Vei prostosti v naše Sole. Jako razveseljivo dejstvo je, da se pojavljajo v našem šolstvu tudi težnje glede upeljave higienskcga pouka. Saj so dobili tudi nasi tedniki nov predmet: »Higiena«. Kakor se žrtvuje primeren čas za najrazličnejše predmete v narodni šoli, naj se žrtvuje tudi nekoliiko časa temu velevažnemu predmetu. Statistično je bilo dokazano, da dosedanji šolski sistem naravnost uničuje zdravje otrok. Iz šol izstopa večji odstotek bolnih otrcdk, nego jih je stopilo v šolo. Tuberkulozni slučaji se pojavljajo zlasti pri učencih, ki posečajo šolo že delj časa; ravno tako pa rastejo in se vedno večajo druge bolezni. Zato se ne smemo čuditi izjavam, da je večkrat šola neposredni vzrok bolezni otroka, — da celo resnično je, da je otrok prinesel iz šole 'kal bolezni. Gotovo je dejstvo, da je mnogo šolskih otrak padvrženo raznim boleznim, da ima mnogo otrok razne telesne napake. Ne ogibajmo se resnici in odkrito priznajmo. da je komaj ena četrtina šolske mladine popolnoma zdrava. Otrok vedno teži po gibanju in premikanju, po posnemanju sprejetih pojmov ter je notranje prisiljen vedno nelkaj delati, kar večkrat določimo z izrazom: nemirnež, porednež, nagajivec, itd. Toda tanemirnež, ikaterega že tako obsodimo, ima le naravni dar gibljivosti, katerega si otrok prinese s seboj na svet, kakor vse ostale dobre prirodne darove. Ako pretehtamo in ugotovimo, da je tudi za odraslega človeka ncznosno, da bi 4 do 6 ur nepremično sedel, poslušal opazoval in sprejemal. bomo razumeli, kakih suženjskih dobrin hočemo od otrdka, ako od njega zahtevamo in ga silimo, da nepremično sedi po cele ure v šolskih 'klopeh in v prostorih, ki so prenapolnjeni s pokvarjenim zrakom. Proti temu šolskemu nasilju se je zoperstavil Lev Nikolaj Tolstoj. ki je s svojo šolo najlepše pokazal, da more biti vzgoja mladine le tedaj uspešna, ako je otrok v šoli popolnoma svoboden. »Otroška sreča je mogoča samo pri svobodi, je napisal eden izmcd največjih šolskih reformatorjev. Resnično pa je tudi dejstvo, da sc odraščeni člove'k m otrok le malo razumeta. Neikateri odrasli razlagajo nežnim dušam najtežavnejše probleme in zahtevajo, da jih mladina razume ali celo ponavlja. Nasprotno se pa zopet mnogokrat dogaja, da oče ali mati ne razumcta svojih otrok. Jasno je torej, da ne more otrok vsega razumeti, manj je Da znano, da večkrat tudi celo vzgojitelji mladine pri vsej svoji strokovni izobrazbi dostikrat ne razumejo otroške duše. Tudi naši spomini na lastna otroška leta nam ne morejo biti zanesljivi voditelji, kajti ti spomini so že megleni, zmcšani z raznimi dojmi, ki ne spadajo v otroško dušo. Taka doživetja so veckrat ovita s prikrito silo vsega onega, kar je v poznejši dobi napolnilo našo glavo. Zato mirnim potom sprejmimo izrek važnega nemškega pedagoga, ki je dejal: »Največji sovražniki otroka so — starši in učitelji. (Sevcda nevede — vede so pa njihovi največji prijatelji in dobrotniki.) Otrok, ki ima vedno le živo težnjo po gibanju, naj hodi, kakor stara ženica ali pa kakor upoikojen občinsiki svetovalec, v šoli ga zapiramo kakor ptička v kletki, ki mora poslušat najrazličnejša predavanja, ki niso čestokrat v nobeni zvezi z življenjskimi potrebami. Ne čudimo se potcm, ako otroci — posebno mestni. po 'končanem pou'ku ter v sili in prirodnem nagnenju po svobodnem kretanju lezejo :n se obešajo na vozove in avtomobile, skačejo po nevarnih krajih ter si na take in enake načine nadomestijo nedostatek svobode v šoli in doma. Tu imamo pojasnilo tudi za tako zvano »potepanje« otrok, ker se hočejo naužiti solnca in svobode. Rekel bi, da je sedanja stroga šolska kazen največji greh proti otro§ki naravi. Zato ne smemo zahtevati od otro'k nemogočih stvari (mirncga sedenja, rok na klopi, tihe hoje, itd.) in jih ne opominjajmo: Hodi tiho!, Ne šepetaj! To se ne spodobi! Obnašaj se dostojno! itd. Ako ne bomo izpremenili zastarelih nazorov, ne bomo dosegli moderne šole, v kateri naj bodo uveljavljena vsa pedagoška, anatomska fiziološka in druga pravila. Otrok potrebuje pri svoji rasti mnogo, mnogo gibanja. Otroci, ki mirno sede, so navadno bolni. Na gibanje se opira krvni obstoj in s tcm se zviša izmena snovi v telesu, dočim se z dolgim in nenaravnim sedenjem, ki često pripelje k raznim abnormalnim formam drobnega telesa — kratfko: s kretnjami in gibanjem se krepi otroški organizem. Z ozirom na navedeno bo treba v novi šoli tudi dobro premisliti vpi-ašanje telesne vzgoje naše mladine. Najprimitivnejša zahteva telesne vzgoje pa je šolsko igrišče, kjer je omogočeno učencem svobodno kretanje saj v času odmora. Na žalost pa moram ugotoviti to, da ima le malo šol primerna otroška igrišča in če so na razpolago, se večkrat tudi ne uporabljajo za te natnene. V vsakem zoološkem vrtu imajo živali prost ,izhod po vrtu, kjer se svobodno kretajo, — šolska mladina je pa zaprta v učilnicah tudi med odmori, kar nasprotuje higienskim zahtevam.