej przez Hribovška usuni?ty powrócil na jego dawne miejsce w zbiorku pierwszym. Tomik drugi tworz^cy aktualnie calosč z pierwszym, poeta rozdzielil w trzy niazatytuowane cykle, co Tine Debeljak uzupelnil, nadaj^c im tytuly zaczerpni?te z wierszy slowenskiego poety: Razburkan veter mi po čelu orje (wers pochodz^cy z wiersza Na očetovem grobu), Prek mene je tvoja senca šla (z wiersza Psalm), V sebi sklenjen krog (z wiersza Paladi). Klamr^ koncow^, nowy redaktor zbiorku, uczynil wiersze Rast oraz Paladi. Fortunat Zorman wspomina: „Takrat nisem vedel, da pesni [...] vem pa, da je imel pri sebi vedno notes, do katerega ni imel nihče dostopa" (Debeljak 1965: XIII). Nie ma wierszy Hribovška - domobranca, jak równiez Balantiča -stražnika, aczkolwiek o tym ostatnim wiemy, ze wówczas tworzyl, jak tez, ze wiersze si? zachowaly. „Kako čudno je ,prelom svetov' razmetal in razporedil to čudovito generacijo pesnikov, kakor so bili Balantič, Hribovšek, Remic, Brejc, Šmit, pesniki enega gnezda in istih šol? Balantiča je uvrstila med vaške stražarje, Hribovška med domobrance, Remica med četnike, Brejca med partizane in Šmita v nemško vojsko! Prijatelji, ljubljenci Muz, so si stopili v nasprotje z orožjem v rokah kot borci revolucije inprotirevolucije" (Debeljak 1965: XIII). Generacja, która tak bardzo t?sknila do zmyslowej eksplozji sil witalnych stala przed „otwartymi drzwiami grobu", smierci wszechobecnej w poetyce kazdego z tych twórców. Antyteza zycie - smierč, wszystkie ich odcienie i refleksy od narodzin, milosci, dojrzewania przez chorob?, walk?, umieranie, stanowi^ dominant? znaczeniow^, lecz nie jedyn^ os poezji Ivana Hribovška. Potrzeba tworzenia równowazy niejako smiercionosny czas i jego konsekwen-cje, podmiot liryczny, w wierszu Paladi, prosi boginj Aten? „niech wolno mu b?dzie zaspiewać piesn", któr^ nosi w sobie , jak we snie", jesli nie niech go przeklnie: Ali eno, Palas mi izpolni: pesem naj zapojem, ki ko v snu mračno nosim jo v iskanem dnu -potlej mirno me za vek prekolni! (Hribovšek 1965: 105) Niech zaspiewam piesn - taki tytul nosi tomik poezji Ivana Hribovška wy-dany w 1965 roku przez Slowensk^ Akcj? Kulturalna w Buenos Aires. Pelni on jakby podwójn^ rol?; ukazuje - jak pisze Debeljak - Hribovška jako poet?, jak tez wybawia od przeklenstwa losu - „milczenia dwudziestu straconych lat" (T. Debeljak 1965: XIV). Stanowi on calosć dorobku twórczego mlodo zmarlego poety i jest jednoczesnie kontaminaj dwóch przez niego samego ustanowio-nych calosci r?kopismiennych: Pesmic (1939) i Pesmi Marjana Gostiše (1944). Kwestia zasadnicza dotyczyć b?dzie pytania: w jaki sposób, dzi?ki mowie wi^zanej, poeta transponuje swiatopogl^d na porz^dek metafizyczny. Poezja, jako metafora biografii duchowej (Slawinska 1993: 16), umozliwia agatologicz-n^ penetracj? horyzontu dobra i zla, a w nim: jednostki w relacji do Absolutu, przezycia historycznego, milosnego uniesienia, stworzenia (ziemi), do smierci. Trzema poj?ciami fenomenologii intersubiektywnosci: kategoriami spotkania, nadziei oraz wolnosci posluzymy si? jako elementami translatorskimi eseju. Czlowiek jest istot^ dramatyczn^. Stajemy na scenie dramatu zadaj^c pyta-nie, czy czlowiek jest zdolny do wyboru mi?dzy dobrem i zlem? Za Tischnerem uznajemy, ze „w filozofii dramatu wolnosć jest wolnosci^ osoby5 postawionej posrodku innych osób, w tym takze wobec Boga" (Tishner 1991: 18). Zawsze wi?c istnieje w relacji Ja-Ty, w relacji do Innego, w spotkaniu z Innym. „W spotkaniu dzieje si? cos waznego, wykraczaj^cego poza codziennosć, powsze-dniosć, normalnosć" (Bukowski 1987: 11) - pisze J. Bukowski. „Zycie ludzkie plynie na ogól wsród zgielku wydarzen, sytuacji, faktów, mniej lub wi?cej angazuj^cych osob?. [.] Zyj? w ogromnym pospiechu i chaosie biež^cego dnia. Jego szarosć staram si? rozproszyć automatyzmem rozrywki, nieautentycznosć egzystencji któr^ wyczuwam (Heideggerowskie ,wrzucenie w swiat' i ,man lebt' - ,zyje si?') zast?puj? pozorami autentyzmu mechanicznie spelnianych dzialan, brak sily woli tlumi? marzeniami (,co bym zdzialal, gdyby mi si? tylko chcialo'), zapomnienie o wartosciach, sensie, celu zycia, tlumacz? sobie brakiem czasu poswi?conego na realizacj? biez^cych potrzeb. Dostrzegaj^ to 5 Osob? pojmujemy jako wi?cej niz podmiot, dusz?, strumien czystej swiadomosci, osrodek duchowego zycia. Osoba stoi wobec innych osób, ale i wobec wartosci. Dzi?-ki podporzqdkowaniu wartosciom czlowiek moze uzyskać wewn?trzn§ niezaleznosć (wolnosó), w przeciwienstwie do innych form podporzqdkowania komus lub czemus niszczqcych jego osobowosć (Bukowski 1987: 11). na równi marksisci (alienacja), psychoanalitycy (kompleksy cywilizacyjne), fenomenologowie (odejscie od zródlowych doswiadczen), egzystencjalisci (technokracja), filozofowie chrzescijanscy (zapomnienie o istocie i powolaniu czlowieka)" (Bukowski 1987: 19). Dla Bukowskiego spotkanie ma zawsze charakter pozytywny inaczej niz dla Tischnera czy W?grzeckiego, dla których mozliwe jest spotkanie w horyzoncie zla, gdy ludzie wchodz^ w zwi^zki oparte na nienawisci, zazdrosci, zawisci. To, co Tischner i W?grzecki nazywaj^ wówczas spotkaniem, u Bukowskiego przestaje nim być, a staje si? nienaturalnym (jesli uznamy prawdziwosć tezy 0 pozytywnosci istnienia) „wypaczeniem sensu osobowego bytu" (Bukowski 1987: 23-24). Wojn? traktować b?dziemy jako scen? dramatu spotkania czlowieka z innymi i Bogiem w horyzoncie dobra i zla, w obu przypadkach m0wić b?dziemy o spotkaniu. Wolnosć zaklada z jednej strony wolnosć osoby w stosunku Boga, do innych, jak tez, wolnosć w stosunku do siebie. „Osoba - podmiot dramatu, pisze polski filozof - jest ,rozpi?ta' mi?dzy przeciwienstwami. Dobro i zlo pojawiaj^ si? na linii jej odniesien do innych osób: Boga, ludzi a takze na poziomie odniesien do samej siebie. [.] Problemem podstawowym osoby jest problem usprawiedliwie-nia i pot?pienia. Zlo zasluguje na pot?pienie. Dobro [.] na usprawiedliwienie. Czlowiek ,pragnie' unikn^ć pot?pienia i zasluzyć na ,usprawiedliwienie'. Jed-nym z podstawowych pytan czlowieka jest: czy jest wolny w wyborze dobra 1 zla?" (Tishner 1991: 99) „Być wolnym w stosunku do innych, znaczy: móc si? wyzwolić spod ich przemocy" (Tishner 1991: 19). Co nabiera szczególnego znaczenia w „czasie kalekim", gdy idea nadczlowieka z jednych czyni „panów", zdecydowanych przemocy podporz^dkować sobie slabszych, wówczas wolnosć wydaje si? być kategoryzowana inaczej, domagaj^c si? wyznaczenia jej granic. Wolnosć natomiast mozliwa jest dzi?ki bardzo starej sztuce, która „ma kolosalna przyszlosć" - dzi?ki mysleniu, gdyz jak pisze Tischner w innym miejscu swej rozprawy: „kluczem do niewolnictwa nie jest pytanie kto stchórzyl, a kto zdobyl si? na odwag?, lecz kto przestal a kto zacz^l mysleć. [.] Być wolnym, to nie znaczy być panem lub niewolnikiem, odnajdywać siebie w takiej lub innej sytuacji, we wn?trzu strumienia zycia, lecz zachowywać si? jako byt mysl^cy we wszystkich okolicznosciach zycia" (Tishner 1993: 53-54). Wolnosć Tischner widzi tak w horyzoncie dobra, jak w horyzoncie zla. Za krakowskim filozofem uznajemy, iz: „egzystencja ludzka na tym polega, ze w czlowieku dobro i zlo poprzedzaj^ istnienie. Czlowiek ,bardziej jest', gdy bardziej staje si? dobrym, ,jest mniej' i zapada w nicosć [...], gdy staje si? zlym" (Tishner 1991: 121). W horyzoncie zla jawi si? najwi?kszy ból egzy-stencjalny, jest to ból wyrazaj^cy obecnosć zla. W horyzoncie dobra, jako „sila przyswajania" - jak j^ nazywa - sluzy ona przyswajaniu dobra osobie i osob? dobru. Przyklady tych dóbr to prawdomównošć, sprawiedliwosć, wiernosć, poswi?cenie. „Kirkeegord - jak pisze Tischner - mówi o ,wartosci absolutnej', absolutny pochodzi zas od absolvere - ,rozwi^zywać'. Wolnosć wi?c cos ,roz-wi^zuje' i do czegos ,przywi^zuje' - ,odswaja' i ,przyswaja'" (Tishner 1998: 316). Poniewaz jest zawieszona pomi?dzy konkretem i idealem nie stanowi wedlug krakowskiego filozofa wartosci najwyzszej. „Przejscie od uwi?zienia do wolnosci poci^ga za sob^ swoist^ przemian? przezyć. Oto znikaj^ doznania i przezycia charakteryzuj^ce stan uwi?zienia -przezycia l?ku, melancholii, smutku, beznadziei i rozpaczy - a na ich miejsce pojawia si? radosć, pewnosć, nadzieja. Szczególne znaczenie ma tu nadzieja. Wolnosć jest moc^ wyzwalaj^c^ nadziej?. Wyzwala ona takze radosć i poczucie godnosci" (Terlecki 1987: 317). Wolnosć i nadzieja pozostaj^ w scislym, wprost proporcjonalnym zwi^zku. Sk^d to szczególne waloryzowanie nadziei? Dla Kocbeka: „Wszystko, co jest naprawd? wazne w zyciu na ziemi da si? zamkn^ć w dwóch slowach: czlowiek czlowiekowi. Blizni to najwyzsze, najtrudniejsze i najbardziej tajemnicze zadanie" (Kocbek 1967: 424) (czlowiek jest nam zadany), i dodaje „stosunek do blizniego jest w zyciu chrzescijanina równie wazny jak stosunek do samego Boga" (Kocbek 1967: 279). Postawa Kocbeka koresponduje z przekonaniami Mouniera, który twierdzi, iz: „Osoba istnieje tylko zwracaj^c si? ku drugiemu czlowiekowi, tylko poprzez drugiego czlowieka moze siebie odnalezć" (Mounier 1964: 37). Fascynacj? mlodego poety budzili obydwaj poeta - mysliciel i filozof, z tego po -wodu pozostawal pod wplywem ich filozofii. Podzielaj^c pogled Tischnera, iz nasza (wlasna) nadzieja jest najwlasciwsz^ perspektyw^ odkrywania i ogl^dania prawdy: prawdy o chrzescijanstwie, o czlowieku, o naszym swiecie, a nawet o smierci, poszukiwać b?dziemy realizacji powyzszej tezy w poetyce Hribovška. To wlasnie dzi?ki nadziei mozliwe staje si? w niej „przezwyci?zenie smierci": umrl sem breznom, dolinam, strasti so ostale na dnu, večno bom živel širinam, ki so preproga Bogu (Hribovšek 1965: 27) tego rodzaju „zwyci?stwo" stalo si? udzialem takze i slowenskiego poety. „Chyba kazdy zgodzi si? z tym, ze zadnego z wybitniejszych poetów poko-lenia okupacyjnego nie mozna dzis czytać, abstrahuj^c od jego zolnierskiego i konspiracyjnego zyciorysu. Nieusuwaln^ przyczyn^ tej szczególnej czytelniczej przypadlosci jest ich tragiczna smierć. Ale i zycie napi?te do ostatecznych granic w przezywaniu swiata, historii, ojczyzny, sztuki i wreszcie samych siebie stanowi dostateczn^ racj?, aby nasz^ uwag? dzielić mi?dzy ich poezj? a biografi?" (Swiegocki 1985: 107). Z K. Swiegockim dzielimy przekonanie, ze los poety, poszczególne tropy biografii sledzić mozemy w poetyce tak im-manentnej jak i sformulowanej jego twórczosci. „Twarz poety"6 rozpoznajemy 6 „Jedynym dzisiaj kryterium odróznienia dobrego poety od setki miernych kopistów nie s§ bowiem, jak dawniej rygory rzemiosla, lecz twarz poety [.] osobowosć poetycka i los - rzecz spoza samej poezji. Jedynym uchwytnym gwarantem zas - szczerosć, wla-sciwosć moralna. I cena, którq poeta zaplacil za wiersz, a wi?c, w ostatecznosci sprawa biografii" (Wat 1990: 249). w dramacie jednostki po Heideggerowsku „wrzuconej" w wir historii, jak tez jednostki - immanentnej cz?sci pokolenia, którego „swoiste przezycie czasu" (Wyka 1976: 62) wyrylo pi?tno w duszy artysty. Przezycie doswiadczenia pokoleniowego przesledzić nalezy w tematach - obrazach, jak: ziemia, Bóg, milosć, zycie, smierć., powracajqcych w twórczosci poetyckiej Ivana Hribovška. Wydobycie z „grobu niepami?ci" poezji i poetów przemilczanych i wlqczenie jej do kanonu poezji slowenskiej, pozwolilo odzyskać slowenskiej swiadomosci poetyckiej pelni? wlasnej tozsamosci. Historykom pozostawiamy los Hribovška - zolnierza, oraz problematyk? ideologicznej „zdrady", los z pewnosciq wart, by zajql si? nim kompetentny badacz. Nasz podziw budzi raczej „dojrzalosć" tych dwudziestolatków,7 zadziwiajq poziomem mysli, dojrzalosciq formy, dla-tego podzielamy opini? K. Swiegockiego, iz „nie jest [ich liryka] bynajmniej dzis jedynie czcigodnym zabytkiem, wzruszajqcq pamiqtkq tamtych ,krwawych lat', lecz zywym zródlem inspiracji. Elektryzuje [.] nie tylko niezwyklq spon-tanicznosciq i sugestywnosciq j?zyka plastycznego, wyrazistego, a zarazem jasnego i logicznego (cnoty jakze dzis rzadkie!), ale problematykq i zarysowa-nymi - bo nie rozwini?tymi jeszcze - propozycjami rozstrzygni?ć ideowych" (Swiegocki 1985: 108). Wypowiedz uczonego komentujqca tw0rczosć dwóch wielkich polskich poetów tego okresu, Baczynskiego i Gajcego w zadziwiajqco trafny sposób koresponduje z zakresem problematyki dotyczqcej tragicznych postaci slowenskiego dramatu wojennego, w istocie dotyczy wi?c takze Ivana Hribovška i jego „towarzyszy pióra i broni". LITERATURA Balantičev in Hribovškov zbornik. Ur. Marjan Dolgan. Ljubljana, Celje, 1994. Biblia Tysiqclecia Red. nauk. O. A. Jankowski. Poznan, 1979. Jacek BUKOWSKI, 1968: Zarys filozofii spotkania. Kraków. Tine DEBELJAK, 1965: Pesmi Ivana Hribovška. Glas SKA XII. Ivan HRIBOVŠEK, 1965: Pesem naj zapojem. Buenos Aires. —, 1990: Pesmi. Ljubljana. —, 1993: Himna večeru. Celje. Edvard KOCBEK, 1967: Listina. Ljubljana. Edward MADANY, 1982: Jugostowianski Bóg Mars. Lódz. Henryk MARKIEWICZ, 1976: O „Pokoleniach literackich" Kazimierza Wyki. Tw0rczošć 7. 7 Oprócz I. Hribovška, mamy takze na mysli Balantiča, Brejca, Remica i innych poleglych w wielkiej wojnie mlodych poetów slowenskich. Emanuel MOUNIER, 1964: Wprowadzenie do egzystencjalizmów. Kraków. France PIBERNIK, 1993: Vrnitev iz tišine. I. Hribovšek: Himna večeru. Celje. —, 2010: Ivan Hribovšek. Monografija. Ljubljana. Joanna PSZCZOLA, 2011: Tajemnica transcendencji. Duchowosć poezji Ivana Hribovška. Bielsko-Biala. Kazimierz SWIEGOCKI, 1985: Poezja i czyn. Poezja 5/6, 107-108. Joanna SLAWINSKA, 1993: Poetyckiej kosmogonii Edvarda Kocbeka. Kraków. Tadeusz TERLECKI, 1987: Egzystencjalizm chrzescijanski. Krytyka personalistycz-na. Egzystencjalizm chrzescijanski. Warszawa. Józef TISCHNER, 1998: Spór o istnienie czlowieka. Kraków. —, 1993: Spowiedz rewolucjonisty. Kraków. —, 1991: Zarys filozofii czlowieka. Filozofia czlowieka dla duszpasterzy i artystów. Kraków. Aleksander WAT, 1990: Dziennik bez samoglosek. Warszawa. Kazimierz WYKA, 1976: Problematyka pokolen literackich. Tw0rczosć 7, 62. O PESNIKOVEM HREPENENJU Misli, ki jih je zašepetal Ivan Hribovšek Članek se osredinja na poezijo zamolčanega slovenskega vojnega pesnika, Ivana Hribovška. Njegova »poezija zorenja« (pesniti je namreč začel pri šestnajstih letih, že pri dvaindvajsetih letih pa je umrl nasilne smrti) je izredno dognana in močna, kar je opazil že Tine Debeljak, ki ima velike zasluge za prvo izdajo Hribovškovega opusa v zbirki Pesem naj zapojem (izšla je v Buenos Airesu leta 1965). Pesnik je bil v domovini dolga leta nepreklicno obsojen na izgnanstvo iz domačega kulturnega prostora. Kot domobranski vojak je postal žrtev pozabe, hkrati pa je bilo pozabljeno tudi njegovo pesniško delo (sicer politično nezaznamovano). Šele leta 2010 dobimo Pibernikovo monografijo o pesniku in Hribovškovo Zbrano delo. Problematika domobranstva in pesnikove udeležbe v njem je zelo pomembna, a jo je bolje prepustiti zgodovinarjem. Obravnavana poezija, ki jo lahko označimo kot »čisto« (čeprav ne v bremondovskem smislu), vsebuje čisto ljubezen v weilovskem pomenu, hkrati pa je izraz navdihovanja z Absolutom, ki je Lepota sama. Čistost Hribovškove poezije pomeni čistost duhovne lirike, brez vsake ideologije. Izrecno jo zaznamuje spiritualizem lirske izpovedi. Njen subjekt presenetljivo iskreno in sugestivno izraža svoja globoka, tenkočutna in niansirana duhovna doživetja. Pojmovni svet Hribovškove lirike tako odpirajo naslednje kjučne besede: zemlja, Bog, življenje, smrt, ljubezen. Podobe modernosti v prvencu Janka Silana Čuki1 Edita Prjhodovà KatoUcka univerzita v Ružomberku, Hrabovskä cesta 1, SK- 034 01 Ružomberok, prihodova@ff.ku.sk _ scn iv/1 [2011], 123-134 _ V zgodovini slovaške književnosti je Janko Silan zapisan kot najpomembnejši pesnik slovaške katoliške moderne in duhovni pesnik par excellence. Članek se osredotoča na interpretacijo njegove debitantske zbirke Čuki (Kuvici). Analiza figurativnosti in stilizacije lirskega subjekta odkriva inspiracijo s slovaškim, češkim in francoskim mo-dernizmem. Ob tem je v okviru simbolistične poetike uporabil tudi folklorne teme. Poetiko Silanove debitantske zbirke bi lahko označili kot simbolistični, včasih celo dekadentni modernizem. In the history of Slovak literature, Janko Silan is a well-known poet of Slovak Catholic modernism and spiritual poetry. This article outlines an interpretation of his debut collection, Kuvici. Silan's use of figurative language and the stylizations of his lyric subject reveal that he was inspired by the poetics of Slovak, Czech, and French modernism. We can categorize his style as a symbolic, sometimes decadent, modernism. Silan used motifs from folklore. He created a unique original poetic world in the centre of which is depicted the problematic nature of human life. Ključne besede: slovaška književnost, katoliški modernizem, Janko Silan, simbolika, duhovna poezija Key words: Slovak literature, Catholic modernism, Janko Silan, Symbolism, spiritual poetry Uvod V zgodovini slovaške književnosti je Janko Silan zapisan kot najpomembnejši slovaški spiritualni lirik 20. stoletja (Zambor 1998: 40). Hkrati se polarizira 1 Članek je del izvedbe projekta VEGA 1/0600/10 Slovaška katoliška moderna v evropskem kontekstu. razlika med Jankom Silanom kot pesnikom, čigar poezija izhaja iz notranje izkušnje (Hamada 1994: 163), ter med drugimi pesniki slovaške katoliške moderne, predvsem Pavlom Gašparovičem Hlbino in Rudolfom Dilongom, ki sta se v svoji poeziji približala senzualizmu in estetizmu (Hamada 1994: 143). Osnovni cilj članka je predstaviti pesnika slovaške katoliške moderne Janka Silana na podlagi interpretacije njegove zbirke Čuki (Kuvici). Pri interpretaciji se bom osredotočila na kategoriji senzualnosti in modernosti, ki ju bom identificirala s pomočjo izraznih in semantičnih oblik figurativnosti in stilizacij lirskega subjekta. Prvenec Čuki je za bralca in za interpretacijo privlačna, ker priča o malo znani, temni strani Janka Silana. V primerjavi z duhovno poezijo zbirka Čuki Janka Silana predstavlja pesnika osebne, modernistično obarvane poezije. Literarna zgodovina je sicer mnogokrat našla povezavo Čukov s slovaško in tujo modernistično književnostjo, a do sedaj ta povezava ni bila potrjena z interpretacijo. Iskanje izvora metaforike in izrazov moderne v prvencu Janka Silana je zato odprto in za interpretacijo provokativno vprašanje. Izhodišče sta pojma umetniške in literarne moderne, ki se je časovno pojavila na prelomu 19. in 20. stoletja; poetološko je bila navdih v času prve polovice 20. stoletja. Umetniška moderna je bila odraz filozofije življenja, filozofije iracionalizma in intuitivizma, nasproti racionalizmu in sistematični filozofiji sploh (na Slovaškem je literarna zgodovina opazila predvsem navdihe Arthura Schopenhauera, Friedricha Nietzscheho in Henria Bergsona). Za moderno je bila značilna želja po zapolnitvi sedanjosti s svojo estetsko sliko in slikanjem sveta, razpad celotne podobe človeka in hkrati kruto, čeprav včasih odvečno, prizadevanje za to celoto. Umetnost moderne s svojo visoko cenitvijo originalnosti problematizira tradicijo, toda posamezni avtorji tradicijo sprejemajo različno (Cvrkal 1995: 3-5). Pojem modernosti pa razumem tudi kot estetsko kategorijo, v katero uvrščam tiste načine umetniškega ustvarjanja, ki se z moderno izrazito ujemajo, čeprav bi lahko obstajale tudi v drugih obdobjih: v zgodnejših, npr. v romantiki, in tudi pozneje, v sodobni književnosti, inspirirani z moderno (Nünning 2006: 522). Povezava poetike Čuki bo v tem smislu izraz moderne, ne moderne same, ker je slovaška književnost v 30. letih 20. stoletja že zaznala razvojni impulz avantgarde, predvsem poetizma in nadrealizma. Slepi trubadur Janko Silan Pesnik in duhovnik Jan Durka z umetniškim imenom Janko Silan (1914-1984) je svoje pesmi začel objavljati v 30. letih 20. stoletja v relativno širokem spektru slovaških verskih in literarnih revij. Leta 1936 je s pomočjo češke štipendije Knjižnice sklada Juliusa Zeyerja pri Češki akademiji znanosti in umetnosti v Pragi izdal svojo prvo zbirko Čuki. To je bil začetek osebnih in literarnih stikov Janka Silana s češkimi književniki (J. Demlom, J. Zahradničkom, J. Čepom, M. Travničkom in drugimi). Po vstopu v semenišče je Janko Silan izdal pesniško zbirko Lestev v nebesa (Rebrik do neba, 1939), v kateri se je za vedno obrnil k spiritualni tematiki. V okolju semenišča v Spišski Kapituli je nastala tudi zbirka Slavimo to skupaj (Slavme to spoločne, 1941), za katero je bila navdih smrt pesnikove matere. S pesniškim ustvarjanjem Silan ni prenehal delovati niti kot duhovnik. Kot kaplan v tatrskih vasicah Javorina, Ždiar in Liptovsky Hradok je izdal pesniške zbirke, ki veljajo za vrhunske primere spiritualne lirike v slovaški književnosti. Gre za zbirke Dokler ne bomo doma (Kym nebudeme doma, 1943), Pesmi iz Javorine (Piesne z Javoriny, 1943) in Pesmi iz Ždiara (Piesne zo Ždiaru, 1947). V tem obdobju se je Janko Silan ob izvirnem pisanju posvečal tudi prevajanju iz nemščine (R. M. Rilke) in latinščine (verske himne). Leta 1948 mu je še uspelo izdati zbirko Uboga duša na zemlji (Uboha duša na zemi). Takoj zatem je nova totalitarna politična oblast ukinila založbo in revijo Verbum, katerih soustanovitelj je bil Janko Silan, in mu preprečila pisati ter udeleževati se literarnega življenja. Od leta 1949 je Silan kot katoliški duhovnik živel v ozadju in v zelo revnih razmerah pod Tatrami v vasi Važec. Politična in kulturna liberalizacija družbe v 60. letih je tudi Silanu za kratek čas odprla možnosti za objavljanje. V drugi polovici 60. let so izšli izbor njegovih del Sam z vami (Sam s vami), bibliofilski Triptih 1-4 (Triptych 1-4) in pesniška zbirka Obsijanje (Oslnenie). Za tisk je imel pripravljena tudi druga besedila, a je politična oblast v obdobju normalizacije njihovo objavo preprečila. J. Silan je kot pesnik ponovno neprostovoljno umolknil vse do svoje smrti leta 1984. A že leta 1990 je izšla zbirka Pesmi iz Važca (Piesne z Važca), ki obsega njegovo poezijo med letoma 1950 in 1980. Leta 1991 je izšel njegov edini, več desetletij pisani roman Hiša zapuščenosti (Dom opustenosti), v katerem na sugestiven način predstavlja človeško, sanjsko in duhovno izkušnjo, zabeleženo v dnevniku glavnega junaka, mrtvega duhovnika. Med letoma 1995 in 1998 je založba Ltó izdala Silanova Zbrana dela v osmih knjigah in tako bralcem omogočila dostop do njegovega literanega ustvarjanja. Od 90. let se je Silanovemu ustvarjalnemu delu znanstveno in uredniško posvečalo več slovaških literarnih znanstvenikov, ki Silana štejejo za značilnega pesnika slovaške katoliške moderne. Iz navedenih dejstev izhaja, da literarno delo Janka Silana predstavlja vrednote, ki tudi po več desetletjih pritegnejo pozornost. Vtis, podoba, človek v zbirki Čuki Oblike in pomenske premike med stilizacijami lirskega subjekta lahko podrobneje spremljamo na podlagi kompozicije zbirke. Pesnik je namreč v prvencu (kot tudi v kasnejših zbirkah) pesmi uvrščal v posamezne dele zbirke, pri čemer ga je vodilo načelo funkcionalnosti. Posamezne pesmi je na podlagi skupnih semantičnih in izraznih elementov združeval v večje kompozicijske celote, kar pri branju in interpretaciji razvija proces identifikacije, diferenciacije in sintetizacije pomenov. Hkrati je treba poudariti, da vključevanje pesmi v večje kompozicijske celote ni mehanično in med posameznimi deli ne ustvarja definitivnih meja. Nasprotno, skupni poetološki elementi konotirajo semantične pomene na kompozicijski ravni, višji od pesmi. Namige in preseganje meja pesnik izrablja hkrati s semantičnim in kompozicijskim razmejevanjem. Interpretacija, ki metodološko izhaja iz členitve zbirke na kompozicijske celote, omogoča razkrivanje več polifonskih slojev figurativnosti in modernosti, ki se pred bralcem postopoma razkrivajo v zbirki kot celoti. Prvi del zbirke ima naslov Zoborskepoti (Zoborské cesty). Zobor je namreč kot geografski prostor na srednjem Slovaškem (hrib pri mestu Nitra) povezan s pesnikovim otroštvom in mladostjo. Nasprotje natančno lokaliziranih prostorov so simbolistični prostori, npr. pristava, dolinica - obe izražata semantiko, povezano s smrtjo (podzemlje, pokopališče). S smrtjo je povezan motiv bolečih oči kot vzrok osebne bolečine lirskega jaza. Lirski subjekt, ki je individualiziran kot tisti s krvavimi očmi (Metamorfoza/Metamorfóza), preživlja boleče videnje kot umiranje v lepoti in za lepoto: »A potom nedbäm, nech už vykrvàca / zrenica oka v kräse labutej« (Brez odgovora/Bez odpovedi). Pesnik oči povezuje s krvjo kot životvorno substanco, kar zveni izrazito ekspresivno. Poleg neposrednega motiva oči pesnik uporablja tudi motiv solz, ki priča o možnosti za neverbalno izražanje čustev. Vizualna podoba posreduje tudi sprostitev napetosti, a ne gre za čutni dražljaj, ampak za sanje ali privid, torej za vizualizacije, povezane s podzavestjo, ki jih je odkrila moderna poezija. Tavanje lirskega subjekta po ovinkastih zoborskih poteh z enim samim ciljem - smrtjo je povezano z napornim vzponom, s hojo navkreber. Zgovorna je končna rima navzgor - Zobor (Zobor), ki jo lahko imano za vertikalno metaforo. Zobor ni le fizičen, ampak tudi metafizičen prostor. Premik semantike Zoborskih poti je povezan z drugimi čisto metafizičnimi prostori (nebesa), ki jih lirski subjekt išče in se jim približuje. »Tak blizko näm je obloha, / ach bozsky oltär veleby, / len jedna noha, polnoha / - a už sme, už sme na nebi.« (Zobor). Metafizičen oziroma natančneje eshatološki pomen je povezan z motivom mrtve in svete matere. Eshatološki pomeni v delu Zoborske poti za lirski subjekt predstavljajo sproščujoči moment, ker v prividih mrtve matere lirski subjekt najde tolažbo, vendar gre za subjektivno verovanje, za katero je značilna predvsem vera v posmrtno življenje in je osredotočeno na estetizirano ter sakralizirano podobo matere. V kombinaciji s stilizacijami lirskega subjekta kot potepuha in izobčenca, obsojenega na brezciljnost in smrt, zveni semantika eshatoloških motivov iz prvega dela zbirke bolj modernistično kot spiritualno. Posebnost drugega dela zbirke v primerjavi z ostalimi kompozicijskimi celotami je, da ima enak naslov kot naslov zbirke - Čuki. Kot nočni ptiči, ki se oglašajo s predirljivim zvokom in ki letajo proti svetlobi (kjer se zbira nočni mrčes), so čuki v folklorni tradiciji postali sli smrti. Simbol čukov izmed vseh podob in simbolov, uporabljenih v zbirki, senzualno najizraziteje izraža fatalistično usojenost smrti. Konkretno v pesmi Čuki pesnik v pretirani meri apelira na čute, s čimer želi pozornost bralca usmeriti na prisotnost predsmrt-nih in smrtnih znamenj: »Oknä su pozastreté fialovou zäclonou, / v svietniku čiernom plače bledä svieca, /zufalé melódie pod vyschnutou jablonou / nesu sa nocou a o čomsi strašnom svedčia.« Izrazita vizualizacija pogrebnih rekvizitov je povezana s slušnim in čustvenim izražanjem antropomorfiziranih pojavov (sveča joče, melodija je obupana). Poleg čutne metaforike pesnik izrablja tudi slutnjo, intuicijo bralca (zadnji, četrti verz odlomka) in ker gre za kulturno določene simbole (vijoličasta barva, posušena jablana), tudi njegov kulturni spomin. Naslednja kitica razvija motiv čukov in ga postavlja v odnos z neimenovanim človekom, ki ga opredeljuje želja po smrti: »Kuvici - spevci večernych a nočnych serenad/ vabivo vabia do noci. A na okna / sadajuc vyčkavaju toho, čo chce umierat, / a nechcu preč, hoc zahana ich ručka belostna.« Obupana melodija iz prve kitice je hkrati serenada, nočna ljubezenska pesem, s katero čuki pri človeku vzbujajo hrepenenje in ga vabijo. Človek se obnaša paradoksno: vdaja se sugestiji čukovega glasu, hkrati pa čuke odganja in se smrti upira. Ta poteza, ki povzema ambivalentno obnašanje človeka do smrti, je tipična za celotno zbirko Čuki. Lirski subjekt se smrti vdaja kot nečemu omamnemu (napitek, zvok, lepota, ljubezen), usodno determiniranemu, a smrt dojema kot pogubo z občutkom žalosti in bolečine. V tretji kitici sledi podoba umiranja, srečanje življenja s smrtjo: »A vzdychy izbou rozoseju tažky tymian, / sviečka sa chveje, tušim hasne dusivo. A čiesi srdce roztvara si rany dokoran, / ked' na perne mrie smrtny najsmutnejši tón.« Pesnik tu niza tudi druge moreče in izrazito čutne izraze smrti, s katerimi aktivira voh in sluh. Med znamenji in dejstvi obstaja povezava: ugasnitev sveče in izzvenevanje glasu signalizirata smrt, ki jo zadnja kitica potrjuje: »Zazneje na skle okien smutné cirkumdede-runt, /ked' poradia sa knazi noci - kuvici;/dunivym krokom Tudia mare zoberu / a nesu... A zvon zvoni v starej zvonici.« Zaključna kitica z uporabo slušnih vtisov vzbuja asociacijo na pogrebne obrede. Na semantično poudarjenem mestu na koncu verza pesnik z asonanco spaja besede kuvici - zvonici (čuki - zvonik) in serenad - umierat (serenade - umirati), s čimer povezuje smrt z ljubeznijo, tartaros z erosom. Čuki se v metafori spiritualizirajo in dobijo status duhovnikov, s čimer se njihova vloga triadno zaključuje (tartaros - eros - sacros). Simbol čukov in z njimi povezane semantične pomene, ki jih pesem Čuki zgoščeno izpoveduje, pesnik razvija v ostalih pesmih iz drugega dela zbirke. Silan poleg čukov uporablja tudi motiv lirskega jaza kot kukavičjega otroka (Fant/Chlapec). Semantične funkcije simbola čukov se torej dedno prenašajo tudi na človeka. Tanatološki motiv čukov Silan povezuje z motivi, ki izražajo smrt oči, npr. oči - slepi pavi, odrevenele oči, oči prizadetih po kapi (Poletni somrak/Letny sùmrak). V paradigmo motivov smrti spadata tudi motiv neizpolnjene ljubezni do ženske in motiv ljubezni do mitoloških ženskih likov (rusalke, vile). Hrepenenje lirskega subjekta, da bi videl lepo žensko in potem oslepel, izkrvavel, umrl (Poletni somrak), je izraz modernega subjektivnega estetizma. Način sprostitve problemske napetosti iz prvega dela zbirke Zoborske poti (pogled v nebesa, sanje, privid matere) ni univerzalna rešitev. V drugem delu zbirke Čuki so se nebesa izgubila z obzorja, sanje pa so odpovedale kot simp-tomatična možnost za preseganje determiniranega sveta: »sny svoje biele rozbil chlapec čudny / o polamany ram skiel svojich povestnych« (Fant). V nasprotju z motivom matere iz prvega dela zbirke se tu - čeprav redkeje - pojavlja motiv očeta, od katerega lirski subjekt kot dediščino prejema eksistencialno usojenost smrti (Dediščina/Dedičstvo). Gre za mitološko in fatalistično rešitev: usodi ni mogoče pobegniti, mogoče jo je le spoznati, se ji podrediti, se z njo strinjati in jo izpolniti. A semantika pesmi kot celote in njihova poetika se oddaljuje od subtilno subjektivnega pesniškega simbolizma in se bliža dekadenci. Predvsem odnos lirskega subjekta do realnosti smrti kot nečesa, kar nanj deluje omamno privlačno, pojmujem kot mejo med subjektivno-simbolističnim in dekadentnim pristopom. Erotična in sakralna funkcija čukov je Silanov način erotizacije in sakralizacije smrti. Tretja kompozicijska celota zbirke z naslovom Pod okni (Pod oknami) odkriva novo plast Silanove metaforike. Prostor Pod okni se ne nanaša več na čuke in smrt, ampak na lirski subjekt v novi, plahi ljubezenski stilizaciji. Pogost je motiv srca kot pesmi s pretežno erotično in subtilno osebno tenzijo (serenada, iskrena pesem), hkrati pa je poudarjena tudi njena dinamika (maestoso, andante, najtišjapesem). Iz istega semantičnega polja prihaja tudi motiv srca kot glasbila (srce - flavta, mandolina). Vsi ti sorodni motivi antropološki tenorski pomen izražajo z jezikom glasbe. Pesnik jih uporablja kot sinestezije, metaforične kratice, simbole in razširjene pesniške figure, ki jih na površini pesmi postopoma oblikuje. Slušni motivi so semantično povezani z lirskim subjektom in z njegovim življenjskim občutjem. To se oddaljuje od žalosti in se čutno in čustveno odpira naravi, življenju, predvsem pa ljubezni do ženske. Uživanje življenja in senzualna odprtost ponovno širi obzorje lirskega subjekta vse do nebes, neba, raja. A gre za motiv erotične potešitve oziroma prostora, ki prikazuje želje lirskega jaza: »Budem t'a hojdat, ty si moja veleba, / spanilost' tvoja nech ma vedie do neba« (Strastna pesem/Piesen vrùcna). Specifično je romantično poimenovanje privlačne ženske kot sestre (celo v poudarjeni obliki pomanjševalnice) in podobe erotizma, ki so zdravilne, pomirjajoče, uspavajoče, celo omiljene: »Načuvaj möjmu unylému mlčaniu / a srdce svoje, dušu, hlävku čačanu /pokojne zlož si do vankušov mojich ruk, /sestrička moja sladkä, Taliovypuk« (Strastna pesem). Erotizem in senzualizem vstopata v celotno tkivo sveta besedila. Nista le izraz izkušenosti lirskega subjekta, ampak tudi del figurativne ravni pesmi: »ratolest zvukov novych v srdci vykvitä; / tak dlho pri rieke som hTadel na nebesä, / až bozkala ma hviezda slastou opitä« (Iskrena pesem/Piesen ùprimna). A tretji del zbirke Pod okni je sestavljen tako, da se v zaključnih pesmih ponovno oglaša nemir čukov in modalnost žalosti, ki je ne more preprečiti niti erotična izkušnja (V oči/Do oči). Četrti, zadnji del zbirke z naslovom Koraki slepcev (Kročaje slepcov) se navezuje na prejšnje dele. Napetost je tu v primerjavi z drugimi deli še bolj izrazita: razpad ljubezni in popolna odsotnost vida, ne le bolečina oči. Emocionalni register lirskega jaza tvorita žalost in predvsem razočaranje - uničenje sanj, privida, ljubezni. Človek lirski svet doživlja v čustvenih nasprotjih. Eksistencialno problematiko, ki je prikazana v senzualnih metaforah temè, mraza in trdote, pesnik sprošča z estetizacijo in poetizacijo resničnosti, ki je izražena s senzualnimi podobami beline, mehkobe in sublimirane kozmične erotičnosti. Pesnik poudarja belo barvo sveta, ki je znak čutnega zaznavanja (zima, sneg), ki je povezano s tipalnim zaznavanjem mehkobe, ter panestetskega vtisa bele lepote. »Bieleje všetko, všetkoje dnes biele/stamäkké husieperie ... // apreto inej kràsy - okrem bielej kràsy - / na svete dneska niet« (Zimska pesem/Pie-sen zimna). Kasneje je belina način idealizacije, estetizacije in simbolizacije preteklosti in sedanjosti lirskega subjekta in njegovega sveta. V obsežni demonstrativni pesmi Zimska pesem pesnik estetizirani in simbolizirani sintetični pojem vse postopoma zamenja za posamezne podrobnosti in sekvence: »Biele su cesty, ktoré niekdy sivym prachom vohali.../ Biele sü vykriky a t'ažšie od olova... « (Zimska pesem). Pesnik vizualno belo barvo s tipalnimi in slušnimi vtisi povezuje v sinestetične podobe in simbolizirano stvarnost monumentali-zira (izrazito monumentalen je motiv petih krvavečih ran, ki se navezujejo na kristološki semantični kontekst). Za mnogimi podrobnostmi lahko odkrijemo več magnetnih polj, proti katerim se semantika »belih« podob zgošča: otroštvo lirskega subjekta, spomini na očeta, na mrtvo mater, misli o trpljenju in smrti. Konec pesmi, ki je sestavljen iz barvno kontrastnega motiva krvavih oči, ki so kot posušeno grozdje (»sta ususené hroznà«), in iz besed o sestri, ki mi je oči prekrila z belo vato (»prikryla mi oči bielou vatou«), konkretizira izkustveni impulz za poetizacijo belega sveta. To ni le barva zime, snega, estetiziranih spominov in sublimiranih strahov, ampak tudi barva bolnišnice, v kateri je lirski jaz na operaciji oči.2 V njegovi zavesti se hkrati v lirskem toku podob in sinestezij medsebojno izmenjujejo spomini, sedanjost in strah pred smrtjo. Interpretacija, ki odkriva navdih pesmi, hkrati pojasnjuje pomenljivo množino v naslovu četrtega dela zbirke (Koraki slepcev) in množinsko - zborovsko obliko petja slepcev, ki se v drugih delih zbirke ni pojavila. V zaključku četrtega dela se lirski subjekt kot slepec vrača in se spušča navzdol, v mesto, iz katerega je odšel (Nitra). S tem se pesnik navezuje na prvi del, v katerem je lirski subjekt s krvavimi očmi taval in se vzpenjal po zoborskih poteh. Kompozicija zbirke kot celote ima prosto epsko dikcijo, ki vzbuja občutek kroga in predstavo življenja kot blodenja v začaranem krogu. Podobno kot motivi gibanja, ki v kompoziciji zbirke tvorijo prosto epsko linijo, imajo tudi erotični motivi epsko in poetološko dinamiko v razponu erotično poželenje - decentni erotizem - erotična deziluzija - rast sublimiranega ete- 2 Za sekundaren nebesedilni vir, ki potrjuje to interpretacijo, je lahko članek Jana Kovača Spominjam se pogovorov z Jankom Silanom (Spominam na rozhovory s Jankom Sila-nom), ki ga je napisal več desetletij pozneje (leta 1997) za uredništvo LM Jan Kovač sprašuje o zbirki Čuki in parafrazira odgovor Janka Silana takole: »To je bila moja prva zbirka kot odmev na operacijo mojih oči, mojo bolečino, mojo nesrečo. Pri nas so ljudje govorili, da ko čuk, nočni ptič, skovika, to napoveduje nesrečo. A ker sem imel tudi jaz nesrečo z očmi, sem dal zbirki naslov Čuki« (Silan 1998: 46). Sam Silan v intervjuju z J. E. Borom leta 1994 osebni navdih za zbirko Čuki utemeljuje takole: »Čuki - to so moja študijska leta ... To so moji najbolj žalostni trenutki, ko so me izločili iz semenišča, ko sem se preživljal s prosjačenjem vseh vrst po ljudskih kuhinjah in vojaških kasarnah, z inštruiranjem in pesnikovanjem v čeških časopisih. Treba je poudariti, da je pravzaprav skrivnost, kako sem doštudiral, ker mi oče zaradi lastne revščine ni mogel nikakor pomagati« (Silan 1998: 27). Čeprav med osebnimi razlogi Janka Silana za žalostni ton zbirke problema oči eksplicitno ni, ga je vseeno treba upoštevati kot razlog za izključitev iz semenišča. ričnega erotizma in koncentracija ženskih antropomorfnih likov. Pesnik tako zaključuje pesniško izpoved o izkušnjah lirskega subjekta kot potepuha, kukavičjega otroka in slepega trubadurja v zbirki Čuki. Oblike modernosti in navdihi zanjo v zbirki Čuki Pesniška besedila prvenca Janka Silana so prežeta z motivno subjektivnostjo in figurativno senzualnostjo. Najbolj stalno, v vseh kompozicijskih delih zbirke, se pojavlja vizualni motiv oči kot nosilec problemske napetosti. Vid je v zbirki Čuki najbolj metaforizirano, estetizirano in dramatizirano čutilo. Motiv krvavih oči in podoba lirskega jaza kot slepca sta tesno povezana z avtorskim kontekstom Janka Silana. Na splošno lahko o prvencu Janka Silana povzamemo, da je v njem v veliki meri uporabil motiv oči v paradigmi refleksivnega, problemskega modernistično-simbolističnega načina pisanja. Silan svojo poezijo bogati tudi z drugimi čutnimi motivi - vohalnimi, tipalnimi in slušnimi. Pesniki moderne so glasbene motive pogosto uporabljali. To pomeni, da tudi tu lahko najdemo povezave med Silanovim prvencem in poetiko moderne. V slovaški poeziji so glasbeno metaforiko uporabljali Štefan Krcméry (Herbarij/Herbarium, 1929), Vladimir Roy (Pesmi/Bàsne, 1921), Ivan Krasko (Nox et solitudo, 1909) in drugi avtorji slovaške moderne. Hkrati več Silanovih zvočnih motivov zveni relativno eksotično ali vsaj tuje (serenada, arija, romanca, balalajka, mandolina, flavta - uporablja češko besedo flétna, op. prev.). Linija muzikalnih modernističnih motivov vodi od ustvarjalnosti avtorjev slovaške literarne moderne še dlje: do poezije čeških modernistov, predvsem Otokarja Brezine, ki so jo slovaški avtorji katoliške moderne reci-pirali.3 Sled češkega vpliva niso le enaki poetični motivi (npr. motiv srca kot pesmi in flavte), ampak tudi enake leksikalne enote, ki so dokaz, da so bili modernistični poetični motivi v podzavesti bralcev povezani s češkim jezikom (besede flétna, pohadka, stesk, lkat', unyly, pocel, skrane). Senzualni občutek je v poeziji Janka Silana pogosto pretvorjen v sineste-tičen vtis. Sled navdiha v zgradbi sinestezije vodi do francoskega pesnika Charlesa Baudelaira4 in do njegovega koncepta povezanosti vonjev, barv in tonov (Baudelaire 1964: 22). V zgradbi sinestezije Janko Silan ne povezuje le čutnih vtisov med seboj, ampak tudi čute s čustveno ravnjo. Sinestezijo pesnik 3 Iz članka Kaj govori Janko Silan o poeziji (Čo hovori Janko Silan o poézii, 1948) izhaja, da je bilo Brezinovo dojemanje literarnega ustvarjanja in naloge človeka/avtorja v književnosti za Silana navdih (Silan 1998: 114). V zapuščini Pal'a Olive, Silanovega dobrega prijatelja in pesnika katoliške moderne, so lastnoročno prepisane Brezinove pesmi (Gostikovà: 2010). Slovenska narodna knižnica, Martin, Archiv literatùry a umenia, sign.: 210. Dostopno 14. 9. 2010 na: http://www.snk. sk/?xxviii. 4 Njihovo pesniško delo so slovaški avtorji recipirali preko prevodov Vitézslava Nezvala (Pašteka 1998: 5-22). v zbirki Čuki produktivno uporablja pri razvijanju pesniških simbolov, ki na sinestetičen način izpovedujejo antropološke pomene, najpogosteje izkušnjo žalosti, razočaranja in smrti. V skladu z življenjskim občutjem lirskega subjekta je tudi prostor, v katerem živi. Občutek tesnobe je povezan z ozkimi prostori (zadušljiva soba z zaprtimi okni v pesmi Čuki), jama in kamnita hiša vzbujata občutek mraza (Baladna pesem/Piesen baladickä), nebo in nebesa se pojavljajo le v pesmih, kjer se problemska napetost lirskega subjekta sprošča s subjektivno samotran-scendenco s pomočjo sanj ali prividov. Dežela duše dobiva splošne in tipične znake, ki jih je ustalila literarna moderna (megla, noč), a je hkrati povezana s specifičnim značajem »tega« Silanovega lirskega subjekta. V prvencu Janka Silana se pojavljajo konkretna srednjeslovaška mesta in njihova imena (Nitra, Zobor), toda gre za prostor, podvržen pesniški domišljiji: namigu, simbolizaciji, eksotizaciji. Z estetizmom senzualistično razbremenjena stilizacija in občasno zračna kozmična motivika navdih povezujeta s poetizmom, konkretno v redakciji Rudolfa Dilonga (motiv fanta, sestre). A Janko Silan je eteričnost uporabil le za sprostitev napetosti (v korist lepote kot vrednote) in tudi v takih pesmih ni razpustil problemske napetosti v poetističnem dojemanju življenja kot igre ali sveta kot kabareta. Pri motivu čukov in njihovih semantičnih pomenov lahko od daleč slišimo resonanco krokarjev A. E. Poeja, I. Kraska ali V. Roya. Sami čuki v pesniški moderni niso bili priljubljeni. S tem ko je Janko Silan izbral ta simbol, za katerega je navdih očitno našel v obeh virih - v folklori in literarni moderni - je njegovo konotativno moč še okrepil. Hkrati je s tem razširil repertoar modernističnih izraznih sredstev oz. odkril njihovo semantično analogijo z jezikom domače ljudske kulture. Na kompozicijski ravni zbirke Čuki je postopoma opazno naraščanje števila ljudskih motivov, ki jih pesnik aktualizira in modificira tako, da sicer kažejo na svoj prvotni folklorni kontekst, a hkrati tolmačijo subjektivistične pomene, ki so v skladu z avtorskim ciljem. Del te prvotno ljudske motivike je J. Silan izrabil tako, da je poleg ljudskega konteksta povezana tudi s slovaško romantično poezijo. Konkretno povezava motivov vode, ptičev, polomljenih kril in sanj, preobrazbe ter zaklinjanja spominja na poezijo Janka Kräl'a (Zakleta devica v Vähu in čudni Janko/Zakliata panna vo Vähu a divny Janko, Povest/Povest). Izrazito romantičen je tudi način spremembe ženske lirske junakinje v vilo, ki ga je uporabil Andrej SMdkovič v pesniškem delu Marina. Pozitivni odnos do obeh romantičnih avtorjev je Janko Silan ob več priložnostih pojasnil v svoji poeziji, pa tudi v pogovorih in člankih o svojem delu.5 Prvenec Janka Silana Čuki lirično izraža posebno avtorsko izkušnjo, kot je to razvidno iz izvora problemske situacije, v kateri se nahaja lirski subjekt (problem oči), pa tudi iz drugih elementov, npr. iz prostorske umestitve, iz 5 Revija Slovensky rozhlas je leta 1948 objavila intervju z Jankom Silanom, kjer pravi: »Občudujem SUdkoviča in Janka Kräl'a. V njih sta večen nasmeh ter solze naše dobre slovaške zemlje« (Silan 1998: 36). motiva mrtve matere in iz erotičnih motivov. Za motivom skupine trubadurjev, za katerega je značilen odklon od večinoma individualistično osredotočene problematike, lahko vidimo študente nitranske gimnazije, t. i. zoborske štu-rovce (med katere je Silan spadal), ki so hodili na sprehode na Zobor in tam recitirali pesmi. Zaključek Interpretacija debitantske zbirke Janka Silana Čuki je odkrila težišče antropološke tematske linije pesniške izpovedi. Poleg stilizacij lirskega subjekta tudi semantična razporeditev figurativnosti potrjuje povezavo med antropološkim pomenom ter senzualnim, sinestetičnim in simboličnim izrazom. Avtoreferenč -na izpoved lirskega jaza se giblje med tematskimi poli tartaros - eros - sacros. V skladu s tem so tudi tipi sproščanja problema in vzpostavitve miru v pesmi. Lirski subjekt doživlja subjektivno-versko, eshatološko sprostitev napetosti (videnje in spomini na mrtvo mater); mitološko-fatalistično olajšanje (v korist dekadentnega pozitivnega odnosa do smrti); estetično-erotično reševanje problema (želja videti lepoto in umreti) z modifikacijo erotizma (obravnavanje razpada erotičnih sanj v ustvarjanju vesoljnih erotičnih podob in antropomor-fiziranih ženskih bitij). Na podlagi tega lahko pesniški slog Janka Silana tipološko označimo za subjektivno-simbolistični, občasno dekadentni modernizem. Janku Silanu je poetika simbolizma in modernizma ustrezala, ker je bila v skladu z njegovim avtorskim ciljem - problemsko upodobiti antropološke pomene. Ta odnos lahko ugotovimo kljub temu, da je začel Silan ustvarjati približno tri desetletja kasneje od avtorjev moderne. Čeprav ustvarjanje avtorjev slovaške literarne moderne ni bilo kvantitativno obsežno, so na kasnejšo slovaško poezijo ter na zgodnje ustvarjanje Silana delovali stimulativno. Iz registra modernističnih izraznih sredstev je Janko Silan izbiral sredstva, ki so ustrezala njegovemu lastnemu poetičnemu cilju (drugih pa ni uporabil, npr. blasfemičnega diabolizma dekadentov ali občutka krivde, značilnega za doživljanje lirskega subjekta v slovaški literarni moderni). V primeru vseh ugotovljenih usmeritev je Janko Silan ohranil kriterij funkcionalnosti in ustvarjalnosti. Funkcionalnost v smislu, da je izrazna sredstva izbiral tako, da so bila v skladu z njegovo lastno vsebino in temo. O ustvarjalnosti in izvirnosti govori dejstvo, da se v primeru vseh uporabljenih pesniških strategij kaže Silanov lastni način pesniškega izraza. LITERATURA Charles BAUDELAIRE, 1964: Kvéty zla. Praha: Mlada fronta. Jan Elen BOR, 1944: Rozhovor s Jankom Silanom. Rozvoj 20/8, 189-191. Otokar BREZINA, 1984: Poezie prelomu stoleti. Praha: Mlada fronta. Ivan CVRKAL, 1995: Spektrum európskej moderny. Ur. Ivan Cvrkal. Bratislava: ÙSL SAV. 3-7. Jana GOSTIKOVA, 2010: Bibliografia J. Silana a P. Olivu. Martin: Slovenska narodna knižnica, Archrv literatury a umenia, sign.: 210. Dostopno 14. 9. 2010 na: http://www. snk.sk/?xxviii. Milan HAMADA, 1994: Sizyfovsky udel. Bratislava: Slovensky spisovatel'. Milan HAMADA, 2008: Poézia katolickej moderny. Bratislava: Kalligram, Ustav SL SAV. Georg LANGENHORST, 2005: Theologie & Literatur. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. Ansgar NÜNNING, 2006: Lexikon teorie literatury a kultury. Brno: Host. Julius PAŠTEKA, 1995: Poznämky editora. Suborné dielo Janka Silana 1. Ur. Julius Pašteka. Bratislava: Luč. 229-237. Julius PAŠTEKA, 1998: Koniec a začiatok. Suborné dielo Janka Silana 8. Ur. Julius Pašteka. Bratislava: Luč. 5-22. Julius PAŠTEKA, 2002: Tvär a tvorba slovenskej katolickej moderny. Bratislava: Luč. Rainer MARIA RILKE, 1971: P^sen o läsce a smrti korneta Kryštofa Rilka. Praha: Vyšehrad. Janko SILAN, 1936: Kuvici. Praha: Knihtiskarna Vladislava Burdy. Janko SILAN, 1998: Suborné dielo Janka Silana 8. Ur. Julius Pašteka. Bratislava: Luč. Jozef VOJVODA, 2004: Od estetismu k eschatonu. Praha: Academia. Jan ZAMBOR, 1998: Janko Silan. Portréty slovenskych spisovatel'ov 1. Ur. J. Zam-bor. Bratislava: UK Bratislava. 40-52. THE IMAGE OF MODERNITY IN JANKO SILAN'S ČUKI This interpretation of Silan's debut poetry collection, Kuvici (The Screech Owls), respects its division into four parts. The outlines of the interpretation are determined by the categories of lyrical subject, figurativity and sensuality. Thus we can discover various typological levels of modernist expression inspired by both domestic and foreign literary models, including folklore, Slovak and Czech Modernism, French Decadence, and Catholic Modernism. The book expresses the problem of several anthropological themes as a result of the author's modernist inspirations and his own life experience. Imagination in the book is based on sensual impressions. Silan used certain visual impulses productively yet originally, which work as a source of semantic tension (i.e. blind eyes). Particular sen- sual metaphors are frequently interconnected with synesthetic expressions. The auto-referential utterance of the lyrical subject moves between the figurative axes "tartaros" - "eros" - "sacros", corresponding to the decadent, erotic, and spiritual. On this basis it is possible to characterize the literary style of Silan as subjective and symbolist, decadent and modernist. Silan used only some of the means of expression typical of modernism, according to his poetic intention. Some typical modernist features remained unused, such as the blasphemous decadence and the sense of guilt of the lyrical subject typical of Slovak Literary Modernism. Despite all these tendencies, however, Silan kept the criteria of both functional order and creativity. Although in the context of Slovak literary history Janko Silan is regarded as a spiritual poet par excellence, many of the poetic features of his debut poetry collection stand in opposition to this main characteristic. Silan can be considered a representative of the modernist school without any negative reference to the literary and folkloric tradition. SAŠA JAZBEC: MAN TAUCHT IN EINE ANDERE WELT EIN ... Lesestrategien beim Lesen fremdsprachiger Literatur: eine empirische Studie am Beispiel slowenischer Germanistikstudentinnen und -studenten (Siegener Schriften zur Kanonforschung, Bd. 9). Frankfurt am Main [etc.]: P. Lang, 2009. 258 str. V devetem zvezku zbirke Razprave o kanonu, ki izhaja na univerzi v Siegnu (Siegener Schriften zur Kanonforschung), obravnava Saša Jazbec izhodišča, potenciale in perspektive aktualnega, vendar še dokaj neraziskanega področja - literarne socializacije in literarne komunikacije v tujem jeziku. Razprava povezuje tri tematske sklope: mehanizme literarnega sporazumevanja, problematiko medjezikov-nega oz. medkulturnega posredovanja in literarno didaktiko. Zaznamujeta jo tehtna teoretična refleksija in diferencirana obravnava obsežnega empiričnega materiala. Obe sta trdna podlaga za potrditev osnovne hipoteze, ki pravi, da so bralne strategije v primeru tuje-jezičnih literarnih besedil - vsaj tistih, ki jih predpisuje visokošolski učni načrt - specifične, saj se le deloma dotikajo (privatnih) recepcijskih strategij v ma-ternem jeziku. Tehtnost teoretičnega premisleka postane razvidna šele, ko ga umestimo v širši okvir aktualnih razprav o položaju literarne vede na začetku 21. stoletja. Znano je, da se disciplina že več desetletij nahaja v fazi nenehnega preizpraševanja lastnih izhodišč. Najpomembnejši vzrok krize identitete gre iskati zlasti v vzponu naravo -slovnih in družboslovnih raziskav, ki razvijajo nove kriterije znanstvenega delovanja (npr. intersubjektivna preverljivost rezultatov, ponovljivost eksperi- mentov, norme empiričnosti, teoretič-nosti in uporabnosti). Literarna veda, utemeljena pretežno na tradicionalnih pozitivističnih, duhovnozgodovinskih in hermenevtičnih izhodiščih, teh kriterijev bodisi ne dosega bodisi se jim poskuša približati (npr. z empiričnimi obravnavami literarnih kontekstov). V prvem primeru tvega marginalizacijo, v drugem pa se odmakne od ožjega li-terarnovednega področja in s tem ogrozi svojo avtonomijo. Saša Jazbec v tej situaciji pretehta temeljna metodološka izhodišča, pri tem pa poveže nekatere empirične koncepte s hermenevtično--kvalitativnimi. Po tej poti izdela repertoar teoretičnih pojmov (branje, bralne strategije, bralna kompetenca, literarna kompetenca, literarna socializacija), pri čemer aktualne razprave nadgrajuje s teoretično domišljenimi metodološkimi rešitvami. Predvsem pa se ji uspe izogniti enostranskosti, ki je pogosta v vsaki od obeh povezanih paradigem: ob upoštevanju empiričnih izhodišč ne zanemarja hermenevtičnih strategij in obratno - interpretacijske postopke umešča v kontekst konkretne bralske izkušnje. Pojem branja avtorica povezuje z recepcijo pisnih besedil. Razlikuje med literarnim in pragmatičnim branjem, pri tem pa se sklicuje na raznovrstne lite-rarnovedne tradicije, v katerih odkriva komplementarnost: hermenevtiko, re-cepcijsko estetiko, kognitivno znanost, literarno sociologijo, empirično literarno vedo in kulturološke študije. Razliko med literarnim in pragmatičnim branjem določi predvsem s pomočjo S. J. Schmidtovih definicij komunikacijskih konvencij: pragmatično branje je zaznamovano s konvencijama mono-valentnosti in faktičnosti, literarno pa z razširitvijo komunikacijskih možnosti v okviru polivalenčne in estetske konvencije. Ker gre v vseh primerih za oblike kolektivnega védenja, brez težav preide na raven konceptualizacije jezikovnega in kulturnega koda in s tem vzpostavi celovit okvir, v katerem dobi proučevanje literarnih strategij svojo funkcionalno utemeljitev. Podobno razčlenjena je tudi obravnava pojmov bralne in literarne kom-petence, ki ju avtorica v navezavi na B. Hurrelmann in C. Pette razume kot čustveno, kognitivno in motivacijsko pogojeno aktivnost v kontekstu specifičnega (med)kulturnega védenja. V ospredju so torej kognitivni oz. psihološki dejavniki, ki spodbujajo, vodijo ali pa zavirajo bralna in z njimi povezana komunikacijska dejanja. Za študijo je zlasti pomembna opredelitev pojma bralnih strategij. V skladu z J. Donner-stagovim modelom bralnega procesa je v ospredju razlikovanje med besedno, stavčno in besedilno ravnjo na eni strani ter med retoričnimi, vsebinsko--shematskimi in globalnimi pomenskimi strukturami na drugi. Ta pojmovni instrumentarij omogoča med drugim tudi diferenciacijo med bralnimi procesi v maternem in tistimi v tujem jeziku - slednji so zaznamovani predvsem z oslabljenim aktiviranjem semantičnih makrostruktur. V poglavju o literarni socializaciji so nekatera psihološka dognanja v zvezi z značilnostmi posameznih razvojnih obdobij nadgrajena s sociološko obravnavo institucionalnih okvirov literarne komunikacije. V zgodnjem otroštvu je seveda ključna socializacijska instanca družinsko okolje, pri čemer odigra odločilno vlogo kvaliteta komunikacijskih praks. Od nje je namreč odvisno, v kolikšni meri bodo zgodnje izkušnje z literarnimi besedili v kontekstu najrazličnejših dejavnikov (družbeni položaj, materialno stanje, bralno vzdušje, uporaba medijev) tvorile podlago trajne bralne kariere. Naslednje, mladostniško obdobje, je zaznamovano s prehodom posameznika od družinskega okolja k družbenemu. V proces literarne socializacije se vključi izobraževalni sistem, vendar žal praviloma na omejujoč način. Razlogi za to so predvsem v diskrepanci med normami literarnega sistema, teorijami literarne didaktike in predpisanim kanonom na eni strani ter potrebami in pričakovanji bralcev na drugi. V odrasli dobi se na podlagi zgodnejših izkušenj in v odvisnosti od specifične življenjske situacije (družbeno okolje, poklic, motivacijski dejavniki) izoblikujejo bolj ali manj stabilne in ritualizirane bralne prakse. Pri tem se literarna socializacija v tujem jeziku od siceršnje razlikuje po tem, da jo privatno okolje zaznamuje le izjemoma. Teoretični del razprave zaključuje sistematičen pregled relevantnih študij s področja branja literarnih besedil v tujem jeziku. Z ozirom na cilje raziskav in na značilnosti empiričnih pristopov je obravnavanih osemnajst publikacij. Na ta način Saša Jazbec izoblikuje primerno podlago za empirični del svoje raziskave. Teoretične pojme dosledno uporabi pri opisu recepcijskih strategij študentov/študentk germanistike na Filozofskih fakultetah v Mariboru in v Ljubljani. Daljnosežna je zlasti odločitev za kvalitativno metodo pridobivanja in vrednotenja empiričnih podatkov. V nasprotju s kvantitativnimi metodami, ki temeljijo na statističnih analizah reprezentativnih vzorcev, so podatki tukaj pridobljeni s pomočjo vodenih anket in skupinskih diskusij, kjer posameznik ali manjše število udeležencev pod vodstvom moderatorice razpravlja o izbranih temah. Cilj je pridobivanje izjav, relevantnih z vidika obravnave izhodiščnega problema, pri čemer se dinamika pogovora prilagaja tudi zornemu kotu in interesom sodelujočih. Postopek poteka na treh ravneh: Prva raven obsega vodene ankete v zvezi z literarno socializacijo v mater-nem in v tujem jeziku, transkripcijo, analizo posameznih primerov in sistematizacijo bralnih strategij. Obravnavane so med drugim naslednje teme: branje v otroštvu in v mladosti, domača knjižnica, prevodi in izvirniki, akt branja, osnovnošolsko obdobje (branje in šport), nemška besedila v osnovni šoli, literarna besedila pri pouku slovenščine, branje in pisanje danes, branje v gimnazijskem času, nemška besedila v gimnaziji, pomen branja danes, branje revij in časopisov, kraj branja, prekinitev branja, branje in mediji, z branjem povezana komunikacijska dejanja, kriteriji bralčeve izbire, lastna literarna dejavnost, intenzivnost pisemske korespondence, pouk književnosti v srednji šoli in na univerzi, branje in pomanjkanje časa, refleksija o pomenu branja. Na drugi ravni je v skupinskem pogovoru obravnavan odnos študentov do študijske literature. V ospredju so trije tematski sklopi: izkušnje bralcev z izbranima besediloma v tujem jeziku, refleksija bralnega procesa in te-matizacija branja ob hkratnem poskusu približevanja pomenskim razsežnostim izbranih besedil. Tretja raven obsega celovito interpre -tacijo materiala, pridobljenega s pomočjo zgoraj omenjenih metod. Ta proces vključuje ob transkripciji in analizi sku -pinskih pogovorov zlasti še izdelavo obsežnega kataloga bralnih strategij. Kriteriji njihovega razlikovanja v posameznih fazah bralnega procesa so povezani z naslednjimi ključnimi vprašanji: način izbire besedila, kraj in čas branja, branje v maternem in v tujem jeziku, tehnike branja, reševanje morebitnih jezikovnih težav in branje v šoli. Katalog bralnih strategij združuje uvid v individualno raznovrstnost literarne komunikacije in splošnejša, formalizirana spoznanja o mehanizmih recepcijskih procesov. Ob tem je kvalitativna metoda platforma, ki sledi zahtevnim kriterijem empirične znanstvene paradigme, ne da bi izgubila stik s hermenevtičnimi razsežnostmi bralnih izkušenj. Zadnje poglavje je namenjeno uporabnim vidikom na področju literarne didaktike. Gre za temo, ki je rdeča nit celotne študije. Z njo so med drugim povezani kognitivni recepcijski dejavniki, institucionalni okvir literarne komunikacije, izbor anketirancev in anketna vprašanja. V sklepnih odstavkih se posamezne ugotovitve zaostrijo v spoznanje o nujnosti temeljitega preoblikovanja discipline. Splošno razširjeni koncepti pouka književnosti namreč niso le neučinkoviti, temveč večinoma celo kontraproduktivni. Zlasti je potreb -no osredotočenost na literarno branje dopolniti z refleksijo teh procesov na metaravni, z empiričnim pristopom k problemu literarne socializacije posameznih bralcev, z ozaveščanjem pogosto nejasnih razlik med literarnimi in neliterarnimi besedili in z okrepitvijo čustvenih gratifikacij v bralnem procesu. Šele na ta način je pouk književnosti mogoče prilagoditi diferenciranemu horizontu učencev, dijakov in študentov ter ga produktivno vpeti v kontekst recepcije tiskanih in drugih medijev. Relevantnost teh ugotovitev okrepi vtis, da je monografija Man taucht in eine andere Welt ein ... Lesestrategien beim Lesen fremdsprachiger Literatur: eine empirische Studie am Beispiel slowenischer Germanistikstudentinnen und -studenten viden prispevek na li-terarnovednem in na literararnodidak-tičnem področju, ne le v domačem, temveč tudi v mednarodnem merilu. Njen pomen izhaja iz prispevka k metodologiji literarne vede, eksemplarične interpretacije z empiričnimi metodami pridobljenega materiala in uporabne razsežnosti. Dejan Kos Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta dejan.kos@uni-mb.si PRZEKLADYLITERATUR SLO-WIANSKICH. Tom 1, cz^sć 1, Wy-bory translatorskie 1990-2006. Pod redakcj^: Bozeny Tokarz. Katowice: Wydawnictwo Uniwersytetu Sl^skie-go, 2009. 336 s. Wydana w ubieglym roku nakladem Wydawnictwa Uniwersytetu Sl^skiego pierwsza cz?sč pierwszego tomu Prze-kiadów Literatur Sìowianskich liczy 312 stron. To 21 prac naukowych doty-cz^cych zagadnien zwi^zanych przede wszystkim z literackim przekladem artystycznym, nie tylko badanych z punktu widzenia teorii translacji, ale równiez z perspektywy historii litera-tury z oczywistym uwzgl?dnieniem slowianskiej przestrzeni historyczno-kulturowej. Rok 1990, poprzedzony cezur^ 1989 roku, który w Europie Srodkowo--Wschodniej rozpocz^l szereg zmian na arenie politycznej i spolecznej, przy-nosz^c upadek komunizmu byl bezpo-sredni^ przyczyn^ powstania szeregu nowych organizmów panstwowych, wylonionych w procesie zjednoczenia Niemiec, rozpadu Czechoslowacji, Ju-goslawii i Zwi^zku Radzieckiego. Na- stal koniec hegemonii tego ostatniego w krajach Europy Srodkowej i Wschod-niej, likwidacja cenzury przynosz^ca powrót swobód politycznych, spolecz-nych, a przede wszystkim twórczych, sprzyjaj^cych wymianie kulturowej. Wybory translatorskie 1990-2006 do-tycz^ wlasnie pierwszych szesnastu lat przezywanej tam swobodzie mysli, wol-nosci slowa pisanego i tlumaczonego na inne j?zyki slowianskie, swoistego wy-razania wieloglosowosci artystycznej, z jednej strony twórców - nadawców prymarnych, z drugiej zas tlumaczy, b?d^cych medium przekazuj^cym od-biorcy sekundarnemu tresč komunikatu literackiego. Niezwykle wazne s^ dla wspólcze-snego przekladoznastwa inicjatywy tego rodzaju, bowiem „calosciow^ reflek-sj^ badawcz^ nie zostaly dot^d obj?te przeklady mi?dzy poszczególnymi literaturami slowianskimi, poza literatur^ rosyjsk^ i polsk^" (s.9). St^d glówn^ przyczyn^ „stworzenia niniejszej serii jest ch?č uzupelnienia polskich badan nad przekladem o brakuj^ce literatury slowianskie" (s.9). Precyzja w doborze tematyki prezentowanych w tomie ar-tykulach, a zarazem jej roznorodnosč po raz kolejny dowodz^ wirtuozerii warsztatu naukowego redaktor tomu, wybitnej slawistki, przekladoznawczy-ni i komparatystki prof. dr hab. Bozeny Tokarz, jej podopiecznych oraz wspólpracowników. „Projekt obejmuje zarówno rejestracj? wydan i recepcji przekladów, jak równiez problematyk? szczególow^, dotycz^c^: 1) specyfiki przekladu w granicach j?zyków blisko spokrewnionych, 2) przekladu jednej kultury na drug^ oraz 3) roli przekladu w badaniach komparatystycznych." (s.7) - czytamy we wst?pie ksi^zki. Z pierw-szej cz?sci opublikowanego tomu wyni-ka, iz Wybory translatorskie 1990-2006 dotycz^ wybranych zagadnien transla-tologicznych, druga natomiast zawierać b?dzie bibliografi? przekladów. „Tom adresowany jest do literaturoznawców i przekladoznawców (naukowców, kry-tyków i studentów) oraz do slawistów komparatystów" (s.7) - pisze we wst?-pie redaktorka publikacji. Ksi^žka dzieli si? na siedem roz-dzialów: Przeklady bulgarsko-polskìe i polsko-bulgarskie, Przeklady chor- wacko-polskie i polsko-chorwackie, Przeklady czesko-polskie, Przeklady macedonsko-polskie, Przeklady serb- sko-polskie i polsko-serbskie, Przekla- dy slowacko-polskie, Przeklady slowen-sko-polskie i polsko-slowenskie oraz Przeklady slowensko-czesko-polskie. Autorki artykulów dotycz^cych przekladów bulgarsko-polskich i pol-sko-bulgarskich zwracaj^ uwag? na zasadnicze zmiany w polityce wydaw-niczej i strategiach popularyzatorskich (koncentrowanie si? przede wszystkim na walorach artystycznych zarówno oryginalu jak i tlumaczenia, a nie na ilosci przekladanych tekstów). Podkre-slaj^ takže wag? trudnosci, z jakimi sty-kaj^ si? tlumacze literatur slowianskich, nalež^cych do kultur malo znanych i niezbyt ciesz^cych si? szczególn^ po-pularnosci^. W obliczu takiej sytuacji tlumacz „deklaruje rol? odgrywania roli kuratora i animatora dialogu in-terkulturowego" (s.17) - czytamy w artykule Celiny Judy p.t. Rozrachunki po przelomie. Polskie przeklady z lite-ratury bulgarskiej po 1989 r. Diagnozy i prognozy. Wsp0lczesnosć i tradycja. Slusznie autorki trzech pierwszych tek-stów (oprócz artykulu C. Judy, mam na mysli nast?puj^ce publikacje: K. Bahneva: Literatura polska w przekladach na jfzyk bulgarski. Czasopisma literac-kie w latach 1990-2007, I. Likomanova: Bulgarskie wybory z literatury polskiej (na materiale z prasy literackiej)) pod-kreslaj^, že wlasciwy wybór tlumacza, pocz^wszy od podj?cia decyzji, który utwór przetlumaczyć, na strategiach stricte translatorskich skonczywszy, gwarantuje sukces wydawniczo - czy-telniczy. Niemniej, w Bulgarii poza kil-koma antologiami poezji (te tytuly na pocz^tku swojego artykulu przywoluje K. Bahneva: przygotowana przez B. Penewa antologi? z 1921r. - Poeci polscy, wybór z 1996 P. Karagyozowa - Pol-ska poezja mifdzywojenna i Antologij nowej poezji polskiej, w tlumaczeniu i wyborze B. Dankowa), publikowanie polskich utworów literackich w glównej mierze odbywa si? na stronach czaso-pism literackich. Kalina Bahneva i Iskra Likomanowa w pierwszym rz?dzie wy-mieniaj^ „Literaturen vestnik", po nim wspomniane zostaj^ „Teatyr", „Panorama" oraz „Kultura", gdzie czytelnik nie tylko ma okazj? zetkn^ć si? przeklada-mi ze wspólczesnej literatury polskiej, ale równiez može dowiedzieć si? o bie-ž^cych wydarzeniach kulturalnych. Autorki podkreslaj^ znaczenie wysilków bulgarskich polonistów - nauczycieli i studentów. Ich dociekliwosć i zaanga-žowanie w badaniu polskiej literatury zaowocowaly na przyklad szeregiem przekladów i naukowych tekstów filolo-gicznych opublikowanych w 8 numerze „Slowianskich dialozach" - periodyku Uniwersytetu w Plowdiwie. Natomiast przekladowi bulgarsko--polskiemu poswi?cony jest artykul Joanny Mleczko: Transformacje trans-latorskie w przekladzie bulgarskiej bajki magicznej Trzej bracia i zlote jablko (kod estetyczny). Zawarta w tytule bajka zostala opublikowana w zbiorze: Zlota moneta za slowo. Bulgarskie bajki i legendy ludowe w 2006 nakladem Wydawnictwa Uniwersytetu Lódzkiego. Autorka docenia wartosć przedsi?wzi?cia. Po pierwsze wi?kszosć zawartych w antologii tekstów wcze-sniej nie byla publikowana, po drugie s^ to utwory o róznym profilu gatun-kowym (bajka, legenda, podanie), po trzecie zas wszystkie stanowi^ bardzo bogate zródlo informacji o folklorze bulgarskim. Jednak, jak twierdzi Joanna Mleczko, tlumaczka poczynila daleko id^ce transformacje translatorskie, które prymarnie ustny przekaz ludowy, z typowymi dlan cechami j?zykowo--stylistycznymi, przeksztalcily w tekst pisany, pozbawiony „wlasciwosci wyni-kaj^cych z charakteru twórczosci oral-nej" (s.67). Kroatysci koncentruj^ si? na sto-sunkowo róznorodnych zagadnieniach. Leszek Malczak pisze O polskich prze-Madach chorwackiej literatury wojen-nej... na przykladzie wiersza Dragutina Tudijanovicia Molba munji nebeskoj. Tlumaczenia dokonala Muriel Kor-dowicz, wczesniej Julian Kornhauser. Autor publikacji stworzyl bardzo do-kladn^ analiz? porównawcz^ obydwu powyzszych tlumaczen, podaj^c przy-klady róznorodnych rozwi^zan transla-torskich, podyktowanych odmiennymi strategiami translatorskimi, w konse-kwencji doprowadzaj^cych do modyfi-kacji tekstu oryginalu. Ponadto Leszek Malczak zwrócil uwag? na poziom chorwackiej poezji wojennej, która moze i nie posiada szczególnej wartosci artystycznej, jed-nakowoz jest form^ ekspresji, co zatem dowodzi wielowymiarowosci poezji postmodernistycznej, b?d^cej czasami przede wszystkim komentarzem histo-rycznym. Równiez strategii translatorskich do-tyczy kolejny artykul poswi?cony lite-raturze chorwackiej. Anita Gostomska pisze O strategii tiumaczenia na przy-kìadzie Ministerstwo bólu Dubravki Ugrešić - jednej z najbardziej rozpozna-walnych w Polsce pisarek poludniowo-slowianskich. Autorka zwraca uwag? na trudnosci, z jakimi zetkn?la si? Dorota Jovanka Ćirlić. „Calosć buduje zrózni-cowana w zaleznosci od tematyki danego fragmentu pierwszoosobowa nar-racja; dominuj^cy jest ton eseistyczny, autobiograficznie nacechowany" (s.85). Ponadto, „innych trudnosci nastr?cza interekstualna polifonicznosć tekstu, w którym az roi si? od jawnych i ukrytych dialogów z autorami i utworami nieko-niecznie znanymi przeci?tnemu czytel-nikowi" (s.86), j?zyk bohaterów, który niejednokrotnie obfituje we wtr^cenia angielskie lub holenderskie, tworz^c jedyny w swoim rodzaju styl. Autorka usprawiedliwia niejako tlumaczk?, któ-ra zmuszona byla dokonać niezb?dnych modyfikacji tekstowych; bowiem ich celem bylo „odtworzenie autentycznego kontekstu kulturowego, bezcennego z punktu widzenia odbiorcy komunikatu" (s.90). Zagadnieniu muzycznosci w procesie tlumaczenia poswi?cony jest arty-kul Anny Ruttar (Tìumaczenie wiersza klišej kiše Josipa Severa a zagadnienie muzycznosci), wedlug którego pewne niedostateczne skoncentrowanie si? na wszystkich przejawach muzycznosci poezji Josipa Severa nie tylko pozba-wia odbiorc? przekladu sporych moz-liwosci interpretacyjnych, zreszt^ sam poeta zaznacza, iz to „dzwi?k dyktuje sens" (s.100). Podaj^c szereg argumen-tów, autorka artykulu dowodzi, iz Anna Szymanska - tlumaczka utworu, temu zadaniu nie podolala. Ostatnia publikacja tej cz?sci prze-kracza o rok ramy czasowe Wyborów translatorskich 1990-2006. Tym razem mamy do czynienia z relaj chorwackich wyborów z literatury polskiej, jej recepj oraz miejscem w chorwackiej przestrzeni kulturowej. Đurđica Čilić Škeljo i Ivana Vidović Bolt w swoim artykule Literatura polska w chorwackich przekìadach od 1990 r. do 2007 analizujq wydania ksiqzkowe i publikacje w czasopismach cz?sciowo bqdz calosciowo poswi?cone polskiej twórczosci (np. „Književna revija"). Na pólkach ksi?garskich dominuje klasy-ka literatury polskiej (Czeslaw Milosz, Wislawa Szymborska; ze wspólcze-snych autorów najcz?sciej tlumaczo-na jest proza Olgi Tokarczuk, potem Andrzeja Stasiuka). Zdarzajq si? takže publikacje naukowe i popularnonau-kowe (autorstwa m.in.: Jan Kotta, Ma-rii Janion, Jerzego Lojka). Nie mozna jednoznacznie stwierdzić, iz literatura polska cieszy si? jakims szczególnym zainteresowaniem, niemniej dzi?ki od-powiedniej promocji, jak choćby co-roczny od 2002 r. Mi?dzynarodowy Festiwal Europejskiego Krótkiego Opo-wiadania, wi?kszosć tytulów polskich autorów cieszy si? dobrym przyj?ciem chorwackich czytelników. Rozdzial Przekìady czesko-polskie dotyczy oceny i recepcji prozy czeskiej w Polsce. Józef Zarek bada przekla-dy nowej czeskiej „powiesci praskiej" (s.113), autorstwa Michala Ajvaza, Danieli Hodrovej i Jachyma Topola, w tlumaczeniu Leszka Engelkinga, który „przyjql postaw? pragmatycznq" (s.129), co oznacza, ze z jednej strony wzbogaca literatur? polskq, z drugiej zas ta wlasnie literatura rodzima stano-wi dlan glówne zródlo oparcia. Izabela Mroczek natomiast pisze O recepcji tìumaczen czeskiej literatury bestesellerowej w Polsce (na przykìa-dach tìumaczen ksiqzek Michala Vie-wegha, Ireny Obermanovej i Haliny Pawlovskiej) - powiesci cieszqcych si? wsród polskich kr?gów czytelniczo-wy-dawniczych umiarkowanq popularno- sciq, a wymienieni w tytule artykulu pisarze zdolali wypracować sobie od-powiedniq pozycj?. W rozdziale o przekladach macedon-sko-polskich znajduje si? tylko jeden tekst autorstwa Magdaleny Blaszak do-tyczqcy ciekawego zjawiska konceptu-alno-translatorycznego, a mianowicie „kategorii swiadka" w prozie mace-donskiej. Autorka zauwazyla ciekawe sposoby rozwiqzan tego problemu w procesie tlumaczenia, wsród których dominuje „typ tlumaczenia ukrytego" (s.150). Z artykulów Jadwigi Sobczak (Polski dramat w Serbii w latach 1990-2006) i Malgorzaty Filipek (Miloš Crnjanski w krfgu polskich odbiorców literatury. Powiesć o Londynie, czyli obcosć ory-ginaìu a obcosć przekìadu) wynika, iz wymiana kulturowa pomi?dzy Polskq a Serbiq na poziomie literatury nie na-lezy do zbyt intensywnych. Mozna by stwierdzić, ze specyfika polskich dziel tlumaczonych w Serbii i odwrotnie, w zasadzie zalezy od sytuacji socjalno--politycznej obydwu krajów. Napisana ponad trzydziesci lat temu przez Miloša Crnjanskiego Powiesć o Londynie, mimo, ze dosć nieudolnie przetlumaczona na j?zyk polski, dzi?ki poruszanej pro-blematyce w czasach nam wspólcze-snych staje si? jak najbardziej aktualna; tak jak polskie dramaty autorstwa Ta-deusza Rózewicza i Slawomira Mroz-ka dotykajqce tych samych problemów, równolegle n?kajqcych spoleczenstwo polskie i serbskie. Trudnosci gospodarcze, emigracja polityczna i ekonomiczna, kryzys za-ufania publicznego relacjonowany w sztukach wyzej wymienionych autorów zdawaly si? stanowić wspólny mianownik problemowy. Tlumaczenia Biserki Rajčič dramatów Janusza Glo-wackiego, Krzysztofa Zanussiego czy Edwarda Zebrowskiego, wystawianych na deskach teatrów w Nowym Sadzie i Belgradzie doczekaly si? wznowien i cieplego przyj?cia serbskiej publicz-nosci. Natomiast polska dramaturgia wspólczesna promowana jest dzi?ki tlumaczeniom Zorana Djericia publi-kowanym na lamach elitarnego czaso-pisma nowosadzkiego „Polja" (s.162). Jadwiga Sobczak podkresla znaczenie przedsi?wzi?ć tego rodzaju, motywo-wanych subiektywnymi preferencjami serbskich rezyserów, cz?sto po prostu wynikaj^cych z osobistych kontaktów z polskimi artystami. Przekìady sìowacko-polskie równiez dotycz^ tlumaczen twórczosci dramato -pisarskiej. Tym razem Lucyna Spyrka pisze o polskich przekladach dramatu slowackiego w latach 1990-2005, w przestrzeni scenicznej oraz literackiej. Tw0rczosć przekladowa tego rodzaju nie jest w Polsce zbyt cz?sto spotykana; nawet, jezeli ktokolwiek podj^l si? tego zadania, to jego dokonania nie zostaly opublikowane, gdyz prawdopodobnie zarówno brakuje zainteresowanych czytelników, jak i twórców teatralnych. Co wi?cej, polski odbiorca ulega cz?sto swoistemu „nawykowemu utozsamia-niu [dramatu] slowackiego z czeskim" (s.194), co po pierwsze pozbawia ten pierwszy samodzielnosci, a „tym sa-mym može negatywnie wplywać na wartosciowanie slowackiego teatru i dramatu" (s.194). Artykul Marty buczek Sìowacki re-alizm magiczny w polskim przekiadzie dotyka niezmiernie ciekawego zagad-nienia w prozie postmodernistycznej. Niestety, wedle autorki tlumacz powie-sci Vaclava Pankovčina p.t. Marakesz Jacek Bukowski poniek^d zignorowal „wieloplaszczyznowosć realizmu ma-gicznego" (s.207) i zastosowal zbyt doslowne ekwiwalenty, doprowadzaj^c tym samym do „znieksztalcenia makro-struktury" (s.207). Przedostatni rozdzial tomu, zamy-kaj^cy w pewnym sensie problematyk? dwuj?zycznych tlumaczen to Przekìady sìowensko-polskie i polsko-sìowenskie. Otwiera go artykul autorstwa redaktor-ki tomu mówi^cy o slowenskich wy-borach z literatury polskiej w latach 1990-2006, nawi^zuj^cy do historii przekladów tego rodzaju si?gaj^cej jeszcze polowy XIX w. Oczywiscie, wybory translatorskie, jakich dokomj wspólczesni kontynuatorzy tejze trady-cji, motywowane s^ szeregiem czynni-ków, niemniej ogromn^ rol? odgrywa, jak podkresla Bozena Tokarz, stworzo-ny przez Rozk? Štefan lektorat j?zyka polskiego - swoistej kužni tlumaczy i tlumaczen literatury polskiej. W wy-mienionym w tytule przedziale czaso-wym przetlumaczono w Slowenii ok. 50 ksi^zek, o zróznicowanym profilu ga-tunkowym, wydawanych przez bardziej lub mniej znane wydawnictwa. Autorka slusznie podkresla, iz „wplyw tlumacza na miejsce publikacji i jej postać by-wa raczej znikomy. Sposób zaistnienia przekladu wyznacza kontekst i prawa rynku" (s.212) i to, nalezaloby dodać, obecnie dotyczy sytuacji niemalze kaz-dego tlumaczonego i publikowanego utworu, chociaz z drugiej strony to wlasnie tlumacz rozpoznaje preferen-cje panuj^ce w srodowiskach czytelni-czych kultury przyjmuj^cej, a „granice jego swobody s^ uzaleznione [tylko albo az] mi?dzy innymi od profilu czasopi-sma lub wydawnictwa" (s.212). Autor-ka przywoluje przyklad slowenskich czasopism literackich, które ch?tniej publikuj^ przeklady najnowszej litera-tury polskiej („Literatura", „Dialogi", „Mladina", „Apokalipsa") i tych, które preferuj^ starsze utwory („Nova revija" i „Sodobnost"). Publikowanie tluma- czen w drukach nieci^glych ma charakter promocji - zapowiedzi przyszlego wydania ksi^zkowego. W ten sposób do Slowenii trafila proza Olgi Tokarczuk, poezja Zbigniewa Herberta czy Adama Zagajewskiego (spodziewane jest zwi?kszone zainteresowanie twór-czosci^ Krzysztofa Vargi, Wojciecha Kuczoka i Pawla Hueelego), aczkolwiek wi?ksze wydawnictwa, zwažywszy na ustalony status dziel, nadal ch?tniej publikuj^ klasyk? literatury polskiej (poezja Adama Mickiewicza, Konstantego Ildefonsa Galczynskiego, Leopolda Staffa, Juliana Tuwima, Tadeusza Konwickiego, Brunona Schultza, Stani-slawa Witkiewicza, Witolda Gombrowi-cza). Bozena Tokarz slusznie podkresla, ze przeklady literatury polskiej (jakkolwiek bardziej skierowanej do kone-serów niz do odbiorców masowych), z jednej strony wzbogacaj^ istniej^ce w tej dziedzinie status quo, z drugiej „slu-z^ równiez budowaniu [wspólczesnej i dawnej] polskosci" (s.220) w oczach Slowenców, „przedstawieniu polskiego procesu historycznoliterackiego przez przyblizenie czytelnikowi slowenskiemu kanonu [czyni^c przez to] polsk^ mentalnosć mu blizsz^" (s.224). Monika Gawlak w artykule Poezja Gregora Strnisy w przekladzie Katariny Šalamun Biedrzyckiej pisze o recepcji twórczosci w Polsce jednego z najpopu-larniejszych twórców slowenskich XX w., która dzi?ki przekladom wymie-nionej w tytule tlumaczki miala szans? zaistnieć w kulturze polskiej. Autorka pisze o wyborach translatorskich, które niejako ignonj trzy ostatnie tomiki Strnišy, gromadz^ce bodaj najbardziej wyrazist^ i charakterystyczn^ twór-czosć tego poety, co jednoczesnie po-zbawia polskiego czytelnika mozliwosci selektywnego jej poznania, a zwlaszcza swoistej Strnišowskiej koncepcji swia- ta i radosci. Tym samym twórczosć t? polski odbiorca moze dol^czyć do nurtu poezji egzystencjalnej, która zwazyw-szy na specyfik? dobranych przez Ša-lamun-Biedrzyck^ ekwiwalentów, jawi si? jako poezja mroczna, pokazuj^ca „pelen absurdu obraz swiata" (s.238). Zagadnienie popularyzacji j?zyka i kultury polskiej mi?dzy innymi poprzez dzialalnosć przekladow^ konty-nuuje artykul Anny Muszynskiej: Pol-skosć w slowenskich przekladach Rozki Štefan. Ogromne zaslugi, jakie polozyla dla rozwoju lektoratu j?zyka polskiego w Lublanie, którego adepci tak jak ich mentorka, s^ najlepszym przykladem fascynacji polskosci^. Rozka Štefan przetlumaczyla wi?kszosć polskich dziel literackich epoki romantyzmu i klasyków wspólczesnej poezji polskiej. Wszystko to po to, aby przyblizyć Slo-wencom „kraj nad Wisl^". Artykul Anny Muszynskiej na wybranych przy-kladach dokladnie analizuje strategie translatorskie slowenskiej tlumaczki, pocz^wszy od kryteriów wyboru po-szczególnych tekstów i autorów, naj-cz?sciej bardzo mocno zakorzenionych w polskiej tradycji, a zatem silnie eks-ponuj^cych polskie motywy literackie i kulturowe (s.259), ewoluuj^ce na prze-strzeni dziejów. O twórczosci Witolda Gombrowicza tlumaczonej na j?zyk slowenski mówi artykul Michala Kopczyka: Przyczynek do tematu: przeklad w systemie literatury. Przy okazji slowenskiej wersji Dziennika Witolda Gombrowicza. Spe-cyfika oryginalu, jak twierdzi autor ar-tykulu, dla tlumacza nie tylko stanowi nie lada wyzwanie, ale i nastr?cza mu wielu trudnosci warsztatowych (s.275). Przypuszczalnie dlatego tlumacz doko-nal swoistej selekcji materialu, w wy-niku której przeklad stal si? wyborem z oryginalu, niew^tpliwie kierowanym hipotetycznym zainteresowaniem od-biorcy sekundarnego, niemniej w efek-cie b?d^cym naruszeniem „regul komunikacji literackiej" (s.276). Ostatni z serii artykulów poswi?co-nych przekladom slowensko-polskim i polsko-slowenskim autorstwa Andreja Šurli Cicha rozmowa ostatnich przekladów Tonego Pretnara, mówi o twórczosci wymienionego w tytule wybitnego tlumacza polskiej poezji. Czterdziesci dwa wiersze zawarte w tomie Tiho ti govorim (1992) pochodz^ z róznych epok i nurtów literackich. Jak slusznie zauwaža autor publikacji, wybory translatorskie Pretnara byly po -dyktowane niew^tpliwie jego osobist^ kondyj egzystencjaln^, w rezultacie skladaj^cego si? w swoisty „dziennik schylku zycia" (s.291), wyrazaj^cy wy-obcowanie, osamotnienie, swiadomosč nadchodz^cego kresu z jednej strony, z drugiej poszukiwanie „potwierdzenia sensu istnienia" (s.291), choćby w postaci wyrazaj^cej go poezji. O przekladach slowenskich, cze-skich i polskich pisze Tatiana Jamnik w finalnej cz?sci tomu (Przeklady li-teratury slowenskiej w Czechach i w Polsce w latach 1990-2006). Autorka swoje rozwazania rozpoczyna slusz-nym pytaniem o wspólny mianownik kulturowy tych trzech narodów, po czym dokonuje porównania ich dziejów historycznych (s.295-298). Wszystko to bowiem mialo niebagatelny wplyw na sytuacj? przekladów slowenskich w Czechach i w Polsce. Dane dotycz^ce dokonan translatorskich z lat 1990 -2006, które zaowocowaly wydaniami ksi^zkowymi, Tatiana Jamnik zestawila w formie tabeli, co bardzo dobrze obrazuje kondycj? literatury slowenskiej w wymienionych w tytule panstwach. Jak slusznie zauwaza, bardziej znana jest ona w Czechach niz w Polsce, co wyni- ka bardziej ze stopnia otwartosci tychze kultur przyjmuj^cych, niz z czynników ekonomicznych (s.311). Cz?sč pierwsza tomu Przekladów Literatur Slowianskich opatrzo-na znamiennym podtytulem: Wybory translatorskie 1990-2006 dogl?bnie przedstawia bardzo szerokie spektrum badawcze. Autorzy publikacji zwracaj^ uwag? na rodzaj wybieranej literatury oraz na recepcj? przetlumaczonej juz twórczosci w poszczególnych kra-jach, tzw. „zycie przekladów w obcej kulturze z perspektywy aktualnych zagadnien wspólczesnej humanistyki" (s.11). Warto zauwazyč, ze zarówno z literatury polskiej jak i z poszczegól-nych literatur slowianskich najch?tniej wybiera si? utwory kanoniczne oraz poezj? i proz? wspólczesn^. Niemniej, to literatura polska cieszy si? wi?k-sz^ popularnosti^ zwlaszcza w takich krajach jak Chorwacja, Slowenia czy Bulgaria, niz literatury tych krajów w Polsce. Pomimo tego, ze „male literatury" (okreslenie Dubravki Ugrešić) nadal u nas zauwazane s^ w glównej mierze przez koneserów oraz osoby studiuj^ce filologi? slowiansk^, to wlasnie dzi?ki nim maj^ szans? zaistnieć w swiadomo-sci mentalnej Polaków. Regina Wojton Akademia Techniczno-Humanistyczna w Bielsku-Bialej rwojton@ath.bielsko.pl KATA^HH KPOO: HHTEPTEK-CTYAnbHAR ^O^THKA POMAHA H. C. TYPrEHEBA «PYßHH». HmeHUH no pyccKoü u eeponeücKoü numepamype. CaHKT-neTep6ypr, 2008. 247 c. B MOHorpa^HH KaTanuH Kpoo npeg-cTaBneHo 3HaHHTe^bHoe u rny6oKoe uccnegoBaHue uHTepTeKcTyanbHoro nona poMaHa H. C. TypreHeBa «Py-guH». npegnpuHaToe uccnegoBaHue nnogoTBopHO KaK b o6nacTu Teopuu, TaK u gna HCTopHH nuTepaTypu. B TeopeTHHecKOM nnaHe K. Kpoo pa3pa-öaTMBaeT ^hhuh MeTogonorunecKun nogxog k roynehuro uHTepTeKcTyanb-hoh ^o^THKH poMaHa; ^TOT nogxog oneBHgHbiM o6pa3oM oTKpuBaeT ho-Bue bo3mo®hoctu gna pemeHHa npo-6neM HHTep^peTa^HH npou3BegeHua b KoHTeKCTe HCTopHH nHTepaTypbi. HMeHHo TaKaa nocTaHoBKa npo6ne-Mbi HHTepTeKCTyanbHoro B3auMogen-CTBHa genaeT MoHorpa^uro K. Kpoo ^hhoh KaK b o6nacTu Teopuu, TaK u b o6nacTH co6cTBeHHo hctophh nuTepaTypu. K.Kpoo no-HoBoMy CTaBUT u paccMaTpuBaeT Tpag^uoHHbie gna TypreHeBegeHua CBa3u u B3auMogen-CTBua TaKux npou3BegeHun, KaK ko-Megua «rope ot yMa» rpu6oegoBa, poMaH b CTuxax «EBreHun OHeruH» nymKuHa u poMaH TypreHeBa «Py-guH». no-HoBoMy CTaBuTca Bonpoc o 3HaneHuu «MeTaMop$o3» OBugua gna poMaHHoro gucKypca TypreHeBa. HMeHHo nocTaHoBKa npo6neMu cooTHomeHua «Op$ea» u «PyguHa» (rnaBa 8), «MeTaMop$o3» b ^noM u noBecTu TypreHeBa «BemHue Bogu» (rnaBa 9) no3BonaeT uccnegoBaTenb-hu^ pa3pa6oTaTb ^hhuh nogxog k u3yneHuro nupunecKon cocTaBnaroqen ^^uHecKOH no cyqecTBy ^opMbi npo-u3BegeHun TypreHeBa. KpoMe Toro, b MoHorpa^uu c hobux ^O3u^uH pac-cMaTpuBaroTca To^e Tpagu^uoHHHe conocTaBneHua «PyguHa» «,3,oh Ku-xoTa» u «raMneTa» (rnaBu 10-11). ,3,na K.Kpoo ocHoBaHueM conocTaBuTenb-Horo aHanu3a ^Tux TeKcToB npou3Bege -huh cTaHoBuTca ypoBeHb HapparaBHon TeKcTonopo^garoqen cTpyKTypu. ^TO no3BonaeT nogo6paTb Knron k peme-HHM npo6neMu conocTaBneHua TeKcToB pa3HUX ^aHpoBMX $opM, pa3HUX ucTopunecKux ^^ox u cranen, onucaTb ^eHoMeH nuTepaTypHoro BnuaHua b ero TeKcTOBon KoHKpeTuKe. npogenaH-huh uccnegoBaTenbHu^n nyTb gaeT Bo3Mo®HocTb Ha coBpeMeHHoM ^Ta^e no-HoBoMy nponuTaTb poMaH Typre-HeBa «PyguH» B KoHTeKcTe ucTopuu pa3BuTua nuTepaTypHux $opM u ugen. B paMKax gaHHon pe^H3uu a yKa-®y Ha ocHoBHue, c Moen tohku 3pe-Hua, MoMeHTu B uccnegoBaHuu TeMu. rnaBHUM xogoM b aHanuTunecKoM onucaHuu uHTepTeKCTyanbHon ^o^Tu-ku «PyguHa» b MoHorpa^uu K.Kpoo cTaHoBuTca paccMoTpeHua MoTuBHux KoMnneKcoB cnoea u dena, cmpaHcm-eoeaHux / nymemecmeun, ceoöodu, meopuecmea. MeTog paccMoTpeHua motubhux KoMnneKcoB - Mop^eMHun aHanu3. TaK, b rnaBe 1 («Pa3BepTuBa-Hue cMucnoBon cBa3u motubob cnoea u dena b poMaHe H. C. TypreHeBa "Py-guH"») Ha ocHoBe TqaTenbHoro aHa-nu3a ceMaHTunecKoro nona Mop^eM b TeKcTe npou3BegeHua npegnaraeTca uHTep^peTa^uoHHoe pemeHue rnaB-Horo npoTuBopenua o6pa3a PyguHa, npoTuBopenua Me^gy cnoBoM u genoM. B ^uHane rnaBu K.Kpoo, nogBo-ga uToru, pe3MMupyeT: «/.../ npoTu-BopenuBocTb o6pa3a BocnpuHuMaeTca KaK BucoKoro ypoBHa ceMaHTunecKoe ocyqecTBneHue ^0^TUHecK0^0 onpe-geneHua uMeHHo dena. /.../ CnegoBa-TenbHo, npoTuBopenuBocTb PyguHa 3aKnroneHa He b K0H$nuKTe cnoea u dena, a BbiTeKaeT h3 MeToga ceMaH-THHecKoro onpegeneHua caMoro dena. OHO cTpouTca Ha BHyTpeHHux CMH-cn0Bbix CT0nKH0BeHUax, K0T0pbie B TO ®e BpeMa pa3pemaroTca b ugee duHa-Mu^ecKo^o npodeuweHun eneped. /.../ TaKHM 06pa30M, /.../ pyduHCKoe cnoeo aBnaeT co6oh cmpaHcmeue, c KOTopbiM CB33aHa Mogenb meopeHun» (c.20). rnaBbi 2-5 nocBa^eHbi uHTepTeK-CTya^bHHM CB333M «PyguHa» u «Eb-reHua OHeruHa» nymKUHa, «PyguHa» u «ropa OT yMa» rpu6oegoBa. rnaBa 4 nocBa^eHa paccM0TpeHuro MoTUBa meop^ecKo^o nymemecmeun/cmpaH-cmeoeaHun b «EBreHuu OHeruHe». B ^THx rnaBax K. Kpoo nocnegoBaTenbHo pa3BopanuBaeT u yrny6naeT aHanu3 3HanuMoro gna poMaHa TypreHeBa mo-TUBHoro K0MnneKca. TaK, T^aTenbHoe uccnegoBaHue MoTUBa nyTemecTBua b «EBreHuu OHeruHe» u «rope ot yMa» (oco6eHHo xoneTca oTMeTUTb tohkhh aHanu3 3HaneHua ^T0^0 MoTUBa gna o6pa3a Co$bu) no3BonaeT paccMoTpeTb poMaH «PyguH» KaK TypreHeBCKoe npoHTeHue KapguHanbHo Ba®HHx gna ucTopuu pyccK0H nuTepaTypbi npou3-BegeHUH nymKUHa u rpu6oegoBa. B rnaBe 4 («TBopnecKoe nymemecmeue / cmpaHcmeoeaHue nepcoHa^en b poMaHe b CTuxax A. C. nymKUHa "EBreHUH OHeruH"») K.Kpoo paccMaTpuBaeT mo-thb nyTemecTBua B guHaMUKe B3auMo -geHCTBua BHemHen cro^eraon Konnu-3hh nyTemecTBua repoa (oco6oe MecTo 3aHUMaeT aHanu3 He3aBepmeHH0H u b 0K0HnaTenbH0M BapuaHTe BbmaBmen u3 poMaHa rnaBbi «nyTemecTBue OHe-ruHa») h BHyTpeHHeH ^Bonro^HH ero ^HHHOCTH. Pa3BUTue ^T0^0 guHaMune-cKoro B3auMogeHcTBua u cTaHoBUTca ogHoH U3 cymecTBeHHHx cTpyKTypo-o6pa3yromux TeKcToBbix cTpaTeruH xygo^ecTBeHHoro o6pa3a repoa. Ero nyTb «OT TaTbaHH K TaTbaHe» - nyTb gyxoBHoro, TBopnecKoro cTaH0BneHua - nogpo6Ho paccMaTpuBaeTca b toh-kom aHanu3e TeKcTa poMaHa B yKa3aH-hoh rnaBe M0H0rpa$uu. H ganee, b raaBe 5 («O hobhx acneKTax Mem'eKcTOBoro T0nK0BaHua o6pa3oB PyguHa u HaTanbu b poMaHe TypreHeBa Ha $0He "EBreHua OHeruHa" nymKUHa»), K.Kpoo nepexoguT k aHanu3y o6pa3oB PyguHa u HaTanbu b KoHTeKcTe cooTHomeHua npou3Bege-hhh nymKUHa u TypreHeBa. OHa aHa-nu3upyeT u3BecTHMe otch^kh k TeKcTy poMaHa nymKUHa b nucbMe PyguHa u b ^^H3oge nonyneHua ^T0^0 nucbMa HaTanbeH. Pa3BopanuBaa aHanu3 co-nocTaBneHua TeKcT0B, K.Kpoo gaeT MeTaTeKcT0B0e nponTeHue o6pa3a Py-guHa h HaTanbu. B raaBe 6 («CBugaHue y ABgMxuHa npyga - M0TUBup0B0HH0e npegBe^aHue npo^anbHoro nucbMa PyguHa») 0Ha nepexoguT k paccM0Tpe-hhk y^e co6cTBeHH0 TypreHeBcKoro pemeHua nro6oBHon Konnu3uu rnaB-HHx repoeB poMaHa «PyguH». rny6o-khh h tohkhh aHanu3 ceMaHTunecKoro nona Mop$eM nymemecmeue - nmóoeb - o^oHb, nnod - epeMM - cnoeo n03B0-naeT uccnegoBaTenbHu^ pacKpbiTb gyxoBHMH BHyTpeHHUH cMbicn nro6oB-H0H Konnu3uu b poMaHe. nyTemecTBue PyguHa nponuTbiBaeTca KaK nymb e ho -eym wu3Hb, KaK o6peTeHue 6eccMep-Tua ^hoh ocTaBneHHoro b Mupe cne-da, 6pomeHHoro b Mup ceMeHu cnoea1. 1 BMecTe c TeM, b cBa3H c uccnegoBaHueM ceMaHTunecKoro nona gaHHbix Mop^eM xoTenocb 6bi yKa3aTb Ha BaxHocTb gna poMaHHoro gucKypca TypreHeBa TaKoro npeTeKcTa, KaK EBaHrenue. EBaHrenbcKUH KoHTeKcT no3BonaeT Ha gpyroM ypoBHe nponuTaTb co6cTBeH-Ho penHrao3HbiH cM^icn npo6neMHoro cooTHomeHua cnoea h dena b poMaHe h yBugeTb b PyguHe cBoero poga «napogua» (b THHaH0BcK0M cM^icne 3Toro TepMHHa) Ha XpucTa. HMeHHO TaKHM npOHTeHHeM CMHCia nyTemecTBua PyguHa npegonpegene-HO TOnKOBaHue KOnnu3uu HeCHaCTnu-boh nro6Bu u HecocToaBmeroca ero 6paKa c HaTanbeH .HacyHCKon. CaMo MecTO CBugaHua - Ab^mxhh npyg -xygoxecTBeHHO BonnomaeT b ce6e ugero 6ecnnogHOCTu nro6Bu HaTanbu u PyguHa, ucHepnaHHOCTu wusneHHoü eodbl HX HyBCTB, HTO H noKa3biBaeT K. Kpoo b Hpe3BbinaHHO ygaHHOM aHa-nu3e gaHHoro ^^u3oga poMaHa.2 B rnaBe 7 («06pa3 PyguHa b CBeTe KypTya3HO-pb^apcKOH npo6neMaTu-KH poMaHOB nymKHHa u TypreHeBa. Cmhcj noKopeHux cydb6e y OHe-ruHa u PyguHa») u ganee b raaBe 8 («Ahtuhhhh HHTepTeKCT b «PyguHe» - «Op$en» OBugua) K.KpOO pacmu-paeT none uHTepTeKCTyanbHoro aHa-nu3a u paccMaTpuBaeT O6pa3 PyguHa B O6mupHOM KOHTeKCTe KypTya3HOH pb^apcKOH nuTepaTypH u KynbTypH, a TaK^e b COOTHOmeHuu c xygoxe- CTBeHHHM MupOM TaKOrO BaXHOrO aHTuHHOrO npOu3BegeHua, KaK «Me-TaMop$O3H» OBugua. PacmupeHue Kpyra npeTeKCTOB no3BonaeT uccne-goBaTenbHu^ 6onee nonHO u eMKO OCBeTuTb cnoxHOCTb u MHoroypoBHe-BOCTb co3gaHHoro TypreHeBHM o6pa3a repoa. Oco6eHHO xoHeTca OTMeTuTb aHanu3 ^0^TUHecK0H u My3HKanbHOH npupogH pyguHCKoro KpacHopeHua - raaBHoro ero gapa, gapa cnoBa; MOTuBa noKopHocmu b poMaHe. HHTepeceH u nnogoTBopeH nogxog k uHTepnpeTa-^uu TeMH B3auMonoHuMaHua repoa u repouHu b poMaHe TypreHeBa b co-OTHomeHuu c ucTopuen «Hap^ucca-^xo» no «MeTaMop$O3aM» OBugua. H yxe Ha hobom ypoBHe npoHTeHua, paccMaTpuBaa o6pa3 PyguHa b KOHTeK-CTe TeMH Op$ea, K.Kpoo TaK xapaK-Tepu3yeT cnoeo PyguHa: «CMHcn py-^uHCKo^o cnoea onpegenaeTca b CBeTe gBOHHOH xapaKTepucTuKu: ^T0 cnoBO BO BHyTpuTeKCTOBOM MeTa^OpuHeCKOM npoHTeHuu OKa3HBaeTca podnuKOM, opydueM eenuKo^o, wueoü eodoü, ce-MeneM do6pux Hanan, BonnomeHueM o^HX, nymemecmeun, nw6o8Ho^o nye-cmea dyrnu u T.g.; b to xe BpeMa, cnoBO PyguHa b uHTepTeKCTyanbHOM MeTa-^opuHecKOM npoHTeHuu OKa3HBaeTca necHeü no^ma, a caMapyduncKax, necHX npegcTaeT nepeg HaMu b OTBneHeHHOM 3HaHeHuu» (c.165). A caM o6pa3 PyguHa b KOHTeKCTe TeMH Op$ea npoHuTHBa-eTca KaK HOBoe BonnomeHue BeHHoro u Heu3MeHHoro b ucTopuu nuTepaTypH o6pa3a nupuHecKoro ^o^Ta. B rnaBax 10 («'TaMneT" u ",3,oh Kuxot" b pycne uHTepTeKCTyanbHOH ^0^TUKU poMaHa H. C. TypreHeBa "Py-guH"») u 11 («HToroBHe pa3MHmne-Hua») K.Kpoo paccMaTpuBaeT «PyguHa» u ^HTpanbHyro npo6neMaTuKy 2 BMecTe c TeM, TpygHO cornacuTbca c HHTepnpeTaTopoM b tom, hto BHHa 3a Heco3peB-myro u HecocToaBmyroca nro6oBb nexuT Ha repouHe. BegymuM b pa3BHTHH nro6oBHon KonnH3HH b poMaHe aBnaeTca PyguH. Hmchho oh Ha3HaHaeT CBugaHue b 6ecegKe (VIII rnaBa poMaHa) u npu3HaeTca HaTanbe b nro6Bu, hto u BneHeT 3a co6on ycKopeHHoe pa3BuTue gpaMaTuHecKux co6htuh. CBugaHue y ÄBgroxuHa npyga - nocnegHaa nonHTKa HaTanbu cnacTu nro6oBb, u nonHTKa 3Ta npuBoguT k OKOHHaTenbHOMy u Heu36exHOMy KpymeHuro ee Hagexg. no TypreHeBy xygoxecTBeHHHH CMHcn 3Ton gpaMaTuHecKOH nro6oBHon Konnrouu cocTouT He b bo3moxhoctu ee CHacTnuBoro pa3pemeHua. Cmya^a HecHacTnuBOH nro6Bu no3BonaeT nucaTenro b nonHOTe pac-KpHTb xapaKTepH repoeB u noKa3aTb ux poMaHHoe CTaHOBneHue Ha xu3HeHHOM nyTu. Hu repoH hu repouHa «He BuHOBaTH» no 6onbmoMy CHeTy b HecocToaBmenca nro6Bu (uhoh 6HTb b gaHHOM cnyHae npocTO He Morno). cnoBa PyguHa b KOHTeKCTe Henocpeg-CTBeHHoro cooTHomeHHa c poMaHOM CepBaHTeca «,3,oh Khxot» h Tpare-gnen ffleKcnnpa «raMneT». nogxog ^TOT OKa3HBaeTca npogykthbhmm h gaeT HoBbie CMbicnoBbie oöpeTeHHa Ha nyTH HCcnegoBaHHa HHTepTeKCTyanb-HOH npnpogbi o6pa3a repoa poMaHa TypreHeBa. XoTenocb 6h b 3aBepmeHue eme pa3 0603HaHHTb Ba^HOCTb npoHTeHHa K.Kpoo poMaHa TypreHeBa «PyguH» KaK MeTaTeKCTa hctophh nHTepaTypbi. HHTepTeKCTyanbHHH aHanu3 no3Bo-naeT HCcnegoBaTb rny6HHHbm cmmca npoH3BegeHHa h b bo3mo®hoh nonHoTe pacKpHTb ero xygo^ecTBeHHbie hh- TeH^HH. AneKcaHdpa TouHKUHa CaHKm-^emep6yp^cKuü rocyöapcmeeHHbiü YHueepcumem, tikhomirov@md.spb.ru VIG ISTVÀN: HORVAT NYELV-TAN. Budapest: ELTE, BTK Szlav Fi-lológiai Tanszék, 2008. (Opera Slavica Budapestinensia, Linguae Slavicae). 356 o. A szerzö a föcimben egyszerüen „Horvat nyelvtannak" nevezi müvét, az elö-szóból azonban megtudjuk, hogy tu-lajdonképpen fùggoségi grammatikat tartunk a kezünkben, raadasul olyat, amely nyelvi ismereteken tul alapvetö nyelvészeti ismereteket is böven nyujt az olvasónak. Megtudunk azonban az el0szóból még mast is. Azt példaul, hogy az itt targyalt nyelvtan alapjaul szolgaló el- méletet a szerbhorvat (tulajdonképpen a szerb) nyelv leirasara mar sikerrel alkalmaztak, ami természetesen nagy segitséget jelentett a szerzönek. Ettöl függetlenül azonban a munka szamos egyéni vonasa okan teljes joggal je-lenthetö ki, hogy a Vig Istvan tollaból 0nalló mü született. Mindehhez tegyük még hozza, hogy igen-igen hosszu idö óta ez az elsö, magyaroknak szóló és magyar nyelven iródott horvat (tehat nem szerbhorvat!) nyelvtan, amely még tovabb emeli az értékét. E könyv elödje tudomasom szerint a „Horvät nyelvtan, teljes tanfolyam kezdok és haladók ré-szére" cimet viselte, magantanulóknak szólt és az „Urania nyelvtanai" soro-zatban jelent meg Munkacsy Mihaly tollaból, még 1931-ben. Azóta a vilag is, a nyelv is sokat valtozott. A ffigg0ségi grammatika elönyeiröl maga a szerzö is szól, mar könyve elején (10.o.), mindez azonban kiegészithetó még azzal, hogy a nyelvi jelenségeknek e keretben t0rtén0 targyalasa és bemu-tatasa megkönnyiti a nyelvet elsajatitani vagyók szamara a horvat ige mondat-szervezö lehet0ségeinek megismerését, a horvat mondatalkotas szabalyainak elsajatitasat. Aki ugyanis ezeket nem tudja alkalmazni és automatikusan atviszi a horvat igékre a magyar igék vonzatat és kapcsolódasait, nem tehet szert igazan professzionalis szintü horvat nyelvtudasra. A szóban forgó nyelvtan - amint az egy Mgg0ségi grammatikatól elvarható - néhany alapvetö nyelvi, nyelvészeti fogalom (pl. szó, szófaj, mondatrész, vonzat, b0vitmény, jelzö) tömör tisz-tazasa utan az igével indit (20.o.), ami logikus is, hiszen k0réje szervezödik a mondat, mondhatjuk akar igy is: az ige képezi a mondat gerincét. Az igék szemantikai osztalyaival és szófaji kate-gorialis jelentésével foglalkozó résznél (31.o.) a szerzo helyesen allapftja meg, hogy „akcióminoség alatt az ige altal jelölt esemény lefolyasanak módjat és fokozatossagat ért^k", nincs azonban explicite kimondva az a fontos tétel, hogy az akcióminoségek kifejezése morfológiai eszközökkel (lexikai jelen-tést hordozó affixumokkal) t0rténhet, mivel az akcióminoségek az igék morfo-lógiailag kifejezett módosulasai, bar ez azért kiderül az egyes akcióminoségek részletesebb leMsanal. Itt Vig Istvan szamba veszi az adott akcióminoség-re jellemzo képzoket, utal ezek igeas-pektussal való kapcsolatara, s mindezt szemléletes példakkal is alatamasztja. Az egyes cselekvésmódok felsorolasa mellett a szerzo utal arra, hogy ezek bizonyos szempontok alapjan csopor-tosfthatók, ezek közül kettot (idobeli, tartalmi) meg is emHt (31.o.). Mindez egybevag a Krékits József altal meg-alkotott ùn. tematikus (idobeli, meny-nyiségi és minoségi cselekvésmódok) csoportosftasaval, amelyet a magyar szlavistak közül sokan a magyarorszagi szlavisztika egyik maradandó eredmé-nyeként tartanak szamon. Itt jegyezzük meg, hogy a cselekvésmódok temati-kus csoportosftasa rendkrvül hasznos, azon tùl ugyanis, hogy megkönnyfti az egyes csoportokon belüli alcsoportok eltótómtését, egészében véve segft az adott nyelv igeallomanyaban szeman-tikai szempontok szerint eligazodni. Fontos hangsùlyozni azt is, hogy a cse-lekvésmódok tipusainak megallapfta-sanal a lexikai affixumokkal képzett csoportokat vesszük ugyan figyelembe, de bizonyos csoportoknal parhuzamos analitikus kifejezésmódok is lehetsé-gesek: zaplakati (se) - udariti/udarati u plač, stati plakati, elswja magàt -elkezd sirni, sirni kezd, weinen - zu weinen anfangen. Egyes igék pl. horvat 'voljeti - zavoljeti ' vö. magyar: 'szeret - megszeret' egy adott elmélettol füg-goen felfoghatók két cselekvésmód: egy durativ és egy ingresszw ellentétének, de tekinthetok akar ùgy is, mint egy alapige és ennek egy kezdo jelentésù cselekvésmódja, vagy egy nem hatar-pontos és egy hatarpontos igepar. A szerzo a horvat nyelvvel kapcsolatban összesen 11 akcióminoséget emHt. An-nak részletes elemzése, hogy ezek közül melyek tekinthetok valóban akciómino-ségeknek és melyeknek van inkabb az aspektushoz köze, meghaladna a jelen ismertetés kereteit, ezért ettol eltekin-tünk, mindössze annyit jegyzünk meg, hogy az igék szemantikai osztalyainak szama elméletileg végtelen lehet: min-dig alkotható egy, az elobbinél még részletesebb, vagy mas szempontokat is figyelembe vevo felosztas. A hatarozott igealakok alrim alatt kö -vetkezik az egyes igeragozasi tipusok és igeidok bemutatasa (33-54.o.). okosan szükre szabott keretek között. A szerzo az egyes horvat igeidoket, azok képzé-sét, jelentését és hasznalatat (beleértve a mai irodalmi nyelvben betöltött sze-repüket és elofordulasuk gyakorisagat is!) pontosan és részletesen nja le. Ez utóbbit mar csak azért is fontos kiemel-ni, mert egyes horvat nyelvtanokban csupan az adott igeidok képzésére és altalanos jelentésére vonatkozó adato-kat talalunk, de elofordulasuk/hasznala-tuk gyakorisagaról nem, vagy csak alig esik szó (l. pl. Vinko Grubišić 1995-ben Zagrabban kiadott, Croatian Grammar dmü angol nyelven frott horvat nyelv-tanat). Az igeidok utan következik az igenemek: cselekvo - szenvedo, majd a különféle igemódok: felszólftó mód, feltételes mód rövid, lényegretóro bemutatasa. A nyelvhasznalat kérdéseire a szerzo mindenütt kitér. A horvat igeaspektus kérdésével a szerzo mintegy 3 és fél oldal terjedelem- ben foglalkozik. Tömören jellemzi a ka-tegória altalanos jelentését, majd a két-aspektusù igéket és az aspketusparokat mutatja be. Beszél a prefixumukban, illetve szuffixumukban különbözö ige-alakokról, valamint a szuppletiv parok-ról is, majd a 67. oldalon „valtoztatható igealakok" alcim alatt boséggel hoz példakat a horvat reimperfektivacióra. Az aspektus kérdésének meglehetosen rövid, amde a lényeges jelenségeket ma-radéktalanul szambavevo bemutatasa a hangsùlyukban eltéro igealakok bemu-tatasaval zarul. A szerzo ezutan tér ra a hatarozatlan igealakok (pl. fonévi ige-név, melléknévi és hatarozói igenevek) és a velük alkotott szerkezetek targya-lasara, amely utan az egyes igecsopor-tok, ùgy mint: modalis igék, fazisigék, funkcióigék bemutatasa következik. Az igékrol szóló fejezetet egy a funkció-igéket és leggyakoribb bovitményeiket felsoroló rész zarja le (89-96.o.). A fonévrol szóló rész (97-160.o.) a fonévnek mint szófajnak rövid, mon-dattani szempontù meghatarozasaval kezdodik, amit a fonevek osztalyozasa követ. Ezutan esik szó a fonév grammatikai kategóriairól (pl. szam, grammatikai nem, eset). A szerzo részletesen ir az eset mondattani szerepérol, magyar forditasukkel együtt szereplo horvat nyelvü példak sokasagaval illusztralva azt. A fonévragozasi csoportok bemu-tatasa (111-142.o.) jól tagolt és könnyen attekintheto. Erre a részre is jellemzo a példak nagy szama, a rendhagyósagok gondos szambavétele. A szerzo altal mondattani szempontból tkp. mennyi-ségjelölö foneveknek, mas felfogasban fonévi szamneveknek tekintett szamne-vek ragozasanak a bemutatasanal uta-lasokat talalunk a beszélt nyelvi ten-denciakra vonatkozóan is. Megtudjuk, hogy egyes szamnevek (dva, tri, četiri) ragozott alakjainak a hasznalata csupan az irott nyelvre jellemzo, a beszélt nyelv nem hasznalja oket (143.o.), ami volta-képp a hatarozóva valas iranyaba mutat. A 165. oldaltól a a 178 oldalig a szerzo az ùn. determinansokkal foglalkozik, majd a 179. oldalon tér ra a melléknevekre, amelyekrol eloször - a mar megszokott módon - rövid mon-dattani jellemzést ad, majd jelentéstani szempontból vonja vizsgalat ala oket. A horvat nyelv egyik fontos sajatsaga, hogy a mellékneveknek hatarozatlan és hatarozott alakjaik is vannak, amelyek az egyes esetek végzodéseiben, vala-mint a végzodések maganhangzóinak hosszùsagaban, illetve rovidségében különböznek egymastól. A 181. olda-lon és az ezt követo oldalakon részletes, mondhatni kimeritö leirast talalunk a melléknevek kérdéstòrérol. A névmasokkal kapcsolatos tudniva-lók ismertetése a 196. oldalon kezdodik. Ezzel kapcsolatban külön figyelmet érde-mel az a tény, hogy a szerzo szakit azzal a mar megszokott és a leiró nyelvtanok-ban igen régóta ismétlodo tétellel, mely szerint a névmasok mas szót helyettesi-tenek. Véleményét meggyözöen latszik igazolni több mas horvat mondat között a Mnogi su bili zakasnili, ali mi smo bili točni. 'Sok vendég elkésett, de mi ponto-sak voltunk.' mondat is, amelyben a mi személyes névmas, semmilyen fonevet nem „helyettesit", hanem ugyanolyan mondattani környezetben fordul elo, mint a mnogi gosti 'sok vendég' fonévi frazis. Mindez arra ösztönzi a szerzot, hogy ùjrafogalmazza a névmas megha-tarozasat oly módon, hogy „a névmasok olyan szavak, amelyek a mondatban a fonévi frazisok helyén allnak" (196.o.). Néhany mondattal késobb azt is kifejti, hogy a fentiek fényében a „névmas" ki-fejezés helyett is ùj elnevezés bevezetése volna szükséges, neologizmus alkotasara azonban nem vallalkozik. A névmasok utani részben a szerzo a tole megszokott rendszerességgel szam-ba veszi még a hatarozószókat (219-225.o.), az etóljarószókat (226-234.o.), a k0toszókat (235-237.o.), a módosftószó-kat (238-240.o.), az egyes partikulakat (241-243.o.), valamint a mondatszókat (244-245.o.), majd a mondattani rész (246-332.o.) következik. A mondat meghatarozasaval kapcso-latban a szerzo elmondja, hogy annak a szó meghatarozasahoz hasonlóan szin-tén sokféle defimciója lehetséges. Ez valóban ^gy van, hiszen a nyelvészeti szakirodalomban a mondatnak több mint kétszaz defimciója létezik, ame-lyek között vannak a) tisztan strukturalis, b) strukturalis-szemantikai, c) tisz-tan szemantikai meghatarozasok. Ezek közül a szerzo allaspontja leginkabb az elsohöz, azaz a tisztan strukturalis szempontù defimciókhoz sorolható. Ezek azt hangsùlyozzak, hogy a mon-dat dichotomikusan (alanyból és allft-manyból) felépülö szintaktikai egység, és ragozott igealakot (verbum finitum) tartalmaz, valamint hozzateszik azt is, hogy szerkezetileg autonóm, tehat ön-alló megnyilatkozas. Ebben és az ezt követo részben, - amely az elozo feje-zetekhez hasonlóan szintén szamos pél-daval, sot egyes esetekben szemléletes abrakkal is illusztralt - hangsùlyosan megmutatkoznak a szerzo altal valasz-tott nyelvleMsi stratégia, a Mggoségi grammatika elonyei. K0nyvének utol-só fejezetében a szerzo az egyeztetés eseteivel és a tagadassal foglalkozik (333-352.o.). A kötetet a rovidftések jegyzéke (353-354.o.) és a felhasznalt szakirodalom (355-356.o.) teszi teljessé. 0sszegzésképpen elmondható, hogy a szerzo az egyetemi szintü igényeknek is megfelelo horvat nyelvtan elkészfté-sével nagy feladatra vallakozott, melyet azonban ùgy sikerült megoldania, hogy - pl. a szamnevekrol vagy a névmasokrùl szóló részben - ùj szempontokra is fel-hvta a figyelmet. Ezen felül a szerzo a ffiggoségi garammatika magyar nyelvü terminológiajanak megalkotasara is tì-sérletet tett, amely nyelvtanat a magyar nyelvésztarsadalom szamara is érdekes-sé teszi. A „Horvat nyelvtan" tehat ma-gyarorszagi viszonylatban hianypótló munka, amely tózvast ajanlható mind a Mggoségi grammatikaval foglalko-zó magyar nyelvészek, mind pedig a horvat nyelv irant érdeklodok szrves figyelmébe. Patrovics Péter Eötvös Loränd Tudomänyegyetem, eva.egri@uniqa.hu VIDOBRAžENJA ISTORII TA KUL'TURI NARODU V SLOVO-TVORENI: dopovidi XII Mižna-rodnoi naukovoi konferencii Komisii zi slov'jans'kogo slovotvorenja pri Mižnarodnomu komiteti slavistiv (25-28 travnja 2010 p., Kiiv, Ukraina) - Zbornik dvanajste konference Komisije za slovansko besedotvorje pri Mednarodnem slavističnem komiteju. Ur. N. F. Kli-menko, E. A. Karpilovs'ka. Naukove izd. Kiiv: Vidavnicij Dmitra Burago, 2010. 471 str. Tradicionalno vsakoletno znanstveno srečanje Komisije za slovansko besedo-tvorje se je v letu 2010 odvijalo v Kijevu, v prostorih nacionalne knjižnice, od 25. do 28. maja. Simpozij je potekal pod skupnim naslovom Odrazi nacionalne zgodovine in kulture v besedotvorju v organizaciji Ukrajinske nacionalne akademije znanosti, Nacionalne biblioteke V. I. Vernadskega, Ukrajinskega komiteja slavistov, Inštituta za ukrajinski jezik, Filološkega inštituta kijevske nacionalne Univerze Tarasa Ševčenka in Komisije za slovansko besedotvorje pri MSK. Posebnost in dobrodošla novost lanske konference je bil predhodno pripravljen in izdan obsežen istoimenski zbornik prispevkov, ki je bil predstavljen in udeležencem na voljo že v času konferenčnega druženja. Zbornik vključuje 31 prispevkov članov Komisije iz 12 držav (Avstrija, Belorusija, Bolgarija, Češka, Hrvaška, Makedonija, Nemčija, Poljska, Rusija, Srbija, Slovenija in Ukrajina) in 9 ukrajinskih vabljenih raziskovalcev, ki se s področjem derivacije ukvarjajo teoretično ali praktično. Dodatna novost je tudi kratka predstavitev članov Komisije z najpomembnejšimi bibliografskimi enotami (str. 443-471). Nedvomne zasluge za to pa imata urednici in programski vodji dr. Klimenko in dr. Karpilovs'ka z Inštituta za jezikoslovje. Posebej pa velja izpostaviti gostoljubje dr. Gricenka, direktorja Inštituta za ukrajinski jezik Ukrajinske akademije znanosti in umetnosti, ki ni bil samo imeniten gostitelj družabnega večera, ampak je poskrbel za bogate knjižne darove s področja ukarjinistike, za katere se mu v svojem imenu in imenu članov Komisije iskreno zahvaljujem. Glede na dejstvo, da je bil vidik sprememb v slovanskih jezikih pod vplivom globalizacije in internacionalizacije že večkrat izpostavljen, je tokratna konferenca tematsko ubrala drugo perspektivo, saj je za izhodišče razmišljanja postavila nacionalno samobitnost v besedotvorju in sposobnost regeneriranja leksikona iz lastnih jezikovnih prvin. S tem so bile odprte možnosti za predstavitev konkretnih teoretičnih in praktičnih raziskav sodobne slovanske derivatologije na pisnem gradivu slovanskih jezikov v kontekstu različnih metodoloških pristopov. V središču je bila problematika nacionalne konceptu-alizacije sveta in odrazi v tvorbi besed, ki so se je avtorji lotevali s tipoloških, kontrastivnih ali primerjalnozgodovin-skih vidikov. Prispevki v zborniku so razvrščeni po abecedi avtorjev. Zato je za vsebinsko orientacijo primernejša njihova predstavitev znotraj dveh prepoznavnih tematskih sklopov, in sicer: (a) tipologi-zacija besedotvornih pojavov v nacionalnem jeziku in (b) kontrastivni pogled na sorodne pojave v slovanskih jezikih. Sklop, ki govori o tipologizaciji besedotvornih pojavov v nacionalnem jeziku, vključuje več ožjih vsebinskih področij, med katerimi so opazne naslednje. Konceptualizacija in slika sveta z besedotvorne perspektive druži prispevke, med katerimi je I. Uluhanov (Rusija) pomenljivo opisal nekaj pasti in pomanjkljivosti metod, ki v jeziku iščejo odraze narodne kulture in zgodovine, še zlasti, ker jezik ni glavni izvor teh zunajjezikovnih informacij, saj imajo mnoge jezikovne enote zgolj znotrajjezikovno vlogo. O konceptualnih izhodiščih za semantiko tvorjenk, o izomorfah med semantično derivacijo in besedotvorjem ter izboru semantičnih oznak, ki delajo tvorjenke sistemske oz. zgolj individualne, je spregovorila Z. Haritončik (Belorusija). A. Lukašanec (Belorusija) je z analizo leksikalnih, semantičnih in onomazioloških kategorij tvorjenk ugotavljal, da se skozi njih vendarle kaže specifika nacionalne jezikovne slike sveta. E. Karpilovs'ka (Ukrajina) se posveča novi ukrajinski leksiki po letu 1991 in ugotavlja težnjo novih konceptualizacij v jezikovni kategorizaciji novih pojavov, povezanih s spremembo ukrajinske družbe. R. Dra-gićević (Srbija) navaja pogled na svet, družbeno klimo in kulturo kot dejavnike, ki vplivajo na dejstvo, da so v srbščini kot tudi drugih jezikih pri para-digmatsko povezanih leksikalnih parih tvorbeno produktivnejše tiste korenske besede, ki kažejo na negativne lastnosti človeka. S primerjalno obravnavo tvorjenk s pomenom nomina agentis v slovenščini 19. in 20. stoletja je podobno značilnost za glagole govorjenja, ki so negativno zaznamovani in zato produktivni za številne in obrazilno raznolike tvorjenke, ugotavljala I. Stramljič Breznik (Slovenija). C. Mengelev (Nemčija) je na osi koncept - mentalnost - jezik prikazala koncept poimenovanja etnika Nemec in čas. Besedotvorne načine in sredstva v bolgarskem jeziku 19. stoletja je predstavila J. Baltova (Bolgarija). Drugo tematsko skupino družijo opazovanja tvorjenk v zvrstno različnih besedilih. C. Avramova (Bolgarija) je opozorila na besedne družine nekaterih ključnih besed iz politične sfere na prelomu stoletja, pri tem je upoštevala tako neologizme kot okazionalizme. Obrazilne težnje samostalniških izpeljank v sodobnem makedonskem jeziku v različnih funkcijskih zvrsteh so zanimale L. Arizankovsko (Makedonija), I. Bozdechova (Češka) je predstavila zloženke kot pomembno besedotvorno vrsto, katere vloga narašča predvsem v čeških publicističnih besedilih. Širi se tvorbena kombinatorika domačih podstav. Sobivanje kolokacij k nekaterim zloženkam pa odpira vprašanja eno- oz. večbesednosti enot in pojav novih afiksoidov. G. Nikolajev (Rusija) je razmišljal o vlogi besedotvorja v poetičnem jeziku, razmerje med be- sedotvorjem in aksiologijo na primeru jezika posameznih socialnih skupin je zanimalo V. Vinogradovo (Rusija). S podobnim vprašanjem o besedotvornih značilnosti kriminalnega argoja se je ukvarjala E. Lukašanec (Belorusija) in J. Raeckeja (Nemčija) je s tega vidika zanimal žargon. Interferenčne vplive in njihov odraz v nacionalnem sistemu tvorjenk je raziskovalo več avtorjev. N. Klimen-ko (Ukrajina) je primerjala morfološke in sintaktične dejavnike pri glagolski tvorbi v sodobni ukrajinščini in novo-grščini. K. Waszakowa (Poljska) je na besedotvorni in semantični ravni obravnavala različne procese sposojanja v sodobnem poljskem jeziku, vlogo besedotvorja v sprejemanju in stabilizaciji ukrainizmov, sprejetih v poljščino 16. in 17. stoletja, je predstavila K. Kle-szczowa (Poljska). Turški sufiksi, ki se postopno spajajo tudi s podstavami neturškega izvora in prinašajo stilno zaznamovanost takih tvorjenk, so bili osrednja točka prispevka B. Ćorića (Srbija) in B. Štebih Golub (Hrvaška) je obravnavala zloženke v kajkavskem knjižnem jeziku, ki so številsko zelo pogoste, in dokazala, da gre v večini za kalke iz nemščine. Drugi sklop združuje kontrastivni pogled na sorodne besedotvorne pojave v slovanskih jezikih. E. Koriakowce-wa (Poljska) je protistavno predstavila slovarsko še neregistrirane tvorjenke s pomenom nomina actionis in z obrazilom -izacija v ruskih, čeških in poljskih spletnih besedilih. Ugotavljala je njihovo pomensko vrednost, posebno pa tudi njihovo pejorativnost in retorično funkcijo v ruskih množičnih medijih. A. Nagorko (Nemčija) je razpravljala o besedotvornih procesih, ki prispevajo k sekularizaciji religiozne leksike primerjalno med nemščino in zahodnoslovanskimi jeziki. Z gradivom dokazuje, da so jezikovni procesi pro-fanizacije pogosto rezultat metaforičnih in metonimičnih prenosov. I. Ohnheiser (Avstrija) je besedotvorno analizirala prevode t. i. angleškega novojezika iz Orwellovega romana 1984 v ruščini, ukrajinščini, poljščini in češčini. Problem ženskospolskih obrazil pri poimenovanju žensk, ki so nosilke določene poklicne dejavnosti, na materialu ruščine, češčine in poljščine je zanimal G. Neščimenko (Rusija). V Radeva (Bolgarija) je tvorbeno analizirala družinsko rodovno leksiko v slovanskih jezikih in prikazala nekatere nacionalne specifi-ke. B. Tošovič (Avstrija) je primerjalno opazoval nizanje predponskih obrazil v srbskem, hrvaškem in bosanskem jeziku. Najproduktivnejši pri tem so glagoli, tipični so pojavi reduplikacije ali triplikacije, redki pa primeri s štirimi prefiksi. A. Nikitevič (Belorusija) in J. Sierociuk (Poljska) pa sta obravnavala rusko-beloruske tvorbene vzporednice s kulturno-zgodovinskega vidika na materialu narečne leksike oz. medjezikov-ne (poljsko-ukrajinske) vplive in njihov odraz v poljskih narečjih. Trinajsta konferenca bo potekala od 16. do 20. maja 2011 v poljskem Poznanju pod skupno temo Slovansko besedo-tvorje: sistem in tekst. Irena Stramljič Breznik Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta irena.stramljic@uni-mb.si BERNARD RAJH: GUĆATI PO ANTUJOSKO. Gradivo za narečni slovar severozahodnoprleškega govora. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti (Zora 73), 2010. 293 str. V začetku tega leta smo Slovenci na področju slovenskega narečnega slovaro-pisja postali bogatejši za narečni slovar z naslovom Gučati po antùjosko oziroma za Gradivo za narečni slovar severozahodnoprleškega govora, kakor v podnaslovu svoje delo poimenuje Bernard Rajh, izredni profesor slovenskega jezika na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Avtor je že leta 2001 opozoril na to, da v slovenskem prostoru primanjkuje slovarjev, ki bi služili natančnejšim jezikovnim opisom posameznih slovenskih narečij oziroma govorov, in da se slovenska narečja iz najrazličnejših razlogov vztrajno spreminjajo, še neregistrirano besedje pa za vedno izginja (Rajh 2001: 257), zato ga moramo kakovostno popisati. Dialektologa Karmen Kenda-Jež in Peter Weiss (2009) ugotavljata, da v zadnjih šestdesetih letih število slovenskih narečnih slovarjev sicer narašča, a kljub temu zaradi močne narečne razčlenjenosti te zbirke besedja še vedno zgolj točkovno pokrivajo slovensko jezikovno ozemlje, prav tako se slovarji med seboj močno razlikujejo. Bernard Rajh je pri svojem dolgoletnem raziskovalnem delu1 na območju današnje 1 Bernard Rajh je leta 2002 izdal monografijo Od narečja do vzhodnoštajerskega knjižnega jezika (Maribor, Zora 19). Njegove razprave, ki se navezujejo na njegovo domače narečje, so: (1) Besedno prevzemanje iz nemščine v severozahodnoprleški govor (2004, Annales, 1, 195-202), (2) Severozahodnoprleška osebna imena (2005, Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika, Maribor: Slavistično društvo, 98-105), (3) Glagoli v severozahodnoprleškem govoru (2006, Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah, Maribor: Slavistično društvo, 399-406) in (4) Tipologija in razvrstitev naglašenih samoglasnikov v severozahodnoprleškem govoru (2008, Škrabčeva misel VI, Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 81-99). cerkvenjaške občine, to je v osredju Slovenskih goric in v bližnji okolici, naletel na zanimivo narečno besedje severoza-hodnoprleškega govora, ki ga je dolgo časa skrbno urejal in ga nam, bralcem in bralkam, sedaj predstavlja kot gradivo, ki bi naj, kot meni sam, v prihodnje lahko komu pomagalo sestaviti narečni slovar omenjenega govora. Pri tem gre poudariti, da je narečna leksika v tej knjigi že slovaropisno urejena in da je vsak narečni slovar gradivo za splošni narečni slovar, ta pa bo, če in ko ga bomo dobili, pomagalo pri jezikoslovnih, zgodovinskih, literarnozgodovinskih, kulturnih in drugih raziskavah. Herbert Ernst Weigand2 (2000: 850) zatrjuje, da je pri priročnikih3 potrebno upoštevati namen, s katerim jih sestavljamo, in da če želimo preveriti njihove prvotne cilje, moramo preveriti cilje leksikografa samega. To lahko po njegovem storimo z množico navodil. Najprej, trdi Wiegand, moramo preveriti naslovno stran slovarja, posebej naslov in podnaslov. Iz naslova (Gučati po ant^oško) uporabnik ne more takoj razbrati cilja oziroma vsebine dela, pač pa to lahko razbere iz podnaslova. Leksikografske cilje v Rajhovi knjigi razpoznamo iz dveh strani dolgega predgovora, v katerem je avtor opredelil in predstavil zgradbo slovarja, napisal zahvalo ter na koncu podal šest enot uporabljene literature. Kaj naslov Gučati po antujoško pomeni, uporabnik izve iz naslednjih slovarskih sestavkov: Antùj m [an'tui -ja] Sv. Anton/Cerkve- njak; pr ~i pri Antonu/v Cerkvenjaku; antiijoški -a -o [an'tujoški] antonovski/ cerkvenjaški: ~a cfrkev cerkvenjaška cerkev sv. Antona; po ~o g^ati govoriti v cerkvenjaškem govoru; Antijovčar m [an'tujofčar -a] Antonov-čan/Cerkvenjačan; Antijovčarka ž An-tonovčanka/Cerkvenjačanka. Zbrano besedje v gradivu za slovar obsega splošno besedje in najpogostejša lastna ter osebna imena (npr. Fèfa, Fèfika, Fèlc, Fèteek, Hàlozan, Haloženka, Hànzek, Jänz, Kàtica, Kàtika, Kùndrat, Lòtmerk, Lùnka, Màteika itd.). Vse to je še danes živo pri jezikovnem sporazumevanju narečnih govorcev v tem delu Slovenije, določen del besedja, kakor je za narečno leksiko značilno, pa poznajo ali uporabljajo le še starejši ljudje. Avtorjev namen je bil evidentirati čim več narečnega besedja, zapisati njegove bistvene prvine, gla-soslovno oziroma slovnično podobo, določiti pomene posameznih besednih enot in tako ohraniti bogato kulturno ter jezikovno dediščino našega naroda, predvsem dragocenost slovenskih narečij. Preteklega stanja namreč ne moremo vrniti in posledično ne popisati, zato je to treba storiti zdaj, ko nam je to še omogočeno. Gradivo je Bernard Rajh na terenu pri svojih informatorjih zbiral sam, in sicer v domačih krajih, zlasti v Brengovi in Cenkovi pri Cerkvenjaku. Prav tako je sam naravni govorec tega narečja. Te -meljni viri za inventarizacijo narečnega gradiva so mu bili predvsem njegovi že obstoječi zapisi, gradivo z narečnim be -sedjem drugih avtorjev, kartoteke Inšti- 2 H. E. Wiegand je nemški leksikograf, profesor na Univerzi v Heidelbergu, nosilec treh doktorskih naslovov, raziskovalec nemških študij, lingvistike in teoretične leksikografije. Je vodilni raziskovalec leksikografije kot znanosti, predvsem, ko govorimo o osnovanju večplastne, izčrpne in celostne teorije, ki leksikografom vseh jezikovnih skupin ponuja model za tvorbo slovarjev (Welker 2009: 3). 3 Sem spadajo tudi slovarji. tuta za slovenski jezik Frana Ramovša, razna besedila in slovarsko gradivo, ki vsebuje obravnavano narečno besedje (povzeto po Rajh 2001: 257). Leksiko je avtor zbiral s splošnim pogovorom, s tematskimi vprašanji oziroma s sistematičnimi opisi posameznih tematskih sklopov - predmetov, naprav, dela, običajev ipd. (npr. »Kateri so bili deli voza? - Sora, oje, verige za pripenjanje, opel, pesto, platišče, šija, os, klin pri osi - lünek, trabi, ročice, poden ...«; »Katere voze ste poznali? - Lojtrnik.«). Tako se je količina gesel hitro širila. Temu je ponekod dodal še tvorjenje besednih družin oziroma načrtno dopolnjevanje posameznih družin (npr. grUška, grtiškovje, grtiškov, grtiškovca in grtiškovnca). V pomoč pri zbiranju in preverjanju gradiva je bil avtorju tudi Cerkvenjaški besednjak Cirila Paluca (Maribor 2010), katerega lektor je bil. Slovenski narečni slovarji so v povprečju še vedno razlikovalni enonarečni ljubiteljski slovarji s preprosto geselsko strukturo, ki sledi načelu ena narečna beseda - ena pomenska razlaga - en ponazarjalni zgled (Kenda-Jež in Weiss 2009). Bernard Rajh v slovenski prostor vnaša drugačno slovaropisno obliko, kakršne do sedaj nismo bili vajeni. Smiselno se mu je zdelo narečno gradivo zapisati na poenostavljen način (z označevanjem narave naglašenih samoglasnikov), npr. ladl m ['laidi -la] predal; klójcov -a -o [k'loiičof -va] tak v zvezi s krhlji; mìtlsténa ž ['mitjs'téina -e] predelna stena. V oglatih oklepajih je dodan dia-lektološki fonetični zapis posameznih besed in njihovih slovničnih oblik (npr. ['laidi -la], [k'loiičof -va], ['mitls'tèina -e]). Iz slednjega so razvidne pomembnejše narečne oblikotvorne oziroma oblikospreminjevalne naglasne premene. Po njegovem mnenju bo tako urejeno gradivo dober pripomoček za splošne uporabnike in jezikoslovce. Slovarski sestavki (okoli 15.000), ki obravnavajo vse besedne vrste, so abecedno urejeni. Pohvalno je, da je v knjigi obravnavana celotna abeceda (od a do ž), saj imamo Slovenci kar nekaj narečnih slovarjev, ki so pri obravnavi besedja prišli le do polovice.4 Pri abecedni postavitvi slovarskih sestavkov se je avtorju zaradi različnih znamenj, ki se pojavljajo, zastavljala dilema, kakšna je abeceda in kako slovarske sestavke pravilno razvrstiti. Narečni ü je Rajh jemal kot samostojno črko, umeščeno za u-jem. Podobno je storil tudi Vilko Novak v Slovarju beltinskega govora, čeprav Slovenski pravopis (2001) narekuje, da črke z ločevalnimi znamenji (tudi ü) po abecedi uvrščamo tako, kot da ne bi imele teh znamenj. Kot samostojna gesla v knjigi niso navedene inačenjske tvorjenke pri samostalnikih, izpridevniški prislovi, glagolske oblike (deležniki, deležja, gla-golniki), so pa v ustrezni geselski enoti obravnavane kot podgesla. Kjer se je dalo, je avtor poizkušal zaradi enostavnosti iskanja stvari združiti. Temu je sistematično sledil in s tem uporabniku olajšal iskanje po celotnem gradivu. Samostojne geselske enote so oblikovane tako, da je za krepkim tiskom 4 Npr. Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami: Poskusni zvezek (A-H) Petra Weissa (Ljubljana, 1998), Slovar Gornjega Senika A-L Marije Bajzek Lukač (Maribor, 2009), Slovar zatolminskega govora A-O Helene Čujec Stres (Zatolmin, 2010). izpostavljeno besedno geslo, podobno tudi podgesla (tiskana sicer ležeče), vso ponazarjalno gradivo je predstavljeno v navadnem tisku, v ležečem pa ustrezni slovarski prevodi v knjižni jezik. Avtor je dodal kazalke, ki z usmerjevalno puščico nakazujejo, pod katerim geslom najdemo njeno natančnejšo obravnavo (npr. v obliki dvojnic ali podgesel), npr. cedejé fl kun tt zazmti o zinti; zazorìti se o zorìti se ... Dodani so tudi bistveni slovnični po -datki za posamezne besede, npr.: - spolska določenost: àjdisca ž ['aidišca -a] ajdova slama; - samomnožinskost samostalnikov: dvéra s mn. in dveri ž mn. [d'veira/d'veri d'veiri d'veiran/d'veran m d've:rax/ d'verax o d've:rmi] 1. vrata 2. stiskalni pokrov pri preši; dvérca s mn. [d'veirca -0 d'veircan] vratca; - nesklonjivost posamezne besede: àa [aa] medmet zanikanja/nestrinjanja: ~, nède ga ne, ne bo ga, ànstèndik neski. ['anš'tendik] pošten; - glagolski vid: àjnrtìkati nedov. ['ain'rükati -an itd.] iti k vojakom/v vojno: jütri ~mo). Dialektološkemu zapisu v oglatih oklepajih so dodane sklonske oblike samostalniških in pridevniških besed, primerniki pridevnikov in prislovov, oblikoglasna podoba glagolskih oblik. Primer: gučati nedov. ['guičati; gu'čiin; 'guiči -čte; 'guiča -la] govoriti; còj ~ (kùmi) prigovarjati; navduševati za kaj; dòj ~ (kùmi) odsvetovati; nazaj ~ (nevljudno) ugovarjati: neboš mi nazaj ~a! nór ~ prišepeta- vati; vùn se ~ (na kòga) izgovarjati se (na koga); gučaje s [-je] govorjenje; nagučati nagovoriti: kòga còj ~ koga prepričati za dejanje; pregučatipregovoriti; zagučati se zagovoriti se; izdati skrivnost; zguča-ti: dòj ~ odsvetovati; ~ se izgovoriti se: vün se ~; ~ si a) blekniti: ~ si kako norijo blekniti neumnost b) dogovoriti se: tó sta si vìja ~ala o zménti se (ménti); zgučani -a -o dogovorjen, sklenjen. Označena je večpomenskost besed, npr.: mastjàk m [mast'ja:k -a] 1. izdelovalec (jedilnega) olja 2. pustna šema, ki pobira materialne/mesne darove. Ta je pri samostojnih geslih označena z vrstilnim števnikom, pri podgeslih in ponazarjalnem gradivu pa z zaporednimi črkami. Rajh je z zbiranjem narečne leksike ugotovil, da je v narečju veliko stilno zaznamovanih besed, zato je pomene opremil s posebnimi kvalifi-katorji. Zanimivi so naslednji primeri:5 cükec - ekspr. urin; dìm - za pičkin ~ se krégati ekspr. prepirati se za prazen nič; fùk - tó pa je ~ ekspr. to pa je težek problem/brezizhoden položaj; gùndrjùla - ekspr. godrnjav človek; kurvica - ž ekspr. lahka ženska; kuzla - ekspr. psica; ktirečji — brütif ekspr. (človeški) trebuh/ vamp; küsa - ekspr. ničvredna ženska (psovka): prekléta ~!; lòlek - ekspr. mevža, neodločnež; ž^bravec - ekspr. klepetav človek, čenča. Stilno zaznamovane besede ali pomeni so označeni s kvalifikatorjem ekspr. (Rajh 2011: 8). Avtor ob/pri besedah ni uporabil oziroma navedel vseh označevalnikov (krajevnega, lastno - 5 Pri tem niso izpisani celotni slovarski sestavki. imenskega, citatnostnega, izrazijskega/ terminološkega/funkcijskozvrstnega, formalnega, socialnozvrstnega, čustve-nostnega, časovnega, pogostnostnega, posebnega), ki naj bi bili po Weissu (2003: 33) vključeni v narečni slovar. Recenzentki dela, red. prof. dr. Mihaela Koletnik in red. prof. dr. Irena Stramljič Breznik, izpostavljata bogastvo dialektoloških podatkov, ki ga ponujajo posamezna besedna gesla, besedotvorno podobo upoštevanega narečnega gradiva, količino zapisanega narečnega besedja, doslednost pri njegovem predstavljanju, bogate podatke o besedotvorni podobi narečnega sestava, razlagalno natančnost pri pomenskih ustreznikih, večpomenskost besed in besednih zvez idr. Poudarjata, da zbrano gradivo ponuja možnosti za nadaljnja narečjeslovna raziskovanja. Vsako delo, sploh slovaropisno, ni nikoli končano. Kdor se še ni spoprijel s tako obsežnim narečnim gradivom, prvotno urejenim v listkovni kartoteki, ki ga je bilo potrebno urediti v slovarsko obliko in ga v branje oziroma v uporabo dati bralcem in bralkam, ne ve, koliko časa, dela, truda, odrekanja, napora je potrebnega, da imamo pred sabo gradivo za narečni slovar seve-rozahodnoprleškega govora. Slovenci imamo le okoli 20 narečnih slovarjev, ki zgolj točkovno pokrivajo naš narečni prostor, zato so knjige, kakšna je ta, za nas še kako dragocene. Za dialektologe je dobrodošlo, da je zbrano narečno be-sedje podano tudi v sobesedilu, v vseh besednih vrstah in zapisano z natančno dialektološko transkripcijo. Vse to avtorju in ostalim raziskovalcem omogoča nadaljnje poglobljene analize. V knjižnem delu pogrešamo (1) kazalo (vsebino) slovarja, (2) navodila za branje in uporabo, (3) seznam ozna-čevalnikov z razlago in s primeri, (4) slovarsko slovnico (glasoslovje, oblikoslovje, morda besedotvorje in skladnjo), (5) seznam informatorjev in sodelavcev, (6) preglednico neprvih oblik v obli-koslovnih preglednicah in (7) stvarno kazalo. Bernardu Rajhu se v imenu dialekto-logov in ljubiteljev narečij zahvaljujem za zbrani besedni biser, ki nam ga je položil v roke, in mu želim, da bi še naprej z elanom zbiral domačo narečno leksiko. Literatura Karmen KENDA-JEŽ, Peter WEISS, 1999: Posebnosti (slovenskega) narečnega slova-ropisja. 35. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 28. 6.-17. 7. 1999. Ur. Erika Kržišnik. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 27-46. - -, 2010: Slovenski narečni slovarji: kako je. Dnevi Maksa Pleteršnika. Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja. Zbornik povzetkov. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Filozofska fakulteta; Pišece: Strokovni od -bor Maksa Pleteršnika. France NOVAK, 1994: Zapisovanje besednega zaklada govorjenega jezika v posameznih krajih. Traditiones 23. Ljubljana: Inštitut za slovensko narodopisje. 69-77. Bernard RAJH, 2001: Načrt za zahodnopr-leški narečni slovar. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 12. Slovenski slavistični kongres, Nova Gorica in Gorica, 5.-7. oktober 2001. Ur. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 257. --, 2010: Gučati po antùjosko: gradivo za narečni slovar severozahodnoprleške-ga govora. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 73). Jože TOPORIŠIČ (ur.), 2001: Slovenski pravopis. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Peter WEISS, 2003: Uvod v (slovenski) narečni slovar. Jezikoslovni zapiski 9/1, 49-61. WELKER, Herbert Andreas, 2009: An overview of Wiegand's metalexicographic works. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.let.unb.br/hawelker/Wiegand. pdf. Herbert Ernst WIEGAND, 2000: Was eingentlich ist Fachlexikographie? Mit Hinweisen zum Verhältnis von sprachlichem und enzyklopädischem Wissen [1988]. Kleine Schriften. Eine Auswahl aus den Jahren 1970 bis 1999 in zwei Bänden. Band I: 1970-1988. Ur. Matthias Kammerer in Werner Wolski. Berlin, New York: Walter de Gruyter. 830-876. Anja Benko Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta anja.benko@gmail.com LUKÀCS ISTVÀN: A PASSIóHA-GYOMÀNY A HORVÀTIRODA-LOMBAN. Budapest: ELTE BTK Szlav Filológiai Tanszék, 2008. (Opera Slavica Budapestinensia. Litterae Slavicae). Zadnjih se godina znatno povečavao broj knjiga na mađarskom jeziku koje obrađuju raznovrsne teme hrvatske književnosti. I nova knjiga Istvana Lukacsa pripada ovom toku. Ona se sastoji od osam poglavlja koja slijede tablica s najvažnijim podacima o tekstovima o muci Gospodinovoj, objavljivanje četiri teksta, kazalo imena i literatura. Prvo poglavlje obavještava o tome (5-6) da se muka Gospodinova obradila u svim književnim žanrovima i u svim razdobljima. U skladu s dominirajučim filozofskim dogmama istaknuli su se ili kanonizirani događaji ili Marijina bol. Obrađivanje je muke Gospodinove prisutno od početka u povijesti hrvatske knjževnosti. Među tekstovima koji pripadaju različitim žanrovima postoji formalna i tematska veza. Tema koju su obradili nepoznati autori kroz nekoliko stolječa dobila je na kraju svoje mjesto i u umjetničkom pjesništvu. Iz te panorame izlazi autorova želja da nacrta razvoj hrvatskih djela o muci Gospodinovoj i veze između tekstova. U početku drugog poglavlja (18-27) pojašnjavaju se osnovni pojmovi. Autor ističe pripadnost prvih djela o muci Gospodinovoj samostalnom i jedinstvenom književnom razdoblju. Kratak sažetak stručne literature obavještava o temama kojima su se bavila dosadašnja istraživanja i spominje aspekte kojima nije posvečena pažnja. U istraživanju te tematike igrali su važnu ulogu i inozemni istraživači. Jedinu dosada objavljenu monografiju o crkvenim prikazanjima napisao je Talijan Francesco Saverio Perillo. Osim njega istaknuli su se i znanstvenici iz Mađarske kao Laszló Hadrovics, Andras Vizkelety, Istvan Lukacs koji su objavili i analizirali nepoznate tekstove. Prvi je zadatak proučavanja tekstova o muci Gospodinovoj odrediti žanr tekstova, uvjete njihova nastajanja i karakteristike njihova stihotorstva. Te činjenice su, naime, podloga daljnjih istraživanja. Lukacs je svjestan poteškoče uvrštavanja srednjovjekovnih djela u književne žanrove, jer klasifikacija se osniva na analizi klasičnih književnih razdoblja. Ali uspostavljanjem kronoloških veza između tekstova omogučava se određivanje žanrovskih obilježja djela. To je moguče unatoč tome da su žanrovi srednjovjekovnog podrijetla obilježeni promjenljivošču. Buduči da ne postoji opče prihvačena žanrovska i tematska norma pri analizi važno je koncetrirati se na pojedine tekstove i uzeti u obzir ne samo Novi zavjet, nego i Stari zavjet koji sadržava tekstove mnogobrojnih književnih žanrova (19). Stalna obilježja žanra čine stroga ritmička struktura, istovjetnost tema i motiva, pomanjkanje dramske napetosti, stalni karakter lica, strukturalna obilježja koja su tipična u epskim djelima (22-27). Dugo je vrijeme bilo opće mišljenje da su hrvatski tekstovi o muci Gospodinovoj prevođenja ili kompilacije prevedenih radova. Recentna su istraživanja otkrila jaku povezanost tih djela. Lukäcs ističe da tuđi modeli i poticaji mogli su djelovati na dovoljno pripremljeno područje. To znači da su već postojali duhovni okviri u Hrvata koji su bili povoljni za razvoj žanra (29). Osim toga autor upozorava i na to da ne smije zanemariti eventualne bizantske duhovno-kulturne utjecaje do 1054. g. (29-30) Što se tiče mogućih izvora tekstova o muci Gospodinovoj moraju se uzimati u obzir radovi sv. Anzelma (Dialogus beatae Mariae et Anselmi de passione Domini), sv. Bernarda (Liber de passione .), djela Mätyäsa Nyékia Vörösa i Päla Eszerhäzya i još drugih autora (28-35). Većina je tekstova o muci Gospodinovoj napisana u obliku dvostruko-rimovanog osmerca. Prema Lukäcsu dvanaesterac je zamijenio osmerac u fazi u kojoj je crkveno prikazanje izgubilo veze s pobožnim masama i postalo temom umjetničkog pjesništva. To je značilo i preokret jer autori umjetničkog pjesništva su htjeli pružati književne doživljaje (37). Što se tiče podrijetla osmerca on potječe iz pohvalnih pjesama na latinskome (38). Autor monografije spominje da samo dvostrukorimovani osmerac je dobio svoj konačni oblik do kraja srednjeg vijeka (43). Drugi dio knjige raspravlja o razvoju i proširenju tekstova o muci Gospodino -voj. U šestom poglavlju pod naslovom »Evolutivna transformacija tekstova o muci Gospodinovoj« Lukäcs dolazi do slijedećih zaključaka: nedostaje još slojevitost tekstova o muci Gospodinovoj; mogu se još pojaviti nepoznati tekstovi; razlike su između tekstova nepoznatih autora minimalne (46). Lukäcs je pomalo skeptičan prema stavovima Niki-ce Kolumbića koji kaže da svi dosada poznati tekstovi potječu od savršnijeg prateksta. Lukäcsev je pristup drugačiji: pretpostavlja da neki prijepisi su bolji od originala (48). Kolumbić razlikuje četiri faze u razvoju tekstova o muci Gospodinovoj: jednostavna lirsko-narativna pjesma, dijalogiziran plač, dramatiziran plač, razvijeno crkveno prikazanje. Lukäcs predlaže da se i liturgijska drama uvrštava kao prvi stupanj u ovaj razvojni proces - argumentira s time da liturgijska drama na latinskom jeziku nastavlja se na hrvatskom jeziku. Ali dalja istraživanja moraju otkriti veze između liturgijske drame i hrvatskih tekstova o muci Gospodinovoj (48). U poglavlju nacrtava se razvoj tekstova o muci Gospodinovoj, opisuju se liturgijska drama, jednostavne lirsko-narativne pjesme, dijalogizirani plačevi, dramatizirani plačevi i razvijena crkvena prikazanja. Lukäcs ističe da liturgijske drame na hrvatskom jeziku nisu se pretvorile u kompleksnije tekstove, nego su ostale u početnoj evolutivnoj fazi žanra (52). Lirsko-narativni plačevi obrađuju dvije teme, Isusovo raspeće i Marijinu tugu, odnosno Isusovo skidanje s križa i njegov pogreb. Ocjena jednog djela pod naslovom »Cantilena pro sabatho« (kojim su se bavili LäszW Hadrovics i Andräs ^zkelety) u hrvatskoj stručnoj litaraturi s pravom izaziva Lukäcsevo iznenađenje. Dunja Fališevac koja se pozitivno izrazila o djelu, ipak smanjuje vrijednost teksta u svojim zakjučcima. Rauzmljiva je Lukacseva reakcija koju valja doslovno citirati. »Poznato je da su većinu tekstova stare hrvatske književnosti našli hrvatski istraživači. Sve činjenice dokazuju da tekstove koje su otkrili inozemni znanstvenici prati neobično, umjereno 'oduševljenje'. Marijin plač na kajkavskome koji sam predstavio i koji je prvi duži tekst u stihovima kajkavske regionalne književnosti i zbog toga ima iznimno veliku vrijednost još nije dobio svoje zasluženo mjesto u povijesti kajkavske književnosti« (55). U ovom poglavlju autor pokušava dokazati poredbom različitih odlomaka tekstova genetsku vezu između pjesme »Pésan ot muki Hristovi« i Picićeva plača (56-57). Teško je sve navedene dokaze prihvatiti u cjelini. Dok izrazi o trudnoći od devet mjeseci nedvojbeno dokazuju vezu između tekstova, navještenje je poznato iz Biblije (Lk 1, 26-33). Zbog toga ovaj motiv prema mom mišljenju ne dokazuje vezu između tekstova. Na ostalim stranicama šestog poglavlja nacrtava se razvoj vrsta djela o muci Gospodinovoj. Sljedeće (7.) poglavlje prati proširenje tekstova na hrvatskom prostoru. Kratak povijesni i kulturno-povijesni uvod bogat podacima služi kao osnova za bolje razumijevanje sadržaja poglavlja. Autorov je postupak isti pri predstavljanju tekstova: opisuju se radnja, lica, jezično-stilistička obilježja djela, karakteristike stihova i veze između tekstova. Devet je djela detaljno analizirano, četiri teksta su objavljena u cjelini. Pri analizama tekstova Lukacs izražava mnogobrojne važne napomene. Rekonstruira npr. pomoću kajkavskog teksta radnju nekih nedostajućih stihova u Plaču Marijinu tvrdeći da je Marija dovedena pred Kaifu i ne pred Pilata. Utvrđuje da je broj nedostajućih stihova na jednom mjestu teksta veći nego se to prije mislilo (100). Filološkim bravurom uspije protumačiti jedan teško razmuljiv stih (br. 426: palicamju Jesse biti) u plaču Knezajića. Knezajić je zamijenio glagol jaše 'počaše' s vlastitom imenicom Jesse u mađarskom izrazu Jesse vesszeje 'Jeseva palica'. Knezajić je bio podložen mađarskom utjecaju za vrijeme njegovog boravka u gradu Gyöngyösu (119-126). U zadnjem dijelu poglavlja opisuju se djela četiriju slavonskih pjesnika. Ovaj dio povezuje se tematski sa slijedećim (8.) poglavljem u kojem se analizira pet tekstova umjetničkog pjesništva. Autori tih djela su Marko Marulić, Šimun Greblo, Mavro Vetranović, Matija Divković, Petar Knežević. Već je spomenuto da se u dodatku objavljeni slijedeći tekstovi: Šimun Klimantović: »Počenjet plač Bl[a]ž[e]-ne D[i]ve M[a]rije po Ivani van'j[e]listi«; »Muka Spasitelja našega«; Andreas Knezaich: »Planctus Beatae Virgini Mariae de Passione Dni Nostri«; Petar Knežević: »Muka Gospodina našega Isukrsta i Plač Matere njegove«. Monografija Istvana Lukacsa izvorno je znanstveno djelo koje detaljno prikazuje povijest i razvoj žanrova o muci Gospodinovoj, njihove veze i sadržava mnogobrojne samostalne važne tvrdnje koje mogu biti poticajne za daljnja istraživanja ove doista kapitalne teme hrvatske književnosti. Istvan Vig Eötvös Loränd Tudomänyegyetem vigistvan@yahoo.com MLADEN PAVIČIć (SZERK.): SZLOVÉNIRODALMI ANTOLOGIA III. Budapest: Balassi Kiadó. 2009. 232 pp. A szlovén irodalmi antológia üjabb kö-tete az elözö, a közelmültban megje-lent két könyv folytatasa. Az elsö kötet, amelyet Bajzek Maria, Lukacs Istvan és Mladen Pavičič szerkesztett, a szlovén irodalmat a kezdetektöl a XIX. szazad végéig mutatja be. A masodik kötet Lukacs Istvan és Mladen Pavičič szer-kesztésében a XX. szazad elsö felének irodalmat tarja elénk. A XX. szazad masodik felét kétk0tetnyi szemelvény fogja képviselni. E soros kiadvany elsö kötete latott most napvilagot. A két kötet közötti hatart a hatvanas évekbeli ügynevezett „neoavantgard" vagy „hi-permodernizmus" mentén vontak meg. Az elsö rész tizennégy olyan szerzöt tartalmaz, akik e jelenség elött léptek a szlovén irodalom szmpadara, a maso-dik kötet elején a harom, kanonikusan legfontosabb „neoavantgardista" (vagy „hipermodernista") szerzö müvei allnak - Rudi Šeligo prózaja, Dušan Jovanovič dramaja és Tomaž Šalamun Kraja. A müvek sorrendjét - hasonlóan az elözö két kötethez - itt is a szerzök sztìetési datuma hatarozza meg. A harmadik könyv elsö tòtetének legrégebbi szövege valószMleg Lojze Krakar Ifjusäg utja timü verse, amely egyetlenként a masodik vilaghaborü utani szocialista realista esztétikat kép-viseli. Jó ötletnek tartom ezt az irodalmi jelenséget is bemutatni a diakoknak, hiszen egyetemistaknak szant antoló-giaról van szó, s ez a vers erre kivaló-an alkalmas. Az ügynevezett szocialis vagy tarsadalmi realizmust, amely a harmincas évek elején uralkodó irany-zat volt a szlovén irodalomban, majd az ötvenes években lassanként adta at vezetö helyét az üjabb tórekvéseknek, ebben a kötetben Ivan Potrč Parasztok között timü regényrészlete mutatja be. Ez a regény az emlftett iranyzat utolsó fontosabb darabja, ugyanakkor az elsö szlovén erotikus regény. A tarsadalmilag elkötelezett irodal-mat az ötvenes években intimebb han-gü Msmód valtotta fel. Ezt a irodalmi iranyt az antológiaban elsösorban Ivan Minatti legismertebb versei képvise-lik. Az ötvenes évek masodik felében a kortars európai modernizmusnak egy-re erösebb hatasa volt a szlovén iro-dalomra. A modernista regény jelleg-zetes vonasai jelen vannak a Dominik Smole Fekete napok és fehér nap timü regényéböl vett szemelvényben, és a kilencvenes évek elejéig Szlovéniaban a szélesebb olvasóközönség szamara ismeretlen emigrans fró, Zorko Simčič 1957-ben Buenos Airesben kiadott Ember a fal két oldalän timü regényében, amelynek egy részletét szintén olvas-hatjuk az antológiaban. A kötetben sze-replö elsö szerzö, Jože Udovič is ke-véssé ismert a szlovén olvasóközönség szamara. Az antológiaban nem szereplö két masik szerzövel, Ada Škerl-lel és Cene Vipotnikkal együtt Udovič azok tózé a szerzök tózé tartozik, akik Ms-müvészetükkel nem követtek egyetlen, sem elödeik altal kitaposott, sem meg-hökkentöen üjszerü irodalmi utat sem. Janez Menart tóltészete egy masik pólust képvisel: realista hangvéteM, olykor ironikus verseivel maradandó nyomot hagyott a haborü utani szlovén tóltészetben. Az ötvenes évek vége felé az üjabb nemzedék képvisetói nemegy-szer abszurdnak lattattak az abrazolt vilagot. Ez a vizió nemcsak az akkor aktualis nyugati irodalmi iranyzatok, hanem sajat haborüs és haborü utani élményeik kifejezödése, Dane Zajc an-tológiankban szereplö versei pedig e vilagérzés legreprezentativabb példai. Gregor Strniša k0ltészete az emberi lét kérdéseit egyrészt kozmikus, mas-részt mitológiai dimenzióba emeli, és az altala hasznalt versforma (négysoros versszakok, asszonans verssorok) is a huszadik szazad masodik felének egyik legeredetibb szlovén k0lt0jévé avatja. Mivel a valogatas a huszadik szazad tizes, hùszas és harmincas éveiben született szerzök életmùvét öleli fel, a könyvben publikalt müvek a huszadik szazad masodik felének csaknem teljes egészét reprezentaljak. Ennek legjobb példaja Kajetan Kovič versei, amelyek poétikajaban az eröteljes személyesség mellett tükrözödik a korszak szlovén Hrajanak fejl0dése is, hiszen egy fél évszazad alatt születtek. Ugyamgy emHthetnénk Veno Taufer itt szerep-lö két versét is, amelyeket ebben az idöszakban a k0zép-európai térség két legszörnyübb tragédiaja, az ötvenhatos magyar felkelés és a kilencvenes évek eleji vukovari tragédia emlékének ajan-lott a szerzö. Vsgül emlftsük meg a huszadik sza-zad dramai pillanatainak harom hiteles tanùjat, Boris Pahort, Vitomil Zupant és Lojze Kovačičot. A haborù kataklizma-jat és az azt követö szocializmus korsza-kat, amely korantsem volt olyan idilli, mint amilyennek sajat magat hirdette, mindharman személyes tapasztalatként élték meg. Az autentikus élettapaszta-lattal hitelesftett altalanos emberi problematika e szerzök (különösen Kovačič és Pahor) prózajaban Európa-szerte je-lentös visszhangra talalt. Az antológia az egyetemistaknak jóval több mint ajanlott olvasmany, am kétségteleMl érdekes lehet azoknak az olvasóknak is, akiknek az irodalom csupan kellemes id0t0ltést jelent, hi-szen olyan müveket tartalmaz, amelyek témaja, üzenete és nem utolsósorban esztétikai min0sége mindenki szamara vonzó lehet. Peter Svetina Alpen-Adria-Universität Klagenfurt Peter. Svetina@uni-klu.ac.at POROČILO Z DNEVOV MAKSA PLETERŠNIKA: izzivi SODOBnega slovenskega slovaropisja. Pišece, 13. in 14. 9. 2010 Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Društvo za varovanje maternega jezika in kulturne dediščine Maksa Ple-teršnika ter Strokovni odbor Maksa Ple -teršnika so 13. in 14. 9. 2010 pripravili tradicionalni septembrski znanstveni sestanek Dnevi Maksa Pleteršnika. Po šestih strokovnih srečanjih (prvo je bilo leta 1994) je bilo letošnje posvečeno aktualnim vprašanjem slovenskega slovaropisja - Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja. V Pišecah, rojstnem kraju Maksa Pleteršnika (3. 12. 1840-13. 9. 1923), se je dvodnevnega sestanka udeležilo 38 slovenskih in uglednih tujih strokovnjakov jezikoslovcev (12 iz tujine - Poljske, Nemčije, Danske, Madžarske, Makedonije, Južnoafriške republike). Kot cilje znanstvenega simpozija je Marko Jesenšek, vodja simpozija, navedel razmišljanje o semantični klasifikaciji in leksikografiji, strokovnem izrazju in obvestilnosti sodobnega pravopisnega slovarja, slovaropisni problematiki etimoloških slovarjev, slovenskih narečnih slovarjih, zgodovinskih slovarjih. Pri tem gre za (1) vprašanja, ki so povezana s posodobitvijo že obstoječih slovarskih del, in (2) raziskovalne izzive, ki jih predstavljajo novosti na področju historične leksikografije, vključujoč narečno in etimološko področje. Simpozij je s prispevkom Škrabec o zaznamovanju naglasov v Pleteršniko-vem slovarju odprl Jože Toporišič, prvi predsednik leta 1992 ustanovljenega Organizacijskega in operativnega odbora Maksa Pleteršnika. O vprašanjih poznavanja jezikovnega sestava, jezikovnega razvoja in besedil za primerno slovarsko delo je razpravljal France Novak. Opozoril je na dejstvi, da se s slo-varopisjem ukvarja vse več ljudi in da bi bilo potrebno v specialno izobraževanje v večjem obsegu vključiti dejanske potrebe slovarskega dela, ki so različne za posamezna področja in posamezniku vidne šele, ko se začne s tem ukvarjati. Slovarji po njegovem odgovarjajo na potrebe, ki so v njihovem času nastajanja aktualne. S temo sodobnega slovaropisja v povezavi s spletom se je ukvarjala Mija Michelizza. Ugotovila je, da so besedilni korpusi temeljna podlaga za nastanek sodobnega slovarja in da vedno več korpusov v svojo sestavo vključuje določen del spletnih besedil. Ker je danes zbiranje gradiva na spletu precej olajšano, se je dotaknila novosti in možnosti, ki jih takšna oblika prinaša, ter vloge uporabnikov pri nastajanju slovarjev. Iztok Kosem je spregovoril o prihodnosti leksikografije - o dinamičnem slovarju, katerega vsebina se prilagaja vsakemu uporabniku posebej. Izpostavil je dejstvo, da so slovarji, kljub temu da so pri njihovi izdelavi izkoristili tehnološki napredek in ponudili uporabnikom elektronske slovarje (načelo: en slovar za več uporabnikov), le-ti pogosto zgolj papirnati slovarji, ki so preneseni v elektronsko obliko, s tem pa velik del potenciala elektronskih medijev ostaja neizkoriščen. To ostaja še vedno izziv za leksikografe današnjega časa. Povezavo slovarjev, učiteljev in šolarjev sta na osnovi projekta Evalva-cija vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki je potekal leta 2008, predstavila Marko Stabej in Tadeja Rozman. S sociolingvističnega vidika sta podala najpomembnejše rezultate in podatke o tem, kako in katere slovarske priročnike uporabljajo udeleženci šolskega procesa (učitelji najpogosteje SSKJ in SPS, pri učencih pa prevladuje e-obli-ka), kako dojemajo slovarje in kakšno vlogo jim pripisujejo. Tadeja Rozman je v prispevku z naslovom Razumi, kdor more (razumljivost slovarskih definicij v šolski praksi) prikazala empirične rezultate svoje doktorske raziskave in pokazala pomanjkljivosti, ki so v veliki meri povezane s tem, da je SSKJ (predvsem zaradi slabe razumljivosti slovarskih podatkov) neprimeren za šolarje. Zagovarjala je misel o potrebnosti oblikovanja posebnih slovarjev, ki bi bili namenjeni šolarjem in bi služili kot pomoč pri razumevanju in rabi besed. O problemu obvestilnosti sodobnega pravopisnega slovarja je spregovorila Helena Dobrovoljc. Predstavila je pojem slovarska obvestilnost in ponazorila razliko med pomenskorazlagalnimi enojezičnimi slovarji (npr. SSKJ) ter specializiranimi slovarski deli (npr. pravopisni slovar). Aleksandra Bizjak Kon-čar se je dotaknila problema razporeditve ilustrativnega gradiva v splošnem razlagalnem slovarju slovarskega jezika. Takšno gradivo namreč postaja vse pomembnejši del slovarskega sestavka, saj jezik ni le sistem abstraktnih pravil, ampak družbeni pojav, ki se uresničuje v besedilih - rabi. Ilustrativno gradivo je podrejeno strogim načelom izbora, zato prispevek proučuje spremenljivke, ki odločilno vplivajo na razporeditev takšnega gradiva pri različnih besedah v splošnem razlagalnem slovarju slovenskega jezika (SSKJ). Tema Mojce Žagar Karer so bile Definicije v slovenskih terminoloških slovarjih. Ena najpomembnejših in najtežjih nalog terminologov in terminografov je definiranje pojma. Slednje temelji na analizi pojmov, te pa je potrebno uvrstiti v pojmovni sistem stroke in jasno nakazati razmerja med posameznimi pojmi. Opisala je tri glavne tipe definicij, ki se uporabljajo v terminologiji: intenzijsko, ekstenzij-sko in intenzijsko-ekstenzijsko. Marjeta Humar je analizirala poimenovanja za moške in ženske v novejših slovarskih terminoloških slovarjih. Ugotovila je, da je v javni rabi jezika močno poudarjena enakopravna uporaba poimenovanj za ženske in moške (npr. zdravnik - zdravnica). Pri analizi slovarjev je prišla do zaključka, da se število poimenovanj za ženske osebe v novejših slovarjih povečuje, da so prikazi v slovarjih različni (glede na način in od tega, kdo je v skupini sestavljalcev) in da sodobni slovenski terminološki slovarji razmeroma pogosto izkazujejo obe obliki. Mojca Tomišič je v prispevku z naslovom Tipologija prikaza glagolov s se v novem slovarju slovenskega jezika pod drobnogled vzela Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar, SSKJ in Slovenski pravopis. Na temelju teoretičnih predpostavk in izdelane kategorizacije glagolov s se (oblikoslovno-skladenj-ski in pomenski kriterij) je utemeljila štiri tipe slovarskega prikaza glagolov s se. Edina slovarja za makedonščino in slovenščino je predstavil Gjoko Ni-kolovski. Zanimiva se mu zdi ugotovitev, da se od prvega makedonskega slovarja (1982) do danes v kontekstu makedonsko-slovenske leksikografije ni nič spremenilo, poudarja, da bi bilo potrebno izdati dva nova slovarja: ma-kedonsko-slovenskega in obratno, ta pa bi se morala opirati na zadnjo izdajo pravopisov obeh jezikov in na njune sodobne slovarje. Dorota Chlopek in Emil Tokarz sta predstavila učenje angleščine kot tujega jezika. S primeri sta ponazorila, kako lahko angleški internetni enojezični slovarji sprožijo gradnjo pomena besed. Osredotočila sta se na kategorizacijo in ne na analizo strukture internetnih slovarjev, pri tem pa sta prikazala posamezne interne slovarje in jih komentirala. Mateusz Warchal se je ukvarjal s problematiko pedagoškega diskurza. Razprave Poljakov Krzyszto-fa Feruge (Molizanska leksykografia), Liborja Pavera (K terminologii neologi-smu v poetice a stylistice) in Przemysla-wa Broma (Czarnagórska leksykografia - wybrane zagadnienia) bomo lahko prebrali v simpozijskem zborniku. Drugi dan simpozija sta s prispevkoma (Slovenski narečni slovarji: kako je in Slovenski narečni slovarji: kako naj bi bilo) v soavtorstvu nastopila Karmen Kenda-Jež in Peter Weiss. Sistematično in natančno sta pokazala, kaj Slovenci na področju narečnega slovaropisja imamo in kaj nam manjka. Izpostavila sta dejstvo, da število narečnih slovarjev vedno bolj narašča. Opozorila sta na zgolj točkovno pokrivnost slovenskega jezikovnega ozemlja, v povprečju na še vedno nastajajoče razlikovalne eno-narečne ljubiteljske slovarje s preprosto geselsko strukturo, na premalo elektronskih in spletnih narečnih slovarjev, na pomanjkanje posnetkov v digitalni obliki, na to, da nimamo prosto dostopnih programov za sestavo narečnih slovarjev ipd. Vse to po njunem mnenju predstavlja izzive za narečno leksikografijo v prihodnosti. Na področju narečnega slovaropisja smo Slovenci v letu 2009 dobili Slovar Gornjega Senika, ki ga je predstavila avtorica Marija Bajzek Lukač. Povedala je, da število govor- cev tega slovenskega govora na ozemlju Madžarske vidno upada, zato je projekt zbiranja besed in zapis zbranega gradiva v obliki narečnega slovarja še kako pomemben. Prispevek Anje Benko in Zinke Zorko se je navezoval na porab-ščino. Analizirani so bili madžarizmi v prvem porabskem romanu Garabonci-jaš (2005). Ugotovili sta, da prevladuje splošno slovensko besedje s številnimi panonizmi, med prevzetimi besedami so številni germanizmi, manj je madža-rizmov. Slednji so bili preverjeni še v Pleteršnikovem slovarju. Anja Benko in Mihaela Koletnik sta poskušali podati teoretična izhodišča za izdelavo primerjalnega terminološkega narečnega slikovnega slovarja in to ponazoriti na vzorcu besedja s področja poljedelstva v izbranih govorih panonske in koroške narečne skupine. Takšne primerjave besedja v slovenskem narečnem prostoru bi lahko v prihodnosti omogočale določitev arealov posameznih leksemov in njihovega pomenskega obsega, s tem pa pripomogle k zamisli o slovenskih narečnih izrazijskih slovarjih. Osnutek terminološkega narečnega ribiškega slovarja govorov Tržaškega zaliva je predstavila Rada Cossutta. Opredelila je postopek nastajanja tega slovarja, ki je še v pripravljalni fazi. V strokovnem ribiškem izrazju se na pristnem slovanskem jezikovnem fondu prepletajo romanske in germanske prvine, to pa priča o dolgoletnih stikih naših ribičev s tujimi in predstavlja bogato kulturno dediščino. Danila Zuljan Kumar se je osredotočila na besedje s tematiko sadovnjak, vrt, polje in živali v govoru Medane (briško narečje). Analizirala je transkripcijo govorjenega besedila, v obliki geselskih člankov prikazala be-sedje za izbrano tematiko, v zadnjem delu pa zbrano besedje analizirala na besednovrstni in besedotvorni ravnini. Projekt Kako se pri vas reče?, ki ga je v 34 vaseh petih gorenjskih občin leta 2009 izvedla Razvojna agencija Zgornje Gorenjske in v katerem je bilo zbranih 994 hišnih imen, je predstavila Jožica Škofic. Pogled na slovensko zgodovinsko slovaropisje - stanje in perspektive je bila tema Irene Orel. Prikazala je sedanji razpoložljivi in predvideni obseg slovenskega zgodovinskega slovaropisja. Opozorila je, da bi slovenski zgodovinski slovar moral biti zasnovan kronološko in da se je število slovenskih zgodovinskih slovarskih zbirk v zadnjem desetletju močno pove -čalo, predvsem z digitalizacijo starejših slovarjev ter besedil. Vlogi kazalk v slovenskem (zgodovinskem) slovaropisju se je posvetila Majda Merše. Kazalke, ki so običajna sestavina slovaropisne metodologije in eden od nosilcev slovarske obvestilnosti, imajo v slovarju namen, ki je odvisen od zasnove in tipa slovarja. Povedala je, da pripravljajo po -pis besedja, ki je uporabljeno v tiskih s slovenskim besedilom iz druge polovice 16. stoletja, in prikazala, kako bo zajeto besedje opremljeno z besednovrstnimi in drugimi slovničnimi oznakami ter s podatki o virih, vse to pa terja rabo kazalčnih gesel. S prispevkom Časopisje kot slovarski vir Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja je nastopila Natalija Ulčnik. Sodobni eno- in večjezični slovarji večinoma že temeljijo na elektronskih zbirkah besedil -korpusih, ti pa v slovenskem prostoru v veliki meri zajemajo publicistične, zlasti časopisne vire (okoli 80 %). Pregledala je, v kakšnem obsegu in kako je zastopano časopisno gradivo v Pleter-šnikovem slovarju, in ugotovila, da so zajeti vsi pomembnejši časopisi druge polovice 19. stoletja. Kristina Šter se je posvetila živalski frazeologiji (frazemi s sestavino domače živali) v Glonarjevem slovarju in primerjavi te s Pleteršni-kovim, z Murkovim in Gutsmanovim slovarjem ter z Metelkovo slovnico. Ugotoviti je želela, na koga se Glonar navezuje in kako, prav tako jo je zanimalo stanje v sodobnem slovenskem jeziku. Zgodovinsko slovaropisje - med narečjem in knjižnim jezikom je bila tema Marka Jesenška. Poudaril je, da je potrebno izdelati enotni vzorec pisanja zgodovinskih slovarjev (s tem bi imeli kasneje več možnosti združevanja). Prav tako bi morali izdelati natančno teoretično osnovo za slovar in hkrati z njegovo tiskano različico pripravljati tudi elektronsko. Pri tem se moramo po njegovem mnenju Slovenci bolj nasloniti na teorijo slovarske oblike (npr. Weigand) in funkcijsko teorijo slovarja (npr. Bergenholtz, Tarp). Na znanstveni sestanek so se s prispevki prijavili tudi naslednji avtorji: Irena Stramljič Breznik (Besedotvorni procesi slovenskega jezika na prelomu stoletja z vidika Pleteršnikove slovarje oznake novoknjižno), Alenka Šivic Dular (K razvoju psl. glagolov na -nqti v slovenščini), Donald F. Reindl (Mycolo-gical Terminology in Maks Pleteršnik 's Slovenian-german Dictionary), Kathrin Steyer (Korpusbasierte Erhebung lexi-cographisch relevanter Sprachdaten), Erla Hallsteinsdóttir (Deutsch-isländische Lexikographie/Nemsko-islandsko slovaropisje), Rufus H. Gouws (Expanding the scope of the application of enrichment in dictionary articles) in Lidija Arizankovska (Makedonsko in slovensko slovaropisje), a se srečanja niso udeležili. Morda bomo lahko njihove prispevke prebrali v simpozijskemu zborniku. V Pišecah, ki so se v čast Maksa Ple-teršnika za dva dni ponovno spremenile v slovaropisno vas, so bili prikazani in predstavljeni problemi, projekti, raziskave ..., ki se dotikajo leksikografije in z njo povezanih jezikoslovnih panog. Na znanstvenem sestanku so se udeležencem porajala številna vprašanja, določene dileme so še vedno ostale odprte, nekatera slovaropisna področja pri nas še kažejo primanjkljaj. Sama sem pogrešala več metodoloških napotkov za izdelavo (narečnih) slovarjev in raziskave, ki bi se opirale na dobra teoretična izhodišča, temelječa na sodobni in aktualni slovaropisni teoriji. Ciljev, ki si jih je zadal vodja sestanka, Marko Jesenšek, smo se dotaknili, nismo pa jih v celoti dosegli ali celo presegli. Tematika ostaja še naprej odprta in kliče po novih srečanjih. Anja Benko Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, anja.benko@gmail.com Navodila avtorjem Slavia Centralis (SCN) je revija, ki objavlja jezikoslovne, literarnoteoretične in literarno-zgodovinske izvirne znanstvene prispevke s področja slavistike, odprta pa je tudi za take primerjalne interdisciplinarne raziskave. Revija objavlja prispevke v slovenščini, lahko tudi v drugih slovanskih jezikih, madžarščini, nemščini ali angleščini. Recenzijski postopek Vsak prispevek za SCN pregledata in ocenita dva neodvisna recenzenta ter ga predlagata za objavo. Glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja in mu posreduje morebitne pripombe, ki jih je potrebno upoštevati, da bo članek objavljiv; končno uredniško besedo ima glavni urednik. Zavrnjenih rokopisov ne vračamo - glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja. Uredniki lahko prispevke lektorirajo in jih (nevsebinsko) popravijo brez soglasja avtorjev. Članki morajo vsebinsko in po tehnični pripravi besedila ustrezati naslednjim standardom: - gre za še neobjavljene prispevke; - oddati jih je potrebno v (1) elektronski obliki, združljivi z urejevalniki za okensko okolje, tehnični urednici na naslov: natalija.ulcnik@uni-mb.si in (2) rokopisu v dveh natisnjenih izvodih na naslov: Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor ali (3) po e-pošti v obliki pdf na naslov tehnične urednice. - razprave naj obsegajo 25.000 do 35.000 znakov, ocene 14.000 do 18.000 znakov, poročila 6.000 do 8.000 znakov; - sinopsis v slovenskem in angleškem jeziku naj obsega 5 do 8 vrstic; dodanih naj ima 4 do 6 ključnih besed; - povzetek naj obsega 20 do 30 vrstic - razprave, ki so napisane v slovenščini, imajo povzetek v angleščini, neslovensko napisane razprave pa v slovenščini; - pisava je Times New Roman, velikost črk 12 pik (izvleček in povzetek 10 pik), razmik med vrsticami naj bo 1,5; - format papirja naj bo A 4, robovi naj bodo 25 mm zgoraj, spodaj, levo in desno (severnoameriški format papirja z robovi širine enega inča); - opombe naj bodo sprotne, vezaji, pomišljaji in narekovaji naj bodo v skladu s slovenskim pravopisom (oz. pravopisnimi normami jezikov, v katerih so razprave napisane); - literatura naj bo navedena v besedilu in opombah v krajši obliki v oklepaju (Jesenšek 2005: 279), v daljši obliki pa na koncu razprave v seznamu literature in navedenk; - če je v seznamu literature več del enega avtorja, naj pri vseh neprvih navedbah ime in priimek avtorja nadomeščata dva pomišljaja; - če je v seznamu literature pri enem avtorju več navedenk istega leta, jih ločimo z malimi tiskanimi črkami stično ob letnici (2007, 2007a, 2007b); - v seznamu literature navajamo: ■ monografija: Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine andPannonian Language Area. Kraków: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60). ■ članek v reviji: Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160. ■ članek v monografiji ali zborniku: Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 28). 170-228. Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ur. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80. - slikovno gradivo, razpredelnice ipd. (izdelano v MS Excel) naj bo priloženo na posebnih listih, v tekočem besedilu pa naj bo označeno, kam sodi (podnapisi slik naj bodo v tipkopisu); za oštevilčenje se uporabljajo samo arabske številke; - mednaslovi so v polkrepkem tisku; - ponazarjalni zgledi in daljši navedki (brez narekovajev, stopnja 10 pik, odstavčno ločeni) so v ležečem tisku; - natančne informacije glede označevanja nestandardnih znamenj (označeni naj bodo z rdečo barvo in dodatno izrisani na robu besedila), ležečega in polkrepkega tiska dobi avtor pri tehnični urednici; - naslovna stran tipkopisa naj vsebuje: naslov članka, ime in priimek avtorja, naslov ustanove, na kateri dela, njegov elektronski naslov in naslov, na katerega bodo poslane korekture; - korekture je potrebno opraviti v desetih dneh. Guidelines for contributors The journal Slavia Centralis (SCN) publishes articles presenting original research in Slavic linguistics and literary scholarship; it is also open to interdisciplinary approaches. Papers may be published in Slovene and other Slavic languages, as well as Hungarian, German, and English. Refereeing process SCN is a double-blind refereed journal. Two independent reviewers referee each paper. If an article is accepted, the editor-in-chief informs the author in writing and conveys the requested emendations, if any, that must be made before the article is accepted for publication. Rejected manuscripts are not returned; however, the editor-in-chief informs the author in writing. Final editorial authority rests with the editor-in-chief. The editors reserve the right to make formal (non-substantive) changes to the paper without consulting the author. The content and format of the articles must conform to the following criteria: - The work must not have been published previously. - Each article must be submitted in (1) electronic Windows-compatible format to the technical editor natalija.ulcnik@uni-mb.si and either (2) two printed copies on paper to Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis / Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160 / SI - 2000 Maribor or (3) by e-mail in PDF format to the technical editor. - Articles should contain between 25,000 and 35,000 characters; reviews 14,000 to 18,000 characters, and reports from 6,000 to 8,000 characters. - The English abstract should be 5 to 8 lines; it should include 4 to 6 keywords. - The summary should contain 20 to 30 lines; articles written in Slovene will have an English summary; articles not in Slovene will have Slovene summaries. - Articles should be written in 12-point Times New Roman font; the abstract should be in 10-point, line spacing should be 1.5. - Paper format is A 4, margins should be 25 mm on all sides or on North America letter-size paper with one-inch margins on all sides. - Footnotes should be at the bottom of the page. Hyphens, n-dashes and m-dashes should be used as appropriate, according to the norms in the language in which the article is written. - Bibliographical citations should be noted in the literature using in-text citations in parentheses, e.g., (Jesenšek 2005: 279), followed by full citations in a listing of references at the end of the article. - If the bibliographical item has multiple works by the same author, subsequent citations of the author must replace the author's name with two m-dashes. - If several items by the same author have the same year, subsequent articles should have a lower-case letter after the year, e.g., (2007, 2007a, 2007b). - Citation format: ■ Monograph: Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine andPannonian Language Area. Kraków: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60). ■ Journal article: Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160. ■ Article in a book or anthology: Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ed. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 28). 170-228. Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ed. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80. - Graphics, tables, etc. (produced in MS Excel) should be given on separate sheets and their placement should be indicated in the text (captions of pictures should be in the manuscript); use only Arabic numerals for numbering. - Subtitles should be in boldface. - Examples and longer quotations (without quotations, 10 point, with paragraph breaks) should be in italics. - Precise descriptions of non-standard signs (marked in red and noted in the margin), italics, and boldface, will be given to the author by the technical editor. - The title page should contain: the title of the article, the name and surname of the author, the title of his or her place of employment, the author's e-mail (for the receipt of proofs). - Proofs must be corrected and returned in ten days.