NJEGOV 92. ROJSTNI DAN
Karol VIDERGAR je 31. januarja 1884 zagkdal luč sveta v Zadvoru in letos tu pmznujč svoj 92. rojstni dan Pred kratkim sem jubilanta kot enega najstarejših občanov v KS Zadvor obi-skal na domu. Bil je dobre volje, zgo-voren in kar malce hihitav kot vedno. Takoj mi je bil pripravljen razgmiti svogo bogato življenjsko pot vse do se-danje visoke starostL Veliko mijepo-vedal, mnogo več, kot je enostavno zapisalo moje pero. Rodil se je v dru-žini manjšega kmeta, v kateri je bilo sedem otrok; on je bil četrti po vrsti. Visoka starvst je v njegovi rodbini že tradicija, kajti tudi njegov oče jo je dočakal, brata Tone in Joie oba prek 90 let V življenju je bil precej nemiren, pa tudi siromak, saj je prve čevlje dobil šele za birmo, pa še ti niso bili novi Ko je končal osnovno šolo, so ga dali v uk za pkskarja A ni zdržal, ker se menda mojster ni držal po-godbe. Po enem letu je odšel na delo v Papimico Vevče. Tuditam je delal samo leto dni — premamila ga je ,,obljubljena dežela" Amerika. To fe bilo menda okoli leta 1900. Onkraj luie se je v državi Ohio zaposlil v usnjarski industriji, pa jo je po petih letih primahal spet domov. Po povratku je moral dve kti služiti avstrij-skemu cesarju. Leta 1912 se je vmil v Ameriko za 8 let. Spetje bil v usnjarni tedaj v mestu GERADE v državi Wendconsion. Leta 1920 se je vmil domov in spet šel za delavca v Papimico Vevče. Tega leta se je tudi oženil s Plkovo Maričko iz Zadvora. V zakonu se mu je porodila hči Mici (ta ga doma zdaj neguje). Od tedaj je bil vseskozi doma in ga ni več vleklo v tujino. Leta 1949 se je upo-kojil.
Če se je naš fubilant izognil prvi svetovni vojni, tega ni mogel storiti v drugi Za vojaka sicer ni bil več, a kljub starosti se je vključil v gibanje NO V. Kot pravi sam, so njegovi sorodniki že leta 1941 aktivno začeli delati za NOB in ta njihova zagnanost je pre-vzek tudi njega. Prvoborcem v Molniški četi /e pomagal z vsem potrebnim, v svojih svislih je skrival aktiviste in partizane. K njemu so zahajali Polkovi - starejši in mlajši Lojze, pa Pavel Strojinc, Stane Keber in drugi prvoborci Molniške čete. Ceprav ni imel svo-jih sinov v partizanih, so ga okupatorji in domači izdajalci vseeno sumili, da sodehije s partizani ZasliSevali so ga, preiskovali dom in podobno, toda niso mu prišli do živega in ostalje doma. Še sedaj se dobro spominja, kaj vse so iz vevške papirnice ,,prekvartirali" v partizane. Predvsem so to bik živihke karte, tobak, papir in drugo. Takrat je delal z Glastovčevim Tonetom iz Sostrega, pri katerem je bila doma partizcmska javka in prek nje je odhajal material v parti-zane. Za sodelovanje s partizani ima naš jubilant priznana dvojna kta od kta 1941. Tudi po vojni je ostal zvest revoluciji, pravi pa, dafe že prestar, da bi se aktivneje vključil v delo na terenu.
Sedaj prebiva doma. Mnogo bere DELO, NEDELJSKI DNEV-NIK, UPOKOJENCA in NASO SKUPNOST. Bral bi še več, pa mu kvo oko nagaja, ker ntu ga je prerasla mretia. Želi, da bi mu jo zdravniki odstranill Sicerpaje čil, zdrav in vitalen. Rad bi še živel, pravi pa tudi, da je prišel čas, ko se bo treba umakniti, da ne bi bil drugim preveč v napotje. Kaj Se! Vsi svojci in tovariši mu želimo v njegovi jeseni življenja še mnogo srečnih in zlasti zdravih kt.
Alojz Kastelic