110 G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 * Silvo Torkar, dr. jezikoslovja, znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; silvo.torkar@zrc-sazu.si. Razglabljanja Silvo Torkar* Izvleček: V prispevku skušamo utemeljiti novi etimologiji dveh slovenskih toponimov. Prvega (Horjúl) so slovenski jezikoslovci doslej pripisovali predslovanskemu substratu, drugega (Hobóvše) pa so izvajali iz slovanskega antroponima *Hotěbǫdъ.1 Na podlagi primerjalnega slovanskega toponimskega gradiva in podrobne razčlembe historičnih zapisov, med njimi tudi doslej neupoštevanih, smo prišli do ugotovitve, da domnevno neslovansko krajevno ime Horjúl izvira iz slovanskega antroponima z osnovo *hvor‑ 'bolan', ime Hobovše pa je izpeljano iz drugega slovanskega antroponima, namreč iz vzdevka *Huda bolha. Ključne besede: slovenska krajevna imena, etimologija, onomastika, slovanski antroponimi, Horjul, Hobovše 1 Abstract: The paper argues for new etymologies of two Slo‑ venian toponyms. Slovenian linguistics has been attributing one of them (Horjúl) to a pre-Slavic substrate, while the second one (Hobóvše) has been claimed to derive from the Slavic an‑ throponym *Hotěbǫdъ. Based on comparative Slavic toponymy and a detailed analysis of historical records, including hitherto ignored sources, we conclude that the purportedly non-Slavic toponym Horjúl originates from the Slavic anthroponym with the stem *hvor- 'ill', while the name Hobovše is derived from a different Slavic anthroponym – the sobriquet *Huda bolha. Key Words: Slovenian place names, etymology, onomastics, Slavic anthroponyms, Horjul, Hobovše ODSTIRANJE SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN Horjul in Hobovše Kratki znanstveni prispevek | 1.03 Datum prejema: 11. 10. 2017 1 Zvezdica pred lastnim ali občnim imenom pomeni, da to ni neposre- dno izpričano, temveč je rekonstruirano na podlagi dokazanega slo- venskega glasovnega razvoja in primerjalnega slovanskega gradiva. Uvod Pri razčlembi neprozornih slovenskih krajevnih imen se je doslej že marsikdaj izkazalo, da niti historični zapisi niti poskusi besedotvorne analize niso omogočili prepričljive razlage. Pritegnitev korpusa drugih slovanskih toponimov ali antroponimov včasih nepričakovano pripelje do spre- jemljivih rešitev in pripomore k prepoznavanju redkejših imenotvornih modelov. Takšen je primer imena Horjul. Dogaja pa se, da je bilo katero od krajevnih imen že do- kaj prepričljivo razloženo, naposled pa je velika količina novega historičnega gradiva postavila ključne premise do- sedanje razlage v povsem novo luč in pripomogla k novi, docela verodostojni razlagi. To se je zgodilo z imenom Hobovše. Horjul Kraj s tem imenom leži 20 kilometrov zahodno od Ljublja- ne. Narečna oblika imena je Horjúj, pridevnik je horjúlski, stanovniško ime Horjúlci. O krajevnem imenu Horjul je Škrabec (1892: 90) mimogrede omenil, da bi utegnilo iz- hajati iz morebitnega antičnega Forum Julii. To etimolo- gijo sta sprejela Šturm (Ce fastu IX, 1933: 7, navedeno po Bezlaj 1956: 211) in z rezervo tudi Ramovš (1924: 240). Bezlaj (1956: 211, s. v. Horjulščica) je menil, da »je ime gotovo predslovansko, vendar izpričano tako pozno, da ni mogoča nobena zanesljiva rekonstrukcija.« Snoj (2009: 161) pravi, da ime Horjul ni etimološko zadovoljivo po- jasnjeno, saj pri Škrabčevi razlagi pride do glasovnih te- žav pri razvoju dolgega u, ki bi se moral razviti v -y- in slednjič v -i-, ne pa v -u-. Repanšek (2016: 223) s stališča antične zgodovine in arheologije zavrača Škrabčevo eti- mologijo kot povsem neupravičeno, obenem pa odklanja tudi Bezlajev predlog, da Horjul morda izhaja iz keltskega antroponima Ariolo, saj slednjega v okviru keltskega ono- mastikona ni mogoče identificirati. Poglejmo si dostopne historične zapise za Horjul: 1410 Kriawl, 1427 Koriawl, ok. 1430 Choriaul, 1469 Korawl, 1496 Choryul, 1498 Chriaul, Criaul, Chryaul, 1499 Chu- ryawl, 1496–1536 Churyawel, 1689 in 1744 Herjul, 1780 Chorioi (kraj), Chorioska (potok Horjulščica ali Horjulka), 1817 Horiul. Starejši zapisi so izpod peresa nemških pisar- jev in z eno samo izjemo (1496 Choryul) odražajo nemško nadomestitev slovenskega vokala u z nemškim au.2 Krajevno ime Horjul je mogoče rekonstruirati kot *Horjul-jь (potok), ki je nastal s transonimizacijo in z elipso iz slovanskega hipokoristika *Horjul. O svojilnem obrazilu -jь nam govori narečni izgovor Horjúj (lj > j). Pri hipokoristiku *Horjul je treba izhajati iz korena *hor-, praslovansko *hvor-, prim. češko chorý, poljsko chory, ru- sko хворый ̔bolan̕, medtem ko je v južnoslovanskih jezikih odražen le prevoj hir-, prim. slovensko hirati. Besedotvor- 2 Primeri tovrstne substitucije so izpričani v nemških zapisih sloven- skih krajevnih imen Begunje (1319 Vegawn), Dobrunje (1408 Do- brawn) in Hotunje (1319 Chotaun). G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 111 Razglabljanja Silvo Torkar no je *Horjul izpeljanka s hipokorističnima obraziloma -jь in -ul iz antroponima *Hor.3 Taszycki (1938: 39–45, ponatis 1958: 22–27), Svoboda (Profous in Svoboda 1957: 412) in Bošković (1978: 441) so opozorili, da so se slovanska osebna imena spreminja- la tudi s hipokorističnim (ne pridevniškim) obrazilom -jь; prim. obstoj čeških osebnih imen Buz poleg Bud, Draž po- leg Drah, Čač poleg Čak, poljska osebna imena Chudz, Budz, *Chorz ali staroruska Dorož, Dorožaj, Žižka (< *Žid-jь < *Židoslavъ; Bošković 1978: 415) ter slovenske priimke Čač, Draž, Draš, Minodraš. To, da je antroponim poleg prvega hipokorističnega obrazila -jь prejel še drugo hipokoristično obrazilo (-ul), se sicer ni dogajalo zelo po- gosto, vendar tudi ni nekaj izjemnega. Takšni tvorjenki z dvema obraziloma sta npr. poljski priimek Radzek in češki priimek Buzek (Taszycki 1958: 24, 25). Na odraze korena *hor- (praslovansko *hvor-) v češki in poljski toponimiji je bil pozoren že Miklošič (Miklosich 1864: 68). Poljski slovar NMP (II: 72 idr.) navaja 26 polj- skih krajevnih imen s tem korenom,4 Bańkowski (2000: 146 idr.) pa omenja tudi zloženko Lubiechorz. Češki avtor- ji Profous (1949: 35) in Hosák-Šrámek (1970: 322–323) navajajo sedem krajevnih imen,5 ruski avtor Tupikov (1989: 414) pa navaja staroruska antroponima (vzdevka) Hvorak 1563 in Hvoroj 1679. Kot je videti, je krajevno ime Horjul skorajda edinstven primer izpričanosti pridevnika *horъ ̔bolan̕ na slovenskem in južnoslovanskem prostoru. Doslej je bilo mogoče zasle- diti samo še hišno ime Horjak na Mačkovcu v občini La- ško, ki morda vsebuje isto podstavo.6 Bezlaj (1956: 211) sicer navaja tudi vodno ime Horušnica, o katerem pravi, da je dvomljivo ime, ki se mu ga ni posrečilo lokalizirati, sporočeno pa mu je bilo kot pritok Mislinje. Glede na ne- izpričanost pridevnika *horъ v južnoslovanskih jezikih je podvomil o izpeljavi iz slovanskega antroponima *Hor-. Toda, kot vse kaže, prav krajevno ime Horjul priča o pod- stavi *hor-. Če to drži, imamo opravka z eno od doslej neprepoznanih severnoslovansko-slovenskih leksikalnih oziroma lastnoimenskih vzporednic. 3 Glede hipokorističnega obrazila -ul v slovanskem imenoslovju gl. M. Šimundić 1976 in B. Kreja 2001. 4 Prim. Chorki, Chorkowka, Choroń, Chorowice, Chorowo, Choruła, Choryń, Chorzałki, Chorzele, Chorzelice, Chorzelin, Chorzełów, Chorzemin, Chorzenice, Chorzeń, Chorzęszów, Chorzew, Chorzewa, Chorzewo, Chorzęcin, Chorzów, Chorzyna, Gostchorz, Latchorzew, Niechorz, Niechorzе. 5 Choratice, Chorotice, Choroušky, Chorušice, Chornice, Choryně, Chořelice (iz *Chořěl'ut). 6 Prim. historična zapisa 1524 Khiriouitzach (Vatovec 1927: 93) in 1825 Horiak (k. o. Trobni Dol). Hobovše pri Stari Oselici To je ime manjše vasice v Poljanski dolini, 25 kilometrov zahodno od Škofje Loke. Osnovne imenske oblike krajev- nega imena so: v Hobóvšah, pridevnik hobóvški, stanovni- ško ime Hobóvšani. Bezlaj (1956: 209, 1965a: 115, 1976: 198, 2003: 1213) je krajevno ime Hobovše razlagal kot Hotěbǫd-ja-vьs-jane iz antroponima *Hotěbǫdъ. Svojo razlago imena Hobovše je dodeloval postopoma. Že v Slovenskih vodnih imenih (1956: 209) je izpeljeval krajevno ime iz osebnega imena *Hotěbǫdъ, vendar je pristavil, da mu »konglutinat sufiksov ni bil popolnoma jasen.« V 'Slovenskem imenotvornem procesu' (1965a: 115, ponatis 1967: 108 in 2003: 290) in v prispevku 'Položaj slovenščine v okviru slovanskih jezikov' (1965b: 7, ponatis 2003: 271) je podal razlago Hotěbǫd-ja- vьs-jane, ki jo je uvrstil v svoj etimološki slovar v poseb- nem geselskem članku Hobovše (1976: 198).7 Bezlaj se je opiral na starejše historične zapise od 13. do 17. stoletja: 1291 Chotwuosse, 1318 Chotwuosche, 1501 Chadbuesch, 1571 Chodwuesch, 1584 Codwuesch, 1682 Godowusch, Khodowusch. Mlajši zapisi iz 18.–19. stoletja so praktično enaki današnji obliki imena: 1780 Kaboushe, 1823 Hoboushe, rodilnik Hoboush (Metelkovo gradivo), FK 1825 Hobouſche bei Altoſslitz (k. o.8 Stara Oselica), RK 1868 Hobovše, ledinsko ime pod hobeuschem, vodno ime Hobovšev potok, danes Hobovščica (k. o. Stara Oselica). Množinska oblika imena je prvič nedvoumno izpričana še- le leta 1823 in je zelo verjetno sekundarna, saj za zapise do 18. stoletja ni mogoče zanesljivo dokazati, da izkazujejo množinsko obliko; prej nasprotno. Nemški pisarji so slo- venska krajevna imena praviloma zapisovali v mestniku, npr. Iasbinach, Seltzach, Salemlogu, redkeje v rodilniku (Hotavlje so 1291 zapisane z rodilnikom Chotaeuel, okrog 1400 pa z mestnikom Chotawlach) ali tožilniku (Četena Ravan je 1501 zapisana s tožilnikom Czetenorawn). Če izhajamo iz domneve, da ime Hobovše po izvoru ni mno- žinsko, tj. ne vsebuje pripone -jane, je celotno etimologijo treba premisliti na novo. Pri tem so nam lahko v pomoč predvsem doslej neznani zapisi imena iz 16. in 17. stoletja, ki doslej iz različnih razlogov niso bili pritegnjeni v ana- lizo. Vrednost zapisov iz tistega časa je v tem, da je kra- jevno ime tedaj še ohranjalo starejšo, neskrajšano obliko.9 Ime Hobovše se pojavlja v dveh sosednjih katastrskih občinah, enkrat kot Hobovše pri Stari Oselici (1825 Hobouſche bei Altoſslitz, k. o. Stara Oselica), drugič pa kot Hobovše pri Novi Oselici (1825 Hobouſche bei Neuoſslitz, k. o. Laniše, 1843 novo Oſliſhko Hobóvſhe). Naselje Ho- 7 O tem imenu je spregovoril tudi v intervjuju za časopis 7D (1975: 114, ponatis 2003: 1213). 8 Katastrska občina. 9 Iz časa do leta 1500 so znani samo trije zapisi, ki so predstavljeni v Kosovi historični topografiji (Kos 1975: 194) in prenovljeni spletni iz- daji Slovenska historična topografija (https://topografija.zrc-sazu.si/). G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 112 Razglabljanja Silvo Torkar bovše pri Novi Oselici je – enako kot Nova Oselica – na- stalo med rovtarsko kolonizacijo v letih 1560–1630 (Bla- znik 1973: 188). Vas je bila leta 1953 preimenovana v Cerkljanski Vrh (PKLS 1997: 73).10 Ključnega pomena za etimologizacijo imena Hobovše so doslej večinoma neupoštevani historični zapisi za Hobó- vše iz časa rovtarske kolonizacije: 1560 Chodwulsch, 1630 Hudowolsh (Blaznik 1938: 41, 43). Pri Hobovšah so bile v drugi polovici 16. stoletja fužine, zato jih pogosto omenja A. Müllner v zgodovini železarstva na Kranjskem (Müll- ner 1909: 134–687):11 1560 Khodtwusch, 1568 Hudowou- sch, 1568 Codwuesh (urbar), 1568 Chudawoushe (pi- smo), 1569 Howolsha Fusin, 1572 Codbalsh, Codbalsch, 1572 Codawutsh (Hudawolsch), 1573 in der Hodowuesh, 1573 Hodawolsha, 1573 Khodawolsha, 1575 Chodowol- sh, 1575 Hudavolsch, 1579 in der Klobush, 1579 in der Khlobusch), der Hammer in der Chodwulsh oder Hodo- wush, 1587 Chodobals, 1588 Hadwulsch, 1588 in 1616 Chudawolsh, 1601 Hudavolsh, 1601 Hudawolsch, 1616 Hadawolsh, loška urbarja 1664 in 1682 Khodowush, 1689 Hudowolsch (Valvasor 1689 I: 383). Iz primerjave zapi- sov za Hobovše, izpričanih v loških urbarjih (Chadbuesch, Khodowusch ipd.), s tistimi, ki so na voljo v neurbarskih dokumentih 16. in 17. stoletja, lahko razberemo, da so pi- sci urbarjev konservativno prepisovali oblike, zapisane v najstarejših urbarjih, medtem ko so se pisci neurbarskih listin približali živemu ljudskemu izgovoru. Zato lahko predvsem na podlagi zapisov za Hobovše, ki jih navaja Müllner, rekonstruiramo takratno obliko kot *Hudobolše (< *Hudo-bolh-je (brdo)), iz vzdevka *Huda bolha. Zapisi 16. in 17. stoletja odražajo sicer tudi obliko *Hodobolš-, toda ta je očitno rezultat metateze *Hudobolš- > *Hodo- bulš- in vokalne harmonije *Hodobolš-. V zapisih, ki so 10 Hobovše sestavljajo samotne kmetije, zapisane v katastru l. 1825 kot Terpinosch (Trpinovše), Umatorosch (Matorovše), Grudnosch (Grudnovše), Petelinousch (Petelinovše) idr. Ta imena so izpeljana s priponskim obrazilom -išče iz pridevniških oblik nekdanjih priimkov ali vzdevkov gospodarjev Trpin, Mator, Gruden, Petelin. Zunanja po- dobnost z imenom Hobovše nas utegne zavesti, da je tudi to ime tvor- jeno po navedenem, relativno poznem modelu. Že Kelemina (1930: 120) je z rezervo rekonstruiral obliko *Hodovišče (iz antroponima *Hod), ki jo je Bezlaj (1976: 198) upravičeno zavrnil, saj tovrstnih tvorjenk iz antroponimov v srednjem veku ne poznamo. Proti rekon- strukciji *Hodovišče govorijo prav historični zapisi iz 13.–17. stoletja. 11 1573 Khodawolsha (s. 134), 1575 Chodowolsh (s. 142), 1575 Hudavolsch (s. 144), 1579 in der Klobush (Hudavolša) (s. 146), 1588 Hadwulsch (s. 152), 1588 in 1616 Chudawolsh (s. 154 in s. 160), 1568 Hudowousch (s. 210), 1601 Hudavolsh (s. 211), 1579 in der Khlobusch (Hudavolsch) (s. 477), der Hammer in der Chodwulsh oder Hodowush (s. 635), 1568 Codwuesh (urbar), 1568 Chudawoushe (pismo) (s. 636), 1569 Howolsha Fusin (s. 636), 1573 in der Hodowuesh (s. 637), 1573 Hodawolsha (s. 637), 1587 Chodobals (s. 637), 1601 Hudawolsch (s. 637), 1616 Hadawolsh (s. 637), 1689 Hudowolsch (Valvasor 1689 I: 383) (s. 637), loška urbarja 1664 in 1682 Khodowush (s. 638), 1560 Khodtwusch (s. 679), 1572 Codbalsh, Codbalsch (s. 685–686), 1572 Codawutsh (Hudawolsch) (s. 687). jih delali nemški pisarji urbarjev (Chadbuesch, Khodowu- sch), je izpadel zvočnik l, nato pa še o med zapornikoma d in b (prim. Radvanje za *Radovanje). Tudi za slovenske govorce je bilo ime predolgo in s sinkopo je nastala oblika *Hobolše, prvič izpričana že leta 1569 (*Hobolša fužina). Presenetljivo dolgo, vse do 1616, se je ohranil izgovor trdega ł (Hadawolsh),12 medtem ko je Valvasorjev zapis 1689 Hudowolsch prevzet iz listin 16. stoletja. V listinah 15. in 16. stoletja lahko zasledimo več šaljivih vzdevkov in priimkov, ki so po nastanku sklopi in so ka- sneje izginili, npr. Hudadlackha (urbar Krško 1579), Hu- doleto (krstne matice Ljubljana 1635), ljubljanski meščan Hudamisel (1412 Chudemissel) (Breznik 1982: 317). Sre- di 15. stoletja zasledimo v Škofji Loki tudi vzdevke Hudo železo (Cudo Xelexo), Trdo železo (Terdo Selexo), Zlati kurac (Slaticurac) (Blaznik 1973: 98). Med današnjimi priimki najdemo še zloženke Hudales, Hudelist in Hudo- list, Hudmal in Hudomalј (1458 Hudy Mall), Hudohmet, Hudoklin in Hudopisk. Nekaj posmehljivih kolektivnih vzdevkov se je ohranilo tudi v krajevnih imenih, npr. Mokronog, Muhabran ali Li- poglav (iz *Lupoglav). V Sloveniji je izpričan priimek Bolha, v ruskih historičnih virih 15.–17. stoletja vzdevek Bloha, obstaja ruski priimek Blóhín. Iz antroponima *Bolha je najverjetneje nastalo tu- di krajevno ime Bovše, ki se nanaša na vas pri Vojniku.13 Pritegnitev številnih doslej neupoštevanih historičnih za- pisov za krajevno ime Hobovše je omogočila poskus nje- gove nove etimologizacije. Utemeljuje se domneva, da nimamo opraviti s stanovniškim imenom Hotěbǫd-ja-vьs- jane, pač pa s svojilnim imenom *Hudobolše (brdo), pra- slovansko *Hudo-blъh-je (bьrdo), izpeljanim iz vzdevka *Huda bolha, praslovansko *Hudaja blъha. Sklep V tem prispevku smo rekonstruirali krajevno ime Horjul kot *Horjul-jь (potok). Domnevamo, da je nastalo s trans- onimizacijo in elipso iz slovanskega hipokorističnega osebnega imena *Horjul. Primerjalno slovansko, zlasti poljsko in češko toponimsko gradivo kaže na to, da je v imenu *Horjul vsebovan koren *hor-, praslovanski *hvor- 'bolan'. Аntroponim *Horjul je najverjetneje tvorjen z dve- ma hipokorističnimima priponskima obraziloma -jь in -ul iz antroponima *Hor. Za krajevno ime Hobovše je bila doslej brez ugovorov sprejeta Bezlajeva razlaga, po kateri se ime rekonstruira kot *Hotěbǫd-ja-vьs-jane, torej 'prebivalci Hotebodove vasi'. Toda podrobna razčlemba številnih, zlasti poprej 12 V slovenščini je glas l na koncu besede in pred soglasniki konec 16. stoletja prešel v ṷ (dvoustnični u, ki so ga zapisovali kot u), prim. zapis Chudawoushe iz leta 1568. 13 Historični zapisi so: 1319 Foess, 1524 Gross Wosch, Khlain Wosch, 1780 Wousche, 1825 Wousche (k. o. Miklavž pri Celju). G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 113 Razglabljanja Silvo Torkar neupoštevanih historičnih zapisov toponima Hobovše je omogočila nov pristop k etimologizaciji imena. Utemelje- na je bila domneva, da Hobovše niso izvorno stanovniško ime na -jane, pač pa svojilno ime *Hudobolše (brdo), iz- peljano iz vzdevka *Huda bolha. Literatura in viri BAŃKOWSKI, Andrzej: Etymologiczny słownik języka polskie- go: 1–3 (A–R). Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN, 2000, Częstochowa: Linguard, 2014. BEZLAJ, France: Slovenska vodna imena: I–II. Ljubljana: SA- ZU, 1956–1961. BEZLAJ, France: Slovenski imenotvorni proces. Јezik in slovstvo 10 (4/5), 1965a, 113–118 [ponatis v: Metka Furlan (ur.), Zbrani jezikoslovni spisi I. Ljubljana: Založba ZRC, 2003, 289–294]. BEZLAJ, France: Položaj slovenščine v okviru slovanskih jezikov. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: 30. junij–10. julij 1965, 1965b, 1–9 [ponatis v: Metka Furlan (ur.), Zbrani jezikoslovni spisi I. Ljubljana: Založba ZRC, 2003, 268– 277]. BEZLAJ, France: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana: Mladin- ska knjiga, 1967. BEZLAJ, France: Na Kranjskem je največ Horvatov (intervju). 7D (= Sedem dni) 4 (29), 1975, 14–15 [ponatis v: Metka Furlan (ur.), Zbrani jezikoslovni spisi II. Ljubljana: Založba ZRC, 2003, 1213–1216]. BEZLAJ, France: Etimološki slovar slovenskega jezika I. Lju- bljana: Mladinska knjiga, 1976. BLAZNIK, Pavle: Kolonizacija Poljanske doline. Glasnik Mu- zejskega društva za Slovenijo 19 (1–2), 1938, 1–62. BLAZNIK, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973. BOŠKOVIĆ, Radoslav: Одабрани чланци и расправе. Титоград: ЦАНУ, 1978. BREZNIK, Anton: Jezikoslovne razprave. Ljubljana: Slovenska matica, 1982. HOSÁK, Ladislav in Rudolf Šrámek: Místní jména na Moravě a ve Slezsku, I-II. Praga: Academia, 1970–1980. KELEMINA, Jakob: Dr. Pirchegger Simon: Die slavischen Ort- snamen im Mürzgebiet. Časopis za zgodovino in narodopisje 25, 1930, 118–123. KOS, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500): I–III. Ljubljana: Inštitut za občo in naro- dno zgodovino SAZU, 1975. KREJA, Bogusław: Słowotwórstwo polskich nazwisk: Struktury sufiksalne. Krakov: Wydawnictwo Naukowe DWN, 2001. METELKOVO gradivo: Seznami krajevnih imen na Gorenj- skem, Dolenjskem in v Beljaškem okrožju Koroške v nemščini in slovenščini, pripravljeni za F. Metelka leta 1823. Rokopisna zbirka NUK, MS 416. MIKLOSICH, Franz: Die Bildung der Ortsnamen aus Personen- namen im Slavischen. Dunaj: Denkschriften der Akademie der Wissenschaften. Philosophisch-historische Klasse, 1864. MÜLLNER, Alfons: Geschichte des Eisens in Inner-Österreich von der Urzeit bis zum Anfange des 19. Jahrhunderts: Abt. 1, Krain, Görz und Istrien. Dunaj in Leipzig: Verlag von Halm und Goldmann, 1909. NMP II: Nazwy miejscowe Polski: Historia-pochodzenie-zmi- any: Pod red. K. Rymuta, II, C–D. Krakov: Wydawnictwo In- stytutu Języka Polskiego PAN, 1997. PKLS: Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS, 1997. PROFOUS, Antonín: Místní jména v Čechách, jejich vznik, původní význam a změny: II, CH–L. Praga: Česká akademie věd a umění, 1949. PROFOUS, Antonín in Jan Svoboda: Místní jména v Čechách, jejich vznik, původní význam a změny: IV, S–Ž. Praga: Česká aka- demie věd a umění, 1957. REPANŠEK, Luka: Keltska dediščina v toponimiji jugovzhodne- ga alpskega prostora, Ljubljana: Založba ZRC, 2016. RAMOVŠ, Fran: Historična gramatika slovenskega jezika: II. Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924. SNOJ, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan in Založba ZRC, 2009. SVOBODA, Jan: Staročeská osobní jména a naše příjmení. Pra- ga: Nakladatelství Československé akademie věd, 1964. ŠIMUNDIĆ, Mile: Sufiksalni morfem -ul/-ulo/-ula u slavenskim jezicima. V: Ј. Ђоновић (ur.): Прва југословенска ономастичка конференција. Титоград: ЦАНУ, 1976, 179–185. ŠKRABEC, Stanislav: Cvetje z vertov sv. Frančiška XI (9), 1892 [ponatis v: Jože Toporišič (ur.), Jezikoslovna dela: 2. Nova Gori- ca: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 1994, 90]. TASZYCKI, Witold: Imiona skrócone typu Budz, Budza. Јęzyk polski XXIII, 1938, 39–45 [ponatis v: Mieczysław Karaś (red. naukowy), Rozprawy i studia polonistyczne. I Onomastyka. Vro- clav in Krakov: Zakład Narodowy im. Ossolińskich, Wydawnic- two Polskiej Akademii Nauk, 1958, 22–27]. TUPIKOV, Nikolaj Michailovič: Wörterbuch der altrussichen Personennamen. Köln in Dunaj: Böhlau Verlag, 1989. VALVASOR, Johann Weikhard von: Die Ehre dess Hertzogt- hums Crain: I. Laybach, 1689. VATOVEC, Fran: K starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja. Ljubljana: Tisk Zadružne tiskarne, 1927. Spletni viri Spletni vir 1: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 177/C/F/C486 /g/A02 list A02 (Slika) – k. o. Trobni dol; http://arsq.gov.si/Que- ry/detail.aspx?ID=218070, 10. 10. 2017 Spletni vir 2: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 177/C/F/C254/g/ A03 list A03 (Slika) – k. o. Miklavž pri Celju; http://arsq.gov.si/ Query/detail.aspx?ID=216620, 10. 10. 2017 Spletni vir 3: Slovenska historična topografija, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa; https://topografija.zrc-sazu.si/ , 10. 10. 2017. G la sn ik S E D 5 7| 3– 4 20 17 114 Razglabljanja Silvo Torkar Slovenian Place Names: Horjul and Hobovše The article argues for new etymologies of two Slovenian toponyms. In many cases, neither the available historical records nor the attempts at word-forming analysis have provided an adequate and convincing explanation of certain Slovene place names. So far, Slovene linguists have been attributing the place name Horjul to a pre-Slavic substrate. Based on comparative Slavic, and particularly Polish and Czech, toponymic data, the author argues that the name originates from the Slavic anthroponym *Horjul with the stem *hvor- 'ill'. This anthroponym is most likely formed with two hypocoristic suffixal formatives, -jь and -ul, from the anthroponym *Hor. On the other hand, some place names may have already been quite convincingly explained yet an abundance of new historical data has placed the key premises of their current interpretations in a very different light, and thus provided a new interpreta- tion. An example of this is the place name Hobovše, which up to now has been reconstructed as *Hotěbǫd-ja-vьs-jane, which means 'inhabitants of the village Hotebod'. However, a detailed examination of the previously disregarded historical records of the toponym Hobovše resulted in the premise that the name Hobovše does not refer to the original demonym ending in -jane but the possessive *Hudobolše (brdo) (hill), which is derived from the sobriquet *Huda bolha (mad flea).