Pesem iz bodočih dni.*) Iz dni bodočih k nam buci, kot grom bobni, kot zvon doni in kliče, vabi in budi: Vstanite, bratje, dan žari! Dovolj je spanja, niirii je dovolj! Kdor bol premišlja, boli ga še bolj, junak ne boji se rane! V duši bolest je dejanjem izvor, bodočnost rodi pogum in napor — kdor vzdiha in prosi, vzpota ostane! Izdahne naj, v prsih speči lev, ob tvoji sili pohlevna natura! Že bije, odzvanja usodna ura: Vse zdravo zrnje očistimo plev! Ponos naj dušo vzigra, vzvalovi — in čelo pokonci, v daljavo oči, izkreši iz prešlosti se spoznanje: Če sebe imamo, imamo vse; če sebe pozaamo, poznamo vse, kar treba, da gremo na vojevanje! Ne mimo, ne nad — ne! — ob bratu brat kot eno telo s tisoč rokami, ki silo ravna jim ena zavest, *) Iz ,,Sokolskega Vestnika", 5t. 4. 1912.mi svojo zemljo oplodimo sami, da kralj Matjaž se z vojsko vzdrami, da ena zamahne mogočaa pest, da jake, nepremagljive volje na groblje — na Gosposvetsko polje naš vojvoda zopet pojde sest! Iz dni bodočih k nam buči, kot grom bobni, kot zvon doni. . . Čuj, kliče, vabi in budi: Vstanite, bratje, vojnikov ni! Vsak vsem, a najprej sebi zvest, koder jih ni, ne išci cest; v življenje drži le ena — moč! In ena le živi resnica: Tvoja je in ostane pravica, ce sam si jo daš, v se upajoč! Iz krhkih tvarin mečev ne kujmo, doma za pečjo nikar ne možujmo, zadosti je že modrostae drobnjave — iz kotov je treba ven na planjave, koder sovrag pripravljen stoji! Tik njega stopi, poglej mu v oči: Če taka zapoved je, pa se bojujmo! - Nikar načrtov samih ne snujmo: življenje uči, kako se živi! Tujcu je znoj naš njivo gnojil, tujcu bogastvo naš glad množiL Bratje, v svoje brazde sejmo, sebi obresti od svojega štejmo — če je kdo hlapec — mi nismo več! Iz dalje plava klic bobneč, kot velikonočni zvon doni: Vstanite, solnce že gori! E. Gangl.