O Milanovej smerti
(1. aprila 1874.)
fiiapolnjen je pot                                  A njima gorje,
Potočnic povsod                                     Ki žge mi serce,
Ob vodah po pisanem logi;                    Neznano je v solznej dolini:
Njih cvet se modro,                               Ker teh se očij
Kot čisto nebo,                                      Zdaj raj veseli —
Nasmehuje meni — ubogi!                     Moj ljubljenec bira v višini! —
Ooi tako dve                                          Tja mimo je šlo
Me gledali ste,                                       To dete drago
S prijaznosti čarale silo;                         Nekdaj, oj, na mater sloneče;
Da, oni zares                                         Nasmelinil pogled
Lepoto nebes                                          Njegor se, — in sled
Kazali vže tukaj sta milo.                       Sbratiilo je cvetje ljubeee.
Lujiza Pesjakova   .