Štev. 24.
Mar-ibom 15. decembra 1875. feg
Tečaj IY.
Pregled. Poezije:   Moje pesniške Vile. Veselo prerojenje. — Emilija. — Francozi in Francozinje. — Labud. demu prijatelju. — Drobnosti. — Vabilo k naročbi. — Listnica. —
Moje pesniške Vile.
Vatroslav. II.
Veko slava.
Blaženo dobo mladenišklh let
V sebe uglóbljen sem bil presanjaril; Neprijemljiv in bezčuten za svet
V ječi zadiihlih zidin samotaril; Ondi potratil najlepši svoj čas
Proučevaje umetna pravila, Stalno zamaknen v slikarska tvorila Mladi prerano zmračil si obraz.
Ko po naključbi sem v hišo dospel, Kjer se rodil nam je Vrazov bil Stanko: Ondi za mično njegovo bratranko
Meni očaran se duh je razvnel:
V druščini nje dobrovóljnej zvedrila Moja se mračno-otožna je čud,
Nje veselóst mi popolnem ziečila Srca otrpnost in duha mrtviid.
Vsléd občevanja s to deklico krasno Mračno obličje postane mi jasno.
Vnovič se moja razcvete mladost. Deve živahne obistno igranje, Ust ljubeznivih nje sladko smehljanje
Jada odvzelo je meni grenkóst : Srečen v nje blagem obližju sem bival, Blaženstvo nove ljubezni užival.
Prostega zemskih čuteč se nadlog, ^ Vedrih čutil in obkriljenih nog Ž njo sem bezskrbno okrog frfoléval;
Govke ljubezni razplamljeno strast. Mehko razkošje, zveličanja slast Njej v milotinkah zavzet razodeval: Bujne telesnosti devine čar — Pésnij ljubezenskih vnel mi je žar.
III.
Jo sipina.
libO Vekoslava v mrežo mene vjame In strast ljubezni v srcu mojem vname:
Bezskrbni) vžitku radosti se vdam. — Ljubezni sreča pa srce mi epači, Počiitna slast vedróst razuma zmrači
In duh postane moj plen svetnih klam : Nasladnosti nečisto poželenje Uzvišeno mi zaduši hlepenje.
Od sladke prilizljivosti prevaran. Od nje mamljive mičnosti očaran
Ob vznožju svoje mile koprnim; Zamaknen v njeno lice se oziram, In zlate strune svojih citer vbiram.
Ko, glej! ves iznenadjen ostrmim: Z očmi nje sestre moj pogled se vjame In mi za njo ljubezni plam se vname.
Z božansko silo mi srce prosine Nebeški čar deviške nje miline.
ViHnskih nje dovršenost oblik Popačeni okus mi spet oblaži; Razvad pohotnih divji roj vtolaži
Lepote klasične mi njeni mik: Ta vzgled telesne dušne harmonije Idej pesniških v dušo meni vlije.
24
188
Ta deva belolična, vitkostasna, Uzórno lepa, blagodušna, krasna,
Življenja pravo smer mi podeli; Nje milo petje, vzviši-no mišljenje Po delovanju gorko hrepenenje
V osrčju mojem zopet mi vzbudi: In deva ta — pravzór mi vseh uzorov — Vir nevsahljiv je mojih umotvorov.
Veselo prerojenje.
p. D,
Jaz sem prerojena, Novo oživljena,
Da skoro se sama uže ne poznam.
Srce ne vzdihuje,
Obiip ga ne kljuje;
Življenje pokojno, veselo imam.
Nij bledo več lice.
In bridke solzice
Ne delajo več po obrazu steze;
Spet zdi se mi jasen
Obraz moj in krasen,
Ko solze ljubezni na njem se blesté.
Zdaj ljubim življenje,
In mre mi hlepenje
Po smrti, ki več je srce ne želi;
Le doljiO živeti
Sem jela želeti.
Število množila da srečnih bi dni.
Emilija.
Izvirno spisal Oroslav Vranic. (Konec.)
Vsaka solza, ki kane iz njenega očesa na materino gomilo, pogrezne se globoko v zemljo — do matere in peče njeno telo, da jej duša tožno plače. Molče je poslušala Emilija moje opomine in y tem trenotku spomnil sem se pripovedi stare moje matere, ki mi je še kot pastirju, opiraje se na drenovo svojo kljuko, zajutrek prinašala na pašnik, pripovedovala, kakovo pripovest, jaz pa jo pazljivo poslušal, tako, da še sedaj nekatere vem. Eno teh sem pripovedoval tudi Emiliji, ki me je pazno poslušala. Pravil sem jej : „Bile so še vile na zemlji, dobre lepe žene, ki so zelo ljubile vse pridne otroke, posebno pa sirote. Zgodilo se pa je, da je bila bolna mati, ki je imela tri deklice, trojčke, pa tako si podobne, da jih nij mogel nikdo razločevati, celo mati ne; samo po imenu vedela jih ločevati. Imena pa so jim bila: Zarika, Rožica in Zvezdica. Deklice bile so prav pridne, rade ubogale mater in ona jih je zato prav rada imela. Napravila jim je prav lepa krilca, za delavnik vsakej drugače barvano, a za praznik vsem enaka. Deklice bile so tega zelo vesele in mater še rajše imele. Pa približala se je smrt z ostro koso ; mati je poklicala Zariko, Rožico in Zvezdico, ukazala Rožici, naj jej prinese glavnik in pričela jim česati zlate lase in spletati je v kite, oblekla je v pražnja krilca in jim dejala tako : „Ljubčeki moji, poljubite zdaj zadnjikrat svojo mater, predno me pokosi grozna smrt z ostro koso ; ne bode vas mama več umivala, ne česala, ne iblačila lepih kril, ne dajala vam kruheka, ne pri-
povedovala vam lepih pravljic in tudi ne pevala več z vami. Tako je dejala mati, deklice pa so milo zaplakale in trdno držale materine roke; Zarika levo. Rožica in Zvezdica pa obe desno. „Ne jokajte se, mile hčerkice, dejala je zopet mati, ne bodete tako zapuščene, kakor menite ; prišla bode lepa, dobra žena Vila; ona bode vam druga mati, lepo jo ubogajte in ona bode rada skrbela za vas, kakor jaz, učila vas peti, presti in lepo se obnašati; samo ubogajte jo." Tako je govorila mati, poljubila vsako na rdeče ustne in v belo čelo, ter jim zrla tako ljubo v lepa višnjeva očesca, tako dolgo, da je prišel smrtni angelj, z njim vred pa Vila, visoka lepa žena v belem krilu in z razpuščenimi zlatimi lasi. Ljubo se je deklicam nasmejala, zatisnila materi oči in izročila dušo smrtnemu angelju, potem pa tešila deklice in dejala: „Vaše solze tako hudo peko materino srce, kakor žrjavica; kedar ve placete, plače tudi mati; kedar se ve smejite, smeji se tudi mati. Torej ne kalite jej miru, ako jo imate rade", in deklice so poslušale Vilo in ponehale žalovati, Vila jih je poljubila zato, jim postlala posteljice, lepo jim zapela in pos-pavale so. Drugo jutro so vstale, pa matere vže nij bilo nikjer; le Vilo so videle, ktero so imele pa sedaj ravno tako rade, kakor prej mater. Vila jih je sedaj oblačila, spletala jim tako lepo, kakor mati, lasce, in učila jih takove pesmi peti, kakoršnih prej še slišale niso. Toda deklice so se vendar včasih spominjale matere in pričele plakati, Vila jih je pa tolažila, pa, ker se je to le prevečkratov zgodilo, prijela je Vila Rožico in Zvezdico vsako z eno roko, Zariki pa dejala, naj se prime njene obleke in dvignila se je z njimi pod sinje nebo. Priletele so daleč tja za visoke gore, tja v sveta nebesa, kjer je bila mati. Tu jih je mati podučila, da ne smejo žalovati po njej, ker njej se zelo dobro godi ; le kedar one plačejo, takrat je žalostna tudi ona. Deklice so jej obljubile, da bodo vedno vesele, zato jih je peljala Vila mej angelčke, da so se z njimi igrale. Ko so bile pa vže utrujene in so pri materi pospale, vzela jih je zopet Vila in zanesla nazaj na zemljo, kjer niso več žalovale po materi. Ker so bile vedno pridne, postale so tudi one Vile in nij jim bilo treba nikdar umreti. Stanujejo v zvezdah, skrbno gledajo na zemljo in varujejo sirote.
Tako mi je pravila stara sivolasa mati in dostavljala, da ne smem za njo žalovati, kedar umre.
Emiliji nij trebalo razlagati te pravljice; sama je našla nje jedro. Pravila mi je potem, kako neizmerno ima mater rada, obljubila pa, da ne bode več s togovanjem kalila materi miru. Revica mi je verjela, kar sem jej pravil. Bila je vže noč, ko sva prišla domu.
Od sedaj bila sva najboljša prijatelja, vse mi je zaupala, vse povedala o materi, kar je vedela. Na sprehod hodila sva skupaj, z drugimi nij hotela hoditi. Nje oča smejal se jej je in jo včasih podražil, toda ona nij se zmenila zato. Zima je nastala, sprehode morala sva opustiti, da nama pa nij bilo dolg čas, storila sva si drugo zabavo. Imel je g. R. lep in dober glasovir, jaz znam nekoliko igrati in Emilija znala je dobro peti. Tako sva si kratila čas. Emilija pa je pri vsem tem dobro napredovala v petju, tako da se je nje oče, ki je bil večkrat pri najinih vajah navzoč, čudil. Potekala je zima, Emilija je postajala nekoliko bledejša, toda to sva pripisovala z očetom zimi in premanjkanju sprehodov in se tešila s pomladijo.
189
Prišla je pomlad, zemlja je ozelenela in delala sva z Emilijo na vrtu. Prve cvetice, ki so priklile iz zemlje, sple-la je Emilija v venec, kojega sva podarila materinej gomili. Pričela sva zopet sprehode na pokopališče : to je bilo Emiliji najlubše mesto. Tu je sanjala o preteklih in bodočih časih, tu se je menila nekaj z menoj, potem pa z materjo in zopet 8 kamenitim krilatcem. Kakor pa je čas potekal, tako je pešala in venela Emilija. Postajala je vedno bledejša in prav težko je hodila. Dostikratov sem jo nagovarjal, da naj ostaneva raji doma, toda nij je bilo pregovoriti: tajila je raje, da nij bolna, vidno pa je prihajala vedno slabeja.
Bilo je nek četrtek jutro, ko pridem k njej; vstala bila je vže, komaj je stala ubožica, napravila se je in prosila, da greva.
„Emilija, ti ne moreš hoditi, tako si slaba, ostaniva raji doma!"
„Pustite, naj grem, vsaj mordane bodem hodila dolgo, kmalu grem k materi", de in me resno pogleda s svojimi temnimi očmi.
„Go8pod, spominajte se mojih besed!" oglasi se oča in si obriše solzo z očesa, dalje nij mogel govoriti, odšel je v drugo sobo. Emilija pa se ljubo nasmehne in me prime za roko v znamenje, da greva. Sla sva počasi na ljubo solnce, ki je gorko obsijalo zemljo in mojo bolnico. Skušal sem jo razveseliti, pravil jej vesele reči, toda otožnosti, ki se je težko ulegla na njeno dušo, nij bilo mogoče popolno jej otresti, včasih se jej je vsled moje govorice zazibal smeh na bledih ustnah, toda to je bil le polusmeh, ki je naglo izginil, kakor pena na vodi. Meni je bilo hudo, sedaj sem čutil, kako mi je ljuba Emilija.«
„Kamo greva, Emilija?" vprašam jo na razpotiju.
„K materi", odgovori mi s slabim glasom.
„Ali nij nekoliko predaleč?"
„Pustite me, k njej moram iti, vabila me je v sanjah tako prijazno, tako ljubo, da jo moram obiskati", de, me prime za roko in sla sva.
Na pokopališču bila je vesela, se nikdar prej ne tako, le hoditi in tekati nij mogla več tako kot prej. Pri meni je sedela, naslanjala se na-me, govorila tudi o materi, pa prav veselo. Svet zdel se jej je tako lep, sodivši ga s svojo čisto dušo. Solnce jej je danes tako toplo in jasno sijalo, kakor še nikedar prej ne in sploh vsa narava zdela se jej je kakor nova. To lepoto ima narava, da se tako lepa in krasna dozdeva čistej duši, vendar se pri vsej tej krasoti ne želi več dolgo uživati je, dobro čuteč, da ima drugi dom.
Sedela sva še nekaj časa, potem pa se je poslovila Emilija od matere. „Tebe, mila mati kmalu vidim", dejala je smehljaje, „a tebe morda ne več", rekla je krilatcu, ga gorko poljubila na lice in prišla k meni nazaj in usedla se. V tem trenotku zmogla jo je tuga; naslonila se je zopet na-me, si zakrila bledo lice z velimi rokami in milo zaplakala. Tudi jaz sem moral nehote ; polastila se me je misel : Tako joče nekateri bolnik, predno mu zatisne smrtni angelj oči. Vtola-,živši se šla sva počasi domov. Emilija nij šla več na pokopališče, slabost jo je vedno vedno bolj premagovala in obležala je.   Zdravnik nam nij dajal več upanja.
Bil sem sedaj vsaki dan pri njej, kolikor časa sem mogel. Oče njen bil je silno žalosten; kedar jo je videl, solzilo se mu je oko.   Akoravno je bila bolna, hotela je ven-
dar to delati, kar poprej.   Neki dan zaprosila me je, da I jej kaj  zaigram, ona pa bode pela.   Jaz pričnem in ona 1 tudi ,  toda  nje  glasek je bil slab in otel, tako da je < sama ponehala obžalovaje, da jo moči zapuščajo.   Kedar je I bil lep dan, razvedrila se je tudi njej nekoliko duša; kedar pa je bilo oblačno, bila je silno otožna. Jasno večerno nebo veselilo jo je zelo ; zrla je tudi rada v zvezde, njen duh pa je sanjal in se na svojih krilih dvigoval tja daleč v bodoč-1 nost, v neznane nadzemske prostore, ktere si polni domišljija z vsemi lepotami.
Trpela pa je Emilija silno ; vidno je venola, toda nikedar nij tožila. Včasih je vstala, se lepo oblekla in sedela pri oknu, da jo je grelo solnce, včasih je tudi kaj pisala ali brala, toda le redko.
Prišel sem enkrat k njej, ko je zaspala v svojem stolu pri mizi, kjer je navadno pisala, pisala v svoj dnevnik, kte-rega pa še jaz nisem bil prej nikedar videl. Lahno ga vzamem in berem :
Mila mati, srce mi je prepolno ljubezni do tebe, prsi moje so preozke, da bi obsegale želje po tebi ; dopusti tedaj, da vsaj slab odsiv svojih čutil izročim dnevniku in si tako olajšam srce. Ko bi ti sama bila pri mene, ne bi bilo tega treba; v tvojem naročju in na tvojih prsih pripovedala bi ti, kaj čutim, kaj me veseli, kaj žalosti, ti pa bi me umela popolno, nadarila bi me gotovo s poljubom, za gorko mojo ljubezen do tebe, jaz bi pa uživala potem največjo srečo, ki jo more uživati dete na svetu. Čutila bi tvojih usten sladek poljub, čutila božanje tvoje desnice po mojih licih, ki so, kakor mi oča pravi, tvojim tako zelo podobne. Toda vsega tega nij; kaj sem zagrešila, ljuba mati, da si me tako hitro zapustila? Kaj sve zagrešile obe proti osodi, da je mene in tebe tako hudo kaznila ? Moje srce vselej plače, kedar mislim na to.
Mojo prijateljico, kedar kaj dobrega stori, poljubi zato mati. Kako milo se to meni stori vselej, kedar to vidim. Mene ne poljubi nikdo, mati moja je v zemlji ; moj učitelj mi je dejal, da počiva od zemskega trpljenja. O mati, za eden sam poljub tvoj dala bi vse veselje sveta in vso njega lepoto. Tvojo podobo imam, poljubljam jo vsako jutro, kedar se vzbudim in kedar se podajam spat, toda podoba je mrtva, ne odvrne mi ljubkanja in ustne njene so mrzle; kedar jo kaj vprašam, ne odgovori mi, kedar se jaz vesela, ne nasme-jiš se: ako ti še kaj tako lepega pripovedujem in te še tako ljubo božam, nema, hladna si.
Moj učitelj mi je enkrat pravil, da tvoj duh plava nad menoj in živi z menoj. To je res. Čutim tvoje obližje in upliv tvoje navzočnosti, ljuba mati! Vsaj se moj duh pogovarja s teboj ; kedar sem žalostna, mislim na te in nekako čudno potolažena se vrača moja od tebe.
Tvojo gomilo večkrat obiskujem z svojim učiteljem. O, ko bi ti vedela, mati, kako dober človek je to; za teboj imam ga najraji, po vsaj ga tvoj duh vidi na pokopališču z menoj. On mi pomaga zalšati tvojo gomilo. Kameniti an-geljček se pa vedno joče po tebi ; to mi nij prav, naj bi se včasih smehljal, potem pa zopet jokal, kakor jaz. Pozvedi i ljuba mati, ti ki si mej angelji, kateri je tu upodobljen, poljubi ga pravega in povedi mu, da ga jaz pozdravljam.
Danes je tvoj god in moj. Mati, ne morem dopolniti svoje dolžnosti, ne morem ti vošiti zemske sreče, odtegnil si
24*
190
se jej. Jaz plačem tu, mati, mesto, da bi bila vesela. Vže ponehavam, ne jočem se več, učitelj mi je pravil, da se jočeš tudi ti, kedar jaz. Odpusti mati, da sem ti kalila mir. Mati, mesto vošila prosi te tvoja Emilija, da jo vzames kmalu k sebi. —
Oča mi je povedal, da sem se smejala tebi na mrtvaškem odru. Dete bila sem že v očetovem naročju. Ah, nisem znala še za gorje, ki nam kali veselje in vzbuja burne valove nemira v srcu.
Danes bila sem daleč iz mesta. V mraku sva z učiteljem še bila tam. Videla in slišala sva pastirce, ki so živino
domov gnali in peli--kako dobro se je prilegal njihov
glas mojemu srcu. Peli so neko otožno pesem, zapopadek bil je slovo od matere sina vojaka. Ganila me je ta pesem, za to ker vidim, da vse ljubi svojo mater in se težko 'loči od nje.
Mati, nekako slaba sem postala, ne morem te več toli-krat obiskati. Je 11 morda to tvoje vabilo na moje prošnje? Ako je, mati le hitro, le naglo mila mati, odvezi mi dušo od telesa in vzemi jo k sebi. Hudo trpim, a ne tožim nič, zato ker vem, da je to tvoja naredba in tvoja volja. Morda pridem še preje k tebi kakor misliš. Ne bo dolgo tega, ko pridem enkrat na rano jutro te budit iz nebeškega spanja. Ti se bodeš čudila, ko te poljubi tvoja Emilija, a jaz se bodem radovala.
Sanjala sem nocoj vso noč o tebi. Zdelo se mi je, da si me prišla ti iskat. Vesela si bila, me tako rada imela in me vabila za seboj.
Čas je prišel, draga mati, da te kmalu vidim. Čutim, da ne bodem več ozdravela, moje telo je vže silno slabo in in prav težko sopem. Vzela me bodeš k sebi ; kaj bode pa z očetom, ki mene in tebe tako ljubi ? Prosi te tvoja Emilija, ljuba mati, da vzameš tudi očeta kmalu k sebi. Za me nij več ta svet. Lepo se mi zdi sicer tu, a kjer nisi ti, mati, tam ni meni nij biti. Sedaj me srce goni tako močno k tebi, kakor še nikedar ne poprej, in zelo hrepenim tebe videti. A kmalu bi bila pozabila, kaj bode z učiteljem, kterega imam, tako rada. Najrajše videla bi, da bi šel z menoj in bi prišla
skupaj k tebi--toda njemu je odločeno še živenje. Hudo
mi je, da ga zapustim, pa vsaj tudi on enkrat pride tja za menoj. O kako težko sopem. Čutim, da sem zadnjikrat pisala. Danes je sobota, morda te vže jutre, mda mati, pozdravim v nebesih. — — — — —
Tako je bilo pisano v dnevniku, tu je Emilija bila prenehala in zaspala; najbrž je pričela sanjati o nebesih in o materi in v teh sanjah zaspala. Blaga duša, sanjaj! mislil sem si, v duhu pa prosil njeno umrlo mater, naj vzame svojo tako težko živečo Emilijo k sebi.
Prebudila se je, lahno sem položil dnevnik na mizo nazaj. Tožila je, da težko sope in prosila v posteljo; dnevnik pa je položila na zglavje. Zdravnik je prišel, pogledal jo in dejal meni in očetu zvunaj : „Danes pričakujte nje smrti!" in je odšel. Jaz in oče vrneva se silno žalostna. Bila sva pri Emiliji celo noč. Zaspala je bila le nekoliko ; oče je vže dejal, da ne bode umrla. Vže se le zaznal dan na vzhodu in vstajala je rožnata zora. Emilija se prebudi, jaz jo vprašam, ali smem poklicati očeta, in dejala je tiho : „Da!" Na to jaz pozvonim. Emilija stegne vele roke proti meni, ovije mi je krog vratu in me poljubi, v prvič, in reče :
„To naj bo tvoj dar in ta le dnevnik". To dé s slabim glasom in se prijazno nasmehne. Mej tem pride oče v sobo. Emilija poljubi tudi očeta. Videč, da težko sope, dvignem jej glavo, jutranja zarja zarila jej je s svojim svitom lice in nam kazala angelja v zemski podobi, ki bode kmalu zaspal. Emilija obrne glavo malo v stran: „Mati, tu sem", se sladko nasmeji in stegne roke in nij več sopla. Sla je pozdravit v nebesa mater in jo budit iz nebeškega spanja, kakor je dejala v dnevniku. Oča je bil žalosten, da mu je hotelo srce počiti, meni pa je bilo enako hudo. Položili smo jo na oder, oblekli jo v belo oleko. Krog usten zibal se jej je smeh, ki je glasno pričal, da čistej duši cvete sedaj onkraj groba v materinem naročju roža rajske sreče. Pokopali smo jo poleg matere, poleg nje, brez katere nij mogla živeti.
Njen oče je kmalu zapustil Ljubljano; dejal mi je, da tu ne more živeti, kjer je toliko izgubil. Dopisovala sva si nekaj časa; v zadnjem listu mi je pravil, da je same žalosti zbolel, nikjer se ne more razvedriti in utolažiti. Od takrat nij mi pisal več. Najbrž je tudi vže umrl. Tudi mene bila je ta izguba hudo zadela, zelo dolgo sem bil žalosten in potrt, da se nisem mogel utolažiti. Veseli me še sedaj spomin na one čase in kedar le morem, grem obiskat mojo ljubljenko na pokopališče, ktero me spomina toliko tužnočar-nih prizorov. Bodi jej lahka žemljica! dostavil je prijatelj. Uže sva bila blizo doma ; omolknila sva oba in na skrivnem se je utrnila prijatelju solza iz očesa. Poklical me je na svoj dom in mi pokazal Emilijin dnevnik. Tega je shranjeval kot najdraži zaklad; sej je bil dar in spomin njegove Emilije! —
Francozi in Francozinje.
v. H.
(Konec.)
Francozinja istotako zvesto ljubi svojega moža, kakor ktera bodi Nemka ali Angležinja in ta se jako vara, ki meni, da je na Francoskem družbinsko življenje boje pusto. Res je ono v Parizu v nekojih razredih ljudstva nekoliko spačeno, a po teh pariških razredih se nikakor ne sme francosko družbinsko življenje v obče soditi.
Kakor se Francozi od Nemcev in Angležev razlikujejo, tako je naravno i francoska družina različna od angležke in nemške, a ne da bi zbog tega manj spoštovanja vredna bila nego poslednji dve. Francoz je ničemuren in rad čuje hvalo, med tem ko je Anglež ponosen in ne trpi, da bi ga kdo karal. —
Razve tega je na Francoskem celo v aristokratovskih krogih razmerje med gospodarji in posli jako ugodno. Gospoda ravna se svojimi služabniki prav prijazno, a ne tako da bi ona pri tem nekako milostljivo ponižanje do njih kazala. In družir>a je svojej gospodi s pravo ljubeznijo in z iskrenim spoštovanjem Udana. In kakor je gospoda proti vsakemu prijazna in postrežljiva, tako so tudi posli proti visokim in nizkim, bogatim in revnim enako prijazni in uslužni.
Nekaj drugačno je življenje v bogatih mestjanskih hišah. Oudi ne vladajo spamini na preteklost in na romantične tradicije. V teh hišah prevladuje voltairianizem. Vera uživa ondi bas toliko  spoštovanja, kolikor jej po  pravilih
191
dostojanstva piistaje, med tem, ko se v aristokratičnih krogih iskrena pobožnost nahaja. Mož oče spremlja svojo soprogo, svojo hčer do cerkvenega praga, tam pa se drugam obrne. On obiskuje notranjost cerkve samo pri krstnih, že-nitvanjskih in pogrebnih svečanostih; seveda, če je uradnij-ski dostojanstvenik, tedaj tudi pri uradnih prilikah, da ni-žemu ljudstvu dober vzgled daje. Družinsko življenje je v mestjanskem prebivateljstvu jako spoštljivo; da prosto občujejo med seboj starisi in otroci, to spoštovanju teh do onih nikakor ne škoduje. Za odrasle sinove priskrbi oče navadno dobrih uradnijskih služeb, kar se pa hčera tiče, iščejo se jim večidel enakorodni ženini, ako nij upanja, da bi v više kroge vstopiti mogle. Dokler pak se hčere ne omože, živijo vedno pri svojih starih, posebno v družbi svojih mater. Francosko dekle ne izhaja nikdar samo; bez spremstva svojih starišev ali bratov in drugih sorodnikov nij ga videti na ulici.
Jako spoštljivo, da-si tudi silno prozaično je družinsko življenje francoskega malomeščana, kramarja, kupca. Ondi se neprestano dela in strogo štedi.
Da-si se vsi članovi družine dela vdeležujejo in k množenju premoženja dopomagajo, vendar gospodinja daje prvi vzgled delavnosti in modre uprave. Ona ne počiva ne v petek ne v svetek in obisk gledališča ali kakov izlet v okolico Pariza v kakošen praznik, to je uže znamenita prigodba v rodbini. In koliko je žensk, ki še svoje ulice nikdar niso zapustile! —
Tudi pri delavcih, pri onej vrsti ljudij, ki iz rok v usta žive, nahajamo gospodinjo v neprestanej gibčnosti in v najhujšem pomanjkanju, samo da svoje otroke dostojno obleče. Kdor hoče sliko družinskega življenja delavskega videti, naj opazuje množico, ki o lepem poletnem času po nedeljah iz mesta v mično okolico hiti, in se tik trdnjavic na zelenih tratah raduje in zabavlja.
Francoz ne ljubi samo svojih otrok, nego otroke sploh. Kdor z otroci osorno ravna, ta se brž drugim zameri. Gospodar ostaja zvečer doma pri svojih ali pak hodi z njimi vred na sprehode in zabave.
Kakor Francozu nij prirojeno svetohlinjenje, isto tako tudi Francozinje niso trcijanke. S francozinjo se svobodno o vsem, tudi o prav rahlih rečeh prav lahko govori, samo da mora to duhovito in dostojno biti. Francozinja, jako blagohotna od narave, ne boji se nobenega predsodka o svojem spolu, kadar velja kakovšen čin milosrčnosti izvršiti. — Jako nežen čut dostojnosti vlada celo v naj nizih vrstah francoskega ženstva; tega se more osvedočiti vsakoternik, ki ne pride od bedastih predsodkov zaslepjen na Francozko. Sploh moramo izpovedati, da Francozi in Francozinje niso tako popačeni in bedasti, kakor je pristranska zloba ali slavopijanstvo njih protivnikov po svetu razglaša. *)
*) Enakih ugodnih sodeb o Francozih nahajamo v n.ajnovejšem času vedno več. Pa sej bi res čudo bilo, da bi oni narod, ki je pred 80 leti uprav novo dobo zaspalej Evropi prižgal, in ki je sedaj prvi v obrtniji in denarstvu, takov bil, kakoršnega slepa strast — zavidnikov slika! Francoski narod je dostojen ostal svoje velike preteklosti.
Ured.
Labud.
Obraz iz narave; spisal A. Koder.
Es singt der sohwan am weiher Und rudevt auf und ab, Und immer leiser sinprend Tauclit er in's flutengrab.
Heine.
Tako malo poznan, tako malo opazovan in redko opevan, si ti samotni, večno nemi labud, vendar eden izmed najlepših krilatih prebivalcev, kar jih polni to širno zemljo.
Le poglej ga tihega veslarja v zgodnjem jutru, ali kedar hočeš med dnem tamkaj sredi zelenega, smejočega jezera! Kako blišči njegovo, kot sneg belo, nežno perje v solčnih žarkih, kako modro, kako ponosno nosi on svojo zamišljeno glavo, kako gospodski plemenito se mu kroži tenki vrat, kako se vozi polagoma, enomerno med penečimi valovi, kakor bi ga vodila neka nevidna moč, kakor bi ga nesla tiha sapica s svojimi pihljaji dalje in dalje. In kako zamišljen je njegov pogled, kako jasne njegove oči ! Mirno in pogumno zre vedno pred se po vodeni planjavi, kakor svest si svoje moči, svojega gospodstva v tem vodenem kraljestvu. Ne ozira se niti na levo niti na desno, ne prašajoč za zeleno goro, ne za visoke planine, ne za to ravno polje, za cvetoče senožeti; njegov dom je jezerska planota. Le va-njo upira včasih svoj bistri pogled, kakor bi hotel premei iti njeno globino. V njo potaplje svojo belo glavo, kakor bi hotel iskati v valovčkih svoje prave radosti, svoje družice, svoje skrivne ljubezni.
Po jezeru mirno se voziš, labud! Lepo se, mehko se vrat ti kroži; Ko dih ti v večerni razpenja perut, Podoben si beli povodnji roži.
Da! kaj si moremo misliti lepšega kot sredi valov, sredi zelenega jezera, belega labuda, ki jadra mirno in tiho dalje in kadar se z njegovim nežnim perjem, enakim vrtnim lilijam, igra lahni gorski vetrček. Kar je zelena, vitka smreka tihemu gozdu, kar samotni mecesen gorski pečini, večni sneg v oblake segajočej gori, lipa dišečemu gaju, vaški beli zvonik tihemu selu, to je beli labud jezeru, to je isto nepopisljivo bitje, ki daje mrtvi naradi večno življenje, ista vzvišena poetična podoba, ki nam boža tako prijetno neve-doma srce, ki nas vabi iz. tesnega zidovja na plan, v najviše svete nepopačene narave.
Vže ta priprosta obleka labudova, to enakobarvno belo perje ima nekaj tako mikavnega za nas. Kakor nam se bolje dopada ona deklica, ki se priprosto, ponižno oblači od na-šopirjene gizdavke, kakor pepelnata samotna kukavica bolje od pisane, predrzne srake, tako je labud izmed vseh povodnjih ptic najbolj priljubljen, — skoro sami ne vemo zakaj, ako ga ne primerjamo natanje drugim krilatim rodom.
Beli labud nam je podoba pravega značaja, pravega moža! On vesla neprenehoma v samotnem jezeru, ne meneč se za svojo okrožje, ne prašajoč po kriku in životarjenju sosednjega rodu, on čepi ondi vedno vtopljen v svoje misli, kakor pravi rodoljub, ki dela skrivaj in v samoti za svoj rod, ki ne išče cesti in slave, kateremu je izpolnovanje dolž-nostij samo pravo plačilo za obilne trude.
Tiho samotno jezero je pravo domovje belega, večno nemega labuda. Ondi ga najdemo zgodnjega jutra, ko rudi stoprv rudeča zarija na najviših glavah gorskih velikanov, ko počiva še mirni dol v sladkem spanju, ko odmeva prvi
192
don zagorskih, vbranih zvonov v zeleno dolino. In to je isti čas, ko je labud najveselejši, najmirnejši, ko jadra nekako pogumno, navdušeno sim ter tja, kakor da bi se veselil samega sebe, novega življenja, novovzbujene narave. Tedaj on čreblja in šepeta, dviguje tenki vrat in pahlja s perutmi kakor bi hotel govoriti, kakor bi hotel zapeti sladko pesem, pokazati, da ima tudi on čut in srce za krasoto in lepoto.
A vbogi labud, ti večno si nem,
Jaz v pesmi iščem si tolažila,
Ko ona začuje to pesem, vem.
Solza se ji bo v očesu vtrnila. V resnici, labudovi glasovi so podobni govorjenju otroka v naročju, ko mu je še zavezan jezik, a ki hoče vendar vže povedati vse,  pokazati, da je tudi on vže človek, da tudi njegova beseda, akoravno nerazumna, velja.
Da ! to labudovo petje, to šumenje je brez pomena, a dobri opazovalec, on, ki ume vse te glasove, to bujenje, to šepetanje v novi naravi, ta ve, da so to glasovi ljubezni, onega sladkega čutila, ki navdaja širni svet, ki polni tudi nemo labudovo srce, in da je to edina neusahljiva njegova pesem :
Sluhu nerazumna Srcu razumljiva.
In ko zre in pripeka poldansko solnce raz visocega neba, ko vse pojemlje vročine, ko nobena sapica ne pihlja, nobeden valček se ne gane na sirjavi, ko se skriva drugi ptičji rod v tiho goščo senčnega gaja, tedaj stoprv veslaš ti beli labud v jezersko plan. Tedaj si stoprv podoben beli povodnji roži, ko sloniš nepremakljivo ondi v sredini, se ozreš ene krati v zeleno goro, v tiho dolino, v visoko zlato solnce nad seboj, kakor bi hotel reči: glejte kako lep je svet, kako krasno je stvarjenje krog in krog! Čiez nekoliko časa tleskneš s svojimi belimi peruti, se dvigneš, kakor bi hotel zle-teti kvišku pod sinje nebo in dalje dalje proti jugu, kjer ti prebiva morda nezvesta družica, — a zopet potopis se v globino jezera, hoteč zatreti vzbujena čutila nemogoče, samo goljufive misli.
Kaj pa zvečer, ko zahaja zlato solnce, ko polega skrivnostni mrak dolino in jezero, ko se glasi zadnja kosova pesem sim od gozdne tišine?
Tedaj vesla tudi beli labud proti bregu, proti leseni, ribarski koči, kakor bi se mu stožilo po svojem domovanju ob zelenem bregu, v bližini prijaznega mu človeka. In zopet se mu kroži ponosno tenki vrat, zopet šepeče nerazumljive glasove sam s seboj, zopet trepeče s perutmi in pušča penasto vodeno pot, kakor z rožami obsejano za seboj. Tedaj požari bledi mesec izza oblakov v globino jezera, tedaj se prižge na milijone in milijone zvezdic na nebu in se ozira dol v jezersko globino, tedaj odene nekaj skrivnostnega to širno zemljo, ted ij si podoben, beli labud, ne povodnji roži, ne samskemu veslarju, tedaj si enak blagi podobi, milemu spominu, duhu davno izginolega prijatelja, drage osebe, ki vesla iz neznane dežele k nam na površje, podobi iz davnih davnih časov, naši milejši minolosti.
In ko pade temna noč na zemljo, ko se zaziblje širna narava v sladko spanje, tedaj se stisne tudi beli labud v ločje ob bregu, skrije glavo pod peruti in čepi ondi enak belemu mejniku med tiho dolino in vodeno širjavo, prijaznim vaškim selom in oklepajočim ga jezerom, ter sanja morda o lepi južni deželi, o širnih jezerih italijanskih, o svoji ljubi, katero
ogreva morda ondi vže druga Ijnbav, ki plava še svobodno v svobodni naravi, ne pozna robstva verig, katere nosi on tu brez upa, brez nade rešenja.
„Ti če me ne moti moje srce.
Žaluješ samoten po ljubi zgubljeni,
Tako kot ti sem jaz ločen od nje.
Po tebi, po ljubi se toži meni."
To pesem je pel pesnik tebi, samotni labud, to ti govori marsikateri, ki pozna skrivne rane, skrivno gorje. Zakaj neki ima toliko vpliva samoten,- odljuden ptič, beli labud, do naše domišljije, našega srca? Pravljice in povedke davnih narodov ga opevajo in opisujejo, skazujejo skoro naj-večo čast med vsem krilatim rodom. In pravljice so zvezane tako ozko s človekom, spremljajo njega na vseh njegovih potih, kažejo mu milejšo minolost, še ne popačene, človeku prijaznejše narave.
Nesrečni mladeneč, prepričavši se nezvestobe svoje ljubice, končal si je v jezerskih valovih prostovoljno življenje, pripoveduje povest. Za kazen se je spremenila brezsrčna deklica v belega labuda, ki plava neprenehoma med valov-jem in išče vtopljenega mladenča. Da bi se razlegal nje jok in klic po sveta, je labud večno nem, le v svojih prsih v svojem samotarskem življenju, nosi on svoje gorje, znamenje prekletstva in nihče ne ve,  kedaj bo rešen njega.
Vže v davnem starem veku je bil labud sveta ptica. Posvečen je bil Bogu Apolonu, kateri mu je podaril proroško moč. V Hesperiji so prorokovali labudi s svojim tožečim petjem bližnjo smrt, in druge nesreče. A kedar so vgledali sredi burnega morja čolnarji leteče labude, bilo jim je znamenje rešitve, priča, da jih varuje njihovo petje pogina.
Valkire, boginje vod in gor, boginje človeške osode so se spreminjevale v bele labude in pele leteč nad nižavo prijazno ali neprijazno prihodnjost. Hčere kralja Bavdverja, prekrasne deklice, so izletele v podobi labudov v boj, da bi odločevale ondi zmago ali pogin bojevalcev. Celo mogočni Jupiter je spremenil belega labuda v svetlo zvezdo na nebu, kajti njegova ljubica Leda imela je ono podobo, ko mu je očarovala srce in delila z njim sladkosti ljubezni.
Labudovema petju se primerja zadnja pesem onemoglega pesnika, ^labud" se imenuje največi pesnik slavnega Kima; tudi Shakespeare „avonski labud".
Naravno je tedaj, da je beli labud češčen in občudovan še dan danes. Da, v njem menimo videti vpodobljeno nekdanje božanstvo, proroka davnih, davnih časov, spomin onega zlatega veka, ko so občevali še s priprostim seljakom večni bogovi.
Kako obstoji še vedno zabljubljen par, nežna deklica, nežen mladeneč, vodeča se za desno z desno,-ob tihem jezeru, ko zagledata ondi belega labuda. Spomnita se svoje sreče, svoje ljubezni in v prsih se jima hude pesnikove besede:
Ob jezeru, deva, sva slonela, Gledala si v mokro tja ravan, Gledala labuda osamela, Vozita ki tam se dan na dan.
V tihem večeru sloui nežna rudečelicna deklica na okencu lesene koče pri tihem jezer«. Pogled jej plava dalje in dalje, nekaj tesnega se jej ulega na prsi, nekako nepopis-Ijivo hrepenenje jo vabi na prosto. A zdaj privesla sem od bregovja beli labud. Deklica se zgane, zbledi v obraz, spomni se besed, katere jej je govoril mladeneč,  ko se je
193
peljala prvič z njim po jezeru ne zeleni otok : labud je znamenje nesrečne ljubezni. In zdaj stoprv ve tudi ona, kaj se pravi to, da zdaj ve in ne ve, kaj je ljubezen:
Psi še lajajo,
Al' ljubega več ni;
Pred mojo liamrico
Pa trava zeleni.
In siv ded, vsklonjenega života, nagubanega obraza, kako sedi v hladnem večeru pred svojo kočo ob samotnem jezeru, podpira starosti in izkušenj trudno glavo v koščeno perisce in zre tja v vodeno plan, v belega labuda. V spomin pa se mu posili oni zlati čas, ona izginola doba, ko je jadral kot krepek mladeneč ondi med valovi, ko se je peljal tja na zeleni otok v belo cerkvico s svojo izvoljeno k poroki. Da! vse je minulo, vse se spremenilo, le tiho jezero še leži tako kot nekdaj, in po njem vesla labud molčeč in otožen, kakor nekdaj.
Pravljica trdi in pesniki pojo, da je labud večno nem. A to nij istina. On je obdarjen z močnim, kakor bojna trobenta se razlegajočim glasom, a on molči prostovoljno, kakor bi v resnici žaloval in nosil v srcu večno krvavečo rano. In ravno to ima toliko poezije v sebi, to je ono, kar ga povzdiguje nad druge ptičje pevce. Zaradi tega se vozi menda tudi smeječi Amor, bog ljubezni na dveh labudih po svetu krog in krog, vedeč, da edini labud ne izda njega, ne razglasi toliko gorja in grenkosti, ki jih pušča on v neizkušenih srcih, ki se zacelijo redko kedaj več.
Da ! beli lahud je podoben pravemu pesniku. Tudi on gleda z jasnim očesom ta svet, vidi toliko, kar mu greni lastne nesrečne dneve. Pomagati si ne more, a varno spravlja vse svoje toge in žalosti, izliva je v neumrjočo pesem, da topi sam, da razveseljuje druge s svojim gorjem. Le enkrat se oglasi beli labud navadno s svojo pesmijo. Ko se bliža konec njegovemu sto let učakajočemu življenju, tedaj napne vse svoje moči, se ozre še enkrat v tihi dol, v zeleno goro, v globino pod seboj, dvigne svoje peruti, kakor bi hotel zleteti z zemlje, ter zaječi z žalostnim, obupnim glasom, odkrije v svoji prvi in zadnji pesni vse gorje, vso radost svojega skrivnega življenja. Tako umira pravi rodoljub, tako se poslavlja blago srce od tega sveta, kazuje, da je zatopeč samega sebe živel le svojim, od katerih mu je pretežko slovo.
A kedo vpraša po tebi, beli samotni labud? kedo po tebi, pravi rodoljub, za tebe, drugim se posvečujoči pesnik? Vsaj vsako leto se vrne pomlad in ž njo novo zelenje, novi pevci, v srce nova ljubezen; kedo bi mislil; v trenotku vso vesvoljnost hoče objeti naše srce:
Ko labudi odleté
Tja v dežele bolj gorké:
Ko od drevja list leti,
Zima, ivje vse vmori.
Drug bo ljubček, druga bo ljubica: Pri oknu bo molče slonela. Sladko bo kos v goščavi pel. Sladko bo v cvetji seč duhtela, Ki mrak jo tihi bo objel.
In kedo bode popraševal tudi po teh? — Nihče! kakor po tebi, beli samotni labud, nihče!
Pismo mlademu prijatelju. J. p.
(Konec.)
Životopis Horacov so Vam pripovedali drugi ; jaz Vam hočem samo nekoliko črtic o njem dostaviti. Pesnik je ljubil samoto in neodvisnost; on nij rad bival v šumnem Rimu. Živel je rad brez skrbij — pa sej je to lehko storil! — razve da so pesni in študije bile njegova briga. Prijateljstvo val je z vsemi imenitnimi dvorniki Avgusta, posebno srčno z Mecena-tom, a proti Avgustu samemu se je vedel bolj kot poštova-telj njegovih državniških in vladarskih zaslug, nego kot va-tren njegov privrženec. Tudi sredi najstrože samovladarske dobe znal si je Horac nekako osobno odvisnost ohraniti, kar ga je pa pri Avgustu bolj priporočalo nego mu škodovalo. Lep vzgled pesnika, ki svobodnost ne samo opeva, nego tudi dejanjski si čuva !
Največa ljubeznivost Horacovega nrava razkriva nam se pa v njegovih pismih. Ti spisi niso samo najbolj zreli in najpopolnejši plodi njegovega geuija, nego tudi prava zrcala njegove svetovne izobraženosti in uljudnosti. V njih se ves razodeva svojim prijateljem, z vsemi svojimi slabostmi in prednostmi. Ljubezniva odkritosrčnost vlada v teh spisih: on noče veljati za strogo krepkega stoika, pa tudi ne za doslednega epikurejca: srednji pot zdi se mu v življenju najbolji. Nikjer se sam ne povišuje, nego se rad sam sebi šali, prepričan, da popolna krepost nij delež človeški, nego jedino hrepenenje po njej.
V teh listovih pa nij samo z doraslimi prijatelji, z delujočimi in slavnimi moži svoje dobe v dopisovanju, nego tudi z mlajšimi znanci, kterim daje lepe svete glede vravna-vanja njih življenja. Eden takih listov, po mojem mnenju kakor navlašč napisan za mladenče vseh časov, je drugi list prve knjige, pismo nekemu blagemu mladenču, LoUiju. Ta list sodržuje toliko lepih nazorov življenja in toliko krasnih izrekov, da je skoro vrsta za vrsto pojedina poslovica. Vsakega mladenča, ki si je ohranil zdrav razum in zdravo srce, mora očarovati ta obilnost prelepih naukov, tako da je ta list vreden, da si ga vsaki mladič globoko v pamet utisne.
List počina s pohvalo Homerovih dveh spevov: Iliade in Odysseje, s kterih razlaganjem in učenjem se mladi Lollij v Rimu bavi pod vodstvom svojega učitelja (declamas Romae). V teh dveh spevih so najkrasnejši vzgledi človeške modrosti in strasti napisani, z ene strani Ahil in Agamemnon, z druge Odyssej, kot vzgled možkosti in zmernosti (virtus et sapien-tia), ker se ne udaje Sirenam niti ne izgublja srca nasproti tolikim pogibelim dalnjega potovanja v domovino (adversis rerum inmersabilis undis). Potem pak prehaja pesnik k določnim načelom, kterih se mladič naj drži, in pokazuje v zdaj resnej, zdaj šaljivej besedi budalosti in pametnosti človeškega življenja.
Izmed teh načel, skoz in skoz zdravih in sijajno izraženih, so tri, ktera bi Vam, prijatelj, rad kot odgovor na Vase meni poslano pismo posebno naglasil, ker se mi Vašemu sedanjemu položenju najprikladnejša vidijo.
Prvi ta izrek. Vam mlademu moža prekoristen, ako ga hočete izpolnjevati, je:
„ante diem librum cum lumina", „pred dnevom knjigo in luč!"
194
Kako lepo dokazuje pesnik opravičenost tega izreka ! Tolovaji, pravi, vstajajo v noči, da idejo Ijudij davit; ti pa, mladič, ne bi se za rana vzbujal, da se duševno in nravstveno obraniš? Pazi! Ako bodeš kot Feak v dan pospaval, mučila te bode nespodobna ljubezen ali pa nevošljivost proti bogatim, kteri rano vstajajo na delo in si uže pred zajtrkom nekaj prislužijo. Zato, pravi, rano vstajaj in skrbno obračaj svoje misli na znanosti in čednosti !
Drugi prelepi izrek, prost, pa mnogo pomenljiv, se glasi :
nincipe!" —
„začni, ne odlašaj!"
Da ! vsak bi rad prav živel in radosti prav vravnanega življenja užival, ali začetek mu mrzi. Kadar, pravi pesnik, ti kaj v oči pade in te v njih peče, kako brž si pri roki ; zboljšati svoj slabo nagneni nrav pa odlašaš na leta? In vendar nij k temu časa gubiti ; le neumneži delajo tako, kakor oni kmet, ki je hotel preko reke priti, pa namesto da bi vodo bredel, se le usel na breg, ceš, počakati hočem, dokler voda odteče. Sej le začetek velja; pol je storjeno, kar je brž pričeto (dimidium facti, qui coepit, habet).
In tretji, prosti, pa za mladenča prevažni izrek je: „sperne voluptates" „zaničuj nasladnosti" !
Vsaka nasladnost, pravi pesnik, dela bolesti in škoduje (nocet empta dolore voluptas). Kako lepo je ravnal Odys-sej, ki si je ušesi zamašiti dal, da nij slišal Siren, in zmeren in tešč ostal, ko so njegovi tovariši iz Circinih kupic pili ; oni so bili spremenjeni v pse in nesnažno svinjad, on pa je ostal krepek v mislih na svojo žalujočo, njega čakajočo soprogo, k kterej ljubezen mu je svetila na dalnji težavni pot in v zvesto srce. — Kako lepa bodočnost sije mladiču, ki svojo dušo čisto ohrani, da enkrat vreden postane ljubeče in zveste mu soproge in cvetočega zaroda (pueris beata cre-andis uxor), in ki z vso krepostjo telesa in duha stopi na poprišče resnega življenja, svest si svojih močij in tem po-gumneji pri dosezanju svojega cilja in svojih namenov! Zmernost in vzdržljivost ovarujeta mladenča hudih nagibov, ker, česar se mlad privadi, tega se star ne iznebi kot vinska posoda: kar v novo vliješ, po tem bode dolgo dišala (quo semel est imbuta recens, servabit odorem testa diu). Torej, pravi pesnik na koncu, zmerno in krepko napreduj ; to te stori srečnega. —
Takih izrekov pa, kakor so gore navedeni, najdete po Horacu, kakor tudi po drugih klasikih mnogo. Jaz bodem vesel, ako se teh treh čvrsto primete in jih v dejanjsko življenje prevedete. Sej ne čitamo knjig, samo da se zabavljamo, nego tudi da kaj koristi iz njih zajmemo, bodi si da si duh bolj bistrimo ali pa da si srce bolj oblažimo, in k obojemu gotovo nij mnogo sposobnejših knjig nego so stari klasiki! Trudi, koje ima mladež pri njih čitanju, bodo se jej tristroko povrnoli; kajti v poznejših letih življenja začne človek njih spodbudljivi upliv stoprav živo čutiti in ceniti.
Da mi zdravstvujete in prijazni ostanete!
Drobnosti.
Anahrotlizmi v umetnostih.
Slikarji imajo uže od nekdaj svoje posebne muhe. Nekoji predstavlja paradiž z ozidjem, stolpi in železnim omrežjem. Na nekej sliki spremlja Krista kapucin na Golgato. V Zerbstu je slika, na kojej satan na iz groba vstajajočega zveličarja s topom meri, da bi ga ustrelil. Evangelist Luka nosi tonzuro. V Anjou-skem gradu je tapeta, na kojej lepa Judita, Holofernu glavo odsekavši, pri podnožju razpela leži. Na nekej podobi kaže mašnik umirajočemu zveličarju razpelo. Na nekej, prej v norimberškem rotovžu visečej podobi pa nosi kralj Ahasver red zlatega runa. A. Br.
Modroslovska oporoka.
Grški filozof Krates je pred svojo smrtjo napisal svojo oporoko takole: „Ves moj denar naj se naloži na obresti, dokler mi doraste sinovi. Če bodo ti brezumni in nespametni, izplača naj se vsakemu odločena mu vsota; ako so pa krepostni in modri, potem se naj razdeli denar ubogim in sirotam." — Modremu in krepostnemu, hotel je Krates reči, nij treba nikakega druzega zaklada. V. E.
Vabita h narochi.
s prihodnjim letom, stopi ,,Zora" v svoj peti tečaj. Vsled želj mnogih naročnikov damo jej zopet lansko oiliko, osmerko, tako da hode po velikosti kakor po čelu letniku 1874. enaka.
Namen „Zori" ostane sploh isti; samo da „Vestnik" kot posebna priloga odpade, in se znanstveni članki v „Zoro" vzamejo. Pri tem pak lepoznanski del ne bode prikrajšan, te h več bodemo na posebne načine skrbeli, da se oba oddelka, lepo- in strogoznanstveni, celo razširita. „Zora" bode tedaj za naprej ne samo lepoznanski, nego tudi podučni in znanstveni list.
HJ^T" Ceno „Zori" smo nekoliko znižali, tako da oni naročniki, ki so doslej po pet for. plačevali, od sedaj samo po Četiri plačujejo ; za druge je stara cena po tri for. na leto. Tudi s tem mnogim željam ustrežemo.
Vlastništvo in uredništvo, koje so rodoljubi do zdaj v vsakem oziru podpirali — za kar jim tu očitno zahvalo izrekamo ! — z novic prosi obilne pomoči, gmotne kakor duševne. Izkušenim pisateljem ponuja se prilika, svoje duševne proizvode med občinstvo razširiti, mlajšim pak bode v čast in spodbuja, za starejšimi in izkuŠenejšimi stopati, kakor je starejšim vojakom družba mlajših v zabavo, mlajšim pak družba starejših v ponos. Gg. naročnike pa prosimo, naj nam zvesti ostanejo. Uredništvo je prejelo mnogo rokopisov in obetov od najodličnejŠih književnih močij.
Bog mozi torej k nadaljevanju našega delovanja na narodnem književnem polju!
V Mar iboru 1. dee. 1875. Uredništvo.
Listnica. Sestavita „PetGr Preradovic" zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli dokončati. — Sše enkrat prosimo prav uljudno za doplačanje letošnje naročnino.
Današnjej ,,Zori" je ,,Vestnik" s ,,Kazaloma" „Zore" in ,,Vestinka'' priložen.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Jelovšek.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.