Inseratl se sprejemajo in velji trist >pua vrHta
H kr., če se tiska lkrat, n t» » n - >i
16 „ „ „ „ 3 .,
Jri večkratnem tiskanji »e cena primerno «manjša.
Rokopisi
so ne vračajo, nefrankovana pisma «e ne sprejemajo
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija r a Stai cm trgu h. št. 16
SLOVENEC.
Političen list za slovenski nami,
Po po<tl	prejemim velia:
/a «e,<- ieto	. . 10 gl. - kr.
m pol Ifta	. . .i .. —
y.H četrt leta	. .	.v) „
V administraciji velja
/m celo leto .	* g\.
h pol leta .	t ,,
r.a četrt leta . . 2 ., J (J »ffi V Ijjnhljani na tlom poNiljyjf' velja 60 kr. več n« leto.
Vredništvo je na Stolnem rgu hiš. št. 284.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Vabilo
k naročevanju na
„SLOWENC&".
„Slovenec" velja, kakor do zdaj: Za Ljubljano:
Na dom pošiljan za celo leto 9 gl. — kr.; „ „ ,, „ pol leta 4 „ 50 „ „ „ „ „četrt leta 2 „ 30 „ „ ,. „ „ en mesec 80 „ V administraciji sprejeman;
Za celo leto.....8 gl. 40 kr.;
„ pol leta.....4 „ 20 „
„ četrt leta.....2 „ 10 „
„ en mesec.....— „ 70 „
posamezne številke ... — „ T „ Po pošti:
Za celo leto.....10 gl. — kr.;
„ pol leta.....5 „ - „
„ četrt leta.....2 „ 50 „
„ en mesec.....— „ 90 „
posamezne šievilke ... — „ 8 „ Za bogoslovce, dijake in učitelje:
Za celo leto.....6 gl. — kr.;
„ pol leta..... 3 „ — „
„ četrt leta .... 1 „ 50 „
(Zarad malega spremena menda nam ne bo nihče za zlo vzel, ker očividno mi ne bomo nobenega dobička imeli, ampak želimo le mnogim s tem vstreči. Za vsak stan posebej nam iz mnogih vzrokov ni mogoče posebne cene delati.
Naročnina se pošilja najceneje po poštnih nakaznicah (Postanweisungen)
opravništvu,
Stari trg, hiš. štev. IG.
Naš račun in proračun o novem letu.
O novem letu naredi vsak umen gospodar svoj račun in si ogleda, pri čem da je, kaj ima, kaj nima, ali je na boljein ali na slabšem, ali pa tam, kjer je bil pred letom dni. Kar velja o posameznih ljudeh, velja še bolj o družbah in strankah, posebno o političnih; te morajo natančno prevdariti in pregledati, kak vspeh je imelo njihovo prizadevanje, kam so dospele, kje stoje, koliko premorejo. Zato mora tudi katoliško konservativna stranka, ki svojih udov nima le po Avstriji, Evropi, ampak po vsem obširnem svetu, pogledati krog sebe, da vidi, koliko premore, koliko nade jej daje prihodnost na podlagi iaktičnega sedanjega stanja.
Kes, prav veselo jej sedanje stanje ni. V Avstriji vleče še vedno tisti sever, ki je s Pruskega potegnil va-njo, čeravno ne s tako silo, kakor na Nemškem, kjer tlači huda mora katoliški duh. Vendar opozicija proti temu ue-katoliškamu duhu, ki se je bil čez Avstrijo jel razprostirati, ni le ne opešala, marveč se vtrdila po ljudeh iz vseh stanov, ki so skonca zapeljani po blišči novega liberalizma jeli z drugimi vred plesati okoli zlatega teleta, a zdaj, sprevidivši in spoznavši zlo, ki je vdarilo vso Avstrijo, začeli se vračati drug za drugim nazaj pod isti prapor, pod kterim so toliko časa živeli narodi vseh jezikov srečni, mirni in zadovoljni. S tem se taja kakor sneg o južnem vremenu liberalno in brezversko krdelo in upati je, da se bo sedanje vreme še v teku začetega leta preslikalo. Res je mnogo razri-tega, mnogo posušenega, razdjanega še, ali
pokončano še ui vse iu iz spočite zemlje utegne pognati tem krepkejša rast.
Na Nemškem razsaja „kulturkampf" ali boj zoper katoliško vero in njene oznanovalce še z vso silo. Zakaj? Zato, ker je posvetna oblast zapeljana k misli, da katoličanstvo spod-riva državno moč, da duhovska in posvetna oblast ne morete biti druga vštric druge, ampak da mora biti posvetna oblast mogočnejša od duhovske. To pa je zmota, kajti zgodovina uči, da so bila tista kraljevstva najmočnejša, v kterih se posvetna oblast ni vtikala v cerkvene zadeve, kakor se cerkev nikdar nikjer ne vtika v čisto posvetne reči, ki se vere ne dotikajo. Kar se v zmoti godi, nima prospeha, zato tudi silni boj v Nemčiji zoper katoličanstvo nima nameravanega vspeha, marveč nasprotnega; katoličani se zavedajo in zbirajo krog svojih duševnih pastirjev in brž ko bo nenaravna sila odjenjala, vzdignil se bo katoliški duh više in krepkeje nego je bil pred bojem.
Na Francoskem se je sicer tudi protika-toliški duh vzdignil in jel ropotati, toda tam je katoličanstvo premočno vraščeno v narod, če bi tudi ne bilo še za katoličanstvo vesel porok to, da je poduk na katoliški podlagi povsod postavno dopuščen. Na Angleškem si katoličanstvo čedalje več tal pridobiva, dokaz temu sijajna obhajanja O'Conellovega spomina. Na Španjskem Don Karlos ni še propadel, marveč ima čedalje več upanja doseči, kar do-seza. Rusija išče papeževe prijaznosti in je že v marsikaj privolila, kar je katoličanom vgodno. Laška je sicer zedinjena, papež je še zdaj brez posvetne oblasti, ali Italija ni srečna in če bo
Obadovič II. ob novem letu 1876.
No, hvala Bogu, takraj smo, namreč v 1876. letu! Kako bo, se še nič ne ve. Mlado leto se vidi prav pošteno, nihče ne ve nič slabega o njem, še celo „turškega lista" slovenski pratikar ne, ki mu je za vseh 3CG dni že naprej potni list spisal. Na vsak način bo to leto boljše od šmentano slabega, nič vrednega lanskega, če že zarad druzega ne, vsaj zato, ker bo po „turški" pratiki sredipostna sreda v nedeljo ali pa nedeljo to sredo. Iz tega se vidi, da imajo naši nemčurji pod sedanjim sistemom toliko nedelj, da ne vedo kam ž njimi, zato so dali eno sredi posta, kjer je dozdaj ni bilo. S tem so ob enem vničili slovenskim otrokom veselje, ktero so imeli, ko so hodili gledat, „kako babo žagajo", in pri tem žgance s tropinami zamujali, kajti zdaj pade na sredi-postno sredo nedelja, ob nedeljah se pa ne sme delati, tedaj tudi „stare babe ne žagati."
„Fej! ,Stara baba!' Kdo bo dandanes še tako permejduševško pisal!" Te besede za-
slišim za svojim hrbtom, brž se obrnem in za sabo zagledam — koga ? Nič več in nič manj ko slovenkega es t etika rja s strašno spačenim in skremženim obrazom, kakor da bi bil ravnokar nezrelo drenuljo vgriznil. Veste li, kaj je „estetikar" splošno in kaj „slovensk estetikar" še posebej? Tega ne veste? O, to mora vsak vedeti brž ko pride k narodni pameti, sicer ne velja nič. Najprvo vam tedaj prav matematično zastavim nalogo, ktero bom po vsih matematičnih in geometričnih pravilih rešil, in ko bo rešena, boste vedeli, kaj je „estetikar" v splošnem in posebnem. Evo zastavica:
„Če bi bili med Slovenci le pošteni in pravični in učeni ljudje, bi ne bilo slovenskih estetikarjev."
Malo čudna hipoteza ali trditev, marsikdo poreče naravnost, da je razžaljiva, infamna, predrzna, „trogloditska", kaj ne? Toda le počasi! Bom dokazal, kar trdim. Med Slovenci kakor med drugimi narodi se žalibog nahajajo goljufi, tatje, ubijalci, časnikarji in enaki hudo-delniki; dalje ljudje, ki nočejo z lepo ali ne morejo plačati dolga, kterim se krivica godi
itd.; slednjič je gotova resnica, da vsak Slovenec, ko na svet pride, nič ue ve in ne zna, da, če se pozneje nič ne uči, ostane neveden iu neumen, kar pa ne sme ostati, sicer bi država ne vedela, kje in kako dobiti davkov in vojakov. Za prve sorte ljudi je treba juristov, kakor sodnikov, sodnijskih svetovalcev, adjunk-tov, avskultantov, državnih pravdnikov, zagovornikov ; za drugo vrsto tudi, sodnikov, različnih uradnikov, notarjev in advokatov ali „jezičnih doktorjev", za tretjo vrsto učenikov, profesorjev in suplentov. Prvi dokaz!
Drugi dokaz. Kar je vseh teh ljudi zavoljo hudodelnikov, trdoglavnežev, sitnežev in nevedne mladine treba, izmed tih pa, ki so že, vedno smrt kterega sabo vzame, mora biti naraščaj, magazin ali zaloga, kjer se jemljo, kedar jih treba. Kakor pa iz ravno poruva-nega lanu ali trdega stebla konoplje ne boš mogel dobiti prediva, ako teli rastlin prej ne godiš, tako ti tudi z okorne kmetiške in tudi šibke gosposke kosti ne rata, kakor bi trenil, avskultant ali suplent, marveč ta kost mora iti na Dunaj ali v Gradec (zdaj tudi lahko v Zagreb) v godilnico, ki se „vseučilišče." ime-
tako naprej šlo, se bo sama ujedla. Moč in veljava papeževa pa ni nikakor potlačena, ne-upognjen btoji sivi starček in s krepko roko vodi ladijo po božji oblasti inu izročeno. Kako je s turškim polomescem, to je zdaj pač že vsakemu znano. Upati je, da bo tudi tu kmalo katoličanstvo lože dihalo — oproščeno divjega pritiska.
S popolnoma zadovoljnim obrazom se tedaj katoliška stranka še ue more krog ozirati, pač ■$a z veselo nado. Za kar je na tem kraju na slabšem, za toliko je na drugem na boljem, splošne zgube nima.
Kako pa z nami Slovenci, ki se imamo držati trdno te stranke in se je tudi držimo? Žalibog, le malo veselega je videti, pač pa dosti dosti žalostnega. Če nam pri tem spoznanji more kaj srce in vest olajšati, je to, da vsega nismo sami zakrivili. Marsikaj, kar nas tlači in tare, smo si sami navalili na rame, ali vsega vendar ne. Lani osorej smo izrekli nado, da bo domači prepir, ki je kriv tolikega zlega, ki je odprl sovražniku našemu vrata do marsičesa, kar je bilo prej strogo naša lastnina, preuehal, popolnoma se ubil. Mi smo imeli najboljšo voljo marsikaj požreti in požrli smo veliko grenkih — le zavoljo blazega miru. Zatajevali smo sami sebe, kar se je dalo; če vkljub temu nismo prišli popolnoma do zaže-ljene, toliko potrebne sprave, naj se vzroki iščejo drugje, ne pri nas. Vsega, kar imamo, vendar ne moremo dati domačemu nasprotniku, le da bi bil tiho. Čeravno pa domačega prepira iskra pod pepelom še tli, vendar mislimo, da bo vgasnila, vsaj mi je ne bomo vpihali do plamena.
S Slovani v Avstriji, na ktere se mi naslanjamo, kterih osoda je z našo trdno zvezana, z državno-pravno opozicijo še ni dosti bolje. Na pomoč nam pa je prišla splošna sila Avstrije. Po vseh znamenjih, ki so se pokazala zlasti v državnem zboru na Dunaji zadnje dni preteklega leta, smemo sklepati, da se bo letos nekaj zgodilo, kar nam nikakor ne bode na kvar. Tudi štrena na slovanskem jugu se po božji in človeški pravici ne more drugače razmotati, kakor slovanskemu rodu v prid. V to pomozi Bog!
Politični pregled.
V Ljubljani, 31. decembra.
Avstrijske dežele.
Državni zbor se 11. januarija zopet snide; med rečmi, ki jih bode imel še obravnavati, so železnični načrti najvažnejši.
(■iraško katoliško-konservativno društvo je 27. t. m. izreklo iskreno zahvalo g. Hermanu za izvrstni ujegov govor in zahteva, da deželno pravo po teh načelih pride v veljavo. Nekaj enakega je sklenilo društvo v Frohnleitenu,
.Ua Tirolskem se razodeva velika nevolja proti ministru Stremajerju, kar je dovolil v Iušpruku in Meranu osnovati protestantovske srenje, dasi deželna postava od 7. aprila 1866 veli, da se to sme dovoliti le v soglasju z deželnim zborom. Liberalci pa se sklicujejo na državno zapoved (art. 15.) od 21. dec. 1867 in trdijo, da po tej postavi so odpravljene vse prejšnje pravice deželne. Pa to ni nič novega, marveč je že davno in sploh znauo, da bi liberalci najraje odpravili vse deželne postave.
V Praj^i je b:l te dni dr. Pražak. Nekteri listi sodijo, da je šel Čehom prigovarjat, da naj pridejo v državni zbor, da pomagajo pri razpravi o gospodarskem vprašanju vreči ministerstvo. A Čehi bodo dobro premislili, preden bodo to storili, ker so prepričani, da za tem ministerstvom, če ga spodrinete, stranka narodna in konservativna ne more nič boljšega dobiti.
Mserska ministra Szell in Tisza sta neki voljna v colui obravnavi nekoliko odje-njati, kar pa strank boje ne bode pomirilo. Ta- iu uukrajlitavski listi silno hudo drugi druge napadajo, kakor dve tuji državi, preden vojsko napoveste.
Vnanje države.
J<ij£o*lovaiiMki vstajniki so zvedeli, da podpiralni odbor v New-Yorku je nabral veliko denarjev, za ktere namenja kupiti in poslati jim novih topov. Ljubibratič je odšel v Bosno, da organizira vstanek. Turška še vedno bahavasto ravna in žuga Črnigori, da hoče z vojsko pridreti v srce Črnegore. To so Turčini žugali že velikokrat, dosegli palered-kokrat; za to skrbe že hrabri Črnogorci in zanesljive njihove puške. — Srbska skupščina
je dovolila, da se med pribegle Bosuijake razdeli 10.000 cekinov.
Katisbonski škof Senestrey je svojim duhovnikom razposlal list, v kterem jim razlaga pravdo svojo z ministrom Lutzom, ki je opiravši se na škofa bamberškega škofu Se-nestreyu naznanil, da besede svoje ue vzame nazaj. Bamberški nadškof vsled tega v „Niirnb. Corr." protestira zoper to, da bi bil priča in skriven ovaduh ministrov. Lutz se brani in oteplje, kar more, pa mu vse nič ue pomaga in že so se ga začeli liberalci sami — sramovati.
T ltimii so se sv. Oče s kardinali 24. rt. m. posvetovali, naj se li sprejme odškodnina 400.000 lir, ki jih vlada ponuja generalatom raznih redov. Prvo vprašanje je bilo, če se sme ta odškodnina sploh sprejeti, kar se je potrdilo, ker ni vzroka izbiti jo. A kako naj se sprejme? Sklenilo se je, da vsaki general pošlje svojega pooblaščenca, ki bode z gosposko imel vravnati to reč. Liberalci se zarad tega močno veselč, ker mislijo, da se bodo sv. Oče zdaj sprijaznili z vlado italijansko. Pa ,,Germaniji" se sporoča, da vse te misli in nade bodo splavale po vodi.
Izvirni dopisi.
Iz Borovnice, 30. decembra. Na sv. Štefana dan i.melo je naše „Bralno društvo" veselico, pri kteri se je tudi volitev vršila. Voljeni so bili sledeči gg.: Jan. Majaron, za predsednika; Jan. Borštnik, za podpredsednika; Jož Košir za blagajnika, Avg. Jesih za tajnika, Ant. Jogovic, Fr. Papier i Josip Verbič za odbornike. Temu sledila je tombola s krasnimi dobitki. Zabava je bila po večem izvrstna, le obžalovati je, da je bilo tako malo udov navzočih. Tu se kaže, koliko je našemu ljudstvu ležeče na kaki narodni stvari. Le malo udov je še zapisanih, a ti mislim, da bodejo stanovitni. Da je pa naše „Bralno društvo" v tako slabem stanji, je vzrok razdor med domačimi. Kakor ob času peloponeške vojske v Greciji, tako se godi sedaj v naši slovenski domovini. Brat bratu hoče vsaditi meč v prsa, drug hoče druzega pokonča'i, sovraštvo, jeza, razprtije vladajo v vseh krogih. In kakov bode vspeh vseh teh neugodnosti? Kakor se je zgodilo staremu grškemu narodu tako tudi slovenskemu. Tedaj bratje, seziuio si v roke, ter delajmo vzajemno za narod in našo oliko!
cerkve, videli priti z lova, če mogoče s puško na rami iu z opico pod kapo; če pa tega ne moreš, naj te vidijo ljudje s cerkve grede priti z gorečo tlinko iz krčme, — če prav le s kmečke; bolj estetično, ko če bi šel v cerkev med najboljšo gospodo. Če pa greš že v cerkev, se moraš le zgovarjati s tem, da si šel za to ali ono čarobno gospico, od ktere v cerkvi ves čas nisi obrnil s „cvikarjem" oboroženega očesa. Da si pa popolen estetikar „a la mode", ne idi spod strehe brez rokovic — razumi: nikdar brez rokovic!— tankih nog, ozkih hlač, lasje naj ti bodo vedno kodrasti, če ti jih prav narava ni dala, brada naj ti raste — če ti sploh raste — na dvoje, za kar sferbi s tem, da jo vsako sekundo po dvakrat razdvojiš, ako ti skup sili. Govoriti utegneš, kakor ti drago, kar bolje znaš; vendar je bolj estetično za Slovenca, če nemški govori in pri tem usta kolikor mogoče v stran vleče. Ako si pa prisiljen govoriti slovenski, pazi, da boš v svoj govor potlačil kolikor gre besed „baš", „ako-pram", „konči", „stoprv", „ušče" (mesto „še") itd.; če ne veš, kaj pomenijo in od kod izvirajo, nič ne dč, da jih le rabiš, čeravno v na-
nuje. Tu ti biva štiri leta ali tudi več, in ču-1 dil se boš, kako se spremeni v tem kratkem ( času. Kratko: po tem času postane ti „nevkretna kmetiška krevlja", pa tudi „gosposki škric" — morda ne posebno bistroumen jurist ali filozof, vsakako pa „estetikar", kakoršnega bi — po navadnih besedah kuharic — lahko dal na vsako mizo.
Tu je drugi dokaz, iz kterega je razvidno, od kod izvirajo slovenski estetikarji. Ali zdaj le še ne veste, kakšen je „estetikar." Tudi to vam bom pojasnil.
„Estetikar" sploh, brez pretiranega pomena, je tisti, kteremu je vsaka zares lepa reč veselje, ki se skrbno ogiba vsega, kar bi utegnilo žaliti nravno in nježno čutje, oko, uho, sploh človek, ki, sam blag, ljubi vse, kar je zares blago, kar se blazega misliti, narediti da. Tak človek je vzvišen nad navadnimi ljudmi in to zarad blažjega uma, blažje duše. Žalibog, da je pravih estetikarjev tako malo!
Če greš v gozd iskat žlahnih gob. ponujalo se ti jih bo na kupe, a med njimi težko ktera žlahna, kajti prave žlahne gobe so po bolj skritih prostorih in poredkoma. Tako je
tudi, če prašaš dandanes po pravih estetikar-jih zlasti tam, kjer misliš, da so. Privrelo ti bo „estetikarjev" cel kup, vsak bo pioti tebi silil, le da bi ga ti zapazil. Zlasti med tistimi slovenskimi pisci, ki so zdaj vse slovensko lepoznansko slovstvo — tako rekoč — „v štant vzeli", ti je vsak „estetikar." Kaj bi ne bil! Saj je to tako lahko, da se vsak otrok nauči. Tu recept, kako postaneš v prav kratkem času pravilen, neovrgljiv slovensk estetikar „a la mode."
Kupi ali vsaj izposodi si Stritarjeve pesmi, beri jih parkrat, kar ni težavno, ker jih je malo, potem se nauči s Preširna par kitic, toda takih, ki zbadajo duhovne, beri „Slovenski Narod" in kolikor moreš judovskih nemških liberalnih listov, da se navadiš brezverskega duha, kakor se navadi gospica občutljivih rahlih čutnic tobačnega dima; tako za silo podkovan poišči si družbe, kjer se čez duhovne in enake neestetične ljudi zabavlja, kjer se vsak baba, da že ni videl cerkve znotraj, kar je šolo zapustil ali bil pri poroki, da ob petkih meso je itd. Potem skrbi za to, da te bodo ljudje, ki gredo v nedeljo ali kak praznik s
Bacnimo od sebe neumno pretirano osebno sovraštvo, zamrzo in svojeglavnost! Poklonimo narodu svoje duševne in materijalne moči brez najmanjšega sebičnega namena! Širimo zlato slogo in ljubezen med svoje ljudi, kajti: „Sloga jači, nesloga tlači!"
B*, Hiril ob slovensko beneški meji, 27. decembra. (Klic narodni duhovščini k slovenskemu nradovanju.) Št. 49. „Glasa" sporočuje, kako narodno življenje tu ob meji kraljestva kralja V. Emanvela, čegar obraz se s strašansko kozlovo brado odlikuje *), polagoma pojema. Dopisnik „iz srednjih Brd" se je pritoževal, da sta temu deloma tudi dva lahouska duhovnika nekaj kriva, namreč fojan>ki in merniški vikar. Vsled tega dopisa je bilo veliko šuma po Brdih, češ. da to ni res, se je bil v „GI." št. 51. drug dopisnik oglasil. Meni se zdi, da je bil prvi dopisnik nekoliko pesimist, drugi pa je preveč optimist. Jaz namreč briško duhovščino razun dveh osebno poznam, kakor tudi po njenem narodnem mišljenju in dejanskem rodoljubnem delovanji. Kar je pisal prvi dopisnik o merniškem vikarju (vas Mernik leži tik beneške meje), ki je po rodu Slovenec (pa v dejanju Slovenec, da ni preveč je, žalibog, vse res in Če ne bo v teku nekaj let nič več slišati slovneščiue v cerkvi in zunaj nje, bo imel on dober delež pri tem pofurla-novanji dosihmal še po besedi slovenskih far-manov. Zelo enako je v bližnjem vikarijatu Dolenji, kjer menda stoji še slabše s slovenščino, ker je jel že prejšnji vikar, rodom slov. Benečan, furlanščiuo polagoma v cerkev vpeljevati. Tudi uradovanje teh župnij je le izjemno v zveličavni laščini. Bratje, mar se bomo tedaj ogibali najprej pred lastnini pragom pometati? Da ni pa fojanski sicer spoštovani vikar v narodni zavesti mnogo boljši od prej omenjenih, se ve, da ni to njemu zameriti, ampak le šolski odgoji, ktera je na podlagi tujega učnega jezika mnogo takih po-lovičarjev, ki niso ne krop ne voda, izredila in jih še izreja, ter jih bode še, dokler bodo slovenski mladeži le tujščino v glavo vrivali.
Jaz sodim narodnjake po narodni zavesti; najboljše znamenje pravega narodnjaštva pase
*) Na Travniku v Gorici sc je namreč na tržne dni sv. Andreja t. i. videlo prodajati vcli-kauske njegove slike z vso rodbino, — le glaso-vite Kozinc nisem med njimi opazil ! Tudi Gari-baklovih slik je bilo vse polno razobešenih in javno na prodaj, kar je znamenje časa!	Pis.
sprotnem pomenu. Če vse to znaš in se po tem natanko ravnaš, si „slovensk estetikar', in kdor bi se predrznil to zanikati, takemu pokaži narobe obrnjen „furmanski gajželjnek" ali hribovski kol.
Da, hrikovski kol in „furmanski gajželj-njek" imaj zmiraj seboj, tudi kadar se vsedeš pisat svoji „gospici". Nji kaži tokovice, rahločutno srce in nježne občutke, saj „krempljev" ne vidi, ker so pod rokovicami skriti; če pa pišeš kakemu „trogloditu", vzemi v roke preklo, pomoči jo v gnojnico in piši, kakor da bi ti narekoval kak tominjsk drvar. Estetikarju je vse estetično, kar je naravno. Ali prekla, gnojnica in razsajanje tou.injskega drvarja ui naravno? — --
Vidite, tako sem dokazal svojo hipotezo. Jaz nisem estetikar „a la mode", ker ne nosim rokovic, Preširna ne poznam po posameznih kiticah, ampak vsega, za Stritarjeve pesmi pa nimam pravega razuma, zlasti pa, ker ne verujem na nezmotljivost .,S1. Naroda" in ker pišem le s svinčnikom — svojim po svoje.
Ali Vam boni po volji? Ali Vam bodo moji spisi zadosti „estetični"?
skazuje v dejanju in narodnem uradovanju. Da je v besedi mnogo narodnjakov, da so tudi duhovniki naše nadškofije večidel narodni, to je gotovo. V dejanju narodnjakov t. j. v slovenskem uradovanju pa jih menda lahko na prste obeh rok seštejemo. Briška slov. duhovščina je res omikana iu vneta za vero, ali narodni niso ravno vsi tako, kakor bi bilo želeti. Pri vsem tem pa smem trditi, da se morda v malokterem slovenskem dekanatu toliko v slovenščini uraduje in z oblastmi občuje, kakor ravno v ločniški dekaniji. Skoraj polovica briških duhovnikov uraduje navadno le v slovenščini*); — izjeme so tudi tu, kjer jih razmere k temu včasih morajo, — brž ko ne, se toliko v nobeni slovenski dekaniji na Goriškem v slovenščini ne vraduje, kakor ravno v Brdih. Mlajša duhovščina tu drugim najlepši izgled daje; posebno se pa tu v slovenskem uradovanju naš sedanji v pofurlanjenem Ločniku bivajoči, vsega spoštovanja vredni dekan med svojo duhovščino odlikuje. Njemu je slovensko uradovanje, akoravno je rojen Goričan (pa od slovenskih starišev, kar že njegov priimek „Košuta", na znanje daje) zelo ljubo, kajti še navadno take reči v slovenščini sporočuje svoji duhovščini, kar se je prej le v latinščini poročalo. Tudi ostanke slovenščine hoče v Ločniku še potujčevanja rešiti, ker je on prvi dekan in duhovnik , kteri zopet Kristusove nauke furlanščine nezmožnim Slovencem razlaga. Zatoraj pa mu je briška duhovščina silno vdana, ker jej s tolikimi izgledi vere in pravega dejanskega narodnjaštva najprej sveti. Zatoraj slava mu in mnogaja leta!
Naša slovenska duhovščina bi sploh še veliko več za slovensko uradovanja storila, kakor se to dosihmal godi. Mnogo je res že za slovensko uradovanje učinila, ali za drugo tudi katoliško u. pr. za hrvaško narodno duhovščino, smo v narodnem uradovanji še daleč. Mi kot nositelji vere in resnice moramo poleg te tudi nositelji narodnosti in slovenskega uradovanja biti, in to saj polagoma, potem pa brez izjeme; kajti kteri paragraf nam zamore ali sme slovensko uradovanje zabraniti? Škofija nam tega ne brani, ker rada sprejema slov. dopise, če prav le redko kdaj tako tudi odgovarja. Druge c. k. oblasti pa moramo s svojo eneržijo in neplašljivostjo k temu siliti. Česa bi se imeli tih neki bati? Saj itak za svoje uradovanje, bodi si v tem ali onem jeziku, ue dobivamo nobenega plačila; čemu se tedaj ravnati po stari že oguljeni šabloni? Nek domoljuben duhovnik štajarski nam je v pomoč pri slovenskem uradovanji sestavil mali pa hvalevredni slovarček, ki stane le 20 kr.; pa morda se domoljubnemu pisatelju niso še tiskovni stroški splačali za njegov trud!
Bratje, ljubimo narod, pa ne le v besedi, ampak tudi v dejanji, s tem, da vpeljujemo sloveuščino v vse ono uradovanje, ktero se je dosihmal le v tujščini vršilo, razun v onih zadevah, v kterih je latinščina, kakor v drugih jezicih, neobhodno potrebna. Sezimo si v roke, da bodemo, kakor smo glasovali na vsili slov. taborih, posebno na našem briškem v Biljani, na vso moč vpeljavali slovenščino v svoje pi-sarnice, da spodrinemo jezik Lutrovih iu pa Garibaldovih častiteljev ! Prihodnje prestopno leto 1876 naj bi še vsi ostali narodni duhovniki, ki so se dosihmal slovenščine zarad raznih razmer še tvegali, prestopili tudi k slovenskemu uradovanju. Bo že šlo, samo ljubezni, dobre volje in poguma jc tu treba, narod slovenski
*) Na pr. v 1'odsabotinu, v Kozani, v Vcd-rijauu, v Stverjauu in deloma v Cerovcm in v Grodnem.	Pis.
pa, kterega bomo tu na zahodnji strani slo-vanožrtne Italije, kot drugod, tako vrlo zastopali iu njegov jezik v javnem življenji tako spoštovali in vsestransko branili, nam bode za to na veke hvaležen!
Zatorej v novem letu 1876 tudi na novo delo slovenskega uradovanja, ti vrla briška duhovščina, kot vsa druga po vsej mili Slovenij, „kajti jedna majka nas je rodila, z jednim mlekom nas je skupaj gojila". Z Bogom! O priliki še kaj, ako bode vrlemu „Slovencu", ki se na vse svoje brate brez razločka ozira, primerno in drago!'*)
Iä ^luiibora, 28. decem. (Verska svoboda.) Človek bi mislil, da odkar je litijski glavar z vratno davico pri misijonu vaškem tako naletel, se kaj tacega nikjer več zgoditi ne more. fn vendar se je tudi pri nas pretekle dni pripetilo nekaj prav enacega. Naš mil. knez in škof so hoteli sv. leto prav slovesno končati, kakor sv. oče velevajo, in so naprosili jezuita o. Antona Forstnerja, da bi od 25. do 31. decembra vsaki dan v stolni cerkvi pridigoval. Pa naš mestni svet je zarad epidemične škrlatnice, ki je pa nikjer ni, to prepovedal ter mil. knezu iii škofu pisal, da velik del prebivalstva bi bil na jezuita nevoljen in da bi utegnilo nastati celo kakor razsajanje, ki bi se dalo zadušiti le po vojaštvu, ker je „druhal" na božične praznike brez dela. Tudi je nepotrebno, pravijo mestni očetje, in sedanjem času ue dobro kaliti (!) cerkveni mir in duhovsko veljavo (!) s pristujenim (?) rablje-njem jezuitov. Mestni svet škofu tudi naroča jezuitu odpovedati, sicer bi ga policija iztirala iz mesta; kar pa škof zarad pohujšanja saj ne bodo dopustili. Če bi pa Forstner pred prišel v Maribor, kakor mu v roke dojde prepoved, zahtevajo mariborški modrijani, da mora škof takoj nazuanit ga mestni gosposki po navadnem oznanilnem listku, ki so mu ga poslali. Zoper ta ukaz so se mil knez in škof pritožili pri namestniku Gradcu, pa niso nič opravili. Če bodo tedaj naši katoliški prebivalci kedaj hoteli imeti kakšno posebno cerkveno slovesnost, bodo morali najprvo dovoljenja prositi mestne „druhali", in pa mestnih očetov in potem še le škofa in duhovne. To je tolikanj hvalisana svoboda vesti. Naši delavci pa, ktere dopis mestnega sveta prišteva k druhali, naj se za ta prelepi izraz dostojno zahvalijo mestuim očetom!
Domače novice.
V Ljubljani, 1. januarija.
(.Matica naša slovenska) razpošilja te dni svoje delo za 1. 1875 in vabi k občnemu zboru 12. jan. 1876. L. 1867 je po nasvetu ranjkega A. Janežiča bila sklenila, naj se da na svetlobo knjiga Schoedlerjeva „Das Buch der Natur," kar se je sedaj s IV. delom srečno dovršilo tako, da se je po Matici dala Slovencem v I. delu Fizika, v II. Astronomija in kemija, v III. Mineralogija in Geognozija, in v IV. Botanika in Zoologija. Botaniko s 240 podobami poslovenil je prof. J. Tušek, Zoologijo s 227 podobami pa prof. Fr. Erjavec. Reči se sme, da smo v naravoslovnih vedah v kratkem času Slovenci pridobili mnogo, in da v njih ni zorana samo ledina, marveč da so dokaj dovršene bodi si v slikah ali podobah, bodi si v terminologiji, in blagu, ki se v dotičnih knjigah hrani obilno ga naslednikom. Druga knjiga, ktero jc izdala Matica za leto 1875, je Letopis, kteri ima v I. delu IX. poročilo o delovanji slovenske Matice v ljub-
*) Prosimo! Srčen pozdrav.	Vred.
Ijani od 1. juli 1874 do 20. nov. 1875, in v II. podučncm in zabavnem razun „Slovanski elementi v Venetščini", spisal dr. Terstenjak, tudi „Literarna zapuščina dr. Fr. Prešerna", poroča dr. J. Bleiweis, „Povest, kako se je Ivan Ivanovič razprl z Ivan Nikiforovičem", poslovenil L. Gorenjec, „Iz potne torbe" spisal Fr. Erjavec, in „Telegrafi j a. Zgodovina in današnji njen stan". Spisal dr. Subic. Ker je poslednja, razlagovana v 28 podobah, sedanji čas jako važna in mnogim učencem pripravnikom silo koristna, dobiva se tudi posebej natisnjena. Kdor pomisli, da je Matica vstanovljena, da pospešuje vede in znanstva, spravlja na svetlo knjige, ktere bi brez pomoči sicer ne mogle ua dan, rad spoznava, da dobro spolnuje svoj namen.
Ker je vsled mnogoterih zaprek v predzadnjem letu občni zbor bil izostal, obhajati se ima 12. jan. 187G ob treb popoldne v dvorani čitalnice Ljubljanske, kedar se bodo poleg navadnih razprav vršile tudi volitve na mesto odbornikov, kteri po pravilih izstopijo, pa se lahko spet volijo. Leti so izmed ljubljanskih
1.	1871 voljeni odborniki: J. Mam, M. Ple-teršnik, A. Praprotnik, J. Šolar, Fr. Ž a k e 1 j; izmed vnanjih gospodje: M. Cigale, A. Ein spieler in J. Grabrijan. Kdor pogleda v zgodovino slovenske Matice, vidi, da so omenjeni gospodje vsi marljivo delovali že nji na korist, pa v hvalo domovini in narodu slovenskemu; toraj so mnogi te misli, naj se soglasno spet volijo v odbor slovenske Matice. Da se število vnanjih pravilom nadopolni, menijo nekteri, naj namesto odsto-pivšega Fr. Ravnikarja voli se dr. Jau. Šust, profesor bogoslovja in škofov kancelar v Trstu, kteri je že v poslednejem občnem zboru za nasvetovanimi brez vsakterega priporočevanja največ glasov imel, kar je očitno znamenje, da ga mnogi želijo v odbor.
Kolikor je iz razprav Matice naše razglasilo se doslej, smemo tudi za prihodnje leto nadejati se družniki prav znamenitih stvari. V delu je žitje in bitje prvih dveh iskrenih predsednikov Matičinih, dr. L. Tomana in dr. E.H. Goste; v delu so po naučnem Slovniku češkem severni Slovani: Čehi in Poljaki itd. Premnogi želijo, da se redoma nadaljujejo zemljevidi, dokler se dovrši ves atlant; vsi pa gotovo, naj obilno množijo se udje in naj krepko deluje tudi v prihodnje narodu v prid ter domovini na čast Matica slovenska 1
(Katoliško rokodelsko društvo) napravi danes ob 6. uri zvečer vsakoletno božičnico v prostorih v knežnjem dvoru (Fiirstenhof). — Slavnostni program: 1. „Božična pesem", zbor.
2.	Nagovor predsednikov. 3. „Prolog." 4. „Moj dom", čveterospev. 5. „Novoletnica", dekla-macija. 6. „Schlosserlied", zbor. 7. „Der Räuber und das Crucifix", deklamacija. 8. „Das Felsenkreuz", čveterospev. 9. „Turki na Slevici", deklamacija. 10. „Popotnica banovcev", zbor. 11. „Zdaj gre sem, zdaj pa tje", vesela igra v 1 dejanji. 12. Tombola.
(„Laib. Diöcesanblatt") št. 2 je ravnokar prišel na svitlo.
(Naglic,) prišedši z Dunaja v Ljubljano, se je v sredo 29. t. m. za celo uro zakasnil. Med Zagorjem in Savo se je namreč nad cesto utrgala velikanska skala ter je padla ravno na železnični tir. K sreči se je to o pravem času zapazilo, da se je vlak ustavil, ki bi bil sicer trešil ob skalo iu kaj lahko zdrčal v Savo. Na enem tiru so bile šine prebite, enega pa je skala toliko zavirala, da vlak ni mogel memo Ker je bila skala silno velika, morali so jo še le razstreliti, da so mogli naprej. Na vlaku
sta bila tudi grof Chambord pa Don Alfons s svojima družinama, ki sta se čez zimo podala v Gorico.
(Slovensko gledišče.) Vesela igra „Gospa, ki je bila v Parizu", je pač lično iu spretno delo, a ker izhaja iz razmer pri nas nepoznanih in nenavadnih, ki se le morda na Fran-cozkem nahajajo v takih krogih, kjer ljudem zbog dolgega časa vse sorte muhe po glavi rojijo, zato pri nas nima tal niti občinstva, čemur dokaz je bila zopet zelo prazna hiša. Igrala se je sploh povoljno, sem ter tje celo odlično. To velja zlasti o gosp. Kocelju in Schmidtu, pa o gospici Podkrajškovi, ki se je z gospico Ledarjevo vred kazala deloma v huzarski uniformi. Pozabiti nam ni gospic Namretove in Vrtuikove, ki ste se dobro sukali po odru. — Bolj dopadla je spevoigra „Dokler nij pravega", v prvi vrsti — se ve, da — zarad pevskega dela. Gospa Odijeva pela je prijetne arije z veliko gotovostjo, ravno tako nas je razveselil gospod Meden s svojim čistim glasom. Da bi večkrat nastopil pevajoč! Gosp. Trnovec je pokazal, da zna tudi pevca predstavljati, igral in pel je vrlo, kar je občinstvo tudi pripoznalo. Sploh je bilo posamezno in skupno petje vse hvalevredno. Isto rečemo tudi radovoljno o vojaški godbi, ki je ne le pevce precizno spremljevala, ampak tudi med akti in igrama vrlo se skazovala. Lično spevoigro, upamo, da bomo prihodnje leto še kdaj slišali.
Danes več rodoljubom pošljemo „Slovenca" na ogled, kdor si ga ne misli naročiti, naj ga nazaj pošlje.
Slavno uredništvo!
Blagovolite naznaniti sledeče: Naznanja vsim p. t. naročnikom lista „Edinosti", da ne bo mogel zarad preobloženega dela Lloydove tiskarne list prvo soboto meseca januarija iziti, dabo zanaprej vsako drugo in četrto soboto v mesecu redno izhajal; uzroktemuje, ker tiskarna do 31. decembra ni mogla tiska izvršiti.
V Trstu 30. decembra 1875.
Vredništvo.
Častilci sv. Očeta
imajo priliko kupiti posebno lepo, najnovejšo podobo
Pija IX.
Izvirno podobo je vsled naročila grofa Chamborda naredil imeniten rimski umetnik kopije pa 2G" visoke in 187a" široke v tako imenovanem oljnotisu izdala je umetna naprava Kornova v Lützowu, kot spomenico na obletnico 301etnega višjega pastirovanja, ki jo bodo sv. Oče obhajali 16. junija 1.1. Vrli katoličani si prizadevajo za razširjanje tega mojsterskega dela, ktero so sv. Oče s prisrčno zahvalo blagovolili sprejeti in ki je pohvaljeno tudi od kardinala Antonellija. Zato tudi mi podobo iskreno priporočamo vsem in to tem bolj, ker to početje bode tudi v korist sv. Očetu. Podoba namreč velja 4 gld. 50 kr.; od tega dobi umetnik 3 gld., 50 kr. gre listom za razširjanje, 1 gld. pa kot dar za sv. Očeta, ki se jim bode od hiše Kornove izročil z imenikom naročnikov vred. Kdor bi tedaj želel to podobo, naj se za njo ogla-i saj do konca meseca maja pri preč. gospodu stolnemu dekanu Jožefll Zupanu ali pa pri opravništvu „Slovenca", ktero bode naročila, pošiljanja itd. oskrbovalo. Denar se pošlje ali precej, ali pa ko podoba dojde. Naj jo naroči, kdor le količkaj more, gotovo se ne bo kesal!	(1—1)
»OfT Pravi rsaa
Wilhelmov
niitiarlritlrni miti rev matični
čaj za čiščenje krvi
(Čisti krv zoper protin in revmatizem)
je kot
zimsko zdravljenje
(Mlilio
gotovo zdravilo krv čisteče sredstvo.
S privoljenjem >. k. drorne pisarne vsled sklepa na Dunaj i 7. dec. 1868.
ker je od
prvih medicinskih avtoritet
Evrope
Vsle.i Nj. Vel. Najvišjega povelja zoper po-narejenje zavarovano. Dunaj, 28. marca 1871.
z mtjboljim vspehom npotrebljovano bilo.
Ta čaj fisti celi organizem; preišče, kakor nobeno drugo sredstvo, dele celega trupla in odvrne iz njega po notranjem upotrcbljevanji vse nečiste za bolezen nabrano reči; tudi jo učinek gotovo vstrajajoč.
Temeljito ozdravljenje protina, revmatiz-ma, otročjih žil in zastarauih trdovratnih bolezni, vedno gnoječih se ran, kakor vseh spušajev pri spolnih boleznih in po koži, mozolov po telesu ali po lica, lišajev, sitiliiičnih rau.
Posebno ugoden uspeli je iinel ta čaj pri zagnjetenji jeter in vranice, enako pri zlati žili, zlatenei, silnem bolonii po čutnicBh, kitali in udih, potem pri tišanji v želodcu, vetrovih, zaporu, scav-nih nadlogah, močenji, moškem oslabljenji, toku pri ženah itd.
Itolezni, kakor bramorji, žlezni otok, ozdravijo naglo in temeljito, ako se pije čaj nepre-nehljivo, kajti on je hladeče sredstvo, ki raztopi in žene scavnico.
Celi kup spričeval, pripoznavalnih in pohvalnih pisem, ki se terjane zastonj dopottiljajo, spri-čuje resničnost zgorei uvajenih razlogov.
V dokaz reČenega navedemo tukaj vrsto pripoznavalnih pisem:
Gospodu Fr. Wilhelmu. lekarju v Neunkirchenu.
K lad no pri Pragi (Češka) 4. sept. 1874.
Vživavši nekoliko časa Vaš Wilhelmovi antiartritični, antirevmatični kri čistilni čaj, se Vam zahvaljujem za pomoč po njem.
Z velikim spoštovanjem Adalbert Gerber, usnjar.
Gospodu Fr. Willicllllll, lekarju v Neunkirchen-u.
Grubišnjepolje (Belovurski komitat), pošta Daruvar, 8. sept. 1874.
Prosim, da mi pošljete vnovič Skrinjico Vašega Wilhelmovega antiartritičnega antirevmatičnega kri čistilnega čaja. kar najprej mogoče, s poštnim povzetjem pod gori navedenim naslovom. Pomaga vrlo celo pri boleznih na koži, ki so sifilitičnega vira.	Jože Malih,
okrajni zdravnik.
Gospodu Fr. Wilhelmu, lekarju v Neunkirchen-u.
Nürnberg, 22. sept. 1874.
Ker mi je prijatelj na Dunaji pravil o Vašam izvrstnem čaju, sem ga prosil, da bi mi preskrbel ga paket, katerega sem porabil do zadnjega in sem ž njim že dozdaj zelo zadovoljen, ker imam že več let trdovratno bolečino v želodcu, se bom še dalje zdravil. Prosim Vas tedaj , pošljite mi še štiri pakete. S poštovaujem.
Andrej Deinzer, (90—3)	vratni pisar v Niirnbergu.
Svarimo pred ponarejanjem in sleparijo.
Pravi Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi se dobiva le iz prve mednarodne fabrikacije Wilhelmovega antiartritičneda antirevmatičnega čaja za čiščenje krvi v Neunkirchenu pri Dunaji ali v mojih po časnikih navedenih zalogah.
Knvitek. v 8 obrokov razdeljen, po
predpisu zdravnika pripravljen, s pudukom v različnih ježk ih 1 gld., posebej za kolelt in zavoj 10 kr.
Na ugodnost p. n. občinstva iina Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi tudi: V Ljubljani Peter Lasnik; v Kranji lekar K. Šavnik;v Postojni, Jožef Kupferschmid; Gorici lekar Franzoni; v Novem mestu Dom. Ricoli; v Metliki leksr Alf. Matter; v Beljaku Matevi Fürst; v Celji Baumbach in Franc Rauscher; v Mariboru Alois Quandest; v Celovcu C. Clementsehitsch; v Prassbcrgn Tribuc; v Varaždinu lekar dr. Kalterju, lekarju.